Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 22. oktobra 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Notranji trg električne energije – Uredba (EU) 2022/1854 – Nujno posredovanje za obravnavo visokih cen energije – Člen 6(1) – Člen 8(1)(a) in (2) – Zgornja meja tržnih prihodkov proizvajalcev električne energije, ki uporabljajo nekatere vire energije – Nacionalna zgornja meja, nižja od 180 EUR na megavatno uro (MWh) proizvedene električne energije – Dopustnost – Različna zgornja meja glede na to, ali je 8. oktobra 2022 obstajala pogodba o izravnalnih premijah, ki je zavezovala zadevnega proizvajalca – Sorazmernost in nediskriminacija – Neobstoj zadostnih pojasnil – Nedopustnost “

V zadevi C‑187/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Administrativen sad Plovdiv (upravno sodišče v Plovdivu, Bolgarija) z odločbo z dne 7. marca 2025, ki je na Sodišče prispela 7. marca 2025, v postopku

„EVN Bulgaria Renewables“ EOOD

proti

Direktor na Teritorialna direktsia Plovdiv na Natsionalnata agentsia za prihodite,

ob udeležbi

Okrazhna prokuratura gr. Plovdiv,

SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi I. Jarukaitis (poročevalec), predsednik četrtega senata v funkciji predsednika devetega senata, N. Jääskinen in M. Condinanzi, sodnika,

generalni pravobranilec: A. Biondi,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za „EVN Bulgaria Renewables“ EOOD G. Petkova, advokat,

–        za Direktor na Teritorialna direktsia Plovdiv na Natsionalnata agentsia za prihodite P. Georgiev,

–        za irsko vlado M. Browne, Chief State Solicitor, S. Finnegan in A. Joyce, agenta, skupaj s C. Donnelly, SC, in S. Brittainom, BL,

–        za Evropsko komisijo O. Beynet, T. Scharf in I. Zaloguin, agenti,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) ter člena 8(1)(a) in (2) Uredbe Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije (UL 2022, L 261 I, str. 1).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „EVN Bulgaria Renewables“ EOOD (v nadaljevanju: EVN) in Direktor na Teritorialna direktsia Plovdiv na Natsionalnata agentsia za prihodite (direktor območnega direktorata Plovdiv pri nacionalni agenciji za javne prihodke, Bolgarija) (v nadaljevanju: davčni organ) v zvezi z zakonitostjo odločbe o odmeri davka.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodnih izjavah 12, 25 in 46 Uredbe 2022/1854 je bilo navedeno:

„(12)      […] Enotna obveznost, da se presežni prihodki prerazporedijo na odjemalce, bi omogočila vsem državam članicam, da zaščitijo svoje odjemalce. Pozitiven učinek na cene energije bi se prelil tudi na medsebojno povezan trg energije [Evropske u]nije in bi prispeval k zniževanju stopnje inflacije. […]

[…]

(25)      V razmerah, ko so potrošniki izpostavljeni izjemno visokim cenam, ki škodijo tudi gospodarstvu Unije, je treba začasno omejiti izredne tržne prihodke proizvajalcev z nižjimi mejnimi stroški, in sicer z uporabo zgornje meje tržnih prihodkov, dosežene s prodajo električne energije v Uniji.

[…]

(46)      Države članice bi morale zagotoviti, da se presežni prihodki, ki izhajajo iz uporabe zgornje meje tržnih prihodkov na področju električne energije, prenesejo na končne odjemalce električne energije, da se ublaži učinek izjemno visokih cen električne energije. Presežni prihodki bi morali biti namenjeni odjemalcem, vključno z gospodinjstvi in podjetji, ki so še posebej močno prizadeti zaradi visokih cen električne energije. […]“

4        Člen 1 te uredbe, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, je določal:

„Ta uredba vzpostavlja nujno posredovanje za ublažitev učinkov visokih cen energije z izrednimi, ciljno usmerjenimi in časovno omejenimi ukrepi. Cilj teh ukrepov je […] določiti zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih nekateri proizvajalci prejemajo od proizvodnje električne energije, in jih ciljno usmerjeno prerazporediti končnim odjemalcem električne energije, […] da bi prispevali k cenovni dostopnosti energije za gospodinjstva in podjetja.“

5        Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Obvezna zgornja meja tržnih prihodkov“, je v odstavku 1 določal:

„Za tržne prihodke proizvajalcev, pridobljene s proizvodnjo električne energije iz virov iz člena 7(1), se določi zgornja meja pri največ 180 EUR na [megavatno uro (MWh)] proizvedene električne energije.“

6        Člen 7 navedene uredbe, naslovljen „Uporaba zgornje meje tržnih prihodkov za proizvajalce električne energije“, je določal:

„1.      Zgornja meja tržnih prihodkov iz člena 6 se uporablja za tržne prihodke od prodaje električne energije, proizvedene iz naslednjih virov:

(a)      vetrna energija;

[…]

2.      Zgornja meja tržnih prihodkov iz člena 6(1) se ne uporablja za […] proizvajalce, katerih prihodki na MWh proizvedene električne energije so že omejeni zaradi državnih ali javnih ukrepov, ki niso bili sprejeti v okviru člena 8.

[…]

4.      Države članice se lahko odločijo, da se zgornja meja tržnih prihodkov ne uporablja za prihodke od prodaje električne energije na trgu izravnalne energije […]

[…]“

7        Člen 8 Uredbe 2022/1854, naslovljen „Nacionalni krizni ukrepi“, je določal:

„1.      Države članice lahko:

(a)      ohranijo ali uvedejo ukrepe, ki dodatno omejujejo tržne prihodke proizvajalcev ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih členu 7(1) […];

(b)      določijo višjo zgornjo mejo tržnih prihodkov za proizvajalce, ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih v členu 7(1), pod pogojem, da njihove naložbe in stroški poslovanja presegajo zgornjo mejo iz člena 6(1);

[…]

(d)      določijo posebno zgornjo mejo tržnih prihodkov od prodaje električne energije, proizvedene iz črnega premoga;

[…]

2.      Ukrepi iz odstavka 1 v skladu s to uredbo:

(a)      so sorazmerni in nediskriminatorni;

(b)      ne ogrožajo investicijskih signalov;

(c)      zagotavljajo pokritost naložb in operativnih stroškov;

(d)      ne izkrivljajo delovanja veleprodajnih trgov električne energije in zlasti ne vplivajo na vrstni red gospodarnosti in oblikovanje cen na veleprodajnem trgu;

(e)      so združljivi s pravom Unije.“

8        Člen 22 te uredbe, naslovljen „Začetek veljavnosti in uporaba“, je določal:

„1.      Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.      Brez poseganja v obveznost razdelitve presežnih prihodkov v skladu s členom 10 […] se ta uredba uporablja do 31. decembra 2023 pod naslednjimi pogoji:

[…]

(c)      členi 6, 7, in 8 se uporabljajo od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023;

[…]“

 Bolgarsko pravo

 Zakon o energiji iz obnovljivih virov

9        Zakon za energiyata ot vazobnovyaemi iztochnitsi (zakon o energiji iz obnovljivih virov) (DV št. 35 z dne 3. maja 2011) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (DV št. 29 z dne 10. aprila 2012), v členu 31 določa:

„(1)      Električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, odkupi javni dobavitelj ali končni dobavitelj po ugodnejši ceni, ki jo določi Darzhavna Komisia za energiyno i vodno regulirane [(državna komisija za regulacijo energije in vode, Bolgarija), ki je postala Komisia za energiyno i vodno regulirane (komisija za regulacijo energije in vode, Bolgarija) (v nadaljevanju: KEVR)], z učinkom od datuma začetka obratovanja […] elektrarne za proizvodnjo električne energije […]

(2)      Električna energija iz obnovljivih virov iz odstavka 1 se odkupuje na podlagi dolgoročnih pogodb o nakupu, sklenjenih za:

[…]

2.      dvanajst let za električno energijo iz vetrne energije;

[…]“

 Energetski zakon in zakon o spremembi in dopolnitvi energetskega zakona

10      Zakon za energetikata (energetski zakon) (DV št. 107 z dne 9. decembra 2003) je bil večkrat spremenjen, med drugim z Zakon za izmenenie i dopalnenie na zakon za energetikata (zakon o spremembi in dopolnitvi energetskega zakona) (DV št. 38 z dne 8. maja 2018). Ta v odstavku 68 prehodnih in končnih določb določa:

„(1)      Proizvajalci električne energije iz obnovljivih virov s skupno nameščeno zmogljivostjo energetskih sistemov 4 [megavatov (MW)] in več sklenejo s skladom ,Sigurnost na elektroenergiynata sistema [sklad za zanesljivost oskrbe z električno energijo, Bolgarija (v nadaljevanju: FSES)] do 31. oktobra 2018 pogodbo o izravnalnih premijah za količine električne energije, ki so jih proizvedli sami, do višine za njih določene specifične neto proizvodnje električne energije, na podlagi katere je bila določena zanje veljavna ugodnejša cena. Pogodbe o izravnalnih premijah začnejo veljati najpozneje 1. januarja 2019.

(2)      [KEVR] vsako leto do 30. junija določi znesek premije v višini razlike med ugodnejšo ceno, določeno pred začetkom veljavnosti tega zakona, oziroma posodobljeno ugodnejšo ceno za obrat in ocenjeno tržno ceno električne energije iz obnovljivih virov, določeno za to obdobje, glede na izhodiščni vir energije.

[…]

(4)      Premija se dodeli do izteka zadevne dolgoročne pogodbe o nakupu […], sklenjene pred začetkom veljavnosti tega zakona.

[…]

(8)      Ko začne veljati pogodba iz točke 1, se šteje, da je pogodba o nakupu ustreznega proizvajalca iz točke 1, sklenjena pred začetkom veljavnosti tega zakona, odpovedana, javni dobavitelj ali končni dobavitelji pa električne energije, ki jo proizvede ta proizvajalec, ne kupujejo po ugodnejši ceni.

(9)      Od 1. julija 2018 do začetka veljavnosti pogodbe iz točke 1 javni dobavitelj kupuje električno energijo po ugodnejših cenah od proizvajalcev iz točke 1, ki so priključeni na prenosni sistem električne energije.

[…]“

11      Dopolnilne določbe energetskega zakona v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1, točka 42, določajo:

„V smislu tega zakona:

[…]

42.      ‚Ocenjena tržna cena za skupine proizvajalcev glede na izhodiščni vir energije‘ je povprečna letna cena, ki jo določi [KEVR] v skladu z metodologijo za električno energijo, proizvedeno iz sončne energije, vetrne energije, hidroelektrarn z nameščeno močjo do 10 MW, biomase in drugih obnovljivih virov, električno energijo iz visoko učinkovite soproizvodnje toplote in električne energije ter električno energijo iz zemeljskega plina in premoga.“

 Izvedbeni zakon za finance iz leta 2022

12      Zakon za prilagane na razporedbi na Zakona za darzhavnia byudzhet na Republika Bulgaria za 2022 g., Zakona za byudzheta na darzhavnoto obshtestveno osiguryavane za 2022 g. i Zakona za byudzheta na Natsionalnata zdravnoosiguritelna kasa za 2022 g. (zakon o uporabi določb zakona o državnem proračunu Republike Bolgarije za leto 2022, zakona o proračunu državnega zavoda za socialno zavarovanje za leto 2022 in zakona o proračunu državnega zavoda za zdravstveno zavarovanje za leto 2022) (DV št. 104 z dne 30. decembra 2022) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: izvedbeni zakon za finance iz leta 2022), v odstavku 8 prehodnih in končnih določb določa:

„(1)      Proizvajalci električne energije z obrati za proizvodnjo električne energije z nameščeno močjo nad 1 MW, katerih tržni prihodki izhajajo iz prodaje električne energije, proizvedene iz virov iz člena 7(1) [Uredbe 2022/1854], v […] [FSES] plačajo namenske prispevke, ki predstavljajo pozitivno razliko med tržnimi prihodki brez davka na dodano vrednost [(DDV)] in določeno zgornjo mejo prihodkov, izračunano z uporabo vrednosti za zadevno vrsto proizvajalca, za obdobje dobave od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023 […], razen za transakcije v zvezi z izravnalno energijo, ki so potrebne za kritje potreb izravnave električne energije s strani družbe ESO (Elektroenergien sistemen operator [operater elektroenergetskega sistema]) EAD. Znesek namenskega prispevka se izračuna za vsako transakcijo.

(2)      Vrednosti, ki so podlaga za izračun zgornje meje prihodkov za zadevno vrsto proizvajalca iz točke 1, se določijo v odločbi Ministerski savet [svet ministrov, Bolgarija].

(3)      Proizvajalci z obrati za proizvodnjo električne energije z nameščeno močjo nad 1 MW, ki imajo sklenjeno pogodbo o izravnalnih premijah, ki je veljala 8. oktobra 2022, in katerih tržni prihodki izhajajo iz prodaje električne energije, proizvedene iz virov iz člena 7(1) [Uredbe 2022/1854], v [FSES] plačajo namenske prispevke na tržne prihodke za vsako transakcijo, sklenjeno po prosto dogovorjenih cenah brez [DDV], za obdobje dobave od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023, z izjemo transakcij z izravnalno energijo. Znesek namenskega prispevka za vsako transakcijo ustreza:

1.      pozitivni razliki med tržnimi prihodki po prosto dogovorjenih cenah (dosežena tržna cena) iz zadevne transakcije brez [DDV] in opredeljeno zgornjo mejo tržnih prihodkov, izračunano ob uporabi tržne cene, ocenjene na podlagi odločbe o ceni, ki jo je izdala Komisia za energiyno i vodno regulirane [KEVR] in s katero je bila določena veljavna premija za zadevnega proizvajalca, v primeru proizvajalcev, za katere znesek te premije ne znaša 0,00 BGN na MWh brez [DDV], in

2.      90 odstotkom pozitivne razlike med tržnimi prihodki po prosto dogovorjenih cenah (dosežena tržna cena) iz zadevne transakcije brez [DDV] in opredeljeno zgornjo mejo prihodkov, izračunano na podlagi ugodnejše cene, določene z odločbo [KEVR] na podlagi pogodbe o izravnalnih premijah, za proizvajalce, za katere veljavni znesek premije znaša 0,00 BGN na MWh brez [DDV].

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

13      Družba EVN je proizvajalec električne energije s sedežem v Bolgariji. Je lastnica elektrarne za proizvodnjo vetrne energije v Kavarni (Bolgarija) s skupno nameščeno močjo 16 MW, ki je začela obratovati 8. junija 2012. Družba EVN je v skladu s členom 31 zakona o energiji iz obnovljivih virov v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, 28. junija 2012 sklenila pogodbo o nakupu električne energije, ki jo proizvaja ta elektrarna, z Natsionalna elektricheska kompaniya AD (v nadaljevanju: pogodba o nakupu električne energije) za obdobje do 28. junija 2024 po ugodnejši ceni 191 BGN (približno 98 EUR) na MWh.

14      Po zakonodajnih spremembah sheme nakupa električne energije iz obnovljivih virov je bila ta pogodba nadomeščena s pogodbo o izravnalnih premijah, sklenjeno 28. septembra 2018, pogodba o nakupu električne energije pa je bila odpovedana na podlagi člena 68, točka 8, prehodnih in končnih določb zakona o spremembi in dopolnitvi energetskega zakona. V skladu s to pogodbo o izravnalnih premijah mora FSES družbi EVN plačati premijo za količino električne energije, ki jo proizvede vetrna elektrarna Kavarna, za katero je družba EVN opravila transakcije na trgu izravnalne energije. Premija za MWh električne energije ustreza razliki med ugodnejšo ceno, določeno v pogodbi o nakupu električne energije, in ocenjeno ceno, določeno za obdobje, na katero se nanaša odločba KEVR.

15      Zadnja premija na podlagi navedene pogodbe o izravnalnih premijah je bila družbi EVN izplačana za oktober 2021. Po tem mesecu je ocenjena cena, ki jo je določila KEVR, presegla ugodnejšo ceno, določeno v pogodbi o nakupu električne energije. Zato je bila premija za električno energijo, proizvedeno v tej elektrarni, določena na 0 BGN na MWh.

16      Ker je družba EVN štela, da je bila pogodba o izravnalnih premijah odpovedana 30. novembra 2021, je v skladu z odstavkom 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022 za elektrarno v Kavarni za obdobje od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023 plačala namenske prispevke, izračunane ob uporabi zgornje meje prihodkov v višini 350 BGN (približno 180 EUR), določene na podlagi tega odstavka 8, točki 1 in 2.

17      Z odločbo o odmeri davka z dne 27. junija 2024 so bili za isto obdobje določeni različni zneski namenskih prispevkov v breme družbe EVN, pri čemer se je kot zgornja meja upoštevala ugodnejša cena proizvedene električne energije v višini 191 BGN na MWh. Na podlagi te odločbe o odmeri davka mora družba EVN plačati namenske prispevke v višini 1.818.884,99 BGN (približno 929.980 EUR) in zamudne obresti v višini 320.462 BGN (približno 163.850 EUR).

18      Družba EVN je navedeno odločbo o odmeri davka izpodbijala pred davčnim organom po upravni poti, pri čemer je med drugim trdila, da je v nasprotju s členom 6(1) in členom 8(2)(a) Uredbe 2022/1854. Ta organ je z odločbo z dne 12. septembra 2024 isto odločbo o odmeri davka potrdil. Družba EVN je nato pri Administrativen sad Plovdiv (upravno sodišče v Plovdivu, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo za razglasitev njene ničnosti.

19      Predložitveno sodišče na prvem mestu poudarja, da davčni organ uporabo zgornje meje tržnih prihodkov, določeno v skladu z odstavkom 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022, utemeljuje s tem, da se s to določbo nacionalnega prava izvaja člen 6(1) Uredbe 2022/1854. Dodaja, da ta organ zadnjenavedeno določbo razlaga tako, da določa le najvišjo zgornjo mejo in da torej državam članicam prepušča, da svobodno določijo zgornjo mejo, nižjo od 180 EUR na MWh, ne da bi upoštevale zahteve iz člena 8(2) te uredbe. Družba EVN to razlago izpodbija.

20      Navedeno sodišče na drugem mestu navaja, da odstavek 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022, ki ga uporablja davčna uprava, uvaja različne vrednosti za zgornje meje prihodkov proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov glede na to, ali je 8. oktobra 2022 obstajala pogodba o izravnalnih premijah, sklenjena s FSES.

21      V zvezi s tem pojasnjuje, da zgornja meja prihodkov za proizvajalce brez pogodbe oziroma katerih pogodbe so bile tega dne že odpovedane v skladu s tem odstavkom 8, točka 1, v povezavi s točko 2 tega odstavka in z odločbo sveta ministrov znaša 350 BGN na MWh proizvedene električne energije. Nasprotno pa v skladu z navedenim odstavkom 8, točka 3(2), zgornja meja prihodkov za proizvajalce, ki so stranke pogodb o izravnalnih premijah, ki so 8. oktobra 2022 še veljale in katerih znesek premije, ki jo je treba plačati na podlagi pogodbe, znaša 0 BGN na MWh, ustreza ugodnejši ceni, določeni v pogodbi o nakupu električne energije, pri čemer znaša namenski prispevek v tem primeru 90 % pozitivne razlike med tržnimi prihodki po prosto dogovorjenih cenah za zadevno transakcijo brez DDV in tako določeno zgornjo mejo.

22      Predložitveno sodišče poudarja, da ta ureditev znižuje zgornjo mejo cene, uvedeno s členom 6(1) Uredbe 2022/1854, in navaja, da se postavlja vprašanje, ali je navedena ureditev v nasprotju z načeloma sorazmernosti in prepovedi diskriminacije, saj je zgornja meja prihodkov od proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, ki ustreza ugodnejši ceni v skladu z odpovedano pogodbo o nakupu električne energije, odvisna od tega, ali je 8. oktobra 2022 veljala pogodba o izravnalnih premijah, v skladu s katero tako ali tako ni dolgovana nobena premija.

23      V teh okoliščinah je Administrativen sad Plovdiv (upravno sodišče v Plovdivu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 6(1) [Uredbe 2022/1854] razlagati tako, da je s tem uvedena zavezujoča zgornja meja tržnih prihodkov od proizvodnje električne energije iz virov, navedenih v členu 7(1) [te uredbe], v višini 180 EUR na MWh proizvedene električne energije enotna zgornja meja tržnih prihodkov na ravni Unije, ki velja v vseh državah članicah, in da lahko države članice ohranijo ali uvedejo nadaljnje ukrepe, ki dodatno omejujejo tržne prihodke, pri čemer lahko – v primerih iz člena 8(1)(a) ob upoštevanju zahtev iz člena 8(2) [navedene uredbe] – določijo tudi nižjo zgornjo mejo?

2.      Ali ureditev iz odstavka 8, točka 3(2), prehodnih in končnih določb [izvedbenega zakona za finance iz leta 2022], v skladu s katero za tržne prihodke od proizvodnje električne energije iz virov, navedenih v členu 7(1) Uredbe [2022/1854], ki jih ustvarijo proizvajalci, katerih pogodbe o izravnalnih premijah v skladu s členom 68(1) v povezavi s členom 68(9) [prehodnih in končnih določb] zakona o spremembi in dopolnitvi energetskega zakona za zadevni obrat niso bile odpovedane do 8. oktobra 2022, velja zgornja meja prihodkov v višini ugodnejše cene po pogodbi o nakupu električne energije v skladu s členom 31 [zakona o energiji iz obnovljivih virov v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari], izpolnjuje zahteve iz člena 8(2) [Uredbe 2022/1854], zlasti zahteve glede sorazmernosti in prepovedi diskriminacije iz člena 8(2)(a) te uredbe?“

 Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

24      Davčni organ trdi, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe brezpredmeten, ker se nacionalna pravila, ki se uporabljajo za namenske prispevke in ki so določena v izvedbenem zakonu za finance iz leta 2022, uporabljajo strogo in niso odvisna od razlage. Tako v bistvu izpodbija dopustnost tega predloga.

25      Opozoriti je treba, da je v skladu s členom 267 PDEU naloga nacionalnega sodišča, in ne strank v sporu o glavni stvari, da zadevo predloži Sodišču. Ker ima le nacionalno sodišče možnost določati vprašanja, ki jih je treba predložiti Sodišču, stranke ne morejo spremeniti njihove vsebine (sodba z dne 9. decembra 1965, Singer, 44/65, EU:C:1965:122, str. 1198).

26      Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, poleg tega velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 24. junija 2008, Commune de Mesquer, C‑188/07, EU:C:2008:359, točka 30, in z dne 4. junija 2026, Darashev, C‑312/24, EU:C:2026:449, točka 53 in navedena sodna praksa).

27      Razlog za nedopustnost, ki ga je navedel davčni organ, posledično ne more povzročiti nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe in ga je treba zato zavrniti.

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

28      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, predložitvenemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanje, ki mu je bilo predloženo (glej sodbe z dne 17. julija 1997, Krüger, C‑334/95, EU:C:1997:378, točki 22 in 23; z dne 28. novembra 2000, Roquette Frères, C‑88/99, EU:C:2000:652, točka 18, in z dne 21. maja 2026, Utiledulci, C‑545/24, EU:C:2026:412, točka 16).

29      V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se je ukrep zgornje meje prihodkov nekaterih proizvajalcev električne energije, ki je določen v odstavku 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022 in katerega uporaba za družbo EVN je bila povod za spor o glavni stvari, v skladu s tem, kar je bilo navedeni v tej določbi, uporabil za dobave električne energije, opravljene v obdobju od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023.

30      Poleg tega so se v skladu s členom 22(2)(c) Uredbe 2022/1854 določbe te uredbe, za razlago katerih predložitveno sodišče prosi v okviru svojega prvega vprašanja, uporabljale od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023. Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da ni iz nobene določbe navedene uredbe razvidno, da bi se ta uporabljala za ukrep zgornje meje prihodkov, ki je z nacionalno ureditvijo uveden za obdobje pred začetkom veljavnosti navedene uredbe, niti a fortiori, da bi taka ureditev morala upoštevati pogoje iz navedene uredbe (sodba z dne 18. decembra 2025, Electrabel in drugi, C‑633/23, EU:C:2025:991, točka 58). Glede na nedvoumno besedilo člena 22(2)(c) pa to nujno velja tudi za ukrep zgornje meje prihodkov, ki je bil z nacionalno ureditvijo uveden za obdobje po datumu prenehanja uporabe teh določb.

31      V teh okoliščinah je treba prvo postavljeno vprašanje preoblikovati in šteti, da želi predložitveno sodišče z njim v bistvu izvedeti, ali je treba člen 6(1) in člen 8(1)(a) Uredbe 2022/1854 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da država članica za obdobje od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023 določi zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih prejmejo proizvajalci električne energije iz virov iz člena 7(1) te uredbe, v višini, ki je nižja od zgornje meje 180 EUR na MWh proizvedene električne energije iz prve od teh določb, ob spoštovanju zahtev iz člena 8(2) navedene uredbe.

32      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 4. junija 2026, Landkreis Schweinfurt, C‑621/24, EU:C:2026:450, točka 56).

33      V zvezi z besedilom določb, za razlago katerih se prosi, je treba navesti, da člen 6(1) Uredbe 2022/1854 določa, da se za tržne prihodke proizvajalcev, pridobljene s proizvodnjo električne energije iz virov iz člena 7(1), določi zgornja meja pri največ 180 EUR na MWh proizvedene električne energije. V členu 8(1)(a) te uredbe pa je pojasnjeno, da lahko države članice ohranijo ali uvedejo ukrepe, ki „dodatno omejujejo“ zlasti tržne prihodke proizvajalcev, ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih v tem členu 7(1). V členu 8(2) navedene uredbe so našteti pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ukrepi iz tega člena 8(1).

34      Ugotoviti je torej treba, da iz besedila teh določb izhaja, da lahko države članice ob spoštovanju pogojev iz člena 8(2) Uredbe 2022/1854 med drugim sprejmejo ukrepe, ki dodatno omejujejo tržne prihodke teh proizvajalcev. Poleg tega nič v tem besedilu ne kaže na to, da tak ukrep ne bi mogel imeti oblike ukrepa zgornje meje prihodkov v višini, ki je nižja od tiste iz člena 6(1) te uredbe, če so izpolnjeni pogoji, našteti v tem členu 8(2). Nasprotno, glede na to, da člen 8(1)(a) navedene uredbe omogoča sprejetje ukrepov, „ki dodatno omejujejo“ tržne prihodke zadevnih proizvajalcev, iz navedenega besedila izhaja, da lahko ukrepi zgornje meje prihodkov, sprejeti na podlagi tega člena 8(1)(a), določajo zgornjo mejo, ki je nižja od tiste iz tega člena 6(1) (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 2025, Electrabel in drugi, C‑633/23, EU:C:2025:991, točki 29 in 30, in z dne 22. januarja 2026, Secab, C‑423/23, EU:C:2026:32, točka 42).

35      To jezikovno razlago potrjuje sobesedilo, v katero sta umeščena člen 6(1) in člen 8(1)(a) Uredbe 2022/1854. Po eni strani člen 8(1)(b) te uredbe namreč določa, da lahko države članice določijo višjo zgornjo mejo tržnih prihodkov za proizvajalce, ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih v členu 7(1) navedene uredbe, pod pogojem, da njihove naložbe in stroški poslovanja presegajo zgornjo mejo iz njenega člena 6(1). Po drugi strani člen 8(1)(d) iste uredbe določa, da lahko države članice določijo posebno zgornjo mejo tržnih prihodkov od prodaje električne energije, proizvedene iz črnega premoga.

36      Ti elementi tako potrjujejo, da so med ukrepi, ki jih države članice lahko sprejmejo na podlagi člena 8(1) Uredbe 2022/1854, ukrepi zgornje meje tržnih prihodkov, določeni na drugačnih ravneh od tiste iz člena 6(1) te uredbe.

37      Razlago iz točke 34 te sodbe potrjuje tudi cilj, ki se uresničuje z Uredbo 2022/1854, kot je izražen v njenem členu 1, v skladu s katerim je namen te uredbe zlasti določiti zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih nekateri proizvajalci prejemajo od proizvodnje električne energije, in jih ciljno usmerjeno prerazporediti končnim odjemalcem električne energije, in sicer – kot je navedeno v uvodni izjavi 12 navedene uredbe – da se zaščitijo odjemalci z znižanjem stopnje inflacije. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 25 iste uredbe pojasnjeno, da je treba v razmerah, ko so potrošniki izpostavljeni izjemno visokim cenam, ki škodijo tudi gospodarstvu Unije, začasno omejiti izredne tržne prihodke proizvajalcev z nižjimi mejnimi stroški, in sicer z uporabo zgornje meje tržnih prihodkov, doseženih s prodajo električne energije v Uniji. V tem smislu je v uvodni izjavi 46 Uredbe 2022/1854 prav tako navedeno, da bi morale države članice zagotoviti, da se presežni prihodki, ki izhajajo iz uporabe zgornje meje tržnih prihodkov na področju električne energije, prenesejo na končne odjemalce električne energije, da se ublaži učinek izjemno visokih cen električne energije.

38      Če pa ukrepi, s katerimi se dodatno omejujejo tržni prihodki, ki jih države članice lahko sprejmejo na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe 2022/1854, ne bi vključevali ukrepov zgornje meje prihodkov pod ravnjo zgornje meje iz člena 6(1) te uredbe, čeprav je zakonodajalec Unije tak ukrep zgornje meje načeloma štel za posebej prilagojen uresničitvi tega cilja, bi bil ogrožen polni učinek te uredbe. Države članice bi bile namreč v teh okoliščinah prikrajšane za orodje, ki ga zakonodajalec Unije šteje kot posebej primerno za uresničitev navedenega cilja.

39      Člen 6(1) in člen 8(1)(a) Uredbe 2022/1854 torej ne nasprotujeta temu, da država članica na podlagi druge od teh določb sprejme ukrep zgornje meje tržnih prihodkov proizvajalcev električne energije iz virov, naštetih v členu 7(1) te uredbe, v višini, ki je pod ravnjo tiste iz prvonavedene določbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 8(2) te uredbe.

40      Poleg tega je treba po eni strani glede na to, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da so namenski prispevki iz postopka v glavni stvari dolgovani za transakcije, izvedene na trgu izravnalne energije, poudariti, da se lahko države članice v skladu s členom 7(4) Uredbe 2022/1854 odločijo, da se zgornja meja tržnih prihodkov ne uporablja za prihodke, ki izhajajo, natančneje, iz prodaje električne energije na trgu izravnalne energije. Zato se, če zadevna država članica te možnosti ne uporabi, ukrep zgornje meje prihodkov, ki je določen v členu 6(1) te uredbe oziroma ki ga država članica po potrebi uvede na podlagi člena 8(1)(a) navedene uredbe, načeloma uporablja za prihodke od prodaje električne energije, ustvarjene na tem trgu. Iz tega sledi, da tudi če bi to okoliščino potrdilo predložitveno sodišče, to ne bi vplivalo na razlago iz točk od 33 do 39 te sodbe.

41      Po drugi strani se v skladu s členom 7(2) Uredbe 2022/1854 zgornja meja tržnih prihodkov iz člena 6(1) te uredbe ne uporablja za proizvajalce, katerih prihodki na MWh proizvedene električne energije so že omejeni zaradi državnih ali javnih ukrepov, ki niso bili sprejeti v okviru člena 8 navedene uredbe. Vendar iz predložitvene odločbe ni razvidno, da bi v postopku v glavni stvari šlo za tak primer.

42      Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 8(1)(a) Uredbe 2022/1854 razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica za obdobje od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023 določi zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih prejmejo proizvajalci električne energije iz virov iz člena 7, odstavek 1 te uredbe, v višini, ki je nižja od zgornje meje 180 EUR na MWh proizvedene električne energije iz prve od teh določb, ob spoštovanju zahtev iz člena 8(2) navedene uredbe.

 Drugo vprašanje

43      Poudariti je treba, da dobesedna vsebina drugega vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, Sodišče poziva, naj se izreče o združljivosti določbe nacionalnega prava s pravom Unije. Vendar Sodišče v okviru sistema sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, ni pristojno za odločanje o združljivosti določb nacionalnega prava z določbami prava Unije, tako da Sodišče ne more odgovoriti na to vprašanje, kot je oblikovano. Sodišče pa je pristojno, da nacionalnemu sodišču da vse napotke za razlago prava Unije, ki mu lahko omogočijo presojo združljivosti notranjih pravnih pravil z ureditvijo Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 6. marca 2007, Placanica in drugi, C‑338/04, C‑359/04 in C‑360/04, EU:C:2007:133, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa, in z dne 12. marca 2026, Zirvatta, C‑597/24, EU:C:2026:198, točka 37).

44      Kljub temu iz člena 94 Poslovnika Sodišča in ustaljene sodne prakse izhaja, da mora predlog za sprejetje predhodne odločbe – da bi pripeljal do razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče – prvič, vsebovati povzetek predmeta spora o glavni stvari in upoštevnih dejstev, kakor jih je ugotovilo predložitveno sodišče, ali vsaj navedbo dejanskih okoliščin, na katerih vprašanja temeljijo. Drugič, zajemati mora vsebino nacionalnih določb, ki naj bi se uporabile v obravnavani zadevi, in po potrebi upoštevno nacionalno sodno prakso. Tretjič, predložitveno sodišče mora navesti razloge, ki so mu vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po njegovem mnenju obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (glej sklep predsednika Sodišča z dne 12. junija 2014, Municipiul Piatra Neamț, C‑13/14, EU:C:2014:2000, točka 10 in navedena sodna praksa, ter sodbo z dne 4. junija 2026, Darashev, C‑312/24, EU:C:2026:449, točka 56).

45      V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče sicer res navedlo vsebino nacionalnih določb, ki se uporabljajo v sporu o glavni stvari, in povzetek predmeta tega spora. Vendar, kot je navedla tudi Evropska komisija, predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobenega pojasnila razlogov za različno obravnavanje proizvajalcev električne energije, za katere je veljal ukrep zgornje meje prihodkov iz postopka v glavni stvari, glede na to, ali so 8. oktobra 2022 imeli sklenjeno pogodbo o izravnalnih premijah. Natančneje, predložitveno sodišče ne pojasnjuje, v čem naj bi se položaj teh proizvajalcev, ki so na ta dan imeli sklenjeno tako pogodbo, razlikoval od proizvajalcev, ki niso bili. Prav tako ne navaja morebitnih ciljev, ki naj bi jih nacionalni zakonodajalec uresničeval ob uvedbi tega razlikovanja, niti razlogov, iz katerih dvomi o razlagi člena 8(2)(a) Uredbe 2022/1854, niti zveze, ki po njegovem mnenju obstaja med to določbo in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari.

46      Tako je treba tudi ob predpostavki, da želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 8(2)(a) Uredbe 2022/1854 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je opisana v tem drugem vprašanju, ugotoviti, da Sodišče nima na voljo potrebnih elementov, da bi lahko nanj podalo koristen odgovor.

47      Zato je treba to drugo vprašanje razglasiti za nedopustno.

 Stroški

48      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 6(1) in člen 8(1)(a) Uredbe Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta temu, da država članica za obdobje od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023 določi zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih prejmejo proizvajalci električne energije iz virov iz člena 7(1) te uredbe, v višini, ki je nižja od zgornje meje 180 EUR na megavatno uro (MWh) proizvedene električne energije iz prve od teh določb, ob spoštovanju zahtev iz člena 8(2) navedene uredbe.

Podpisi


*      Jezik postopka: bolgarščina.