1.

Pri reševanju banke ima čas osrednjo vlogo. Da bi se preprečila negotovost finančnih trgov in vlagateljev in da bi se preprečili tako imenovani bank runs, morajo imeti organi za reševanje pristojnost, da se za reševanje banke odločijo in ga izvedejo v nekaj dneh. Pomen take odločitve je velik, saj ne pomeni zgolj globokih posegov v lastniške položaje delničarjev in upnikov v določenih okoliščinah, ampak ima v veliki meri tudi dejanske posledice.

2.

Za delničarje in upnike zadevne banke je zato predhodno vrednotenje sredstev in obveznosti banke, ki je zašla v težave, odločilnega pomena. Od njegovega rezultata je odvisno, kateri instrumenti za reševanje se bodo uporabili in v kolikšnem obsegu bodo delničarji in upniki morali kriti izgube.

3.

V primeru španske družbe Banco Popular, ki se je v letu 2017 kot prva kreditna institucija reševala na evropski ravni, je odbor za reševanje (v nadaljevanju: EOR) ugotovil, da sta za izravnavo izgub te banke najprej potrebna razveljavitev delnic banke in odpis terjatev proti banki v višini več kot 4 milijarde EUR. Šele nato so se lahko preostala sredstva, pravice in obveznosti prenesle na družbo Banco Santander, ki je zanje plačala simbolični 1 EUR. Pri tem so morala biti upoštevna vrednotenja opravljena pod izjemnim časovnim pritiskom.

4.

Zadevna pritožbena postopka se nanašata na vprašanja, ali in če ja, pod katerimi pogoji lahko nekdanji delničarji in upniki družbe Banco Popular zahtevajo tako imenovano naknadno dokončno vrednotenje, za tem, ko so bili njihovi kapitalski instrumenti že v celoti odpisani oziroma razveljavljeni in je družba Banco Popular z združitvijo z družbo Banco Santander prenehala obstajati.

5.

Pravni okvir obeh pritožb pomeni Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (v nadaljevanju: Uredba EMR). ( 2 )

6.

V uvodnih izjavah od 56 do 64 te uredbe je med drugim navedeno:

[…]

7.

Člen 3(1) te uredbe določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

8.

Člen 15(1) Uredbe EMR določa „splošna načela, ki urejajo reševanje“. V skladu s temi načeli velja:

[…]

9.

Člen 17 Uredbe EMR v povezavi s členom 48 Direktive 2014/59/EU (Bank Resolution and Recovery Directive, v nadaljevanju: BRRD) ( 4 ) med drugim za izvajanje pooblastil za odpis in konverzijo, ki jih ima EOR, določa tako imenovano kaskado obveznosti. V skladu s to se odpis in konverzija kapitalskih instrumentov v obsegu, ki ga zahteva vrednotenje, izvede v določenem vrstnem redu, in sicer najprej glede instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, nato glede instrumentov dodatnega temeljnega kapitala in nazadnje glede instrumentov dodatnega kapitala.

10.

Člen 18(1), prvi pododstavek, Uredbe EMR, naslovljen „Postopki reševanja“, določa:

„Odbor sprejme shemo za reševanje […] samo kadar […] oceni, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

11.

„Vrednotenje za namene reševanja“ je urejeno v členu 20 Uredbe EMR:

„1.   Preden se odbor odloči za ukrep za reševanje ali za izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov, zagotovi, da oseba, neodvisna od vseh javnih organov, vključno z odborom in nacionalnim organom za reševanje, in od subjekta iz člena 2, opravi pošteno, preudarno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti zadevnega subjekta.

2.   Ob upoštevanju odstavka 15 se vrednotenje šteje za dokončno, kadar so izpolnjene vse zahteve iz odstavkov 1 ter 4 do 9.

3.   Kadar ni mogoče opraviti neodvisnega vrednotenja v skladu z odstavkom 1, lahko odbor izvede začasno vrednotenje sredstev in obveznosti subjekta iz člena 2 v skladu z odstavkom 10 tega člena.

4.   Cilj vrednotenja je oceniti vrednost sredstev in obveznosti subjekta iz člena 2, ki izpolnjuje pogoje za reševanje iz členov 16 in 18.

5.   Namen vrednotenja je:

[…]

[…]

7.   Vrednotenje se dopolni z naslednjimi informacijami iz računovodskih obračunov in evidenc subjekta iz člena 2:

[…]

9.   Vrednotenje prikazuje nadaljnjo delitev upnikov na razrede glede na prednostno razvrstitev terjatev iz člena 17 in oceno obravnave, ki bi je bil po pričakovanjih deležen posamezen razred delničarjev in upnikov, če bi do prenehanja subjekta iz člena 2 prišlo v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom. […]

10.   Kadar so okoliščine primera tako nujne, da ni mogoče izpolniti zahtev iz odstavkov 7 in 9 ali se uporabi odstavek 3, se izvede začasno vrednotenje. Pri začasnem vrednotenju se upoštevajo zahteve iz odstavka 4 ter, kolikor je to glede na okoliščine razumno izvedljivo, zahteve iz odstavkov 1, 7 in 9.

Začasno vrednotenje iz prvega pododstavka vključuje blažilnik za dodatne izgube z ustrezno utemeljitvijo.

11.   Vrednotenje, ki ne izpolnjuje vseh zahtev iz odstavkov 1 ter 4 do 9, velja za začasno, dokler neodvisna oseba iz odstavka 1 ne izvede vrednotenja, ki je v celoti skladno z vsemi zahtevami iz navedenih odstavkov. To naknadno dokončno vrednotenje se opravi takoj, ko je to mogoče. Izvede se lahko ločeno od vrednotenja iz odstavkov 16, 17 in 18 ali hkrati z njim, izvede pa ga ista neodvisna oseba, pri čemer gre za različni vrednotenji.

Namen naknadnega dokončnega vrednotenja je:

12.   V primeru, da je ocena neto vrednosti sredstev subjekta iz člena 2 pri naknadnem dokončnem vrednotenju višja kot pri začasnem vrednotenju neto vrednosti sredstev navedenega subjekta, lahko odbor od nacionalnega organa za reševanje zahteva, da:

13.   Ne glede na odstavek 1 je začasno vrednotenje, opravljeno v skladu z odstavkoma 10 in 11, veljavna podlaga, na kateri se odbor odloči o ukrepih za reševanje, vključno z navodilom nacionalnim organom za reševanje, naj prevzamejo nadzor nad propadajočo institucijo, ali o izvajanju pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov.

[…]

15.   Vrednotenje je sestavni del odločitve o uporabi instrumenta za reševanje ali izvajanju pooblastila za reševanje ali odločitve o pooblastilu za odpisu ali konverzijo kapitalskih instrumentov. Na vrednotenje sámo ločena pravica do pritožbe ni možna, temveč se pritožbo lahko poda le skupaj s pritožbo na odločitev odbora.

16.   Za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek, odbor zagotovi, da neodvisna oseba iz odstavka 1 izvede vrednotenje kar se da hitro po izvedenem ukrepu ali ukrepih za reševanje. To vrednotenje je ločeno od vrednotenja, izvedenega v skladu z odstavki 1 do 15.

17.   Pri vrednotenju iz odstavka 16 se določi:

18.   Pri vrednotenju iz odstavka 16 se:

12.

Člen 76 Uredbe EMR ureja uporabo sklada za reševanje:

„1.   Pri uporabi instrumentov za reševanje za subjekte iz člena 2 lahko odbor v okviru sheme za reševanje uporablja sklad zgolj v tolikšni meri, kot je potrebno za zagotavljanje učinkovite uporabe instrumentov za reševanje za naslednje namene:

[…]

[…]“

13.

Pritožnica v zadevi C‑874/19 P, družba Aeris Invest Sàrl (v nadaljevanju: Aeris), je bila delničarka družbe Banco Popular Español, SA (v nadaljevanju: Banco Popular). Pritožnici v zadevi C‑934/19 P, družbi Algebris (UK) Ltd in Anchorage Capital Group LLC (v nadaljevanju: Algebris in Anchorage), upravljata investicijske sklade, ki so imeli instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala družbe Banco Popular.

14.

EOR je 7. junija 2017 ( 5 ) – po odobritvi Komisije ( 6 ) – sprejel odločitev o reševanju družbe Banco Popular (v nadaljevanju: odločitev o reševanju).

15.

Pred to odločitvijo je bilo izvedeno vrednotenje sredstev in obveznosti družbe Banco Popular v skladu s členom 20 Uredbe EMR. Prvo vrednotenje je EOR predložil 5. junija 2017 (v nadaljevanju: vrednotenje 1). Iz odločitve o reševanju izhaja, da se je nanašalo na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje iz člena 18(1) Uredbe EMR ( 7 ), na kar je EOR odgovoril pritrdilno. Drugo vrednotenje so 6. junija 2017 predložili neodvisni strokovnjaki, in sicer revizijska družba Deloitte (v nadaljevanju: vrednotenje 2). Njegov namen je bil, prvič, ugotoviti vrednost sredstev in obveznost družbe Banco Popular v skladu s členom 20(4) Uredbe EMR, drugič, predvideti obravnavanje delničarjev in upnikov v primeru izvedbe običajnega insolvenčnega postopka, in tretjič, oceniti, katera sredstva, pravice, obveznosti ali lastniški instrumenti pridejo v poštev za prodajo poslovanja in kaj se v tej zvezi šteje za tržne pogoje. ( 8 )

16.

Družba Deloitte je vrednotenje 2 opravila v dvanajstih dneh in neto vrednost sredstev družbe Banco Popular ocenila na 1,3 milijarde EUR v najboljšem in na minus 8,2 milijarde EUR v najslabšem scenariju, pri čemer je kot najverjetnejšo ocenila negativno vrednost minus 2 milijardi EUR. Ta razpon vrednosti po navedbah družbe Deloitte vključuje tudi „blažilnik za dodatne izgube, kot je določen v členu 36(9) BRRD ( 9 ), ki ga ni bilo mogoče natančno določiti“. Glede na omejenost razpoložljivih informacij in časa je družba Deloitte to vrednotenje označila kot „začasno za namene člena 36 BRRD ( 10 )“.

17.

Tako vrednotenje 1 kot tudi vrednotenje 2 sta bila priložena odločitvi o reševanju.

18.

Odločitev o reševanju v členih 5 in 6 določa, da se najprej v celoti odpišeta celotni navaden lastniški temeljni kapital, to so zlasti delnice ( 11 ), in dodatni temeljni kapital ter da se instrumenti dodatnega kapitala konvertirajo v delnice, nato pa se uporabi instrument prodaje poslovanja.

19.

V členu 6(1) odločitve o reševanju je natančneje določeno:

20.

V skladu s členom 6(3) odločitve o reševanju ti ukrepi za odpis in konverzijo temeljijo na vrednotenju 2, ki naj bi ga potrdili rezultati transparentnega in odprtega postopka prodaje, ki ga izvede španski organ za reševanje FROB.

21.

V členu 6(5) odločitve o reševanju je določeno, da se „nove delnice II“ proti plačilu kupnine v višini 1 EUR prenesejo na družbo Banco Santander, SA (v nadaljevanju: Banco Santander) tako, da so prosto prenosljive in neobremenjene s pravicami tretjih. Navedeno je, da je kupec za prenos že podal soglasje.

22.

EOR je 14. junija 2018 od družbe Deloitte prejel vrednotenje v skladu s členom 20(16) in (17) Uredbe EMR, ki se nanaša vprašanje, ali bi bili delničarji in upniki, ki jih zadeva ukrep za reševanje, deležni boljše obravnave, če bi institucija prenehala v običajnem insolvenčnem postopku (v nadaljevanju: vrednotenje 3).

23.

V skladu z napovedjo EOR z dne 7. avgusta 2018 iz vrednotenja 3 izhaja, da ni razlike med dejansko obravnavo zadevnih delničarjev in upnikov ter obravnavo, ki bi je bili ti deležni, če bi bil v času reševanja za institucijo uveden običajen insolvenčni postopek. EOR je zato začasno odločil, da zadevnim delničarjem in upnikom družbe Banco Popular ni dolžan plačati nadomestila v skladu s členom 76(1)(e) Uredbe EMR. ( 12 )

24.

Združitev z družbo Banco Santander je bila zaključena 28. septembra 2018, s čimer je ta družba postala univerzalni pravni naslednik družbe Banco Popular.

25.

Družba Aeris je 4. maja 2018 pri EOR vložila prošnjo za dostop do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001 ( 13 ) in pri tem med drugim zahtevala dostop do listin v zvezi z naknadnim dokončnim vrednotenjem vrednotenja 2. Po tem, ko sta stranki izmenjali stališči glede vprašanja nujnosti naknadnega dokončnega vrednotenja v vzporednem postopku, ki je potekal na podlagi tožbe zoper odločitev o reševanju ( 14 ), je ta pritožnica 3. avgusta 2018 na podlagi člena 265 PDEU od EOR zahtevala, naj opravi naknadno dokončno vrednotenje v skladu s členom 20(11) Uredbe EMR.

26.

To zahtevo je EOR z dopisom z dne 14. septembra 2018 (v nadaljevanju: dopis z dne 14. septembra 2018) zavrnil, pri čemer se je skliceval na pravno stališče, ki ga je predstavil že v vzporednem postopku s tožbo.

27.

Družbi Algebris in Anchorage sta 3. oktobra 2018 EOR pisno pozvali, naj v skladu s členom 20(11) Uredbe EMR opravi naknadno dokončno vrednotenje, saj naj bi bili vrednotenji 1 in 2 začasni.

28.

V zvezi s to zahtevo je EOR v dopisu z dne 25. oktobra 2018 navedel, da je na svoji spletni strani objavil dopis družbe Deloitte, v katerem so navedeni razlogi, iz katerih naknadno dokončno vrednotenje ni potrebno. Družbi Algebris in Anchorage sta zatem z dopisom z dne 16. novembra 2018 od EOR zahtevali izrecno potrditev, da je sprejel odločitev, da naknadnega dokončnega vrednotenja v skladu s členom 20(11) Uredbe EMR ni treba opraviti. EOR je v odgovoru z dne 18. decembra 2018 med drugim navedel, da je svoje stališče pojasnil že v dopisu z dne 25. oktobra 2018 in tam v skladu s členom 296 PDEU tudi pojasnil razloge za odločitev, da se naknadno dokončno vrednotenje ne opravi.

29.

V zvezi s tem je EOR v obeh primerih zastopal stališče, da v obravnavani zadevi ni treba opraviti naknadnega dokončnega vrednotenja družbe Banco Popular v smislu člena 20(11) Uredbe EMR, ker izid takega vrednotenja ne bi mogel vplivati na prodajo družbe Banco Popular družbi Banco Santander. Pri prodaji naj bi se med drugim ugotovila tržna vrednost družbe Banco Popular v odprtem, poštenem in transparentnem postopku. Naknadno dokončno vrednotenje zato ne bi moglo izpolniti niti namenov iz člena 20(11) Uredbe EMR niti voditi do nadomestila iz odstavka 12 te določbe.

30.

Družba Aeris je 5. oktobra 2018 zoper dopis z dne 14. septembra 2018 na Splošnem sodišču vložila ničnostno tožbo v skladu s členom 263(4) PDEU (zadeva T‑599/18).

31.

Družbi Algebris in Anchorage sta 4. januarja 2019 na Splošnem sodišču na podlagi člena 263(4) PDEU prav tako predlagali, da se „odločitev EOR, da se naknadno dokončno vrednotenje družbe Banco Popular ne opravi, o čemer sta bili tožeči stranki obveščeni z dopisom z dne 18. decembra 2018“, razglasi za nično (zadeva T‑2/19).

32.

S sklepoma z dne 10. oktobra 2019, Aeris Invest/EOR (T‑599/18, EU:T:2019:740, v nadaljevanju: izpodbijani sklep v zadevi T‑599/18), in Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/EOR (T‑2/19, EU:T:2019:741, v nadaljevanju: izpodbijani sklep v zadevi T‑2/19) je Splošno sodišče tožbi pritožnic zavrglo kot nedopustni.

33.

Z vlogo z dne 28. novembra 2019, ki je na Sodišče prispela istega dne, je družba Aeris vložila pritožbo.

34.

Predlaga, naj se

35.

EOR je na pritožbo odgovoril z vlogo z dne 18. februarja 2019 in predlagal, naj se

36.

Družbi Algebris in Anchorage sta z vlogo z dne 20. decembra 2019, ki je na Sodišče prispela isti dan, vložili pritožbo.

37.

Predlagata, naj se

38.

EOR je na to pritožbo odgovoril z vlogo z dne 10. marca 2019 in predlagal, naj se

39.

Pritožnice in EOR so v zadevah C‑874/19 P in C‑934/19 P predložili pisna stališča o pritožbah. V zadevi C‑874/19 P je 15. aprila 2021 potekala ustna obravnava, ki sta se je udeležila družba AERIS in EOR.

40.

Predmet spora, na katerega se nanašata zadevni pritožbi, ni zakonitost odločitve o reševanju, ki je bila izdana na podlagi vrednotenj 1 in 2, ( 15 ) niti vsebinska pravilnost teh vrednotenj. Pritožnici želita v zadevnem postopku namreč doseči, da EOR opravi naknadno dokončno vrednotenje družbe Banco Popular v skladu s členom 20(11) Uredbe EMR.

41.

V skladu s to določbo se naknadno dokončno vrednotenje opravi, kadar je bilo predhodno vrednotenje začasno. V obravnavani zadevi je EOR odločil, da se po zaključku reševanja naknadno dokončno vrednotenje družbe Banco Popular v smislu te določbe ne opravi. To odločitev so pritožnice izpodbijale s tožbama na prvi stopnji.

42.

Splošno sodišče v zvezi s tem v izpodbijanih sklepih ni preizkusilo, ali je EOR v položaju, kakršen je obravnavani, dolžan odrediti naknadno dokončno vrednotenje v smislu člena 20(11) Uredbe EMR. S procesnega vidika se je omejilo na vprašanje, ali so to pritožnice sploh lahko zahtevale in ali imajo za to ustrezno procesno upravičenje.

43.

Nedvomno je zahteva za opravo naknadnega dokončnega vrednotenja že na začetku izključena, kadar sploh ni podan položaj, v katerem je bilo o reševanju odločeno na podlagi zgolj začasnega vrednotenja. Tako je treba najprej preveriti, ali sta bili vrednotenji 1 in 2 sploh „začasni“ v smislu člena 20 Uredbe EMR, kar je EOR v zadevnih pritožbenih postopkih zanikal (glej razdelek A).

44.

Tudi če bi se vrednotenji 1 in 2 v skladu s tem šteli za „začasni“, mora biti za dopustnost tožb proti zavrnitvi naknadnega dokončnega vrednotenja izpolnjen pogoj, da bi to vrednotenje v takih okoliščinah lahko vplivalo na pravni položaj pritožnic. Splošno sodišče je to v izpodbijanih sklepih zanikalo (glej razdelek B.1).

45.

V okviru obravnavanih pritožb je tako v bistvu treba razjasniti, kaj so učinki in namen naknadnega dokončnega vrednotenja, da bi se ugotovilo, ali bi lahko v obravnavani zadevi vplivalo na pravni položaj pritožnic. Ti združeni sklepni predlogi so omejeni na obravnavo tega vprašanja (glej razdelek B.2). ( 16 )

46.

Splošno sodišče je v izpodbijanih sklepih štelo za dano, da sta bili vrednotenji 1 in 2 „začasni“ v smislu člena 20(11) Uredbe EMR in da bi zato načeloma bilo treba opraviti naknadno dokončno vrednotenje. S tem izhodiščem sta se strinjali tudi stranki na prvi stopnji. Po vprašanju Sodišča pa je EOR v pritožbenem postopku prvič navedel stališče, da vrednotenje 2 v tem smislu ni bilo začasno in da se zato vprašanje naknadnega dokončnega vrednotenja sploh ne bi pojavilo.

47.

Pri tem pa se postavlja vprašanje, ali lahko Sodišče pravno kvalifikacijo vrednotenj 1 in 2 za začasni v smislu člena 20(11) Uredbe EMR v fazi pritožbenega postopka sploh še preizkusi, zlasti po uradni dolžnosti (razdelek 1). Vsekakor menim, da ni dvoma, da je treba ti vrednotenji opredeliti za začasni (razdelek 2).

48.

V sistemu nadzora zakonitosti pred sodišči Unije spor načeloma določijo in opredelijo stranke, ki s tem določijo obseg predmeta spora. ( 17 )

49.

Načeloma se sodni nadzor Sodišča v okviru pritožbenega postopku nanaša le na tožbene razloge, ki so bili uveljavljeni že v postopku pred Splošnim sodiščem. Tožbeni razlogi, ki niso bili navedeni že v postopku pred Splošnim sodiščem, čeprav bi lahko bili, v pritožbenem postopku niso dopustni. ( 18 )

50.

EOR pa na prvi stopnji začasnosti vrednotenj 1 in 2 ni izpodbijal in zato ni predmet spora. Tako v pritožbenem postopku v zvezi s tem ne more navesti novih trditev. ( 19 )

51.

Nekatere tožbene razloge je sicer mogoče ali celo treba preizkusiti po uradni dolžnosti. ( 20 ) Sodišče lahko tako v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti preizkusi tožbeni razlog, ki bi ga moralo po uradni dolžnosti preizkusiti Splošno sodišče. Tožbeni razlog v zvezi z materialno zakonitostjo odločbe, ki se nanaša na kršitev Pogodb ali predpisa za njuno izvajanje v smislu člena 263 PDEU, sodišče Unije lahko preizkusi le, če ga je tožeča stranka (pravočasno) navedla. ( 21 )

52.

Tako je Sodišče že odločilo, da je preizkus pogoja za uporabo izpodbijanega ukrepa po uradni dolžnosti s strani Splošnega sodišča nedopusten, kadar nobena od strank ni izpodbijala obstoja tega pogoja. ( 22 )

53.

Pri opredelitvi vrednotenj 1 in 2 za začasni v smislu člena 20(11) Uredbe EMR pa gre za ugovor, ki zadeva materialno zakonitost odločitve, da se ne opravi naknadno dokončno vrednotenje. Iz besedila te določbe namreč izhaja, da je obstoj začasnega vrednotenja pogoj za opravo naknadnega dokončnega vrednotenja.

54.

Zato bi lahko Sodišče začasnost vrednotenj 1 in 2 preizkusilo le, če bi ga ena od strank pred Splošnim sodiščem veljavno izpodbijala. V kolikor je EOR to storil na ustni obravnavi v pritožbenem postopku, pa je treba to argumentacijo zavreči kot prepozno. ( 23 ) Preizkus tega vprašanja je zato v tem primeru izključen.

55.

Za primer, da bi Sodišče vendarle štelo, da je mogoče začasni značaj vrednotenj 1 in 2 po uradni dolžnosti preizkusiti tudi še v pritožbenem postopku, bom to podredno obravnavala v nadaljevanju.

56.

Za to je najprej treba pojasniti delovanje in pomen vrednotenja za reševanje (razdelek a)). Nato je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je treba vrednotenji 1 in 2 šteti za začasni (razdelek b)).

57.

V okviru vsakega reševanja se opravijo (vsaj) tri vrednotenja kreditne institucije, ki je zašla v težave. Člen 20 Uredbe EMR sicer izrecno razlikuje le med vrednotenjem, ki se opravi pred reševanjem (odstavki od 1 do 10), in vrednotenjem, ki se opravi po tem (odstavki od 16 do 18). Iz uvodne izjave 1 Delegirane uredbe (EU) 2018/345 ( 24 ) pa izhaja, da se pred reševanjem, torej z vidika ex-ante, opravita dve različni vrednotenji. Če se opravita, sta lahko ti vrednotenji le začasni. ( 25 ) Pri tretjem vrednotenju gre za vrednotenje z vidika ex‑post ( 26 ), vendar ne gre za naknadno dokončno vrednotenje v smislu člena 20(11) Uredbe EMR, ki se zahteva v obravnavani zadevi.

58.

Namen prvega vrednotenja je v skladu s členom 20(5)(a) Uredbe EMR prispevati k ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje ali za odpis oziroma konverzijo kapitalskih instrumentov. Zaradi tega se v skladu s to uredbo v bistvu upoštevajo bilančne vrednosti sredstev in obveznosti zadevne kreditne institucije, da bi se ugotovilo, ali je podana oziroma ali grozi bilančna prezadolženost ali plačilna nesposobnost. ( 27 ) Drugo vrednotenje je namenjeno zlasti odločitvi o izbiri instrumenta za reševanje in oblikovanju strategije reševanja, glej člen 20(5), od (b) do (g), Uredbe EMR. Pri tem naj bi se ugotovila ekonomska vrednost sredstev in obveznosti. ( 28 ) Tretje vrednotenje, ki se opravi po izvedbi ukrepov za reševanje, je namenjeno preizkusu, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave v okviru običajnega insolvenčnega postopka. S tem naj bi se zagotovilo, da zaradi oblastne intervencije noben upnik ni v slabšem položaju, kot bi bil v primeru prenehanja zadevne kreditne institucije v običajnem insolvenčnem postopku (tako imenovano načelo „No creditor worse off“). V nasprotnem primeru nastane pravica do nadomestila v skladu s členom 76(1)(e) Uredbe EMR.

59.

Drugo vrednotenje ima največji vpliv na konkretno oblikovanje odločitve o reševanju in s tem na pravne položaje delničarjev in upnikov. ( 29 ) Izid tega vrednotenja – konkretno ugotovljena negativna razlika med vrednostjo sredstev in višino obveznosti zadevne banke (v nadaljevanju: kapitalski primanjkljaj) – določa, v kolikšnem obsegu sta potrebna odpis in konverzija kapitalskih instrumentov. ( 30 )

60.

Odpis in konverzija kapitalskih instrumentov, s katerima se uresničuje koncept reševanja s sredstvi upnikov, se lahko označi za „jedro“ reševanja bank v okviru enotnega mehanizma za reševanje (v nadaljevanju: EMR). Pri oblikovanju tega mehanizma je namreč evropski zakonodajalec sprejel načelno odločitev, da breme izgub propadajočih bank namesto davkoplačevalcev nosijo delničarji in upniki. ( 31 ) Zato je bil z EMR uveden koncept reševanja s sredstvi upnikov (bail-in). Ta pojem pomeni bilančno prestrukturiranje, torej izravnavo izgub in po potrebi dokapitalizacijo banke z odpisom in konverzijo kapitalskih instrumentov, pri čemer so imetniki teh kapitalskih instrumentov delničarji in upniki zadevne banke. Nasprotje temu je reševanje z javnimi sredstvi (bail-out), torej izravnava izgub in dokapitalizacija z vlaganjem kapitala, največkrat v obliki javnih sredstev.

61.

Koncept reševanja s sredstvi upnikov se v Uredbi EMR pojavi tako kot samostojen instrument za reševanje (člen 27) kot tudi v obliki „pooblastila za odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov“ iz člena 21 Uredbe EMR. ( 32 ) To pooblastilo ni instrument za reševanje v ožjem pomenu, a se praviloma uporabi pred katerim od treh drugih instrumentov za reševanje, da bi se v okviru slehernega reševanja zagotovilo, da delničarji in upniki krijejo ustrezen del izgub. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, saj je EOR pred uporabo instrumenta prodaje poslovanja iz člena 24 Uredbe EMR izvedel odpis in konverzijo kapitalskih instrumentov. ( 33 )

62.

Konkretno odpis kapitalskih instrumentov omogoča pokritje izgub, ker se s tem, preprosto povedano, pasivna stran bilance „zmanjša“ za nominalno vrednost teh instrumentov. Če torej pride do zmanjšanja vrednosti na aktivni strani, se lahko na ta način bilančno izravnata. Poleg tega se lahko s konverzijo tako imenovanih ustreznih kapitalskih instrumentov v navadni lastniški temeljni kapital v bilanci ponovno vzpostavi količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala, določen v členu 92(1) CRR, in tako banka dokapitalizira. ( 34 ) Če se namreč obveznosti, kot so določene obveznice in podrejeni instrumenti (ustrezni kapitalski instrumenti) ( 35 ), konvertirajo v delnice (torej navaden lastniški temeljni kapital) ( 36 ), se zviša delež navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skupnih obveznostih in s tem tudi navedeni količnik.

63.

Odpis in konverzija kapitalskih instrumentov tako potekata v določenem vrstnem redu, tako imenovani kaskadi obveznosti v skladu s členom 17 Uredbe EMR. ( 37 ) Pri tem gre v bistvu za obratni insolvenčni vrstni red. Zato se izgube najprej izravnajo z odpisom delnic, nato z odpisom in/ali konverzijo določenih dolgoročnih, podrejenih obveznic in podobnih obveznosti itd.

64.

Večji kot je kapitalski primanjkljaj, ugotovljen z drugim vrednotenjem, obsežnejša je odgovornost upnikov, določena v členu 17 Uredbe EMR. ( 38 )

65.

Določanje ekonomske vrednosti sredstev in obveznosti zadevne banke v okviru vrednotenja v skladu s členom 20 Uredbe EMR, ki je potrebno za ugotovitev kapitalskega primanjkljaja, je zelo kompleksno. Poleg tega je to določanje močno odvisno od določenih okvirnih pogojev, kot so čas, količina in kakovost razpoložljivih podatkov in tržnih razmer. ( 39 )

66.

Čas pa je omejena dobrina, kadar se pokaže, da se ekonomski položaj banke hitro slabša. Kadar je namreč tržno zaupanje enkrat izgubljeno, propada brez posredovanja države ni več mogoče preprečiti. ( 40 )

67.

Da bi se to preprečilo – in s tem vplive na celotno gospodarstvo zadržalo na najnižji možni ravni – sta BRRD in Uredba EMR organom za reševanje podelili zelo široka pooblastila, da bi propad prehiteli. Zato pa morajo ravnati zlasti hitro, učinkovito in odločno. ( 41 )

68.

Zaradi tega člen 20(10) določa, da se v primeru nujnih okoliščin lahko izvede začasno vrednotenje.

69.

V skladu s členom 20(11) Uredbe EMR (ex-ante) vrednotenje velja za začasno, če ne izpolnjuje vseh zahtev iz odstavkov 1 ter od 4 do 9; v tem primeru se takoj, ko je to mogoče, opravi naknadno dokončno vrednotenje, ki je v celoti skladno z vsemi zahtevami iz navedenih odstavkov.

70.

Člen 20(1) določa, da vrednotenje opravi neodvisen strokovnjak. Če to ni mogoče, ga lahko izvede EOR, a v tem primeru to velja za začasno. Ker je v obravnavani zadevi vrednotenje 1 izvedel EOR, ni torej nobenega dvoma, da je začasno.

71.

Vrednotenje 2 pa je opravil neodvisen strokovnjak – družba Deloitte. Opredelitev tega vrednotenja za „začasno“ je tako glede na besedilo člena 20(11) Uredbe EMR odvisna zlasti od tega, ali izpolnjuje zahteve iz odstavkov od 4 od 9.

72.

Med te zahteve spada na primer posodobljena bilanca stanja in poročilo o finančnem položaju institucije (odstavek 7(a)), analiza in ocena računovodske vrednosti sredstev (točka (b)) ter seznam neporavnanih bilančnih in zunajbilančnih obveznosti, prikazanih v obračunih in evidencah, z označenimi posameznimi krediti in prednostno razvrstitvijo v skladu s členom 17 Uredbe EMR (točka (c)). Če se uporabi institut prodaje poslovanja, se v skladu z odstavkom 8 pripravi tudi ocena vrednosti sredstev in obveznosti podjetja na podlagi tržne vrednosti. Nazadnje, v skladu z odstavkom 9 vrednotenje prikazuje nadaljnjo delitev upnikov na razrede glede na njihovo prednostno razvrstitev in oceno obravnave, ki bi je bil po pričakovanjih deležen posamezen razred v okviru običajnega insolvenčnega postopka.

73.

V nasprotju s tem, kar je EOR navedel na ustni obravnavi v zadevi C‑874/19 P, pa zgolj na podlagi okoliščine, da vrednotenje 2 vsaj deloma vsebuje vse te elemente, ni mogoče sklepati, da je dokončno.

74.

To izhaja že neposredno iz besedila člena 20(10) Uredbe EMR: v skladu s to določbo naj bi se tudi takrat, kadar se zaradi nujnih okoliščin izvede le začasno vrednotenje, upoštevale zahteve iz odstavkov 1, 4, 7 in 9, kolikor je to glede na okoliščine razumno izvedljivo. Povedano drugače, v skladu s to določbo se vrednotenje lahko šteje za začasno tudi, kadar te zahteve deloma upošteva. Odločilno je, ali je „v celoti“ skladno s temi zahtevami, saj se vrednotenje v skladu s členom 20(11) le tem primeru šteje za dokončno.

75.

Začasnost ali dokončnost vrednotenja je torej kvalitativno merilo, izpolnitev katerega je odvisna zlasti od razpoložljivega časa. ( 42 ) To se kaže na primer v tem, da se v upoštevnih določbah izhaja iz tega, da začasno vrednotenje temelji na manj popolnih informacijah in podatkih. ( 43 ) Do tega pa pride prav zaradi pomanjkanja časa za zbiranje in ureditev teh podatkov. Strokovnjaki menijo, da vrednotenje posamezne banke v povprečju traja vsaj šest mesecev. ( 44 ) Glede na bilančno vsoto in aktivnost je lahko potrebno še daljše obdobje.

76.

V praksi bo zato reševanje praviloma potekalo na podlagi začasnega vrednotenja. ( 45 ) Prav zato člen 20(13) Uredbe EMR določa, da je lahko začasno vrednotenje veljavna podlaga odločitve o reševanju. ( 46 )

77.

V obravnavani zadevi je bilo vrednotenje šeste največje španske banke z bilančno vsoto 130 milijard EUR, ki je obsegala sredstva, ki jih je zelo težko vrednotiti, kot so slaba posojila, nepremično premoženje in odložene terjatve za davek, izvedeno v dvanajstih dneh. V tem času pa nikakor ni bilo mogoče zajeti vseh sredstev in obveznosti, zato je družba Deloitte vrednotenje sama označila za „začasno“. ( 47 ) Revizorji so se zato morali osredotočiti zlasti na bistvena sredstva in obveznosti. ( 48 )

78.

Takšno ravnanje je pri začasnem vrednotenju vsekakor upravičeno in prav zato začasno vrednotenje v skladu s členom 20(10), drugi pododstavek, Uredbe EMR vključuje blažilnik za dodatne izgube. ( 49 ) Vrednotenje 2 tak blažilnik nesporno vključuje.

79.

V zvezi s tem je EOR na ustni obravnavi v zadevi C‑874/19 P sicer navedel, da besedilo člena 20(10), drugi pododstavek, Uredbe EMR ne izključuje že v izhodišču, da bi tudi dokončno vrednotenje lahko vključevalo takšen blažilnik.

80.

Tako razlago pa je treba zavrniti. Iz člena 13 Uredbe 2018/345 namreč izhaja, da je blažilnik namenjen pokritju dodatnih izgub, ki so v trenutku začasnega vrednotenja še negotove ali jih ni mogoče ugotoviti. Nasprotno je namen dokončnega vrednotenja zagotoviti prav to, da so vse izgube v zvezi s sredstvi v celoti ugotovljene in da je mogoče sprejeti odločitev, da se ponovno vknjižijo terjatve upnikov ali poveča vrednost nadomestil, ki jih plačata premostitvena institucija ali nosilec upravljanja sredstev (člen 20(11), drugi pododstavek, Uredbe EMR). Dokler pa je vključen blažilnik za dodatne izgube, teh ugotovitev ni mogoče napraviti. Dejanski kapitalski primanjkljaj je namreč mogoče ugotoviti šele, če so vsa sredstva in obveznosti v celoti ovrednoteni.

81.

Iz vsega navedenega izhaja, da je Splošno sodišče pravilno štelo, da sta vrednotenji 1 in 2 začasni.

82.

Pritožnice v bistvu menijo, da je bila družba Banco Popular v okviru začasnega vrednotenja 2 zlasti zaradi blažilnika na koncu bistveno prenizko vrednotena. Po njihovem mnenju zato odpis in/ali konverzija njihovih kapitalskih instrumentov v obsegu, v kakršnem je bila izvedena, ni bila upravičena in imajo zato na podlagi naknadnega dokončnega vrednotenja pravico do finančne izravnave ali nadomestila.

83.

Splošno sodišče pa je v izpodbijanih sklepih odločilo, da naknadno dokončno vrednotenje v danih okoliščinah ne bi moglo vplivati na pravni položaj pritožnic. Zato je tožbi kot nedopustni zavrglo.

84.

Pri tem je Splošno sodišče v primeru družb Algebris in Anchorage zavrnilo, da bi se odločitev nanju neposredno nanašala v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU ( 50 ), saj je za to v skladu z ustaljeno sodno prakso med drugim nujno, da ima zahtevani ukrep neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke. ( 51 ) V primeru družbe Aeris je odločilo, da odločitev, da se naknadno dokončno vrednotenje ne opravi, ne pomeni izpodbojnega akta v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Zavezujoči pravni učinki te odločitve naj namreč ne bi vplivali na interese družbe Aeris tako, da bi bistveno spremenili njen pravni položaj. ( 52 )

85.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče pojasnilo, da se zadnjenavedena zahteva prekriva s pogojem neposrednega nanašanja, ki mora biti izpolnjen glede ničnostnih tožb, ki jih vložijo osebe, ki niso naslovniki akta Unije ( 53 ), kot sta družbi Algebris in Anchorage. Zato je pravno vprašanje, ki se postavlja, v obeh zadevah enako.

86.

Splošno sodišče je svoje stališče, da izvedba naknadnega dokončnega vrednotenja družbe Banco Popular ne bi moglo imeti nobenih učinkov na pravni položaj pritožnic, v bistvu utemeljilo s tem, da to vrednotenje v obravnavani zadevi ne bi uresničevalo nobenega od namenov, navedenih v členu 20(11), drugi pododstavek, Uredbe EMR, in zato za pritožnice vsekakor ne bi imelo nobenih posledic.

87.

V skladu s točko (a) te določbe naj bi naknadno dokončno vrednotenje na eni strani zagotovilo, da so vse izgube v zvezi s sredstvi banke, ki se rešuje, v celoti priznane v njenih računovodskih obračunih. Tega namena pa po mnenju Splošnega sodišča po popolnem odpisu in konverziji regulativnega kapitala družbe Banco Popular in naknadni združitvi z družbo Banco Santander ni več mogoče doseči, saj naj bi bila zadnjenavedena sedaj odgovorna, da so vsa sredstva in vse obveznosti, ki so bili na tak način preneseni, pravilno prikazani v bilanci. ( 54 )

88.

Na drugi strani naj naknadno dokončno vrednotenje v obravnavani zadevi prav tako ne bi moglo voditi do odločitve iz člena 20(11), drugi pododstavek, točka (b), in (12) Uredbe EMR. Ta določba za primer, da je pri naknadnem dokončnem vrednotenju ugotovljena drugačna dejanska velikost kapitalskega primanjkljaja, kot je bila ugotovljena pri začasnem vrednotenju, določa dve možnosti za popravo: če je bil na podlagi začasnega vrednotenja uporabljen instrument reševanja s sredstvi upnikov, se lahko na eni strani sprejme odločitev, da se ponovno vknjižijo terjatve upnikov (odstavek 11, drugi pododstavek, točka (b), v povezavi z odstavkom 12(a)) ( 55 ). Na drugi strani se lahko po naknadnem dokončnem vrednotenju sprejme odločitev o povečanju vrednosti nadomestil, ki jih je plačala premostitvena institucija ali nosilec upravljanja sredstev v zameno za prenos sredstev ali obveznosti (odstavek 11, drugi pododstavek, točka (b), v povezavi z odstavkom 12(b)).

89.

V obravnavani zadevi pa naj ne bi bil podan noben od teh primerov, ker se je po tem, ko je EOR uporabil svoja pooblastila za odpis in konverzijo, uporabil instrument prodaje poslovanja. Za ta primer pa naj člen 20(12)(b) Uredbe EMR ne bi določal naknadnega povečanja nadomestila, ki ga plača pridobitelj. Prav tako naj v skladu s točko (a) te določbe v primeru popolnega odpisa in konverzije vseh delnic in zadevnih kapitalskih instrumentov in končnem prenosu novih delnic na tretjo osebo ne bi bilo možnosti, da se te ponovno vknjižijo. Pritožnice zato na podlagi naknadnega dokončnega vrednotenja ne bi mogle doseči naknadnega vknjiženja svojih delnic ali terjatev niti pridobiti kakšne druge oblike nadomestila. ( 56 )

90.

V najboljšem primeru bi prišlo v poštev nadomestilo, določeno v členu 76(1)(e) Uredbe EMR, če bi se v okviru vrednotenja 3 ugotovilo, da morajo pritožnice v okviru reševanja nositi večjo izgubo, kot bi jo v okviru običajnega insolvenčnega postopka. Zahtevano naknadno dokončno vrednotenje pa ne bi pomenilo ustrezne podlage za to in torej tudi v tem smislu ne bi moglo vplivati na pravni položaj pritožnic. ( 57 )

91.

Takšna razlaga člena 20(11) in (12) Uredbe EMR, ki jo je navedlo Splošno sodišče, je po mnenju pritožnic pravno napačna.

92.

Pritožnice menijo, da bi jim morala biti v skladu z načelom enakega obravnavanja enako kot zadevnim družbenikom in delničarjem v primeru uporabe instrumentov za reševanje iz člena 20(12) Uredbe EMR (vzpostavitev premostitvene institucije, izčlenitev sredstev in reševanje s sredstvi upnikov) priznana pravica, da zahtevajo naknadno dokončno vrednotenje, da bi lahko prav tako kot ti družbeniki in delničarji dosegli vknjiženje svojih delnic ali terjatev oziroma povečanje nadomestila, ki ga je plačal pridobitelj. ( 58 ) To naj ne bi smelo biti izključeno zgolj zato, ker se je pri reševanju družbe Banco Popular po odpisu in konverziji kapitalskih instrumentov uporabil instrument prodaje poslovanja.

93.

V tem oziru naj bi bilo naknadno dokončno vrednotenje nujno, da bi se določilo primerno nadomestilo za izgubo lastnine v smislu člena 17(1), drugi stavek, Listine, zato naj bi neizvedba vrednotenja učinkovala na pravni položaj pritožnic. Le naknadno dokončno vrednotenje naj bi jim omogočilo, da določijo obseg, v katerem so bili njihovi kapitalski instrumenti domnevno nezakonito odpisani in konvertirani, in posledično višino nadomestila, ki bi ga morale prejeti. Možnost nadomestila (v obravnavani zadevi brezplodna) v višini likvidacijske vrednosti njihovih delnic, ki je bila predmet vrednotenja 3 („No creditor worse off“), naj ne bi bila zadostna, saj bi lahko naknadno dokončno vrednotenje privedlo do ugotovitve višje vrednosti njihovih kapitalskih instrumentov. ( 59 )

94.

Argumenti pritožnic temeljijo na neustrezni razlagi funkcije člena 20(11) in (12) Uredbe EMR, za razumevanje katerega je najprej treba pojasniti način delovanja različnih instrumentov za reševanje in njihovo uporabo (razdelek a)). Iz tega izhaja, da razlaga te določbe, ki jo je navedlo Splošno sodišče, ni v nasprotju niti s členom 17 Listine (razdelek b)) niti z načelom enakega obravnavanja (razdelek c)).

95.

Uredba EMR pozna štiri instrumente za reševanje ( 60 ): prodajo poslovanja (člen 24), vzpostavitev premostitvene institucije (člen 25), izločitev sredstev (člen 26) in instrument za reševanje s sredstvi upnikov (člen 27).

96.

Pri reševanju s sredstvi upnikov se, kot je bilo že pojasnjeno ( 61 ), zadevna banka bilančno prestrukturira z odpisom in konverzijo kapitalskih instrumentov, da bi se nato lahko urejeno reševala ali nadaljevala s poslovanjem. ( 62 )

97.

Tako pri vzpostavitvi premostitvene institucije kot tudi pri izločitvi sredstev se del sredstev, pravic, obveznosti ali delnic propadajoče banke proti plačilu nadomestila prenese na podjetje, ki ga ustanovijo in vodijo javni organi. Cilj tega podjetja je, da se z njimi upravlja tako, da bi čim prej postale dobičkonosne, z namenom poznejše prodaje. Če se vzpostavi premostitvena institucija, ta v vsakem primeru začasno prevzame vodenje kritičnih funkcij banke. Preostane tako imenovana slaba banka (bad bank), ki nato preneha v skladu z običajnimi insolvenčnimi predpisi.

98.

Instrument prodaje poslovanja prav tako obsega prenos delnic oziroma sredstev, pravic ali obveznosti propadajoče banke, a v tem primeru na zasebnega pridobitelja, ki mora prav tako plačati nadomestilo. Če se propadajoča banka proda kot celota, pa – drugače kot pri vzpostavitvi premostitvene institucije – v tem trenutku preneha obstajati.

99.

Pri odločitvi o izbiri instrumenta za reševanje mora EOR v skladu členom 18(5) Uredbe EMR zagotoviti uresničitev ciljev reševanja, navedenih v členu 14. To pomeni, da mora zlasti zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij, se izogniti resnim negativnim vplivom na finančno stabilnost ter zaščititi javna sredstva in vlagatelje. Največja možna zaščita delničarjev in upnikov propadajoče banke ni eden od ciljev reševanja. Izbira najustreznejšega instrumenta za reševanje glede na te cilje terja kompleksno presojo, katere sodni nadzor je omejen. ( 63 )

100.

Vrednotenje sredstev in obveznosti je le eden izmed mnogih upoštevnih dejavnikov tako pri odločitvi, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje v skladu s členom 18(1) Uredbe EMR, kot tudi pri izbiri instrumenta za reševanje. ( 64 ) Poleg tega so pomembni še rezultati stresnih testov, nadaljujoče izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in zlasti javni interes za reševanje, na katerega med drugim vpliva položaj banke in njenih dejavnosti v širšem gospodarstvu.

101.

V zvezi s tem sicer pritožnice utemeljeno trdijo, da lahko vključitev blažilnika v začasno vrednotenje ali velikost tega blažilnika v navedenem vrednotenju vodi k povečanju obveznosti zadevne banke, kar lahko po drugi strani vpliva na odločitev o uvedbi reševanja. ( 65 ) Povedano drugače, pretirano previdno začasno vrednotenje lahko prispeva k temu, da se sprejme odločitev o reševanju.

102.

V nasprotju s svojo argumentacijo pa pritožnice naknadnega dokončnega vrednotenja – celo če bi se s tem vrednotenjem brez vključitve blažilnika ugotovila večja neto vrednost sredstev zadevne banke v trenutku reševanja – ne bi mogle uporabiti za to, da bi v postopku proti odločitvi o reševanju dokazovale vsebinsko nepravilnost začasnega vrednotenja ali nezakonitost odločitve o reševanju.

103.

Prvič, negotovosti pri začasnem vrednotenju so inherentne in zaradi njih vrednotenje ni „nepravilno“. Drugič, iz člena 20(13) Uredbe EMR izhaja, da odločitev o reševanju ni nezakonita že zato, ker je izdana na podlagi začasnega vrednotenja. Prav tako določen izid vrednotenja ne pomeni obvezne uporabe določenega instrumenta za reševanje. To velja tudi, če temelji na domnevah, ki so se pozneje izkazale za pretirano previdne.

104.

Razlog za to je, da bi se sicer sistemu, uvedenemu z Uredbo EMR in BRRD, odvzela bistvena stabilizacijska funkcija. Primarni cilj EMR, to je stabilizirati finančni sistem in vplive bančnih kriz na realno gospodarstvo zadržati na najnižji možni ravni, je namreč mogoče doseči le, če lahko organi za reševanje ukrepajo hitro, učinkovito in odločno. ( 66 ) Pri tem je med drugim odločilnega pomena zaupanje trga v sposobnost ukrepanja organov in v vsebino njihovih odločitev. ( 67 )

105.

Čeprav je torej seveda mogoče vložiti tožbo zoper odločitev o reševanju, pa je težišče pravnega varstva nedvomno na naknadnem preizkusu ustreznosti nadomestila, ki ga lahko zahtevajo delničarji in upniki zaradi izgube svojega lastniškega položaja. To je razvidno iz člena 85(4) BRRD, v skladu s katerim razveljavitev odločitve organa za reševanje ne vpliva na poznejša upravna dejanja ali transakcije.

106.

Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa naknadno dokončno vrednotenje v nasprotju z trditvami pritožnic nima vpliva na to nadomestilo.

107.

Pritožnice v bistvu trdijo, da člen 20(11) in (12) Uredbe EMR temelji na pravni logiki člena 17(1), drugi stavek, Listine. Ker v začasnem vrednotenju vrednost delnic in zadevnih kapitalskih instrumentov zadevne banke ni ustrezno prikazana, bi morala biti dejanska ekonomska vrednost za nadomestilo ugotovljena z naknadnim dokončnim vrednotenjem v skladu s to določbo.

108.

Konkretno, družbi Algebris in Anchorage domnevata, da bi v obravnavani zadevi naknadno dokončno vrednotenje prikazalo bistveno manjši kapitalski primanjkljaj, zaradi česar odpis in konverzija instrumentov dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala ne bi bila potrebna. ( 68 ) Na podlagi tega sklepata, da bi lahko naknadno dokončno vrednotenje pomenilo podlago za nadomestilo. Družba Aeris pa trdi, da bi se lahko z naknadnim dokončnim vrednotenjem v tem primeru ugotovilo, da je bila neto vrednost sredstev družbe Banco Popular v trenutku reševanja pozitivna. V tem primeru naj bi bila tudi vrednost njenih delnic družbe Banco Popular pozitivna in bi ji zato morala biti povrnjena. ( 69 )

109.

