I.

Uvod

1.

Vprašanja glede razlage Direktive 2011/83, ( 2 ) ki jih je postavilo nacionalno sodišče, se nanašajo predvsem na opredelitev pojma „pogodba, sklenjena na daljavo“, in na to, kako najti pravo ravnotežje med različnimi cilji, ki jih je želel zakonodajalec Unije doseči v primeru odstopa potrošnika od pogodbe. Glavni cilj Direktive je jasen: varstvo potrošnikov. Vendar je treba ta cilj uskladiti s potrebo po zagotavljanju pravne varnosti in dobre vere med strankami v pogodbenih razmerjih. Sodišče ima torej v tej zadevi priložnost, da pojasni nekatere pomembne vidike, ki se nanašajo na uporabo navedene direktive.

2.

Predložitveno sodišče z vprašanji za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali lahko pojem „pogodba, sklenjena na daljavo“, iz člena 2 Direktive 2011/83 zajema tudi primer, v katerem se je potrošnik pred sklenitvijo pogodbe za pomoč obrnil na trgovca, ki je tretja oseba, in ali je mogoče naknadni dogovor, ki se nanaša na dodatne storitve, opredeliti kot pogodbo, sklenjeno na daljavo. Nazadnje, vprašanje, ki je po mojem mnenju najpomembnejše, se nanaša na primer, v katerem potrošnik kljub temu, da ni prejel zakonsko predpisanih informacij o pravici do odstopa, od pogodbe odstopi po tem, ko je bila ta že izpolnjena; v zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali bi moral trgovcu v primernem obsegu nadomestiti vrednost storitve, saj bi sicer lahko prišlo do zlorabe te pravice.

II.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

3.

Člen 2 Direktive 2011/83 določa:

4.

Člen 6 te direktive, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, določa:

5.

Člen 9(1), naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, določa:

6.

Člen 10, naslovljen „Opustitev informiranja o pravici do odstopa od pogodbe“, določa:

7.

Člen 12, naslovljen „Učinki odstopa od pogodbe“, določa:

8.

Člen 13, naslovljen „Obveznosti trgovca v primeru odstopa od pogodbe“, v odstavku 1 določa:

9.

Člen 14(4)(a), naslovljen „Obveznosti potrošnika v primeru odstopa od pogodbe“, določa:

B.

Nemško pravo

10.

Člen 242 Bürgerliches Gesetzbuch ( 3 ) (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB) določa:

11.

Člen 312c BGB, naslovljen „Pogodbe, sklenjene na daljavo“, določa:

12.

Člen 357 BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov in na daljavo, razen pogodb o finančnih storitvah“, določa:

III.

Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

13.

JK, nasprotna stranka, ki je lastnik večnadstropne hiše v Berlinu, se je leta 2020 odločil, da bo navedeno hišo nadzidal z dvema novima etažama. Za pripravo projektne dokumentacije in gradbeni nadzor ter pomoč pri sklepanju zadevnih pogodb je najel arhitekta.

14.

Arhitekt, ki je družbo Eisenberger Gerüstbau GmbH (v nadaljevanju: Eisenberger) izbral kot podjetje, specializirano za postavitev gradbenega odra, je pripravil osnutek pogodbe, ki ga je po elektronski pošti poslal tako družbi Eisenberger kot tudi JK. Ta osnutek pogodbe, ki sta ga obe stranki v nespremenjeni obliki podpisali decembra 2020, pa ni vseboval nobenih informacij v zvezi s pravico JK do odstopa od pogodbe.

15.

Družba Eisenberger je januarja 2021, to je po postavitvi zadevnega gradbenega odra, JK po elektronski pošti posredovala dopolnjeno ponudbo za postavitev dveh dodatnih gradbenih odrov. JK je to ponudbo sprejel s podpisom ustrezne pogodbe, ki jo je ravno tako sklenil prek elektronske pošte.

16.

Družba Eisenberger je gradbene odre, ki so se uporabljali za izvedbo načrtovanih gradbenih del na hiši, nato prepustila v uporabo JK.

17.

JK je decembra 2021, ko so bila gradbena dela, za izvedbo katerih so bili zadevni gradbeni odri potrebni, že končana, izjavil, da odstopa tako od pogodbe o postavitvi gradbenih odrov kot tudi od dodatne pogodbe, zavrnil vsa nadaljnja plačila in zahteval vračilo zneska, ki ga je plačal na podlagi računov, izdanih do maja 2021.

18.

Družba Eisenberger, ki je gradbene odre na zahtevo JK odstranila, je pri Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) vložila tožbo zoper JK, s katero je predlagala plačilo preostalega, še neplačanega zneska. JK je v tem postopku vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval vračilo do takrat plačanih zneskov.

19.

Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) je ugodilo nasprotni tožbi in tožbo zavrnilo s sodbo z dne 19. maja 2023, zoper katero je družba Eisenberger vložila pritožbo.

20.

Kammergericht (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo štiri vprašanja:

IV.

Analiza

21.

Prva tri vprašanja za predhodno odločanje se nanašajo na opredelitve, saj se Sodišču z njimi predlaga, naj pojasni obseg pojmov „potrošnik“ in „pogodba, sklenjena na daljavo“: menim, da je mogoče koristen odgovor na ta vprašanja brez večjih težav podati s sklicevanjem na obstoječo sodno prakso. Četrto vprašanje pa se, kot sem že navedel, nanaša na bistvo te zadeve, saj je Sodišče pozvano, naj se izreče o vprašanju, ki je po mojem mnenju občutljivo: kako pravico potrošnika do odstopa od pogodbe, ki jo je mogoče v primeru, da trgovec ne zagotovi vseh informacij, uveljavljati še eno leto po sklenitvi pogodbe, uravnotežiti z varstvom legitimnih pričakovanj trgovca in načelom dobre vere v zvezi s pogodbo. Obvezno spoštovanje pravic potrošnikov kot šibkejših strank v pogodbenih razmerjih namreč v primerih, ki privedejo do „zlorabe“ in v katerih nikakor ni mogoče zagotavljati varstva, ki izhaja iz prava Unije, ne sme biti neomejeno. To velja še toliko bolj, če je bila obveznost, ki jo je prevzel trgovec, v bistvu v celoti izpolnjena.

A.

Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje

22.

Za odgovor na prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba preveriti, ali je mogoče pogodbo, ki sta jo prek elektronske pošte sklenila trgovec in potrošnik, kateremu je pred sklenitvijo pogodbe pomagal drugi trgovec, ki nastopa kot tretja oseba, v skladu s členom 9(1) Direktive 2011/83 in zaradi morebitnega uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe, kot je določena v tej direktivi, opredeliti kot pogodbo, sklenjeno na daljavo. ( 4 )

23.

Pogodbo je mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, le, če so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: (i) pogodba mora biti sklenjena med potrošnikom in trgovcem; (ii) pogodba mora biti sklenjena v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev; (iii) pogodba mora biti sklenjena brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter (iv) pogodbeno razmerje mora biti opredeljeno z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim. ( 5 )

24.

V zvezi s prvim pogojem, navedenim v točki (i), ( 6 ) je treba najprej preučiti, ali je mogoče JK kljub dejstvu, da mu je pred sklenitvijo pogodbe pomagal arhitekt, opredeliti kot potrošnika.

25.

V skladu z Direktivo 2011/83 je potrošnik vsaka fizična oseba, ki v pogodbi, zajeti s to direktivo, deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti. ( 7 ) Trgovec pa je vsaka fizična ali pravna oseba, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene lastne dejavnosti, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu. ( 8 )

26.

Pojem „potrošnik“ je zlasti z vidika pogodbenega varstva avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno. ( 9 ) V zvezi s tem je še posebej upoštevna opredelitev, ki jo vsebuje Direktiva o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, ( 10 ) kakor jo razlaga Sodišče: status „potrošnika“ je treba določiti glede na funkcionalno merilo, in sicer s presojo, ali se zadevno pogodbeno razmerje uvršča v okvir dejavnosti, ki so izven poslovne ali poklicne dejavnosti ( 11 ). Sodišče je poleg tega pojasnilo, da je pojem „potrošnik“ objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga. ( 12 )

27.

Iz spisa dejansko ni razvidno, ali je bila izvedba zadevne storitve naročena za osebne ali trgovske namene (na primer za najem ali prodajo) ali za kombinacijo obeh. V primeru pogodb z dvojnim namenom, to je v primeru, da je pogodba sklenjena deloma za namene dejavnosti in deloma zunaj okvira trgovske dejavnosti te osebe, bi bilo namreč treba, kot je navedeno v uvodni izjavi 17 Direktive, preveriti, ali v celotnem kontekstu pogodbe morda prevladuje namen trgovske dejavnosti. Če je ta namen tako omejen, da ne prevladuje, je mogoče zadevno osebo opredeliti kot potrošnika. ( 13 )

28.

Menim, da je za ugotovitev, ali je v obravnavani zadevi podan status potrošnika, pristojno nacionalno sodišče, ki mora opraviti celovito presojo vseh upoštevnih elementov. Natančneje, upoštevati je treba pogoje pogodbe – zlasti pa lastnosti blaga ali storitve, ki je predmet zadevne pogodbe –, iz katerih je lahko razviden namen pridobitve tega blaga ali storitve. ( 14 )

29.

V zvezi s pomočjo, ki jo je zadevnemu potrošniku zagotovil arhitekt, menim, da ta okoliščina ne pomeni, da je zadevni potrošnik samodejno manj šibek ali bolj izkušen, in zato nima neposrednega vpliva na status „potrošnika“. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da je potrošnik v razmerju do trgovca v podrejenem položaju, saj je „ekonomsko šibkejši in pravno manj izkušen kot njegov sopogodbenik“, ( 15 ) ne glede na raven strokovnega znanja, ki ga lahko ima ( 16 ).

30.

Na podlagi navedenih preudarkov menim, da okoliščina, da je zadevnemu potrošniku pred sklenitvijo pogodbe pomagal trgovec, ki je tretja oseba, sama po sebi ne nasprotuje temu, da se ga opredeli kot „potrošnika“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/83.

31.

V zvezi s preostalimi pogoji ( 17 ) iz člena 2, točka 7, ki jih je smiselno obravnavati skupaj, naj navedem, da je namen določb Direktive 2011/83 v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo, preprečiti, da bi uporaba sredstev komuniciranja na daljavo povzročila zmanjšanje informacij, zagotovljenih potrošniku, zlasti informacij iz člena 6 te direktive, ki so za potrošnika bistvenega pomena ( 18 ).

32.

V uvodni izjavi 20 Direktive 2011/83 je navedeno, da pojem „pogodba, sklenjena na daljavo“, ne bi smel vključevati primerov, v katerih je pogodba, o kateri se strani pogajata v poslovnih prostorih trgovca, dokončno sklenjena prek sredstev komuniciranja na daljavo, ter primerov, v katerih je bila pogodba začeta prek sredstev komuniciranja na daljavo in dokončno sklenjena v poslovnih prostorih trgovca. Poleg tega je v tej uvodni izjavi pojasnjeno, da bi moral pojem organiziranega programa za ponujanje blaga ali storitev na daljavo vključevati tudi programe, ki jih ponuja tretja stran, ki ni trgovec, vendar jo trgovec uporabi, kot je na primer spletna platforma. Ne sme pa vključevati primerov, v katerih spletna mesta ponujajo zgolj informacije o trgovcu, njegovem blagu in/ali storitvah ter o njegovih kontaktnih podatkih. ( 19 )

33.

V obravnavani zadevi se zdi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da je arhitekt, ki ga je potrošnik najel, da bi mu s pripravo osnutkov pomagal pri sklenitvi pogodbe, stopil v stik z družbo Eisenberger in jo prosil za predložitev ponudbe. Iz spisa je razvidno, da je arhitekt nato obema strankama po elektronski pošti posredoval osnutek pogodbe, ki pa ni vseboval nobenih informacij o pravici potrošnika do odstopa od pogodbe. ( 20 ) Družba Eisenberger je tako podpisala pogodbo v nespremenjeni obliki in jo poslal potrošniku, ki mu je podpisano pogodbo nato poslal po pošti. Zdi se, da iz teh elementov dejanskega stanja izhaja, da je bila pogodba sklenjena z izključno uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo in brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika. Spis pa ne vsebuje nobenih elementov, iz katerih bi bilo razvidno, ali je trgovec vzpostavil organizirano prodajo na daljavo ali sistem izvajanja storitev in ali je spodbujal sklenitev pogodbe z uporabo enega od sredstev za komuniciranje na daljavo.

34.

Zato je mogoče sklepati, da je arhitekt potrošniku zgolj omogočil zbiranje informacij o predmetu pogodbe, pri čemer pa se s pogodbenima strankama ni pogajal in potrošniku ni predložil informacij iz člena 6 Direktive 2011/83. Sodišče je v podobni zadevi ugotovilo, da je mogoče zadevno pogodbo, če so navedeni pogoji izpolnjeni, opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno na daljavo“. ( 21 )

35.

Glede na navedeno in ob pridržku preverjanja, ki ga mora v zvezi z izpolnjenostjo vseh štirih pogojev, ( 22 ) ki izhajajo iz opredelitve pojma „pogodba, sklenjena na daljavo“, opraviti predložitveno sodišče, menim, da je mogoče pogodbo, kakršno je ta, ki sta jo sklenila družba Eisenberger in nasprotna stranka, šteti za „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2011/83 z možnostjo odstopa od pogodbe v skladu s členom 9(1) te direktive.

B.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje

36.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali gre pri dogovoru, ki ga stranki skleneta izključno z uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo in katerega predmet so dodatne storitve, ki v pogodbi, ki ni pogodba, sklenjena na daljavo, niso bile predvidene, za pogodbo, sklenjeno na daljavo v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2011/83.

37.

Najprej je treba opozoriti, da je to vprašanje upoštevno le, če bi iz odgovora na prvi dve vprašanji izhajalo, da prvotne pogodbe ni mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno na daljavo“. Kljub temu bom v nadaljevanju podal nekatere ugotovitve.

38.

Menim, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da se je mogoče na pogoje, od katerih je odvisno, ali je pogodba opredeljena kot „pogodba, sklenjena na daljavo“, sklicevati tudi v zvezi z naknadno sklenjenim dodatnim dogovorom. ( 23 ) Družba Eisenberger je namreč po sklenitvi pogodbe in postavitvi gradbenih odrov JK po elektronski pošti posredovala dopolnjeno ponudbo za dva dodatna gradbena odra. Potrošnik pa je ponudbo podpisal tako, da jo je poslal po elektronski pošti.

39.

Poleg tega drži, kot je navedeno v uvodni izjavi 14 ( 24 ) in v členu 3(5) ( 25 ) Direktive 2011/83, da ta direktiva glede elementov pogodbenega prava, ki v njej niso urejeni, ne posega v nacionalno pravo.

40.

Iz navedenega izhaja, da bi morali biti elementi pogodbenega prava, kakršne so lastnosti dodatnega dogovora – ki ga Direktiva 2011/83 ne ureja – določeni v nacionalnem pravu.

41.

Na podlagi navedenih preudarkov ugotavljam, da mora lastnosti dodatnega dogovora ob predpostavki, da je mogoče glavno pogodbo opredeliti kot pogodbo, sklenjeno na daljavo, preučiti predložitveno sodišče.

C.

Četrto vprašanje za predhodno odločanje

42.

S četrtim vprašanjem se Sodišču ponuja priložnost, da podrobneje pojasni določbe Direktive 2011/83, ki so upoštevne v postopku v glavni stvari in se nanašajo na pravico do odstopa od pogodbe.

43.

Najprej je treba navesti, da je Sodišče v zadevi, ki se je nanašala na pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ki jih ureja Direktiva 2011/83, ugotovilo, da je treba člen 14(4)(a)(i) in (5) Direktive 2011/83 razlagati tako, da je potrošnik oproščen vsakršne obveznosti plačila za opravljene storitve, kadar mu zadevni trgovec ni posredoval informacij iz člena 14(4)(a)(i) in je potrošnik svojo pravico uveljavljal po izpolnitvi pogodbe. Do te ugotovitve je prišlo zato, ker je to v skladu s „temeljnim pomenom, ki ga Direktiva 2011/83 daje predpogodbenim informacijam o pravici do odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov“. ( 26 )

44.

Kljub temu pa je Sodišče v zadevi, ki se je nanašala na določbe Direktive 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah, ( 27 ) pojasnilo, da „s popolno izpolnitvijo kreditne pogodbe pravica do odstopa od pogodbe preneha“ ( 28 ). Natančneje, Sodišče je potrdilo, da „[k]er je izpolnitev pogodbe običajen način, na katerega pogodbene obveznosti prenehajo, […] se potrošnik […] ne more več sklicevati na pravico do odstopa […] po tem, ko sta pogodbeni strani v celoti izpolnili kreditno pogodbo in so zato vzajemne obveznosti, ki so izhajale iz nje, prenehale“. ( 29 )

45.

V obravnavani zadevi se ponuja dragocena priložnost za uporabo določb Direktive na način, ki bo privedel do vzpostavitve ravnotežja med različnimi nasprotujočimi si zahtevami po varstvu. Na eni strani je treba namreč zagotoviti nujno in obvezno varstvo potrošnikov v kočljivi fazi pred sklenitvijo pogodbe in posledično omogočiti uveljavljanje določb, na podlagi katerih imajo potrošniki v primeru, da jim trgovci ne predložijo ustreznih informacij, dodatne pravice: te se v obravnavani zadevi nanašajo na podaljšanje odstopnega roka na eno leto. ( 30 ) Na drugi strani pa je treba zagotoviti, da pravo Unije ne bi bilo podlaga za zlorabe, do katerih bi prišlo zaradi vseh okoliščin posamezne zadeve, ki bi privedle do nesorazmernega varstva pravic potrošnikov in neupravičenega oškodovanja trgovcev.

46.

Predložitveno sodišče se namreč sprašuje, ali je lahko dejstvo, da potrošnik uveljavlja izključitev vračila zneskov, v nasprotju z načelom dobre vere, če so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: (i) ni mogoče ugotoviti, da trgovec potrošniku namerno ni zagotovil informacij v skladu s členom 14(4)(a)(i) Direktive 2011/83; (ii) trgovec je za potrošnika opravil storitev gradnje, ki je zaradi dejanskih ali gospodarskih razlogov ni mogoče vrniti; (iii) potrošnik to storitev sedaj trajno koristi ali pa je vrednost storitve izrabil; in (iv) nadomestilo ni nesorazmerno visoko.

47.

Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali je mogoče v okviru presoje vseh okoliščin obravnavane zadeve, posledično pa tudi stopnje odgovornosti trgovca za opustitev navedbe informacij in lastnosti izvedene gradnje ter višine zahtevanih zneskov, opraviti tudi presojo ravnanja pogodbenih strank na podlagi načela dobre vere v zvezi s pogodbo, ki bi lahko privedla do rešitve, ki se razlikuje od tiste, ki jo predlaga potrošnik in v skladu s katero mu ni treba plačati nobenega nadomestila za stroške, čeprav v celoti koristi storitev, ki je bila predmet pogodbe.

48.

Najprej je treba poudariti, da Direktiva 2011/83 ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala vprašanje potrošnikove zlorabe pravic, podeljenih s to direktivo. Zato menim, da je treba člen 14(4)(a) in (5) Direktive 2011/83 razlagati ob upoštevanju konteksta in ciljev, ki se uresničujejo s to direktivo, ter glede na splošni načeli prepovedi zlorabe pravic in dobre vere, pri tem pa upoštevati zlasti dejanske elemente obravnavane zadeve.

49.

Pravo Unije določa splošno pravno načelo, v skladu s katerim se posamezniki ne smejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe. ( 31 ) Prepoved zlorabe pravic, ki je splošno načelo pogodbenega prava Unije, je treba razlagati ob upoštevanju načela dobre vere, ki je, kot je znano, namenjeno omejevanju uveljavljanja pravic: to pomeni, da je zakonito le uveljavljanje pravic, ki je skladno z namenom teh pravic in ki nasprotni stranki ne povzroča nesorazmerne škode. Iz navedenega torej izhaja, da uveljavljanje pravice nikakor ne more biti neomejeno, saj zanj velja tako imenovana funkcionalna omejitev: to pomeni, da je treba spoštovati namen, zaradi katerega je bila zadevna pravica uvedena v pravni red.

50.

Poleg tega je treba ponovno opozoriti, da Direktiva „glede elementov pogodbenega prava, ki v njej niso urejeni,“ ne posega v „nacionalno pravo na področju pogodbenega prava“ in da „ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo v zvezi s splošnimi pogodbenimi pravnimi sredstvi“. ( 32 )

51.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sta za dokaz o zlorabi potrebna dva elementa, in sicer objektivni in subjektivni element. ( 33 ) V zvezi z objektivnim elementom je treba navesti, da mora iz njega izhajati, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen. V zvezi s subjektivnim elementom pa je mogoče šteti, da je podan, če se ugotovi, da obstaja namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, tako da se umetno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi.

52.

V analizi, ki jo bom opravil v nadaljevanju, se bom osredotočil zlasti na objektivni element, saj je za presojo subjektivnega elementa pristojno le predložitveno sodišče, ki lahko na podlagi nacionalnih pravil o dokaznem bremenu in vseh elementov, ki so mu na voljo, preveri, ali je bila zadevna transakcija izvedena z namenom pridobitve neupravičene koristi, ki izhaja iz uporabe prava Unije. ( 34 )

53.

V zvezi z objektivnim elementom, ki je potreben za dokaz o zlorabi, naj navedem, da je cilj Direktive 2011/83 zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, zaradi česar jim podeljuje nekatere pravice, zlasti v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, med katere spada tudi pravica do odstopa od pogodbe. ( 35 )

54.

Direktiva namreč trgovcem nalaga celo vrsto obveznosti, zlasti v zvezi z informacijami, ki jih je treba potrošniku zagotoviti pred sklenitvijo pogodbe. Namen zakonodajalca Unije je namreč preprečiti, da bi uporaba sredstev komuniciranja na daljavo povzročila zmanjšanje informacij, zagotovljenih potrošniku. ( 36 )

55.

Ker so informacije, ki jih je treba potrošniku posredovati pred sklenitvijo pogodbe na daljavo, bistvene, je cilj odstopa – ki ga ureja člen 14 Direktive, v katerem so določene obveznosti potrošnika – to, da se potrošniku omogoči, da si premisli, če po sklenitvi pogodbe ugotovi, da ta ne ustreza več njegovim potrebam, in da se posledično odpove učinkom te pogodbe. ( 37 )

56.

Če pa trgovec ne zagotovi informacij o pravici do odstopa od pogodbe v skladu s členom 14(4)(a)(i) Direktive 2011/83, potrošnik ne nosi nobenih stroškov. Poleg tega člen 14(5) določa, da „potrošnik z uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe ne prevzema nobenih obveznosti“. V tem okviru je nameraval zakonodajalec Unije s členom 14(4) in (5) kaznovati trgovce, ki kršijo obveznosti glede informacij, da bi tako zagotovil visoko raven varstva potrošnikov. ( 38 )

57.

Vseeno pa je treba podrobneje preučiti cilje, ki se uresničujejo z Direktivo.

58.

Iz uvodne izjave 4 izhaja, da je Direktiva 2011/83 namenjena spodbujanju pravega ravnovesja med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij. V zvezi s tem menim, da se besedilo uvodne izjave 4 Direktive 2011/83 navezuje na uvodno izjavo 50 te direktive, v skladu s katero bi moral potrošnik po eni strani imeti pravico do odstopa od pogodbe tudi, če je zaprosil za opravilo storitev pred koncem odstopnega roka, po drugi strani pa bi moralo biti trgovcu zagotovljeno, da prejme ustrezno plačilo za že opravljeno storitev. ( 39 )

59.

Na podlagi navedenega je jasno, da bi bila ugotovitev, v skladu s katero bi lahko potrošnik od pogodbe odstopil po tem, ko bi bila ta v celoti izpolnjena, in bi bil oproščen vsakršne obveznosti plačila, v nasprotju s tem ciljem. Taka rešitev ne bi bila sorazmerna s finančnimi zahtevki družbe, zaradi česar bi lahko ta družba imela neprimerno visoke stroške.

60.

To ugotovitev je mogoče (dodatno) potrditi tudi z upoštevanjem nekaterih elementov, ki so značilni za obravnavano zadevo: pogodba ni vsebovala nobenih informacij o pravici do odstopa od pogodbe; do odstopa je prišlo po tem, ko so bila gradbena dela že izvedena; pogodbo je pripravil trgovec (arhitekt), ki je potrošniku, kot je razvidno iz spisa, pomagal med celotnim trajanjem faze pogajanj.

61.

V tem okviru namreč ni mogoče spregledati pomoči arhitekta, za katero menim, da ima lahko pri celoviti presoji pomembno vlogo, čeprav ne vpliva na status potrošnika. Ugotovitev, da arhitekt ni bil seznanjen z obveznostmi in pravicami, ki jih ima potrošnik v skladu s pogodbo, ki jo je sam pripravil, in da potrošniku ni mogel zagotoviti informacij, je namreč le malo verjetna. ( 40 ) Vsekakor pa mora predložitveno sodišče pri presoji uporabe načela prepovedi zlorabe pravic oceniti vpliv, ki ga je imel arhitekt v tem okviru.

62.

Glede na navedeno ne morem sprejeti stališča Komisije, v skladu s katerim naj bi že iz samega dejstva, da je do odstopa prišlo pred iztekom dvanajstih mesecev, izhajalo, da tako ravnanje ne izpolnjuje pogojev za ugotovitev zlorabe. Menim, da bi bil pristop, v okviru katerega bi bilo mogoče zgolj na podlagi spoštovanja odstopnega roka samodejno ugotoviti, da ne gre za zlorabo, preprosto preveč poenostavljen.

63.

Kot sem že pojasnil, bi stališče, da lahko potrošnik v skladu z Direktivo 2011/83 odstopi od pogodbe, ne da bi mu nastali kakršni koli stroški, po mojem mnenju pomenilo, da bi razlaga cilja varstva potrošnikov presegla meje tega cilja. Pri razlagi določb prava Unije je treba namreč upoštevati posledice, do katerih bi lahko prišlo zaradi uveljavljanja pravice do odstopa.

64.

V tem okviru se glede na to, da je Direktiva namenjena zagotavljanju pravega ravnovesja med varstvom potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij, nagibam k stališču, da je treba uveljavljanje pravice do odstopa omejiti, da bi se tako zagotovilo tudi varstvo pravic trgovca. V nasprotnem primeru uveljavljanje te pravice brez plačila nadomestila trgovcu namreč ne bi bilo le v nasprotju s ciljem, ki se uresničuje s pravico do odstopa, ampak tudi s ciljem Direktive 2011/83, ki izhaja iz uvodne izjave 4 te direktive. ( 41 )

65.

Natančneje, vzpostaviti je treba ravnotežje med strogo uporabo določb o varstvu potrošnikov, to je med varstvom pravice potrošnika, da zaradi pomanjkanja informacij v kočljivi predpogodbeni fazi odstopi od pogodbe, in pravico trgovca, ki je za potrošnika v celoti izvedel vsa gradbena dela, do prejema nadomestila za opravljeno delo. Tako ravnotežje bi bilo mogoče po preverjanju, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče, vzpostaviti s priznanjem pravice do razumnega nadomestila. ( 42 )

66.

Predložitveno sodišče mora torej opraviti ustrezna preverjanja in zlasti presoditi, ali je bila pogodba v celoti izpolnjena, kakšna je vrednost izvedenih gradbenih del in opravljene storitve, kako je arhitekt, ki je deloval kot trgovec oziroma svetovalec potrošnika, vplival na voljo potrošnika za sklenitev pogodbe in ali ravnanje trgovca pomeni zlorabo v smislu, ki sem ga pojasnil v prejšnjih točkah teh sklepnih predlogov, ter, če bi to sodišče ugotovilo obstoj take zlorabe, določiti ustrezno višino nadomestila, ki ga mora potrošnik za izvedena gradbena dela in opravljeno storitev plačati trgovcu.

V.

Predlog

67.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Kammergericht (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), odgovori: