z dne 5. septembra 2024 ( *1 )
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva (EU) 2016/800 – Procesna jamstva za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku – Področje uporabe – Člen 2(3) – Osebe, ki so bile ob začetku kazenskega postopka proti njim otroci, vendar so med postopkom dopolnili 18 let – Člen 4 – Pravica do obveščenosti – Člen 6 – Pravica do dostopa do odvetnika – Člen 18 – Pravica do brezplačne pravne pomoči – Člen 19 – Pravna sredstva – Dopustnost dokazov, pridobljenih s kršitvijo procesnih pravic“
V zadevi C‑603/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku, Poljska) z odločbo z dne 26. avgusta 2022, ki je na Sodišče prispela 19. septembra 2022, v kazenskem postopku zoper
M. S.,
J. W.,
M. P.,
ob udeležbi
Prokurator Rejonowy w Słupsku,
D. G. kot začasnega zastopnika M. B. in B. B.,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik sodišča v funkciji sodnika tretjega senata, N. Piçarra, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodna tajnica: N. Mundhenke, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. novembra 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
|
– |
za Prokurator Rejonowy w Słupsku T. Rutkowska‑Szmydyńska, Prokurator Regionalny w Gdańsku, |
|
– |
za poljsko vlado B. Majczyna, J. Sawicka in S. Żyrek, agenti, |
|
– |
za češko vlado M. Smolek, T. Suchá in J. Vláčil, agenti, |
|
– |
za Evropsko komisijo S. Grünheid, K. Herrmann, J. Hottiaux in M. Wasmeier, agenti, |
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 22. februarja 2024
izreka naslednjo
Sodbo
|
1 |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, Direktive (EU) 2016/800 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku (UL 2016, L 132, str. 1), člena 12(2) in člena 13 Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1), člena 3 Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1), člena 7(1) in (2) ter člena 10(2) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1) ter načel primarnosti, neposrednega učinka in učinkovitosti prava Unije. |
|
2 |
Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, začetega proti M. S., J. W. in M. P., to je proti trem mladoletnikom, zoper katere je bila vložena obtožnica zaradi vloma v stavbe nekdanjega letovišča, ki ni več v uporabi, s čimer so povzročili škodo osebama M. B. in B. B., ki ju zastopa postavljeni začasni zastopnik D. G. |
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2012/13
|
3 |
V uvodnih izjavah 19 in 26 Direktive 2012/13 je navedeno:
[…]
|
|
4 |
Člen 2(1) te direktive določa: „Ta direktiva se uporablja od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, do zaključka postopka, torej dokončne in pravnomočne odločbe o tem, ali je osumljena oziroma obdolžena oseba storila kaznivo dejanje in glede na primer, vključno z izrekom kazni ter odločitvijo o vseh pritožbah.“ |
|
5 |
Člen 3 navedene direktive določa: „1. Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:
2. Države članice zagotovijo, da so navedene osebe o pravicah iz odstavka 1 obveščene ustno ali pisno, v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih osumljenih ali ranljivih obdolženih oseb.“ |
|
6 |
Člen 8 iste direktive, naslovljen „Vodenje evidence in pravica do pritožbe“, določa: „1. Države članice zagotovijo, da se o vseh informacijah, danih osumljenim ali obdolženim osebam v skladu s členi 3 do 6, vodi evidenca po postopku evidentiranja, določenem v predpisih zadevne države članice. 2. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe ali njihov odvetnik v skladu s postopki nacionalnega prava pravico do izpodbijanja odločitev pristojnih organov zaradi opustitve ali zavrnitve pravice dostopa do informacij v skladu s to direktivo.“ |
Direktiva 2013/48
|
7 |
V uvodnih izjavah 15 in 50 Direktive 2013/48 je navedeno:
[…]
|
|
8 |
Člen 3 iste direktive, naslovljen „Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku“, določa: „1. Države članice osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe. 2. Osumljene ali obdolžene osebe imajo dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja. V vsakem primeru imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika od prvega od naslednjih dogodkov:
3. Pravica do dostopa do odvetnika zajema naslednje:
[…] 5. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe točke (c) odstavka 2, kadar je zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe nemogoče zagotoviti pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti. 6. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega ali obeh naslednjih nujnih razlogov:
|
|
9 |
Člen 12 navedene direktive, naslovljen „Pravna sredstva“, določa: „1. Države članice osumljenim ali obdolženim osebam v kazenskem postopku in zahtevanim osebam v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje zagotovijo učinkovito pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive. 2. Države članice brez poseganja v nacionalne predpise in sisteme glede dopustnosti dokazov zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, ali v primerih, v katerih je bilo odstopanje od te pravice dovoljeno v skladu s členom 3(6), spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka.“ |
|
10 |
Člen 13 iste direktive določa: “Države članice zagotovijo, da se pri uporabi te direktive upoštevajo posebne potrebe ranljivih osumljenih in obdolženih oseb.“ |
Direktiva 2016/343
|
11 |
V uvodnih izjavah 31 in 44 Direktive 2016/343 je navedeno:
[…]
|
|
12 |
Člen 2 te direktive določa: „Ta direktiva se uporablja za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku. Uporablja se v vseh fazah kazenskega postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja ali domnevnega kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna.“ |
|
13 |
Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Pravica do molka in pravica posameznika, da ne izpove zoper sebe“, v odstavkih 1 in 2 določa: „1. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico do molka v zvezi s kaznivim dejanjem, katerega storitve so osumljene ali obdolžene. 2. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico, da ne izpovedo zoper sebe.“ |
|
14 |
Člen 10 iste direktive, naslovljen „Pravna sredstva“, določa: „1. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe v primeru kršitev pravic iz te direktive na voljo učinkovito pravno sredstvo. 2. Brez poseganja v nacionalna pravila in sisteme glede dopustnosti dokazov države članice zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri presojanju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršenjem pravice do molka ali pravice posameznika, da ne izpove zoper sebe, spoštujejo pravice obrambe in poštenost postopka.“ |
Direktiva 2016/800
|
15 |
V uvodnih izjavah 1, 11, 16, 18, 19, 22, od 25 do 27 in od 29 do 32 Direktive 2016/800 je navedeno:
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
[…]
|
|
16 |
Člen 1(a) te direktive določa: „Ta direktiva določa skupna minimalna pravila glede nekaterih pravic otrok, ki so:
|
|
17 |
Člen 2 navedene direktive, ki opredeljuje njeno področje uporabe, določa: „1. Ta direktiva se uporablja za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku. Uporablja se do sprejetja končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka sankcije in odločitve o morebitni pritožbi. 2. Ta direktiva se uporablja za otroke, ki so zahtevane osebe, od njihovega prijetja v izvršitveni državi članici, v skladu s členom 17. 3. Ta direktiva oziroma nekatere njene določbe se z izjemo člena 5, točke (b) člena 8(3) in člena 15, kolikor se navedene določbe nanašajo na nosilca starševske odgovornosti, uporablja za osebe iz odstavkov 1 in 2 tega člena, kadar so bile te osebe otroci, ko se je postopek pričel, vendar so po tem dopolnile 18 let, uporaba te direktive oziroma nekaterih njenih določb pa je primerna glede na okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo zadevne osebe. Države članice lahko odločijo, da se ta direktiva ne uporablja več, ko zadevna oseba dopolni 21 let. […]“ |
|
18 |
V členu 3, točka 1, iste direktive je „otrok“ opredeljen kot „oseb[a], ki je mlajša od 18 let“. |
|
19 |
Člen 4 Direktive 2016/800, naslovljen „Pravica do obveščenosti“, določa: „1. Države članice zagotovijo, da so v skladu z Direktivo [2012/13] otroci, ko se seznanijo z dejstvom, da so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, nemudoma obveščeni o svojih pravicah in o splošnih vidikih poteka postopka. Države članice prav tako zagotovijo, da so otroci obveščeni o pravicah iz te direktive. Te informacije se zagotovijo na naslednji način:
2. Države članice zagotovijo, da se obvestilo iz odstavka 1 poda pisno, ustno ali oboje, in sicer v preprostem in razumljivem jeziku, ter da se dana obvestila zabeležijo, in sicer z uporabo postopka za evidentiranje v skladu z nacionalnim pravom. 3. Kadar otroci prejmejo obvestilo o pravicah v skladu z Direktivo [2012/13], države članice zagotovijo, da so v njem navedene njihove pravice iz te direktive.“ |
|
20 |
Člen 5 Direktive 2016/800, naslovljen „Pravica otroka, da se obvesti nosilec starševske odgovornosti“, v odstavku 1 določa: „Države članice zagotovijo, da nosilec starševske odgovornosti čim prej prejme informacije, ki jih ima otrok pravico prejeti v skladu s členom 4.“ |
|
21 |
Člen 6 te direktive, naslovljen „Pomoč odvetnika“, določa: „1. Otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, imajo pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo [2013/48]. Nobena določba v tej direktivi, zlasti v tem členu, ne vpliva na to pravico. 2. Države članice zagotovijo, da imajo otroci v skladu s tem členom pomoč odvetnika, in sicer da se jim omogoči učinkovito uveljavljanje pravic obrambe. 3. Države članice brez nepotrebnega odlašanja po tem, ko se otroci seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene osebe, zagotovijo, da imajo otroci pomoč odvetnika. V vsakem primeru imajo otroci pomoč odvetnika od trenutka, ko nastopi kateri koli od naslednjih dogodkov:
4. Pomoč odvetnika zajema naslednje:
5. Države članice spoštujejo zaupnost komunikacije med otrokom in njegovim odvetnikom v okviru uveljavljanja pravice do pomoči odvetnika iz te direktive. Takšna komunikacija vključuje srečanja, dopisovanje, telefonske pogovore in druge oblike komunikacije, dovoljene na podlagi nacionalnega prava. 6. Pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja, lahko države članice odstopajo od obveznosti iz odstavka 3, kadar pomoč odvetnika ni sorazmerna glede na okoliščine zadeve, ob upoštevanju teže domnevnega kaznivega dejanja, zapletenosti zadeve in ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti v zvezi s takšnim kaznivim dejanjem, pri čemer se razume, da se vedno upošteva predvsem korist otroka. V vsakem primeru države članice zagotovijo, da ima otrok pomoč odvetnika:
Poleg tega države članice zagotovijo, da se odvzem prostosti otroku ne izreče v kazenski sodbi, razen če je imel pomoč odvetnika, tako da je otrok lahko uveljavljal pravice obrambe učinkovito in v vsakem primeru med obravnavo pred sodiščem. 7. Če mora imeti otrok pomoč odvetnika v skladu s tem členom, vendar ta ni navzoč, pristojni organi zaslišanje otroka ali druga preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov iz točke (c) odstavka 4 preložijo za razumno obdobje, da omogočijo prihod odvetnika ali da, če ga otrok ni imenoval, otroku zagotovijo odvetnika. 8. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega od naslednjih nujnih razlogov:
Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri uporabi tega odstavka upoštevajo korist otroka. Odločitev o nadaljevanju zaslišanja brez navzočnosti odvetnika v skladu s tem odstavkom lahko le za vsak primer posebej sprejme pravosodni organ ali, če je ta odločitev lahko predmet sodne presoje, drug pristojni organ.“ |
|
22 |
Člen 7 navedene direktive se nanaša na pravico do individualne ocene. |
|
23 |
Člen 13(2) iste direktive določa: „Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zagotovijo, da se otroci vedno obravnavajo na način, ki varuje njihovo dostojanstvo in ustreza njihovi starosti, zrelosti in ravni razumevanja, pri čemer se upoštevajo morebitne posebne potrebe, vključno z morebitnimi težavami pri sporazumevanju.“ |
|
24 |
Člen 15 Direktive 2016/800, naslovljen „Pravica otroka, da ga v postopku spremlja nosilec starševske odgovornosti“, v odstavku 4 določa: „Države članice poleg pravice iz odstavka 1 zagotovijo, da ima otrok pravico, da ga nosilec starševske odgovornosti ali druga ustrezna odrasla oseba, kot je navedeno v odstavku 2, spremlja v drugih fazah postopka, kakor je sodna obravnava, pri katerih je navzoč otrok, če pristojni organ oceni, da:
|
|
25 |
Člen 18 te direktive določa: „Države članice zagotovijo, da nacionalno pravo v zvezi z brezplačno pravno pomočjo zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravice do pomoči odvetnika na podlagi člena 6.“ |
|
26 |
Člen 19 navedene direktive določa: „Države članice otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, in otrokom, ki so zahtevane osebe, v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive zagotovijo učinkovito pravno sredstvo v okviru nacionalnega prava.“ |
Poljsko pravo
|
27 |
Člen 6 ustawa – Kodeks postępowania karnego (zakon – zakonik o kazenskem postopku) z dne 6. junija 1997 (Dz. U. 2022, pozicija 1375) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZKP), določa: „Obdolženec ima pravico do obrambe, vključno s pravico do pomoči zagovornika, o čemer mora biti obveščen.“ |
|
28 |
Člen 79 ZKP določa: „(1) V kazenskem postopku obdolženec mora imeti zagovornika:
[…]. (2) Obdolženec prav tako mora imeti zagovornika, če sodišče presodi, da je to nujno zaradi drugih okoliščin, ki bi lahko ovirale njegovo obrambo. (3) V primerih iz odstavkov 1 in 2 je navzočnost odvetnika obvezna na obravnavi in na narokih, na katerih obdolženec mora biti navzoč. […]“ |
|
29 |
Člen 168a ZKP določa: „Dokaza ni mogoče šteti za nedopustnega zgolj zato, ker je bil pridobljen s kršitvijo pravil postopka ali s kaznivim dejanjem iz člena 1(1) kazenskega zakonika, razen če je bil dokaz pridobljen v okviru opravljanja uradnih nalog javnega uslužbenca, kadar gre za umor, naklepno povzročitev telesne poškodbe ali odvzem prostosti.“ |
|
30 |
Člen 301 ZKP določa: „Osumljenca je treba na njegovo zahtevo zaslišati v navzočnosti določenega odvetnika. Nenavzočnost zadnjenavedenega ne preprečuje zaslišanja.“ |
|
31 |
Člen 9 ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 (Dz. U. 2001, št. 98, pozicija 1070) v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o organizaciji splošnih sodišč) določa, da minister za pravosodje zagotavlja upravni nadzor nad dejavnostjo sodišč. |
|
32 |
Člen 130 tega zakona določa: „1. Kadar je sodnik pridržan, ker je bil zaloten pri naklepni storitvi kaznivega dejanja, ali kadar glede na vrsto dejanja, ki ga je storil sodnik, avtoriteta sodišča ali bistveni interesi službe zahtevajo, da takoj preneha opravljati službene obveznosti, lahko predsednik sodišča ali minister za pravosodje takoj začasno suspendira dejavnost sodnika do odločbe disciplinskega sodišča, sprejete v manj kot enomesečnem roku. 2. Če sodnik iz odstavka 1 opravlja funkcijo predsednika sodišča, začasno ustavitev njegovih dejavnosti odredi minister za pravosodje. 3. Predsednik sodišča ali minister za pravosodje v treh dneh od datuma sklepa iz odstavka 1 o tem obvesti disciplinsko sodišče, ki nemudoma, vendar najpozneje pred iztekom obdobja, določenega v sklepu o začasni ustavitvi, sprejme odločitev o suspenzu sodnika z delovnih obveznosti ali o razveljavitvi sklepa o začasnem suspenzu. Disciplinsko sodišče sodnika obvesti o izvedbi obravnave, če presodi, da je ta potrebna.“ |
|
33 |
V predlogu za sprejetje predhodne odločbe je naštetih več določb ustawa – Prawo o prokuraturze (zakon o državnem tožilstvu) z dne 28. januarja 2016 (Dz. U. 2016, pozicija 177) v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari, v zvezi z organizacijo in strukturo državnega tožilstva ter pristojnostmi tožilcev. V skladu s temi določbami funkcijo Prokurator Generalny (generalni državni tožilec) opravlja minister za pravosodje. Poleg tega državni tožilci načeloma opravljajo svoje naloge popolnoma neodvisno. Vendar morajo izvajati uredbe, okrožnice in navodila, ki jih sprejme državni tožilec višje stopnje. |
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
|
34 |
Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku, Poljska), ki je v tej zadevi predložitveno sodišče, odloča v kazenskem postopku, začetem zoper M. S., J. W. in M. P. (v nadaljevanju skupaj: mladoletni osumljenci), ki so preganjani zaradi vloma v letovišče, ki ni več v uporabi in ki je v Utski (Poljska) (v nadaljevanju: sporna dejanja), s čimer so povzročili škodo osebama M. B. in B. B., ki ju zastopa postavljeni začasni zastopnik D. G. Ta vlom pomeni kršitev Kodeks karny (kazenski zakonik), za katerega je zagrožena zaporna kazen do enega leta. |
|
35 |
M. S. je obdolžen, da je med decembrom 2021 in januarjem 2022 večkrat vlomil v zadevni objekt, medtem ko sta J. W. in M. P. obdolžena, da sta vanj vlomila samo enkrat. V času spornega dejanskega stanja so bili M. S., J. W. in M. P. stari 17 let. |
|
36 |
Policija je 26. januarja 2022 M. S. pozvala na zaslišanje kot osumljenca. Policist, ki ga je zaslišal, je vedel, da M. S. na ta dan še ni bil star 18 let. Njegovi starši o tem zaslišanju niso bili predhodno obveščeni. V pozivu ni bilo navedeno, da lahko M. S. določi odvetnika. M. S. se je zglasil na policijski postaji s svojo materjo, ki se kljub prošnji ni mogla udeležiti zaslišanja svojega sina, ker je ta po mnenju policistov za sporna dejanja odgovarjal kot odrasla oseba. Poleg tega je bila materi zavrnjena vsakršna informacija o poteku faze preiskave, M. S. pa tudi ni bil obveščen o pravici, da se seznani s spisom postopka pred vložitvijo obtožnice, s katero se začne kazenski postopek, pri sodišču. |
|
37 |
Med tem prvim zaslišanjem je M. S. priznal, da je storil sporna dejanja, in podrobno navedel potek dogodkov, pri čemer je podal izjave, ki bi lahko bile zanj obremenilne. Na podlagi teh izjav so bile obtožbe zoper njega spremenjene, saj je bil, namesto da bi bil preganjan zaradi enkratnega vloma v zadevno letovišče, preganjan zaradi večkratnega vloma vanj. |
|
38 |
Odločba o obdolžitvi je bila M. S. prebrana in izročena. To odločbo je podpisal. Prav tako mu je bil izročen dokument s splošnimi informacijami o pravicah in obveznostih osumljenca v kazenskem postopku, pri čemer v tem dokumentu ni posebnih navedb o pravicah in obveznostih mladoletnikov. Predložene informacije so med drugim vključevale informacije o pravici do izjave, ali do molka, ali do zavrnitve odgovora na vprašanja, ne da bi bilo treba to zavrnitev obrazložiti, o pravici do pomoči odvetnika po lastni izbiri in o pravici zahtevati postavitev odvetnika po uradni dolžnosti, če osumljenec nima finančnih sredstev, da bi izbral svojega odvetnika, in o pravici zahtevati navzočnost določenega odvetnika med zaslišanjem, če nenavzočnost zadnjenavedenega ne pomeni ovire za zaslišanje. Ker je bil navedeni dokument obsežen in zapleten, se M. S. z njegovo vsebino ni seznanil. Kljub temu ga je s podpisom sprejel. |
|
39 |
M. S. je bil prav tako obveščen o pravici, da zahteva ustno obvestitev o obdolžitvah zoper njega in pisno predstavitev razlogov za odločbo o obdolžitvi, ki jo je treba v štirinajstih dneh vročiti njemu ali njegovemu odvetniku. Tej pravici se ni niti odpovedal niti ni vložil takih zahtev. Niti M. S. niti njegovi starši niso določili odvetnika za njegovo obrambo. M. S. tudi ni imel na voljo odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti. |
|
40 |
M. S. je bil dvakrat zaslišan. Nobeno od teh zaslišanj ni bilo avdiovizualno posneto. Policisti so na podlagi informacij, ki jih je M. S. zagotovil med zaslišanjem, identificirali druge osebe, osumljene, da so z njim nezakonito vstopile v zadevno letovišče, med katerimi sta druga mladoletna osumljenca, in sicer J. W. in M. P. |
|
41 |
Ta mladoletnika sta bila pozvana na policijsko postajo v Ustki na zaslišanje kot osumljencev. O tem zaslišanju niso bili obveščeni niti starši J. W. niti starši M. P., medtem ko je policist, odgovoren za zaslišanje, vedel, da sta bila oba osumljenca mlajša od 18 let. |
|
42 |
Zaslišanji J. W. in M. P. sta potekali podobno kot zaslišanje M. S. Poziva J. W. in M. P. na zaslišanje nista vsebovala nobene informacije o njunih pravicah do določitve odvetnika oziroma do pomoči odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti. J. W. in M. P., kot tudi ne njuni starši, nista vedela in nista bila obveščena, da imata pravico prejeti informacije o poteku postopka, ali da imajo njuni starši pravico svojega sina spremljati v fazi predkazenskega postopka zoper njiju. J. W. in M. P. je bil dan enak dokument, kot je tisti, ki je bil sporočen M. S., in ki je takšen, kot je bilo navedeno v točki 38 te sodbe, ti osebi pa se enako kot zadnjenavedena oseba zaradi obsežnosti in zapletenega jezika, ki je v njem uporabljen, z vsebino tega dokumenta nista seznanili. |
|
43 |
V predkazenskem postopku ni bila opravljena nobena individualna ocena mladoletnih osumljencev iz člena 7 Direktive 2016/800. |
|
44 |
Prokurator Prokuratury Rejonowej w Słupsku (državni tožilec okrajnega državnega tožilstva v Słupsku, Poljska) je 31. maja 2022 podpisal obtožnico, s katero se je začel postopek proti mladoletnikom, in jo posredoval Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku). Ker mladoletni osumljenci niso imeli odvetnika, je to sodišče vsakemu od njih postavilo odvetnika po uradni dolžnosti. |
|
45 |
Na obravnavi 23. avgusta 2022, na kateri so se mladoletni osumljenci izrekli za nedolžne, je M. S. podal izjavo, J. W. in M. P. pa sta zavrnila podati izjavo in sta odgovarjala samo na vprašanja svojih odvetnikov. Odvetniki mladoletnih osumljencev so za vsakega od njih predlagali, naj se ne upoštevajo izjave, podane v predkazenskem postopku, saj naj bi bili ti dokazi pridobljeni s kršitvijo njihovih procesnih pravic, in sicer med zaslišanji, ki jih je opravila policija brez navzočnosti odvetnika, čigar sodelovanje v postopku naj bi bilo obvezno. Odvetniki so trdili, da tako pridobljeni dokazi ne morejo biti podlaga za ugotovitev dejanskega stanja. |
|
46 |
Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku) je predlog Prokurator Prokuratury Rejonowej w Słupsku (državni tožilec okrajnega državnega tožilstva v Słupsku), naj se upoštevajo dokazi, ki izhajajo iz izjav, ki so jih osumljeni mladoletniki podali v predkazenskem postopku med zaslišanji, ki so bila izvedena ob nenavzočnosti odvetnika, zavrnilo kot nedopusten. Te izjave kot dokazi so bile torej izločene iz spisa. |
|
47 |
To sodišče je na obravnavi 26. avgusta 2022 po uradni dolžnosti ugotovilo, da je M. P. dopolnil 18 let in da se glede na člen 79(1), točka 1, ZKP obveznost pomoči odvetnika na M. P. več ne nanaša. Odvetnik M. P. je kljub temu predlagal, naj se njegova postavitev po uradni dolžnosti ohrani, ker je bil M. P. ob začetku kazenskega postopka mladoleten in ker je iz okoliščin zadeve razvidno, da mora biti zaradi njegove ravni zrelosti deležen pomoči odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti. Navedeno sodišče je temu predlogu ugodilo. |
|
48 |
Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku) v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja tudi, da je nadrejeni Prokurator Prokuratury Rejonowej w Słupsku (državni tožilec okrajnega državnega tožilstva v Słupsku), ki je stranka v kazenskem postopku proti mladoletnim osumljencem, Prokurator Generalny (generalni državni tožilec), ki je tudi minister za pravosodje. Ta vodi dejavnost državnega tožilstva osebno ali prek Prokurator Krajowy (nacionalni državni tožilec) in drugih namestnikov Prokurator Generalny (generalni državni tožilec) s sprejemanjem odločb, smernic in navodil. |
|
49 |
Sodnica, ki je odločala v postopku v glavni stvari v sestavi sodnika posameznika na Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku), pa je bila z odločbo Prokurator Generalny (generalni državni tožilec) na podlagi člena 130(1) zakona o organizaciji splošnih sodišč odstranjena s funkcije za obdobje od 9. februarja 2022 do 8. marca 2022, ker je v okviru zadeve, ki ni zadeva iz postopka v glavni stvari, storila tako dejanje, da so avtoriteta Sąd Rejonowy w Słupsku (okrajno sodišče v Słupsku) in bistveni interesi službe zahtevali, da takoj preneha opravljati službene obveznosti. |
|
50 |
V tej drugi zadevi je namreč ta sodnica izdala sklep, s katerim je ugodila predlogu stranke in izločila sodnika, ki je bil imenovan v postopku, v katerega je bil vključen Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska), ki je bil uveden po letu 2018, ker to imenovanje ni bilo v skladu s pravom Unije in EKČP. |
|
51 |
Prokurator Prokuratury Rejonowej w Słupsku (državni tožilec okrajnega državnega tožilstva v Słupsku) je zato o tem položaju obvestil Prokurator Regionalny w Gdańsku (regionalni državni tožilec v Gdansku, Poljska), ki je na podlagi navodil državnega tožilstva – v skladu s katerimi morajo državni tožilci takoj obvestiti krajevno pristojnega regionalnega državnega tožilca o primerih, v katerih sodniki izpodbijajo status drugega sodnika splošnega sodišča ali sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) – to informacijo posredoval ministru za pravosodje. V bistvu se s temi navodili zahteva sporočitev vsakega položaja, v katerem se sodišče neposredno sklicuje na določbe prava Unije in sodno prakso Sodišča, ne da bi uporabilo nacionalno pravo. |
|
52 |
V teh okoliščinah se predložitveno sodišče z več vidikov sprašuje o razlagi prava Unije. |
|
53 |
Na prvem mestu, predložitveno sodišče meni, da je bilo v okoliščinah, v katerih je potekal kazenski postopek, mladoletnim osumljencem odvzeto upravičenje do minimalnih standardov varstva, ki velja za „otroke“ v smislu člena 3, točka 1, Direktive 2016/800, kadar so ti osumljeni ali obdolženi, in pravic, ki jih lahko vsi osumljenci uveljavljajo na podlagi direktiv 2013/48 in 2012/13, kar naj bi bil izraz neustreznega prenosa teh direktiv v poljsko pravo. |
|
54 |
Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz neustreznega izvajanja prava Unije ob upoštevanju neposrednega učinka določb o pravici do obveščenosti in pravici do pomoči odvetnika. Poudarja, da veljavna postopkovna pravila na Poljskem vsebujejo določbe, ki ne le, da niso dovolj natančna, da bi zagotovila pravice otrok iz Direktive 2016/800, ampak tudi onemogočajo razlago teh določb, ki bi bila v skladu s pravom Unije. |
|
55 |
Na tretjem mestu, vprašanja predložitvenega sodišča se nanašajo na učinkovita pravna sredstva za to, da se osumljenim ali obdolženim otrokom zagotovi nevtralizacija učinkov kršitve njihovih pravic, ki izhajajo iz Direktive 2016/800 ter direktiv 2012/13 in 2013/48 v povezavi z načelom poštenega sojenja. Člen 19 Direktive 2016/800 naj bi določal, da imajo osumljeni ali obdolženi otroci v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive na voljo učinkovito pravno sredstvo v okviru nacionalnega prava. Vendar naj v zadnjenavedeni direktivi ne bi bilo pojasnjeno, katera so ta pravna sredstva, kar naj bi pomenilo, da je njihova določitev prepuščena diskreciji držav članic. |
|
56 |
Poleg tega naj bi iz direktiv 2012/13 in 2013/48 izhajalo, da v pravu Unije ni jasnih določb v zvezi z možnostjo uporabe izjav, ki jih osumljen ali obdolžen otrok poda brez odvetnika, za dokazovanje. Vendar naj bi člen 12 Direktive 2013/48 ob upoštevanju njene uvodne izjave 50 vseboval določbo o izključitvi dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravice do dostopa do odvetnika. |
|
57 |
Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da niti EKČP niti Listina ne določata podrobnih pravil za uresničevanje pravice do obrambe ali posledic kršitve te pravice. Državam članicam naj bi prepuščali izbiro sredstev za to, da se v njihovih pravosodnih sistemih zagotavlja ta pravica, vendar pod pogojem, da so ta sredstva v skladu z zahtevami glede poštenega sojenja. V zvezi s tem naj bi se bilo treba sklicevati na EKČP, da se določi minimalni standard varstva, ki ga morajo zagotavljati pravna sredstva. Evropsko sodišče za človekove pravice naj bi v svoji sodni praksi opredelilo pomen pravice do pomoči odvetnika pri presoji poštenosti postopkov in odločalo o vprašanju možnosti, da se v okviru kazenskega postopka uporabijo dokazi, pridobljeni s kršitvijo pravice osumljenca do pomoči odvetnika v začetni fazi kazenskega postopka. |
|
58 |
Na četrtem mestu, predložitveno sodišče navaja zadnji sklop preudarkov v zvezi s statusom državnega tožilca v okviru kazenske preiskave in v zvezi z neodvisnostjo sodnikov. Načelo učinkovitega varstva pravic, podeljenih s pravom Unije, naj bi nujno temeljilo na neodvisnosti in nepristranskosti vseh organov zadevne države članice. Mehanizem, ki bi organom izvršilne veje oblasti omogočal poseganje v postopek odločanja organov pregona in sodišč, pa naj bi bil problematičen, ker bi izvršilni veji oblasti omogočal, da vpliva na sprejete opredelitve in izpodbija izdane sodbe s poseganjem v postopek neposredne uporabe prava Unije tako v fazi kazenske preiskave kot tudi v fazi sodnega postopka. |
|
59 |
Natančneje, predložitveno sodišče izraža zaskrbljenost glede pristojnosti ministra za pravosodje, da na podlagi člena 130(1) zakona o organizaciji splošnih sodišč odredi takojšnje suspendiranje dejavnosti sodnika, kadar ta sprejema odločitve neposredno na podlagi prava Unije, ali odločitve, namenjene zagotavljanju neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. |
|
60 |
V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy w Słupsku (okrožno sodišče v Słupsku) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
|
Postopek pred Sodiščem
|
61 |
Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105 Poslovnika Sodišča. To sodišče v utemeljitev svojega predloga navaja, prvič, da postavljena vprašanja glede na veliko število zadev, v katere so vpleteni mladoletniki, ki so osumljene ali obdolžene osebe, in ki jih morajo poljska sodišča obravnavati vsak mesec, presegajo okvir postopka v glavni stvari in da nezakonita procesna dejanja nepopravljivo posegajo v temeljna načela kazenskega postopka. Drugič, ta sodišča naj bi odločala na podlagi določb, ki urejajo poljski kazenski postopek in ki po mnenju predložitvenega sodišča ne zagotavljajo minimalnih standardov varstva, ki izhajajo iz prava Unije. Tretjič, hiter odgovor na vprašanja za predhodno odločanje naj bi bil potreben za odpravo dvomov o možnosti organa izvršilne veje oblasti, kot je minister za pravosodje, da vpliva na uporabo prava Unije v kazenskih postopkih, v katere so vpleteni mladoletniki, ki so osumljene ali obdolžene osebe. |
|
62 |
Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku. |
|
63 |
V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tak hitri postopek procesni instrument, namenjen reševanju zadev izjemne nujnosti (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 54 in navedena sodna praska). |
|
64 |
V obravnavanem primeru je predsednik Sodišča 21. oktobra 2022 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu iz točke 61 te sodbe ne ugodi. |
|
65 |
Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da veliko število oseb ali pravnih položajev, na katere bi se lahko nanašala odločba, ki jo mora predložitveno sodišče izdati po tem, ko je Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanja, samo po sebi ne more biti izjemna okoliščina, ki bi lahko upravičila obravnavo po hitrem postopku (sodba z dne 8. decembra 2020, Staatsanwaltschaft Wien (Ponarejeni nalogi za nakazilo), C‑584/19, EU:C:2020:1002, točka 36 in navedena sodna praksa). Enako velja za okoliščino, da se odločitve, ki jih sprejemajo poljska sodišča na podlagi določb, ki urejajo poljski kazenski postopek in o veljavnosti katerih obstajajo dvomi glede na pravo Unije, potencialno nanašajo na veliko število posameznikov (glej po analogiji sodbo z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 55). |
|
66 |
Poleg tega niti z dejstvom, da se v predlogu za sprejetje predhodne odločbe postavljajo vprašanja kazenskega prava, niti z zgolj interesom posameznikov, ki je sicer legitimen, da čim prej ugotovijo obseg pravic, ki jih imajo na podlagi prava Unije, ni mogoče dokazati obstoja izjemne okoliščine (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2024, Sapira in drugi (C‑114/23, C‑115/23, C‑132/23 in C‑160/23, EU:C:2024:290, točka 23 in navedena sodna praksa). |
|
67 |
Nazadnje, glede dvomov o možnosti organa izvršilne oblasti, kot je minister za pravosodje, da vpliva na uporabo prava Unije, predlog iz točke 61 te sodbe ne vsebuje nobenega konkretnega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi se bilo taki možnosti mogoče izogniti z uporabo hitrega postopka. |
|
68 |
Vendar je predsednik Sodišča odločil, da se bo ta zadeva na podlagi člena 53(3) Poslovnika obravnavala prednostno. |
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost
|
69 |
Poljska vlada trdi, da vprašanja za predhodno odločanje niso dopustna. |
|
70 |
Na eni strani naj vprašanja od prvega do dvanajstega ne bi bila potrebna za rešitev spora o glavni stvari. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe naj bi bilo namreč razvidno, da je predložitveno sodišče na podlagi nacionalnega prava kot nedopustne zavrnilo predloge Prokurator Prokuratury Rejonowej w Słupsku (državni tožilec okrajnega državnega tožilstva v Słupsku) za pridobitev dokazov, ki izhajajo iz izjav mladoletnih osumljencev v okviru kazenske preiskave iz postopka v glavni stvari. To sodišče naj bi tako iz spisa izločilo izjave, ki so jih mladoletni osumljenci podali med to kazensko preiskavo. Poleg tega naj bi vsak od mladoletnih osumljencev prejel pomoč odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, in za enega od njih, ki je med postopkom dopolnil 18 let, naj bi predložitveno sodišče potrdilo postavitev takega odvetnika po uradni dolžnosti, ker je bila ta postavitev nujna zaradi okoliščin, ki so ovirale njegovo obrambo. |
|
71 |
Na drug strani naj bi bili trinajsto in štirinajsto vprašanje povsem hipotetični, saj naj ne bi imeli nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka v glavni stvari. |
|
72 |
Trinajsto n štirinajsto vprašanje, točka (b), naj bi se namreč na splošno nanašali na pristojnost ministra za pravosodje, ki opravlja tudi naloge Prokurator Generalny (generalni državni tožilec) dajanja zavezujočih navodil tožilcem na nižji ravni, ki bi lahko prav tako omejila ali preprečila neposredno uporabo prava Unije. V zvezi s tem naj predložitveno sodišče ne bi pojasnilo, kako naj bi bile ustrezne nacionalne določbe uporabljene za postopek v glavni stvari. |
|
73 |
Štirinajsto vprašanje, točka (a), pa naj bi se nanašalo na možnost začasnega suspenza sodnika, ki vodi postopek v glavni stvari, z delovnih obveznosti. V obravnavanem primeru pa naj bi zadevni suspenz začel veljati 9. februarja in prenehal 8. marca 2022 in naj torej ne bi več potekal. Poleg tega naj bi do tega suspenza prišlo v okviru postopka, ki naj ne bi imel nobene zveze s postopkom v glavni stvari. Podlaga za zadevni ukrep suspenza naj bi bilo to, da je zadevna sodnica izpodbijala obstoj delovnega razmerja drugega sodnika in veljavnost njegovega imenovanja z udeležbo Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet). Vendar naj v postopku v glavni stvari tak primer ne bi mogel nastati, saj predložitveno sodišče odloča v sestavi sodnika posameznika. Vsekakor naj v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe ne bi bilo nobenega elementa v zvezi z imenovanjem sodnikov na Poljskem. |
|
74 |
Prokurator Regionalny w Gdańsku (regionalni državni tožilec v Gdansku) pa meni, da vprašanja od enajstega do štirinajstega niso dopustna, saj odgovor Sodišča na ta vprašanja ni potreben, da bi lahko predložitveno sodišče rešilo spor o glavni stvari. |
|
75 |
Opozoriti je treba, da je Sodišče že večkrat presodilo, da je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo, ter da predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 62 in navedena sodna praksa). |
|
76 |
Glede na besedilo člena 267 PDEU se zahteva, da „je treba“ predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodba“ v zadevi, v kateri odloča (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 63 in navedena sodna praksa). |
|
77 |
Iz besedila in sistematike člena 267 PDEU namreč izhaja, da je predpogoj za postopek predhodnega odločanja zlasti, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 64 in navedena sodna praksa). |
|
78 |
V okviru takega postopka mora torej med tem sporom in določbami prava Unije, katerih razlaga se zahteva, obstajati takšna povezava, da je ta razlaga objektivno potrebna za odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 65 in navedena sodna praksa). |
|
79 |
Vprašanja od prvega do dvanajstega se v bistvu nanašajo na razlago več določb Direktive 2016/800 v povezavi z direktivami 2012/13, 2013/48 in 2016/343 v delu, v katerem te določbe urejajo procesne pravice otrok, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku. |
|
80 |
Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti poljske zakonodaje, ki ureja kazenski postopek, z navedenimi določbami in o posledicah, ki jih je treba v okviru postopka v glavni stvari izpeljati iz neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije. V zvezi s tem pojasnjuje, da je odgovor na vprašanja od prvega do dvanajstega nujen za to, da lahko odloči o dopustnosti dokazov, ki izhajajo iz izjav, ki so jih mladoletni osumljenci brez odvetnika podali v okviru predkazenskega postopka. |
|
81 |
Predložitveno sodišče sicer navaja, da je zavrnilo predloge Prokurator Prokuratury Rejonowej w Słupsku (državni tožilec okrajnega državnega tožilstva v Słupsku) za pridobitev dokazov, ki izhajajo iz obremenilnih izjav, ki so jih mladoletni osumljenci brez odvetnika podali v okviru predkazenskega postopka, s čimer je odločilo, da se ti dokazi izločijo. Poleg tega to sodišče v zvezi z enim od mladoletnih osumljencev, ki je med postopkom, ki poteka pred njim, dopolnil 18 let, pojasnjuje, da je podaljšalo postavitev odvetnika po uradni dolžnosti v korist tega osumljenca. |
|
82 |
Vendar je po eni strani iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da navedeno sodišče ni sprejelo dokončne odločitve glede dopustnosti navedenih dokazov. Tako bo odgovor na postavljena vprašanja vplival na to odločitev, tako da bo predložitvenemu sodišču omogočil, da vsebinsko odloči o zadevi v postopku v glavni stvari. Na drugi strani, kar zadeva sklep o podaljšanju postavitve odvetnika po uradni dolžnosti za enega od osumljencev iz postopka v glavni stvari, se zdi, da je bila sprejeta v poznejši fazi postopka in da zato z njo ni mogoče odpraviti morebitnih pomanjkljivosti, do katerih je prišlo v predkazenskem postopku. |
|
83 |
Iz tega sledi, da je v obravnavanem primeru odgovor Sodišča na vprašanja od prvega do dvanajstega potreben, zato da bo predložitveno sodišče lahko odločilo o vprašanjih, ki se postavljajo in limine litis, preden bo lahko zadnjenavedeno sodišče po potrebi vsebinsko odločilo o zadevi v glavni stvari (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje)C‑487/19, EU:C:2021:798, točka 94 in navedena sodna praksa). |
|
84 |
Ker so zato pogoji iz točk od 76 do 78 te sodbe izpolnjeni, so vprašanja od prvega do dvanajstega dopustna. |
|
85 |
Trinajsto in štirinajsto vprašanje pa teh pogojev ne izpolnjujeta. |
|
86 |
Na prvem mestu, trinajsto vprašanje in točka (b) štirinajstega vprašanja se nanašata na to, ali državni tožilec v predkazenskem postopku ne sme uporabiti nacionalnih določb, ki so v nasprotju s pravom Unije, da bi zagotovil učinkovitost pravic osumljenih mladoletnikov, in ali morata biti za to ohranjeni njegova neodvisnost in nepristranskost v razmerju do morebitnih posegov izvršilne veje oblasti. |
|
87 |
V obravnavanem primeru glede na elemente, navedene v točkah od 80 do 83 te sodbe, ni razvidno, da bi bil odgovor Sodišča na ti vprašanji potreben, da bi lahko predložitveno sodišče odločilo o vprašanjih, ki se postavljajo in limite litis pred njim. Iz navedb predložitvenega sodišča je namreč razvidno, da je v okviru postopka v glavni stvari faza predkazenskega postopka končana in da je odslej to sodišče pristojno za zavrnitev dokazov, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo procesnih pravic, ali za odločanje o pravici osumljenih oseb do pomoči odvetnika. |
|
88 |
V teh okoliščinah namen vprašanja, ali ima državni tožilec v okviru predkazenskega postopka na podlagi prava Unije obveznost, da ne uporabi nacionalnih določb, ki so v nasprotju s pravom Unije, da bi se zagotovila učinkovitost pravic osumljenih mladoletnikov, torej ni, da bi se pravo Unije razložilo za objektivne potrebe rešitve zadeve v glavni stvari, temveč je to vprašanje splošno in hipotetično. |
|
89 |
Na drugem mestu, točka (a) štirinajstega vprašanja se nanaša na to, ali člen 2 PEU in člen 19(1) PEU ter člen 47 Listine nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki ministru za pravosodje omogoča, da odredi takojšnje suspendiranje dejavnosti sodnika. |
|
90 |
V obravnavanem primeru je sicer razvidno, da je bila sodnica, ki odloča v zadevi v glavni stvari, na podlagi te ureditve začasno suspendirana z delovnih obveznosti. |
|
91 |
Vendar je iz elementov, ki jih vsebuje predlog za sprejetje predhodne odločbe, jasno razvidno, da je bilo o tem suspenzu, ki sicer tudi ne poteka več, odločeno v okviru zadeve, ki je ločena od zadeve v glavni stvari. Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 56 sklepnih predlogov, je bojazen te sodnice, da bo ponovno predmet takega suspendiranja v okviru postopka v glavni stvari, le hipotetična. |
|
92 |
To vprašanje torej ne ustreza objektivni potrebi, ki je neločljivo povezana z rešitvijo postopka v glavni stvari, ampak je njegov namen doseči, da Sodišče opravi splošno, s to zadevo nepovezano presojo nacionalne ureditve (glej po analogiji sodbo z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 78). |
|
93 |
Iz tega izhaja, da trinajsto in štirinajsto vprašanje nista dopustni. |
Vsebinska presoja
|
94 |
Ob upoštevanju povezav med vsemi vprašanji, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba na prvem mestu skupaj preučiti vprašanja od prvega do četrtega, na drugem mestu vprašanja od petega do sedmega, na tretjem mestu vprašanja od osmega do desetega in nato na četrtem mestu enajsto in dvanajsto vprašanje, pri čemer je treba pojasniti, da je treba ta vprašanja preučiti le glede na določbe Direktive 2016/800, ki se nanaša posebej na otroke. |
Vprašanja od prvega do četrtega
|
95 |
Predložitveno sodišče z vprašanji od prvega do četrtega, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6, od (1) do (3), Direktive 2016/800 ob upoštevanju člena 18 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki na eni strani ne določa, da mora otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe, pomagati odvetnik, ki se po potrebi postavi po uradni dolžnosti, preden jih zasliši policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, in sicer najpozneje pred prvim zaslišanjem, in na drugi strani, omogoča zaslišanje navedenih otrok kot osumljencev brez navzočnosti takega odvetnika med zaslišanjem. To sodišče se poleg tega sprašuje, ali v primeru pritrdilnega odgovora na ta vprašanja sodišče, ki odloča v kazenski zadevi, take nacionalne ureditve ne sme uporabiti. |
|
96 |
Na prvem mestu, v skladu s členom 6(1) Direktive 2016/800 imajo otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, prvič, pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48, pri čemer je treba pojasniti, da se v skladu z uvodno izjavo 15 te direktive izraz „odvetnik“ v okviru navedene direktive nanaša na vsako osebo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo usposobljena in upravičena, tudi na podlagi akreditacije od pristojnega organa, za pravno svetovanje in pomoč osumljenim ali obdolženim osebam. |
|
97 |
Za določitev obsega pravice otroka do pomoči odvetnika je treba upoštevati obseg pravice, ki jo ima katera koli osumljena ali obdolžena oseba v skladu s členom 3 Direktive 2013/48. |
|
98 |
Kot namreč izhaja iz uvodnih izjav 18 in 26 Direktive 2016/800, je treba pri razlagi določb Direktive 2016/800 upoštevati Direktivo 2013/48. Direktiva 2016/800 pa določa dopolnilna jamstva, da se upoštevajo posebne potrebe in ranljivost otrok. |
|
99 |
Drugič, člen 6(2) Direktive 2016/800 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da imajo otroci v skladu z določbami tega člena pomoč odvetnika, in sicer, da se jim omogoči učinkovito uveljavljanje pravic obrambe. |
|
100 |
Kot je v bistvu razvidno iz uvodnih izjav 1, 25 in 29 Direktive 2016/800, je namen te direktive upoštevati posebno ranljivost otrok v kazenskem postopku ter jih tako spodbujati, da uveljavljajo svojo pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja, določeno v členu 47, drugi odstavek, Listine, ter pravico do obrambe, zagotovljeno s členom 48(2) Listine (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 104). |
|
101 |
Tretjič, temeljno načelo, v skladu s katerim imajo otroci pravico do pomoči odvetnika, je natančneje določeno členu 6(3) Direktive 2016/800 glede trenutka, od katerega je treba to pravico priznati (glej po analogiji sodbo z dne 12. marca 2020, VW (Pravica do dostopa do odvetnika v primeru nenavzočnosti), C‑659/18, EU:C:2020:201, točka 31). |
|
102 |
Tako morajo imeti v skladu s tem odstavkom 3 osumljene in obdolžene osebe dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in vsekakor od nastopa prvega izmed štirih konkretnih trenutkov, naštetih v točkah od (a) do (d) te določbe. |
|
103 |
Kar zadeva med drugim predkazenski postopek, otrokom v skladu s členom 6(3)(a) Direktive 2016/800 pomaga odvetnik, „preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ“, in v skladu s členom 6(3)(b) te direktive „ob izvedbi preiskovalnega dejanja ali drugega dejanja zbiranja dokazov s strani preiskovalnih ali drugih pristojnih organov“. |
|
104 |
Četrtič, člen 6(4) Direktive 2016/800 opredeljuje obseg pravice otrok do pomoči odvetnika. |
|
105 |
Iz člena 6(4)(a) te direktive tako izhaja, da imajo ti otroci pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ. Člen 6(4)(b) navedene direktive določa še, da imajo otroci pri svojem zaslišanju pomoč odvetnika in da mora imeti odvetnik možnost pri zaslišanju učinkovito sodelovati. |
|
106 |
V zvezi s tem, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 70 sklepnih predlogov, Direktiva 2016/800 nasprotno od člena 9 Direktive 2013/48, ki se nanaša na osumljene ali obdolžene osebe, ki niso otroci, ne določa možnosti otrok, da se pravici do pomoči odvetnika odpovejo. |
|
107 |
Poleg tega člen 18 te direktive določa, da morajo države članice zagotoviti, da nacionalno pravo v zvezi z brezplačno pravno pomočjo zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravice do pomoči odvetnika na podlagi člena 6 navedene direktive. |
|
108 |
Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da mora nacionalno pravo otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe, ponuditi konkretno in učinkovito možnost, da jim pred prvim zaslišanjem policije, drugega organa preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodnega organa in najpozneje od tega zaslišanja pomaga odvetnik. |
|
109 |
Če otrok ali nosilec starševske odgovornosti ni določil odvetnika, preden ga zasliši policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, mora biti navedenemu otroku omogočeno, da ima na voljo odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, ki mu med tem zaslišanjem pomaga. |
|
110 |
Na drugem mestu, kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 68 sklepnih predlogov, iz zavezujoče narave dolžnosti zagotovitve, da otrokom pred prvim zaslišanjem policije, drugega organa preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodnega organa, ki vodi to zaslišanje, pomaga odvetnik, izhaja, da ti ne morejo opraviti tega zaslišanja, če zadevni otrok take pomoči nima dejansko na voljo. |
|
111 |
Člen 6(7) Direktive 2016/800 namreč natančneje določa, da pristojni organi, če mora imeti otrok pomoč odvetnika v skladu s tem členom 6, vendar ta ni navzoč, zaslišanje otroka ali druga preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov preložijo za razumno obdobje, da omogočijo navzočnost odvetnika ali da, če ga otrok ni imenoval, otroku zagotovijo odvetnika. |
|
112 |
Člen 6 Direktive 2016/800 v odstavkih 6 in 8 sicer določa nekatera odstopanja od pravice do pomoči odvetnika iz te direktive. Kot pa je razvidno iz teh določb, morajo pristojni organi o teh odstopanjih odločiti za vsak primer posebej, da ugotovijo, ali je glede na posebne okoliščine posameznega primera in ob upoštevanju koristi otroka predvideno odstopanje upravičeno, in to ob upoštevanju strogih pogojev, določenih z navedenima določbama. |
|
113 |
Ti določbi zato ne moreta omogočiti, da se za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v predkazenskem postopku, v okviru nacionalne ureditve na splošno in abstraktno odstopa od pravice do dostopa do odvetnika. |
|
114 |
V obravnavanem primeru je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da z upoštevnimi določbami nacionalnega prava, zlasti s členoma 79(3) in 301 ZKP, ni nikakor določena obvezna navzočnosti odvetnika za otroke, ki so osumljenci, na zaslišanju in splošneje v predkazenskem postopku. V skladu s temi določbami naj bi namreč ti otroci, če niso pridržani, v okviru svojega zaslišanja prejeli pomoč odvetnika le, če so za prejem take pomoči izrecno zaprosili. Poleg tega naj neprisotnost takega odvetnika ne bi pomenila ovire za zaslišanje navedenih otrok. |
|
115 |
V teh okoliščinah se zdi, kar mora preveriti predložitveno sodišče, da taka nacionalna ureditev ni združljiva s členom 6, od (1) do (3), Direktive 2016/800. |
|
116 |
V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju vprašanj predložitvenega sodišča opozoriti, da načelo primarnosti prava Unije zaradi zagotavljanja učinkovitosti vseh določb prava Unije med drugim nacionalnim sodiščem nalaga, da svoje nacionalno pravo kar najbolj razlagajo v skladu s pravom Unije (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 35 in navedena sodna praksa). |
|
117 |
Vendar ima obveznost skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve in zlasti ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 36 in navedena sodna praksa). |
|
118 |
Opozoriti je treba tudi, da načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da – če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije – polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, zagotovi tako, da po potrebi na podlagi lastne pristojnosti odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 37 in navedena sodna praksa). |
|
119 |
V obravnavanem primeru ima člen 6, od (1) do (3), Direktive 2016/800 ob upoštevanju jasnega, natančnega in brezpogojnega besedila tega člena neposredni učinek. |
|
120 |
Tako mora predložitveno sodišče nacionalne določbe, navedene zlasti v točki 114 te sodbe, razlagati kar najbolj v skladu s pravom Unije, da se zagotovi polni učinek tega prava. Če take razlage ne bo mogoče opraviti, bo moralo na podlagi lastne pristojnosti izključiti nacionalne določbe, ki bi se izkazale za nezdružljive s pravom Unije. |
|
121 |
Glede na vse zgoraj navedene razloge, je treba na vprašanja od prvega do četrtega odgovoriti, da je treba člen 6, od (1) do (3), Direktive 2016/800 ob upoštevanju člena 18 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki na eni strani ne določa, da mora otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe, pomagati odvetnik, ki se po potrebi postavi po uradni dolžnosti, preden jih zasliši policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, in sicer najpozneje pred prvim zaslišanjem, in na drugi strani, omogoča zaslišanje navedenih otrok kot osumljencev brez navzočnosti takega odvetnika med zaslišanjem. |
Vprašanja od petega do sedmega
|
122 |
Najprej je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče z vprašanji od petega do sedmega Sodišče prosi za razlago med drugim več določb Direktive 2016/800, in sicer člena 2(1) in (2) ter člena 6, od (1) do (3) in (7), v povezavi s členom 18 te direktive. |
|
123 |
Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali pravica do pomoči odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, ki je predmet vprašanj od prvega do četrtega in ki je priznana osebam, ki so otroci, ko se je kazenski postopke začel, preneha, ko te osebe dopolnijo 18 let. |
|
124 |
Tako je treba razumeti, da se ta vprašanja v bistvu nanašajo na člen 2 Direktive 2016/800, ki opredeljuje področje uporabe te direktive, zlasti na odstavka 1 in 3 tega člena. |
|
125 |
V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanji od petega do sedmega, ki jih je treba obravnavati skupaj, sprašuje, ali je treba člen 2(1) in (3) Direktive 2016/800 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da pravica do pomoči odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, samodejno preneha za osebe, ki so bile otroci, ko se je kazenski postopek začel, vendar so potem dopolnile 18 let, ker taka ureditev ne omogoča, da bi se ugotovilo, ali je uporaba te direktive oziroma nekaterih njenih določb ter posledično pravic, ki jih vsebuje navedena direktiva, primerna glede na vse okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo navedenih oseb. To sodišče poleg tega sprašuje, ali v primeru pritrdilnega odgovora na ta vprašanja sodišče, ki odloča v kazenski zadevi, take nacionalne ureditve ne sme uporabiti. |
|
126 |
V skladu s členom 2(1) Direktive 2016/800 se ta direktiva uporablja za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, in sicer do sprejetja končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka sankcije in odločitve o morebitni pritožbi. V zvezi s tem je v členu 3, točka 1, navedene direktive „otrok“ opredeljen kot „oseb[a], ki je mlajša od 18 let“. |
|
127 |
V zvezi z osebami, ki so bile otroci, ko se je kazenski postopek začel, vendar so potem dopolnile 18 let, člen 2(3), prvi stavek, Direktive 2016/800 natančneje določa, da se ta direktiva, razen členov, navedenih v tej določbi, ki se nanašajo na nosilca starševske odgovornosti, uporablja za te osebe, kadar je njena uporaba primerna glede na vse okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo navedenih oseb. |
|
128 |
Iz tega sledi, da imajo osebe, ki so bile otroci, ko se je kazenski postopek začel, še naprej pravice, določene z Direktivo 2016/800, med drugim pravico do pomoči odvetnika v skladu s členom 6 te direktive, kadar so te osebe med tem postopkom dopolnile 18 let in je bilo presojeno, da je uporaba te direktive primerna glede na vse okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo navedenih oseb. |
|
129 |
Pojasniti je treba, da bi oseba, ki je dopolnila 18 let – če bi se v okviru kazenskega postopka ugotovilo, da uporaba Direktive 2016/800 ali nekaterih njenih določb ni primerna – spadala na področje uporabe direktiv 2012/13, 2013/48 in 2016/343, ki se uporabljajo za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku, ne glede na njihovo starost. V tem primeru bi imele pravice, določene s temi direktivami, pod pogoji, ki so z njimi določeni. |
|
130 |
Kot je razvidno iz samega besedila člena 2(3), prvi stavek, Direktive 2016/800, je to, ali se ta direktiva ali nekatere njene določbe uporabijo za osebe, ki so med postopkom, ki poteka proti njim, dopolnile 18 let, odvisno od vseh okoliščin zadeve in mora biti predmet presoje za vsak primer posebej. |
|
131 |
V teh okoliščinah zahteva, da se mora uporaba Direktive 2016/800 ali nekaterih njenih določb izkazati za primerno, državi članici nikakor ne omogoča, da bi na splošno in abstraktno izključila vse osebe, ki so med postopkom, ki poteka proti njim, dopolnile 18 let, iz upravičenosti do pravic, določenih z Direktivo 2016/800, med drugim do pravice do pomoči odvetnika v skladu s členom 6 te direktive. |
|
132 |
To razlago, v skladu s katero države članice s predpisi ne smejo določiti absolutne starostne meje za upravičenost do pravic, podeljenih s to direktivo, na 18 let, potrjuje člen 2(3), drugi stavek, Direktive 2016/800, ki določa, da države članice lahko odločijo, da se ta direktiva ne uporablja za osebe, ki so dopolnile 21 let. |
|
133 |
Člen 2(3) Direktive 2016/800 zato nasprotuje nacionalni ureditvi, ki samodejno določa, da pravica do pomoči odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, iz člena 6, od (1) do (3), Direktive 2016/800 ob upoštevanju člena 18 te direktive preneha za osebe, ki so v kazenskem postopku, ki poteka zoper njih, dopolnile 18 let, bile pa so otroci, ko se je ta postopek zoper njih začel, ker taka ureditev ne omogoča, da bi se ugotovilo, ali je uporaba te direktive oziroma nekaterih njenih določb ter posledično pravic, ki jih vsebuje navedena direktiva, primerna glede na vse okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo navedenih oseb. |
|
134 |
V obravnavanem primeru pa je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da določbe nacionalnega prava, zlasti člen 79(1), točka 1, ZKP, določajo, da mora imeti obdolžena oseba v kazenskem postopku pomoč odvetnika le, če je mlajša od 18 let. V praksi naj bi poljska sodišča na tej pravni podlagi štela, da s tem, da obdolženec ali osumljenec dopolni 18 let, udeležba odvetnika v postopku ni več obvezna, kar naj bi povzročilo samodejno prenehanje mandata odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti. |
|
135 |
V skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 116 do 118 te sodbe, mora predložitveno sodišče nacionalne določbe, ki urejajo pravico do dostopa do odvetnika, razlagati kar najbolj v skladu s pravom Unije, da se zagotovi polni učinek tega prava. Če take razlage ne bo mogoče opraviti, bo moralo – ker člen 2(1) in (3) Direktive (EU) 2016/800 izpolnjuje pogoje na katere je bilo opozorjeno v točki 119 te sodbe, in ima neposredni učinek – na podlagi lastne pristojnosti izključiti nacionalne določbe, ki bi se izkazale za nezdružljive s pravom Unije. |
|
136 |
Glede na vse zgoraj navedene razloge, je treba na vprašanja od petega do sedmega odgovoriti, da je treba člen 2(1) in (3) Direktive 2016/800 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da pravica do pomoči odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, samodejno preneha za osebe, ki so bile otroci, ko se je kazenski postopek začel, vendar so potem dopolnile 18 let, ker taka ureditev ne omogoča, da bi se ugotovilo, ali je uporaba te direktive oziroma nekaterih njenih določb ter posledično pravic, ki jih vsebuje navedena direktiva, primerna glede na vse okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo navedenih oseb. |
Vprašanja od osmega do desetega
|
137 |
Predložitveno sodišče z vprašanji od osmega do desetega, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1) Direktive 2016/800 ob upoštevanju člena 5(1) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa, da otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, skupaj z nosilcem starševske odgovornosti najpozneje pred prvim zaslišanjem teh otrok, ki ga opravi policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, v preprostem in razumljivem jeziku, s katerim se upoštevajo posebne potrebe in ranljivost navedenih otrok, prejmejo informacije o svojih pravicah v skladu s členom 3 Direktive 2012/13 ter o pravicah, določenih z Direktivo 2016/800. |
|
138 |
Kot je razvidno iz uvodne izjave 1 Direktive 2016/800, je njen namen določiti procesna jamstva, da bodo otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, lahko razumeli in spremljali te postopke. V skladu s členom 1 te direktive so z njo tako določena splošna minimalna pravila, ki se med drugim nanašajo na pravico do obveščenosti, ki je posebej urejena z določbami člena 4 navedene direktive. |
|
139 |
Na prvem mestu, v skladu s členom 4(1), prvi pododstavek, Direktive 2016/800 države članice zagotovijo, da so v skladu z Direktivo 2012/13 otroci, ko se seznanijo z dejstvom, da so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, nemudoma obveščeni o svojih pravicah in o splošnih vidikih poteka postopka. |
|
140 |
Sodišče je v zvezi s pravico do obveščenosti, kot je določena v členu 1 Direktive 2012/13, že ugotovilo, da ta pravica med drugim zajema pravico osumljenih ali obdolženih oseb do obveščenosti vsaj o različnih procesnih pravicah iz tega člena, med katerimi so pravica dostopa do odvetnika, upravičenje do brezplačnega pravnega nasveta in pogoji za njegovo pridobitev, pravica do obveščenosti o obdolžitvah, pravica do tolmačenja in prevajanja ter pravica do molka (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2023, BK (Sprememba opredelitve kaznivega dejanja), C‑175/22, EU:C:2023:844, točka 33 in navedena sodna praksa). |
|
141 |
Kot je razvidno iz uvodne izjave 31 Direktive 2016/343, se pri tem obvestitev, ki jo prejmejo preganjane osebe na podlagi člena 3 Direktive 2012/13, ne nanaša le na pravico do molka, ampak tudi na pravico, da ne izpovedo zoper sebe, pri čemer gre za pravici, ki ju morajo države članice zagotoviti tem osebam v skladu s členom 7 Direktive 2016/343. |
|
142 |
Poleg tega člen 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2016/800 določa, da morajo biti otroci obveščeni o pravicah, natančneje določenih v tej direktivi, med drugim o pravicah, naštetih v členu 4(1), drugi pododstavek, točka (a), navedene direktive. |
|
143 |
To obveščanje se med drugim na eni strani nanaša na pravico navedenih otrok do pomoči odvetnika, kot to določa člen 6 navedene direktive, ki se po potrebi na podlagi člena 18 iste direktive postavi po uradni dolžnosti. |
|
144 |
Na drugi strani se navedeno obveščanje nanaša tudi na pravico nosilca starševske odgovornosti do obveščenosti, kot je določeno v členu 5 Direktive 2016/800, in na pravico do spremstva tega nosilca starševske odgovornosti v fazah postopka, ki niso obravnave, kot je določeno v členu 15(4) te direktive. Kot je razvidno iz besedila člena 5(1) navedene direktive, navedeni nosilec starševske odgovornosti čim prej prejme iste informacije, ki jih ima otrok pravico prejeti v skladu s členom 4 Direktive 2016/800. |
|
145 |
Na drugem mestu, navesti je treba, da je treba v skladu s členom 4(1), prvi in drugi pododstavek, Direktive 2016/800 otrokom informacije, ki jih morajo otroci prejeti o svojih pravicah v skladu s to določbo, ko so obveščeni, da so osumljene ali obdolžene osebe, sporočiti „nemudoma“. |
|
146 |
V zvezi s tem je Sodišče v zvezi z Direktivo 2012/13, na katero se sklicuje ta člen 4(1), prvi in drugi pododstavek, razsodilo, da mora biti obvestilo o pravicah, da bi lahko bilo učinkovito, opravljeno v začetni fazi postopka. Iz člena 2 te direktive izhaja, da se ta uporablja „od trenutka, ko pristojni organi države članice seznanijo osebe, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja“. Člen 3 navedene direktive tako določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic […] nemudoma obveščene [o teh pravicah]“(sodba z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točka 50). |
|
147 |
Namen pravice do obveščenosti o pravicah je zaščititi poštenost kazenskega postopka in zagotoviti učinkovitost pravice do obrambe od začetnih faz tega postopka. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 19 Direktive 2012/13 poudarjeno, da se mora pravica do obveščenosti o pravicah izvajati „vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem [osumljene ali obdolžene osebe] na policiji“. Poleg tega v obdobju takoj po odvzemu prostosti obstaja največja nevarnost izsiljenja priznanja, tako da je „bistveno, da se osumljenca ali obtoženca hitro obvesti o njegovih pravicah, tj. takoj po njegovem prijetju na najučinkovitejši način“, kot to izhaja iz točke 24 predloga direktive Komisije z dne 20. julija 2010 (COM(2010) 392 final), na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 2012/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točki 51 in 52). |
|
148 |
Ob upoštevanju sklicevanja na Direktivo 2012/13 v členu 4(1) Direktive 2016/800 iz zadnjenavedene določbe izhaja, da morajo biti otroci o svojih pravicah obveščeni čim prej po obvestitvi, da so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku. Obvestitev o teh pravicah se mora opraviti najpozneje pred prvim zaslišanjem navedenih otrok, ki ga opravi policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ (glej po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točka 53). |
|
149 |
Poleg tega je treba navesti, da je le z izvedbo te obvestitve najpozneje pred prvim zaslišanjem mogoče zagotoviti učinkovitost pravic, o katerih morajo biti otroci obveščeni, zlasti pravice do pomoči odvetnika v skladu s členom 6 Direktive 2016/800, in jim zato omogočiti, da učinkovito uveljavljajo svojo pravico do obrambe, kot to izhaja iz odgovora na vprašanja od prvega do četrtega. |
|
150 |
Na tretjem mestu, iz člena 4(2) Direktive 2016/800 je razvidno, da jim morajo biti informacije iz člena 4(1) te direktive podane pisno in/ali ustno v „preprostem in razumljivem jeziku“. |
|
151 |
Pri tem je zakonodajalec Evropske unije v zvezi s členom 3(2) Direktive 2012/13 državam članicam naložil obveznost, da zagotovijo, da se informacije, ki jih je treba zagotoviti na podlagi pravice do obveščenosti o pravicah zadevne osebe, podajo „ustno ali pisno, v preprostem in razumljivem jeziku, ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih osumljenih ali ranljivih obdolženih oseb“ (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točka 47). |
|
152 |
Iz uvodne izjave 18 Direktive 2016/800 je razvidno, da je treba informacije, ki jih je treba zagotoviti otrokom v skladu s členom 4 te direktive, podati ob upoštevanju posebnih potreb in ranljivosti otrok. |
|
153 |
Iz tega izhaja, da morajo ti otroci te informacije prejeti v dovolj preprostem in razumljivem jeziku, ki jim – ob upoštevanju zlasti posebnih potreb in ranljivosti navedenih otrok – omogoča, da pred zaslišanjem policije, drugega organa preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodnega organa, dejansko razumejo, da imajo pravice iz člena 4(1) Direktive 2016/800. Med temi pravicami so med drugim pravica do pomoči odvetnika, kot jo določa člen 6 te direktive, pravica, da je tudi nosilec starševske odgovornosti obveščen o teh pravicah, v skladu s členom 5 navedene direktive, in njegova pravica do spremljanja navedenih otrok v fazah postopka, ki niso obravnave, v skladu s členom 15(4) Direktive 2016/800. |
|
154 |
V obravnavanem primeru predložitveno sodišče navaja, da v skladu s poljskim pravom mladoletni osumljenci pred zaslišanjem prejmejo obrazec z informacijami, namenjen odraslim, ki ne vsebuje nobene posebne informacije za otroke. Poleg tega naj ne bi bilo določeno, da se ta obrazec posreduje nosilcem starševske odgovornosti teh otrok. |
|
155 |
Iz zahtev, navedenih v točki 153 te sodbe, pa izhaja, da kadar nacionalno pravo določa standardiziran dokument za pisno obvestitev osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v skladu s členom 3 Direktive 2012/13, tega dokumenta ni mogoče uporabiti za obveščanje otrok, ki so v enakem položaju, v skladu s členom 4 Direktive 2016/800. |
|
156 |
Tak dokument, ker je namenjen odraslim osebam, po eni strani ne ustreza potrebi, da se informacije o pravicah, ki jih imajo ti otroci, zagotovijo pisno in/ali ustno v jeziku, ki je zanje preprost in razumljiv, in po drugi strani ni namenjen obveščanju navedenih otrok o pravicah, ki jih posebej določa zadnjenavedena direktiva. |
|
157 |
V skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 116 do 118 te sodbe, mora predložitveno sodišče nacionalne določbe, ki urejajo obveščanje osumljenih ali obdolženih oseb, razlagati kar najbolj v skladu s pravom Unije, da se zagotovi polni učinek tega prava. Če take razlage ne bo mogoče opraviti, bo moralo – ker člen 4(1) Direktive (EU) 2016/800 izpolnjuje pogoje na katere je bilo opozorjeno v točki 119 te sodbe, in ima neposredni učinek – na podlagi lastne pristojnosti izključiti nacionalne določbe, ki bi se izkazale za nezdružljive s pravom Unije. |
|
158 |
Glede na vse zgoraj navedene razloge, je treba na vprašanja od osmega do desetega odgovoriti, da je treba člen 4(1) Direktive 2016/800 ob upoštevanju člena 5(1) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne določa, da otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, skupaj z nosilcem starševske odgovornosti najpozneje pred prvim zaslišanjem teh otrok, ki ga opravi policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, v preprostem in razumljivem jeziku, s katerim se upoštevajo posebne potrebe in ranljivost navedenih otrok, prejmejo informacije o svojih pravicah v skladu s členom 3 Direktive 2012/13 ter o pravicah, določenih z Direktivo 2016/800. |
Enajsto in dvanajsto vprašanje
|
159 |
Najprej je treba na eni strani navesti, da se enajsto vprašanje nanaša na razlago členov 18 in 19 Direktive 2016/800, da bi se v bistvu ugotovilo, ali ti določbi sodišču, ki odloča v kazenski zadevi, nalagata obveznost, da ne upošteva obremenilnih izjav, ki jih otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe, podajo na zaslišanju, ki ga policija izvede s kršitvijo pravic, ki jih imajo ti otroci na podlagi te direktive. |
|
160 |
Ker se ta člen 18 nanaša na pravico do brezplačne pravne pomoči in ker je ta, kot je razvidno iz točke 107 te sodbe, povezana z uveljavljanjem pravice do dostopa do odvetnika, je treba šteti, da se to vprašanje v bistvu nanaša na razlago člena 19 te direktive, ki se nanaša na pravna sredstva. |
|
161 |
Na drugi strani je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je predložitveno sodišče izločilo dokaze, ki izhajajo iz obremenilnih izjav, ki so jih v obravnavanem primeru mladoletni osumljenci v okviru predkazenskega postopka podali brez odvetnika, čeprav pogoji, ki jih za to določa člen 168a ZKP, niso bili izpolnjeni. |
|
162 |
Zato je treba razumeti, da predložitveno sodišče z enajstim in dvanajstim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19 Direktive 2016/800 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka sodišču ne omogoča, da obremenilne dokaze, ki izhajajo iz izjav otroka med zaslišanjem, ki ga je policija izvedla s kršitvijo pravice do dostopa do odvetnika iz člena 6 Direktive 2016/800, razglasi za nedopustne. To sodišče poleg tega sprašuje, ali v primeru pritrdilnega odgovora na ti vprašanji sodišče, ki odloča v kazenski zadevi, take ureditve ne sme uporabiti. |
|
163 |
V skladu s členom 19 Direktive 2016/800 države članice otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive zagotovijo učinkovito pravno sredstvo v okviru nacionalnega prava. |
|
164 |
Na podlagi tega člena morajo tako otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe, imeti možnost, da učinkovito izpodbijajo kršitev teh pravic, med katerimi so, kot je razvidno iz odgovorov na vprašanja od prvega do desetega, pravice, zagotovljene s členi od 4 do 6 Direktive 2016/800. |
|
165 |
Vendar člen 19 te direktive ne ureja morebitnih posledic, ki jih mora sodišče, ki odloča o glavni stvari, ob neobstoju takega izpodbijanja izpeljati iz te kršitve v zvezi z dopustnostjo dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravic, podeljenih z navedeno direktivo. |
|
166 |
Enako velja za Direktivo 2012/13, na katero napotuje člen 4 Direktive 2016/800, in Direktivo 2013/48, na katero napotuje člen 6 Direktive 2016/800 in ki vsebuje določbe, ki so podobne določbam člena 19 Direktive 2016/800. |
|
167 |
Člen 12(2) Direktive 2013/48 sicer določa, da države članice zagotovijo, da se pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, ali v primerih, v katerih je bilo dovoljeno odstopanje od te pravice, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka. Člen 10(2) Direktive 2016/343 vsebuje podobno določbo glede izjav in dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravice do odvetnika ali pravice posameznika, da ne izpove zoper sebe. |
|
168 |
Vendar ti določbi nista namenjeni urejanju nacionalnih predpisov in sistemov glede dopustnosti dokazov, saj se, kot izhaja iz njunega besedila, uporabljata „brez poseganja“ v te nacionalne predpise in sisteme. |
|
169 |
Iz tega izhaja, da se glede na zdajšnje stanje prava Unije načeloma le z nacionalnim pravom določijo pravila o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravic, podeljenih z Direktivo 2016/800, v okviru kazenskega postopka (sodba z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 128). |
|
170 |
Ob neobstoju pravil Unije na zadevnem področju je treba namreč na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti procesna pravila za sodna pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 30. aprila 2024, M. N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 129 in navedena sodna praksa). |
|
171 |
Pri tem je treba glede, natančneje, načela učinkovitosti opozoriti, da je cilj nacionalnih pravil o dopustnosti in uporabi informacij in dokazov to, da se v skladu z rešitvami, ki jih vsebuje nacionalno pravo, prepreči, da bi informacije in dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito, neupravičeno škodovali osebi, osumljeni storitve kaznivega dejanja. Ta cilj pa v okviru nacionalnega prava ni mogoče doseči le tako, da se prepove uporaba takih informacij in dokazov, ampak tudi z nacionalnimi pravili in praksami, s katerimi se urejata presoja in dokazna teža informacij in dokazov, ali celo z upoštevanjem njihove nezakonitosti v okviru določitve kazni (sodba z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah), C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 43 in navedena sodna praksa). |
|
172 |
Potrebo po izločitvi informacij in dokazov, ki so bili pridobljeni v nasprotju z zahtevami prava Unije, je treba presojati zlasti glede na tveganje, ki ga dopustnost takih informacij in dokazov pomeni za spoštovanje načela kontradiktornosti in s tem za spoštovanje pravice do poštenega sojenja (sodba z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah), C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 44). |
|
173 |
V zvezi s tem pa je treba navesti, da pravica do obveščenosti, določena v členu 4 Direktive 2016/800, in pravica do dostopa do odvetnika, določena v členu 6 te direktive, konkretizirata prav temeljni pravici do poštenega sojenja in spoštovanja pravice do obrambe, kot sta določeni zlasti v členu 47 in členu 48(2) Listine (glej po analogiji sodbo z dne 1. avgusta 2022, TL (Neobstoj tolmača in prevoda) (C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 42). |
|
174 |
Iz tega sledi, da pravo Unije državam članicam ne nalaga, da določijo možnost sodišča, da kot nedopustne razglasi obremenilne dokaze, ki izhajajo iz izjav otroka med zaslišanjem, ki ga je policija izvedla s kršitvijo pravic, določenih z Direktivo 2016/800, vendar pod pogojem, da lahko to sodišče v okviru kazenskega postopka na eni strani preveri, ali so bile te pravice, razlagane ob upoštevanju člena 47 in člena 48(2) Listine, spoštovane, in na drugi strani izpelje vse posledice, ki izhajajo iz te kršitve, zlasti v zvezi z dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh okoliščinah. |
|
175 |
Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 116 do 118 te sodbe, mora predložitveno sodišče preveriti, ali so zadevne nacionalne določbe v skladu z zahtevami, navedenimi v prejšnji točki te sodbe, in po potrebi te določbe razlagati kar najbolj v skladu s pravom Unije, da se zagotovi polni učinek tega prava. Če take razlage ne bo mogoče opraviti, bo moralo – ker ima člen 6, od (1) do (3), Direktive (EU) 2016/800, kot je bilo navedeno v členu 119 te sodbe, neposredni učinek – na podlagi lastne pristojnosti izključiti nacionalne določbe, ki bi se izkazale za nezdružljive s pravom Unije. |
|
176 |
Glede na vse zgoraj navedene razloge, je treba na enajsto in dvanajsto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19 Direktive (EU) 2016/800 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka sodišču ne omogoča, da kot nedopustne razglasi obremenilne dokaze, ki izhajajo iz izjav otroka med zaslišanjem, ki ga je policija izvedla s kršitvijo pravice do dostopa do odvetnika, določene v členu 6 Direktive 2016/800, vendar pod pogojem, da lahko to sodišče v okviru kazenskega postopka na eni strani preveri, ali je bila ta pravica, razlagana ob upoštevanju člena 47 in člena 48(2) Listine, spoštovana, in na drugi strani izpelje vse posledice, ki izhajajo iz te kršitve, zlasti v zvezi z dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh okoliščinah. |
Stroški
|
177 |
Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. |
|
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: |
|
|
|
|
|
Podpisi |
( *1 ) Jezik postopka: poljščina.