Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

DEANA SPIELMANNA,

predstavljeni 9. julija 2026(1)

Zadeva C‑170/25 P

Evropska komisija

proti

TP

„ Pritožba – Javna naročila – Zaščita finančnih interesov Unije – Izključitev pritožnice za obdobje dveh let iz udeležbe v postopkih dodeljevanja, ki jih ureja Finančna uredba 2018, iz izbora za izvrševanje sredstev Unije in iz postopkov dodeljevanja, ki so financirani iz 11. Evropskega razvojnega sklada – Člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 – Obveznost konkretne in posamične ocene ravnanja osebe, zoper katero teče postopek – Pravna opredelitev odločitve o izključitvi – Ničnostna in odškodninska tožba “





 Uvod

1.        Evropska komisija s to pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 18. decembra 2024, TP/Komisija (T‑776/22, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2024:908), s katero je Splošno sodišče razglasilo ničnost sklepa z dne 1. oktobra 2022, s katerim je bila TP izključena iz udeležbe v postopkih dodeljevanja, ki jih ureja Uredba (EU, Euratom) 2018/1046(2) ali ki se financirajo na podlagi Uredbe (EU) 2018/1877(3), in iz izbora za izvrševanje sredstev Unije (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2.        V skladu z zahtevo Sodišča bom svojo analizo omejil na prvi pritožbeni razlog. Najprej bom preučil, ali je odgovorni odredbodajalec (v tem primeru Komisija), ko sprejme tako odločitev o izključitvi, samodejno vezan na ugotovitve sodišča, pristojnega za pogodbo, ki je prej odločalo o zadevi. Na drugem mestu bom analiziral, ali mora, kot je razsodilo Splošno sodišče, odgovorni odredbodajalec za sprejetje odločitve o izključitvi opraviti posamično preučitev, tudi v primeru konzorcija, sestavljenega iz solidarno odgovornih podjetij, zaradi česar bom imel priložnost, da izpostavim pravno naravo ukrepa izključitve.

 Pravni okvir

 Finančna uredba 2018

3.        Člen 135 Finančne uredbe 2018, naslovljen „Zaščita finančnih interesov Unije na podlagi odkrivanja tveganj, izključitve in naložitve denarnih kazni“, določa:

„(1)      Da se zaščitijo finančni interesi Unije, Komisija vzpostavi in upravlja sistem za zgodnje odkrivanje in izključitev.

Namen tega sistema je omogočati:

a)       zgodnje odkrivanje oseb ali subjektov iz odstavka 2, ki predstavljajo tveganje za finančne interese Unije;

b)       izključitev oseb ali subjektov iz odstavka 2, ki so v kateri od situacij za izključitev iz člena 136(1);

c)       naložitev denarne kazni prejemniku v skladu s členom 138.

2.      Sistem za zgodnje odkrivanje in izključitev se uporablja za:

a)       udeležence in prejemnike;

b)       subjekte, na katerih sposobnost se namerava opreti kandidat ali ponudnik, ali podizvajalce izvajalca;

[…]

4.      Odločitev o izključitvi oseb ali subjektov iz odstavka 2 tega člena ali o naložitvi denarne kazni prejemniku mora temeljiti na pravnomočni sodbi ali – v situacijah za izključitev iz člena 136(1) – na pravnomočni upravni odločbi ali – v situacijah za izključitev iz člena 136(2) – na predhodni pravni opredelitvi, ki jo zagotovi posebna komisija iz člena 143, da se zagotovi centralizirana ocena teh situacij. […]“

4.        Člen 136 Finančne uredbe 2018, naslovljen „Merila za izključitev in odločitve o izključitvi“, določa:

„(1)      Odgovorni odredbodajalec osebo ali subjekt iz člena 135(2) izključi iz udeležbe v postopku dodeljevanja, ki ga ureja ta uredba, ali iz izbora za izvrševanje sredstev Unije, kadar je ta oseba ali subjekt v eni ali v več naslednjih izključitvenih situacijah:

[…]

e)       je oseba ali subjekt zelo pomanjkljivo izpolnjeval glavne naloge pri izvrševanju pravne obveznosti, ki se financira iz proračuna, kar je:

i)       privedlo do predčasnega preklica pravne obveznosti;

ii)       privedlo do uporabe pavšalnih odškodnin ali drugih pogodbenih kazni; ali

iii) ugotovil odredbodajalec, [Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF)] ali Računsko sodišče na podlagi pregledov, revizij ali preiskav;

[…]

2.      Če v zvezi s primeri iz točk (c), (d), (f), (g) in (h) odstavka 1 tega člena ni nobene pravnomočne sodbe ali, kadar je ustrezno, pravnomočne upravne odločbe ali če gre za primer iz točke (e) odstavka 1 tega člena, odgovorni odredbodajalec izključi osebo ali subjekt iz člena 135(2) na podlagi predhodne pravne opredelitve ravnanja iz navedenih točk ob upoštevanju ugotovljenih dejstev ali drugih ugotovitev iz priporočila posebne komisije iz člena 143.

[…]

Dejstva in ugotovitve iz prvega pododstavka vključujejo zlasti:

a)       dejstva, ugotovljena pri revizijah ali preiskavah, ki jih opravi EJT – za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939 [(4)] – Računsko sodišče, OLAF ali notranji revizor, ali pri katerem koli drugem preverjanju, reviziji ali kontroli, opravljeni pod odgovornostjo odredbodajalca;

b)       nepravnomočne upravne odločbe, ki lahko vključujejo disciplinske ukrepe, ki jih sprejme pristojni nadzorni organ, odgovoren za to, da preveri, ali se uporabljajo standardi poklicne etike;

c)       dejstva iz odločitev oseb in subjektov, ki izvršujejo sredstva Unije v skladu s točko (c) prvega pododstavka člena 62(1);

d)       informacije, posredovane v skladu s točko (d) člena 142(2) s strani subjektov, ki izvršujejo sredstva Unije na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 62(1);

e)       sklepe Komisije v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava Unije ali sklepe nacionalnega pristojnega organa v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava Unije ali nacionalnega konkurenčnega prava.

[…]“

 Direktiva 2014/24/EU

5.        Člen 57(4)(g) Direktive 2014/24/EU določa(5):

„Javni naročniki lahko oziroma – na zahtevo držav članic – morajo iz sodelovanja v postopku javnega naročanja izključiti vsak gospodarski subjekt v katerem koli od naslednjih primerov:

[…]

g)       kadar so se pri gospodarskem subjektu pri prejšnji pogodbi o izvedbi javnega naročila, prejšnji pogodbi o izvedbi naročila, sklenjeni z naročnikom, ali prejšnji koncesijski pogodbi pokazale precejšnje ali stalne pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključne zahteve, posledica pa je bila predčasna odpoved tega prejšnjega naročila oziroma pogodbe, odškodnina ali druge primerljive sankcije.“

 Dejansko stanje

6.        Dejansko stanje spora, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti, kot sledi.

7.        Tožeča stranka na prvi stopnji, TP, je 26. junija 2009 z drugo partnersko družbo sklenila konzorcijsko pogodbo, da bi sodelovala v postopku oddaje javnega naročila gradenj, ki ga je začela Komisija in ki se je nanašalo na posodobitev objekta.

8.        Komisija se je odločila, da naročilo odda konzorciju, ki ga sestavljata podjetje TP in partnerska družba. V zvezi s tem je bila 5. oktobra 2009 sklenjena pogodba. Dela so se začela novembra 2009 in končala novembra 2011.

9.        Februarja 2012 so bile na objektu ugotovljene nepravilnosti. Partnerska družba je na podlagi študije, ki jo je izvedel odgovorni gradbeni inženir, izvedla popravila v imenu konzorcija. Ker Komisija ni bila zadovoljna z opravljenimi popravili, je 17. decembra 2013 konzorciju poslala obvestilo o predčasnem preklicu pogodbe. Konzorcij pa je tudi sam 14. januarja 2014 poslal obvestilo o preklicu te pogodbe.

10.      Komisija in konzorcij sta svoj spor predložila odboru za reševanje sporov. Ta odbor je v odločbi z dne 3. julija 2014 navedel, da so težave pri delovanju objekta nastale zaradi kombinacije napak pri načrtovanju in izvedbi, za katere sta odgovorna tako Komisija kot konzorcij. Komisija je zahtevala novo študijo objekta, na podlagi katere je bilo 17. julija 2017 poslano poročilo. Komisija je med drugim na podlagi tega poročila 15. septembra 2017 začela arbitražni postopek v skladu z arbitražnim pravilnikom Mednarodne trgovinske zbornice (ICC).

11.      Arbitražno sodišče, ustanovljeno pod okriljem ICC (v nadaljevanju: arbitražno sodišče), je 11. februarja 2020 izdalo delno odločbo, s katero je ugotovilo obstoj 6757 napak, ki so posledica del, izvedenih na podlagi sporne pogodbe, za katere je 60 % odgovornosti nosila Komisija, 40 % pa konzorcij. To arbitražno sodišče je s končno odločbo z dne 19. julija 2022 ravnanje konzorcija opredelilo kot hudo malomarnost ter družbi TP in partnerski družbi naložilo, naj Uniji solidarno plačata znesek, ki ustreza stroškom, potrebnim za popravilo objekta. Zoper obe odločbi arbitražnega sodišča sta bili vloženi pritožbi.

12.      Komisija se je februarja 2021 obrnila na medinstitucionalno komisijo, ustanovljeno v skladu s členom 143 Finančne uredbe 2018, ki je pristojna za izdajo priporočil glede potrebe po sprejetju odločitev o izključitvah in naložitvi denarnih kazni v primerih, ki ji jih predložijo Komisija ali druge institucije in organi Unije.

13.      Komisija je 1. oktobra 2022 na priporočilo te komisije sprejela izpodbijani sklep.

 Izpodbijani sklep

14.      Komisija je s tem sklepom najprej ob sklicevanju na konzorcij opozorila na okoliščine in dejstva, ugotovljena na podlagi arbitražnih, delnih in končnih odločb, in sicer da je za 60 % odgovoren nosilec projekta (v tem primeru Komisija) in 40 % pogodbena stranka (v tem primeru konzorcij) ter da je glede na velik obseg pomanjkljivega izpolnjevanja obveznosti s strani konzorcija ravnanje podjetja TP kot dela konzorcija posledica hude malomarnosti. Dalje, Komisija je z izpodbijanim sklepom preučila trditve podjetja TP in jih je drugo za drugo zavrnila. Nazadnje, Komisija je ocenila dejansko stanje in ugotovila, da podjetje TP „kot del konzorcija“ ni izpolnilo različnih navedenih pogodbenih obveznosti.

15.      Komisija se je kot odgovorni odredbodajalec tako ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki veljajo za podjetje TP, odločila, da ga za dve leti izključi iz udeležbe v postopkih javnega naročanja, ki jih ureja Finančna uredba 2018, in iz izbora za izvrševanje sredstev Unije ter postopkov javnega naročanja, ki se financirajo iz 11. Evropskega razvojnega sklada na podlagi Uredbe 2018/1877, zaradi dokazanega zelo pomanjkljivega izpolnjevanja glavnih nalog, povezanih z izvajanjem pogodbe, ki se financira iz proračuna Unije, kar je privedlo do predčasne prekinitve te pogodbe.

 Izpodbijana sodba

16.      TP je 13. decembra 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, povrnitev nastale škode in naložitev plačila stroškov Komisiji. TP je v utemeljitev svojega predloga navedla tri tožbene razloge. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo prvemu tožbenemu razlogu podjetja TP in izpodbijani sklep razglasilo za ničen ter menilo, da drugih dveh tožbenih razlogov ni treba preučiti.

17.      Natančneje, tožeča stranka je v okviru prvega tožbenega razloga trdila, da člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 odgovornemu odredbodajalcu nalaga, da posamično preuči ravnanje zadevne osebe ali subjekta, zoper katera teče postopek, česar naj Komisija v obravnavani zadevi ne bi storila.

18.      Splošno sodišče je v odgovor na to trditev najprej napovedalo postopek v dveh fazah(6). V prvi fazi je izvedlo jezikovno, teleološko in sistematično razlago te določbe in je menilo, da ni bilo samodejne povezave med ugotovitvijo pomanjkljivega izpolnjevanja obveznosti s strani pristojnega sodišča (v tem primeru arbitražnega sodišča) in sprejetjem odločitve o izključitvi s strani odgovornega odredbodajalca (v tem primeru Komisije)(7). Nazadnje je v drugi fazi preučilo, ali obstaja tudi obveznost posamične preučitve ravnanja osebe pred sprejetjem odločitve o izključitvi in je ugotovilo, da obstaja(8). Splošno sodišče je v obravnavanem primeru odločilo, da je Komisija, kot je trdila na obravnavi, v izpodbijanem sklepu svojo odločitev utemeljila na solidarni odgovornosti tožeče stranke kot članice konzorcija, ne da bi upoštevala njeno individualno ravnanje in ne da bi preučila individualno ravnanje vseh sopogodbenic(9).

 Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

19.      Komisija je 28. februarja 2025 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o sporu, tako da na podlagi njenega odgovora na tožbo zavrne ničnostno tožbo, vloženo zoper izpodbijani sklep. Podredno Sodišču predlaga, naj zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to preuči preostala dva tožbena razloga iz ničnostne tožbe. Predlaga, naj se podjetju TP naloži plačilo vseh stroškov tega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem.

20.      Oseba TP Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in Komisiji naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

 Analiza

21.      Komisija v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga(10). Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga, ki bo edini analiziran v teh sklepnih predlogih, trdi, da je Splošno sodišče na podlagi razlogovanja v dveh fazah, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018. Trdi, prvič, da ta člen ne preprečuje, da bi njena odločitev o izključitvi temeljila predvsem ali celo izključno na ugotovitvah arbitražnega sodišča (prva faza). Drugič, izpodbija, da bi moral odgovorni odredbodajalec posamično preučiti ravnanje subjekta, zoper katerega teče postopek, preden sprejme odločitev o izključitvi, če obstaja solidarna odgovornost v pogodbeni stranki konzorcija (druga faza).

22.      Zaporedoma bom analiziral ti trditvi Komisije.

 Učinki ugotovitev sodišča, pristojnega po pogodbi, glede odločitve o izključitvi: neobstoj samodejnega učinka

23.      Uvodoma je koristno opozoriti, da pravila, ki se uporabljajo na področju javnih naročil, ki jih oddajo institucije, organi, uradi ali agencije Unije, ne izhajajo le iz pogodbenega okvira, ki izhaja iz pogodbe, sklenjene med javnim naročnikom in gospodarskim subjektom, ampak tudi iz upravnega okvira, ki ga tvorijo določbe Finančne uredbe 2018.

24.      Tako lahko odgovorni odredbodajalec te institucije vzporedno s pogodbenim razmerjem med institucijo, ki je naročnik (v tem primeru Komisija), in njenim sopogodbenikom na podlagi Finančne uredbe 2018 v nekaterih okoliščinah sprejme odločitev o izključitvi v zvezi z osebo ali subjektom, ki predstavlja tveganje za finančne interese Unije. Ta se nato uvrsti na seznam oseb ali subjektov, izključenih iz javnih naročil, ki se financirajo iz proračuna Unije(11).

25.      S trditvami Komisije se postavlja vprašanje razmerja med pogodbenim okvirom in upravnim okvirom, ki izhaja iz Finančne uredbe 2018, v kateri je urejena odločitev o izključitvi.

26.      Komisija, čeprav se zdi, da priznava, da mora odgovorni odredbodajalec pravno opredeliti dejstva, v bistvu trdi, da lahko v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, ta opredelitev samodejno izhaja iz odločitve sodišča, pristojnega po pogodbi.

27.      Menim, da je treba to trditev zavrniti, ker naj bi odgovornemu odredbodajalcu omogočala, da zadevnih pomanjkljivih izpolnitev nalog ne preuči posamično.

28.      Res je namreč, da oba pravna okvira, pogodbeni in upravni, nista neodvisna drug od drugega, saj se odločitev o izključitvi sprejme zlasti, kadar je zadevna oseba ali subjekt v položaju iz člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018, ki se nanaša na „zelo pomanjkljivo izpolnjeval glavne naloge pri izvrševanju pravne obveznosti, ki se financira iz proračuna“. V teh okoliščinah dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na kršitev pogodbenih obveznosti in ki jih je ugotovilo sodišče, pristojno po pogodbi, vodijo k temu, da odgovorni odredbodajalec sprejme odločitev o izključitvi na podlagi Finančne uredbe 2018(12). Tako obstaja tesna povezava med pomanjkljivo izpolnitvijo pogodbe in upravnim ukrepom izključitve. Poleg tega to ni sporno.

29.      Vendar taka povezava ne pomeni, da ugotovitve sodišča, pristojnega po pogodbi, samodejno povzročijo odločitev o izključitvi, in sicer iz naslednjih razlogov.

30.      Prvič, besedilo člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 se nanaša na „zelo pomanjkljivo“ izpolnjevanje „glavne“ naloge zadevne pogodbene stranke. Iz tega sledi, da vsako pomanjkljivo izpolnjevanje pogodbe, čeprav je povzročilo predčasno odpoved pogodbe ali uporabo pavšalne ali pogodbene odškodnine, ne izpolnjuje nujno pogojev za uporabo odločitve o izključitvi. Diskrecijske pravice odredbodajalca, ki je odgovoren za sprejetje odločitve o izključitvi, ni mogoče zanikati in se ne uporablja le za „glavno“ naravo zadevne pogodbene obveznosti, ampak tudi za „hudo napako“ zadevnega pomanjkljivega izpolnjevanja pogodbe(13).

31.      V zvezi s tem poudarjam, da pogodbena kazen (predčasni preklic in/ali plačilo odškodnine) in upravna izključitev ne uresničujeta istega cilja, saj je namen prve sankcionirati pomanjkljivo izpolnitev pogodbenih obveznosti gospodarskega subjekta do sopogodbenika, medtem ko druga uresničuje drugačen cilj, in sicer zaščito finančnih interesov Unije. V primeru izpodbijanja so podlage tožb in razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati pred na eni strani sodiščem, pristojnem po pogodbi, in na drugi strani sodiščem, ki odloča o zakonitosti izključitve, različni(14). To pravno razlikovanje in razlikovanje ciljev med obema ukrepoma zahteva, da odgovorni odredbodajalec nujno opusti pogodbeno logiko pri presoji glede cilja zaščite proračuna Unije.

32.      Tako, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 41 izpodbijane sodbe, ti pogoji, ki izhajajo iz Finančne uredbe 2018 in se razlikujejo od pogojev pogodbe, utemeljujejo diskrecijsko pravico odgovornega odredbodajalca, da zadevna dejstva opredeli ločeno od tega, kot jih je opredelilo sodišče, pristojno po pogodbi.

33.      Drugič, neobstoj samodejne povezave med ugotovitvijo pomanjkljivega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani sodišča, pristojnega po pogodbi, in sprejetjem odločitve o izključitvi s strani odgovornega odredbodajalca izhaja tudi iz konteksta, v katerega je umeščen člen 136(1) Finančne uredbe 2018.

34.      Uvodna izjava 76 te uredbe določa, da „možnost sprejetja odločitve o izključitvi ali naložitve denarnih kazni ni odvisna od možnosti uporabe pogodbenih kazni, kot so pavšalne odškodnine(15).

35.      Poleg tega mora v skladu s členom 136(2) Finančne uredbe 2018 pristojni odredbodajalec, če ni pravnomočne sodbe, kot v obravnavani zadevi, oceniti stanje „ob upoštevanju“ ugotovljenih dejstev ali drugih ugotovitev, navedenih v priporočilu organa iz člena 143 navedene uredbe.

36.      Poleg tega, kot je poudarilo Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe, se besedilo člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 razlikuje od besedila točk (b), (c), (d), (f), (g) in (h) te določbe, saj se točka (e) nanaša neposredno na zadevno ravnanje in ne na sodbo ali upravno odločbo, s katero je organ, ki ni odgovorni odredbodajalec, na primer sodišče, pristojno po pogodbi, to ravnanje predhodno opredelil.

37.      Ta razlika v pristopu potrjuje, da opredelitev, opravljena v pogodbenem okviru, čeprav je eden od elementov, ki jih je treba upoštevati, vseeno ne more samodejno zavezovati odgovornega odredbodajalca, ki ohrani svojo diskrecijsko pravico pri sprejetju odločitve o izključitvi.

38.      Naj dodam, da se v skladu s členom 136(3) Finančne uredbe 2018 odločitev o izključitvi odgovornega odredbodajalca sprejme ob upoštevanju načela sorazmernosti in zlasti ob upoštevanju obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, povezanih na primer z resnostjo položaja, časom, ki je pretekel od ugotovitve zadevnega ravnanja, trajanjem ravnanja in njegovo morebitno ponovitvijo, njegovo namernostjo oziroma nenamernostjo, zadevnimi zneski in sodelovanjem zadevne osebe ali subjekta. Diskrecijska pravica odgovornega odredbodajalca se tako nujno izvaja v skladu z načelom sorazmernosti, kar izključuje samodejno povezavo, ki jo zagovarja Komisija(16).

39.      Podobno drugi odstavki člena 136 Finančne uredbe 2018 vključujejo diskrecijsko pravico odgovornega odredbodajalca. Tako odstavek 5 te določbe določa, da se v primeru „resne in neposredne grožnje za finančne interese Unije“ o začasni izključitvi lahko odloči brez predhodnega priporočila posebne komisije iz člena 143 te uredbe, kar vključuje presojo navedene grožnje. Prav tako odstavka 6 in 7 te določbe določata primere, v katerih izključitev ni sprejemljiva, zlasti če je zadevna oseba ali subjekt sprejel popravne ukrepe, kar pomeni, da odgovorni odredbodajalec v zvezi s tem izvaja svojo diskrecijsko pravico.

40.      Iz tega sledi, da okvir, v katerega je umeščen člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018, potrjuje obstoj diskrecijske pravice odgovornega odredbodajalca in neobstoj samodejne povezave med ugotovitvami sodišča, pristojnega po pogodbi, in odločitvijo o izključitvi.

41.      Menim, da te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo Komisije, da je preučitev pogodbenega ravnanja pogodbenih strank bistvena in da mora odgovorni odredbodajalec vedno obrazložiti svojo odločitev o izključitvi, ne glede na to, ali je navedeni razlog pomanjkljiva izpolnitev pogodbenih obveznosti ali kakšen drug razlog iz člena 136(1) Finančne uredbe 2018. Menim namreč, da ti elementi nikakor niso nezdružljivi z diskrecijsko pravico odgovornega odredbodajalca na tem področju, zlasti pri odločanju, ali je izpolnjevanje „zelo pomanjkljivo“ in ali se nanaša na „glavne“ naloge. Dejstvo, da mora v zvezi s tem obrazložiti svojo odločitev o izključitvi, je v skladu z njegovo diskrecijsko pravico, ki jo mora izvajati z obrazložitvijo, da se omogoči morebitna vložitev pravnega sredstva. Zlasti ni mogoče izključiti, da odgovorni odredbodajalec meni, da pomanjkljiva izpolnitev pogodbenih obveznosti, ki jih je ugotovilo sodišče, pristojno po pogodbi, ni taka, da bi morala povzročiti izključitev, da je predpisana ali da jo je mogoče pripisati drugemu subjektu, ali da je odgovorni subjekt medtem sprejel ukrepe, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da ne predstavljajo ali ne predstavljajo več tveganja za proračun Unije. Nazadnje, taka razlaga je tudi v skladu z načelom dobrega upravljanja, na katero se sklicuje Komisija in ki vključuje obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavanega primera.

42.      V tem okviru, čeprav odgovorni odredbodajalec pri pravni opredelitvi ravnanja iz člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 lahko upošteva ali celo mora upoštevati dejanske ugotovitve sodišča, pristojnega po pogodbi, mora zadevno ravnanje vseeno oceniti glede na poseben okvir te uredbe in njene cilje. Ne razumem, kako bi to, kot trdi Komisija, odgovornemu odredbodajalcu nalagalo „previsoko dokazno breme“, saj ne gre za vprašanje dokaznega bremena, temveč za izvedbo neodvisne presoje na podlagi predhodnih ugotovitev ali ugotovljenih dejstev.

43.      Tretjič, Komisija v zvezi s teleološko in zgodovinsko razlago člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 podredno trdi, da napačna razlaga Splošnega sodišča v zvezi z neobstojem samodejne povezave med ugotovitvijo napake pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in sprejetjem odločitve o izključitvi s strani odgovornega odredbodajalca izhaja tudi iz napačne ugotovitve, da naj bi zakonodajalec Unije nameraval uvesti avtonomni sistem sankcij in je torej menil, da je mogoče položaje izključitve enačiti s sankcijami.

44.      Opozarjam, da je v okviru zgodovinske in teleološke razlage zadevne določbe Splošno sodišče odločilo, da je zakonodajalec Unije že od začetka nameraval vzpostaviti avtonomni sistem sankcij, ki se je skozi čas in zlasti ob sprejetju Finančne uredbe 2018 ohranjal in razvijal.(17) Po mnenju Splošnega sodišča pa „ni mogoče domnevati samodejne povezave med tem, da organ, ki ni odgovorni odredbodajalec, ugotovi kršitev, katere obstoj je določen v nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Unije, na eni strani, in tem, da odgovorni odredbodajalec sprejme ukrep izključitve, ki spada v avtonomni sistem sankcij, uveden s Finančno uredbo 2018, na drugi strani(18). Dodaja, da se z avtonomnim sistemom sankcij, ki ga določa ta uredba, že od njegove uvedbe uresničujejo posebni cilji v splošnem interesu, ki se razlikujejo od pravilne izvršitve pogodbe ali varstva in povračila škode pogodbenim strankam, ki naj bi jih zagotavljal sistem pogodbene odgovornosti. Splošno sodišče sklepa, da ta razlika med cilji, ki jim sledi sistem sankcij, vzpostavljen s Finančno uredbo 2018, in cilji sistema pogodbene odgovornosti potrjuje neobstoj samodejne povezave.(19)

45.      Zdi se mi, da je treba razlogovanje Splošnega sodišča, tudi če bi bili izraženi pridržki glede formulacij, ki jih je uporabilo Splošno sodišče in ki jih Komisija izpodbija, potrditi.

46.      Lahko namreč razpravljamo o vprašanju, ali je evropski zakonodajalec s Finančno uredbo 2018 želel ohraniti opredelitev „sankcije“, ki se je uporabljala za odločitve o izključitvi na podlagi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012(20), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU, Euratom) 2015/1929(21). V zvezi s tem povzemam, kot poudarja Komisija, da je Uredba št. 966/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2015/1929, uporabljala izraz „upravne sankcije“ glede odločitev o izključitvi(22). Ni pa več tako v Finančni uredbi 2018, ki posodablja pravila v zvezi z oblikovanjem in izvrševanjem proračuna Unije(23).

47.      Vendar je namen razlogovanja Splošnega sodišča dokazati, da se z ureditvijo izključitve, ki jo določa Finančna uredba 2018, od njene uvedbe uresničujejo posebni cilji v splošnem interesu, ki se razlikujejo od dobrega izvajanja pogodbe ali varstva in odškodnine pogodbenih strank, ki se želi zagotoviti s sistemom pogodbene odgovornosti, ki je razlogovanje, ki ga je treba potrditi.

48.      Zato se mi napaka, ki jo zatrjuje Komisija, pri opredelitvi samostojne ureditve „sankcij“ v zvezi z odločitvami o izključitvi ne zdi upoštevna trditev za dokazovanje napake Splošnega sodišča v zvezi z ugotovitvijo neobstoja samodejne povezave med ugotovitvami sodišča, pristojnega po pogodbi, in odločitvijo o izključitvi.

49.      Iz navedenega izhaja, da čeprav obstajajo nekatere povezave med ureditvijo izključitve, ki izhaja iz Finančne uredbe 2018, in pogodbenim okvirom, ne morejo privesti do vzpostavitve samodejne povezave med ugotovitvami sodišča, pristojnega po pogodbi, in odločitvijo o izključitvi.

 Obveznost posamične preučitve ravnanja osebe, zoper katero teče postopek

50.      Splošno sodišče je v drugi fazi razlogovanja člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 razlagalo tako, da mora biti preučitev, ki jo opravi odgovorni odredbodajalec, posamična in konkretna. Prvič, oprlo se je na analogijo s sodbo HSC Baltic in drugi(24), ki je bila izdana v okviru Direktive 2014/24, da je ugotovilo, da obveznost konkretne in posamične ocene ravnanja osebe, zoper katero teče postopek, velja a fortiori v okviru Finančne uredbe 2018 s strani institucij in organov Unije(25). Drugič, v točkah 72 in 73 izpodbijane sodbe je odločilo, da je ta obveznost še toliko bolj potrebna zaradi splošnega načela individualizacije kazni, saj je Sodišče sankcijo izključitve opredelilo predvsem kot kaznovalno v sodbi Vialto Consulting/Komisija(26). Tretjič, dodalo je, da zadevna institucija ali organ lahko opredelita storitve, ki jih je opravil vsak od udeležencev, da bi se ugotovila individualna odgovornost vsakega od njih v okviru sistema sankcij, uvedenega s Finančno uredbo 2018, ki se razlikuje od njihove morebitne solidarne pogodbene odgovornosti(27).

51.      Komisija izpodbija to drugo fazo razlogovanja Splošnega sodišča na treh podlagah. Prvič, izpodbija upoštevnost analogije s sodbo HSC Baltic. Drugič, trdi, da je namen solidarne odgovornosti zaščititi interese naročnika, da ne izključuje individualne odgovornosti podjetja TP in da razlaga Splošnega sodišča odgovornemu odredbodajalcu preprečuje, da bi ustrezno upošteval odgovornost sopogodbenikov. Tretjič, trdi, da je Splošno sodišče napačno opredelilo odločitev o izključitvi kot kazensko sankcijo.

 Upoštevnost analogije s sodbo HSC Baltic

52.      Na prvem mestu, Komisija izpodbija točke od 64 do 71 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 razlagalo po analogiji s členom 57(4)(g) Direktive 2014/24. Po mnenju Komisije se pravni in dejanski okvir med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana sodba HSC Baltic, razlikujeta. Poudarja razlikovanje med merili, ki jih odgovorni odredbodajalec uporabi za uporabo člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018, in merili, ki jih upoštevajo nacionalni organi na podlagi upoštevnih nacionalnih pravil, s katerimi je prenesen člen 57(4)(g) Direktive 2014/24, saj ta direktiva določa le okvirno ureditev, ki jo je treba prenesti v nacionalne zakonodaje.

53.      Ta trditev me ne prepriča.

54.      Res je namreč, da se pravni in dejanski okvir obravnavane zadeve razlikuje od okvirja v zadevi, v kateri je bila izdana sodba HSC Baltic. Natančneje, pravila, ki jih organi držav članic uporabljajo na področju izključitve iz postopkov javnega naročanja, izhajajo iz direktiv, zlasti iz Direktive 2014/24, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana sodba HSC Baltic(28), ki jih je treba prenesti, v nasprotju s Finančno uredbo 2018, ki ureja javna naročila, ki jih oddajo institucije Unije.

55.      Vendar gre v obeh primerih za pravna korpusa, ki se uporabljata za javna naročila in pravila o izključitvi iz postopkov javnega naročanja. Poleg tega sta obe zadevni določbi podobni in napotujeta na iste pojme(29). Njun skupni namen je, da omogočita naročnikom, da izključijo iz udeležbe v postopku oddaje naročil vse gospodarske subjekte, če ti niso zanesljivi. Poleg tega je v nekaterih uvodnih izjavah Finančne uredbe 2018 izrecno navedena Direktiva 2014/14(30).

56.      Zato se je treba po mojem mnenju strinjati z analogijo, ki jo je Splošno sodišče podalo pri razlagi člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 s sodno prakso v zvezi s podobnimi določbami iz člena 57(4)(g) Direktive 2014/24, da bi se zagotovila skladnost prava Unije in spoštovanje ciljev, ki jih uresničuje zakonodajalec Unije na tem področju(31).

57.      Sodišče pa je v sodbi HSC Baltic menilo, da je treba pri prenosu Direktive 2014/24 v nacionalno pravo upoštevati dejstvo, da gospodarskega subjekta v primeru odpovedi naročila zaradi precejšnjih ali stalnih pomanjkljivosti pri njegovem izvajanju ni mogoče samodejno opredeliti kot nezanesljivega in ga začasno izključiti, ne da bi bilo njegovo ravnanje predhodno „konkretno in posamično“ ocenjeno, glede na vse upoštevne elemente, zlasti tiste, ki jih je ta gospodarski subjekt predložil, da bi ovrgel tako opredelitev(32).

58.      Zato menim, da je Splošno sodišče pravilno sklepalo, da „ta obveznost konkretne in posamične ocene ravnanja osebe, zoper katero teče postopek, ob upoštevanju vseh pomembnih elementov, ki jih mora država članica določiti v svoji zakonodaji kljub diskrecijski pravici, ki jo ima za prenos Direktive 2014/24, velja a fortiori v okviru uporabe Finančne uredbe [iz leta] 2018 s strani institucij in organov Unije“(33).

59.      Naj dodam, da se ne glede na analogijo, ki jo je podalo Splošno sodišče, načelo sorazmernosti uporablja na področju izključitve(34) in odgovornemu odredbodajalcu nalaga, da pri sprejemanju take odločitve opravi konkretno in posamično presojo ravnanja gospodarskega subjekta ali zadevnega subjekta na podlagi vseh upoštevnih elementov(35).

60.      Glede na zgornje preudarke menim, da Splošno sodišče s tem, da je zadevo primerjalo s sodbo HSC Baltic, in s tem, da je ugotovilo, da mora odgovorni odredbodajalec ravnanje osebe, zoper katero teče postopek, konkretno in posamično oceniti, preden jo izključi na podlagi člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018, ni napačno uporabilo prava, kar izhaja tudi iz načela sorazmernosti.

 Vpliv solidarne pravne odgovornosti članov skupine sopogodbenikov

61.      Na drugem mestu, Komisija v bistvu trdi, da se člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 uporablja za položaje, v katerih so sopogodbenice solidarno odgovorne za izvrševanje pogodbe, ne da bi moral odgovorni odredbodajalec razlikovati med pravnimi obveznostmi vsakega partnerja konzorcija, s katerim je pogodba sklenjena(36). Komisija poudarja, da želi ta solidarna odgovornost zaščititi interese naročnika in ne izključuje posamične odgovornosti družbe TP. Navaja tudi, da bi določitev posamične odgovornosti obeh pogodbenih partnerjev zahtevala, da se ugotovi posebno razlikovanje med njihovimi nalogami, kar spada v notranjo organizacijo navedenih partnerjev in stvar odgovornega odredbodajalca.

62.      Menim, da je treba to trditev zavrniti.

63.      Kot namreč poudarja Komisija, se člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 uporablja za položaje, v katerih so sopogodbeniki solidarno odgovorni za izvršitev pogodbe in ta solidarna odgovornost ne izključuje posamične odgovornosti člana skupine.

64.      Vendar solidarna odgovornost, ki se uporablja v pogodbenem okviru, katere namen je lahko zaščita interesov naročnika, v upravnem okviru izključitve, ki jo je sprejel odgovorni odredbodajalec na podlagi Finančne uredbe 2018, tega odredbodajalca ne more razrešiti odgovornosti za posamično preučitev ravnanja osebe, na katero se nanaša izključitev.

65.      Solidarna odgovornost na pogodbeni ravni je namreč ločena od posamične odgovornosti vseh gospodarskih subjektov, ki sestavljajo skupino, v tem primeru konzorcij, ki lahko privede do sprejetja odločitve o izključitvi. Natančneje, funkcije in obveznosti gospodarskih subjektov, ki sestavljajo skupino, niso nujno enake. To dokazuje konzorcijska pogodba v obravnavani zadevi. Prav tako ni mogoče izključiti obstoja zelo pomanjkljivega izpolnjevanja s strani gospodarskega subjekta, ki utemeljuje večjo posamično odgovornost ali verigo posamičnih odgovornosti različnih pomembnosti. Zato mora odgovorni odredbodajalec pred sprejetjem odločitve o izključitvi preveriti, ali so pravni pogoji iz člena 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 posamično izpolnjeni glede vsakega zadevnega gospodarskega subjekta.

66.      V zvezi s tem, kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 76 in 77 izpodbijane sodbe, lahko odgovorni odredbodajalec načeloma od zadevnih subjektov zahteva predložitev potrebnih dokumentov, ki mu lahko omogočijo, da oceni individualno ravnanje vsakega od članov skupine in zahteva, da je mogoče opredeliti storitve, ki jih je opravil vsak od udeležencev, da bi se po potrebi ugotovila individualna odgovornost vsakega od njih. Te ugotovitve potrjuje člen 136(1)(e)(iii) Finančne uredbe 2018, ki določa, da lahko pomanjkljivo izpolnjevanje ugotovi „odredbodajalec […] na podlagi […] preiskav“.

67.      Sodna praksa Sodišča na področju javnih naročil, ki jih oddajo naročniki držav članic, smiselno potrjuje ta pristop.

68.      Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 67 izpodbijane sodbe, je Sodišče v sodbi HSC Baltic res razsodilo, da lahko države članice v okviru diskrecijske pravice, ki jo imajo za prenos Direktive 2014/24, določijo domnevo, da se za vsak gospodarski subjekt, ki je pravno odgovoren za pravilno izvedbo javnega naročila, šteje, da je pri izvajanju tega naročila prispeval k razvoju ali ohranjanju velikih ali trajnih pomanjkljivosti, ki so privedle do odpovedi navedenega naročila. Vendar je Sodišče pojasnilo, da če je bilo javno naročilo oddano skupini gospodarskih subjektov, katere posamični prispevki k pomanjkljivostim in morebitnim prizadevanjem za njihovo odpravo niso nujno enaki, mora biti morebitna domneva, določena v nacionalnem pravu, izpodbojna, sicer bi bile ogrožene bistvene značilnosti tega razloga za izključitev in načelo sorazmernosti. Po mnenju Sodišča mora „ne glede na solidarno pravno odgovornost članov take skupine uporaba neobveznega razloga za izključitev iz člena 57(4)(g) Direktive 2014/24 temeljiti na krivdnosti ali malomarnosti tega posamičnega ravnanja“(37).

69.      Sodišče je tudi menilo, da če je gospodarski subjekt, ki je član skupine gospodarskih subjektov, predložil lažno izjavo pri dajanju informacij, ki se zahtevajo za to, da se preveri neobstoj razlogov za izključitev pri skupini oziroma njeno izpolnjevanje meril za izbor, ne da bi njegovi partnerji vedeli za to lažno izjavo, ukrepa izključitve iz vsakršnega postopka javnega naročanja ni mogoče izreči proti vsem članom te skupine.(38) V sodbi Klaipėdos je Sodišče dodalo, da je treba na podlagi načela sorazmernosti odločitvi o izključitvi nameniti še „večjo pozornost, če izključitev […] ponudnika ne prizadene zaradi neizpolnitve obveznosti, ki mu jo je mogoče pripisati, ampak zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je storil subjekt, katerega zmogljivosti namerava ta ponudnik uporabiti in za nadzor katerega nima nobene pristojnosti“(39).

70.      Ta individualiziran pristop, tudi v primeru skupine ali solidarne odgovornosti, potrjuje tudi člen 136(6)(a) Finančne uredbe 2018, ki določa, da odgovorni odredbodajalec upošteva popravne ukrepe, ki jih je sprejela oseba ali subjekt v zadostni meri, da dokaže svojo zanesljivost(40). Ni pa izključeno, da v primerih skupine ali konzorcija ena sama oseba sprejme popravne ukrepe in da ona sama lahko tako dokaže svojo zanesljivost, čeprav naj ne bi bilo tako v primeru drugih članov skupine(41).

71.      Tako je samo s posamično presojo ukrepa izključitve mogoče zagotoviti spoštovanje načela sorazmernosti, ne glede na pogodbeno solidarnost znotraj konzorcija, kakršen je ta v obravnavani zadevi. Zato menim, da je treba izpodbijano sodbo v zvezi s tem potrditi.

 Pravna narava izključitve

72.      Na tretjem mestu, Splošno sodišče se je, da bi podkrepilo svoje razlogovanje v zvezi z obveznostjo konkretne in posamične ocene ravnanja osebe, zoper katero teče postopek, sklicevalo na „kaznovalno naravo“ „sankcije izključitve“ in na „splošno načelo individualizacije kazni“(42).

73.      Komisija trdi, da ukrepa izključitve ni mogoče šteti niti za represivni ukrep niti za sankcijo.

74.      Ker izrazi, ki jih je Splošno sodišče uporabilo v točkah 72 in 73 izpodbijane sodbe, napotujejo na obstoj sankcije kazenske narave, je treba preučiti, prvič, ali je treba v zvezi s tem ugotoviti napačno uporabo prava, in drugič, posledice take ugotovitve.

–       Pravna opredelitev izključitve

75.      Po eni strani v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, menim, da je ukrep izključitve mogoče opredeliti kot „sankcijo“.

76.      Res je, kot poudarja Komisija, pri čemer se opira zlasti na zgodovino različnih različic Finančne uredbe 2018, da člen 136(1) te uredbe določa različna merila za izključitev, ne da bi bil ukrep izključitve opredeljen kot sankcija. Vendar je v členu 138 navedene uredbe kot alternativa odločitvi o izključitvi, ki bi se izkazala za nesorazmerno glede na merila iz člena 136(1) te uredbe, uporabljen izraz „finančne sankcije“, ki jih je mogoče naložiti kot nadomestilo odločitve o izključitvi, ki bi se izkazala za nesorazmerno glede na merila iz člena 136(3) te uredbe. Ukrep, ki je izrecno opredeljen kot „sankcija“, lahko tako nadomesti ukrep izključitve. Zato menim, da ni mogoče izključiti, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „sankcijo“.

77.      Poleg tega ukrep izključitve, ki je namenjen cilju zaščite finančnih interesov Unije, zadevni osebi odvzema pravico do udeležbe v postopku, ki omogoča pridobitev javnega naročila Evropske unije, in ga je v tem smislu mogoče opredeliti kot sankcijo(43).

78.      Dodajam, da upravna narava izključitve(44) ne izključuje, da gre lahko za sankcijo. Ta ukrep namreč po mojem mnenju združuje skupino upravnih sankcij, ki so se, ne da bi bile jasno opredeljene,(45) znatno razvile v pravu Unije sproti, ko je ta razvijala svoja lastna pravila(46). Učinkovitost upravne tožbe namreč zahteva paleto ukrepov (globe, zaplemba, izključitev iz sistema pomoči, prepoved izvajanja, zamrznitev sredstev, odvzem dovoljenja, vpis na črni seznam, …), katerih namen je različen (kaznovati, povrniti škodo, opozoriti, odvrniti, popraviti, …).

79.      Po drugi strani je lahko vprašanje, ali ima ukrep izključitve, ki je tako opredeljen kot sankcija, kazensko naravo, oteževalno. Zabrisana meja med upravno in kazensko sankcijo je bila pogosto poudarjena(47). Tako je na podlagi analize glede treh meril, ki jih je razdelalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v sodbi z dne 8. junija 1976, Engel in drugi proti Nizozemski(48), ki jo je Sodišče povzelo(49), po mojem mnenju mogoče sklepati na neobstoj kazenske narave v tem primeru.

80.      Čeprav namreč pravna opredelitev zadevnega ukrepa kot taka ne izhaja iz Finančne uredbe 2018, analiza drugih meril omogoča, da se zadevni ukrep izključitve ne opredeli kot kazenska sankcija.

81.      Kar zadeva naravo očitane kršitve, kršeno pravilo ni splošno in je namenjeno le gospodarskim subjektom, ki so se popolnoma svobodno odločili za udeležbo pri javnem naročilu Unije. V tem okviru, v katerem je možnost udeležbe v postopku javnega naročanja Unije pogojena s tem, da zadevna oseba predloži vsa jamstva glede zanesljivosti, je sankcija, sprejeta v primeru nespoštovanja take zahteve, poseben upravni instrument, ki je sestavni del veljavnega sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev(50).

82.      Poleg tega je sistem za zgodnje odkrivanje in izključitev vzpostavljen z namenom zaščite finančnih interesov Unije(51). Njegov cilj je olajšati zgodnje odkrivanje oseb ali subjektov, ki predstavljajo nevarnost za finančne interese Unije, in olajšati izključitev teh oseb in subjektov iz udeležbe v postopkih, ki jih ureja Finančna uredba 2018. Namen odločitve o izključitvi je tako omogočiti, da se informacije, ki se nanašajo na položaj tveganja za proračun Unije, vnesejo v podatkovno zbirko iz člena 142 te uredbe. Cilj izključitve je torej preventiven, celo previdnostni, in ne represivni.

83.      Nazadnje, menim, da začasna izključitev, ki se zadevnemu gospodarskemu subjektu naloži za največ tri leta in ki mu preprečuje, da bi oddal ponudbo za evropska javna naročila, ne da bi se mu poleg tega prepovedalo opravljanje gospodarske dejavnosti, ni tako stroga, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot kazensko sankcijo(52).

84.      Zato menim, da je zadevna odločitev o izključitvi upravna, in ne kazenska sankcija. Kot poudarja Splošno sodišče v sodbi Vuialto, je Sodišče ob primerjanju sankcije izključitve in ukrepa objave te izključitve res odločilo, da je bila prva predvsem „kaznovalne narave“, medtem ko druga bolj uresničuje „cilj odvračanja in preprečevanja“, se pa ta ukrepa vseeno dopolnjujeta, saj sta usmerjena k istemu cilju, in sicer spodbuditi vse zadevne osebe, da se odpovejo morebitnemu kršenju pravil(53). Čeprav je sklicevanje Sodišča na „kaznovalno“ naravo sankcije izključitve lahko zavajajoče, pa vseeno menim, da zlasti v kontekstu primerjave z objavo ukrepa izključitve sama po sebi ne pomeni, da ima ta sankcija kazensko naravo v smislu sodne prakse Sodišča.

85.      Zato tako kot Komisija menim, da je mogoče ugotoviti napačno uporabo prava, če je Splošno sodišče s sklicevanjem na „kaznovalno naravo“ izključitve in splošno načelo individualizacije „kazni“ želelo sklep o izključitvi opredeliti kot kazensko sankcijo.

–       Posledice za obseg jamstev, ki se uporabljajo

86.      Tudi če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v zvezi z opredelitvijo sankcije izključitve kot „kazenske“, menim, da taka ugotovitev ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.

87.      Ugotavljam namreč, da je v delu, v katerem se izpodbijana sodba nanaša na kazensko naravo ukrepa izključitve z izrazom „kaznovalna narava“,(54) le zaradi okrepitve („še toliko bolj“) ugotovitve, ki izhaja iz vseh zgoraj navedenih upoštevnih elementov, v skladu s katero mora odgovorni odredbodajalec konkretno in posamično oceniti ravnanje osebe, zoper katero teče postopek, glede na vse upoštevne elemente. Prav tako je v točki 73 izpodbijane sodbe spoštovanje splošnega načela individualizacije kazni, ki napotuje na kazensko naravo izključitve, navedeno tudi za utemeljitev obveznosti preučitve posamičnega ravnanja osebe, zoper katero teče postopek, pred sprejetjem take izključitve v zvezi z njo.

88.      Čeprav se ob neobstoju kazenske narave sankcije jamstva, povezana s kazenskim pravom, ne uporabljajo, ostaja dejstvo, da je treba preučiti posamično ravnanje osebe, zoper katero teče postopek. Za upravno sankcijo, kot je izključitev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, čeprav ne spada na kazensko področje, namreč vseeno veljajo jamstva in zlasti jamstvo, da se sprejme potem, ko se preuči posamično ravnanje osebe, zoper katero teče postopek, kar izhaja zlasti iz uporabe načela sorazmernosti(55).

89.      Iz tega izhaja, da sklicevanje na kazensko naravo sankcije izključitve, čeprav je pravno nepravilna, ne pomeni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo glede ugotovitve obveznosti konkretne in posamične ocene ravnanja osebe, zoper katero teče postopek.

90.      Zato menim, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

 Predlog

91.      Glede na navedeno in ne da bi to vplivalo na utemeljenost drugega pritožbenega razloga, Sodišču predlagam, naj prvi pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba).


3      Uredba Sveta z dne 26. novembra 2018 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad, in razveljavitvi Uredbe (EU) 2015/323 (UL 2018, L 307, str. 1).


4      Uredba Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL 2017, L 283, str. 1, ter popravka v UL 2020, L 433, str. 80, in UL 2021, L 57, str. 98; v nadaljevanju: Uredba o EJT).


5      Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65).


6      Glej točke od 29 do 32 izpodbijane sodbe.


7      Glej točko 60 izpodbijane sodbe.


8      Glej točke od 61 do 78 izpodbijane sodbe.


9      Glej točke 80, 82 in 83 izpodbijane sodbe.


10      Komisija z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da odgovorni odredbodajalec ni preučil individualne odgovornosti podjetja TP za kršitve pogodbenih obveznosti, napačno uporabilo pravo.


11      Sistemu zgodnjega opozarjanja je sledila centralizirana baza podatkov, nato v okviru Finančne uredbe 2018 „sistem za zgodnje odkrivanje in izključitev“ (imenovan „SDRE“ oziroma „EDES“), ustanovljen leta 2016 (glej Bernard-Glanz, C., in Levi, L., „Du système d’alerte précoce au système de détection rapide et d’exclusion: les droits fondamentaux vont mieux mais…“, L’Observateur de Bruxelles, zvezek. 4, št. 106, 2016, str. od 35 do 41).


12      Glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2023, Infraestruturas de Portugal in Futrifer Indústrias Ferroviárias (C‑66/22, EU:C:2023:1016, točka 78).


13      Glej po analogiji na področju „hude“ poklicne napake sodbo z dne 13. decembra 2012, Forposta in ABC Direct Contact (C‑465/11, EU:C:2012:801, točki 30 in 31). Iz tega sledi, da „vsaka nepravilna, nenatančna ali nepravočasna izvedba pogodbe ali njenega dela morda kaže na omejeno poklicno usposobljenost zadevnega gospodarskega subjekta, ne ustreza pa samodejno hudi napaki“, ki načeloma zahteva, da je treba „opraviti konkretno in posamično presoja ravnanja zadevnega gospodarskega subjekta“. Glej na področju hude kršitve poklicnih pravil v smislu člena 136(1)(c) Finančne uredbe 2018 tudi sodbo z dne 28. januarja 2026, UH/Komisija (T‑1052/23, EU:T:2026:52, točka 50 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem pojmom glej tudi Hamer, C. R., „The Possibility to Exclude an Economic Operator that Cannot Be Trusted“, EPPPL, zvezek 15, št. 1, 2020, str. od 42 do 52.


14      Sodišče Unije je tako lahko, prvič, sodišče, pristojno po pogodbi, ki odloča o tožbi na podlagi člena 272 PDEU, ki je bila vložena na podlagi arbitražne klavzule v pogodbi, in drugič, sodišče, ki presoja zakonitost ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, ki vsebuje tožbene razloge zakonitosti, ki se nanašajo na odločitev o izključitvi, ki učinkuje zunaj pogodbenega razmerja.


15      Moj poudarek.


16      Glej v zvezi s tem po analogiji z javnimi naročili, ki so jih oddali nacionalni naročniki, De la Rosa, S., „Poglavje 2. – Oddaja javnih naročil“, v De la Rosa, S., Droit européen de la commande publique, Bruylant, Bruxelles, 2024, 3. izdaja, str. od 474 do 568, zlasti str. 488, št. 587.


17      Glej točko 56 izpodbijane sodbe.


18      Glej točko 57 izpodbijane sodbe.


19      Glej točko 59 izpodbijane sodbe.


20      Uredba Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1).


21      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. oktobra 2015 (UL 2015, L 286, str. 1). Glede pravne opredelitve izključitve kot sankcije glej točke od 75 do 85 teh sklepnih predlogov.


22      Glej člena 105a in 106 Uredbe št. 966/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/1929.


23      Vendar ugotavljam, da člen 231(2) Finančne uredbe 2018 določa: „Odgovorni odredbodajalec lahko v skladu s členoma 136 in 137 te uredbe izreče upravne in denarne kazni, ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne“.


24      Sodba z dne 26. januarja 2023 (C‑682/21, EU:C:2023:48; v nadaljevanju: sodba HSC Baltic).


25      Glej točke od 64 do 71 izpodbijane sodbe.


26      Sodba z dne 30. maja 2024 (C‑130/23 P, v nadaljevanju: sodba Vialto, EU:C:2024:439, točka 31).


27      Glej točke od 75 do 77 izpodbijane sodbe.


28      Za analizo diskrecijske pravice držav članic, med drugim glede neobveznih razlogov za izključitev, glej Coutron, L., „L’étendue du pouvoir d’exclusion d’une candidature dans la jurisprudence récente de la Cour de justice de l’Union européenne“, v L’exclusion de la procédure de passation de la commande publique. L’examen des candidatures et des offres, Bouhier, V., (dir.), zbirka „Colloques & Essais“, Institut francophone pour la justice et la démocratie, zvezek 166, 2023, str. od 79 do 117.


29      Člen 57(4)(g) Direktive 2014/24 namreč določa izključitev v primeru ugotovitve „znatnih ali trajnih pomanjkljivosti gospodarskega subjekta […] pri izpolnjevanju bistvene obveznosti, ki mu je bila naložena v okviru prejšnjega javnega naročila“. Člen 136(1)(e) Finančne uredbe 2018 se tako sklicuje na pomanjkljivo izpolnjevanje nalog pri izvrševanju pravne obveznosti.


30      V uvodni izjavi 96 Finančne uredbe 2018 je navedeno, da bi morala „[p]ravila o javnem naročanju in načela, ki se uporabljajo za javna naročila, ki jih institucije Unije oddajo za svoj račun, […] temeljiti na pravilih iz Direktive [2014/24]“. Natančneje, v uvodni izjavi 77 te uredbe je glede izključitev navedeno, da bi moralo biti „trajanje izključitve […] časovno omejeno, kot se zgodi tudi za primere na podlagi Direktive [2014/24], in bi moralo biti skladno z načelom sorazmernosti“, kar kaže, da zahteva zakonodajalca po skladnosti velja za ukrepe izključitve. Glej tudi uvodno izjavo 105 navedene uredbe, ki med drugim določa, da bi moralo biti „[v] skladu z Direktivo 2014/24/EU […] omogočeno, da se preveri morebitna izključenost gospodarskega subjekta, uporabijo pogoji za sodelovanje in merila za oddajo ter preveri skladnost z dokumentacijo za postopek javnega naročanja, in to v kakršnem koli vrstnem redu“.


31      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Jääskinena v zadevi Komisija/Združeno kraljestvo (C‑582/08, EU:C:2010:286, točka 44). V potrošniškem pravu glej tudi sodbo z dne 8. maja 2025, Pielatak (C‑410/23, EU:C:2025:325, točka 38).


32      Sodba HSC Baltic (točki 46 in 47). Glej tudi sodbo z dne 13. decembra 2012, Forposta in ABC Direct Contact (C‑465/11, EU:C:2012:801, točka 31).


33      Glej točko 68 izpodbijane sodbe. Moj poudarek.


34      Člen 136(3) Finančne uredbe 2018 določa, da se „[p]ri vseh odločitvah odgovornega odredbodajalca [o izključitvi] […] upošteva načelo sorazmernosti […]“. Glej tudi uvodno izjavo 71 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi moral „odgovorni odredbodajalec […] pri odločitvi, ali naj izključi osebo ali subjekt oziroma osebi ali subjektu naloži denarno kazen in objavi s tem povezane informacije, zagotoviti spoštovanje načela sorazmernosti […]“.


35      Glej po analogiji zlasti sodbo z dne 21. decembra 2023, Infraestruturas de Portugal in Futrifer Indústrias Ferroviárias (C‑66/22, EU:C:2023:1016, točke od 77 do 83).


36      Glede tega, da Komisija trdi, da v nasprotju s tem, kar je odločilo Splošno sodišče, odgovorni odredbodajalec ni sprejel odločitve o izključitvi TP na podlagi zakonske domneve odgovornosti, ampak jo je utemeljil na dejanskih ugotovitvah, ki lahko izhajajo iz arbitražnih odločb, menim, da ta argumentacija izhaja iz drugega pritožbenega razloga, ki se v teh sklepnih predlogih ne bo preučeval.


37      Sodba HSC Baltic (točki 48 in 49). Moj poudarek.


38      Glej sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras (C‑927/19, v nadaljevanju: sodba Klaipėdos, EU:C:2021:700, točka 158).


39      Glej sodbo Klaipėdos (točki 156 in 157). Glej tudi sodbo z dne 26. septembra 2024, Luxone in Sofein (C‑403/23 in C‑404/23, EU:C:2024:805, točki 65 in 66), v zvezi z izključitvijo, ki „celotne skupine gospodarskih subjektov ne prizadene zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je mogoče pripisati vsem njenim članom, ampak zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je storil samo eden ali več od njih, in ne da bi imel vodja te skupine kakršno koli pristojnost za nadzor nad gospodarskim(i) subjektom(i), s katerim(i) je nameraval ustanoviti tako skupino“.


40      Glede popravnih ukrepov („self-cleaning“) v okviru Direktive 2014/24, glej med drugim, van Garsse, S. in de Mars, S., „Exclusion and Self-Cleaning in the 2014 Public Sector Directive“, v EU Directive 2014/24 on public procurement: a new turn for competition in public markets?,  Marique, Y. in Wauters, K., (ur), Larcier, Bruselj, 2016, str. od 121 do 138. Glej tudi Hjelmeng, E. in Søreide, T., „Debarment in public procurement: rationales and realization“, v Integrity and Efficiency in Sustainable Public Contracts, Racca, G. M. in Yukins, C., (ur.), Bruylant, Bruselj, 2014, str. od 215 do 232.


41      Glej po analogiji v zvezi s popravljalnimi ukrepi sodbi z dne 11. junija 2020, Vert Marine (C‑472/19, EU:C:2020:468, točki 16 in 17), in z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré-Behaegel (C‑387/19, EU:C:2021:13, točke od 26 do 28). Glej tudi sodbo Klaipėdos (točka 153 in navedena sodna praksa).


42      Napotujem na točki 72 in 73 izpodbijane sodbe.


43      Glej v tem smislu sodbi z dne 18. novembra 1987, Maizena in drugi (137/85, EU:C:1987:493, točka 13), in z dne 27. oktobra 1992, Nemčija/Komisija (C‑240/90, EU:C:1992:408, točka 25), ki sta se nanašali na sankcije, določene s predpisi skupne kmetijske politike, kot sta izguba varščine, naložene pavšalno, in brez kakršne koli napake, ki bi jo bilo mogoče pripisati zadevnemu gospodarskemu subjektu, in začasna izključitev gospodarskega subjekta iz sheme pomoči za kmetijske dohodke. Sodišče je ugotovilo, da take sankcije niso kazenske narave.


44      Izključitev sprejme upravni organ (odgovorni odredbodajalec) na priporočilo prav tako upravnega organa. Glej v zvezi s tem, Potteau, A., „Chronique Finances publiques de l’UE – Les bases de négociation du cadre financier pluriannuel post-Brexit (2021-2027)“, RTDEur., št. 2, 2019, str. od 527 do 536.


45      Glej Moderne, F., „Le pouvoir de sanction administrative au confluent du droit interne et des droits européens“, RFDA, št. 1, 1997, str. od 1 do 26; Degoffe, M., „L’ambiguïté de la sanction administrative“, AJDA, št. HS, 2001 str. od 27 do 33; Hardy, G., „Poglavje 2. – Upravna sankcija“, v Un droit „administratif“ européen, Feilhès, L., (dir.), 1. izdaja, Bruylant, Bruselj, 2022, str. od 51 do 65, zlasti str. 53, št. 97; de Moor-van Vugt, A., „Administrative Sanctions in EU Law“, v Administrative Sanctions in the European Union, Jansen, O., (ur), Larcier, Bruselj, 2013, str. od 607 do 639 (glede te knjige glej Hofmann, H. C. H., „Book Review: Administrative Sanctions in the European Union, Common Market Law Review, zv. 52, št. 5, 2015, str. od 1420 do 11421); Jansen, O., „Poglavje II. Pooblastila za nadzor in sankcioniranje izvajanja prava Unije“, v Traité de droit administratif européen, Auby, J.-B. in Dutheil de la Rochère, J., (dir.), Bruylant, Bruselj, 2022, 3. izdaja, str. od 753 do 797, zlasti str. 761.


46      Tu je med drugim mogoče govoriti o konkurenčnem pravu, zaščiti finančnih interesov, bančnem pravu, prometu ali skupni kmetijski politiki.


47      Glej Caeiro, P., „The influence of the EU on the ,blurring‘ between administrative and criminal law“, Do labels still matter? Blurring boundaries between administrative and criminal law. The influence of the EU, Galli, F. in Weyembergh, A., (ur), Éditions de l’Université Libre de Bruxelles, Bruselj, 2014, str. od 171 do 190; Weyembergh, A. in Joncheray, N., „Punitive Administrative Sanctions in Procedural Safeguards: A Blurred Picture That Needs to Be addressed“, New Journal of European Criminal Law, zvezek 7, št. 2, 2016, str. 190 do 209; Hardy, G., „Poglavje 2. – Upravna sankcija“, op. cit., str. od 51 do 65; Kärner, M., „Procedural Rights in the Outskirts of Criminal Law: European Union Administrative Fines, Human Rights Law Review, št. 4, 2022, str. od 1 do 24.


48      CE:ECHR:1976:0608JUD000510071, točka 82. In sicer, prvič, pravna opredelitev kršitve v nacionalnem pravu (v tem primeru v pravu Unije, ki ga je treba v tem primeru izenačiti z „notranjim pravom“ v smislu sodne prakse ESČP), drugič, narava kršitve in, tretjič, stopnja strogosti sankcije, ki se lahko izreče kršitelju.


49      Glej sodbo z dne 5. junija 2012, Bonda (C‑489/10, EU:C:2012:319, točka 37 in naslednje), v kateri ukrep, s katerim je bil kmet izključen iz prejemanja pomoči za leto, za katero je predložil lažno prijavo upravičene površine, ni bil opredeljen kot kazenska sankcija.


50      Glej po analogiji na področju sheme pomoči na področju kmetijstva sodbo z dne 11. julija 2002, Käserei Champignon Hofmeister (C‑210/00, EU:C:2002:440, točka 41 in navedena sodna praksa).


51      Glej naslov člena 135 Finančne uredbe 2018.


52      Glej po analogiji tudi sodbo z dne 5. junija 2012, Bonda (C‑489/10, EU:C:2012:319, točka 37 in naslednje).


53      Sodba Vialto (točka 31).


54      Glej točko 72 izpodbijane sodbe.


55      Glej točki 59 in 71 teh sklepnih predlogov.