Člen 20(11) in (12) naj bi zato določal, da bi morala biti zadevnim delničarjem in upnikom povrnjena vrednost njihovih instrumentov, ki je naknadno ugotovljena na podlagi naknadnega dokončnega vrednotenja kreditne institucije. To bi moralo prek okvirov izrecnega besedila te določbe veljati ne glede na to, kateri instrument za reševanje se uporabi.

110.

Splošno sodišče naj bi s tem, da je odločilo, da bi vknjiženje delnic ali terjatev na podlagi naknadnega dokončnega vrednotenja prišla v poštev le v primeru uporabe instituta reševanja s sredstvi upnikov, naknadno zvišanje nadomestila pa le v primeru prenosa sredstev na premostitveno institucijo ali nosilca upravljanja sredstev, napačno uporabilo pravo.

111.

Sprejeti je treba argumentacijo pritožnic, v kateri navajata, da je znižanje vrednosti delnic na nič, kar vodi k izbrisu teh delnic, ter odpis in konverzijo kapitalskih instrumentov v delnice v povezavi s končnim prenosom novih delnic na pridobitelja treba šteti za odvzem lastnine. Povzroči namreč prisilno, popolno in dokončno izgubo lastniškega položaja zadevnega delničarja in upnika. Prenos na državo ali javni organ pri tem ni potreben. ( 70 )

112.

Člen 17(1), drugi stavek, Listine določa, da se lahko lastnina odvzame le v javno korist ter proti pravični in pravočasni odškodnini. ( 71 ) To velja ne glede na to, kateri instrument za reševanje se je uporabil. V skladu s sodno prakso ESČP ( 72 ) je praviloma ustrezno nadomestilo tisto, ki ustreza tržni vrednosti; v določenih okoliščinah pa se lahko za ustrezno šteje tudi nadomestilo, ki je manjše od tržne vrednosti. ( 73 )

113.

Pri odvzemu delnic ali kapitalskih instrumentov, ki jih je izdala propadajoča banka, pa se za ustrezno šteje nadomestilo v višini likvidacijske vrednosti, kot je ugotovljena v okviru tretjega vrednotenja v skladu s členom 20(16) Uredbe EMR. ( 74 ) Načeloma bi bile do takšnega nadomestila v skladu s členom 76(1)(e) Uredbe EMR upravičene tudi pritožnice. V zadevnem primeru pa ta vrednost znaša nič, ker jim v okviru običajnega insolvenčnega postopka ne bi pripadalo nobeno plačilo. ( 75 )

114.

Nadomestilo, večje od likvidacijske vrednosti, pa ne bi bilo potrebno niti, če bi bila neto vrednost sredstev zadevne banke, ugotovljena v okviru vrednotenja 2, v trenutku reševanja pozitivna. Za razliko od družbe v realnem gospodarstvu se namreč operativna sposobnost preživetja banke zaradi posebnosti njene poslovne dejavnosti ne konča šele v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za insolvenčni postopek – torej prezadolženost ali plačilna nesposobnost. ( 76 ) Že od trenutka, ko je izgubljeno zaupanje trga, lahko namreč propad prepreči le še posredovanje države. ( 77 ) V skladu s tem bodo pogoji za reševanje v smislu člena 18(1) Uredbe EMR praviloma izpolnjeni že pred nastopom insolventnosti zadevne družbe ( 78 ), EOR pa mora pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za reševanje imeti velik manevrski prostor. ( 79 )

115.

To hkrati pomeni, da je od trenutka, ko so izpolnjeni pogoji za reševanje – torej zlasti, ko banka (verjetno) propade – povsem primerna primerjava s hipotetičnim položajem likvidacije oziroma običajnega insolvenčnega postopka, kot se opravi v okviru tretjega vrednotenja: Brez javnega posredovanja bi bila namreč edina alternativa insolventnost.

116.

To velja celo takrat, kadar se na podlagi sorazmerno dobrega gospodarskega položaja zadevne kreditne institucije ne sprejme odločitev o reševanju v ožjem smislu, temveč se izbere sanacija, ki jo opravijo javni organi. ( 80 ) Odločilno je namreč, da zadevna kreditna institucija in njeni vlagatelji sanacije glede na vedno manjše tržno zaupanje in grozeč propad samostojno ne bi več zmogli izvesti.

117.

V nasprotju s trditvami pritožnic zato vrednosti kapitalskih instrumentov, ki bi izhajala iz naknadnega dokončnega vrednotenja 2 in bi bila morebiti višja od likvidacijske vrednosti, ni mogoče šteti za njihovo tržno vrednost. Vrednotenje 2 se namreč izvede ob upoštevanju posredovanja organa, ne pa „tržnih pogojev“, to je brez posredovanja organa. ( 81 ) Za razliko od tega pa se pri vrednotenju 3 v skladu s členom 20(18)(b) Uredbe EMR predpostavlja, da ukrep za reševanje ne bi bil izveden.

118.

Da v primeru (verjetnega) propada banke izenačenje položaja delničarjev in upnikov te banke s hipotetičnim scenarijem likvidacije ne pomeni neupravičenega posega v njihovo lastninsko pravico, je sodišče že potrdilo. ( 82 )

119.

Zaradi tega razlaga, ki jo je podalo Splošno sodišče v zvezi s členom 20(11) in (12) Uredbe EMR glede možnosti nadomestila na podlagi vrednotenja 3 v skladu z načelom „No creditor worse off“, ni v nasprotju s členom 17 Listine. Ustrezno nadomestilo za odvzem lastniškega položaja ustreza likvidacijski vrednosti zadevnih kapitalskih instrumentov, višina katerih se ugotovi v okviru tretjega vrednotenja v skladu s členom 20(16) Uredbe EMR. Naknadno dokončno vrednotenje v skladu s členom 20(11) za to torej ni potrebno.

120.

Družbi Algebris in Anchorage trdita tudi, da je ta razlaga člena 20(11) in (12) Uredbe EMR v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. ( 83 )

121.

Po že predstavljeni razlagi te določbe, ki so jo navedle pritožnice, ( 84 ) naj bi razlaga Splošnega sodišča vodila k temu, da zadevni delničarji in upniki v primeru uporabe ukrepov za reševanje, navedenih v odstavku 12 – torej reševanja s sredstvi upnikov, vzpostavitve premostitvene institucije in izločitve sredstev – za izgubo lastninske pravice nazadnje prejmejo višje nadomestilo in so tako obravnavani ugodneje kakor v primeru, kot je obravnavani (odpis in konverzija s poznejšo prodajo poslovanja). Namesto zgolj nadomestila v višini likvidacijske vrednosti na podlagi tretjega vrednotenja naj bi bila zadevnim delničarjem in upnikom v primerih iz odstavka 12 namreč povrnjena višja vrednost njihovih kapitalskih instrumentov, ki bi se ugotovila z naknadnim dokončnim vrednotenjem.

122.

Glede tega družbi Algebris in Anchorage v bistvu navajata, da med odpisom in konverzijo kapitalskih instrumentov iz člena 21 Uredbe EMR, ki sta se uporabila v tem primeru, in med v členu 20(12)(a) navedenim instrumentom reševanja s sredstvi upnikov iz člena 27 ni razlike, ki bi bila tako bistvena, da bi lahko upravičila, da je vknjiženje delnic ali terjatev mogoče le v primeru uporabe zadnjenavedenega instrumenta.

123.

Tej argumentaciji pa ni mogoče pritrditi.

124.

Člen 20(11) in (12) Uredbe EMR namreč ne določa nobenega nadomestila za primer odvzema lastninske pravice v smislu člena 17(1), drugi stavek, Listine, temveč možnost popravka pri spremembi vsebine lastniških položajev. Ta popravek – konkretno vknjiženje delnic ali terjatev oziroma povečanje vrednosti nadomestil, plačanih za prenos sredstev ali pravic na drugo podjetje – pa v primeru odpisa in konverzije kapitalskih instrumentov s poznejšo prodajo poslovanja preprosto ni mogoč. Ta namreč vodi k odvzemu lastninske pravice. ( 85 ) Za nobenega od vidikov torej obravnavana zadeva ni v primerljivem položaju s primeri, navedenimi v členu 20(11) in (12) (reševanje s sredstvi upnikov, vzpostavitev premostitvene institucije, izločitev sredstev).

125.

Za ponazoritev: v zadnjenavedenih primerih je mogoče, da so delničarji in upniki zaradi uporabe tega instrumenta udeleženi v drugem podjetju, na primer v premostitveni instituciji, ki je bila na novo vzpostavljena. Alternativno je lahko vrednost njihovih delnic zmanjšana zaradi ukrepa za reševanje, na primer, ker so bile odpisane v okviru reševanja s sredstvi upnikov ali pa so bila vsa sredstva, ki so imela neko vrednost, izločena ali prenesena na premostitveno institucijo, medtem ko so njihove delnice ali terjatve ostale v premoženju propadajoče banke. Možno je tudi, da nastopita oba učinka. Njihovi lastniški položaji pa sprva niso povsem in dokončno odvzeti.

126.

Zaradi tega je popravek vrednosti lastniškega položaja z naknadnim dokončnim vrednotenjem v teh primerih še mogoč in v določenih primerih zaradi sorazmernosti celo priporočljiv. ( 86 )

127.

V nasprotju s tem je, prvič, v primeru popolnega odpisa in konverzije delnic in zadevnih kapitalskih instrumentov in poznejšega prenosa novih delnic na tretjo osebo (v obravnavani zadevi torej prodaje poslovanja) preprosto nemogoče, da bi se kapitalski instrumenti, ki so bili prehodno odpisani in konvertirani, ponovno vknjižili. Zaradi tega postopka ti instrumenti oziroma družba, ki jih je izdala, več ne obstajajo. Splošno sodišče je zato v zvezi s tem pravilno presodilo, da pritožnice niso delničarke oziroma imetnice zadevnih kapitalskih instrumentov družbe Banco Popular. ( 87 )

128.

Argument družb Algebris in Anchorage, da bi morali biti delničarji in upniki v primeru odpisa in konverzije kapitalskih instrumentov v smislu člena 21 Uredbe EMR v skladu s členom 20(12)(a) obravnavani enako kot v primeru reševanja s sredstvi upnikov, je zato zgrešen. Drži sicer, da uporaba pooblastila za odpis in konverzijo pretežno ustreza uporabi instituta reševanja s sredstvi upnikov. Teh pooblastil pa ni mogoče obravnavati ločeno od uporabe instrumenta prodaje poslovanja. ( 88 )

129.

Drugič, v primeru prodaje poslovanja tretji osebi, ki je zasebnik, drugače kot v primeru vzpostavitve premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev, ki jo opravijo javni organi, naknadno zvišanje nadomestila prav tako ni mogoče. To bi namreč bilo mogoče le s posegom javne oblasti v pogoje, ki so bili predhodno določeni s pogodbo. ( 89 ) Tako pooblastilo EOR pa bi lahko resno ogrozilo učinkovitost instrumenta prodaje poslovanja in s tem cilje reševanja. Ta instrument ima namreč to veliko prednost, da so tveganja za javna sredstva izjemno majhna, saj zagotavljanje kontinuitete kritičnih funkcij in zaščito sredstev v bistvu prevzame zasebni pridobitelj. Če pa bi moral zasebni pridobitelj računati s tem, da bi mu bilo lahko pozneje naloženo plačilo zvišanega nadomestila, bi bili učinki odločitve za prevzem propadajoče banke, ki je že sama po sebi poslovno tvegana, povsem nepredvidljivi. Verjetno je, da v takih okoliščinah skorajda ne bi bilo več mogoče najti interesentov za prevzem poslovanja v okviru reševanja.

130.

Iz zgoraj navedenega sledi, da položaj delničarjev in upnikov v primerih iz člena 20(11) in (12) Uredbe EMR ni primerljiv s položajem zadevnih delničarjev in upnikov v primeru prodaje poslovanja.

131.

Zaradi doslednosti velja na tem mestu spomniti, da izvedba ali neizvedba naknadnega dokončnega vrednotenja nikakor ne more postaviti pod vprašaj odločitve za prodajo poslovanja namesto reševanja s sredstvi upnikov, vzpostavitve premostitvene institucije ali izločitve sredstev. ( 90 ) Prav tako ne obstaja pravica do uporabe tistega instrumenta za reševanje, pri katerem so verjetne najmanjše izgube delničarjev in upnikov; bistveno je le, kateri instrument za reševanje v največji možni meri uresničuje cilje reševanja, navedene v členu 14 Uredbe EMR. ( 91 )

132.

Če je za dosego tega javnega interesa nujen odvzem lastninske pravice na kapitalskih instrumentih, mora biti ta le pravočasno in ustrezno nadomeščena ( 92 ), česar pa – kot je že izčrpno pojasnilo Splošno sodišče ( 93 ) in je bilo pojasnjeno tudi v teh sklepnih predlogih ( 94 ) – ne zagotavlja naknadno dokončno vrednotenje iz člena 20(11) Uredbe EMR, temveč vrednotenje 3 iz člena 20(16).

133.

Zato v zvezi s tem Splošno sodišče tudi ni napačno presodilo prava.

134.

Nazadnje je torej Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da izvedba naknadnega dokončnega vrednotenja v obravnavani zadevi ne bi mogla imeti nobenega vpliva na pravni položaj pritožnic: ne bi mogla voditi niti do vknjižbe njihovih delnic oziroma terjatev niti do kakšnega drugega plačila izravnave ali nadomestila. Prav tako ga pritožnice v okviru tožbe zoper odločitev o reševanju ne bi mogle uporabiti za dokazovanje ali utemeljevanje.

135.

Ta izid na koncu omogoča, da se zavrnejo tudi argumenti pritožnic, ki se v bistvu navezujejo na formalno ali objektivno obveznost EOR, da izvede naknadno dokončno vrednotenje v skladu s členom 20(11) Uredbe EMR.

136.

Družbi Algebris in Anchorage v prvem delu prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑934/19 P trdita, da dolžnost opraviti naknadno dokončno vrednotenje v skladu s členom 20(11), prvi pododstavek, ni nujno in zlasti pogojena s tem, da se lahko z njo uresniči kateri izmed namenov, navedenih v drugem pododstavku.

137.

V isto smer sta uperjena tudi prvi in četrti del prvega pritožbenega razloga družbe Aeris v zadevi C‑874/19 P, v skladu s katerima naj bi bila dopustnost njene tožbe odvisna le od tega, da odločitev, da se ne opravi naknadno dokončno vrednotenje, ustvarja zavezujoče pravne učinke in je v okviru tožbe zoper odločitev o reševanju v skladu s členom 20(15) Uredbe EMR več ni mogoče izpodbijati. To, da je Splošno sodišče njeno tožbo zavrglo, naj bi zato kršilo njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

138.

V zvezi s tem pa je treba opozoriti na to, da za dopustnost ničnostne tožbe fizične ali pravne osebe ne zadošča, da izpodbijana odločba ustvarja zavezujoče pravne učinke. Zavezujoči pravni učinki tega akta morajo namreč poleg tega vplivati na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj. ( 95 )

139.

Povedano drugače, neprivilegirani tožeči stranki člen 263 PDEU ne priznava pravice, da zahteva abstraktni nadzor zakonitosti aktov Unije. To tudi ni v nasprotju s členom 47 Listine, ker ta določa le pravico do učinkovitega pravnega sredstva proti ukrepu, s katerim so tej osebi kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije.

140.

Zaradi tega morebiten obstoj formalne ali objektivne dolžnosti EOR, da opravi naknadno dokončno vrednotenje v skladu s členom 20(11) Uredbe EMR, v nobenem primeru ne bi mogel spremeniti tega, da je dopustnost tožb pred Splošnim sodiščem odvisna od obstoja neposrednega nanašanja akta na pritožnice. To pa glede na zgoraj navedeno ni podano, tako da je Splošno sodišče utemeljeno odločilo, da se tožbi kot nedopustni zavržeta.

141.

Pritožbi sta tako neutemeljeni.

142.

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča v primeru neutemeljene pritožbe o stroških odloči Sodišče. Pri tem se na podlagi člena 184(1) v povezavi s členom 138(1) plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli strank.

143.

Ker pritožnice, kot je navedeno, s svojimi pritožbenimi razlogi niso bile uspešne, se jim na predlog EOR poleg lastnih stroškov v plačilo naložijo še stroški EOR.

144.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, da odloči tako: