1

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 4. junija 2015, Deluxe Laboratories/UUNT (deluxe) (T‑222/14, EU:T:2015:364, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče razveljavilo odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 22. januarja 2014 (R 1250/2013‑2), s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je vložila družba Deluxe Laboratories Inc., ki je kasneje postala Deluxe Entertainment Services Group Inc. (v nadaljevanju: Deluxe), zoper odločbo preizkuševalca o zavrnitvi registracije figurativnega znaka „deluxe“ kot znamke Evropske unije (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1) v členu 7 z naslovom „Absolutni razlogi za zavrnitev“ določa:

„1.   Kot blagovna znamka se ne registrirajo:

[…]

[…]

2.   Odstavek 1 se uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu [Unije].“

3

Člen 75 te uredbe določa:

„V odločbah [EUIPO] se navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Temeljijo lahko le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.“

4

Splošno sodišče je dejansko stanje spora povzelo tako, kot izhaja iz točk od 1 do 7 izpodbijane sodbe:

[…]

5

Družba Deluxe je s tožbo, ki jo je 10. aprila 2014 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagala razveljavitev sporne odločbe.

6

Družba Deluxe je v utemeljitev tožbe navedla pet tožbenih razlogov, ki se vsi nanašajo na kršitev obveznosti obrazložitve, člena 7(1)(c) in (b) ter člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 ter načela varstva legitimnih pričakovanj, pridobljenih pravic in zakonitosti aktov Skupnosti.

7

Družba Deluxe je trdila, da odbor za pritožbe ni obrazložil zavrnitve registracije zadevne znamke glede vsakega od zadevnih proizvodov in storitev. Med drugim je trdila, da ta odbor sploh ni upošteval lastnosti vsakega od teh proizvodov in storitev, čeprav je šlo za bistven element pri določitvi fantazijske, sugestivne ali namigujoče značilnosti izraza „deluxe“.

8

EUIPO je trdil, da iz izraza „brez izjeme“ iz sporne odločbe izhaja, da je odbor za pritožbe posamično presojal zadevne proizvode in storitve ter da je lahko sprejel splošno obrazložitev, saj so vsi ti proizvodi in storitve iz avdiovizualnega sektorja.

9

Splošno sodišče je tožbi družbe Deluxe ugodilo.

10

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 15 do 18 izpodbijane sodbe opozorilo na sodno prakso Sodišča, v točkah od 20 do 22 navedene sodbe navedlo, da se v tem primeru glede na opis več kot 90 proizvodov in storitev iz osmih različnih razredov in z različnih področij ti med seboj tako razlikujejo glede na svojo naravo, značilnosti, namen in način trženja, da jih ni mogoče šteti za homogeno kategorijo, za katero bi odbor za pritožbe lahko sprejel splošno obrazložitev. Odbor za pritožbe pa ni navedel, da so zadevni proizvodi in storitve med seboj dovolj neposredno in konkretno povezani, da tvorijo homogeno kategorijo (v nadaljevanju: zahtevana povezava).

11

Kot je namreč Splošno sodišče navedlo v točki 23 izpodbijane sodbe, se odbor za pritožbe na splošno sklicuje na „proizvode in storitve“, na „vse proizvode in storitve“ in na „zadevne proizvode in storitve“, ne sklicuje pa se izrecno na noben proizvod in storitev iz zadevnih razredov niti na kategorije ali skupine teh proizvodov. Zato je Splošno sodišče v točki 24 izpodbijane sodbe ugotovilo, da odbor za pritožbe s tem, da ni preučil razlikovalnega učinka prijavljene znamke za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev, ni izvedel konkretne presoje, ki jo zahteva člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, glede proizvodov in storitev iz zadevnih razredov in v zvezi s tem ni pravno zadostno obrazložil sporne odločbe.

12

Splošno sodišče je v okviru preučitve trditev EUIPO v točki 26 izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz izraza „brez izjeme“ niti posredno ne izhaja, da je odbor za pritožbe izvedel presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke glede na vse zadevne proizvode in storitve. Kot je navedlo Splošno sodišče, je odbor za pritožbe v sporni odločbi namreč navedel le, da je vse proizvode brez izjeme mogoče oglaševati kot proizvode vrhunske kakovosti in da je vse storitve brez izjeme mogoče oglaševati kot storitve vrhunske kakovosti. Ni navedel, da med proizvodi in storitvami iz zadevnih razredov obstaja zahtevana povezava, in zato ni navedel nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče utemeljiti uporabo splošne obrazložitve.

13

Glede trditve EUIPO, da so bili zadevni proizvodi in storitve neposredno povezani z avdiovizualnim sektorjem, je Splošno sodišče v točki 27 izpodbijane sodbe navedlo, da te ugotovitve ni v sporni odločbi. Poleg tega je Splošno sodišče zanikalo obstoj zahtevane povezave med nekaterimi proizvodi in storitvami, kot so kinematografski filmi, storitve dostave proizvodov s tovornjakom, storitve skladiščenja blaga, storitve raziskav in razvoja proizvodov ter storitve nastanitve in izdelave spletnih strani za račun tretjih oseb. Ugotovilo je, da obstoj take povezave nikakor ne izhaja iz besedila sporne odločbe. Splošno sodišče je nazadnje menilo, da okoliščina – če bi bila izkazana – da je izraz „deluxe“ poveličevalno in promocijsko sporočilo, ki se lahko uporablja za vse zadevne proizvode in storitve, v zvezi s tem ni upoštevna.

14

Zato je Splošno sodišče sporno odločbo razveljavilo.

15

EUIPO s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

16

EUIPO v pritožbi navaja le en pritožbeni razlog glede kršitve člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(b) in (2) te uredbe. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

17

EUIPO v prvem delu edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita napačno uporabo prava, ker je omejilo možnost, da se odločbe obrazložijo na splošno le, kadar proizvodi in storitve tvorijo homogene kategorije. EUIPO meni, da Splošno sodišče ne sme izključiti možnosti, da sprejme splošno obrazložitev za različne proizvode in storitve, če je dojemanje znaka glede vsakega od njih enotno in se zato zanje lahko uporabi nespremenljiva obrazložitev.

18

Tako EUIPO meni, da zadostuje, da imajo proizvodi in storitve, ki so opredeljeni v prijavi za registracijo, skupno značilnost, zaradi katere je zanje mogoča splošna obrazložitev. Ta skupna značilnost naj bi bila, da se za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev namig na višjo kakovost razume zgolj kot prodajni slogan. V tem primeru naj bi znak „deluxe“ za vse te proizvode in storitve na enak način prenašal poveličevalno in promocijsko sporočilo, ki javnosti ne omogoča identificirati izvora teh proizvodov in storitev. EUIPO v utemeljitev svoje obrazložitve navaja obrazložitev Sodišča v sklepu z dne 11. decembra 2014, FTI Touristik/UUNT (C‑253/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2445), s katerim naj bi Sodišče priznalo obstoj zadostne neposredne in konkretne povezave med zadevnimi proizvodi in storitvami glede na skupno značilnost, ki naj bi bila v tem, da so se lahko za vse proizvode in storitve določili popusti ali posebne ugodnosti.

19

Zato EUIPO meni, da je ugotovitev iz točke 24 izpodbijane sodbe, da odbor za pritožbe ni izvedel zahtevane konkretne presoje, ker ni ugotovil homogenosti med vsemi proizvodi in storitvami, napačna.

20

Prav tako EUIPO trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 27 izpodbijane sodbe kot neupoštevno zavrnilo ugotovitev odbora za pritožbe, da je izraz „deluxe“ poveličevalen in promocijski izraz, ki se lahko uporabi za vse zadevne proizvode in storitve, napačno uporabilo pravo.

21

Družba Deluxe odgovarja, da se je EUIPO zelo zanašal na zadevo BigXtra, v kateri je bil izdan sklep z dne 11. decembra 2014, FTI Touristik/UUNT (C‑253/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2445), s katerim je bila registracija znamke BigXtra zavrnjena, ker je bil izraz nedvomno poveličevalen. Družba Deluxe meni, da ta zadeva ni upoštevna, ker se od tega primera razlikuje. Izraz „deluxe“ naj bi bil namreč opisen ali poveličevalen le za same proizvode, in ne za način njihove prodaje, saj naj ne bi obstajala oblika „deluxe“ za prodajo proizvoda, in to še toliko manj, če se je upoštevala upoštevna javnost.

22

EUIPO v drugem delu edinega pritožbenega razloga trdi, da se pri razlagi zahteve po zadostni homogenosti, ki jo je Splošno sodišče podalo v točkah od 20 do 22 in 26 izpodbijane sodbe ter ki odboru za pritožbe omogoča, da za zavrnitev registracije zadevne znamke sprejme splošno obrazložitev, ne upošteva sodna praksa, zlasti sklep z dne 18. marca 2010, CFCMCEE/UUNT (C‑282/09 P, EU:C:2010:153). Splošno sodišče naj bi namreč s tem, da je vzpostavilo povezavo med „homogeno kategorijo“ ter opisom proizvodov in storitev, napačno razlagalo pojma „kategorija“ ali „skupina“ proizvodov ali storitev „zadostne homogenosti“ v smislu te sodne prakse in posledično pojem „dovolj neposredna in konkretna povezava“, ki mora obstajati med proizvodi in storitvami.

23

EUIPO meni, da bi bilo treba zahtevo po zadostni homogenosti razumeti v širšem smislu, tako da bi zadostovalo, da imajo vsi proizvodi in storitve skupno lastnost, ki bi lahko obstajala tudi med proizvodi in storitvami iz različnih sektorjev.

24

EUIPO trdi, da je v tem primeru v sporni odločbi jasno navedeno, da je skupna lastnost zadevnih proizvodov in storitev to, da se vsi proizvodi brez izjeme lahko oglašujejo kot proizvodi vrhunske kakovosti in da se vse storitve brez izjeme lahko oglašujejo kot storitve vrhunske kakovosti.

25

Družba Deluxe naspotuje trditvi EUIPO, da so zadevni proizvodi in storitve dovolj homogeni in jih je zato mogoče obravnavati kot enotno celoto.

26

Ker EUIPO presojam Splošnega sodišča, navedenim v točkah od 10 do 13 te sodbe, nasprotuje in ker se oba dela edinega pritožbenega razloga nanašata na kršitev členov 7(1)(b) in 75 Uredbe št. 207/2009, ju je treba preučiti skupaj.

27

Uvodoma iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ne zadostuje, da pristojni organ le minimalno preuči zahtevo za registracijo, ampak jo mora preučiti strogo in popolnoma, da se prepreči neprimerna registracija znamk (sodba z dne 6. maja 2003, Libertel, C‑104/01, EU:C:2003:244, točka 59).

28

Ker se registracija znamke vedno zahteva za proizvode in storitve, ki so navedeni v prijavi za registracijo, je treba vprašanje, ali za znamko velja eden izmed absolutnih razlogov za zavrnitev registracije, preučiti konkretno glede na te proizvode ali storitve (sodba z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, EU:C:2007:99, točka 31).

29

Opozoriti je treba, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, prvič, da se mora preučitev absolutnih razlogov za zavrnitev nanašati na vsakega od proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija znamke, in drugič, da mora biti odločba, s katero pristojni organ zavrne registracijo znamke, načeloma obrazložena za vsakega od teh proizvodov in storitev (sodba z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, EU:C:2007:99, točka 34, in sklep z dne 18. marca 2010, CFCMCEE/UUNT, C‑282/09 P, EU:C:2010:153, točka 37).

30

Vendar je Sodišče glede te zadnje zahteve pojasnilo, da lahko pristojni organ sprejme le splošno obrazložitev za vse zadevne proizvode in storitve, če se za kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev uveljavlja enak razlog za zavrnitev (sodbi z dne 15. februarja 2007, BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, EU:C:2007:99, točka 37, in z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial-Portela, C‑597/12 P, EU:C:2013:672, točka 26).

31

Sodišče je nato navedlo, da taka možnost velja le za proizvode in storitve, med katerimi obstaja dovolj neposredna in konkretna povezava, da lahko tvorijo dovolj homogeno kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev (sodba z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial-Portela, C‑597/12 P, EU:C:2013:672, točka 27).

32

Pri presoji, ali so proizvodi in storitve, na katere se nanaša prijava za registracijo znamke Unije, med seboj dovolj neposredno in konkretno povezani ter jih je mogoče porazdeliti v dovolj homogene kategorije in skupine v smislu v prejšnji točki navedene sodne prakse, je treba upoštevati namen tega izvajanja, ki omogoča in olajša konkretno presojo vprašanja, ali za znamko, na katero se nanaša prijava za registracijo, velja eden od absolutnih razlogov za zavrnitev v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 28 te sodbe.

33

Tudi porazdelitev zadevnih proizvodov in storitev v eno ali več skupin ali kategorij je treba izvesti med drugim na podlagi njihovih skupnih značilnosti, ki so upoštevne pri ugotavljanju, ali se zadevni znamki, za katero je bila zahtevana registracija za te proizvode in storitve, zavrne registracija zaradi določenega absolutnega razloga. Iz tega izhaja, da je treba izvesti konkretno presojo za preučitev vsake zahteve za registracijo, in če je to potrebno, za vsakega od različnih absolutnih razlogov za registracijo, ki se lahko uporabijo.

34

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da ni mogoče a priori izključiti, da imajo vsi proizvodi in storitve, na katere se nanaša zahteva za registracijo, lastnost, ki je upoštevna pri analizi absolutnega razloga za zavrnitev, in jih je mogoče za preučitev zadevne zahteve za registracijo glede na ta absolutni razlog za zavrnitev umestiti v eno samo kategorijo ali dovolj homogeno skupino v smislu sodne prakse, navedene v točki 31 te sodbe.

35

V tem primeru iz točke 26 izpodbijane sodbe izhaja, da je glede vseh proizvodov in storitev, na katere se nanaša zadevna prijava za registracijo, odbor za pritožbe navedel, da se vsi proizvodi brez izjeme lahko oglašujejo kot proizvodi vrhunske kakovosti in da se vse storitve brez izjeme lahko oglašujejo kot storitve vrhunske kakovosti. Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe v bistvu ocenil, da so imeli vsi proizvodi in vse storitve, na katere se nanaša prijava za registracijo, o kateri je moral odločiti, lastnost, ki je bila upoštevna za preučitev absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, in sicer dejstvo, da so bili vsi oglaševani, kot da so vrhunske kakovosti, ter da zato vsi spadajo v eno samo kategorijo in dovolj homogeno skupino za preučitev tega absolutnega razloga za zavrnitev. Odbor za pritožbe je menil, da je upoštevnost te skupne lastnosti zadevnih proizvodov in storitev za preučitev, ki jo mora izvesti odbor za pritožbo, izkazana z ugotovitvijo v sporni odločbi, v skladu s katero je prijavljena znamka pomenila „zagotavljanje vrhunske kakovosti“.

36

To, da odbor za pritožbe ni izrecno navedel – kar je navedeno v točki 22 izpodbijane sodbe – da so bili zadevni proizvodi in storitve tako dovolj neposredno in konkretno medsebojno povezani, da bi tvorili homogeno kategorijo, ne more privesti do drugačnega zaključka, saj je ta navedba posredno izhajala iz ugotovitve tega odbora, navedene v točki 26 izpodbijane sodbe.

37

Splošno sodišče je moralo za nadzor spoštovanja obveznosti odbora za pritožbe, da izvede konkretno presojo, ki jo določa člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, in da pravno zadostno obrazloži svojo odločbo, v okviru presoje dejstev preučiti utemeljenost ugotovitev odbora za pritožbe, navedenih v točki 35 te sodbe.

38

Med drugim je moralo Splošno sodišče na eni strani preveriti, ali je upoštevna javnost prijavljeno znamko, ki je sestavljena iz enega besednega in enega figurativnega elementa, dejansko lahko neposredno in takoj, bolj kot označbo trgovskega izvora proizvodov ali storitev, ki jih ta znamka določa, dojemala kot zagotavljanje vrhunske kakovosti ali kot poveličevalno sporočilo.

39

Na drugi strani je moralo Splošno sodišče v okviru preučitve besednega elementa prijavljene znamke preveriti, ali je izraz „deluxe“ dejansko pomenil „vrhunsko kakovost“, kot trdi odbor za pritožbe, glede na to, da ta besedni element neposredno napotuje na pojem „luxe“ (luksuz). Če bi imel izraz „deluxe“ drugačen pomen kot „vrhunska kakovost“, kot meni generalni pravobranilec v točkah 54 in 55 sklepnih predlogov, bi moralo torej Splošno sodišče preučiti, ali so glede na ta pomen proizvodi in storitve, ki jih označuje zadevna znamka, predstavljali homogeno skupino, ki bi upravičevala uporabo splošne obrazložitve.

40

Splošno sodišče pa je na splošno izključilo možnost, da se ugotovi homogenost zadevnih proizvodov in storitev, ter v zvezi s tem ni upoštevalo posebnosti prijavljene znamke in med drugim tega, kako jo upoštevna javnost dojema.

41

Kot izhaja iz točke 21 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče namreč le ugotovilo, da se proizvodi in storitve, na katere se nanaša sporna prijava za registracijo, med seboj toliko razlikujejo glede narave, lastnosti, namena in načina trženja, da jih ni mogoče obravnavati kot homogeno kategorijo, ki bi omogočila, da bi odbor za pritožbe glede njih sprejel splošno obrazložitev. Splošno sodišče torej ni upoštevalo možnosti, da so zadevni proizvodi in storitve kljub razlikam med njimi lahko imeli skupno lastnost, ki je upoštevna za preučitev, ki jo je moral izvesti odbor za pritožbe, kar bi v skladu z ugotovitvami, navedenimi v točkah 33 in 34 te sodbe, lahko upravičilo, da spadajo v isto homogeno skupino in da odbor za pritožbe zanje uporabi splošno obrazložitev.

42

Iz enakih razlogov je tudi trditev Splošnega sodišča iz točke 27 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „okoliščina […], da je izraz ‚deluxe‘ poveličevalni in promocijski izraz, ki se lahko uporablja za vse zadevne proizvode in storitve, nima vpliva“, napačna.

43

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo glede razlage členov 7(1)(b) in 75 Uredbe št. 207/2009, in zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

44

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. V tej zadevi je treba ugotoviti, da stanje postopka še ne dovoljuje dokončne odločitve.

45

Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, odločitev o stroških pa pridržati.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: