1

Tožeča stranka, Patriotes.eu, nekdanja Identité et Démocratie Parti (ID Parti), s tožbo na eni strani na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti sklepa Organa za evropske politične stranke in evropske politične fundacije (v nadaljevanju: Organ) z dne 25. oktobra 2023, s katerim ji je ta izrekel finančno sankcijo na podlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o statutu in financiranju evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij (UL 2014, L 317, str. 1) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), in na drugi strani na podlagi člena 268 PDEU povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja tega sklepa.

I.

Dejansko stanje

2

Tožeča stranka je združenje francoskega prava, ki je bilo registrirano kot evropska politična stranka s Sklepom Organa z dne 14. septembra 2017 o registraciji Gibanja za Evropo narodov in svoboščin (UL 2018, C 84, str. 5).

3

Tožeča stranka je 9. marca 2022 Organu poslala dopis svojega predsednika, ki je v prilogi med drugim vseboval posodobljen seznam članov njenega predsedstva, na katerem od 16. februarja 2022 ni bilo več imena enega od njegovih članov (v nadaljevanju: zadevni član predsedstva).

4

Informacija, da zadevni član predsedstva od 16. februarja 2022 ni več član predsedstva tožeče stranke, ni bila takoj upoštevana na spletnem mestu in družbenih omrežjih tožeče stranke, saj je bil zadevni član predsedstva tam še naprej naveden kot član predsedstva tožeče stranke.

5

V teh okoliščinah je Organ 23. marca 2023 tožeči stranki poslal zahtevo po informacijah v zvezi z nedoslednostmi med sporočilom z dne 9. marca 2022 na eni strani ter objavami na njenem spletnem mestu in družbenih omrežjih na drugi strani.

6

Organ se je 14. junija 2023 po več izmenjavah s tožečo stranko odločil začeti preiskavo zoper tožečo stranko zaradi morebitnih netočnih informacij o sestavi njenega predsedstva ter tožeči stranki omogočil, da predloži pripombe in predlaga popravljalne ukrepe v skladu s členom 29 Uredbe št. 1141/2014.

7

Tožeča stranka je z dopisom z dne 28. septembra 2023, potem ko je prejšnje spletno mesto nadomestila z novim spletnim mestom, na katerem zadevni član predsedstva ni bil več naveden kot član njenega predsedstva, Organu sporočila, da je bilo odločeno, da se na družbenih omrežjih ohranijo objave, v katerih je zadevni član predsedstva predstavljen kot trenutni član njenega predsedstva.

8

Organ je 25. oktobra 2023 po več novih izmenjavah med strankama z izpodbijanim sklepom na podlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 tožeči stranki izrekel finančno sankcijo v višini 5 % njenega letnega proračuna, to je 47.020,54 EUR, ker je na družbenih omrežjih ohranila netočne objave, v katerih je bil zadevni član predsedstva predstavljen kot trenutni član njenega predsedstva, čeprav ni bil več, kar naj bi pomenilo kršitev navedenega člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014.

II.

Predlogi strank

9

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

ugotovi nezakonitost člena 6 Uredbe št. 1141/2014 in „posledično“ razglasi Sklep (EU, Euratom) 2021/1271 Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 26. julija 2021 o imenovanju direktorja Organa (UL 2021, L 277, str. 145) za ničen;

–

izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–

Organu naloži, naj plača znesek 55.000 EUR za škodo, ki jo je utrpela zaradi sprejetja izpodbijanega sklepa;

–

Organu naloži plačilo stroškov.

10

Organ ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–

tožbo zavrne;

–

tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

11

Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj zavrne ugovore nezakonitosti, ki jih je podala tožeča stranka.

12

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

III.

Pravo

A.

Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem tožbenem predlogu tožeče stranke

13

Tožeča stranka s prvim delom prvega tožbenega predloga Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost člena 6 Uredbe št. 1141/2014.

14

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je v okviru predloga za razglasitev ničnosti posamičnega akta, ki posega v položaj, na podlagi člena 277 PDEU mogoče sklicevati na nezakonitost splošnega akta, na podlagi katerega je bil ta posamični akt sprejet. V skladu s to določbo je namreč samo sodišče Unije pristojno, da ugotovi nezakonitost splošnega akta in iz neuporabe, ki jo povzroči ta nezakonitost, izpelje posledice za posamični akt, ki se izpodbija pred njim (glej sodbo z dne 14. decembra 2018, GQ in drugi/Komisija, T‑525/16, EU:T:2018:964, točka 35 in navedena sodna praksa).

15

Vendar ugotovitev nezakonitosti, ki jo poda sodišče Unije v skladu s členom 277 PDEU, nima učinka erga omnes in zato povzroči zgolj nezakonitost izpodbijanega posamičnega akta, ki posega v položaj, splošni pravni akt pa še naprej obstaja v pravnem redu in ta ugotovitev nezakonitosti ne vpliva na zakonitost drugih aktov, ki so bili sprejeti na njegovi podlagi in ki niso bili izpodbijani v roku za vložitev tožbe (glej sodbo z dne 14. decembra 2018, GQ in drugi/Komisija, T‑525/16, EU:T:2018:964, točka 36 in navedena sodna praksa).

16

Iz tega izhaja, da čeprav je v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti posamičnega akta, ki posega v položaj, Splošno sodišče dejansko pristojno za ugotavljanje nezakonitosti splošne določbe, na kateri temelji izpodbijani akt, pa, nasprotno, ni pristojno, da to ugotovi v izreku sodb (glej sodbo z dne 14. decembra 2018, GQ in drugi/Komisija, T‑525/16, EU:T:2018:964, točka 37 in navedena sodna praksa).

17

Zato je treba prvi del prvega tožbenega predloga tožeče stranke zavreči zaradi nepristojnosti.

18

Tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega predloga Splošnemu sodišču predlaga, naj „posledično“ razglasi ničnost Sklepa 2021/1271.

19

V zvezi s tem je treba navesti, da je drugi del prvega tožbenega predloga, ker je bil prvi del prvega tožbenega predloga tožeče stranke zavržen zaradi nepristojnosti in ker je ta drugi del istega tožbenega predloga odvisen od ugoditve prvemu, brezpredmeten.

B.

Vsebinska presoja

1.

Predlogi za razglasitev ničnosti

20

Tožeča stranka v podporo predlogom za razglasitev ničnosti navaja enajst tožbenih razlogov, ki se v bistvu nanašajo na:

–

kršitev obveznosti obrazložitve;

–

kršitev pravice do izjave;

–

ugovor nezakonitosti člena 6 Uredbe št. 1141/2014 ter kršitev načela nepristranskosti in načela dobrega upravljanja;

–

kršitev postopkovnih pravil in pravice do dobrega upravljanja;

–

kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča;

–

kršitev člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe in kršitev člena 27(2)(a)(vi) navedene uredbe;

–

kršitev načela prepovedi diskriminacije;

–

zlorabo pooblastil;

–

kršitev načela sorazmernosti;

–

kršitev svobode izražanja in svobode združevanja;

–

kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu.

21

Pred preučitvijo tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, je treba najprej opozoriti na pravni okvir in sistem sankcij iz Uredbe št. 1141/2014 ter na sankcijo, izrečeno v izpodbijanem sklepu.

a)

Uvodne ugotovitve o pravnem okviru in sistemu sankcij, določenih v Uredbi št. 1141/2014

22

Uredba št. 1141/2014 v skladu s svojim členom 1 določa pogoje, ki urejajo statut ter financiranje političnih strank in političnih fundacij na evropski ravni.

23

V uvodnih izjavah 7, 8 in 12 Uredbe št. 1141/2014 je navedeno, da imajo evropske politične stranke evropski pravni status, ki se pridobi z registracijo ter obsega vrsto pravic in obveznosti.

24

Natančneje, v skladu s členom 9(5) Uredbe št. 1141/2014 morajo evropske politične stranke Organ obvestiti o morebitnih spremembah dokumentov ali statuta, ki so bili predloženi v okviru njihove vloge za registracijo.

25

To, kako evropske politične stranke izpolnjujejo obveznosti iz Uredbe št. 1141/2014, je predmet nadzora različnih nadzornih organov.

26

Natančneje, člen 24(2), prvi pododstavek, in (4), prvi pododstavek, Uredbe št. 1141/2014 določa:

27

Poleg tega, kot je razvidno iz uvodne izjave 8 in člena 6(1) Uredbe št. 1141/2014, je Organ ustanovljen tudi za sankcioniranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij v skladu z navedeno uredbo.

28

V zvezi s tem Uredba št. 1141/2014 v skladu z uvodno izjavo 31 določa jasen, trden in odvračilen sistem sankcij, ki je namenjen temu, da bi se zagotovilo učinkovito, sorazmerno in enotno izpolnjevanje obveznosti v zvezi z dejavnostmi evropskih političnih strank in evropskih politični fundacij, ter ki spoštuje načelo ne bis in idem, v skladu s katerim se za isto kršitev sankcij ne more izreči dvakrat.

29

Sankcije so določene v členu 27 Uredbe št. 1141/2014. Natančneje, člen 27(2), (4) in (5) te uredbe določa:

–

5 % ali

–

7,5 % v primeru kršitev v steku ali

–

20 % v primeru, da je zadevna kršitev ponovna kršitev, ali

–

tretjina zgoraj navedenih odstotkov, če zadevna evropska politična stranka ali evropska politična fundacija prostovoljno prizna kršitev, preden Organ uradno začne preiskavo, tudi v primeru kršitev v steku ali ponovne kršitve, in če zadevna stranka ali fundacija sprejme ustrezne popravljalne ukrepe,

–

50 % letnega proračuna zadevne evropske politične stranke ali evropske politične fundacije za predhodno leto, kadar je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izvrševala nezakonite dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, kakor so določene v členu 106(1) finančne uredbe;

30

Člen 29(1) in (2) Uredbe št. 1141/2014 določa:

b)

Uvodne ugotovitve o sankciji, uporabljeni v izpodbijanem sklepu

31

Organ je v izpodbijanem sklepu na eni strani v točkah od 19 do 33 obrazložitve ugotovil kršitev na podlagi člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe zaradi nepopolnih in protislovnih odgovorov v zvezi z javnim sporočilom, ki mu ga je tožeča stranka predložila v okviru njunih izmenjav. Na drugi strani je Organ v točkah od 34 do 44 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil kršitev na podlagi člena 27(2)(a)(vi) te uredbe, ker je tožeča stranka na družbenih omrežjih ohranila netočne objave, v katerih je bil zadevni član predsedstva predstavljen kot trenutni član njenega predsedstva, čeprav ni bilo več tako. Vendar je v točki 54 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je sankcija za naklepno ravnanje, ki izhaja iz člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, lex specialis, ki glede na člen 27(5) te uredbe absorbira sankcijo, ki bi bila sicer izrečena na podlagi člena 27(2)(a)(iv) v povezavi s členom 24(4) navedene uredbe, saj se nanaša na ista dejstva v zvezi z istim zadevnim članom predsedstva. Tako je Organ v členu 1 izpodbijanega sklepa tožeči stranki izrekel finančno sankcijo le za kršitev iz člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, pri čemer je sankcija ustrezala 5 % letnega proračuna tožeče stranke.

32

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da ima lahko ne glede na razloge, na katerih temelji odločba, zgolj njen izrek pravne učinke in zato posega v položaj. Nasprotno pa zoper samo presojo iz obrazložitve odločbe ni mogoče vložiti ničnostne tožbe in jo je mogoče predložiti sodišču Unije v nadzor zakonitosti le, če ta presoja kot obrazložitev akta, ki posega v položaj, pomeni potrebno utemeljitev izreka tega akta (glej sodbo z dne 1. februarja 2012, Région wallonne/Komisija, T‑237/09, EU:T:2012:38, točka 45 in navedena sodna praksa).

33

Ker v obravnavani zadevi presoja iz točk od 19 do 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s kršitvijo na podlagi člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe ni potrebna utemeljitev izreka izpodbijanega sklepa, ne more biti predmet nadzora zakonitosti.

34

Na drugem mestu je treba navesti, da je treba, kot je razvidno iz točke 29 zgoraj, v skladu s členom 27(4)(a), prva in druga alinea, Uredbe št. 1141/2014 v primeru količinsko neopredeljivih kršitev izreči finančno sankcijo v višini 5 % letnega proračuna evropske politične stranke, v primeru kršitev v steku pa mora ta sankcija znašati 7,5 % navedenega letnega proračuna. Poleg tega se v skladu z odstavkom 5 tega člena v primeru kršitev v steku izrečejo le sankcije, predvidene za najhujše kršitve, razen če ni v odstavku 4(a) navedenega člena določeno drugače.

35

Tako je sankcija, ki se izreče evropski politični stranki v primeru količinsko neopredeljivih kršitev, odvisna od števila storjenih kršitev. Če gre za položaj, v katerem se ugotovi, da je bila storjena ena sama količinsko neopredeljiva kršitev, je treba v skladu s členom 27(4)(a), prva alinea, Uredbe št. 1141/2014 izreči finančno sankcijo v višini 5 % letnega proračuna evropske politične stranke. Če pa gre za položaj, v katerem se ugotovi, da sta bili v okviru istega protipravnega dejanja storjeni vsaj dve količinsko neopredeljivi kršitvi, gre za kršitvi v steku iz člena 2, točka 12, navedene uredbe in je treba na podlagi člena 27(4)(a), druga alinea, te uredbe izreči finančno sankcijo v višini 7,5 % letnega proračuna evropske politične stranke.

36

Glede na jasno besedilo člena 27(4)(a), prva alinea, Uredbe št. 1141/2014 Organ torej nima nobene diskrecijske pravice pri določitvi finančne sankcije za količinsko neopredeljive kršitve. Te ugotovitve ne more omajati člen 27(5) Uredbe št. 1141/2014, kar potrjujejo izraz „razen če ni v točki (a) odstavka 4 določeno drugače“.

37

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba najprej skupaj analizirati šesti in enajsti tožbeni razlog tožeče stranke.

c)

Šesti in enajsti tožbeni razlog, ki se v bistvu nanašata na kršitev člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe, člena 27(2)(a)(vi) navedene uredbe in načela zakonitosti v kazenskem pravu

38

Tožeča stranka v bistvu trdi, da lahko Organ evropsko politično stranko sankcionira le, če mu ta neposredno predloži netočne informacije, in da Uredba št. 1141/2014 ne zajema informacij, ki so sporočene neposredno javnosti.

39

Tako tožeča stranka v okviru šestega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je Organ s tem, da ji je izrekel finančno sankcijo, kršil člen 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe in člen 27(2)(a)(vi) navedene uredbe ter storil napake pri presoji.

40

Tožeča stranka v okviru enajstega tožbenega razloga v bistvu meni, da je Organ s tem, da ji je izrekel finančno sankcijo, kršil tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

41

Organ trdi, da je šesti tožbeni razlog brezpredmeten, da so trditve v zvezi z razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, navedene v fazi replike, nedopustne in da je ta tožbeni razlog vsekakor neutemeljen.

42

Glede enajstega tožbenega razloga Organ meni, da ga je treba zavrniti kot neutemeljenega.

43

Ob upoštevanju trditev strank je treba najprej preučiti upoštevnost šestega tožbenega razloga in dopustnost trditev, ki se nanašajo na razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 in so bile predstavljene v fazi replike.

1)

Upoštevnost šestega tožbenega razloga

44

Organ trdi, da je šesti tožbeni razlog brezpredmeten, ker tožeča stranka meša elemente v zvezi s kršitvijo na podlagi člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe, za katero ni bila izrečena sankcija, in elemente v zvezi s kršitvijo na podlagi člena 27(2)(a)(vi) te uredbe, za katero je bila izrečena sankcija.

45

Tožeča stranka je v odgovor na ukrep procesnega vodstva, namenjen odgovoru na obravnavi in sprejet na podlagi člena 89(2)(c) Poslovnika Splošnega sodišča, v bistvu trdila, da je šesti tožbeni razlog upošteven v delu, v katerem se nanaša na trditve v zvezi s kršitvijo člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014.

46

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru ničnostne tožbe za brezpredmeten šteje tožbeni razlog, s katerim, čeprav je utemeljen, ni mogoče doseči ničnosti, ki jo predlaga tožeča stranka (sklep z dne 26. februarja 2013, Castiglioni/Komisija, T‑591/10, neobjavljen, EU:T:2013:94, točka 45, in sodba z dne 15. januarja 2015, Francija/Komisija, T‑1/12, EU:T:2015:17, točka 73; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. septembra 2000, EFMA/Svet, C‑46/98 P, EU:C:2000:474, točka 38).

47

V obravnavani zadevi je iz pisanj tožeče stranke mogoče sklepati, da ta v bistvu uveljavlja kršitev, prvič, člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe in, drugič, člena 27(2)(a)(vi) te uredbe.

48

Tožeča stranka namreč v točkah 135 in 136 tožbe navaja člen 24 in člen 27(2) Uredbe št. 1141/2014. Poleg tega v točki 139 tožbe ob sklicevanju na ti določbi trdi, da lahko Organ evropsko politično stranko sankcionira le, če mu je ta stranka „prostovoljno in naklepno predložila netočne informacije“, v točkah od 140 do 152 te tožbe pa navaja, da glede na časovno zaporedje dogodkov v obravnavani zadevi ni bilo tako. Poleg tega v točki 159 tožbe v bistvu trdi, da „[k]er je Organ lahko izvajal nadzor nad sestavo [njenih] organov […], saj mu je bil predložen zapisnik, ki naj bi bil verodostojen, dokler se ne dokaže drugače, in je očitno, da (nenamerna) neposodobitev spletne strani ni vplivala na nadzor s strani Organa“, ni mogoče ugotoviti kršitve členov 24 in 27 Uredbe št. 1141/2014.

49

Iz trditev tožeče stranke, navedenih v točki 48 zgoraj, je tako razvidno, da je njihov namen dokazati, prvič, da je tožeča stranka Organu predložila točne informacije, tako da je ta lahko izvajal svojo pristojnost nadzora, in da ji zato ni mogoče očitati nobene kršitve člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe ter, drugič, da je mogoče evropsko politično stranko sankcionirati le, če Organu naklepno predloži netočne informacije, in da je, ker v obravnavanem primeru ni bilo tako, ta organ kršil člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014.

50

Tako razlago potrjuje dejstvo, da se tožeča stranka v repliki sklicuje na „[k]ršitev členov 24 in 27 Uredbe [št. 1141/2014] in napako pri presoji pri njuni uporabi v obravnavani zadevi“.

51

Upoštevajoč to je treba ugotoviti, kot je tožeča stranka v bistvu trdila na obravnavi, da čeprav so trditve, ki se nanašajo na kršitev člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe, brezpredmetne, ker so usmerjene zoper obrazložitev, ki ne utemeljuje izreka izpodbijanega sklepa, in torej v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 46 zgoraj, ne morejo povzročiti razglasitve ničnosti tega sklepa, to ne velja za trditve, ki se nanašajo na kršitev člena 27(2)(a)(vi) te uredbe.

52

Zato je šesti tožbeni razlog brezpredmeten v delu, v katerem se nanaša na trditve v zvezi s kršitvijo člena 27(2)(a)(iv) Uredbe št. 1141/2014 v povezavi s členom 24(4) te uredbe, in upošteven v delu, v katerem se nanaša na trditve v zvezi s kršitvijo člena 27(2)(a)(vi) te uredbe.

53

Analizo je torej treba nadaljevati in preučiti dopustnost trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 in so bile predstavljene v fazi replike.

2)

Dopustnost trditev, ki se nanašajo na razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 in so bile predstavljene v fazi replike

54

Tožeča stranka v repliki ugotavlja, da sta mogoči dve razlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014. Trdi, da ta določba, če se jo razlaga široko, Organ pooblašča, da sankcionira vsako razširjanje netočnih ali zavajajočih informacij ne glede na naslovnika in komunikacijsko sredstvo, in to tudi, če naslovnik ni bil zaveden. Če se razlaga ozko, naj bi ta člen Organ pooblaščal, da sankcionira zgolj posredovanje netočnih ali zavajajočih informacij temu organu. Po mnenju tožeče stranke je zadnjenavedena razlaga skladna z namenom zakonodajalca, da se Organu omogoči izvajanje njegovega pooblastila za nadzor, in izhaja iz besedila člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, ki se nanaša na primere, ko evropska politična stranka predloži ali bi morala predložiti informacije.

55

Organ v dupliki predlaga, naj se te trditve zavržejo kot prepozne in zato nedopustne. Trdi, da jih ni mogoče povezati niti s šestim niti z enajstim tožbenim razlogom.

56

Tožeča stranka je v odgovor na ukrep procesnega vodstva, namenjen odgovoru na obravnavi in sprejet na podlagi člena 89(2)(c) Poslovnika, v bistvu trdila, da so te trditve dopustne, ker je v tožbi navedla trditve v tem smislu.

57

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 84(1) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom.

58

V skladu s sodno prakso se člen 84(1) Poslovnika uporablja tudi za očitke ali trditve (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 59 in navedena sodna praksa)

59

Vendar je treba tožbeni razlog, očitek ali trditev, ki pomeni razširitev tožbenega razloga, očitka ali trditve, ki so bili predhodno izrecno ali implicitno navedeni v tožbi, razglasiti za dopusten (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2019, Yanukovych/Svet, T‑301/18, neobjavljena, EU:T:2019:676, točka 74 in navedena sodna praksa).

60

Da bi bilo novo trditev mogoče šteti za razširitev predhodno navedenega tožbenega razloga, očitka ali trditve, mora biti dovolj tesno povezana s tožbenimi razlogi, očitki ali trditvami, predhodno navedenimi v tožbi, da bi se lahko štelo, da izhaja iz običajnega razvoja razprave v postopku pred sodiščem (glej sodbo z dne 20. novembra 2017, Petrov in drugi/Parlament, T‑452/15, EU:T:2017:822, točka 46 in navedena sodna praksa).

61

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, kot poudarja Organ, da tožeča stranka v tožbi v okviru šestega tožbenega razloga ni izrecno navedla trditev, ki bi se nanašale na „obseg“ člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014.

62

Vendar je treba navesti, da je tožeča stranka, kot je razvidno iz točke 48 zgoraj, v točki 139 tožbe trdila, da lahko Organ evropsko politično stranko sankcionira le, če mu je ta stranka „prostovoljno in naklepno predložila netočne informacije“, v točkah od 140 do 152 te tožbe pa je pojasnila, da glede na časovno zaporedje dogodkov v obravnavani zadevi ni bilo tako, preden je zaključila, da je Organ kljub tej okoliščini v bistvu menil, da njeno ravnanje spada „na področje uporabe člena 27(2)(a)(vi) Uredbe [št. 1141/2014]“. Poleg tega je tožeča stranka v točki 154 tožbe navedla, da je Organ sam poudaril, da je bil „jasno obveščen o sestavi predsedstva“.

63

Ti preudarki pa ustrezajo prav „ozki“ razlagi, ki jo je tožeča stranka podala v repliki in ki se ji zdi pravilna, in sicer, da je treba v skladu s členom 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 sankcijo izreči le, če evropska politična stranka Organu naklepno predloži netočne informacije.

64

Vsekakor je treba navesti, da je tožeča stranka v nasprotju s tem, kar trdi Organ, v okviru enajstega tožbenega razloga ob sklicevanju na člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 v bistvu trdila, da iz te določbe ni mogoče sklepati, da lahko Organ evropsko politično stranko sankcionira zaradi objave na družbenih omrežjih.

65

Zato so trditve, ki jih je tožeča stranka predstavila v fazi replike in so navedene v točki 54 zgoraj, dovolj tesno povezane s trditvami, navedenimi v tožbi, in so torej dopustne.

3)

Utemeljenost šestega in enajstega tožbenega razloga

66

Organ je v točkah od 34 do 44 obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej ugotovil, da je treba člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 glede na njegovo besedilo in cilj razlagati tako, da je njegov namen sankcionirati to, da evropska politična stranka dezinformira javnost v zvezi s svojimi strukturnimi in finančnimi značilnostmi. Organ je navedel, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka v objavah na družbenih omrežjih omenjala zadevnega člana predsedstva kot trenutnega člana svojega predsedstva, čeprav v času teh objav ni bil več član tega predsedstva, in da se je v nekem trenutku odločila, da navedene objave ohrani, čeprav je vedela, da niso točne, tako da je treba ugotoviti, da je to storila naklepno. Organ je ugotovil, da je tožeča stranka s tem, da je na družbenih omrežjih ohranila objave, v katerih je bil zadevni član predsedstva omenjen kot trenutni član njenega predsedstva, čeprav je vedela, da niso točne, naklepno predložila netočne informacije, s čimer je izpolnila elemente dejanskega stanja iz člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014.

67

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je treba člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 razlagati tako, da se nanaša na položaje, ko evropska politična stranka Organu naklepno predloži netočne informacije. V bistvu trdi, da je Organ s tem, da ji je izrekel finančno sankcijo na podlagi te določbe, ker je na družbenih omrežjih ohranila objave, v katerih je bil zadevni član predsedstva omenjen kot trenutni član njenega predsedstva, čeprav je vedela, da niso točne, napačno uporabil pravo in storil napake pri presoji ter kršil načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

68

Organ izpodbija trditve tožeče stranke. V bistvu trdi, da iz jezikovne, kontekstualne in teleološke razlage člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 izhaja, da kadar se netočne informacije, ki so naklepno dane na voljo javnosti, nanašajo na statut ali financiranje evropskih političnih strank, niso izključene s področja uporabe tega člena. Tako meni, da s tem, da je tožeči stranki na podlagi te določbe izrekla finančno sankcijo, ni napačno uporabila prava, storila napak pri presoji in kršila načela pravne varnosti, saj se načelo zakonitosti v kazenskem pravu v obravnavani zadevi ne uporablja.

69

Glede na trditve strank je treba najprej podati razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014.

i)

Razlaga člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014

70

Kot je opozorjeno v točki 29 zgoraj, člen 27(2) Uredbe št. 1141/2014 določa:

71

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot je bilo nanjo opozorjeno v točki 66 zgoraj, je razvidno, da je Organ tožeči stranki izrekel finančno sankcijo na podlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, ker je naklepno predložila netočne informacije.

72

Zato je treba razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 omejiti na primere, v katerih je zadevna evropska politična stranka kadar koli naklepno predložila netočne informacije.

73

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba podati jezikovno, kontekstualno in teleološko razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, A in drugi (Vetrne elektrarne v občinah Aalter in Nevele), C‑24/19, EU:C:2020:503, točka 37 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba upoštevati, da so predpisi prava Unije izdani v več jezikih in da so jezikovne različice v enaki meri verodostojne, kar pomeni, da bo morda treba primerjati te jezikovne različice (glej sodbo z dne 14. julija 2016, Latvija/Komisija, T‑661/14, EU:T:2016:412, točka 39 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 26. januarja 2021, Hessischer Rundfunk, C‑422/19 in C‑423/19, EU:C:2021:63, točka 65).

–

Jezikovna razlaga

74

Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, kot trdi Organ, naslovnika ali načina posredovanja netočnih informacij ne določa natančno.

75

Vendar je treba navesti, da izraz „predložila“, uporabljen v tej določbi, v običajnem pomenu v vsakdanjem jeziku napotuje zlasti na idejo sporočanja, pošiljanja ali posredovanja tega, kar se zahteva.

76

Poleg tega je treba ugotoviti, da je izraz „predložiti“ v povezavi z besedo „informacije“ uporabljen v drugih določbah Uredbe št. 1141/2014 za poimenovanje tega, da evropske politične stranke in evropske politične fundacije raznim pristojnim organom posredujejo informacije, ki se zahtevajo v postopkovnem okviru. To velja zlasti za člen 23(4), člen 24(4), prvi pododstavek, člen 25(6) ali člen 29(1) te uredbe.

77

Nasprotno pa je treba ugotoviti, da je v Uredbi št. 1141/2014, kadar gre za posredovanje informacij javnosti, uporabljen izraz „dostopne“, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 41, ter da sta v zvezi z informacijami, ki naj bi se objavile na spletu, uporabljena izraza „dostopne na spletu“ in „objavljene“, kot je razvidno iz člena 7(1) oziroma člena 32 te uredbe.

78

Poleg tega je treba ugotoviti, da v zvezi s tem ni razhajanj med francosko različico in drugimi jezikovnimi različicami Uredbe št. 1141/2014, zlasti angleško, nemško, italijansko in špansko.

79

V tem okviru izraz „predložila netočne […] informacije“, uporabljen v členu 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, govori v prid razlagi, da se ta izraz nanaša na idejo sporočanja, pošiljanja ali posredovanja netočnih zahtevanih informacij.

80

Na drugem mestu, navesti je treba, da se prislov „naklepno“ v običajnem pomenu v vsakdanjem jeziku nanaša na dejanje, ki je bilo storjeno z naklepom, namerno.

81

Izraz „naklepno predložila netočne […] informacije“ torej govori v prid razlagi, v skladu s katero se evropska politična stranka pri sporočanju, pošiljanju ali posredovanju zahtevanih informacij zaveda njihove netočnosti, vendar se namerno odloči, da jih bo sporočila, poslala ali posredovala.

82

Na tretjem mestu, izraz „kadar koli“ v običajnem pomenu v vsakdanjem jeziku kaže, da se nekaj lahko zgodi kadar koli v danem obdobju.

83

V kontekstu člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 izraz „kadar koli“ vodi do razlage, v skladu s katero se evropska politična stranka kadar koli odloči, da bo namerno sporočila, poslala ali posredovala netočne zahtevane informacije.

84

V nasprotju s tem, kar trdi Organ, z redakcijskega vidika namen uporabe izraza „kadar koli“ ni poudariti željo zakonodajalca, da se ne zahteva nujno, da je izpolnjen sestavni element, ki omejuje uporabo določbe zgolj na nekatere okoliščine posredovanja, temveč predvsem pojasniti časovni element.

85

Zgornje ugotovitve govorijo v prid jezikovni razlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, v skladu s katero se ta določba uporablja v položajih, v katerih se evropska politična stranka kadar koli namerno odloči, da bo sporočila, poslala ali posredovala netočne zahtevane informacije, čeprav ve, da niso točne.

–

Kontekstualna razlaga

86

Na prvem mestu, opozoriti je treba, kot je razvidno iz točke 22 zgoraj, da Uredba št. 1141/2014 ureja pravni in finančni okvir evropskih političnih strank.

87

Kar zadeva pravni okvir, je iz člena 8(1) ter člena 9(1) in (2) Uredbe št. 1141/2014 razvidno, da evropske politične stranke pri Organu vložijo vlogo za registracijo, ki jo ta obravnava, da bi ugotovil, ali te stranke izpolnjujejo pogoje za registracijo in predpise o upravljanju, povezane zlasti s statutom, ter se odloči, ali jih bo registriral. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 24 zgoraj, evropske politične stranke v skladu s členom 9(5) te uredbe Organ uradno obvestijo o morebitnih spremembah dokumentov ali statuta, ki so bili predloženi v okviru vloge za registracijo. Organ pa v skladu s členom 10(1) in (3), četrti pododstavek, navedene uredbe redno preverja, ali evropske politične stranke še naprej izpolnjujejo pogoje za registracijo in predpise o upravljanju, in če jih ne izpolnjujejo več, se lahko odloči za njihov izbris iz registra. Poleg tega v skladu s členom 24(2), prvi pododstavek, te uredbe Organ nadzoruje skladnost evropskih političnih strank z obveznostmi v zvezi s temi pogoji in predpisi.

88

Kar zadeva finančni okvir, lahko evropske politične stranke po registraciji pod določenimi pogoji v skladu s členom 17(1) ter členom 20(1) in (7) Uredbe št. 1141/2014 Parlament zaprosijo za financiranje iz splošnega proračuna Unije, sprejmejo donacije fizičnih ali pravnih oseb in prejemajo prispevke svojih članov. Vendar morajo na podlagi člena 23(1) in člena 20, od (2) do (4), te uredbe Organu predložiti svoje letne računovodske izkaze in spremna pojasnila, poročilo o zunanji reviziji teh izkazov ter seznam vseh svojih donatorjev in dajalcev prispevkov ter njihovih donacij oziroma prispevkov. Izpolnjevanje obveznosti v zvezi s financiranjem zagotavljata Organ in odredbodajalec Parlamenta v skladu s členom 24(2) te uredbe.

89

Iz določb, navedenih v točki 88 zgoraj, je razvidno, da morajo evropske politične stranke tako ob registraciji kot tudi ves čas svojega obstoja Organu predlagati informacije o pogojih za registracijo in predpisih o upravljanju, povezanih zlasti s statutom, ter o svojem finančnem položaju, tako da predložijo zlasti svoje letne računovodske izkaze, poročilo o zunanji reviziji ter seznam svojih donatorjev in dajalcev prispevkov ter njihovih donacij oziroma prispevkov.

90

Na drugem mestu, na eni strani je treba ugotoviti, da Organ v skladu s členom 7(1) Uredbe št. 1141/2014 vzpostavi in upravlja register evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij.

91

Navesti je treba tudi, da je iz uvodne izjave 2 in člena 1 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2401 z dne 2. oktobra 2015 o vsebini in delovanju registra evropskih političnih strank in fundacij (UL 2015, L 333, str. 50), sprejete na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1141/2014, razvidno, da register evropskih političnih strank in fundacij vsebuje podatke, podrobnosti in dokumente, predložene z vlogami za registracijo kot evropska politična stranka ali evropska politična fundacija, kot tudi tiste, ki so morda predloženi naknadno.

92

V skladu z uvodno izjavo 5 in členom 3(1) Delegirane uredbe 2015/2401 Organ vzpostavi standardne izpiske iz registra evropskih političnih strank in fundacij ter jih zagotavlja vsem fizičnim ali pravnim osebam, ki zaprosijo zanje.

93

Tako v skladu z uvodno izjavo 4 Delegirane uredbe 2015/2401 register evropskih političnih strank in fundacij zagotavlja javne storitve v korist preglednosti, odgovornosti in pravne varnosti, Organ pa ga upravlja na način, ki zagotavlja ustrezen dostop do njega in potrditev informacij v njem.

94

Na drugi strani je treba ugotoviti, da je iz uvodne izjave 33 Uredbe št. 1141/2014 razvidno, da bi bilo treba zaradi preglednosti ter za krepitev nadzora nad evropskimi političnimi strankami ter njihove demokratične odgovornosti objaviti informacije o evropskih političnih strankah, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu, zlasti v zvezi z njihovimi statuti, članstvom, računovodskimi izkazi, donatorji in njihovimi donacijami in prispevki ter nepovratnimi sredstvi, ki so jih prejele iz splošnega proračuna Evropske unije.

95

V skladu s členom 32(1)(a) in od (d) do (f) Uredbe št. 1141/2014 Parlament po pooblastilu svojega odredbodajalca ali Organa na spletnem mestu, ustvarjenem v ta namen, objavi zlasti statute vseh evropskih političnih strank, dokumente, ki so bili predloženi v okviru njihove vloge za registracijo, vse naknadne spremembe, ki so bile v zvezi s tem sporočene, ter letne računovodske izkaze in zunanja revizijska poročila, imena donatorjev in njihove donacije, ki so jih te stranke sporočile, in tudi prispevke, ki so jih sporočile.

96

Iz zgoraj navedenih določb je razvidno, da morajo pristojni organi, med katerimi je Organ, javnosti dati na voljo informacije o evropskih političnih strankah, zlasti tiste, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu, da se javnosti zagotovi ustrezen dostop do njih.

97

Nasprotno pa je treba navesti, da Uredba št. 1141/2014 ne določa nobene obveznosti za evropske politične stranke, da dajo informacije na voljo javnosti. Edini določbi Uredbe št. 1141/2014, ki obravnavata dajanje informacij na voljo javnosti s strani evropskih političnih strank, sta namreč na eni strani uvodna izjava 32 in na drugi strani člen 31, naslovljen „Zagotavljanje informacij državljanom“, ki določata, da lahko evropske politične stranke v okviru volitev v Parlament državljane Unije obveščajo o povezavah, ki jih povezujejo z nacionalnimi političnimi strankami in njihovimi kandidati. Tako te določbe poleg tega, da omejujejo obseg informacij za državljane na posebne okoliščine, in sicer okvir volitev v Parlament ter posebno vprašanje povezav med evropskimi političnimi strankami ter nacionalnimi političnimi strankami in njihovimi kandidati, določajo možnost, ne pa obveznost evropskih političnih strank, da obveščajo državljane.

98

Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da so za druge vrste kršitev, razen za tiste iz točke 72 zgoraj, ki so določene v členu 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, določene sankcije, če evropske politične stranke ne izpolnjujejo zahtev glede pošiljanja informacij pristojnim organom. V zvezi s primeri, ko „je zadevna evropska politična stranka ali evropska politična fundacija kadar koli namenoma opustila dolžnost zagotavljanja informacij“, je namreč dovolj opozoriti, kot je pojasnjeno v točki 97 zgoraj, da nobena določba Uredbe št. 1141/2014 ne zahteva, da evropske politične stranke javnosti zagotovijo informacije, tako da je sankcijo za namerno opustitev zagotavljanja informacij mogoče razlagati le tako, da se nanaša na informacije, ki jih morajo evropske politične stranke sporočiti nadzornim organom v okviru obveznosti, ki jih imajo na podlagi navedene uredbe.

99

Kar zadeva primere, ko „organi, ki so po [Uredbi št. 1141/2014] pristojni za revizijo ali opravljanje pregledov pri upravičencih do financiranja iz splošnega proračuna Evropske unije, odkrijejo nepravilnosti v svojih [njihovih] letnih računovodskih izkazih, ki štejejo za bistvene opustitve ali napačne navedbe postavk v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi“, zadostuje ugotovitev, da se za to vrsto kršitve sankcionirajo evropske politične stranke, kadar nepravilnosti v njihovih letnih računovodskih izkazih odkrijejo organi, pooblaščeni za revizijo ali preglede.

100

Vse navedeno govori v prid kontekstualni razlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, v skladu s katero se ta določba uporablja v primerih, ko evropska politična stranka pristojnim organom, med katerimi je Organ, naklepno predloži netočne informacije.

101

Čeprav Organ trdi, da se mora v skladu s členom 10(1) Uredbe št. 1141/2014 na podlagi svojih pristojnosti za preverjanje prepričati o zanesljivosti odgovorov, ki mu jih evropske politične stranke pošljejo neposredno, zadostuje ugotovitev, da v skladu s to določbo Organ redno preverja, ali registrirane evropske politične stranke in evropske politične fundacije še naprej spoštujejo pogoje za registracijo iz člena 3 ter predpise o upravljanju iz člena 4(1)(a), (b) in od (d) do (f) ter člena 5(1), od (a) do (e) in (g), Uredbe št. 1141/2014. Sklicevanje na zadnjenavedene določbe pa potrjuje, da morajo registrirane evropske politične stranke Organu predložiti točne informacije v okviru obveznosti, ki jih imajo na podlagi te uredbe.

–

Teleološka razlaga

102

Na prvem mestu, navesti je treba, prvič, da uvodna izjava 1 Uredbe št. 1141/2014 napotuje na člen 10(4) PEU in člen 12(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerima politične stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in k izražanju volje državljanov Unije. Poleg tega bi morala v skladu z uvodno izjavo 23 te uredbe merila za dodeljevanje omejenih sredstev iz splošnega proračuna Unije upoštevati „cilj evropskih političnih strank, da polno sodelujejo v demokratičnem življenju Unije in postanejo aktivni akterji v evropski predstavniški demokraciji, da bi tako lahko učinkovito izražali poglede, mnenja in politično voljo državljanov Unije“. Iz navedenega je razvidno, da je končni cilj Uredbe št. 1141/2014 okrepiti evropsko politično zavest in evropsko predstavniško demokracijo.

103

Drugič, ugotoviti je treba, da se uvodna izjava 24 Uredbe št. 1141/2014 nanaša na idejo o večji preglednosti financiranja evropskih političnih strank ter preprečevanju morebitnih zlorab pravil o financiranju. Enako velja za uvodno izjavo 34 te uredbe, v kateri je omenjena ideja „legitimnega javnega interesa do preglednosti glede financiranja evropskih političnih strank“, in za uvodno izjavo 38 te uredbe, ki se nanaša na željo po zagotovitvi preglednosti financiranja evropskih političnih strank in njihovega članstva. V uvodni izjavi 33 navedene uredbe pa je navedeno, da je treba „[z]aradi preglednosti […] objaviti informacije, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu“. Iz tega sledi, da je večja preglednost evropskih političnih strank še en cilj Uredbe št. 1141/2014.

104

Tretjič, opozoriti je treba, da je v uvodni izjavi 26 Uredbe št. 1141/2014 omenjena ideja o „spodbujanju neodvisnosti in odgovornosti evropskih političnih strank“. Poleg tega se uvodna izjava 33 te uredbe nanaša na „demokratično odgovornost“ evropskih političnih strank. Iz tega izhaja, da je med cilji Uredbe št. 1141/2014 tudi krepitev prevzemanja odgovornosti evropskih političnih strank.

105

Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da je zakonodajalec v uvodni izjavi 33 Uredbe št. 1141/2014 pojasnil, da bi bilo treba „[z]aradi preglednosti ter za krepitev nadzora nad evropskimi političnimi strankami in evropskimi političnimi fundacijami ter njihove demokratične odgovornosti […] objaviti informacije, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu, zlasti v zvezi z njihovimi statuti, članstvom, računovodskimi izkazi, donatorji in donacijami, prispevki ter nepovratnimi sredstvi iz splošnega proračuna Evropske unije, pa tudi informacije v zvezi z odločitvami Organa in odredbodajalca Evropskega parlamenta glede registracije, financiranja in sankcij“. Navedel je tudi, da je „[u]vedba regulativnega okvira za zagotovitev, da so te informacije na voljo javnosti, […] najučinkovitejši način spodbujanja enakih pogojev in poštene konkurence med političnimi silami ter zagotavljanja odprtih, preglednih in demokratičnih zakonodajnih in volilnih postopkov, s čimer se krepi zaupanje državljanov in volivcev v evropsko predstavniško demokracijo, širše pa se preprečujeta korupcija in zloraba moči“.

106

Kot je razvidno iz točke 95 zgoraj, Parlament v skladu s členom 32(1) Uredbe št. 1141/2014 informacije, navedene v uvodni izjavi 33, po pooblastilu svojega odredbodajalca ali Organa objavi na spletnem mestu, ustvarjenem v ta namen.

107

Poleg tega bi moralo v skladu z uvodno izjavo 34 Uredbe št. 1141/2014 „[r]azkritje donacij, ki presegajo 3000 EUR na leto in na donatorja, […] omogočiti učinkovit javni nadzor in pregled odnosov med donatorji in evropskimi političnimi strankami“.

108

Iz zgoraj navedenih uvodnih izjav in določb je razvidno, da je zakonodajalec s sprejetjem Uredbe št. 1141/2014 želel cilje, navedene v točkah od 102 do 104 zgoraj, doseči z uvedbo regulativnega okvira za zagotovitev, da pristojni organi javnosti dajo na voljo informacije o evropskih političnih strankah, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu, da se javnosti omogoči ustrezen dostop do teh informacij in da se izvaja učinkovit nadzor nad dejavnostmi teh strank.

109

V zvezi s tem zadošča ugotoviti, da je zakonodajalec, kot je razvidno iz točke 105 zgoraj, v uvodni izjavi 33 Uredbe št. 1141/2014 izrecno navedel, da je uvedba takega regulativnega okvira „najučinkovitejši način […] zagotavljanja odprtih, preglednih in demokratičnih zakonodajnih in volilnih postopkov, s čimer se krepi zaupanje državljanov in volivcev v evropsko predstavniško demokracijo“.

110

Zgornje ugotovitve omogočajo teleološko razlago člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, v skladu s katero se ta določba uporablja v primerih, ko evropska politična stranka pristojnim organom v regulativnem okviru, omenjenem v točki 108 zgoraj, naklepno predloži netočne informacije.

111

To poleg tega trdi tudi sam Organ v točki 96 odgovora na tožbo, ko navaja, da je namen člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 „zagotoviti sposobnost organa, da opravlja svoje nadzorne naloge […] in da na podlagi med drugim informacij, pridobljenih od evropskih političnih strank, objavi točne strukturne in finančne informacije za javnost“.

112

V nasprotju s tem, kar trdi Organ, taka razlaga ni v nasprotju niti s členom 10(4) PEU niti s „ciljem integritete, ki se dolguje državljanom“, kot ga omenja ta organ. V zvezi s tem je treba šteti, da evropske politične stranke s predložitvijo točnih informacij Organu – da bi javnost imela dostop do informacij, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu – nedvomno prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in k „cilju integritete, ki se dolguje državljanom“, kot ga omenja Organ.

113

Taka razlaga poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Organ, lahko ohrani polni učinek Uredbe št. 1141/2014. Namen sankcioniranja evropskih političnih strank zaradi netočnih informacij, ki so bile Organu predložene naklepno, je namreč spodbuditi navedene stranke k temu, da temu organu posredujejo točne informacije, da bi javnost imela ustrezen dostop do informacij, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu.

114

Čeprav Organ poudarja, da je informacija, ki mu je bila posredovana, neveljavna, če ne ustreza informaciji, ki jo evropske politične stranke zagotovijo javnosti, je dovolj ugotoviti, kot je to storil sam Organ, da je ta organ v skladu s členom 24(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 1141/2014 pristojen za nadzor in da mu morajo evropske politične stranke v skladu s odstavkom 4 tega člena zagotoviti vse zahtevane informacije, potrebne za izvajanje kontrol, za katere je v skladu s to uredbo odgovoren.

115

V istem smislu je treba v zvezi s trditvijo Organa, da ne obstaja domneva, da so informacije, ki so mu posredovane, „bolj resnične“ od informacij, sporočenih javnosti, poudariti, da Uredba št. 1141/2014 – drugače kot v za informacije, sporočene javnosti – nalaga obveznosti v zvezi z informacijami, predloženimi Organu, in da ima Organ v primeru dvoma na voljo potrebna sredstva za zagotovitev točnosti informacij, ki so mu posredovane.

116

Poleg tega v zvezi s trditvami Organa, da bi državljani izgubili vse zaupanje vanj in da bi bil v primeru posredovanja informacij z drugačno vsebino, kot je vsebina informacij, ki jih objavijo evropske politične stranke, pod vprašaj postavljen razlog za obstoj sporočil, namenjenih Organu, zadošča opozoriti, da je, kot je navedeno v točki 109 zgoraj, zakonodajalec v uvodni izjavi 33 Uredbe št. 1141/2014 izrecno navedel, da je uvedba regulativnega okvira za zagotovitev, da pristojni organi dajo javnosti na voljo informacije o evropskih političnih strankah, za katere se šteje, da so v znatnem javnem interesu, „najučinkovitejši način […] zagotavljanja odprtih, preglednih in demokratičnih zakonodajnih in volilnih postopkov, s čimer se krepi zaupanje državljanov in volivcev v evropsko predstavniško demokracijo“. V regulativnem okviru, določenem z Uredbo št. 1141/2014, so tako že upoštevani pomisleki, ki jih je v zvezi s tem izrazil Organ.

117

Glede na vse navedeno je treba člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 v delu, v katerem se nanaša na položaje, v katerih je zadevna evropska politična stranka kadar koli naklepno predložila netočne informacije, razlagati tako, da se uporablja v primerih, ko evropska politična stranka pristojnim organom, med katerimi je Organ, naklepno predloži netočne informacije v okviru obveznosti, ki jih ima na podlagi navedene uredbe.

118

Analizo je treba nadaljevati in preučiti uporabo te določbe v obravnavani zadevi.

ii)

Uporaba člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 v obravnavani zadevi

119

Kot je razvidno iz točke 66 zgoraj, je Organ tožeči stranki izrekel finančno sankcijo na podlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, ker je na družbenih omrežjih ohranila objave, v katerih je bil zadevni član predsedstva naveden kot trenutni član njenega predsedstva, čeprav je vedela, da niso točne.

120

Vendar je treba na eni strani ugotoviti, da se, kot je razvidno iz točke 117 zgoraj, člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014 uporablja v primerih, ko evropska politična stranka Organu naklepno predloži netočne informacije v okviru obveznosti, ki jih ima na podlagi navedene uredbe.

121

Na drugi strani se člen 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, kot je razvidno iz njegovega besedila, uporablja v primerih, ko evropska politična stranka naklepno „predloži“ netočne informacije. Glagol „ohraniti“, ki v običajnem pomenu v vsakdanjem jeziku pomeni „obdržati“, „trajno hraniti“ ali celo „ne spreminjati“, pa nima enakega obsega kot glagol „predložiti“, ki med drugim napotuje, kot je pojasnjeno v točki 75 zgoraj, na idejo sporočanja, pošiljanja ali posredovanja tega, kar se zahteva.

122

Iz tega sledi, da je Organ s tem, da je tožeči stranki izrekel finančno sankcijo na podlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe št. 1141/2014, ker je na družbenih omrežjih ohranila objave, v katerih je bil nekdanji zadevni član predsedstva naveden kot trenutni član njenega predsedstva, čeprav je vedela, da niso točne, napačno uporabil pravo, zaradi česar je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen.

123

Glede na vse zgornje navedbe je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, navedene v okviru šestega in enajstega tožbenega razloga, ali druge tožbene razloge tožeče stranke.

2.

Odškodninska zahtevka

124

Tožeča stranka predlaga, naj se Organu naloži povračilo škode, ki naj bi jo utrpela. Navaja dve vrsti škode, ki ju ocenjuje na 55.000 EUR.

125

Organ izpodbija trditve tožeče stranke.

126

Uvodoma je treba opozoriti da je odškodninska tožba samostojno pravno sredstvo, katerega namen ni odprava določenega ukrepa, temveč nadomestilo za škodo, ki jo je povzročila institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt/Svet, 5/71, EU:C:1971:116, točka 3).

127

V skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU namreč Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

128

V skladu z ustaljeno sodno prakso sta nastanek nepogodbene odgovornosti Unije in uveljavljanje pravice do povračila nastale škode v skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnjevanja več pogojev v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita institucijam, resničnostjo škode ter vzročne zveze med tem ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbo z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 40 in navedena sodna praksa).

129

Najprej, glede pogoja nezakonitega ravnanja, ki se očita zadevni instituciji ali organu, se v sodni praksi zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice. Glede pogoja, da mora biti kršitev dovolj resna, je odločilno merilo – na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da velja ta zahteva za izpolnjeno – to, ali je zadevna institucija oziroma organ Unije očitno in resno prekoračil meje svoje diskrecijske pravice. Če ima ta institucija ali organ le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že preprosta kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve (glej sodbo z dne 8. novembra 2017, De Nicola/Sodišče Evropske unije, T‑99/16, neobjavljena, EU:T:2017:790, točka 22 in navedena sodna praksa).

130

Dalje, glede pogoja resničnosti škode velja, da je Unija odgovorna le, če je tožeči stranki dejansko nastala „dejanska in gotova“ škoda. Tožeča stranka mora sodišču Unije predložiti dokaze, da bi to lahko ugotovilo obstoj in obseg take škode (glej sodbo z dne 8. novembra 2017, De Nicola/Sodišče Evropske unije, T‑99/16, neobjavljena, EU:T:2017:790, točka 23 in navedena sodna praksa).

131

Nazadnje, glede pogoja, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo, mora biti ta škoda dovolj neposredna posledica očitanega ravnanja, s tem da mora biti to ravnanje odločilni vzrok za škodo, vendar pa ne obstaja obveznost, da se popravi vsaka, tudi oddaljena, škodljiva posledica nezakonitega položaja. Tožeča stranka mora predložiti dokaz o obstoju vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbo z dne 8. novembra 2017, De Nicola/Sodišče Evropske unije, T‑99/16, neobjavljena, EU:T:2017:790, točka 25 in navedena sodna praksa).

132

Odškodninski zahtevki se zavrnejo, če eden izmed treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta preostala pogoja izpolnjena. Poleg tega sodišče Unije teh pogojev ni dolžno preučiti v določenem vrstnem redu (glej sodbo z dne 8. novembra 2017, De Nicola/Sodišče Evropske unije, T‑99/16, neobjavljena, EU:T:2017:790, točka 26 in navedena sodna praksa).

133

Odškodninska zahtevka tožeče stranke je treba analizirati ob upoštevanju teh preudarkov.

a)

Premoženjska škoda

134

Tožeča stranka navaja, da je morala, ker ji je bila izrečena finančna sankcija v višini 5 % njenega letnega proračuna, zmanjšanje svojega proračuna ublažiti z drugimi sredstvi. Poleg tega naj bi ji nastali stroški, zlasti odvetniški stroški in stroški uporabe njenega osebja v zvezi z nalogami, ki prvotno niso bile predvidene, da bi zagotovila svojo obrambo. Premoženjsko škodo ocenjuje na 25.000 EUR.

135

Organ izpodbija trditve tožeče stranke.

136

Na prvem mestu, glede trditve tožeče stranke, da je morala nositi odvetniške stroške, je dovolj opozoriti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se stroški, ki jih stranke priglasijo za namene sodnega postopka, kot takšni ne morejo šteti za del škode, ki bi bila ločena od stroškov postopka (sodba z dne 10. junija 1999, Komisija/Montorio, C‑334/97, EU:C:1999:290, točka 54, in sklep z dne 14. septembra 2005, Ehcon/Komisija, T‑140/04, EU:T:2005:321, točka 79; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točka 98). Ta zahtevek je torej treba zavrniti.

137

Na drugem mestu, glede trditve tožeče stranke, da je morala za naloge, ki prvotno niso bile predvidene, uporabiti svoje osebje za nujno zagotovitev svoje obrambe, je treba opozoriti, da je Splošno sodišče že razsodilo, da bi bilo priznanje stroškov, ki so nastali v postopku preiskave, za škodo, katere povrnitev je mogoča v okviru odškodninske tožbe, v nasprotju s tem, da ni mogoče zahtevati povrnitve stroškov, nastalih v tej fazi (glej sodbo z dne 16. junija 2021, ES/Odbor regij, T‑355/19, EU:T:2021:369, točka 144 (neobjavljena) in navedena sodna praksa). To velja tudi za stroške, ki naj bi tožeči stranki nastali zaradi uporabe njenega osebja za zagotovitev njene obrambe. Zato je treba tudi ta zahtevek zavrniti.

138

Na tretjem mestu, glede okoliščine, da je morala tožeča stranka „zmanjšanje svojega proračuna ublažiti z drugimi sredstvi“, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o resničnosti in obsegu teh elementov škode, ki naj bi jo utrpela. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 130 zgoraj, pa mora tožeča stranka sodišču Unije predložiti dokaze, da bi dokazala obstoj in obseg škode. Tako tudi takega zahtevka ni mogoče sprejeti.

139

Zato je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, zavrniti.

b)

Nepremoženjska škoda

140

Tožeča stranka trdi, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ker je bila zaradi zmanjšanja svojega proračuna prisiljena zmanjšati obseg svojih komunikacijskih in aktivističnih dejavnosti. Poleg tega naj bi se ta škoda še povečala, ker ji je bila zaradi razširjanja izpodbijanega sklepa povzročena škoda za podobo. Nepremoženjsko škodo ocenjuje na 30.000 EUR.

141

Organ izpodbija trditve tožeče stranke.

142

Na prvem mestu, glede okoliščine, da naj bi bila tožeča stranka zaradi zmanjšanja svojega proračuna prisiljena zmanjšati obseg svojih komunikacijskih in aktivističnih dejavnosti, je treba navesti, da čeprav v skladu s sodno prakso za priznanje nepremoženjske škode ni nujno potrebno, da se predložijo dokazi ali se podajo dokazni predlogi, pa mora tožeča stranka vsaj dokazati, da bi ji ravnanje, ki se očita zadevni instituciji, lahko povzročilo tako škodo (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑297/12, neobjavljena, EU:T:2014:888, točka 31 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. januarja 1999, BAI/Komisija, T‑230/95, EU:T:1999:11, točka 39).

143

V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni opredelila nobene objektivne okoliščine, ki bi lahko podkrepila trditev, navedeno v točki 140 zgoraj, in ni predložila nobenega dokaza v zvezi z zmanjšanjem obsega svojih komunikacijskih in aktivističnih dejavnosti, na podlagi katerega bi bilo mogoče dokazati obstoj zatrjevane nepremoženjske škode.

144

Na drugem mestu, glede škode za podobo je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso pravni osebi za nepremoženjsko škodo načeloma mogoče prisoditi odškodnino (glej v tem smislu sodbi z dne 28. januarja 1999, BAI/Komisija, T‑230/95, EU:T:1999:11, točka 37, in z dne 15. oktobra 2008, Camar/Komisija, T‑457/04 in T‑223/05, neobjavljena, EU:T:2008:439, točka 56 in navedena sodna praksa) in da ima taka škoda lahko obliko okrnitve podobe ali ugleda te osebe (glej v tem smislu sodbe z dne 9. julija 1999, New Europe Consulting in Brown/Komisija, T‑231/97, EU:T:1999:146, točki 53 in 69; z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točke od 70 do 76, in z dne 25. novembra 2014, Safa Nicu Sepahan/Svet, T‑384/11, EU:T:2014:986, točke od 80 do 85).

145

Opozoriti je treba tudi, da je lahko razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo kakršne koli nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti (glej sodbo z dne 14. septembra 2017, Bodson in drugi/EIB, T‑504/16 in T‑505/16, EU:T:2017:603, točka 77 in navedena sodna praksa).

146

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeča stranka zgolj trdi, da „je Organ s svojimi komunikacijskimi sredstvi opravil obsežno obveščanje“ o izpodbijanem sklepu, vendar ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je to obveščanje vplivalo na vedenje tretjih oseb ali subjektov do nje. Ne zdi se torej, da bi to obveščanje pritegnilo večjo pozornost, kot bi jo pritegnila poznejša ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Zato tožeča stranka ni dokazala obstoja nepremoženjske škode, ki bi jo bilo mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

147

Iz tega sledi, da je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, prav tako zavrniti.

148

Glede na vse navedeno je treba odškodninska zahtevka tožeče stranke zavrniti.

Stroški

149

V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.

150

Ker je bilo v obravnavani zadevi predlogu tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ugodeno, medtem ko je bil njen predlog za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije zavrnjen, je treba tožeči stranki in Organu naložiti, da nosita vsak svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

151

Poleg tega v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Parlament, Svet in Komisija nosijo vsak svoje stroške.

1.

Sklep Organa za evropske politične stranke in evropske politične fundacije z dne 25. oktobra 2023, s katerim je ta organ na podlagi člena 27(2)(a)(vi) Uredbe (EU, Euratom) št. 1141/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o statutu in financiranju evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij Patriotes.eu, prej Identité et Démocratie Parti (ID Parti), izrekel finančno sankcijo, se razglasi za ničnega.

2.

V preostalem se tožba zavrne.

3.

Patriotes.eu in Organ za evropske politične stranke in evropske politične fundacije nosita svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

4.

Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija nosijo vsak svoje stroške.