Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 22. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Okolje – Direktiva 92/43/EGS – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Posebna ohranitvena območja – Člen 6(3) – Ustrezna presoja posledic načrta ali projekta, ki bi lahko vplival na varovano območje, glede na cilje ohranjanja tega območja – Izključitev nekaterih kategorij dejavnosti, načrtov ali projektov iz obveznosti oprave ustrezne presoje “
V zadevi C‑548/25,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Raad voor Vergunningsbetwistingen (svet za spore v zvezi z izdajo soglasij, Belgija) z odločbo z dne 31. julija 2025, ki je na Sodišče prispela 14. avgusta 2025, v postopku
Dryade vzw
proti
Stad Peer, ki ga zastopa college van burgemeester en schepenen (občinski svet),
ob udeležbi
X vvzrl,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Jarukaitis, predsednik senata, R. Frendo, sodnica, N. Jääskinen, M. Condinanzi in A. Kornezov (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Dryade vzw M. Van de Poel, advocaat,
– za belgijsko vlado S. Baeyens, P. Cottin in C. Pochet, agenti, skupaj z N. Dewulf, G. Schaiko in B. Schelstraete, advocaten,
– za Evropsko komisijo N. Ruiz García in F. van Schaik, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 102; v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Dryade vzw, nepridobitnim združenjem, in Stad Peer (mesto Peer, Belgija), ki ga zastopa občinski svet, glede predloga, ki ga je to združenje vložilo za razglasitev ničnosti odločbe tega mesta, s katero je bila sprejeta priglasitev odvzema podzemne vode.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2 Direktive o habitatih določa:
„1. Cilj te direktive je prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba.
2. Ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, so namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.
[…]“
4 Člen 6 Direktive o habitatih v odstavkih 2 in 3 določa:
„2. Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.
3. Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.“
Belgijsko pravo
5 Člen 36b(3) in (4) decreet betreffende het natuurbehoud en het natuurlijk milieu (dekret o ohranjanju narave in naravnega okolja) z dne 21. oktobra 1997 (Belgisch Staatsblad z dne 10. januarja 1998, str. 599) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: dekret o ohranjanju narave), s katerim je bil v belgijsko pravo prenesen člen 6(3) Direktive o habitatih, določa:
„3. Dejavnost, za katero je potrebno dovoljenje, oziroma načrt ali program, ki lahko sami ali v kombinaciji z eno ali več obstoječimi oziroma predlaganimi dejavnostmi, načrti ali programi povzročijo znatno zmanjšanje naravnih značilnosti posebnega ohranitvenega območja, ne da bi bili ta dejavnost, za katero je potrebno dovoljenje, oziroma načrt ali program neposredno povezani z upravljanjem območja na zadevnem posebnem ohranitvenem območju ali zanj potrebni, je treba ustrezno presoditi glede pomembnih vplivov na posebno ohranitveno območje.
[…]
4. Organ, pristojen za odločanje o vlogi za dovoljenje oziroma o načrtu ali programu, lahko podeli dovoljenje oziroma načrt ali program odobri le, kadar načrt ali program za izvajanje dejavnosti ne povzroči znatnega poslabšanja zadevnih posebnih ohranitvenih območij. Pristojni organ pri določitvi pogojev vedno pazi, da ne pride do znatnega poslabšanja naravnih značilnosti posebnega ohranitvenega območja.“
6 Priloga 1 k besluit van de Vlaamse regering houdende algemene en sectorale bepalingen inzake milieuhygiëne (odlok flamske vlade o splošnih in sektorskih določbah na področju okoljskega zdravja) z dne 1. junija 1995 (Belgisch Staatsblad z dne 31. julija 1995, str. 20526) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: Vlarem) med drugim določa, za katere obrate in gospodarstva je treba pridobiti dovoljenje ter za katere obrate in dejavnosti velja le obveznost priglasitve. Za obrate in dejavnosti, ki so razvrščeni v prvi in drugi razred, je potrebno pridobiti dovoljenje, medtem ko je za obrate in dejavnosti, ki so razvrščeni v tretji razred, potrebna le priglasitev.
7 V skladu z rubriko 53.8, točka 1(a), te Priloge 1 vrtine za odvzem podzemne vode in odvzemi podzemne vode, razen tistih iz rubrik od 53.1 do 53.7 in 53.12 navedene priloge, katerih skupni pretok ne presega 5000 kubičnih metrov (m³) na leto in katerih vse vrtine so globoke največ toliko, kolikor znaša globinski kriterij za zadevno lokacijo, kot je prikazan na zemljevidu v Prilogi 2b k Vlarem, ter ki niso uvrščene v to rubriko 53.8, točka 1(c), spadajo v tretji razred.
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
8 Družba X vvzrl je 13. novembra 2023 mestu Peer priglasila projekt za izkoriščanje odvzema podzemne vode v globini 60 metrov z maksimalnim dnevnim pretokom 175 m³ in maksimalnim letnim pretokom 5000 m³. Ta projekt, ki spada v tretji razred v smislu Priloge 1 k Vlarem, je približno 425 metrov od območja „Abeek z okoliškimi močvirnimi območji“, ki je v skladu z Direktivo o habitatih določeno kot posebno ohranitveno območje (v nadaljevanju: POO).
9 Družba X je svoji priglasitvi priložila „ustrezno presojo/podrobnejšo okoljsko presojo“, v kateri je bilo ugotovljeno, da ni pričakovati negativnih vplivov na zadevno POO. Po navedbah te družbe je projekt iz postopka v glavni stvari 201 meter od najbližjega odvzema podzemne vode v istem vodonosniku. Poleg tega naj bi bil polmer, v katerem naj bi se raven podzemne vode zaradi izvedbe tega projekta zmanjšala za 1 centimeter, 137 metrov. Zato naj po mnenju navedene družbe ta projekt ne bi imel nobenega vpliva na navedeni odvzem podzemne vode in naj zato ne bi imel pomembnega negativnega vpliva na to POO.
10 Mesto Peer se je z odločbo z dne 24. novembra 2023 seznanilo s to priglasitvijo in ugotovilo, da je mogoče tveganja za zunanjo varnost ter motnje in vplive na okolje, vodo, naravo in ljudi zunaj navedenega projekta omejiti na sprejemljivo raven, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji, določeni v tej odločbi, ki se nanašajo zlasti na varčno rabo odvzete podzemne vode in na omejitev odvzema zadevne podzemne vode na največ deset let.
11 Združenje Dryade je vložilo tožbo za razglasitev ničnosti navedene odločbe pri Raad voor Vergunningsbetwistingen (svet za spore v zvezi z izdajo soglasij, Belgija), ki je predložitveno sodišče.
12 To združenje pred tem sodiščem v bistvu trdi, da zadevni projekt spada na področje uporabe člena 6(3) Direktive o habitatih in da mora biti zato predmet ustrezne presoje. Po mnenju združenja Dryade pa presoje, priložene priglasitvi, navedeni v točki 9 te sodbe, ni mogoče šteti za tako „ustrezno“ presojo, ker je nepopolna in neustrezna.
13 Po navedbah navedenega združenja je merilo polmera, v katerem naj bi se raven podzemne vode znižala za 1 cm, na katerem družba X utemeljuje ugotovitev, da ta projekt ne bo imel znatnih negativnih učinkov, napačno in ne temelji na nobeni znanstveni podlagi. Poleg tega naj ne bi bili upoštevani kumulativni učinki štirih drugih odvzemov podzemne vode, ki so znotraj POO iz postopka v glavni stvari, ki se razteza okoli zadevnega mesta odvzema. Združenje Dryade tudi meni, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari pomeni nepravilen prenos člena 6(3) Direktive o habitatih.
14 Družba X pa pred predložitvenim sodiščem trdi, da se v skladu s to ureditvijo obveznost oprave ustrezne presoje uporablja le za projekte, za katere je treba pridobiti dovoljenje, in ne za projekte, za katere velja zgolj obveznost priglasitve, kot je projekt iz postopka v glavni stvari.
15 Predložitveno sodišče navaja, da za več urbanističnih aktov in dejavnosti, za katere je bilo prej v skladu z nacionalnim pravom treba pridobiti dovoljenje, zdaj velja zgolj obveznost priglasitve. Tako po mnenju tega sodišča za projekt iz postopka v glavni stvari, ki na podlagi rubrike 53.8, točka 1(a), Priloge 1 k Vlarem spada v tretji razred, velja le obveznost priglasitve. Zato naj ta projekt ne bi spadal na področje uporabe člena 36b(3) in (4) dekreta o ohranjanju narave, ki naj bi se uporabljal le za dejavnosti, za katere je potrebno dovoljenje. V skladu s tema določbama pa naj bi bilo treba opraviti ustrezno presojo le za tovrstne dejavnosti, kadar lahko same ali v povezavi z eno ali več obstoječimi oziroma predlaganimi dejavnostmi, načrti ali programi povzročijo znatno zmanjšanje naravnih značilnosti POO. Tako naj bi bili projekti, za katere velja zgolj obveznost priglasitve, izvzeti iz obveznosti oprave ustrezne presoje, tudi če lahko povzročijo tako zmanjšanje.
16 Predložitveno sodišče ugotavlja, da je flamski zakonodajalec s tem projekte, za katere na podlagi predhodno določenih meril ali pragov velja obveznost priglasitve, oprostil obveznosti sistematične oprave ustrezne presoje. Po mnenju tega sodišča se ne zdi, da ta merila in pragovi temeljijo na znanstvenih študijah, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti vsakršen dvom o tem, da taki projekti ne morejo povzročiti znatnega poslabšanja naravnih značilnosti POO.
17 V teh okoliščinah je Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (svet za spore v zvezi z izdajo soglasij) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:
„Ali člen 6(3) Direktive o habitatih nasprotuje zakonodaji, v skladu s katero za projekte, za katere ni treba pridobiti dovoljenja, licence ali odobritve in je zanje zahtevana le priglasitev (kot so manj obsežni odvzemi podzemne vode), ne velja obveznost oprave ustrezne presoje vplivov, čeprav lahko ti projekti pomembno vplivajo na celovitost posebnega ohranitvenega območja?“
Vprašanje za predhodno odločanje
18 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki iz obveznosti oprave ustrezne presoje na podlagi predhodno določenih meril in pragov izvzema nekatere kategorije načrtov ali projektov, kadar ta merila in pragovi ne omogočajo izključitve, da noben načrt ali projekt, ki spada v te kategorije, sam ali v povezavi z drugimi načrti in projekti ne bi mogel pomembno vplivati na POO.
19 Najprej je treba opozoriti, da člen 6 Direktive o habitatih državam članicam nalaga vrsto specifičnih obveznosti in postopkov za zagotovitev – kot izhaja iz člena 2(2) te direktive – vzdrževanja ali po potrebi ponovne vzpostavitve ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti, da bi se dosegel splošnejši cilj navedene direktive, ki je zagotoviti visoko raven varstva okolja glede območij, ki so zavarovana na podlagi iste direktive (sodba z dne 29. julija 2019, Inter‑Environnement Wallonie in Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen, C‑411/17, EU:C:2019:622, točka 116 in navedena sodna praksa).
20 V tem okviru člen 6(3) Direktive o habitatih določa postopek presoje, katerega namen je s predhodnim nadzorom zagotoviti, da se načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potreben, vendar lahko nanj pomembno vpliva, odobri le, če ne škoduje celovitosti tega območja (sodba z dne 15. junija 2023, Eco Advocacy, C‑721/21, EU:C:2023:477, točka 34 in navedena sodna praksa).
21 Ta člen 6(3) razlikuje med dvema fazama v postopku presoje, ki ga določa.
22 V prvi fazi – iz prvega stavka te določbe – morajo države članice opraviti ustrezno presojo posledic načrta ali projekta za varovano območje, če lahko ta načrt ali ta projekt pomembno vpliva na to območje. V drugi fazi – iz drugega stavka navedene določbe – ki sledi tej ustrezni presoji, je izdaja dovoljenja za tak načrt ali projekt omejena s pogojem, da ta načrt ali projekt ne škodi celovitosti zadevnega območja, kar pa ne posega v določbe člena 6(4) Direktive o habitatih (sodba z dne 15. junija 2023, Eco Advocacy, C‑721/21, EU:C:2023:477, točka 36 in navedena sodna praksa), ki v okviru te zadeve ni upošteven.
23 V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da je zahteva po ustrezni presoji posledic načrta ali projekta, določena v členu 6(3) Direktive o habitatih, podrejena pogoju, da obstaja verjetnost ali tveganje, da bo ta načrt ali projekt pomembno vplival na zadevno območje. Ob upoštevanju zlasti previdnostnega načela se šteje, da tako tveganje obstaja, kadar na podlagi najboljših znanstvenih dognanj na tem področju ni mogoče izključiti, da zadevni načrt ali projekt ne bi mogel vplivati na cilje ohranjanja tega območja. Presojo tveganja je treba opraviti zlasti glede na značilnosti in posebne okoljske razmere območja, na katero se tak načrt ali projekt nanaša (sodba z dne 15. junija 2023, Eco Advocacy, C‑721/21, EU:C:2023:477, točka 37 in navedena sodna praksa).
24 V skladu z ustaljeno sodno prakso ustrezna presoja posledic načrta ali projekta pomeni, da je treba pred soglasjem k temu načrtu ob upoštevanju teh najboljših dognanj opredeliti vse vidike navedenega načrta ali tega projekta, ki lahko sam ali skupaj z drugimi načrti ali drugimi projekti vpliva na cilje ohranjanja varovanega območja. Ta presoja ne sme biti pomanjkljiva in mora vsebovati celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, ki lahko odpravijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih predvidenih del na zadevnem območju (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2023, Eco Advocacy, C‑721/21, EU:C:2023:477, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa).
25 V tem okviru je Sodišče razsodilo, da člen 6(3), prvi stavek, Direktive o habitatih na splošno zahteva posamično preučitev načrtov ali projektov (sodba z dne 7. novembra 2018, Coöperatie Mobilisation for the Environment in drugi, C‑293/17 in C‑294/17, EU:C:2018:882, točka 94).
26 Sodišče je zlasti ugotovilo, da možnost, da se nekatere dejavnosti v skladu z veljavno zakonodajo na splošno izvzamejo iz obveznosti presoje vplivov na zadevno območje, ne zagotavlja, da te dejavnosti ne škodijo celovitosti tega območja (sodba z dne 26. maja 2011, Komisija/Belgija, C‑538/09, EU:C:2011:349, točki 41 in 42).
27 Zato država članica na podlagi člena 6(3), prvi stavek, Direktive o habitatih načeloma ne more sistematično in na splošno izključiti nekaterih kategorij načrtov ali projektov iz obveznosti presoje njihovih posledic za varovana območja na podlagi področja dejavnosti ali z uvedbo sistema priglasitve (sodba z dne 26. maja 2011, Komisija/Belgija, C‑538/09, EU:C:2011:349, točka 45).
28 Da država članica uporablja sistem priglasitve, v okviru katerega so nekatere kategorije načrtov ali projektov izvzete iz obveznosti oprave ustrezne presoje njihovih vplivov na varovano območje, se lahko predvidi le kot izjema od tega splošnega pravila, vendar pod pogojem, da se dokaže, da nacionalne določbe, ki se uporabljajo, omogočajo, da se na podlagi objektivnih elementov z gotovostjo izključi, da noben načrt ali projekt, ki spada v ta sistem, posamično ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti pomembno ne vpliva na varovano območje (glej v tem smislu sodbo z dne 26. maja 2011, Komisija/Belgija, C‑538/09, EU:C:2011:349, točka 52 in navedena sodna praksa).
29 V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da člen 36b(3) dekreta o ohranjanju narave nalaga obveznost ustrezne presoje le v zvezi z dejavnostmi, za katere je potrebno dovoljenje in ki lahko povzročijo znatno zmanjšanje naravnih značilnosti POO. Po mnenju tega sodišča flamski zakonodajalec s tem sistematično izvzema opravo ustrezne presoje nekaterih kategorij projektov, za katere velja zgolj obveznost priglasitve in ki so opredeljeni glede na merila ali pragove, določene z veljavno nacionalno ureditvijo.
30 Natančneje, kar zadeva projekte odvzema podzemne vode, je iz te nacionalne ureditve razvidno, da so ti razdeljeni v tri različne razrede glede na njihov pretok, globino in sistem črpanja zadevne vrtine ter da je treba pridobiti soglasje in torej opraviti ustrezno presojo iz člena 6(3) Direktive o habitatih le za projekte iz prvega in drugega razreda. Za vrtine, ki tako kot projekt iz postopka v glavni stvari spadajo v tretji razred, velja le obveznost priglasitve in so zato izvzeti iz obveznosti ustrezne presoje.
31 Preučiti je torej treba, ali – kot se zahteva v sodni praksi, navedeni v točkah od 23 do 28 te sodbe – ta merila in pragovi omogočajo, da se na podlagi objektivnih elementov izključi, da noben načrt ali projekt, za katerega velja ureditev iz postopka v glavni stvari, pomembno ne vpliva na varovano območje, bodisi posamično bodisi v povezavi z drugimi načrti in projekti.
32 V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da ima lahko projekt, čeprav je majhne razsežnosti, sam ali v povezavi z drugimi načrti in projekti pomembne vplive na okolje, kadar je na kraju, kjer so okoljski dejavniki, kot so živalstvo in rastlinstvo, tla, voda, podnebje ali kulturna dediščina, občutljivi na vsakršno spremembo (sodba z dne 26. maja 2011, Komisija/Belgija, C‑538/09, EU:C:2011:349, točka 55).
33 Sodišče je v posebnem okviru projektov rabe vode že imelo priložnost ugotoviti, da to, da gre za uporabo, ki se nanaša na majhne količine vode, samo po sebi ne more izključiti, da bi lahko nekatere od teh rab pomembno vplivale na varovano območje. Tudi ob predpostavki, da so te uporabe brez pomembnih posledic na vodno telo, iz tega ne sledi, da ne morejo imeti tudi pomembnih vplivov za sosednja varovana območja (sodba z dne 10. januarja 2006, Komisija/Nemčija, C‑98/03, EU:C:2006:3, točka 44).
34 Država članica torej ne more šteti za samoumevno, da bodo imele kategorije načrtov ali projektov, ki so opredeljene glede na področja dejavnosti in razsežnost zadevnih dejavnosti, že po definiciji nepomemben vpliv na varovana območja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. maja 2011, Komisija/Belgija, C‑538/09, EU:C:2011:349, točka 56).
35 Na drugem mestu, s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, ni razvidno, da merila in pragovi, ki jih nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari predvideva za uporabo izjeme, ki jo določa, omogočajo upoštevanje morebitnih drugih načrtov ali projektov, zlasti tistih, ki zadevajo dano varovano območje ali so v bližini zadevnega območja, in njihovih morebitnih kumulativnih učinkov na to območje. Ta merila in pragovi se namreč nanašajo le na značilnosti zadevnega načrta ali projekta.
36 Kot pa izrecno izhaja iz besedila člena 6(3) Direktive o habitatih, se ta določba uporablja za načrte ali projekte, ki lahko sami „ali v povezavi z drugimi načrti in projekti“ pomembno vplivajo na varovano območje. Namen te določbe je tako preprečiti tudi poslabšanje stanja habitatov, ki bi lahko izhajalo iz kumulativnih učinkov več načrtov ali projektov, vključno s tistimi, ki so majhnega pomena, vendar bi se lahko istočasno izvajali na istem varovanem območju ali v njegovi bližini.
37 V teh okoliščinah je očitno – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – da na podlagi meril in pragov, določenih z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari, ni mogoče izključiti, da noben načrt ali projekt, za katerega velja ureditev iz te ureditve in ki je izvzet iz obveznosti oprave ustrezne presoje, ne bi mogel pomembno vplivati na varovano območje, sam ali v povezavi z drugimi načrti in projekti.
38 Te ugotovitve ne ovržejo argumenti belgijske vlade, da naj bi, prvič, druge nacionalne določbe, zlasti tiste, sprejete v skladu s členom 6(2) Direktive o habitatih, lahko omilile to, da ni predvidena obveznost oprave ustrezne presoje za načrte ali projekte, za katere velja zgolj obveznost priglasitve, čeprav bi lahko pomembno vplivali na varovano območje, drugič, da naj bi pristojni upravni organi lahko zavrnili priglasitev oziroma naj bi v svojih odločbah lahko določili nekatere pogoje, in, tretjič, da naj bi se v primerih opravljanja dejavnosti, za katere velja obveznost priglasitve, kadar bi te lahko pomembno vplivale na POO, uporabljale nacionalne kazenske določbe.
39 V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da čeprav odstavka 2 in 3 člena 6 Direktive o habitatih, kar zadeva cilje ohranjanja, ki se uresničujejo s to direktivo, tvorita usklajeno celoto, ker je njun namen zagotoviti enako raven varstva naravnih habitatov in habitatov vrst (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2018, People Over Wind in Sweetman, C‑323/17, EU:C:2018:244, točka 24), pa kljub temu velja, da imata različna predmeta. Navedeni odstavek 2 namreč določa splošno obveznost varstva, ki zajema preprečitev slabšanja in vznemirjanja, ki bi lahko pomembno vplivala na cilje navedene direktive, medtem ko navedeni odstavek 3 določa postopek presoje, katerega namen je s predhodno presojo zagotoviti, da se načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potreben, vendar bi lahko nanj pomembno vplival, odobri le, če ne škoduje celovitosti tega območja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2004, Waddenvereniging in Vogelbeschermingsvereniging, C‑127/02, EU:C:2004:482, točka 38). Navedena odstavka 2 in 3 imata torej različen doseg in ju zato ni mogoče zamenjevati, saj bi bil sicer ogrožen njun polni učinek.
40 Iz tega sledi, iz sprejetja nacionalnih ukrepov na podlagi člena 6(2) Direktive o habitatih ni mogoče sklepati, da so zahteve, ki izhajajo iz člena 6(3) te direktive, izpolnjene.
41 Drugič, na eni strani zadostuje navesti, kot je bilo opozorjeno v točki 22 te sodbe, da pristojnost uprave, da zavrne izvedbo načrta ali projekta ali da za to v svojem soglasju k temu načrtu ali projektu določi pogoje, spada v drugo fazo, navedeno v tej točki 22, iz člena 6(3), drugi stavek, Direktive o habitatih in torej ni upoštevna v okviru prve faze, navedene v isti točki 22, ki se nanaša na pogoje za ustrezno presojo iz tega člena 6(3), prvi stavek. Predmet obravnavane zadeve pa je prav prva faza.
42 Tretjič, kot je bilo opozorjeno v točkah 20 in 39 te sodbe, člen 6(3) Direktive o habitatih določa postopek presoje, ki temelji na predhodnem preverjanju. Zato možnost, ki jo določa nacionalno pravo, da se naložijo sankcije, vključno s kazenskimi sankcijami, kadar ni spoštovana prepoved opravljanja dejavnosti, za katere velja obveznost priglasitve in ki pomembno vplivajo na POO, prav tako ni upoštevna.
43 Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(3) Direktive o habitatih razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki iz obveznosti oprave ustrezne presoje na podlagi predhodno določenih meril in pragov izvzema nekatere kategorije načrtov ali projektov, kadar ta merila in pragovi ne omogočajo izključitve, da noben načrt ali projekt, ki spada v te kategorije, sam ali v povezavi z drugimi načrti in projekti ne bi mogel pomembno vplivati na POO.
Stroški
44 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, ki iz obveznosti oprave ustrezne presoje na podlagi predhodno določenih meril in pragov izvzema nekatere kategorije načrtov ali projektov, kadar ta merila in pragovi ne omogočajo izključitve, da noben načrt ali projekt, ki spada v te kategorije, sam ali v povezavi z drugimi načrti in projekti ne bi mogel pomembno vplivati na POO.
Podpisi
* Jezik postopka: nizozemščina.