Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 1. oktobra 2026(*)

„ Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Področje svobode, varnosti in pravice – Azilna politika – Direktiva 2001/55/ES – Najnižji standardi za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in ukrepi za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb – Člen 17(2) – Direktiva 2013/32/EU – Skupni postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Priznanje mednarodne zaščite osebi, ki uživa začasno zaščito na podlagi Direktive 2001/55 – Člen 31 – Nacionalna upravna praksa, v skladu s katero se v obdobju začasne zaščite rok za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito prekine “

V zadevi C‑249/25 [Jilin](i),

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Raad van State (državni svet, Nizozemska) z odločbo z dne 2. aprila 2025, ki je na Sodišče prispela 2. aprila 2025, v postopku

Minister van Asiel en Migratie

proti

UB,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu‑Matei, sodnica, S. Rodin (poročevalec), N. Piçarra in N. Fenger, sodnika

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za UB F. Zeven, advocaat,

– za nizozemsko vlado M. H. S. Gijzen in J. Langer, agenta,

– za belgijsko vlado L. Jans in M. Van Regemorter, agentki,

– za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,

– za poljsko vlado B. Majczyna in D. Lutostańska, agenta,

– za Evropsko komisijo F. Blanc, M. Debieuvre in L. Haasbeek, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. aprila 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(2) Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 162) ter člena 31 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Minister van Asiel en Migratie (minister za azil in migracije, Nizozemska; v nadaljevanju: minister) in UB glede možnosti ministra, da prekine obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil UB, dokler ta uživa začasno zaščito na podlagi Direktive 2001/55.

Pravni okvir

Pravo Unije

Direktiva 2001/55

3 V uvodni izjavi 18 Direktive 2001/55 je navedeno:

„Predpišejo se pravila, ki urejajo dostop do azilnega postopka v okviru začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb v skladu z mednarodnimi obveznostmi držav članic in Pogodbo.“

4 Člen 1 te direktive določa:

„Namen te direktive je določiti najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo in podpirati uravnoteženje prizadevanj med državami članicami pri sprejemanju teh oseb in posledicah takega sprejema.“

5 Člen 2 navedene direktive v točkah (a), (c) in (d) določa:

„V tej direktivi:

(a) ,začasna zaščita‘ je izredni postopek, ki v primeru množičnega prihoda ali neizbežnega množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo, zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito takšnim osebam, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito;

[…]

(c) ,razseljene osebe‘ so državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so morale zapustiti svojo matično državo ali regijo ali so bile evakuirane […] in ki se ne morejo vrniti v varne in trajne pogoje zaradi stanja v tej državi in se lahko štejejo med tiste iz člena 1A [Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951] [Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954), ki je začela veljati 22. aprila 1954 in je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev, sklenjenim 31. januarja 1967 v New Yorku, ki je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija)] ali drugih mednarodnih ali nacionalnih instrumentov, ki dajejo mednarodno zaščito, zlasti:

(i) osebe, ki so pobegnile z območij oboroženih konfliktov ali endemičnega nasilja;

(ii) zelo ogrožene osebe ali tiste, ki so že bile žrtve sistematičnega ali splošnega kršenja človekovih pravic;

(d) ,množičen prihod‘ je prihod velikega števila razseljenih oseb v Skupnost, ki prihajajo iz določene države ali geografskega območja, če je bil njihov prihod v Skupnost spontan ali s pomočjo, na primer, evakuacijskega programa.“

6 Člen 3(1) iste direktive določa:

„Začasna zaščita ne prejudicira priznanja statusa begunca po Ženevski konvenciji.“

7 Člen 17 Direktive 2001/55 določa:

„1. Osebam, ki uživajo začasno zaščito, se omogoči, da lahko kadarkoli vložijo prošnjo za azil.

2. Obravnava prošnje za azil, ki ni bila obdelana pred koncem obdobja začasne zaščite, mora biti zaključena po koncu tega obdobja.“

8 Člen 19 te direktive določa:

„1. Države članice lahko določijo, da se začasne zaščite ni možno uživati hkrati s statusom prosilca za azil, medtem ko se prošnje obravnavajo.

2. Kadar se po preučitvi prošnje za azil osebi, ki izpolnjuje pogoje za uživanje začasne zaščite ali jo že uživa, ne podeli status begunca ali, kjer je to ustrezno, druga oblika zaščite, države članice brez poseganja v člen 28 tej osebi omogočijo uživanje ali nadaljevanje uživanja začasne zaščite v preostalem obdobju zaščite.“

Direktiva 2011/95/EU

9 Člen 1 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9), naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je določitev standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.“

10 Člen 2 te direktive v točkah (h) in (i) določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

(h) ,prošnja za mednarodno zaščito‘ pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnjo za status begunca ali status subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite izven področja uporabe te direktive, za katero se lahko zaprosi posebej;

(i) ,prosilec‘ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev.“

Direktiva 2013/32

11 Člen 1 Direktive 2013/32, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive [2011/95].“

12 Člen 2 Direktive 2013/32, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točki (b) določa:

„V tej direktivi:

[…]

(b) ,prošnja za mednarodno zaščito‘ ali ,prošnja‘ pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prosilec za status begunca ali subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite zunaj področja uporabe Direktive [2011/95].“

13 Člen 3 Direktive 2013/32, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vse prošnje za mednarodno zaščito, podane na ozemlju države članice, vključno na meji, v teritorialnih vodah ali tranzitnih območjih države članice, ter za odvzem mednarodne zaščite.“

14 Člen 31 navedene direktive, naslovljen „Postopek obravnavanja“, v odstavkih od 3 do 5 določa:

„3. Države članice zagotovijo, da se postopek obravnavanja zaključi v šestih mesecih od vložitve prošnje.

Kadar se prošnja obravnava po postopku, določenem v Uredbi (EU) št. 604/2013 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL, 2013, L 180, str. 31)], šestmesečni rok začne teči takrat, ko se v skladu z navedeno uredbo ugotovi, katera država članica je odgovorna za njeno obravnavanje, prosilec pa je na ozemlju te države članice in pod nadzorom pristojnega organa.

Države članice lahko šestmesečni rok iz tega odstavka podaljšajo za največ devet mesecev kadar:

(a) primer vključuje zapletena dejanska in/ali pravna vprašanja;

(b) veliko državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva hkrati zaprosi za mednarodno zaščito, zaradi česar je postopek v praksi zelo težko zaključiti v šestmesečnem roku;

Izjemoma lahko države članice v ustrezno utemeljenih okoliščinah za največ tri mesece prekoračijo roke iz tega odstavka, da bi zagotovile ustrezno in celovito obravnavo prošnje za mednarodno zaščito.

4. Brez poseganja v člena 13 in 18 Direktive 2011/95/EU lahko države članice odložijo zaključek postopka obravnavanja, kadar se zaradi negotovih razmer v izvorni državi, za katere se predvideva, da so začasne, od organa za presojo ne more upravičeno pričakovati, da bo odločil o prošnji v rokih iz odstavka 3. V takem primeru države članice:

(a) vsaj vsakih šest mesecev pregledajo razmere v tej izvorni državi;

(b) zadevne prosilce v razumnem roku obvestijo o razlogih za odlog;

5. Države članice postopek obravnavanja v vsakem primeru zaključijo najpozneje v roku 21 mesecih od vložitve prošnje.“

Nizozemsko pravo

Splošni zakon o upravnih sodnih postopkih

15 Člen 6:12 Algemene wet bestuursrecht (splošni zakon o upravnih sodnih postopkih) z dne 4. junija 1992 (Stb. 1992, št. 315) določa:

„1. Če je tožba vložena zaradi nesprejetja odločbe v roku […], [za vložitev te tožbe] ni treba spoštovati nobenega roka.

2. Tožba se lahko vloži takoj, ko:

(a) uprava ni pravočasno sprejela odločitve […] in

(b) pretekla sta dva tedna od dneva, ki je sledil dnevu, ko je zadevna oseba upravi poslala opomin.

[…]“

16 Člen 8:55d splošnega zakona o upravnih sodnih postopkih določa:

„1. Če je tožba utemeljena in odločba še vedno ni bila vročena, upravno sodišče upravi odredi, naj odločbo vroči v dveh tednih od dneva, ki sledi dnevu, ko je bila sodba poslana.

2. Upravno sodišče svoji sodbi priloži posebno denarno kazen za vsak dan zamude, ki jo uprava povzroči pri izpolnjevanju te sodbe. […]

3. V posebnih primerih ali kadar je to potrebno zaradi upoštevanja drugih zakonskih zahtev, lahko upravno sodišče določi drugačen rok ali odredi drug ukrep.“

Zakon o tujcih iz leta 2000

17 Člen 42 Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000) z dne 23. novembra 2000 (Stb. 2000, št. 495) določa:

„1. Odločitev o prošnji za izdajo začasnega dovoljenja za prebivanje […] se sprejme v šestih mesecih od prejema te prošnje.

[…]

4. Rok iz odstavka 1 se lahko podaljša za največ devet mesecev, če:

[…]

5. po podaljšanju iz odstavka 4, kadar je to potrebno za zagotovitev ustrezne in celovite obravnave navedene prošnje, se lahko rok dodatno podaljša za največ tri mesece. […]“

18 Člen 43(1) tega zakona določa:

„Z odločbo ministra se lahko za nekatere kategorije tujcev, ki so vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje […], rok iz člena 42(1) podaljša za največ enaindvajset mesecev, če je verjetno, da bo negotovost glede razmer v državi izvora trajala kratko obdobje in zato ni mogoče razumno odločiti, ali je mogoče prošnji ugoditi […].“

19 Člen 43a tega zakona določa:

„Z odstopanjem od člena 42(1) […] v zvezi s tujci, ki uživajo začasno zaščito, se odločitev o prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz člena 28 sprejme v obdobju od prejema te prošnje do šest mesecev po izteku začasne zaščite. […]“

Kraljevi odlok o izvajanju zakona o tujcih

20 Člen 3.1a Besluit tot uitvoering van de Vreemdelingenwet (kraljevi odlok o izvajanju zakona o tujcih) z dne 23. novembra 2000 (Stb. 2000, 497) določa:

„1. Vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi azila ima za posledico, da se odstranitev ne izvede, dokler velja sklep, kot je ta iz člena 5(3) Direktive [2001/55], če tujec:

(a) spada v posebno skupino tujih državljanov, ki je opredeljena v sklepu Sveta Evropske unije, kot je ta iz člena 5(3) Direktive 2001/55;

(b) je zakonec tujega državljana iz točke (a) ali zunajzakonski partner, s katerim je ta tuji državljan v trajnem razmerju in je v času dogodkov, ki so privedli do odločitve iz uvodnega stavka, prebival z navedenim tujim državljanom;

(d) je drug bližnji sorodnik tujega državljana iz točke (a), ki ga je v času dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila sprejeta odločba iz uvodnega stavka, ta tuji državljan v celoti ali v velikem delu vzdrževal in je živel znotraj družinske enote, zapustitev tega bližnjega sorodnika pa bi ustvarila nevaren položaj; ali,

(e) spada v skupino, ki se določi z ministrsko uredbo, tujih državljanov iz iste države ali regije kot tuji državljan iz točke (a), ki so razseljeni iz istega razloga in še ne uživajo zaščite v drugi državi pogodbenici PDEU ali Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru [z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3)].

[…]“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

21 UB, ki je kitajski državljan ujgurskega porekla, je 7. marca 2022 na Nizozemsko prišel s svojo ženo, ukrajinsko državljanko, in svojim otrokom. Pri centralnem sprejemnem centru za evidentiranje prosilcev za azil v Ter Apelu (Nizozemska) je 13. aprila 2022 vložil prošnjo za azil.

22 Pristojni organ je ob začetku obravnave te prošnje za azil ugotovil, da ima UB kot družinski član ukrajinskega državljana, ki je s svojo ženo in njunim otrokom prebival v Ukrajini pred 24. februarjem 2022, pravico do začasne zaščite. V teh okoliščinah ga je minister istega dne, ko je bil UB zaslišan v zvezi z navedeno prošnjo za azil, obvestil, da ni treba nadaljevati obravnave te prošnje, ker izpolnjuje pogoje za upravičenost do navedene zaščite. Po njegovem mnenju bi se lahko obravnavanje iste prošnje za azil nadaljevalo po izteku obdobja začasne zaščite.

23 UB je z opominom z dne 16. januarja 2024 ministru očital, da o tej prošnji za azil ni odločil v rokih, določenih v Direktivi 2013/32. Ker v dveh tednih po tem, ko je bil ta dopis poslan, ni bila sprejeta odločba, je UB pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats Arnhem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Arnhemu, Nizozemska) vložil tožbo zaradi nedelovanja.

24 Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Arnhem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Arnhemu) je menilo, da začne najdaljši rok 21 mesecev za zaključek postopka obravnavanja prošnje za azil iz Direktive 2013/32 v vseh primerih teči od vložitve te prošnje za azil. Zato je to sodišče v obravnavani zadevi glede na to, da je bila prošnja UB za azil vložena 13. aprila 2022, menilo, da bi moral minister o tej prošnji za azil odločiti najpozneje januarja 2024. Ker minister odločitve ni sprejel pravočasno, mu je navedeno sodišče naložilo, naj o navedeni prošnji za azil odloči v osmih tednih od njegove sodbe, in sicer pod grožnjo plačila denarne kazni v višini 100 EUR za vsak dan zamude do najvišjega zneska 7500 EUR.

25 Minister je zoper sodbo rechtbank Den Haag, zittingsplaats Arnhem (sodišče v Haagu, ki zaseda v Arnhemu) vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče.

26 Minister s to pritožbo trdi, da niti iz besedila določb Direktive 2013/32, v katerih so pojasnjeni roki za sprejetje odločbe o prošnji za azil, niti iz „ideje, na kateri temelji ta direktiva“, ne izhaja, da se ti roki uporabljajo tudi v izjemnih položajih, ki jih ureja Direktiva 2001/55.

27 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je bila Direktiva 2001/55 v nizozemsko pravo prenesena 16. decembra 2004. Po mnenju tega sodišča iz tega prenosa izhaja, da je treba za upravičenost do začasne zaščite vložiti prošnjo za azil. Rok za odločanje o taki prošnji za azil se prekine za čas trajanja začasne zaščite, tako da se o navedeni prošnji za azil odloči šele po izteku obdobja začasne zaščite.

28 Predložitveno sodišče meni, da mora za rešitev spora, o katerem odloča, ugotoviti, kako je treba določiti rok, določen za sprejetje odločitve o prošnji za mednarodno zaščito, kadar oseba, ki je vložila tako prošnjo, uživa tudi začasno zaščito.

29 V zvezi s tem navedeno sodišče poudarja, da iz jezikovne razlage člena 17(2) Direktive 2001/55 izhaja, da je ta določba napisana v „odprti obliki“. Meni, da čeprav mora zadevna država članica končati obravnavanje prošnje za azil bodisi v obdobju začasne zaščite bodisi po izteku tega obdobja, pa navedena določba ne določa natančno, kdaj se mora obravnavanje prošnje za azil dejansko začeti in kako dolgo lahko traja.

30 Navedeno sodišče splošneje meni, da v besedilu upoštevnih določb Direktive 2001/55 in Direktive 2013/32 ni odločilnega odgovora na pravno vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi.

31 Isto sodišče pri preučitvi okvira, v katerega je umeščena Direktiva 2001/55, ugotavlja, da je zakonodajalec Unije s to direktivo priznal potrebo, da se lahko v državah članicah razseljenim osebam zagotovi „takojšnja in začasna zaščita“, zlasti kadar obstaja tudi tveganje, da azilni sistemi držav članic ne morejo ustrezno obvladati prihoda prosilcev za mednarodno zaščito. Vendar niti Direktiva 2001/55, niti Direktiva 2013/32, niti Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL 2005, L 326, str. 13) ne vsebujejo določb o odstopanju v zvezi s položaji, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2001/55.

32 Širše, predložitveno sodišče meni, da na podlagi celovite preučitve direktiv 2001/55 in 2013/32 ter sodne prakse Sodišča ne more z gotovostjo sklepati, da obstaja možnost, da se ne odloči o prošnji za azil, ki jo je vložila oseba, ki uživa začasno zaščito, v obdobju začasne zaščite.

33 V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

„1. Ali je treba člen 17(2) Direktive [2001/55] razlagati tako, da so z njo države članice pooblaščene, da med obdobjem začasne zaščite osebe, ki uživa zaščito, odložijo obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito?

2. Ali je treba roke za odločitev iz člena 31 Direktive [2013/32] razlagati tako, da če je oseba, ki uživa zaščito, […] prošnjo za mednarodno zaščito vložila pred ali med obdobjem začasne zaščite, ti roki začnejo teči oziroma začnejo ponovno teči šele po koncu obdobja začasne zaščite?“

Vprašanji za predhodno odločanje

34 Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(2) Direktive 2001/55 in člen 31 Direktive 2013/32 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da organi države članice samodejno odložijo obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile osebe, ki uživajo začasno zaščito, v obdobju začasne zaščite, tako da rok za sprejetje odločitve o teh prošnjah za mednarodno zaščito začne ali še naprej teče šele po izteku tega obdobja.

35 Kot je navedeno v členu 1 Direktive 2001/55, je njen namen določiti najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo, in podpirati uravnoteženje prizadevanj med državami članicami pri sprejemanju teh oseb in posledicah takega sprejema. Tako je iz člena 2(a) te direktive razvidno, da je namen izvajanja te zaščite zlasti preprečiti, da bi zaradi množične hkratne predložitve prošenj navedenih oseb za pridobitev statusa begunca prišlo do preobremenitve sistema, namenjenega dodeljevanju mednarodne zaščite, kar je v interesu tako teh oseb kot tudi drugih oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito.

36 Ta mehanizem začasne in takojšnje zaščite, ki pomeni izraz načela solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami pri izvajanju azilne politike iz člena 80 PDEU, pa se, kot je poudarjeno v uvodnih izjavah 2 in 13 ter členu 2(a) navedene direktive, uporabi izjemoma in mora biti pridržan za množične prihode razseljenih oseb. Poleg tega upravičencem podeljuje bolj omejene pravice od tistih, ki izhajajo iz priznanja mednarodne zaščite v smislu Direktive 2011/95 (sodba z dne 19. decembra 2024, Kaduna, C‑244/24 in C‑290/24, EU:C:2024:1038, točka 82 in navedena sodna praksa).

37 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je. Tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije je lahko vir informacij, ki so upoštevne za razlago te določbe (glej sodbe z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12; z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 50, in z dne 26. marca 2026, Gonrieh, C‑819/25 PPU, EU:C:2026:252, točka 47 in navedena sodna praksa).

38 Na prvem mestu, iz besedila člena 17(2) Direktive 2001/55 je razvidno, da je v tej določbi zgolj določeno pravilo o načinu obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito po izteku obdobja začasne zaščite, ne da bi bila določena podrobna pravila za obravnavanje teh prošenj v tem obdobju, in zlasti, ali imajo države članice možnost, da v navedenem obdobju ne opravijo take obravnave.

39 Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom člena 17(2) Direktive 2001/55 in zgodovino nastanka tega člena 17(2) je treba, prvič, opozoriti, da je v členu 3(1) Direktive 2001/55 pojasnjeno, da začasna zaščita ne prejudicira priznanja statusa begunca po Ženevski konvenciji, medtem ko člen 17(1) te direktive določa, da morajo imeti osebe, ki uživajo začasno zaščito, možnost, da lahko prošnjo za azil vložijo „kadarkoli“.

40 Poleg tega iz člena 19(2) Direktive 2001/55 izhaja, da kadar se po preučitvi prošnje za azil osebi, ki izpolnjuje pogoje za uživanje začasne zaščite ali jo že uživa, ne podeli status begunca ali, če je to ustrezno, druga oblika zaščite, se tej osebi omogoči uživanje ali nadaljevanje uživanja začasne zaščite v preostalem obdobju zaščite.

41 Zato iz zgoraj navedenih določb Direktive 2001/55 izhaja, da zakonodajalec Unije ni nameraval vzpostaviti sistema, v katerem bi bila uporaba postopkov mednarodne zaščite po samem zakonu opuščena ali prekinjena, temveč je, nasprotno, predvidel, da se taki postopki lahko izvajajo v obdobju uporabe začasne zaščite.

42 Drugič, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 42 do 45 sklepnih predlogov, je iz pripravljalnega gradiva za Direktivo 2001/55 razvidno, da so se države članice, ker ni bilo dogovora o možnosti prekinitve obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito v obdobju začasne zaščite, odločile, da te možnosti ne bodo vključile v to direktivo, čeprav je bila vključena v prvotni predlog Komisije.

43 Zato ni mogoče šteti, da je zakonodajalec Unije implicitno predvidel navedeno možnost v členu 17(2) Direktive 2001/55.

44 Zato iz zgoraj navedenih določb Direktive 2001/55 in iz zgodovine nastanka člena 17(2) te direktive izhaja, da zakonodajalec Unije ni nameraval vzpostaviti sistema, v katerem bi bila oziroma bi lahko bila uporaba postopkov mednarodne zaščite po samem zakonu opuščena ali prekinjena, temveč je, nasprotno, predvidel, da se taki postopki lahko izvajajo v obdobju uporabe začasne zaščite.

45 Tretjič, upoštevati je treba tudi splošna pravila o postopkih mednarodne zaščite iz direktiv 2011/95 in 2013/32. V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da člen 1 Direktive 2011/95 določa, da je namen te direktive določitev standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. Poleg tega iz povezave tega člena 1 s členom 2(h) in (i) te direktive izhaja, da ta direktiva ureja vse prošnje za zaščito, ki jih je mogoče razumeti kot prošnje za status begunca, ki jih v državi članici vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

46 Na drugi strani je iz člena 1 in člena 3(1) Direktive 2013/32 razvidno, da se ta direktiva, katere namen je določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, uporablja za vse prošnje za mednarodno zaščito, podane na ozemlju države članice, vključno na meji, v teritorialnih vodah ali tranzitnih območjih države članice.

47 Iz teh določb izhaja, da zakonodajalec Unije s področja uporabe direktiv 2011/95 in 2013/32 nikakor ni izključil prosilcev za mednarodno zaščito, ki ob vložitvi prošnje za to zaščito že uživajo začasno zaščito.

48 Ker torej v direktivah 2011/95 in 2013/32 ni določeno drugače, je treba šteti, da se splošna pravila, določena s tema direktivama, običajno uporabljajo za take prosilce za mednarodno zaščito. Natančneje, šteti je treba, da so roki iz člena 31 Direktive 2013/32 načeloma zavezujoči pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito, ne glede na to, ali prosilec za to zaščito že uživa začasno zaščito.

49 To ugotovitev potrjuje dejstvo, da je zakonodajalec Unije državam članicam priznal določeno polje proste presoje pri podaljšanju roka za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, kadar je tako podaljšanje utemeljeno z objektivnimi razlogi.

50 Natančneje, člen 31(3), tretji pododstavek, točka (b), Direktive 2013/32 določa, da lahko države članice podaljšajo šestmesečni rok za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od devetih dodatnih mesecev, če veliko državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva hkrati zaprosi za mednarodno zaščito, tako da je postopek v praksi zelo težko zaključiti v šestmesečnem roku.

51 Poleg tega iz člena 31(3), četrti pododstavek, Direktive 2013/32 izhaja, da lahko države članice v ustrezno utemeljenih okoliščinah za največ tri mesece prekoračijo šestmesečni in devetmesečni rok iz člena 31(3), prvi pododstavek in tretji pododstavek, točka (b), te direktive, kadar je to potrebno za zagotovitev ustrezne in celovite obravnave prošnje za mednarodno zaščito.

52 Poleg tega iz člena 31(4) in (5) Direktive 2013/32 izhaja, da lahko države članice odložijo zaključek postopka obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, kadar se zaradi negotovih razmer v izvorni državi, za katere se predvideva, da so začasne, od organa za presojo ne more upravičeno pričakovati, da bo odločil o prošnji v rokih iz odstavka 3 tega člena 31, če končni rok 21 mesecev ni prekoračen.

53 Iz tega sledi, da navedeni člen 31 državam članicam med drugim omogoča, da prekoračijo rok šestih mesecev, ki je običajno določen za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito v položajih, za katere je značilno povečanje pritiska na njihove sisteme mednarodne zaščite, kot so tisti, ki lahko upravičijo uporabo začasne zaščite iz Direktive 2001/55, tako da je iz istega člena 31 razvidno, da je zakonodajalec Unije ustrezno upošteval upravne težave, ki jih lahko povzroči povečanje števila prošenj za mednarodno zaščito, vloženih hkrati.

54 Na tretjem mestu, ni mogoče šteti, da je splošna in samodejna prekinitev obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito ali teka rokov za obravnavanje takih prošenj v obdobju začasne zaščite potrebna za zagotovitev uresničitve ciljev te direktive.

55 Res je, kot je bilo opozorjeno v točki 35 te sodbe, da se z izvajanjem začasne zaščite želi zlasti preprečiti, da bi zaradi množične hkratne predložitve prošenj za pridobitev statusa begunca prišlo do preobremenitve sistema, namenjenega dodeljevanju mednarodne zaščite, kar je v interesu tako teh razseljenih oseb kot tudi drugih oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito.

56 Vendar navedena direktiva zagotavlja tudi ohranitev dejanske možnosti za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki uživajo začasno zaščito, da po ustrezni preučitvi njihovega posamičnega položaja pridobijo mednarodno zaščito, pri čemer pa se jim hkrati zagotovi manj obsežna takojšnja zaščita (sodba z dne 20. novembra 2025, Framholm, C‑195/25, EU:C:2025:904, točka 48 in navedena sodna praksa).

57 Zadnjenavedeni cilj pa govori proti temu, da se organom držav članic podeli možnost, da na splošno in samodejno prekinejo obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito v obdobju začasne zaščite.

58 Poleg tega izvajanje mehanizma začasne zaščite, uvedenega z Direktivo 2001/55, za celotno Evropsko unijo ne pomeni nujno, da se država članica sooča z vložitvijo tolikšnega števila prošenj za mednarodno zaščito, ki presega zmogljivosti njenega sistema zaščite. Zato obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki jo vloži oseba, ki uživa začasno zaščito, ni mogoče odložiti zgolj zato, ker bi taka obravnava lahko bila v nasprotju s ciljem, navedenim v točki 55 te sodbe.

59 Poleg tega bi lahko morebitna splošna in samodejna prekinitev obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki jih vložijo osebe, ki uživajo začasno zaščito, po izteku obdobja začasne zaščite pristojne organe izpostavila bremenu, da bi morali hkrati obravnavati veliko število prošenj za mednarodno zaščito, tako da se zdi, da s tem ukrepom dejansko ni mogoče doseči cilja zaščite nacionalnih sistemov pred množičnim in hkratnim vlaganjem prošenj za mednarodno zaščito.

60 Vendar ni mogoče v celoti izključiti, da izjemoma, če osebe, ki uživajo začasno zaščito, v kratkem obdobju vložijo znatno število prošenj za mednarodno zaščito, država članica glede na zmogljivosti svojega sistema začasne zaščite in kljub vsem razumno predvidljivim ukrepom, ki so bili sprejeti za soočanje s takim pritokom prošenj, v praksi objektivno ne more preučiti vseh teh prošenj ob strogem spoštovanju rokov iz člena 31 Direktive 2013/32.

61 Čeprav obstoj take objektivne nezmožnosti iz razlogov, navedenih v točkah od 35 do 59 te sodbe, ne more upravičiti splošne in samodejne prekinitve obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile osebe, ki uživajo začasno zaščito, pa lahko zadevna država članica, da bi zagotovila uresničitev ciljev Direktive 2001/55 in ohranila pravice vseh prosilcev za mednarodno zaščito, sprejme ukrepe, kot je postopna obravnava teh prošenj za mednarodno zaščito, po potrebi tako, da za to opredeli prednostni vrstni red.

62 Zaradi takih ukrepov bi torej lahko pristojni organi države članice po potrebi začasno odložili obravnavanje nekaterih prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile osebe, ki uživajo začasno zaščito, ne da bi bilo mogoče sistematično zagotoviti, da bo lahko vsaka od teh prošenj na koncu obravnava ob strogem spoštovanju rokov iz člena 31 Direktive 2013/32.

63 V položaju, v katerem bi pristojni organi izvedli take ukrepe, se bodo morala pristojna sodišča, pri katerih je vložena tožba, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, prepričati, da morebitna prekoračitev teh rokov, prvič, ne izhaja iz odločitve o splošni in samodejni prekinitvi obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile osebe, ki uživajo začasno zaščito, in da je, drugič, posledica zgolj ukrepov, potrebnih za soočanje z objektivno nezmožnostjo upoštevanja navedenih rokov, pri čemer se prepreči preobremenitev sistema mednarodne zaščite zadevne države članice.

64 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 17(2) Direktive 2001/55 in člen 31 Direktive 2013/32 razlagati tako, da:

– nasprotujeta temu, da organi države članice samodejno odložijo obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložile osebe, ki uživajo začasno zaščito, v obdobju začasne zaščite, tako da rok za sprejetje odločitve o teh prošnjah za mednarodno zaščito začne ali še naprej teče šele po izteku tega obdobja;

– pristojni organi lahko v izjemnih primerih začasno odložijo obravnavanje nekaterih od navedenih prošenj za mednarodno zaščito, vključno s prekoračitvijo tega roka za sprejetje odločitve, če je ta prekoračitev posledica ukrepov, ki so sprejeti za soočanje z objektivno nezmožnostjo doslednega upoštevanja navedenega roka za sprejetje odločitve, pri čemer se prepreči preobremenitev sistema mednarodne zaščite zadevne države članice, in ki so za to potrebni.

Stroški

65 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, nastali zaradi predložitve stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 17(2) Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb ter člen 31 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite

je treba razlagati tako, da

Podpisi

* Jezik postopka: nizozemščina.

i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.