z dne 5. septembra 2024 ( *1 )
„Pritožba – Lastna sredstva Evropske unije – Finančna odgovornost države članice – Plačilo zneska, ki ustreza izgubi lastnih sredstev, Evropski komisiji – Tožba, ki temelji na neupravičeni obogatitvi Unije – Obveznost držav članic na področju lastnih sredstev – Določitev zneskov lastnih sredstev – Knjiženje neizterjanih zneskov na račun B – Roki – Oprostitev obveznosti dati na razpolago zneske v višini določenih pravic, razglašene za neizterljive – Pogoji“
V zadevi C‑494/22 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 22. julija 2022,
Evropska komisija, ki jo zastopajo J.-P. Keppenne, T. Materne in P. Němečková, agenti,
pritožnica,
druge stranke v postopku so
Češka republika, ki jo zastopajo L. Březinová, O. Serdula, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
tožeča stranka na prvi stopnji,
ob intervenciji
Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopajo M. K. Bulterman, A. Hanje in J. Langer, agenti,
intervenientka v pritožbenem postopku,
Kraljevina Belgija, ki sta jo sprva zastopala S. Baeyens in J.-C. Halleux, nato pa S. Baeyens, P. Cottin in C. Pochet, agenti,
Republika Poljska, ki jo zastopajo B. Majczyna, A. Kramarczyk–Szaładzińska in R. Stańczyk, agenti,
intervenientki na prvi stopnji,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika tretjega senata, N. Piçarra, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodna tajnica: L. Carrasco Marco, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. januarja 2024,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 21. marca 2024
izreka naslednjo
Sodbo
|
1 |
Evropska komisija s pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 11. maja 2022, Češka republika/Komisija (T‑151/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2022:281), s katero je navedeno sodišče delno ugodilo tožbi Češke republike na podlagi člena 268 PDEU za vračilo zneska 40.482.255 čeških kron (CZK) (približno 1,6 milijona eurov), plačanega kot lastna sredstva Evropske unije. |
Pravni okvir
Carinski zakonik
|
2 |
Člen 217(1), prvi pododstavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307, v nadaljevanju: carinski zakonik), ki se uporablja za čas dejanskega stanja spora, je določal: „Vsak znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki je posledica carinskega dolga – v nadaljevanju ‚znesek dajatev‘ – morajo carinski organi, takoj potem, ko so jim na voljo potrebni podatki, izračunati in vnesti v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov (vknjižba).“ |
|
3 |
Člen 218 carinskega zakonika je določal: „1. Če nastane carinski dolg s sprejemom deklaracije blaga za kateri drugi postopek, kot je postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, ali s kakršnim koli drugim dejanjem, ki ima enak pravni učinek kot sprejem takšne deklaracije, se mora vknjižba zneska, ki ustreza temu carinskemu dolgu, opraviti takoj po izračunu tega zneska in najkasneje drugi dan, ki sledi dnevu prepustitve blaga. […] 3. V primeru, če carinski dolg nastane pod drugimi pogoji, kot so navedeni v odstavku 1, se mora vknjižba ustreznega zneska dajatev opraviti v roku dveh dni, kar se šteje od dneva, ko imajo carinski organi možnost, da
|
Uredba (ES) št. 515/97
|
4 |
Člen 17(2) Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 8, str. 217) določa: „Komisija sporoči pristojnim organom posamezne države članice vse informacije, ki so jim lahko v pomoč pri zagotavljanju spoštovanja carinske ali kmetijske zakonodaje in sicer, takoj ko so ji na razpolago.“ |
|
5 |
Člen 20 te uredbe določa: „1. Komisija lahko, da bi dosegla cilje te uredbe, pod pogoji iz člena 19 v soglasju in v tesnem sodelovanju s pristojnimi organi držav članic v tretjih državah uvede akcije Skupnosti za upravno sodelovanje in sodelovanje na področju poizvedb. 2. Akcije Skupnosti v tretjih državah iz odstavka 1 potekajo pod naslednjimi pogoji:
[…] 3. Komisija obvesti države članice in Evropski parlament o rezultatih akcij, izvedenih skladno s tem členom.“ |
|
6 |
Člen 45(1), prvi pododstavek, navedene uredbe določa: „Informacije, ki se skladno s to uredbo sporočajo v poljubni obliki, so zaupne, vključno s podatki, ki se hranijo v [carinskem informacijskem sistemu]. Za njih velja poklicna skrivnost in uživajo varstvo, ki je za informacije te vrste predvideno v nacionalni zakonodaji države članice, ki jih je prejela, in v ustreznih predpisih, ki se uporabljajo za institucije Skupnosti.“ |
Uredba (ES) št. 1073/1999
|
7 |
V uvodnih izjavah 1, 3 in 16 Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 91), ki se uporablja za čas dejanskega stanja spora, je bilo navedeno:
[…]
[…]
|
|
8 |
Člen 1(1) in (2) te uredbe je določal: „1. Za okrepitev boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejanjem, ki vplivajo na finančne interese Evropske skupnosti, [urad OLAF] […] izvaja pooblastila preiskovanja, prenesena na Komisijo s pravili, predpisi in sporazumi Skupnosti, ki veljajo na teh področjih. 2. [Urad OLAF] državam članicam zagotavlja pomoč Komisije pri organizaciji tesnega in rednega sodelovanja med pristojnimi organi, da bi uskladili svoje delovanje za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami. [Urad OLAF] sodeluje pri oblikovanju in razvoju postopkov za boj proti goljufijam in drugim nezakonitim dejanjem, ki vplivajo na finančne interese Evropske skupnosti.“ |
|
9 |
Člen 9 navedene uredbe, naslovljen „Poročilo o opravljeni preiskavi in sprejeti ukrepi po zaključku preiskave“, v odstavkih od 1 do 3 določa: „1. Po zaključku preiskave, ki jo izvede [urad OLAF], ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja [urada OLAF] o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. 2. Pri pripravi takšnih poročil se morajo upoštevati postopkovne zahteve, določene v nacionalni zakonodaji posamezne države članice. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna. 3. Poročila, pripravljena po opravljeni zunanji preiskavi, in vsi koristni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo pristojnim organom zadevnih držav članic v skladu s pravili, ki veljajo za zunanje preiskave.“ |
|
10 |
Člen 10 iste uredbe, ki se nanaša na podatke, ki jih pošilja urad OLAF, je v odstavku 1 določal: „[Urad OLAF] lahko kadarkoli pošlje pristojnim organom zadevne države članice podatke, ki jih je pridobil med zunanjo preiskavo, brez vpliva na člene 8, 9 in 11 te uredbe in na določbe Uredbe [Sveta] (Euratom, ES) št. 2185/96 [z dne 11. novembra 1986 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 303)].“ |
Sklepa 2000/597/ES, Euratom in 2007/436/ES, Euratom
|
11 |
Glede obdobja, na katero se nanaša dejansko stanje, sta se v zvezi s sistemom lastnih sredstev Unije zaporedno uporabljala dva sklepa, in sicer Sklep Sveta z dne 29. septembra 2000 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (2000/597/ES, Euratom) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 200), nato pa od 1. januarja 2007 Sklep Sveta z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (2007/436/ES, Euratom) (UL 2007, L 163, str. 17). |
|
12 |
V skladu s členom 2(1)(b) Sklepa 2000/597, katerega vsebina je v bistvu povzeta v členu 2(1)(a) Sklepa 2007/436, lastna sredstva v splošnem proračunu Unije sestavljajo med drugim prihodki iz „carinskih dajatev po skupni carinski tarifi in drugih dajatev, ki jih določijo ali jih bodo določile institucije [Unije] za trgovino z državami nečlanicami“. |
|
13 |
Člen 8(1), prvi in tretji pododstavek, Sklepa 2000/597 in člen 8(1), prvi in tretji pododstavek, Sklepa 2007/436 določata, na eni strani, da države članice ta lastna sredstva Unije zbirajo po nacionalnih pravilih, uvedenih z zakoni, drugimi predpisi ali upravnimi ukrepi, ki se po potrebi prilagodijo, da izpolnjujejo zahteve pravil Unije, in jih zagotovijo Komisiji, na drugi strani pa, da države članice navedena sredstva dajo na razpolago Komisiji. |
Uredba št. 1150/2000
|
14 |
Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa 2007/436 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 169) je rezultat dveh sprememb, ki sta bili v obdobju, na katero se nanaša dejansko stanje, uvedeni z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2028/2004 z dne 16. novembra 2004 (UL 2004, L 352, str. 1), z učinkom z dne 28. novembra 2004, oziroma z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 105/2009 z dne 26. januarja 2009 (UL 2009, L 36, str. 1), z učinkom z dne 1. januarja 2007 (v nadaljevanju: Uredba št. 1150/2000). |
|
15 |
Člen 2(1) Uredbe št. 1150/2000 je v odstavku 1 določal, da se pravica Unije do lastnih sredstev „določi takoj, ko so izpolnjeni pogoji za knjiženje pravice na račune in za obvestilo dolžnika, določeni v carinskih predpisih“. V tem členu 2 je bilo v odstavku 2, prvi pododstavek, natančneje določeno, da „[je] datum določitve pravice iz odstavka 1 […] datum knjiženja v računovodske knjige, ki so določene v carinskih predpisih“. Nazadnje, navedeni člen 2 je v odstavku 3, prvi pododstavek, določal, da „[se] [v] spornih primerih […] šteje, da za namene določitve pravice iz odstavka 1 lahko znesek pravice izračunajo pristojni upravni organi najkasneje do sprejetja prve upravne odločbe, s katero se obvesti dolžnika o dolgu, ali ob sprožitvi sodnega postopka, če je to prej“. |
|
16 |
Člen 6(1) in (3) te uredbe je določal: „1. Račune lastnih sredstev, ki so razčlenjeni po vrstah sredstev, vodi ministrstvo za finance vsake države članice ali organ, ki ga imenuje posamezna država članica. […] 3.
[...]“ |
|
17 |
Člen 9(1), prvi pododstavek, navedene uredbe je določal: „Po postopku iz člena 10 vsaka država članica lastna sredstva knjiži v dobro računa, ki je v imenu Komisije odprt pri ministrstvu za finance ali organu, ki ga je ta določila.“ |
|
18 |
Člen 10(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1150/2000 je določal med drugim rok za knjiženje lastnih sredstev na račun iz člena 9 zadnjenavedene uredbe, medtem ko je člen 11 te uredbe določal, da zadevna država članica za vsako zamudo pri tem knjiženju plača zamudne obresti. |
|
19 |
Člen 17(1) in (2) navedene uredbe je določal: „1. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da je v skladu s to uredbo Komisiji na razpolago znesek v višini pravic, določenih v členu 2. 2. Države članice niso dolžne dati na razpolago Komisiji zneskov v višini določenih pravic, ki jih ni mogoče izterjati ali:
Zneske določenih pravic se razglasi za neizterljive z odločitvijo pristojnega administrativnega organa, ki ugotovi, da jih ni mogoče izterjati. Za zneske določenih pravic se šteje, da so neizterljivi, če se najkasneje po obdobju petih let od datuma, ko so bile določene v skladu s členom 2, ali ko je v primeru upravne ali sodne pritožbe sprejeta, uradno sporočena ali objavljena končna odločitev. Če je bil znesek delno plačan, se zgoraj navedeno obdobje največ petih let začne od datuma zadnjega plačila, če dolg s tem ni poravnan. Zneske, za katere se razglasi ali šteje, da so neizterljivi, se dokončno odstrani iz posebnega računa iz člena 6(3)(b). Prikažejo se v Prilogi k četrtletnemu poročilu iz člena 6(4)(b) in po potrebi v četrtletnem poročilu iz člena 6(5).“ |
Dejansko stanje
|
20 |
Dejansko stanje je predstavljeno v točkah od 1 do 15 izpodbijane sodbe in ga je v delu, ki se nanaša na to pritožbo, mogoče povzeti, kot sledi. |
|
21 |
Urad OLAF je med 2. in 26. novembrom 2007 izvedel akcijo Skupnosti za upravno sodelovanje in sodelovanje na področju poizvedb v Laosu, v kateri je sodelovala predstavnica čeških carinskih organov (v nadaljevanju: preiskovalna akcija). Poizvedba se je nanašala na preverjanja v zvezi z uvozom v različne države članice žepnih plinskih vžigalnikov s kresilnim kamnom brez možnosti ponovnega polnjenja (v nadaljevanju: žepni vžigalniki) iz Laosa v obdobju med letom 2004 in letom 2007. Dne 15. novembra 2007 je bil sestavljen dokument, naslovljen „Agreed joint minutes“, ki so ga podpisali vsi člani akcije in pristojni laoški organi (v nadaljevanju: zapisnik z dne 15. novembra 2007). |
|
22 |
Urad OLAF je 30. maja 2008 na podlagi preiskovalne akcije sprejel poročilo o koncu akcije (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF). To poročilo je bilo 9. julija 2008 Češki republiki predloženo v nemški, angleški in francoski različici. Urad OLAF je 10. decembra 2008 sprejel končno poročilo o preiskavi. |
|
23 |
Iz ugotovitev iz poročila urada OLAF je razvidno, da je v obdobju, zajetem s tem poročilom, družba Baide lighter Industry (LAO) Co., Ltd. (v nadaljevanju: BAIDE) uvažala žepne vžigalnike s poreklom s Kitajske, ki pa so bili na carini predstavljeni kot vžigalniki iz Laosa, s čimer so se izognili protidampinški dajatvi Unije, ki se je uporabljala za žepne vžigalnike s poreklom s Kitajske. |
|
24 |
V poročilu urada OLAF je bilo v zvezi s tem navedeno, da „dokazi o kitajskem poreklu, pridobljeni med preiskovalno akcijo, zadostujejo, da države članice začnejo upravni postopek ponovne odmere dajatve“. Glede na to poročilo je bilo potrebno, „da države članice opravijo naknadne revizije in po potrebi preiskave v zvezi z zadevnimi uvozniki ter nujno začnejo postopek izterjave, če tega še niso storile“. |
|
25 |
Ugotovitve iz poročila urada OLAF so se nanašale med drugim na 28 primerov uvoza žepnih vžigalnikov v Češko republiko, ki jih je opravila družba BAIDE, pri čemer je blago sprostila v prosti promet med 26. septembrom 2005 in 1. marcem 2007 (v nadaljevanju: sporni uvoz). |
|
26 |
Pristojni češki carinski uradi so sprejeli ukrepe, da bi v teh primerih dajatve znova odmerili in izterjali. Vendar v vseh navedenih primerih ni bilo mogoče znova odmeriti in izterjati vseh določenih pravic. |
|
27 |
Med 22. septembrom 2008 in 18. februarjem 2009 so bili zneski v višini določenih pravic za sporni uvoz, vendar ki še niso bili izterjani, knjiženi na račun B. |
|
28 |
Češka republika je nato med novembrom 2013 in novembrom 2014 v skladu s predpisi, ki so se uporabljali, v informacijski sistem WOMIS (Write-Off Management Information System) vnesla primere, v katerih zneska lastnih sredstev Unije ni bilo mogoče izterjati. |
|
29 |
Češka republika je poleg tega Komisijo prosila, da bi bila oproščena obveznosti dati ji na razpolago lastna sredstva Unije, navedena v prejšnji točki. |
|
30 |
Komisija je z dopisom z dne 20. januarja 2015 Češko republiko v odgovor na to prošnjo obvestila, da pogoji iz člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 v nobenem od zadevnih primerov niso bili izpolnjeni. Komisija je zato češke organe pozvala, naj sprejmejo potrebne ukrepe za nakazilo zneska 53.976.340 CZK (približno 2,1 milijona eurov) na njen račun, in sicer najpozneje prvi delovni dan, ki sledi devetnajstemu dnevu drugega meseca po mesecu, v katerem je bil ta dopis poslan. |
|
31 |
Češka republika je 17. marca 2015 na račun Komisije, določen za ta namen, nakazala 75 % tega zneska, potem ko je odbila stroške zbiranja v višini 25 % navedenega zneska, torej skupaj 40.482.255 CZK (približno 1,6 milijona eurov). Pred tem je Češka republika v dopisu z dne 27. februarja 2015 izrazila pridržke, pri čemer je Komisiji pojasnila, da je šlo za pogojno plačilo, ob pridržku utemeljenosti zahtevkov te institucije, da bi se tako izognila plačilu obresti iz člena 11 Uredbe št. 1150/2000. |
Tožba pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
|
32 |
Češka republika je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. marca 2020, vložila tožbo na podlagi člena 268 PDEU za vračilo zneska 40.482.255 CZK (približno 1,6 milijona eurov) zaradi neupravičene obogatitve Unije. |
|
33 |
Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepoma z dne 16. septembra 2020 Kraljevini Belgiji in Republiki Poljski dovolil intervencijo v podporo predlogom Češke republike. |
|
34 |
Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo zahtevkom Češke republike. Tožbi je ugodilo v delu, v katerem se od Komisije zahteva vračilo zneska 17.828.399,66 CZK (približno 700.000 eurov), plačanega kot lastna sredstva Unije (točka 1 izreka), v preostalem pa je to tožbo zavrnilo (točka 2 izreka). |
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
|
35 |
Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
|
|
36 |
Češka republika Sodišču predlaga, naj:
|
|
37 |
Kraljevina Belgija in Republika Poljska Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in Komisiji naloži plačilo stroškov. |
|
38 |
Kraljevina Nizozemska je 11. januarja 2023 v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za intervencijo v okviru te pritožbe v podporo predlogom Češke republike. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 13. februarja 2023 temu predlogu ugodil. Kraljevina Nizozemska ni vložila intervencijske vloge. |
Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka
|
39 |
Češka republika je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 22. marca 2024, predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča ponovno odpre ustni del postopka. |
|
40 |
Češka republika v utemeljitev tega predloga trdi, da sklepni predlogi generalne pravobranilke, kar zadeva presojo drugega pritožbenega razloga, temeljijo na napačnem razumevanju dejanskega stanja. Namreč, ta je v točki 133 teh sklepnih predlogov menila, da ta država članica ni niti ravnala proaktivno niti ni od urada OLAF zahtevala potrebnih informacij, v točkah 138 in 143 navedenih sklepnih predlogov pa menila, da je navedena država članica zgolj pasivno čakala, da ji urad OLAF pošlje informacije. Vendar naj te trditve ne bi bile podprte z dejstvi, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo med drugim v točkah od 99 do 103, 122 in 124 izpodbijane sodbe. Te različne vidike naj bi bilo torej treba pojasniti. |
|
41 |
V zvezi s tem lahko Sodišče v skladu s členom 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali kadar stranka po koncu tega dela navede novo dejstvo, ki je lahko odločilno za odločitev Sodišča, ali kadar je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale. |
|
42 |
Poleg tega je treba opozoriti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca. Generalni pravobranilec na podlagi člena 252, drugi odstavek, PDEU popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je zahtevano njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih. Nestrinjanje stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca – ne glede na vprašanja, ki jih preuči v njih – zato samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 2023, Grupa Azoty in drugi/Komisija, C‑73/22 P in C‑77/22 P, EU:C:2023:570, točka 25 in navedena sodna praksa, in z dne 8. februarja 2024, Pilatus Bank/ECB, C‑256/22 P, EU:C:2024:125, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa). |
|
43 |
Vendar je iz razlogov, navedenih v utemeljitev njenega predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka, razvidno, da namerava Češka republika samo odgovoriti na nekatere dejanske presoje, ki jih je generalna pravobranilka izvedla v sklepnih predlogih, kar pa ni razlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka. |
|
44 |
V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka. |
Pritožba
|
45 |
Komisija v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga. |
|
46 |
Češka republika izpodbija najprej dopustnost vsakega od teh razlogov in zato pritožbo v celoti. |
|
47 |
V zvezi s tem je smiselno preučiti izpodbijanje dopustnosti v okviru preučitve vsakega od teh razlogov. |
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
|
48 |
Komisija s prvim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev pritožbe, trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 85 do 93 izpodbijane sodbe pri razlagi člena 6(3) in člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 napačno uporabilo pravo. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela. |
|
49 |
Komisija s prvim delom navedenega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 88, 90 in 93 izpodbijane sodbe pri razlagi člena 6(3) Uredbe št. 1150/2000 napačno uporabilo pravo. |
|
50 |
V zvezi s tem poudarja, da mora vsaka država članica, ki je odgovorna za upravljanje sistema lastnih sredstev, v zvezi s carinami na lastno pobudo in v rokih, določenih s pravom Unije, izvesti tri zaporedne operacije, določene v členih 2, 6 oziroma 10 Uredbe št. 1150/2000, in sicer določitev dajatev, njihovo knjiženje na račun A ali B in njihovo dajanje na razpolago. Te operacije naj bi bile tesno povezane s tem, da nespoštovanje pravil ali rokov, ki veljajo za eno od njih, neizogibno vpliva na izstopne transakcije. |
|
51 |
Člen 17(2) te uredbe naj bi določal oprostitev obveznosti izvedbe dajanja na razpolago. Tako naj bi Splošno sodišče v točki 84 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da taka oprostitev predpostavlja – poleg spoštovanja pogojev, navedenih v tej določbi – pravilno knjiženje pravic na račun B. |
|
52 |
Vendar naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da v skladu s točko 69 sodbe z dne 8. julija 2010, Komisija/Italija (C‑334/08, EU:C:2010:414), pravilnost knjiženja pomeni tudi, da se to opravi „ob spoštovanju prava Unije“. Ta zahteva naj ne bi pokrivala zgolj spoštovanja rokov za knjiženje pravic na račun A ali B, ampak tudi določitev pravic, takoj ko so izpolnjeni pogoji, določeni v carinskih predpisih. |
|
53 |
Zato naj v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 90 izpodbijane sodbe, knjiženje zadevnih pravic na račun B v roku, izračunanem od nepravočasnega datuma, na katerega so bile te pravice dejansko določene, ne bi bilo pravilno. V zvezi s tem naj okoliščina, da je knjiženje na račun B v skladu z mnenjem Splošnega sodišča „povsem računovodska transakcija“, ne bi bilo upoštevna. |
|
54 |
Komisija v drugem delu prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 85 do 88 in 93 izpodbijane sodbe pri razlagi člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 napačno uporabilo pravo. |
|
55 |
Prvič, Komisija poudarja, da se ta določba ne uporablja v primeru nepravilnega knjiženja na račun B. Vendar naj bi bilo knjiženje napačno, kadar – kot v obravnavanem primeru – so bile pravice na podlagi člena 2 te uredbe določene nepravočasno. |
|
56 |
Drugič, Komisija meni, da mora država članica v primeru, da se člen 17(2) Uredbe št. 1150/2000 ne uporablja, dati na razpolago Uniji znesek v višini pravic, določenih nepravočasno. Prikrajšanje te države članice naj bi bilo tako kot ustrezna obogatitev Unije torej utemeljeno z obveznostjo dati na razpolago. |
|
57 |
Zato naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 85 do 88 izpodbijane sodbe kot brezpredmetno zavrnilo trditev Komisije, in s tem, da je svojo analizo v točki 87 navedene sodbe omejilo zgolj na vidik rokov, določenih v členu 6 Uredbe št. 1150/2000. Iz tega naj bi sledilo tudi, da mora država članica – drugače, kot je Splošno sodišče presodilo v točki 88 navedene sodbe – dokazati, da so bile vse transakcije v zvezi z lastnimi sredstvi izvedene ob spoštovanju upoštevnih pravil, rokov in zaščite finančnih interesov Unije. |
|
58 |
Nazadnje, Komisija trdi, da lahko razlaga Splošnega sodišča povzroči škodljive posledice za finančne interese Unije. |
|
59 |
Češka republika odgovarja, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten, ker ne izpolnjuje postopkovnih zahtev iz člena 169(2) Poslovnika. Struktura in vsebina trditev, navedenih v utemeljitev tega razloga, naj namreč ne bi ustrezali razmejitvi navedenega razloga, kot jo je opravila Komisija. |
|
60 |
Natančneje, ta naj bi navedla trditve, ki naj bi bile brez vsakršne povezave z izpodbijanjem opredelitve knjiženja zadevnih pravic na račun B kot „povsem računovodske transakcije“ in naj bi oporekala upoštevnosti te opredelitve. Opustila naj bi navedbo konkretnih trditev v utemeljitev tega izpodbijanja in trditve, da bi morala Češka republika dokazati popolnost celotnega postopka določitve, izterjave in dajanja na razpolago pravic do lastnih sredstev. Podlaga obeh delov tega pritožbenega razloga naj ne bi ustrezala njihovi vsebini. Zgolj navedene vsebinske trditve naj se ne bi nanašale na spoštovanje roka za knjiženje pravic na račun B, ampak na njihovo pravočasno določitev in posledice nepravočasne določitve, kar naj ne bi bilo razvidno iz točk od 85 do 93 izpodbijane sodbe in naj bi bilo poleg tega predmet drugega pritožbenega razloga. Poleg tega naj iz prvega pritožbenega razloga ne bi bilo jasno razvidno, ali Komisija načrtuje nepravočasno knjiženje pravic na račun B ali pa meni, da teh pravic v primeru nepravilnosti nikakor ni mogoče knjižiti na ta račun. |
|
61 |
Vsekakor naj prvi pritožbeni razlog tudi ne bi bil utemeljen. |
|
62 |
V zvezi s tem Češka republika trdi, na prvem mestu, da člen 6(3) Uredbe št. 1150/2000 izrecno določa, da se rok za knjiženje pravic na račun B izračuna od takrat, ko „je bila pravica določena“, torej od trenutka dejanske določitve te pravice. Niti besedilo niti cilj člena 17(2) te uredbe naj ne bi preprečevala uporabe te določbe v primeru nepravočasnega knjiženja teh pravic na račun B. Razlaga, ki jo predlaga Komisija, naj bi bila v nasprotju s ciljem te določbe, saj naj bi državo članico prikrajšala za oprostitev obveznosti dajanja lastnih sredstev na razpolago, čeprav pravic ne more izterjati zaradi višje sile ali iz drugih razlogov, na katere nima vpliva. Knjiženje na račun B naj bi bila povsem računovodska transakcija. |
|
63 |
Na drugem mestu, Češka republika trdi, da se je Sodišče v sodbi z dne 8. julija 2010, Komisija/Italija (C‑334/08, EU:C:2010:414), izreklo o vsebinskih pogojih iz člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 v posebnem kontekstu, za katerega so značilna goljufiva ravnanja, na katera zadevna država članica nima vpliva. Glede na ta kontekst naj Komisija ne bi mogla iz te sodbe sklepati, da je knjiženje zadevnih pravic na račun B, ki je pravočasno in v roku, izračunanem od datuma, na katerega bi morale biti te pravice določene, predpogoj za uporabo te določbe. Sodišče naj ne bi niti preučilo izračuna roka za knjiženje pravic na račun B niti obravnavalo posledic nepravočasnega knjiženja. |
|
64 |
Na tretjem mestu, Češka republika trdi, da izpodbijana sodba nima škodljivih posledic za proračun Unije. |
|
65 |
Na četrtem mestu, Češka republika trdi, da trditev Komisije, da mora država članica v okviru tožbe za izterjavo neupravičeno plačanih zneskov dokazati, da je bil celotni carinski postopek izvršen v skladu s pravili, pravočasno in ob spoštovanju zaščite finančnih interesov Unije, ni nikakor povezana z vsebino prvega pritožbenega razloga. |
|
66 |
Kraljevina Belgija in Republika Poljska tudi predlagata, da se prvi pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen. |
|
67 |
Kraljevina Belgija opozarja, da rok za knjiženje dolga na račun B v skladu s členom 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000 teče od datuma določitve tega dolga. Torej naj v primeru nepravočasne določitve zadevnega dolga knjiženje na račun B ne bi bilo nepravočasno. Vendar naj bi v obravnavani zadevi iz točke 92 izpodbijane sodbe izhajalo, da določitev zadevnih pravic ni bila nepravočasna. |
|
68 |
Poleg tega naj nepravočasno knjiženje ne bi samodejno izključevalo možnost sklicevanja na člen 17(2) Uredbe št. 1150/2000. Točko 69 sodbe z dne 8. julija 2010, Komisija/Italija (C‑334/08, EU:C:2010:414), je namreč treba razlagati v kontekstu zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, tako da naj bi se nanašala samo na položaj, v katerem je določeni dolg knjižen na račun B, čeprav ne izpolnjuje vsebinskih pogojev za to. |
|
69 |
Republika Poljska v bistvu zadnjenavedeno trditev navaja tudi v zvezi z obsegom te točke 69 sodbe z dne 8. julija 2010, Italija (C‑334/08, EU:C:2010:414). |
|
70 |
Dodaja, da se rok za določitev carin – ob upoštevanju nejasnega in subjektivnega izraza „lahko […] izračunajo“ iz člena 2(3) Uredbe št. 1150/2000 – ne opira na objektivno in natančno merilo. Komisija naj bi v praksi samovoljno določala trenutek, ko lahko nacionalni carinski organi izračunajo in posledično določijo carine. Da bi se izognili samovoljnosti, bi bilo treba rok, določen v členu 6(3) te uredbe, izračunati od datuma, na katerega so bile carine dejansko določene. |
|
71 |
Nazadnje, trditev Komisije glede zaščite finančnih interesov Unije naj ne bi bila upoštevna, saj naj bi spori v zvezi s tradicionalnimi lastnimi sredstvi predstavljali zgolj majhen delež vseh zadev, ki se nanašajo na prispevke držav članic iz naslova teh sredstev, in z njimi torej ne bi bilo mogoče ogroziti sistema financiranja Unije. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker naj bi vsako nepravočasno dajanje lastnih sredstev na razpolago zadevno državo članico izpostavilo obveznosti plačila zamudnih obresti v skladu s členom 11 Uredbe št. 1150/2000. |
Presoja Sodišča
– Dopustnost
|
72 |
V skladu s členom 169(2) Poslovnika morajo biti v okviru navajanih pravnih razlogov in trditev natančno opredeljeni izpodbijani deli obrazložitve odločbe Splošnega sodišča. Tako je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki ta predlog specifično utemeljujejo, sicer sta pritožba ali zadevni pritožbeni razlog nedopustna (sodbi z dne 20. septembra 2018, Agria Polska in drugi/Komisija, C‑373/17 P, EU:C:2018:756, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 28. aprila 2022, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑666/19 P, EU:C:2022:323, točka 186). |
|
73 |
V zvezi s tem pritožbeni razlog, katerega utemeljitev ni dovolj jasna in natančna, da bi Sodišče lahko opravilo nadzor nad zakonitostjo, zlasti ker bistveni elementi, na katere se ta pritožbeni razlog opira, iz besedila te pritožbe, ki je v zvezi s tem formulirano nejasno in dvoumno, ne izhajajo dovolj dosledno in razumljivo, zahtev, na katere je bilo opozorjeno v prejšnji točki te sodbe, ne izpolnjuje in ga je zato treba razglasiti za nedopustnega (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 30 in navedena sodna praksa, in z dne 28. aprila 2022, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑666/19 P, EU:C:2022:323, točka 187). |
|
74 |
V obravnavani zadevi Komisija v pritožbi natančno in nedvoumno opredeljuje točke izpodbijane sodbe, ki jih izpodbija s prvim pritožbenim razlogom, in pojasnjuje razloge, iz katerih meni, da je bilo v teh točkah napačno uporabljeno pravo, kar tudi jasno pojasni. |
|
75 |
Poleg tega je iz pisanj Češke republike razvidno, da je ta lahko razumela obseg tega prvega pritožbenega razloga, in da je navedla trditve v obrambo. |
|
76 |
Prvi pritožbeni razlog je zato dopusten. |
– Utemeljenost
|
77 |
Komisija z obema deloma prvega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe, ki sta tesno povezana in ju je torej treba preučiti skupaj, izpodbija točke od 85 do 93 izpodbijane sodbe. |
|
78 |
Splošno sodišče je v teh točkah zavrnilo argumentacijo Komisije, v skladu s katero naj Češka republika v obravnavani zadevi ne bi bila upravičena do oprostitve obveznosti dajanja na razpolago lastnih sredstev, določeno v členu 17(2) Uredbe št. 1150/2000, ker zaradi nepravočasne določitve zadevnih pravic na podlagi člena 2 te uredbe te pravice niso bile pravilno knjižene na račun B na podlagi člena 6(3) navedene uredbe. |
|
79 |
Razlogovanje Splošnega sodišča v zvezi s tem temelji na dveh razlogih, katerih utemeljenost Komisija izpodbija s tem pritožbenim razlogom. |
|
80 |
Po eni strani je Splošno sodišče v točkah od 86 do 88 izpodbijane sodbe razsodilo, da je argumentacija te institucije brezpredmetna. Glede tega je navedlo, da od Češke republike v okviru tožbe, ki temelji na neupravičeni obogatitvi Unije, „ni mogoče zahtevati, da dokaže, da je bil celoten proces med carinskim postopkom, izterjavo dolga in transakcijami v zvezi z lastnimi sredstvi izveden v skladu z vsemi pravili, pravilno, pravočasno in ob upoštevanju zaščite finančnih interesov Unije“. Po mnenju Splošnega sodišča namreč dajanja lastnih sredstev na razpolago ni mogoče utemeljiti z obveznostjo spoštovanja rokov iz člena 6 Uredbe št. 1150/2000, katerih nespoštovanje ne pripelje do nikakršnega plačila, niti plačila zamudnih obresti. |
|
81 |
Po drugi strani je Splošno sodišče v točkah od 89 do 92 te sodbe menilo, da je treba v skladu s členom 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000 roke za knjiženje pravic na račun B vsekakor izračunati ne od datuma, na katerega bi zadevne pravice morale biti določene v skladu s členom 2 te uredbe, ampak od datuma, na katerega so te pravice dejansko bile določene. Vendar naj bi bil ta pogoj v obravnavani zadevi izpolnjen. |
|
82 |
Za presojo utemeljenosti teh razlogov glede na trditve strank je treba opozoriti, na prvem mestu, na dokazna pravila, ki se uporabljajo za tožbo, ki temelji na neupravičeni obogatitvi Unije. |
|
83 |
V skladu s sodno prakso Sodišča se pri taki tožbi, oblikovani na podlagi člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU, zahtevata dokaz o obogatitvi brez ustrezne pravne podlage tožene stranke in dokaz o prikrajšanju tožeče stranke, povezanem z navedeno obogatitvijo (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 2008, Masdar (UK)/Komisija, C‑47/07 P, EU:C:2008:726, točka 49, in z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 82). |
|
84 |
Splošno sodišče mora v okviru preučitve tovrstne tožbe, ki jo je vložila država članica, ki je Komisiji dala na razpolago znesek lastnih sredstev Unije, pri čemer je oblikovala pridržke glede utemeljenosti stališča te institucije, presoditi zlasti, ali upravičenje za prikrajšanje tožeče države članice, ki ustreza dajanju tega zneska na razpolago Komisiji, in posledično obogatitev te institucije izhajata iz obveznosti, ki so navedeni državi članici naložene v skladu s pravom Unije na področju lastnih sredstev Unije, ali pa, nasprotno, takega upravičenja zanju ni (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 83). |
|
85 |
V tem okviru mora torej tožeča država članica dokazati, da v skladu s pravili Unije, ki urejajo sistem lastnih sredstev, ni zavezana Komisiji dati na razpolago zneska lastnih sredstev, ki so predmet spora, in da je izpolnila obveznosti, ki jih ima iz tega naslova. |
|
86 |
V nasprotju s tem, na kar je Češka republika nakazovala s tem, ko je Komisiji očitala, da je med fazama predsodnega in sodnega postopka v tej zadevi večkrat spremenila stališče, iz zgoraj navedenega izhaja tudi, da predmeta tožbe, ki temelji na neupravičeni obogatitvi Unije in je vložena pod pogoji, navedenimi v točki 84 te sodbe, ni mogoče omejiti zgolj na zavrnitev stališča, ki ga je Komisija sprejela pred vložitvijo tožbe. Ta institucija lahko kot tožena stranka navede nove trditve za izpodbijanje stališča tožeče države članice. |
|
87 |
Na drugem mestu, opozoriti je treba na značilnosti sistema lastnih sredstev Unije in da jih je Sodišče povzelo v svoji sodni praksi. |
|
88 |
V zvezi s tem je v sedanjem stanju prava Unije upravljanje tega sistema zaupano državam članicam in spada zgolj pod njihovo odgovornost (sodbi z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 62, in z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 345). |
|
89 |
Tako je iz člena 8(1) sklepov 2000/597 in 2007/436 razvidno, da lastna sredstva Unije iz člena 2(1)(a) in (b) Sklepa 2000/597 oziroma člena 2(1)(a) Sklepa 2007/436 zbirajo države članice in da morajo te ta sredstva dati na razpolago Komisiji (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 2010, Komisija/Italija, C‑334/08, EU:C:2010:414, točka 34, in z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 340 in navedena sodna praksa). |
|
90 |
Države članice morajo za to v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1150/2000 določiti pravico Unije do lastnih sredstev takoj, ko so izpolnjeni pogoji za „knjiženje pravice na račune in za obvestilo dolžnika“, določeni v carinskih predpisih. Zato morajo države članice pravice, določene v skladu s členom 2 te uredbe, na račun lastnih sredstev Unije vknjižiti pod pogoji iz člena 6 navedene uredbe. V zvezi s tem je treba pojasniti, da se v skladu s členom 6(3)(b) te uredbe določena pravica, ki še ni bila izterjana in zanjo še ni bilo predloženo jamstvo, prikaže na posebnem računu, imenovanem „račun B“ (glej v tem smislu sodbi z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 341). |
|
91 |
Države članice morajo nato lastna sredstva Unije dati na razpolago Komisiji pod pogoji iz členov od 9 do 11 Uredbe št. 1150/2000, tako da jih ob spoštovanju določenih rokov vknjižijo v dobro računa, ki je v imenu te institucije odprt za to. V skladu s členom 11(1) te uredbe zadevna država članica za vsako zamudo pri knjiženju na ta račun plača zamudne obresti (sodbi z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 58, in z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 342). |
|
92 |
Poleg tega morajo države članice v skladu s členom 17(1) in (2) Uredbe št. 1150/2000 sprejeti vse potrebne ukrepe, da so zneski v višini pravic, določenih v skladu s členom 2 te uredbe, na razpolago Komisiji. Državam članicam teh ukrepov ni treba sprejeti le, če izterjave ni bilo mogoče izvesti zaradi višje sile ali če se izkaže, da izterjave dokončno ni mogoče izvesti iz razlogov, ki se državam članicam ne morejo pripisati. Zneski, za katere se razglasi ali šteje, da so neizterljivi, se dokončno odstranijo s posebnega računa iz člena 6(3)(b) navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 60). |
|
93 |
Utemeljenost tega pritožbenega razloga je treba presojati ob upoštevanju teh opozoril. |
|
94 |
Za to je treba na prvem mestu določiti začetek teka roka za knjiženje pravic na račun B na podlagi člena 6(3) Uredbe št. 1150/2000. |
|
95 |
Ta določba določa, da se „pravice, določene v skladu s členom 2“ te uredbe, knjižijo na račun lastnih sredstev „najkasneje prvi delovni dan 19. dnevu drugega meseca, ki je sledil mesecu, v katerem so bile pravice določene“, pri čemer je pojasnjeno, da ta rok velja za knjiženje pravic tako na račun A kot na račun B. |
|
96 |
Na prvi pogled – kot trdi zlasti Češka republika – bi bilo rabo preteklika sicer mogoče razumeti tako, da rok iz člena 6(3) Uredbe 1150/2000 teče od datuma, na katerega so bile pravice dejansko določene, vključno s primerom nepravočasne določitve, in to neodvisno od datuma, na katerega bi te pravice morale biti določene. |
|
97 |
Vendar besedilo člena 6(3) te uredbe s tem, ko določa, da je treba na račun lastnih sredstev vknjižiti „pravice, določene v skladu s členom 2 [Uredbe št. 1150/2000]“, vzpostavlja neločljivo povezavo med knjiženjem na ta račun in predhodno določitvijo pravic, pri čemer je ta povezava poleg tega priznana s sodno prakso Sodišča (glej v tem smislu sodbi z dne 20. marca 1986, Komisija/Nemčija, 303/84, EU:C:1986:140, točka 11, in z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 59). |
|
98 |
Rok za knjiženje določenih pravic na račun lastnih sredstev je treba torej presojati glede na obveznost določitve pravic, določeno v členu 2 Uredbe št. 1150/2000. Knjiženje pravic na račun zato predpostavlja njihovo določitev v skladu s tem členom 2, ki mora nastopiti pravočasno (glej po analogiji sodbo z dne 5. oktobra 2006, Komisija/Nizozemska, C‑312/04, EU:C:2006:643, točke od 58 do 62), to je takoj, ko so izpolnjeni pogoji, določeni v carinskih predpisih, kar zadeva upoštevanje zneska pravice in obvestilo dolžnika. |
|
99 |
Ker zadnjenavedena določba tako abstraktno in objektivno določa pogoje, pod katerimi nastane obveznost določitve pravice Unije do lastnih sredstev, ni mogoče – kot Republika Poljska – zatrjevati, da znesek, do katerega je treba določiti pravice, samovoljno določi Komisija. |
|
100 |
Zato se v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 90 izpodbijane sodbe, spoštovanje roka, v katerem je treba pravice vnesti na račun lastnih sredstev na podlagi člena 6(3) Uredbe št. 1150/2000, presoja od datuma, na katerega je treba ali bi bilo treba pravice določiti na podlagi člena 2 te uredbe. |
|
101 |
Ta ugotovitev je podprta z odgovornostjo, ki jo imajo države članice pri upravljanju sistema lastnih sredstev, ki zahteva – kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 94 sklepnih predlogov – da se obveznosti teh držav članic glede določitve pravic, njihovega knjiženja na račun lastnih sredstev in njihovega dajanja na razpolago razlagajo ozko. |
|
102 |
Nujna je še toliko bolj, ker bi nasprotna razlaga člena 6(3) Uredbe št. 1150/2000 državam članicam dopuščala, da neupravičeno zamujajo z določitvijo pravic in posledično z njihovim knjiženjem na račun lastnih sredstev ter njihovim dajanjem na razpolago, sicer bi tako obstajalo tveganje nastanka okoliščin, ki povzročijo nezmožnost izvedbe njihove izterjave. |
|
103 |
Na drugem mestu, Sodišče je že razsodilo, da se za obstoj možnosti, da so države članice oproščene obveznosti dati Komisiji na razpolago zneske v višini pravic, določenih v skladu s členom 17(2) Uredbe št. 1150/2000, ne zahteva le, da so izpolnjeni pogoji iz te določbe, temveč tudi, da so bile navedene pravice pravilno knjižene na račun B, povedano drugače, da je bilo knjiženje izvedeno ob spoštovanju prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2010, Komisija/Italija, C‑334/08, EU:C:2010:414, točki 65 in 69). |
|
104 |
Čeprav je res, da – kot trdijo vse države članice, ki so bile udeležene na tej stopnji – se je zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 8. julija 2010, Komisija/Italija (C‑334/08, EU:C:2010:414), nanašala na dejanski kontekst, ki se razlikuje od tega v tej zadevi, pa to ne spremeni dejstva, da nič v tej sodbi ne kaže na to, da je Sodišče nameravalo omejiti obseg zahteve po pravilnem knjiženju na račun B samo na dejanski kontekst, o katerem je odločalo. |
|
105 |
Zato je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 103 te sodbe, in ob upoštevanju tudi razlogov, navedenih v točkah 101 in 102 te sodbe – tako kot Komisija – ugotoviti, da država članica ne more biti oproščena obveznosti dajanja Komisiji na razpolago zneskov v višini pravic, ki glede na rok, določen v členu 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000 v povezavi s členom 2 te uredbe, niso bile pravilno knjižene na račun B, in sicer zaradi nepravočasne določitve teh pravic. |
|
106 |
Zato kadar se država članica ob vložitvi tožbe, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, pod pogoji, opredeljenimi v točkah od 83 do 85 te sodbe, sklicuje na oprostitev obveznosti dati Komisiji na razpolago lastna sredstva Unije, določeno v členu 17(2) Uredbe št. 1150/2000, mora ta država članica dokazati pravilnost postopka določitve zadevnih pravic in knjiženja teh pravic na račun B, vključno s spoštovanjem upoštevnih rokov. Če navedena država članica tega ne dokaže, ne more biti upravičena do te oprostitve in mora zato izvesti dajanje na razpolago lastnih sredstev. To dajanje na razpolago zato ne sme pomeniti obogatitve brez veljavne pravne podlage Unije. |
|
107 |
Iz tega sledi, da je Splošno sodišče v točkah 87 in 88 izpodbijane sodbe napačno razsodilo, da Češki republiki ni treba dokazati pravilnosti transakcij v zvezi z lastnimi sredstvi. |
|
108 |
Glede na zgoraj navedene razloge je treba obema deloma prvega pritožbenega razloga ugoditi. |
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
|
109 |
Komisija z drugim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev pritožbe, trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 94 do 126 izpodbijane sodbe pri razlagi člena 2(1) in člena 17(1) Uredbe št. 1150/2000 v povezavi s členom 217(1) carinskega zakonika ter člena 325 PDEU napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče naj bi namreč napačno razsodilo, da je Češka republika lahko pričakovala, da ji bo urad OLAF uradno sporočil dokaze, zbrane med preiskovalno akcijo, čeprav je imela predstavnica češke carinske uprave pravico, da od urada OLAF zahteva in prejme zbrane dokaze takoj po njeni vrnitvi z akcije. Po mnenju Komisije je bila Češka republika, nasprotno, zavezana takoj po tej vrnitvi od urada OLAF zahtevati dokaze, zbrane med to akcijo, kar naj bi ji omogočilo določitev pravice Unije do lastnih sredstev v dneh, ki so sledili navedeni vrnitvi. |
|
110 |
Na prvem mestu, Komisija se opira na določbe člena 2(1) in člena 17(1) Uredbe št. 1150/2000 v povezavi s členom 217(1) carinskega zakonika. |
|
111 |
Trdi, da morajo države članice takoj, ko je mogoče, sprejeti vse ukrepe, potrebne za zagotavljanje učinkovitega in popolnega pobiranja carin. Določitev pravice do lastnih sredstev naj bi morala v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1150/2000 nastopiti „takoj, ko so izpolnjeni pogoji za knjiženje upravičenega zneska na račune in za obvestitev dolžnika, določeni v carinskih predpisih“. Glede na člen 217(1) carinskega zakonika naj bi morali torej carinski organi določiti dajatve, ki izhajajo iz carinskega dolga, takoj ko imajo na voljo potrebne elemente in lahko izračunajo znesek teh dajatev ter določijo dolžnika. Ker so države članice odgovorne za določitev carinskega dolga in določitev pravic do lastnih sredstev, naj bi bile zavezane sprejeti vse potrebne ukrepe v skladu s členom 17(1) Uredbe št. 1150/2000 za zagotovitev, da so Komisiji na razpolago zneski v višini pravic, določenih v skladu s členom 2 te uredbe, pod pogoji, določenimi z navedeno uredbo. |
|
112 |
Komisija priznava, da lahko država članica, da bi lahko določila carinski dolg, sodeluje z uradom OLAF, pri čemer poudarja, da – kot izhaja iz uvodne izjave 3 Uredbe št. 1073/1999 – ustanovitev in preiskovalne pristojnosti tega urada ne morejo vplivati na sedanjo razdelitev in ravnotežje odgovornosti med ravnema države in Unije. Tako naj bi iz člena 1(2) te uredbe izhajalo, da ima urad OLAF zgolj podporno vlogo in da lahko izdaja le nezavezujoča priporočila, naslovljena na organe Unije ali nacionalne organe. |
|
113 |
V teh okoliščinah Komisija meni, da zaradi poteka preiskave pred uradom OLAF država članica ne more biti oproščena obveznosti, da sprejme potrebne ukrepe, ki jih nalaga pravo Unije, in da zaradi pomoči urada OLAF te države ne morejo biti oproščene dolžnosti skrbnega ravnanja pri pobiranju carin. V obravnavani zadevi je bila Češka republika torej zavezana – vzporedno s preiskovalno akcijo in neodvisno od te akcije – sprejeti ukrepe, potrebne za določitev carinskega dolga. Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 119 izpodbijane sodbe, je lahko predstavnica češke carinske uprave takoj ob vrnitvi s te akcije pri uradu OLAF zahtevala in prejela dokaze, priložene zapisniku z dne 15. novembra 2007, in jih sporočila pristojnim češkim organom, pri čemer so ti dokazi zadostovali za določitev carinskega dolga družbe BAIDE. Poleg tega naj bi imela Češka republika dovolj informacij takoj ob vrnitvi s preiskovalne akcije. |
|
114 |
Taka ugotovitev naj bi bila nujna še toliko bolj zaradi odgovornosti držav članic na področju lastnih sredstev. Nasprotno, pristop Splošnega sodišča naj bi državi članici omogočil, da izkaže pasivnost in malomarnost zgolj zato, ker se je urad OLAF zavezal, da ji sporoči dokaze, zbrane med preiskovalno akcijo. |
|
115 |
Zahtevo po hitrosti ob določanju carinskega dolga naj bi bilo mogoče opreti še na člen 45(1) Uredbe št. 515/97. Ta člen naj bi omogočal zagotavljanje polnega učinka člena 20(2)(b) te uredbe in, natančneje, udeležbe izvedencev, ki jih države članice pošljejo na preiskovalne akcije, ki jih vodi urad OLAF, v tretje države. |
|
116 |
Na drugem mestu, Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo tudi člen 325 PDEU. Ta določba naj bi državam članicam nalagala obveznost brezpogojnega rezultata, da sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotavljanje učinkovitega in popolnega pobiranja carin, in naj bi jim prepuščal le izbiro ukrepov, ki jih je treba sprejeti ob spoštovanju načel sorazmernosti, enakovrednosti in učinkovitosti. Tako naj bi bila Češka republika na podlagi navedene določbe zavezana določiti carinski dolg najpozneje v dneh, ki sledijo vrnitvi s preiskovalne akcije. |
|
117 |
Komisija ugotavlja, da je bil carinski dolg določen nepravočasno, tako da zneski v višini tega dolga niso bili pravilno knjiženi na račun B. Češka republika naj bi s tem, ko je nepravočasno določila carinski dolg, sama sprožila nastanek pogojev za uporabo člena 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000, tako da je Splošno sodišče, ne da bi storilo napako, lahko razsodilo le, da se uporabi člen 17(2) navedene uredbe. |
|
118 |
Češka republika odgovarja, da je drugi pritožbeni razlog nedopusten. Prvič, argumentacija, navedena v opombi št. 55 pritožbe, v skladu s katero naj bi imela ta država članica dovolj informacij za izvedbo določitve protidampinških dajatev, ki jih je dolgovala družba BAIDE, pred udeležbo pri preiskovalni akciji, naj ne bi bila povezana s predmetom tega pritožbenega razloga. Prav tako naj bi bila to nova trditev, ker naj Komisija pred Splošnim sodiščem ne bi trdila, da je imela Češka republika dovolj informacij za izvedbo take določitve pred koncem preiskovalne akcije. Drugič, trditev v zvezi z domnevno kršitvijo člena 325 PDEU naj bi bila prvič navedena v fazi pritožbe. Tretjič, drugi pritožbeni razlog naj bi bil formalno usmerjen zoper točke od 94 do 126 izpodbijane sodbe, a naj bi se v resnici nanašal le na točke od 122 do 125 te sodbe. |
|
119 |
Češka republika vsekakor meni, da je drugi pritožbeni razlog tudi neutemeljen, saj je lahko legitimno pričakovala, da ji bo urad OLAF posredoval svoje poročilo. |
|
120 |
Prvič, niti neobstoj pooblastila Komisije za odločanje na področju lastnih sredstev niti nezavezujoča narava priporočil urada OLAF ne moreta omajati dejstva, da je učinkovito sodelovanje držav članic s Komisijo in uradom OLAF v nekaterih primerih bistveni pogoj za to, da lahko države članice izvedejo določitev pravic do lastnih sredstev in njihovo izterjavo. |
|
121 |
Drugič, iz dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča naj bi izhajalo, da je bilo dajatve na sporni uvoz mogoče določiti le na podlagi dokazov, pridobljenih v okviru preiskovalne akcije. Urad OLAF, ki se je zavezal, da bo te dokaze sporočil Češki republiki, naj bi ji jih posredoval nepravočasno, to je 9. julija 2008, s čimer naj bi kršil svojo zavezo. Češka republika meni, da je lahko legitimno pričakovala, da bo urad OLAF spoštoval svojo zavezo v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, določenim v členu 4(3) PEU. |
|
122 |
Tretjič, Komisija naj bi poskušala na Češko republiko prenesti odgovornost za lastno zamudo, povezano z nepravočasnim posredovanjem dokazov s strani urada OLAF. |
|
123 |
Splošno sodišče je torej, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točkah 123 in 126 izpodbijane sodbe razsodilo, da v okoliščinah te zadeve tej državi članici ni bilo mogoče očitati, da pri uradu OLAF ni zaprosila za predložitev dokazov takoj po vrnitvi s preiskovalne akcije. |
|
124 |
V vsakem primeru v delu, v katerem Komisija izpodbija dejstvo, da je Češka republika lahko menila, da je – kot je Splošno sodišče razsodilo v točki 124 izpodbijane sodbe – nujno pričakovati, da bo urad OLAF analiziral in preveril dokaze, ta država članica opozarja, da veljavna ureditev določa prav to, da se dokazi, zbrani v okviru preiskave, ki jo vodi urad OLAF, analizirajo, presodijo in nato posredujejo državam članicam v obliki poročil o misijah in poročil o preiskavah. Poleg tega naj bi iz člena 9(2) Uredbe št. 1073/1999 v povezavi z uvodno izjavo 16 te uredbe izhajalo, da ima poročilo urada OLAF o misiji bistveno dokazno vrednost. Urad OLAF naj bi lahko najbolje sam opravil analizo in presojo dokazov, kot je Splošno sodišče razsodilo v točki 124 izpodbijane sodbe, in to še toliko bolj, kadar so ti dokazi zbrani v okviru preiskovalne akcije, opravljene v tretji državi, in imajo lahko posledice na številne države članice. |
|
125 |
Češka republika dodaja, da je imel urad OLAF možnost posredovati upoštevne dokaze državam članicam pred sprejetjem poročila o misiji, in sicer v skladu s členom 10 Uredbe št. 1073/1999 v povezavi s členom 17(2) Uredbe št. 515/97. Vendar bi urad OLAF, ki je vedel, da je Češka republika potrebovala zbrane dokaze, lahko, ob upoštevanju velike zamude pri poročilu o misiji, uporabil to možnost. |
|
126 |
Kraljevina Belgija in Republika Poljska se v bistvu pridružujeta stališču, ki ga zastopa Češka republika. |
|
127 |
Kraljevina Belgija dodaja, da bo argumentacija Komisije, ki temelji na odgovornosti držav članic, pripeljala do tega, da bo Češka republika sama nosila negativne finančne posledice zamude, ki jo je treba pripisati uradu OLAF. Poleg tega naj trditve Komisije v zvezi s polnim učinkom člena 20(1) in (2) Uredbe št. 515/97 ne bi bilo mogoče sprejeti. Nazadnje, člena 325 PDEU naj ne bi bilo mogoče razlagati tako, da v okoliščinah te zadeve državam članicam nalaga dodatne obveznosti poleg tistih, določenih z Uredbo št. 1150/2000. |
|
128 |
Republika Poljska poudarja, da ni mogoče ugotoviti, da je Češka republika kršila člen 325 PDEU, ker je vložila ustrezna prizadevanja v to, da je določila zadevni davčni dolg. |
Presoja Sodišča
– Dopustnost
|
129 |
V skladu z ustaljeno sodno prakso, če bi se stranki dopustilo, da pred Sodiščem prvič navede razlog, ki ga ni navedla pred Splošnim sodiščem, bi se ji s tem dopustilo, da Sodišču, katerega pristojnost pritožbenem postopku je omejena, predloži širši spor od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji (sodbi z dne 1. junija 1994, Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi, C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 59, in z dne 26. februarja 2020, ESZD/Alba Aguilera in drugi, C‑427/18 P, EU:C:2020:109, točka 45). |
|
130 |
Sodišče je kljub temu že večkrat razsodilo, da lahko pritožnik pri njem vloži pritožbo, v kateri navaja razloge, ki izhajajo iz same izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika (glej v tem smislu sodbi z dne 29. novembra 2007, Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi/Komisija, C‑176/06 P, EU:C:2007:730, točka 17, in z dne 26. februarja 2020, ESZD/Alba Aguilera in drugi, C‑427/18 P, EU:C:2020:109, točka 54). |
|
131 |
V obravnavani zadevi, prvič, čeprav je bilo treba opombo na strani 55 pritožbe razumeti – kot Češka republika – kot trditev, da je imela ta država članica že pred vrnitvijo s preiskovalne akcije dovolj elementov, da bi določila zadevne pravice, taka trditev ni povzeta v vsebini drugega pritožbenega razloga. Obstoj te opombe torej ne more vplivati na dopustnost navedenega pritožbenega razloga. |
|
132 |
Drugič, čeprav je res, da se Komisija pred Splošnim sodiščem ni sklicevala na člen 325 PDEU, pa to ne spremeni dejstva, da se s trditvijo, ki temelji na tej določbi, želi dokazati napačna uporaba prava s strani navedenega sodišča. Zato je ta trditev dopustna. |
|
133 |
Tretjič, dvoumna opredelitev točk, ki se izpodbijajo z drugim pritožbenim razlogom – če se šteje za dokazano – ni Češki republiki nikakor preprečila, da bi razumela vsebino tega razloga, ki je jasno razvidna iz pisanj Komisije, in navedla trditve v obrambo. |
|
134 |
Drugi pritožbeni razlog je zato dopusten. |
– Utemeljenost
|
135 |
Komisija z drugim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija utemeljenost presoj Splošnega sodišča v točkah od 94 do 126 izpodbijane sodbe v zvezi z datumom, na katerega je morala Češka republika določiti protidampinške dajatve, ki jih je dolgovala družba BAIDE, v povezavi s spornim uvozom. |
|
136 |
Splošno sodišče je v teh točkah v bistvu ugotovilo, da Češka republika ni bila zavezana določiti teh pravic takoj v dneh po vrnitvi s preiskovalne akcije in da je lahko legitimno pričakovala posredovanje poročila urada OLAF, ki so mu bili priloženi dokazi, zbrani ob tej akciji. |
|
137 |
Natančneje, Splošno sodišče je v točkah 119 in 121 izpodbijane sodbe razsodilo, da je bila predstavnica češke carinske uprave, ki je sodelovala v preiskovalni akciji, pooblaščena za to, da od urada OLAF zahteva in prejme dokaze, priložene zapisniku z dne 15. novembra 2007, in jih sporoči pristojnim češkim organom, da jih ti uporabijo kot dokaze zoper družbo BAIDE, in to celo v primeru, da bi urad OLAF moral te dokaze preveriti, preden jih posreduje. V točkah od 122 do 124 navedene sodbe je ugotovilo, da se je urad OLAF vendarle zavezal Češki republiki sporočiti navedene dokaze takoj na začetku leta 2008, ampak je prepozno sporočil svoje poročilo, ki so mu bili navedeni dokazi priloženi. V teh okoliščinah po mnenju Splošnega sodišča Češki republiki ni bilo mogoče očitati, da je čakala na sporočitev poročila urada OLAF in da za predložitev dokazov ni zaprosila takoj ob vrnitvi s preiskovalne akcije. Glede na te elemente je Splošno sodišče v točki 125 navedene sodbe ugotovilo, da je Češka republika dokazala, da ni mogla takoj ob vrnitvi s preiskovalne akcije imeti dokazov, potrebnih za določitev protidampinških dajatev, ki jih je dolgovala družba BAIDE za sporni uvoz. |
|
138 |
V zvezi s tem je treba opozoriti, da je – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 88 te sodbe – v sedanjem stanju prava Unije upravljanje sistema lastnih sredstev Unije zaupano državam članicam in spada zgolj pod njihovo odgovornost. |
|
139 |
Poleg tega, kadar obstaja neposredna povezava med pobiranjem prihodkov iz carin in dajanjem ustreznih sredstev na razpolago Komisiji, morajo države članice v skladu z obveznostmi, ki so jim naložene na podlagi člena 325(1) PDEU, zaščititi finančne interese Unije pred goljufijo ali vsemi drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki lahko škodijo tem interesom, in sprejeti ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja teh dajatev in zato teh sredstev (sodba z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 346 in navedena sodna praksa). |
|
140 |
Pri izvrševanju te odgovornosti morajo države članice v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1150/2000 določiti pravico Unije do lastnih sredstev takoj, ko so izpolnjeni pogoji za „knjiženje pravice na račune in za obvestilo dolžnika“, določeni v carinskih predpisih. Obveznost držav članic, da določijo pravico Unije do lastnih sredstev, torej nastane, takoj ko so ti pogoji izpolnjeni, ne da bi bilo potrebno, da je bila vknjižba dejansko izvršena. Kot je razvidno iz členov 217 in 218 carinskega zakonika, so navedeni pogoji izpolnjeni, ko imajo carinski organi na voljo potrebne elemente ter zato lahko izračunajo znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, in določijo dolžnika (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2005, Komisija/Danska, C‑392/02, EU:C:2005:683, točke od 57 do 59). |
|
141 |
V obravnavani zadevi iz dejstev, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 1, 99, 178 in 183 izpodbijane sodbe ter ki pred Sodiščem niso bila izpodbijana in jih to sodišče ob neobstoju kakršne koli trditve o izkrivljanju ne preverja, izhaja, prvič, da je bila Češka republika seznanjena s tem, da obstaja goljufiv uvoz, za katerega je bilo v deklaraciji navedeno, da je iz Laosa, in ga je pred tem družba BAIDE vnesla na njeno ozemlje, drugič, da je ta država članica uradu OLAF pred to akcijo posredovala seznam spornega uvoza, katerega poreklo je bilo treba preveriti, in tretjič, da je predstavnica češke carinske uprave sodelovala pri navedeni akciji in na koncu iste misije podpisala zapisnik z dne 15. novembra 2007. |
|
142 |
Prav tako iz dejstev, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 2, 122 in 124 izpodbijane sodbe, izhaja, da se je urad OLAF zavezal Češki republiki sporočiti dokaze, zbrane ob tej akciji, takoj na začetku leta 2008, ampak je urad OLAF svoje poročilo, ki so mu bili priloženi ti dokazi, sporočil šele 9. julija 2008, medtem ko je Češka republika menila, da je treba počakati, da urad OLAF navedene dokaze analizira in preveri, preden jih uporabi v okviru postopka ponovne odmere davka. |
|
143 |
Vendar Splošno sodišče glede na te elemente ni moglo, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točkah od 124 do 126 izpodbijane sodbe razsoditi, da je Češka republika lahko pričakovala posredovanje poročila urada OLAF skupaj z dokazi – brez zaprosila za te dokaze – pred zaključkom tega poročila in da ta država članica ni kršila obveznosti, ki jih je imela v okviru upravljanja sistema lastnih sredstev Unije s tem, da ni določila zadevnih pravic v dneh po vrnitvi s preiskovalne akcije. |
|
144 |
Država članica namreč ob upoštevanju odgovornosti, ki jo ima v okviru upravljanja sistema lastnih sredstev in pri zaščiti finančnih interesov Unije, ne more – tudi če je seznanjena z resnim tveganjem goljufije v zvezi z opredeljenim uvozom in če je bilo to tveganje preverjeno in potrjeno ob zunanji preiskavi, ki jo je opravil urad OLAF v tretji državi ob prisotnosti predstavnice te države članice – zgolj več mesecev čakati na posredovanje končnega poročila urada OLAF skupaj z dokazi, ne da bi kadar koli zaprosila za predhodno posredovanje teh dokazov. Nasprotno, ob upoštevanju te odgovornosti mora navedena država članica sprejeti vse koristne ukrepe, ki ji omogočajo, da zbere elemente, potrebne za določitev zadevnih pravic. |
|
145 |
Z nobeno od trditev, navedenih v obrambo, ni mogoče ovreči te ugotovitve. |
|
146 |
Prvič, v zvezi s trditvijo, da je urad OLAF prepozno posredoval svoje poročilo in dokaze, je treba ugotoviti, da izvedba zunanje preiskave s strani urada OLAF v tretji državi – v sedanjem stanju prava Unije pri upravljanju sistema lastnih sredstev Unije – ni taka, da bi lahko države članice oprostila odgovornosti, ki jo imajo. |
|
147 |
Tako po eni strani ob upoštevanju uvodne izjave 3 Uredbe št. 1073/1999 izvedba preiskave ne more spremeniti razdelitve in ravnotežja odgovornosti med nacionalno ravnjo in ravnjo Unije. Urad OLAF ima, kot je razvidno iz člena 1(2) te uredbe, podporno vlogo in vlogo usklajevanja ukrepanja, katerega cilj je zaščita finančnih interesov Unije pred goljufijami. Poročila, ki jih urad OLAF sprejme na koncu preiskave, ki jo opravi, v skladu s členom 9(1) navedene uredbe vsebujejo „[med drugim] ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja [urada OLAF] o ukrepih, ki jih je treba sprejeti“. Tako morajo države članice pri izvrševanju odgovornosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije, odločiti o tem, kako je treba nadaljevati po takem poročilu. |
|
148 |
Po drugi strani, v skladu s členom 10(1) Uredbe št. 1073/1999 „lahko“ urad OLAF „kadarkoli pošlje pristojnim organom zadevne države članice podatke, ki jih je pridobil med zunanjo preiskavo“. Ob upoštevanju uporabe glagola „moči“, ki kaže na to, da ima urad OLAF glede tega polje proste presoje, iz te določbe ni mogoče sklepati na to, da opustitev urada OLAF, da posreduje dokaze pred zaključkom svojega poročila, zadevno državo članico oprosti odgovornosti pri upravljanju sistema lastnih sredstev. |
|
149 |
Drugič, učinek dolžnosti lojalnega sodelovanja, ki jo ima urad OLAF, poleg tega ne more biti, niti da spremeni razdelitev nalog in odgovornosti, kot je določena za izvajanje Uredbe št. 1073/1999 (glej po analogiji sklep predsednika Sodišča z dne 19. aprila 2005, Tillack/Komisija, C‑521/04 P(R), EU:C:2005:240, točka 33), niti da države članice oprosti odgovornosti, ki jih imajo pri upravljanju sistema lastnih sredstev Unije. |
|
150 |
Poleg tega morajo v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3), drugi pododstavek, PEU, države članice, ki so same podvržene temu načelu, sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev polne učinkovitosti prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo (Boj proti goljufijam s prenizkim vrednotenjem), C‑213/19, EU:C:2022:167, točka 584 in navedena sodna praksa). |
|
151 |
Glede na zgoraj navedene razloge je treba drugemu pritožbenemu razlogu ugoditi. |
|
152 |
Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je v točki 1 izreka ugodeno tožbi Češke republike v delu, v katerem se od Komisije zahteva vračilo zneska 17.828.399,66 CZK (približno 700.000 eurov), plačanega kot lastna sredstva Unije. |
Tožba pred Splošnim sodiščem
|
153 |
V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče ob razveljavitvi sodbe Splošnega sodišča sámo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. |
|
154 |
V obravnavani zadevi tožba Češke republike pred Splošnim sodiščem temelji na trditvah, ki so bile predmet kontradiktorne razprave pred navedenim sodiščem in torej preučitev ne potrebuje sprejetja nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali dodatne preučitve spisa (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 130). V teh okoliščinah je treba – ker stanje postopka to dovoljuje – dokončno odločiti o tem sporu. |
|
155 |
V zvezi s tem iz točke 152 te sodbe izhaja, da je izpodbijana sodba razveljavljena samo v delu, v katerem je v točki 1 izreka ugodeno tožbi Češke republike v delu, v katerem se s to tožbo od Komisije zahteva vračilo zneska 17.828.399,66 CZK (približno 700.000 eurov, v nadaljevanju: sporni znesek). |
|
156 |
Nasprotno, točka 2 izreka izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče tožbo Češke republike v preostalem zavrnilo, ni bila predmet pritožbe, tako da je pravnomočna, ne glede na delno razveljavitev te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona, C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točke od 109 do 111). |
|
157 |
Tožba v zadevi T‑151/20 torej obstaja še naprej le v delu, v katerem se s to tožbo želi doseči pridobitev vračila spornega zneska. |
|
158 |
Češka republika v utemeljitev tožbe v bistvu trdi, da tega zneska ne dolguje, ker je lahko ukrepe, potrebne za njegovo izterjavo, sprejela šele po predložitvi poročila urada OLAF. Trdi, da bi morala biti na podlagi člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 oproščena obveznosti dajanja na razpolago lastnih sredstev, ker po prenehanju dejavnosti družbe BAIDE na ozemlju Češke republike od maja leta 2008 ni mogla izterjati carinskega dolga. |
|
159 |
Vendar – kot je bilo opozorjeno v točkah 100, 103 in 105 te sodbe – država članica ne more biti oproščena obveznosti dajanja Komisiji na razpolago zneskov v višini pravic, ki glede na rok, določen v členu 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000 v povezavi s členom 2 te uredbe, niso bile pravilno knjižene na račun B, kadar so bile te pravice določene nepravočasno. Iz točk od 141 do 144 te sodbe pa izhaja, da Češka republika s tem, da je v posebnih okoliščinah te zadeve opustila sprejetje ukrepov, potrebnih za zagotavljanje določitve pravic brez nepotrebnega odlašanja, ni dokazala, da je pravočasno določila zadevne pravice, niti da jih je zato pravilno vknjižila na račun B ob spoštovanju roka, določenega v členu 6(3)(b) te uredbe. |
|
160 |
Zato se Češka republika ne more sklicevati na člen 17(2) Uredbe št. 1150/2000, da bi bila oproščena obveznosti dajanja na razpolago spornega zneska Komisiji. Ta država članica torej ni dokazala, da je njena odklonitev dati sporni znesek na razpolago Uniji skladna z vsemi obveznostmi, ki jih ima, in zato ni dokazala obogatitve brez veljavne pravne podlage Unije v smislu sodne prakse, navedene v točki 83 te sodbe. |
|
161 |
Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba tožbo Češke republike v zadevi T‑151/20 zavrniti v delu, v katerem se s to tožbo želi doseči pridobitev vračila spornega zneska. |
Stroški
|
162 |
V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča Sodišče odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in samo dokončno odloči v sporu. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v skladu s členom 184(1) Poslovnika uporablja za postopek s pritožbo, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. |
|
163 |
V obravnavani zadevi Češka republika ni uspela niti v zadevi C‑494/22 P niti v delu zadeve T‑151/20, ki ga je navedlo Sodišče. Poleg tega Češka republika pred Splošnim sodiščem ni uspela v preostalem delu zadeve T‑151/20. Tako se tožba Češke republike v skladu z izpodbijano sodbo in s to sodbo zavrne v celoti. V teh okoliščinah in v skladu s predlogi Komisije je treba Češki republiki naložiti, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije v zvezi s postopkom na prvi stopnji in v zvezi s pritožbenim postopkom. |
|
164 |
V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se državam članicam in institucijam, ki so intervenirale v postopku, naloži, da plačajo svoje stroške. Kraljevina Belgija, Kraljevina Nizozemska in Republika Poljska, intervenientke v postopku, nosijo svoje stroške. |
|
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: |
|
|
|
|
|
Podpisi |
( *1 ) Jezik postopka: češčina.