z dne 23. januarja 2025 ( *1 )
„Pritožba – Znamka Evropske unije – Uredba (ES) št. 207/2009 – Člen 4 – Znaki, ki lahko sestavljajo znamko Evropske unije – Zahteva za registracijo pozicijske taktilne znamke, ki upodablja cilindrični sanitarni vstavek – Člen 7 – Absolutni razlogi za zavrnitev – Obveznost predhodne preučitve razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 – Neobstoj – Uredba (EU) 2017/1001 – Člen 72(3) – Pristojnost Splošnega sodišča za spremembo odločbe odbora za pritožbe – Meje“
V zadevi C‑93/23 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 17. februarja 2023,
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo D. Hanf, T. Klee in E. Markakis, agenti,
pritožnik,
druga stranka v postopku je
Neoperl AG s sedežem v Reinachu (Švica), ki jo zastopajo C. Mertzlufft‑Paufler, M. Nielen in C. Schrempp, Rechtsanwälte,
tožeča stranka v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji predsednika petega senata, I. Jarukaitis, predsednik četrtega senata, E. Regan, Z. Csehi, sodnika, in O. Spineanu‑Matei (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. septembra 2024
izreka naslednjo
Sodbo
|
1 |
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 7. decembra 2022, Neoperl/EUIPO (Upodobitev cilindričnega sanitarnega vstavka) (T‑487/21, EU:T:2022:780; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razveljavilo odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 3. junija 2021 (zadeva R 2327/2019‑5) v zvezi z registracijo pozicijske taktilne znamke, ki prikazuje cilindrični sanitarni vstavek, kot znamke Evropske unije (v nadaljevanju: sporna odločba). |
Pravni okvir
Uredba št. 207/2009
|
2 |
Člen 4 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21) (v nadaljevanju: Uredba št. 207/2009), naslovljen „Znaki, ki lahko sestavljajo blagovno znamko EU“, določa: „Blagovna znamka EU je lahko sestavljena iz kakršnih koli znakov, ki jih je mogoče grafično predstaviti, kot so besede, vključno z osebnimi imeni, slike, črke, števila, oblika blaga ali njegove embalaže, če se s pomočjo teh znakov blago in storitve nekega podjetja lahko razlikujejo od blaga in storitev drugih podjetij.“ |
|
3 |
Člen 7 Uredbe št. 207/2009, naslovljen „Absolutni razlogi za zavrnitev“, določa: „1. Kot znamka se ne registrirajo:
[…]“ |
|
4 |
Člen 26 te uredbe, naslovljen „Zahteve, ki jim morajo ustrezati prijave“, v odstavkih 1(d) in 3 določa: „1. Prijava blagovne znamke EU vsebuje: […] (d) prikaz blagovne znamke. […] 3. Prijava blagovne znamke EU mora ustrezati zahtevam, določenim v izvedbeni uredbi iz člena 162(1) […].“ |
Uredba (EU) 2017/1001
|
5 |
Uredba št. 207/2009 je bila z učinkom od 1. oktobra 2017 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1). |
|
6 |
Člen 31 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Zahteve, ki jim morajo ustrezati prijave“, v odstavku 1(d) določa: „1. Prijava blagovne znamke EU vsebuje: […]
[…] 3. Poleg pogojev iz odstavkov 1 in 2 mora prijava blagovne znamke EU izpolnjevati tudi formalne pogoje iz te uredbe in izvedbenih aktov, sprejetih v skladu z njo. Če ti pogoji določajo, da se blagovna znamka prikaže elektronsko, lahko izvršni direktor določi formate in največjo velikost takšne elektronske datoteke.“ |
|
7 |
Člen 41 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Preizkus izpolnjevanja zahtev za prijavo“, v odstavkih 1, 2 in 4 določa: „1. [EUIPO] preveri: […]
[…] 2. Če prijava blagovne znamke EU ne ustreza zahtevam iz odstavka 1, [EUIPO] od prijavitelja zahteva, da v dveh mesecih po prejemu uradnega obvestila odpravi pomanjkljivosti ali plača pristojbine. […] 4. Če se pomanjkljivosti po odstavku 1(b) ne odpravijo v določenem roku, [EUIPO] prijavo zavrže.“ |
|
8 |
Člen 71 te uredbe, naslovljen „Odločitev o pritožbi“, določa: „1. Po preučitvi utemeljenosti pritožbe odbor za pritožbe odloči o pritožbi. Odbor za pritožbe lahko izvršuje katero koli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo zoper katero je bila vložena pritožba, ali pa preda primer temu oddelku v nadaljnjo obravnavo. 2. Če odbor za pritožbe preda primer v nadaljnjo obravnavo oddelku, ki je izdal odločbo zoper katero je bila vložena pritožba, je ta oddelek vezan na izrek in razloge za odločitev odbora za pritožbe, če so dejstva enaka. 3. Odločbe odbora za pritožbe začnejo učinkovati šele od dneva, ko poteče rok iz člena 72(5), ali – če je bila v tem roku vložena tožba pred Splošnim sodiščem – od dneva zavrnitve te tožbe ali katere koli pritožbe, vložene pri Sodišču zoper odločbo Splošnega sodišča.“ |
|
9 |
Člen 72 navedene uredbe, naslovljen „Tožbe pri Sodišču“, določa: „1. Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pred Splošnim sodiščem. 2. Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve PDEU, kršitve te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil. 3. Splošno sodišče je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe. 4. Tožbo lahko vloži vsaka stranka v postopku, prizadeta z odločitvijo odbora za pritožbe. 5. Tožba se na Splošnem sodišču vloži v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe odbora za pritožbe. 6. [EUIPO] stori vse potrebno, da upošteva sodbo Splošnega sodišča ali – v primeru pritožbe zoper to sodbo – sodbo Sodišča.“ |
|
10 |
Člen 94 iste uredbe, naslovljen „Odločbe in sporočila Urada“, določa: „1. Urad v odločbah navede razloge, na katerih temeljijo. V odločbah Urada se navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe. […] […]“ |
|
11 |
Člen 95 Uredbe št. 2017/1001, naslovljen „Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti“, določa: „1. V postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; […] […].“ |
|
12 |
Člen 159 te uredbe, naslovljen „Pristojnosti“, določa: „Za odločanje v zvezi s postopki, določenimi v tej uredbi, so pristojni: (a) preizkuševalci; (b) oddelki za ugovore; (c) oddelek za vodenje registra; (d) oddelki za izbris; (e) odbori za pritožbe; (f) katera koli druga enota ali oseba, ki jo je izvršni direktor imenoval v ta namen.“ |
Dejansko stanje
|
13 |
Dejansko stanje spora je predstavljeno v točkah od 2 do 11 izpodbijane sodbe in ga je mogoče za potrebe tega postopka povzeti, kot sledi. |
|
14 |
Družba Neoperl AG je 1. septembra 2016 pri EUIPO na podlagi Uredbe št. 207/2009 vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije za ta znak: |
|
15 |
V tej zahtevi za registracijo je bil zadevni znak opredeljen kot „pozicijska taktilna znamka“, in je bil opisan tako: „Znamka je pozicijska taktilna znamka. Varstvo se zahteva za strukturo, ki je nameščena na konec cilindričnega sanitarnega vstavka, skozi katerega odteka voda, ki je usmerjena navzven in ki izstopa iz neelastične podlage; ta struktura je sestavljena iz krožnih, koncentričnih in elastičnih lamel v višini nekaj milimetrov, ki potekajo po celotni površini zaključnega dela, pri čemer se elastične lamele pri pritisku s prstom na dno deformirajo vzporedno s tem dnom. Varstvo se ne zahteva za oris vstavka, ki je na sliki narisan s prekinjeno črto.“ |
|
16 |
Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 11 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „Sanitarni vstavki, med drugim regulatorji in usmerjevalniki curka vode“. |
|
17 |
Zoper navedeno zahtevo za registracijo so bili vloženi ugovori zaradi formalnih razlogov za zavrnitev registracije iz člena 26(1)(d) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 31(1)(d) Uredbe 2017/1001) v povezavi s pravilom 9(3)(a) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (postalo člen 41(2) Uredbe 2017/1001), ker „naj EUIPO na splošno ne bi sprejemal taktilnih znamk“. Tako je bilo tožeči stranki predlagano, naj prijavljeno znamko na novo opredeli kot „pozicijsko znamko“. |
|
18 |
Družba Neoprl je z dopisom z dne 22. decembra 2016 novo opredelitev prijavljene znamke zavrnila in vztrajala pri opredelitvi znamke kot „pozicijske taktilne znamke“ in pri priloženem opisu iz točke 15 te sodbe. |
|
19 |
Preizkuševalka je z odločbo z dne 11. oktobra 2019 isto zahtevo za registracijo na podlagi člena 41(4) Uredbe 2017/1001 v povezavi zlasti s členom 4 in členom 31(3) te uredbe zavrgla iz formalnih razlogov, ker v bistvu zahteva v delu, v katerem se je nanašala na registracijo taktilne znamke, ni bila dovolj natančna v smislu teh določb. |
|
20 |
Družba Neoperl je 16. oktobra 2019 pri EUIPO zoper odločbo preizkuševalke vložila pritožbo. |
|
21 |
Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z obvestilom poročevalca z dne 3. avgusta 2020 družbo Neoperl obvestil, da – neodvisno od tega, ali zahteva za registracijo zadevnega znaka kot znamke Evropske unije izpolnjuje zahteve iz člena 31 Uredbe 2017/1001 – meni, da je treba absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(b) te uredbe v obravnavanem primeru upoštevati in da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka v smislu zadnjenavedene določbe. |
|
22 |
Družba Neoperl je 3. marca 2021 predložila svoje pripombe na to obvestilo z dne 3. avgusta 2020. |
|
23 |
Odbor za pritožbe je s sporno odločbo ugotovil, da znak, za katerega je bilo zahtevano, da se registrira kot znamka Evropske unije, nima razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, in je pritožbo zavrnil. |
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
|
24 |
Družba Neoperl je 10. avgusta 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razveljavitev sporne odločbe. |
|
25 |
V utemeljitev tožbe je družba Neoperl navedla dva tožbena razloga. Družba Neoperl je s prvim tožbenim razlogom, ki se je nanašal na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, v bistvu trdila, da odbor za pritožbe ni zadostno upošteval posebnosti prijavljene znamke. Družba Neoperl je iz tega sklepala, da ima ta znak, v nasprotju z ugotovitvami odbora za pritožbe, razlikovalni učinek. |
|
26 |
Družba Neoperl je z drugim tožbenim razlogom, ki se je nanašal na kršitev člena 95(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001, v bistvu trdila, da čeprav je odbor za pritožbe trdil, da se taktilni vtis, ki ga ustvarja zadevni znak, le malo razlikuje od vtisa, ki ga ustvarja tradicionalna neelastična struktura, ni predložil zadostnih dokazov za utemeljitev te trditve, kljub obveznosti, da med preizkusom absolutnih razlogov za zavrnitev taka dejstva preizkusi po uradni dolžnosti. |
|
27 |
Splošno sodišče je v točkah od 14 do 17 izpodbijane sodbe podalo uvodne ugotovitve v zvezi z določbami, ki se uporabljajo v sporu. |
|
28 |
Splošno sodišče je po tem, ko je navedlo, da je datum vložitve zahteve za registracijo zadevnega znaka kot znamke Evropske unije, in sicer 1. september 2016, odločilen za opredelitev materialnega prava, ki se uporablja za preučitev obstoja absolutnih razlogov za zavrnitev, ugotovilo, da se za spor uporabljajo materialnopravne določbe Uredbe št. 207/2009, torej po potrebi kot te materialnopravne določbe izhajajo iz sprememb, uvedenih z Uredbo 2015/2424. |
|
29 |
V zvezi s tem je Splošno sodišče pojasnilo, da člen 4 Uredbe št. 2015/2424 določa, da začne ta uredba veljati 23. marca 2016, vendar pa se nekatere določbe Uredbe št. 207/2009, med katerimi sta tudi člen 4 in člen 26(3) te uredbe, uporabljajo šele od 1. oktobra 2017. |
|
30 |
Splošno sodišče je presodilo, da se zato v obravnavani zadevi, kar zadeva materialnopravna pravila, uporabljajo člen 4 in člen 26(3) Uredbe št. 207/2009 v različici, ki se je uporabljala pred spremembo z Uredbo 2015/2424, ter člen 7 Uredbe št. 207/2009. Dodalo pa je, da v zvezi z zadnjenavedenim členom uporaba ratione temporis Uredbe št. 207/2009 vseeno ne bi pripeljala do drugačnega rezultata pri preučitvi tožbe, o kateri je odločalo, saj se spremembe, uvedene z Uredbo 2015/2424, niso nanašale na določbe člena 7(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, ki so edine upoštevne v obravnavani zadevi. Splošno sodišče je ugotovilo, da je treba zato v obravnavani zadevi v zvezi s pravili materialnega prava za sklicevanja odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi in družbe Neoperl v tožbi na člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 šteti, da gre v resnici za sklicevanja na člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, saj imata ti določbi enako vsebino. |
|
31 |
Nazadnje, Splošno sodišče je pojasnilo, da se na splošno šteje, da se postopkovna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti, zato se za spor uporabljajo postopkovne določbe Uredbe 2017/1001, ki je veljala ob sprejetju sporne odločbe. |
|
32 |
Splošno sodišče je v okviru presoje tožbe v točkah od 20 do 22 izpodbijane sodbe v bistvu najprej opozorilo, da je preizkuševalka zahtevo za registracijo zadevnega znaka kot znamke Evropske unije zavrgla na podlagi člena 41(4) uredbe 2017/100122 in da se je odbor za pritožbe odločil preučiti le absolutni razlog za zavrnitev registracije iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, pri čemer je navedel, da vprašanje, ali bi morala biti registracija zadevnega znaka zavržena tudi na podlagi člena 41(4) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 4 Uredbe št. 207/2009 (po spremembi postal člen 4 Uredbe 2017/1001) ali na podlagi člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, ni upoštevno, saj zadostuje, da se ta registracija zavrne iz razloga za zavrnitev iz tega člena 7(1). |
|
33 |
Na prvem mestu, Splošno sodišče je iz razlogov, navedenih v točkah od 20 do 49 izpodbijane sodbe, po uradni dolžnosti preizkusilo tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev področja uporabe zakona. |
|
34 |
V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 24 izpodbijane sodbe najprej opozorilo, da lahko sodišče Unije v skladu s sodno prakso Sodišča, čeprav je nekatere tožbene razloge mogoče ali celo treba preizkusiti po uradni dolžnosti, tožbeni razlog, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost sporne odločbe, preizkusi le, če ga navede tožeča stranka, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Splošno sodišče je v točki 25 izpodbijane sodbe dodalo, da v skladu s to sodno prakso sodišče Unije, čeprav mora odločiti samo o predlogu strank, katerih naloga je omejiti okvir spora, ne more biti zavezano upoštevati samo trditev, ki so jih stranke navedle v podporo svojim predlogom, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi moralo svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve. Splošno sodišče je v točki 26 izpodbijane sodbe iz tega sklepalo na možnost in glede na okoliščine primera obveznost sodišča Unije, da po uradni dolžnosti preizkusi nekatere tožbene razloge materialne zakonitosti. Ker je Splošno sodišče v točki 27 izpodbijane sodbe ugotovilo, da spada tožbeni razlog v zvezi s področjem uporabe zakona v javni red, je razsodilo, da ga mora preizkusiti po uradni dolžnosti. Splošno sodišče je namreč poudarilo, da bi kršilo dolžnost presoje zakonitosti, če ne bi ugotovilo – tudi če stranke tega ne bi izpodbijale – da je bila sporna odločba sprejeta na podlagi pravila, ki se v obravnavanem primeru ne more uporabiti, in če bi nato o sporu, o katerem razsoja, odločilo na podlagi takega pravila. |
|
35 |
Dalje, Splošno sodišče je v točki 38 izpodbijane sodbe implicitno ugotovilo, da je odbor za pritožbe kršil področje uporabe člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, ker je ugotovil, da je odbor za pritožbe neupravičeno pred preizkusom člena 7(1)(b) te uredbe ni preučil, ali znak, za katerega se zahteva registracija kot znamke Evropske unije, izpolnjuje pogoje iz člena 4 navedene uredbe, med katerimi je pogoj, da je mogoče znak grafično predstaviti, in ali je zato treba zavrniti njegovo registracijo v skladu s tem členom 7(1)(a). Ker se namreč na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 zavrne registracija „znamk“, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka, je Splošno sodišče v točki 36 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je mogoče razlikovalni učinek znaka za njegovo registracijo kot znamko Evropske unije presojati šele po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je ta znak znamka v smislu člena 4 te uredbe, in sicer od trenutka, ko je bilo ugotovljeno, da ga je mogoče grafično predstaviti. |
|
36 |
Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 50 do 61 izpodbijane sodbe preučilo, ali v obravnavani zadevi zadevni znak izpolnjuje pogoje iz člena 4 Uredbe št. 207/2009 in, posledično, ali se lahko uporabi absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009. |
|
37 |
Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 57 izpodbijane sodbe navedlo, da taktilni vtis, ki ga ustvarja zadevni znak, ne izhaja natančno in popolno iz grafične predstavitve tega znaka, ampak kvečjemu iz opisa, ki to predstavitev spremlja. Tako po mnenju Splošnega sodišča ne le, da ta opis ni prispeval k natančnejši določitvi predmeta in obsega varstva, ki se zahteva na podlagi prava znamk, v smislu sodne prakse Sodišča, temveč bi, nasprotno, lahko vzbudil dvome o predmetu in obsegu te grafične predstavitve, ker se je z njim poskušal razširiti predmet zahtevanega varstva. Zato je Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe ugotovilo, da zadevni znak ne izpolnjuje pogojev iz člena 4 Uredbe št. 207/2009 in da za njegovo registracijo velja absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) te uredbe. |
|
38 |
Splošno sodišče je v točki 60 izpodbijane sodbe iz tega sklepalo, da člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče uporabiti pri presoji zahteve za registracijo zadevnega znaka kot znamke Evropske unije in da zato odbor za pritožbe te določbe ni mogel zakonito uporabiti za sprejetje sporne odločbe. |
|
39 |
Splošno sodišče je sporno odločbo z izpodbijano sodbo razveljavilo. |
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank v pritožbenem postopku
|
40 |
EUIPO je z aktom, vloženim istega dne kot ta pritožba, na podlagi člena 170a(1) Poslovnika Sodišča predlagal, naj se njegova pritožba v skladu s členom 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije dopusti. |
|
41 |
Pritožba je bila s sklepom z dne 11. julija 2023, EUIPO/Neoperl (C‑93/23 P, EU:C:2023:601), dopuščena. |
|
42 |
EUIPO Sodišču predlaga, naj:
|
|
43 |
Družba Neoperl Sodišču predlaga, naj:
|
Pritožba
|
44 |
EUIPO v utemeljitev pritožbe navaja en sam tožbeni razlog. |
Trditve strank
|
45 |
EUIPO v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 72(3) Uredbe 2017/1001. Ta edini tožbeni razlog je razdeljen na dva dela. |
|
46 |
EUIPO s prvim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je prekoračilo meje svoje pristojnosti, določene v členu 72(3) Uredbe 2017/1001, ker je po uradni dolžnosti in v nasprotju s predlogi družbe Neoperl preučilo uporabo absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 4 zadnjenavedene uredbe. Natančneje, EUIPO meni, da je Splošno sodišče v točki 47 izpodbijane sodbe neupravičeno presodilo, da je vprašanje, ali zadevni znak izpolnjuje pogoje iz člena 4 Uredbe št. 207/2009, med katerimi je pogoj, da je mogoče znak grafično predstaviti, „predhodno vprašanje“, katerega rešitev je potrebna za preučitev tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev člena 7(1)(b) te uredbe in člena 95(1) Uredbe 2017/1001. |
|
47 |
EUIPO z drugim delom tega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je prekoračilo meje svoje pristojnosti, določene v členu 72(3) Uredbe 2017/1001, ker je samo namesto odbora za pritožbe odločilo o vsebinskih pogojih za ta absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, ki jih odbor za pritožbe v sporni odločbi izrecno ni preučil, pri čemer je v točkah od 50 do 58 izpodbijane sodbe razveljavilo in dejansko spremenilo sporno odločbo in potrdilo utemeljenost izreka te odločbe. |
|
48 |
Splošno sodišče naj bi s to nezakonito spremembo sporne odločbe najprej kršilo prvotno pristojnost, ki naj bi jo imel odbor za pritožbe za preučitev pritožbe, vložene pri njem, kot jo je določil zakonodajalec Unije. Dalje, poseglo naj bi v posebno prvotno pristojnost odbora za pritožbe, da se ne omeji na nadzor nad odločbo preizkuševalke (drugi primer iz člena 71(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001), temveč da po potrebi izvršuje pristojnosti preizkuševalke (prvi primer iz člena 71(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001), ki med drugim vključuje možnost bolj poglobljene ali celovitejše preučitve dejstev, o katerih preizkuševalka še ni presodila. Nazadnje, Splošno sodišče naj bi poseglo v pravno varstvo, ki ga je zakonodajalec Unije zagotovil tožeči stranki na prvi stopnji. |
|
49 |
Vsekakor naj bi izpodbijana sodba vsebovala „notranje neskladje“, zaradi katerega naj je EUIPO ne bi mogel izvršiti. To neskladje naj bi temeljilo na dejstvu, da Splošno sodišče ni niti formalno spremenilo sporne odločbe niti zavrnilo tožbe, in to kljub dejstvu, da je z nadomestitvijo pravne podlage te odločbe potrdilo prav utemeljenost njenega izreka. |
|
50 |
Družba Neoperl v odgovoru na pritožbo ne izpodbija utemeljenosti edinega pritožbenega razloga EUIPO, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče kršilo člen 72(3) Uredbe 2017/1001. Družba Neoperl namreč tako kot EUIPO meni, da je Splošno sodišče prekoračilo meje svoje pristojnosti, določene v tej določbi, ker je štelo, da je stvarno pristojno za to, da samo prvič opravi preizkus člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 4 zadnjenavedene uredbe in da namesto odbora za pritožbe odloči po vsebini. Družba Neoperl se strinja tudi s trditvami EUIPO v zvezi s posegom v pravno varstvo, ki ga zagotavlja zakonodajalec Unije, saj meni, da ugotovitve Splošnega sodišča, navedene v točkah od 47 do 58 izpodbijane sodbe, posegajo v njeno pravico do izjave. Zato naj bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje EUIPO, da sam celovito preizkusi člen 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 4 te uredbe. |
|
51 |
V zvezi z razmerjem med členom 7(1)(a) in členom 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 pa družba Neoperl meni, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi v bistvu pravilno ugotovilo, da je treba pri preučitvi teh absolutnih razlogov za zavrnitev upoštevati vrstni red, tako da je treba najprej preučiti pogoje za uporabo prve določbe. |
|
52 |
EUIPO v repliki izpodbija trditve družbe Neoperl v zvezi z obstojem takega vrstnega reda preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 207/2009, pri čemer v bistvu trdi, da iz besedila, sistematike in namena te določbe ni mogoče sklepati, da preučitev in uporaba razloga za zavrnitev iz točke (b) te določbe nujno vključujeta predhodno preučitev in uporabo razloga za zavrnitev iz točke (a) navedene določbe. |
|
53 |
Družba Neoperl v dupliki poudarja, da čeprav tako kot EUIPO meni, da izpodbijana sodba krši člen 72(3) Uredbe št. 2017/1001 in da je zato treba to sodbo razveljaviti, meni, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi Sodišče samo dokončno odločilo o zadevi. |
Presoja Sodišča
|
54 |
Najprej je treba poudariti, da je bila zahteva za registracijo zadevnega znaka kot znamke Evropske unije vložena 1. septembra 2016. Zato se za spor uporabljajo, prvič, materialnopravne določbe Uredbe št. 207/2009, in drugič, postopkovne določbe Uredbe 2017/1001 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 20. junija 2024, EUIPO/Indo European Foods, C‑801/21 P, EU:C:2024:528, točka 50 in navedena sodna praksa). |
Prvi del edinega pritožbenega razloga
|
55 |
Najprej je treba opozoriti, da so v členu 7(1) Uredbe št. 207/2009 v točkah od (a) do (m) našteti absolutni razlogi za zavrnitev registracije znaka kot znamke Evropske unije. |
|
56 |
Čeprav se lahko več teh razlogov uporabi hkrati, so absolutni razlogi za zavrnitev, našteti v tem členu, samostojni, saj je vsak od teh razlogov neodvisen od drugih in zahteva ločen preizkus (glej po analogiji sodbi z dne 8. aprila 2003, Linde in drugi, od C‑53/01 do C‑55/01, EU:C:2003:206, točka 67, in z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé, C‑215/14, EU:C:2015:604, točka 46). |
|
57 |
V obravnavani zadevi je Splošno sodišče iz primerjave člena 4 Uredbe št. 207/2009, ki se sklicuje na pogoj grafične predstavitve zadevnega znaka, s členom 7 te uredbe sklepalo, da je treba razlikovati med izrazom „znak“ in izrazom „znamka“. Zato je v točki 36 izpodbijane sodbe s sklicevanjem na točko 46 sodbe z dne 6. oktobra 2021, M/S.Indeutsch International/EUIPO – 135 Kirkstall (Upodobitev ribje kosti med vzporednima črtama) (T‑124/20, EU:T:2021:668), razsodilo, da je razlikovalni učinek znaka za njegovo registracijo kot znamko Evropske unije mogoče presojati šele po tem, ko je bilo ugotovljeno, da ta znak sestavlja znamko v smislu tega člena 4, in sicer od trenutka, ko je bilo ugotovljeno, da ga je mogoče grafično predstaviti. |
|
58 |
Res je, da je v členu 4 Uredbe št. 207/2009 in točki (a) člena 7(1) te uredbe uporabljen izraz „znaki“, medtem ko je v drugih določbah tega člena 7(1) uporabljen bodisi ta izraz bodisi izraz „znamke“. |
|
59 |
Vendar če bi zakonodajalec Unije s tem terminološkim razlikovanjem v okviru člena 7(1) Uredbe št. 207/2009 želel določiti vrstni red preizkusa v korist razloga za zavrnitev iz točke (a) te določbe, bi sistematično uporabil izraz „znamka“ za vse druge razloge za zavrnitev iz točk od (b) do (m) te določbe. Vendar ni tako, saj se člen 7(1)(e) te uredbe sklicuje na „znake“. Za ta izraza je torej treba šteti, da se v tem členu 7(1) uporabljata zamenljivo, tako da njuna alternativna uporaba v točkah (a) in (b) te določbe ne more izražati volje zakonodajalca Unije, da bi se prednostno uporabil razlog za zavrnitev iz te točke (a) pred drugimi absolutnimi razlogi za zavrnitev, vključno s tistim iz te točke (b). |
|
60 |
Poleg tega je treba navesti, da iz nobenega drugega elementa besedila člena 7(1) Uredbe št. 207/2009 ne izhaja, da je treba pri preizkusu absolutnih razlogov za zavrnitev iz točk od (a) do (m) te določbe upoštevati kakršen koli vrstni red. |
|
61 |
Zato lahko odbor za pritožbe v okviru preizkusa zahteve za registracijo presodi, da je v nekaterih primerih ustrezneje najprej preučiti razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, v drugih primerih pa razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(b) te uredbe, ne da bi bilo zaradi take odločitve v odločbi, ki jo sprejme ta odbor po tem preizkusu, napačno uporabljeno pravo. |
|
62 |
Natančneje, kadar znaka ni mogoče grafično predstaviti v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 4 te uredbe, ni treba na podlagi člena 7(1)(b) navedene uredbe preučiti, ali ima ta znak razlikovalni učinek. Vendar velja tudi obratno, saj če znak nima razlikovalnega učinka v smislu zadnjenavedene določbe, ni treba odločati o vprašanju, ali ga je mogoče grafično predstaviti. |
|
63 |
Zato dejstvo, da odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 ni preučil pred razlogom iz člena 7(1)(b) te uredbe, ni pomenilo kršitve področja uporabe zakona. |
|
64 |
Zato je Splošno sodišče v točki 38 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je odboru za pritožbe očitalo, da v sporni odločbi ni preučil, ali zadevni znak lahko sestavlja znamko, in da je tako ugotovil, da tak preizkus ni upošteven z obrazložitvijo, da je ta znak vsekakor brez razlikovalnega učinka. Splošno sodišče je namreč s tako odločitvijo določilo vrstni red, ki ga je treba upoštevati v okviru preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 207/2009, ki pa ga zakonodajalec Unije nikakor ni predvidel. |
|
65 |
Iz tega izhaja, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga sprejeti. |
Drugi del edinega pritožbenega razloga
|
66 |
Najprej je treba poudariti, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni formalno navedlo, da izvaja svoje reformatorično pooblastilo na podlagi člena 72(3) Uredbe 2017/1001. Natančneje, Splošno sodišče je v izreku izpodbijane sodbe sporno odločbo zgolj razveljavilo. |
|
67 |
Vendar je Splošno sodišče v točkah od 50 do 58 izpodbijane sodbe pod podnaslovom v zvezi z utemeljenostjo tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, samo odločilo o vsebinskih pogojih za absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009 in na podlagi te določbe, za katero je ugotovilo, da je treba uporabo zadevnega razloga za zavrnitev preučiti najprej, ugotovilo, da zadevni znak ne izpolnjuje pogojev iz navedene določbe. Tako je Splošno sodišče implicitno, vendar nujno spremenilo sporno odločbo. |
|
68 |
Opozoriti je sicer treba, da je v skladu s členom 72(2) in (3) Uredbe 2017/1001 „Splošno sodišče […] pristojno za razveljavitev ali spremembo [odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO]“. |
|
69 |
Vendar to reformatorično pooblastilo, ki je Splošnemu sodišču tako priznano s tem členom 72(2) in (3), temu sodišču ne podeljuje pristojnosti za presojo, ki je odbor za pritožbe še ni opravil. Izvajanje navedenega reformatoričnega pooblastila je namreč omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo odbora za pritožbe na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin lahko sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72, in z dne 26. septembra 2013, Centrotherm Systemtechnik/centrotherm Clean Solutions, C‑609/11 P, EU:C:2013:592, točka 48). |
|
70 |
V obravnavani zadevi je dejstvo, da odbor za pritožbe ni preučil absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 207/2009, izključevalo, da bi Splošno sodišče lahko opravilo nadzor nad njegovo presojo in da bi zato lahko v zvezi s tem veljavno spremenilo sporno odločbo. Ta sprememba sporne odločbe je namreč pomenila, da je Splošno sodišče prvič presojalo dejstva ali dokaze, ki jih odbor za pritožbe ni preučil. |
|
71 |
Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 98 in 99 sklepnih predlogov, tako izvajanje reformatoričnega pooblastila Splošnega sodišča pomeni očitno kršitev zavezujočega institucionalnega okvira, v katerega spada reformatorično pooblastilo na področju intelektualne lastnine, določeno v členu 72(3) Uredbe 2017/1001 in katerega namen je pravnim subjektom zagotoviti spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na tem področju. |
|
72 |
Iz tega izhaja, da je treba tudi drugi del edinega pritožbenega razloga sprejeti. |
|
73 |
Glede na vse navedene preudarke je treba edini pritožbeni razlog sprejeti in zato izpodbijano sodbo razveljaviti. |
Tožba pred Splošnim sodiščem
|
74 |
V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. |
|
75 |
V obravnavani zadevi Sodišče meni, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi samo dokončno odločilo o zadevi, saj Splošno sodišče ni preučilo nobenega od dveh tožbenih razlogov, ki ju je pred njim navedla družba Neoperl in ki zahtevata presojo dejstev. |
|
76 |
Zadevo je zato treba vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču. |
Stroški
|
77 |
Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži. |
|
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: |
|
|
|
|
Podpisi |
( *1 ) Jezik postopka: nemščina.