SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE,
predstavljeni 3. junija 2021(1)
Zadeve od C‑697/19 P do C‑700/19 P
Sony Corporation Sony Electronics, Inc. (C‑697/19 P),
Sony Optiarc in Sony Optiarc America (C‑698/19 P),
Quanta Storage, Inc. (C‑699/19 P),
Toshiba Samsung Storage Technology Corp.,
Toshiba Samsung Storage Technology Korea Corp. (C‑700/19 P)
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Pogoni za optične diske – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Tajni sporazumi glede razpisov, ki sta jih organizirala proizvajalca računalnikov – Enotna in trajajoča kršitev – Posamezne kršitve, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev – Obveznost obrazložitve – Kršitev pravic do obrambe – Način določanja glob – Smernice iz leta 2006 o načinu določanja glob – Načelo sorazmernosti in načelo enakega obravnavanja“
1. Ti sklepni predlogi se nanašajo na štiri pritožbe, ki so jih vložili dobavitelji pogonov za optične diske (družbe Sony Corporation, Sony Electronics, Sony Optiarc; Sony Optiarc America; Quanta Storage, Toshiba Samsung, Storage Technology Corp. in Toshiba Samsung Storage Technology Korea Corp. (v nadaljevanju: pritožnice) za razveljavitev štirih sodb Splošnega sodišča Evropske unije,(2) s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo njihove pritožbe zoper sklep Komisije z dne 21. oktobra 2015, C(2015) 7135 final v zadevi 39639, v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.39639 – pogoni za optične diske) (v nadaljevanju: sporni sklep).(3)
2. Sodišče je izrecno zahtevalo preučitev dveh pravnih vprašanj, ki sta večinoma skupni vsem zadevam, zato bodo ti sklepni predlogi osredotočeni na ti posebni vsebini: (1) formulo, ki jo je sprejela Komisija, da je poleg enotne in trajajoče kršitve grajala tudi ločene kršitve, s katerimi nastane ta enotna in trajajoča kršitev, ne da bi podala obrazložitve, neodvisne od tistih, s katerimi je opredeljena enotna in trajajoča kršitev; (2) vprašanje izračuna sankcije v primeru prodaje v okviru kartela ali delitve dobička.
3. Sodišče ima priložnost, prvič, da odloči o razmerju med enotno kršitvijo in posameznimi ravnanji, ki se nanašajo na obveznosti obrazložitve končne odločitve in pravico strank v postopku do obrambe, in drugič, da pojasni omejitve diskrecijske pravice Komisije v zvezi z načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti v primeru prodaje v okviru kartela ali delitve dobička.
4. Opis dejanskega stanja, ki je skupno štirim pritožbam, je strnjen in namenjen izključno analizi vprašanj, ki ju moram obravnavati.(4)
I. Dejansko stanje
5. Komisija je 14. januarja 2009 od družbe Philips prejela prošnjo za imuniteto v skladu s sporočilom Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah.(5) Ta prošnja je bila 29. januarja in 2. marca 2009 dopolnjena, da bi bila poleg družbe Philips vključena tudi družba Lite‑On in njuno skupno podjetje Philips & Lite‑On Digital Solutions Corporation.
6. Komisija je 29. junija 2009 podjetjem, ki delujejo v sektorju pogonov za optične diske (v nadaljevanju: POD), poslala zahtevek za predložitev informacij. Komisija je 30. junija 2009 družbam Philips, Lite‑On in Philips & Lite‑On Digital Solutions Corporation odobrila pogojno imuniteto. Družbi Hitachi‑LG Data Storage, Inc. in Hitachi‑LG Data Storage Korea, Inc. sta 4. in 6. avgusta 2009 Komisiji predložili prošnjo za znižanje globe v skladu s sporočilom.
7. Komisija je 18. julija 2012 trinajstim dobaviteljem POD, med drugim družbam Sony Corporation in Sony Electronics, Sony Optiarc in Sony Optiarc America, Quanta Storage, Toshiba Samsung Storage Technology in Toshiba Samsung Storage Technology Korea, poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
8. Trdila je, da so te družbe kršile člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ker so bile udeležene v kartelu v zvezi s POD, ki je trajal od 5. februarja 2004 do 29. junija 2009 in je zajemal uskladitev ravnanja glede razpisov, ki sta jih organizirali proizvajalki računalnikov, družbi Dell in HP.
9. Komisija je 21. oktobra 2015 sprejela sporni sklep.
10. Komisija je v spornem sklepu ugotovila, da so udeleženci kartela vsaj od 23. junija 2004 do 25. novembra 2008 usklajevali svoje konkurenčno ravnanje. Izjavila je, da je to usklajevanje potekalo prek omrežja vzporednih dvostranskih stikov. Navedla je, da so udeleženci kartela skušali prilagoditi svoje količine na trgu in zagotoviti, da cene ostanejo na višji ravni, kot bi bile brez teh dvostranskih stikov.
11. V spornem sklepu je Komisija pojasnila, da se je usklajevanje med udeleženci kartela nanašalo na račune strank družb Dell in HP, ki sta najpomembnejši proizvajalki na svetovnem trgu PC. Po ugotovitvah Komisije sta družbi Dell in HP poleg dvostranskih pogajanj s svojimi dobavitelji POD uporabljali tudi standardizirane razpisne postopke, ki so potekali vsaj vsake tri mesece. Komisija je ugotovila, da so člani kartela svojo mrežo dvostranskih stikov uporabljali za manipulacijo teh razpisnih postopkov, s čimer so ovirali poskuse svojih strank, da spodbujajo cenovno konkurenco.
12. Za določitev zneska globe, naložene tožečim strankam, je Komisija uporabila Smernice o načinu določanja glob v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003(6) (v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob).
13. Najprej, Komisija je za določitev osnovnega zneska globe štela, da je ob upoštevanju precejšnjih razlik v trajanju udeležbe dobaviteljev in da bi se bolje odražal dejanski vpliv kartela, ustrezno uporabiti letno povprečje, izračunano na podlagi dejanske vrednosti prodaje podjetij v celotnih koledarskih mesecih njihove udeležbe pri kršitvi. Komisija je nato pojasnila, da je bila vrednost prodaje izračunana na podlagi prodaje POD za prenosne in namizne računalnike, ki je bila obračunana subjektom družb HP in Dell z območja EGP.
14. Komisija je tudi štela, da mora glede na to, da se je protikonkurenčno ravnanje do družbe HP začelo pozneje, in da bi upoštevala razvoj kartela, izračunati zadevno vrednost prodaje ločeno za družbi HP in Dell in uporabiti dva množitelja na podlagi trajanja.
15. Glede družb Sony Corporation, Sony Electronics, Sony Optiarc in Sony Optiarc America je Komisija menila, da so odgovorne samo za usklajevanje glede družbe Dell, ker njihovo sodelovanje v stikih s HP ni bilo potrjeno.
16. Drugič, Komisija je odločila, da bo odstotek, uporabljen iz naslova teže kršitve – ker spadajo sporazumi o usklajevanju cen že po svoji naravi med najhujše kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP in ker je bil s kartelom zajet vsaj EGP – v obravnavani zadevi znašal 16 % za vse naslovnike spornega sklepa.
17. Komisija je tudi izjavila, da je glede na okoliščine tega primera sklenila dodati nadaljnjih 16 % zaradi odvračanja.
18. Komisija je znesek globe, ki je bila naložena družbam Sony Corporation, Sony Electronics, Sony Optiarc in Sony Optiarc America, znižala za 3 %, da bi upoštevala, da nista vedeli za del enotne in trajajoče kršitve, ki se je nanašal na družbo HP, da bi ustrezno in zadostno odrazila manjšo težo njunega ravnanja.
19. Menila je, da je primerno, da se zato, ker sta družbi Sony Corporation in Sony Electronics v poslovnem letu pred sprejetjem spornega sklepa ustvarili 59.252.000.000.000 EUR svetovnega prometa, za osnovni znesek globe uporabi množitelj 1,2.
20. Ker je primeren osnovni znesek globe, naložene družbama Toshiba Samsung Storage Technology in Toshiba Samsung Storage Technology Korea, dosegel zgornjo mejo 10 % njunega prometa, ga je morala Komisija dodatno prilagoditi v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003.
21. Izrek spornega sklepa se v zvezi z družbami, ki so sodelovale pri omejevalnem sporazumu, glasi:
„Člen 1
Naslednja podjetja so kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, ker so v navedenih obdobjih sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, sestavljeni iz več ločenih kršitev, v sektorju pogonov za optične diske, ki zajema celoten EGP, in ki je zajemala dogovore o usklajevanju cen:
[…]
(e) Toshiba Samsung Storage Technology in Toshiba Samsung Storage Technology Korea od 23. junija 2004 do 17. novembra 2008, zaradi usklajevanja v zvezi z družbama Dell in HP;
(f) Sony Corporation in Sony Electronics od 23. avgusta 2004 do 15. septembra 2006, zaradi usklajevanja v zvezi z družbo Dell;
(g) Sony Optiarc […] od 25. julija 2007 do 29. oktobra 2008, Sony Optiarc America […] od 25. julija 2007 do 31. oktobra 2007, zaradi usklajevanja v zvezi z družbo Dell;
(h) Quanta Storage od 14. februarja 2008 do 28. oktobra 2008, zaradi usklajevanja v zvezi z družbama Dell in HP.
[…]
Člen 2
Zaradi kršitve iz člena 1 se naložijo te globe:
[…]
(e) Toshiba Samsung Storage Technology in Toshiba Samsung Storage Technology Korea, solidarno odgovorni: 41.304.000 EUR;
(f) Sony Corporation in Sony Electronics, solidarno odgovorni: 21.024.000 EUR;
(g) Sony Optiarc […]: 9.782.000 EUR, od tega 5.433.000 EUR solidarno z družbo Sony Optiarc America […];
(h) Quanta Storage: 7.146.000 EUR“.
II. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijane sodbe
22. Pritožnice so 29. decembra 2015, 31. decembra 2015 in 5. januarja 2016 pri sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile štiri ločene pritožbe, registrirane kot zadeve T‑762/15, T‑763/19, T‑772/15 in T‑8/16, s katerimi se primarno predlaga razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, ki se nanaša nanje, in podredno znižanje zneska naložene globe.
23. Splošno sodišče je z izpodbijanimi sodbami zavrnilo vse pritožbene razloge, ki so jih predložile stranke, in s tem tudi pritožbe v celoti.
III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
24. Pritožnice s svojimi pritožbami Sodišču predlagajo, naj primarno razveljavi izpodbijane sodbe in sprejme predloge, predložene na prvi stopnji, ter naloži plačilo stroškov Komisiji. Podredno, če stanje postopka Sodišču ne dopušča sprejetja odločitve, pritožnice Sodišču predlagajo, naj zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in pridrži odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.
25. Komisija Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbe, ki so jih vložile pritožnice, in jim naloži plačilo stroškov.
IV. Pravna presoja(7)
26. Pritožnice v zadevah C‑697/19 P in C‑698/19 P navajajo štiri pritožbene razloge s skoraj popolnoma enako vsebino, ki se nanašajo na oceno Splošnega sodišča, da je bila kršitev enotna in trajajoča, trajanje enotne in trajajoče kršitve, opredelitev enotne in trajajoče kršitve ter znesek naložene globe.
27. V podporo svoji pritožbi pritožnica v zadevi C‑699/19 P navaja pet pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na presojo Splošnega sodišča v zvezi z izrekom spornega sklepa, po katerem naj bi enotno in trajajočo kršitev, ki se očita pritožnicam, sestavljalo več ločenih kršitev, na okoliščino, da naj bi bili nekateri dokazi izkrivljeni, na trajanje sodelovanja pritožnice pri enotni in trajajoči kršitvi, na domnevno in nedokazano seznanjenost pritožnic z enotno in trajajočo kršitvijo ter na znesek naložene globe.
28. V podporo svoji pritožbi pritožnici v zadevi C‑700/19 P navajata štiri pritožbene razloge, ki se nanašajo na presojo Splošnega sodišča v zvezi z izrekom spornega sklepa, po katerem naj bi očitano enotno in trajajočo kršitev sestavljalo več ločenih kršitev, na obstoj enotne in trajajoče kršitve, na kršitev pravic do obrambe in na pristojnost Komisije.
29. Predhodno ugotavljam, da so v štirih pritožbah v nekaterih pritožbenih razlogih trditve skoraj enake.(8)
30. Pritožnice se namreč strinjajo z očitki glede izreka spornega sklepa, v katerem je Komisija očitala enotno in trajajočo kršitev in dodala, da je „sestavljena iz več ločenih kršitev“. Po mnenju pritožnic taka „dvojna opredelitev“ – enotna in trajajoča kršitev in ločene kršitve – ni jasno navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v spornem sklepu ni dovolj obrazložena.
31. Nekatere pritožnice se strinjajo tudi glede izračuna globe, zlasti glede domnevne kršitve načel sorazmernosti in enakega obravnavanja.
32. V skladu z zahtevo Sodišča bo moja presoja osredotočena zlasti na vprašanje „dvojne opredelitve“, ki je, kot je bilo navedeno, skupno vsem pritožnicam, in na pritožbene razloge, ki se nanašajo na to vprašanje (razdelek A), nato pa bom preučil četrti pritožbeni razlog v zadevah C‑697/19 P in C‑698/19 P, ki se nanaša na določitev sankcije (razdelek B).
A. Dvojna opredelitev
1. Povzetek trditev strank
– a) Kršitev pravic do obrambe
33. Pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah napačno uporabilo pravo, ker je zaključilo, da Komisija ni kršila njihovih pravic do obrambe s tem, da jim je očitala, in sicer prvič v spornem sklepu, da so sodelovale v več ločenih kršitvah.
34. V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je zlasti v točkah 310, 317 in 318 navedeno, da je bila kršitev enotna in trajajoča. V spornem sklepu pa je Komisija prvič trdila, da je bila enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz več ločenih kršitev.
35. Ta sklep se torej vsebinsko odmika od opredelitve v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, zato pritožnicam pred sprejetjem tega sklepa ni bila dana možnost izpodbijati opredelitve vsake posamezne pogodbe kot ločene in samostojne kršitve. Splošno sodišče naj tako ne bi upoštevalo sodb z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens (C‑441/11 P, EU:C:2012:778), in z dne 10. oktobra 2014, Soliver/Komisija (T‑68/09, EU:T:2014:867).
36. Z več kombinacijami protikonkurenčnih stikov, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, bi lahko nastale številne možne kršitve. Tudi če bi se torej štelo, da so bila dejstva in dokazi zanje že navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisija v tem obvestilu ni pravno opredelila teh dejstev. Iz tega sledi, da se pritožnice niso mogle braniti, ker niso razumele opredelitve, sprejete za vsako možno kršitev.
37. Komisija v svojem stališču predhodno opozarja, da je Splošno sodišče v spornem sklepu potrdilo enotno in trajajočo kršitev ter globo. Trditve pritožnic glede dela izreka, v katerem se mimogrede trdi, da je enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz več ločenih kršitev, naj torej ne bi bile dopustne.
38. Komisija tudi trdi, da je Splošno sodišče pravilno zavrnilo očitke tožečih strank glede domnevne kršitve pravic do obrambe. Prvič, pritožnice so svoje trditve utemeljile na napačnih dejstvih. Iz izpodbijanih sodb jasno izhaja, da so bile z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah že obveščene o posameznih kršitvah. Trditev pritožnic, da jim Komisija ni zagotovila zaslišanja v zvezi s posameznimi kršitvami, je v nasprotju z jasno ubeseditvijo točk 353, 354 in 375 obrazložitve obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in temelji na napačni razlagi sodne prakse, ker je Sodišče že izjavilo, da so lahko eden ali več elementov serije dejanj ali neprekinjenega ravnanja sami po sebi kršitev člena 101 PDEU.
39. Komisija nadaljuje, da so bile pritožnice zaslišane glede enotne in trajajoče kršitve in glede posameznih kršitev, ki jo sestavljajo, tako da ni mogoče šteti, da so bile kršene njihove pravice do obrambe. Med upravnim postopkom je bila pritožnicam dana možnost razumeti, da so bile obdolžene tudi posameznih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev.
– b) Enotna in trajajoča kršitev, nujno sestavljena iz več ločenih kršitev
40. Pritožnice navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je enotna in trajajoča kršitev nujno sestavljena iz več ločenih kršitev.
41. S tem, da je Splošno sodišče menilo, da je enotna in trajajoča kršitev nujno sestavljena iz ločenih kršitev, je sprejelo zaključek, ki je v nasprotju s sodno prakso Splošnega sodišča(9) in Sodišča Evropske unije(10), ki obravnava samo možnost (in ne nujnosti), da je enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz ločenih kršitev.
42. Komisija meni, da so pritožnice izkrivile vsebino izpodbijanih sodb. Splošno sodišče je zgolj štelo, da enotna in trajajoča kršitev predpostavlja „niz ravnanj“, ki jih je mogoče sama po sebi opredeliti kot ločene kršitve. Splošno sodišče je dodalo, da je v obravnavani zadevi enotna in trajajoča kršitev dejansko sestavljena iz ločenih kršitev, glede katerih so bile pritožnice zaslišane.
– c) Nezadostna in protislovna obrazložitev
43. Pritožnice Splošnemu sodišču očitajo, da je napačno uporabilo pravo, ker je zaključilo, da je sporni sklep dovolj obrazložen glede obstoja več ločenih kršitev.
44. Obrazložitev ni omogočila pravilnega razumevanja sprejetega ukrepa, ni predstavila razlogov zanj in ni predstavila notranjih protislovij.(11)
45. Komisija v spornem sklepu ni razložila ne narave in obsega teh ločenih kršitev ne njihove opredelitve kot sporazum ali usklajeno ravnanje v smislu člena 101 PDEU. Splošno sodišče tudi ni predstavilo razlogov in dokazov za podporo vsaki opredelitvi in ni določilo, katera podjetja so odgovorna za posamezno kršitev.
46. Komisija v svojem odgovoru meni, da je treba te trditve zavrniti.
47. Pritožnice naj bi lahko razumele razloge za odločitev in naj bi imele možnost predložiti svoje trditve glede vsakega od protikonkurenčnih stikov, ki so jim bili očitani.
48. Komisija nadaljuje, da po ugotovitvi obstoja elementov kršitve člena 101(1) PDEU ni pomembno, ali je oblika nedovoljenega dogovarjanja opredeljena kot sporazum ali kot usklajeno ravnanje.(12) Komisija tudi trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da so pritožnice napačno menile, da bi bilo treba v spornem sklepu posamične kršitve posamezno opredeliti kot „sporazume“ ali kot „usklajeno ravnanje“.
2. Presoja
49. Pravno vprašanje, na katero se bom osredotočil pri analizi, je pravilnost ali nepravilnost dela izpodbijane sodbe, kjer se je štelo, da je formula, ki jo je sprejela Komisija v izreku spornega sklepa v obravnavanih zadevah, v skladu s pravom Unije.
50. Zlasti se s tretjim pritožbenim razlogom v zadevah C‑697/19 in C‑698/19 P ter s prvim pritožbenim razlogom v zadevah C‑699/19 P in C‑700/19 P Sodišče poziva, naj preuči, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo trditve pritožnic, da je Komisija kršila njihove pravice do obrambe in jih obtožila – in sicer prvič v spornem sklepu – da so sodelovale v več ločenih kršitvah.
51. Komisija je v svojem končnem sklepu, potem ko je ugotovila kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP zaradi sodelovanja vpletenih strank pri enotni in trajajoči kršitvi v navedenih obdobjih, dodala, da je ta enotna in trajajoča kršitev „sestavljena“ iz različnih ločenih kršitev.
52. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi s potrditvijo sklepa Komisije izjavilo: „Pojem enotne in trajajoče kršitve predpostavlja celoto ravnanj različnih subjektov, ki poskušajo doseči isti protikonkurenčni ekonomski cilj“ (točka 238). „Iz samega pojma enotne in trajajoče kršitve torej izhaja, da pomeni vzorec ravnanja. Tožeče stranke torej ne morejo trditi, da je Komisija spremenila svoje zaključke, ko je poleg enotne in trajajoče kršitve vključila različne dvostranske stike, ker prav ti dvostranski stiki sestavljajo to enotno kršitev“ (točka 239). Prav tako navaja: „V točki 352 obrazložitve spornega sklepa torej ni nobene nedoslednosti, saj je Komisija izjavila, da stiki pomenijo posamične kršitve in hkrati izpolnjujejo merila za enotno in trajajočo kršitev“ (točka 240).(13)
53. Zdi se torej, da Splošno sodišče podpira trditev, da enotna in trajajoča kršitev predpostavlja več nezakonitih ravnanj, zato Komisiji to, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah strankam izrecno očitala samo enotno in trajajočo kršitev, ne preprečuje, da bi v končnem sklepu štela, da so s konkurenčnega vidika ugotovljeno nezakonita tudi različna ravnanja, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev.
54. Iz tega naj bi po mnenju strank izhajalo, da je Komisija s podporo Splošnega sodišča štela, da so ugotovljena nezakonita ravnanja s področja konkurence tako enotna in trajajoča kršitev kot tudi posamezna ravnanja, ki so se med konkurenčnimi podjetji dogajala v obdobju, v katerem se je dogajala enotna kršitev.
55. Menim, da je treba za presojo obsega teh načelnih trditev, prvič, analizirati pojem enotna in trajajoča kršitev v sodni praksi Sodišča, da se ugotovi, ali so trditve, s katerimi je Splošno sodišče podprlo pravilnost sklepa Komisije, in sicer ob upoštevanju pravice strank do obrambe v postopku in sodnem postopku ter ob upoštevanju ustreznosti obrazložitve Komisije in nazadnje Splošnega sodišča, v skladu s to sodno prakso.
56. Vprašanja, ki jih je treba preučiti, se v bistvu nanašajo na: (a) vprašanje, ali mora Komisija pravno opredeliti posamične primere nedovoljenega dogovarjanja v okviru enotne in trajajoče kršitve; (b) dejanski obseg različnih uporabljenih izrazov (kršitve, ravnanja [it. comportamenti], stiki, ravnanja [it. condotte]); (c) vprašanje, koliko se lahko končni sklep Komisije odmakne od ugotovitve o možnih kršitvah; (d) posledice, ki jih lahko ima uporabljena formula, ne le na ravni public enforcement, ampak tudi na ravni private enforcement.
57. V skladu z ustaljeno sodno prakso je kršitev člena 101(1) PDEU lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev te določbe. Kadar se torej različna dejanja zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence na skupnem trgu uvrščajo v „celovit načrt“, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti.(14)
58. Podjetje, ki je pri taki enotni in kompleksni kršitvi sodelovalo s svojimi ravnanji, ki spadajo k pojmoma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU in ki naj bi pripomogla k uresničitvi kršitve v celoti, je tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi. Za tak primer gre, če se ugotovi, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je vedelo za protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.(15)
59. Za udeležbo podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi se ne zahteva njegovega neposrednega sodelovanja pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo to kršitev, niti se ne zahteva, da so vsa podjetja, ki sodelujejo pri enotni in trajajoči kršitvi, dejavna na istem trgu.(16)
60. Iz navedenega izhaja, da je treba, da bi se lahko reklo, da je bilo podjetje udeleženo pri enotni kršitvi konkurenčnega prava Unije, dokazati: (1) da je to podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in (2) da je bilo seznanjeno s kršitvenimi ravnanji, ki so jih predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti s tem povezano tveganje.(17)
61. Pojem „enotna in trajajoča kršitev“ torej predpostavlja, da obstaja „celovit načrt“, ki obsega različna dejanja, ki imajo enak cilj izkrivljanja konkurence na notranjem trgu, ne glede na to, da lahko eno ali več takih dejanj, samih po sebi in obravnavanih ločeno, pomeni kršitev člena 101 PDEU.
62. Prav to je po mojem mnenju bistveno: enotna in trajajoča kršitev je trajajoče ravnanje, sestavljeno iz različnih dejanj ali ravnanj (v primeru omejevalnih sporazumov, kakršni so ti, ki so predmet obravnavanega postopka, stikov med različnimi podjetji), vendar pa ni matematična vsota več nezakonitih ravnanj, ki kršijo člen 101 PDEU.
63. Nekatera ravnanja, dejanja ali stiki, do katerih je prišlo v obdobju enotne in trajajoče kršitve, sami po sebi morda ne bi bili nezakoniti z vidika konkurence, ali pa bi se lahko med postopkom izkazalo, da niso v celoti potrjeni v materialni ali pravni obliki.
64. Na čem temelji uvedba teorije enotne in trajajoče kršitve?
65. Doktrina „enotne in trajajoče kršitve“ izvira iz koncepta, ki je zelo razširjen v pravnih ureditvah držav članic Evropske unije in se nanaša na pripis odgovornosti za kršitve, ki jih stori več subjektov na podlagi sodelovanja pri kršitvi v celoti.(18)
66. Gre za pravno predpostavko, s katero Komisija (ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco) ugotovi obstoj enotne kršitve prava s področja konkurence v določenem obdobju in v zvezi z določenim številom podjetij, „ki ni le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali trajajočega ravnanja“.(19)
67. Komisiji uporaba doktrine „enotne in trajajoče kršitve“ nedvomno olajšuje vlogo izvršilnega organa za uporabo člena 101(1) PDEU, zlasti v povezavi z očitki o usklajenem ravnanju med več strankami.
68. Kršitev, ki jo sestavlja model ravnanja, ki je „enotno in trajajoče“ v določenem obdobju, rešuje vrsto težavnih praktičnih vprašanj, ki se lahko zastavijo pri vsakem zapletenem očitku usklajenega ravnanja glede zastaranja, in zmanjšuje dokazno breme za sodni nadzor, da je usklajeno ravnanje trajalo v celotnem obdobju preiskave.(20)
69. Kot je bilo navedeno v teoriji, koncept „enotne in trajajoče kršitve bistveno zmanjšuje breme, ki bi ga sicer imela Komisija pri ugotavljanju usklajenega ravnanja, zlasti če je kartel trajal dolgo časa in se je v tem času narava usklajenega ravnanja lahko spreminjala med različnimi strankami ali v različnem času“.(21)
70. Protiutež dokazne olajšave za posamezna obdobja in dogodke, ki je temeljni smoter tega instituta, je zahteva, da se dokaže, da obstaja skupni cilj in seznanjenost z dejanji drugih podjetij.
71. Če ne obstaja možnost enotne in trajajoče kršitve pa je dokazno breme za posamezna ravnanja (v obravnavani zadevi stiki med konkurenčnimi podjetji) ponovno zelo strogo.
72. Zato je nedvomno mogoče in v celoti upravičeno, da Komisija pri preverjanju kršitve člena 101 PDEU opredeli različna ravnanja kot nezakonita sama po sebi in hkrati kot del enotne usklajene strategije z zgoraj navedenimi značilnostmi enotne in trajajoče kršitve.
73. V tem primeru pa zanjo veljata drugačna obveznost obrazložitve in dokazno breme kot v primeru, ko se ravnanje podjetij opredeli izključno kot enotna in trajajoča kršitev.
74. Ta je namreč, kot je bilo navedeno, vedno sestavljena iz različnih dogodkov ali stikov, ki morajo imeti zgoraj navedene značilnosti, da se lahko skupaj štejejo za nezakonite s konkurenčnega vidika. Posamezni dogodki ali stiki v okviru celovitega ravnanja niso nujno sami po sebi opredeljeni kot kršitev predpisov o konkurenci.
75. Sodišče je v nekaterih odločitvah pojasnilo, da če je podjetje neposredno sodelovalo pri enem ali več protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, vendar ni dokazano, da je s svojim ravnanjem želelo prispevati k vsem skupnim ciljem, za katere so si prizadevali drugi udeleženci kartela, in da je vedelo za vsa protipravna ravnanja, ki so jih navedeni udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, je Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost le za ravnanja, pri katerih je neposredno sodelovalo, in za ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ter za katera je dokazano, da je to podjetje zanje vedelo ali jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.(22)
76. To vseeno ne sme voditi k razbremenitvi odgovornosti tega podjetja za ravnanja, za katera ni sporno, da je pri njih sodelovalo, ali za katera je to podjetje dejansko mogoče šteti za odgovorno. To, da podjetje ni bilo udeleženo v vseh elementih kartela oziroma je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, namreč ni pomembno za ugotovitev obstoja kršitve z njegove strani, saj je treba te dejavnike upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe(23).
77. Sodišče pa je pojasnilo, da je „odločbo Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, mogoče tako razdeliti le, če je, prvič, navedeno podjetje med upravnim postopkom lahko razumelo, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki sestavljajo to kršitev, in se je torej glede tega lahko branilo, in če je bila, drugič, navedena odločba v zvezi s tem dovolj jasna“.(24)
78. Kot je bilo navedeno, enotna in trajajoča kršitev Komisiji olajšuje obveznost obrazložitve in dokazno breme; ko dokaže obstoj celovitega načrta in skupnega protikonkurenčnega cilja, ji namreč ni treba dokazovati nezakonitosti vsakega posameznega ravnanja.
79. Iz tega razloga pa Komisija, nasprotno, ne more legitimno trditi, da je treba po tem, ko potrdi in dokaže enotno in trajajočo kršitev, šteti, da so potrjeni in dokazani kot kršitve predpisov o konkurenci tudi vsi posamezni dogodki in stiki, ki jo sestavljajo.
80. Ker bi na ta način Komisija pridobila neupravičeno korist z olajšanjem obveznosti obrazložitve in dokaznega bremena zaradi opredelitve kršitve kot enotne in trajajoče, hkrati pa v primeru sodnega nadzora ne bi bile potrjene pravne predpostavke za opredelitev ravnanja kot enotne in trajajoče kršitve, bi bila odločitev „rešena“ in bi zahtevala sodni pregled zaradi nezakonitosti posamičnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev.
81. Zato trditev Komisije, ki meni, da ta pritožbeni razlog ni upošteven, ker je podrejen ugotovitvi neobstoja enotne in trajajoče kršitve, ni prepričljiva.
82. V nasprotju s trditvami Komisije v odgovoru, trditve, navedene v pritožbi v zvezi s podrednim zaključkom sklepa, da enotna in trajajoča kršitev obsega več posamičnih kršitev, niso neupoštevne. Nasprotno, te trditve močno vplivajo na postopek in na posledice sklepa.
83. Komisija bi lahko uporabila dvojno opredelitev, vendar bi morala za njeno zakonitost to jasno navesti že ob ugotovitvi o možnih kršitvah in prevzeti s tem povezano obveznost obrazložitve in dokazno breme.
84. V sodni praksi Sodišča,(25) čeprav se priznava, da lahko med ugotovitvijo možnih kršitev in končnim sklepom obstajajo razlike, utemeljene s kontradiktornostjo predhodnega postopka in poglobitvijo pravnih in ekonomskih vprašanj med preiskavo, mora biti opredelitev dejstev in ravnanj dosledna od začetka do konca postopka.
85. Spoštovanje pravice do obrambe v upravnih postopkih na področju politike konkurence pomeni splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče.(26) To načelo zahteva, da je treba zadevnemu podjetju v upravnem postopku dati možnost, da ustrezno predstavi stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokumentih, ki jih Komisija navaja za utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve določb Pogodbe EU.(27)
86. Člen 27(1) Uredbe št. 1/2003 določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah jasno razvidni vsi bistveni elementi, na katere se je v tej fazi postopka oprla Komisija.
87. Vendar je to lahko navedeno v obliki povzetka in ni nujno, da je odločba kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem je presoja pravnih in dejanskih elementov samo začasna.(28)
88. Kot trdi Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah, je lahko pravna opredelitev dejanskega stanja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah po definiciji le začasna in poznejše odločbe Komisije ni mogoče razglasiti za nično zgolj zato, ker se dokončni sklepi iz tega dejanskega stanja ne ujemajo natančno z začasno opredelitvijo.(29) Komisija mora namreč imeti možnost pojasniti to opredelitev v svojem končnem sklepu, ob upoštevanju elementov, ki izhajajo iz upravnega postopka, za opustitev ugotovitev o možnih kršitvah, ki so se izkazale za neutemeljene, ali za opustitev očitkov, ki so se izkazali na neutemeljene, ali za dejansko in pravno pripravo in vključitev svojih trditev v podporo očitkom, na katerih temelji, če temelji samo na dejstvih, o katerih so imele zainteresirane stranke priložnost zavzeti stališče, in če je med upravnim postopkom podala potrebne elemente za obrambo.(30)
89. Če se med preiskavo odkrijejo elementi, ki Komisijo prepričajo, da dejansko spremeni thema decidendum, postopek omogoča tako tudi vsebinsko spremembo z instrumentom, ki hkrati zagotavlja strankam pravico do obrambe, in sicer dodatnim obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.
90. V tem obvestilu bi morala Komisija analitično obravnavati vse stike med strankami in obrazložiti pravno opredelitev in nezakonitost vsakega izmed njih.
91. To bi strankam omogočilo celovito uresničevanje pravice do obrambe in celovit sodni nadzor nad vsakim ravnanjem, ki se očita strankam, poleg seveda nad enotno in trajajočo kršitvijo.
92. V obravnavani zadevi so bila očitana dejstva podrobno predstavljena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vendar se je Komisija omejila na to, da je vse dvostranske stike med udeleženci omejevalnega sporazuma opredelila kot enotno in trajajočo kršitev in samo omenila možnost, da bi vsak posamičen stik opredelila kot ločeno kršitev, več podrobnosti pa ni navedla. V končnem sklepu je Komisija sledila enaki usmeritvi v celotni obrazložitvi, le v izreku je zaključila z dvojno opredelitvijo.
93. Z mnenjem Splošnega sodišča, ki se sklicuje na domnevo Komisije, da so bile stranke seznanjene s posameznimi očitanimi ravnanji in so se glede teh branile, ker je enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz različnih dejstev, stikov in dogodkov, ki jih je Komisija naštela in so jih stranke poznale, se ni mogoče strinjati.
94. V taki razlagi je zamešan sam obstoj dejstva ali stika med strankami, njegova uvrstitev na seznam in seznanitev strank o njem s pravno opredelitvijo tega dejstva ali stika.
95. Prav na tej točki je Splošno sodišče po mojem mnenju zaradi trditev Komisije naredilo napako.
96. Dokaz za to je na primer točka 242 sodbe T‑762/15, v kateri je Splošno sodišče navedlo, da „kot trdi Komisija, ne da bi ji tožeči stranki pri tem ugovarjali, sta tožeči stranki izpodbijali vsak stik posebej in podrobno v svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in sta uspeli prepričati Komisijo, da ni ohranila svojih očitkov v zvezi z nekaterimi dvostranskimi stiki“.
97. Na ravni dejstev ni dvoma, da je Komisija že v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah omenila vse posamezne stike med konkurenčnimi podjetji, ker so to elementi, ki lahko tvorijo okvir celote nezakonitih usklajenih ravnanj, in stranke so nedvomno imele možnost, da se branijo glede obstoja in načina izvedbe srečanj in drugih stikov.
98. To, da Komisija v celotnem postopku do končnega sklepa ni pojasnila svoje odločitve glede pravne opredelitve vsakega od teh stikov, podjetjem, ki so pritožnice v obravnavani zadevi, ni omogočilo uresničevanja njihove pravice do obrambe v celoti.
99. Res je, da ni nujno, da se vsako protikonkurenčno ravnanje opredeli kot omejevalni sporazum ali usklajeno ravnanje; organ, ki izvaja public enforcement, pa mora to dejstvo opredeliti kot protipravno in nezakonito, da omogoči strankam obrambo ne samo glede obstoja tega dejstva in dejanskih okoliščin tega dejstva, ampak tudi glede pravnih profilov, na podlagi katerih se šteje, da se to dejstvo lahko obravnava kot ravnanje, ki krši člen 101 PDEU.
100. Vse to, da bi se ugotovilo, da trditev, da je enotna in trajajoča kršitev vsota več samostojnih kršitev, od katerih je vsaka posamično samodejno potrjena, ker je bil ugotovljen obstoj enotne in trajajoče kršitve, nima nobene logične ali pravne podlage niti podlage v sodni praksi Sodišča.
101. Lahko bi se štelo, da imata lahko obe stranki v postopku (enforcer in obdolžena podjetja) interes za opredelitev očitanih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve: in sicer enforcer zato, ker lahko, kot je bilo navedeno, taka opredelitev zmanjša dokazno breme za posamezne primere, ki sestavljajo trajajočo kršitev, obdolžena podjetja pa zato, ker je lahko glede na to, da bo sankcija naložena z izračunom sorazmernega deleža prometa glede na posamezne kršitve, preprečitev, da so bremenjena z več ločenimi ravnanji, zanje ekonomsko ugodnejša.
102. Ker pa za obdolženca, kot uspešno trdi teorija, ni nujno ugodneje, da je bremenjen ločenih kršitev in je to odvisno od okoliščin posameznega primera, „ni dvoma, da je treba glede dejanskih elementov, na podlagi katerih je treba dokazati posamezno kršitev, upoštevati domnevo nedolžnosti. Ta dejstva se potrdijo ali pa ne“.(31)
103. V primeru dvoma se torej ne uporablja „‚domneva ločenih kršitev‘ ob predpostavki, da bo ta okoliščina za podjetje nujno ‚ugodnejša‘. Če Komisija ugotavlja, da so bile storjene ločene kršitve, lahko pritožniki, za katere bi bilo bolje, če bi bila kršitev enotna, oporekajo tej ugotovitvi (kot se je večkrat zgodilo), Komisija pa bo morala prepričati tudi sodišče, da so bile kršitve ločene, kar dokazuje, da je treba obstoj ločenih kršitev dokazati in ne ‚domnevati‘“.(32)
104. Učinki prepozne dvojne opredelitve samo v končnem sklepu so lahko različni, in sicer poleg tistih na ravni public enforcement, ki je obravnavana zgoraj, tudi na ravni private enforcement.
105. Ugotovitev Komisije, ki ni omejena na enotno in trajajočo kršitev, ampak je razširjena tudi na posamezna ravnanja v referenčnem obdobju, bi lahko precej vplivala na morebitne odškodninske tožbe pri nacionalnih sodiščih.
106. Primer enotne in trajajoče kršitve namreč Komisiji omogoča, da šteje, da je nezakonitost ravnanja podjetja dokazana v celotnem ugotovljenem obdobju, čeprav za nekatera obdobja, ki morda tudi niso kratka, ni dejanskih dokazov o stikih med strankami ali nekaterimi izmed njih. To velja ob predpostavki, da so dokazani pogoji, da se lahko kršitev šteje za enotno in trajajočo: to je skupni cilj in sodelovanje podjetij v skupnem ravnanju drugih v zgoraj navedenih okoliščinah.
107. Z vidika trajanja kršitve lahko torej enotna in trajajoča kršitev udeleženim podjetjem nalaga tveganje, da jim bo očitano dolgotrajno nezakonito ravnanje v večji meri, kakor če bi jim bila očitana posamezna občasna ravnanja, ki so bila prekinjena.
108. Z vidika intenzivnosti ugotovitve nezakonitosti in s tem povezanega dokaznega bremena pa bi se lahko razmišljalo nasprotno. Udeležena podjetja so torej soočena z okoliščinami, v katerih prav zato, ker vsi posamezni stiki ali ravnanja, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, niso bili ugotovljeni kot nezakoniti, odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči zaradi škode, povzročene s kršitvami predpisov o konkurenci, ne bodo mogle biti v celoti oproščene dokazovanja nezakonitosti posameznih stikov ali ravnanj zaradi ugotovitve Komisije.
109. To ima pomembno praktično posledico zlasti ob upoštevanju, da so subjekti, ki so procesno upravičeni, da zahtevajo povrnitev domnevne škode od podjetij, udeleženih v sklepu Komisije, zelo različni tudi zaradi novejše sodne prakse Sodišča, po kateri naj bi „tako na zagotavljanje popolne učinkovitosti in polnega učinka člena 101 PDEU kot tudi na varstvo pred negativnimi posledicami kršitve pravil o konkurenci močno vplivalo, če bi bila možnost zahtevati odškodnino za škodo, povzročeno z omejevalnim sporazumom, omejena na dobavitelje in kupce na trgu, na katerega se nanaša omejevalni sporazum“.(33)
110. V primerih, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerih gre za ravnanja ob priliki javnega naročanja, so lahko v vsakem postopku javnega naročanja udeleženi različni subjekti in precej veliko število subjektov, ki bi lahko zaradi kršitve predpisov o konkurenci zahtevali odškodnino zaradi spreminjanja konkurenčnih pogojev na posameznem trgu.
111. Na podlagi zgoraj navedenega menim, da lahko glede tega zaključim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da je v smislu prava Unije pravilna formula, ki jo je sprejela Komisija v končnem sklepu in po kateri je enotna in trajajoča kršitev sestavljena iz različnih posamičnih kršitev.
112. Zato bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem sta bila z njo na prvi stopnji zavrnjena drugi in četrti tožbeni razlog pritožnic, ki se je nanašal na dvojno opredelitev omejevalnega sporazuma.
113. Člen 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča določa, da lahko to ob razveljavitvi odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
114. To po mojem mnenju velja v tem primeru, vsaj glede tega pritožbenega razloga.
115. Sklep Komisije je treba razglasiti za ničen in parte qua v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je enotna in trajajoča kršitev nujno sestavljena iz posamičnih kršitev.
116. Pravica strank v postopku do obrambe je bila dejansko deloma omejena in sprejeta formula je in bi lahko imela pomembne posledice v škodo udeleženih podjetij.
117. Vendar pa ta napačna uporaba prava po mojem mnenju ni vplivala na celoto izpodbijane sodbe in na celoto spornega sklepa. Če se namreč iz izreka izpusti fraza „dvojna opredelitev“, ostane v celoti ugotovljena enotna in trajajoča kršitev, izračun globe pa je bil, kot je mogoče razumeti, izveden samo na podlagi enotne in trajajoče kršitve.
118. V skladu s sodno prakso Sodišča(34) ugoditev in parte qua pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na vprašanje, ki sem ga analiziral, ne zahteva razveljavitve celotnega sklepa, ampak samo zgoraj opisanega dela.
119. Namreč, glede na to, da je cilj sklepa Komisije, s katerim je ugotovljena udeležba podjetja pri omejevalnem sporazumu ob kršitvi člena 101 PDEU, ugotovitev enega ali več ravnanj, ki sestavljajo tako kršitev, naj takšna razglasitev delne ničnosti ne bi spremenila bistva takega sklepa.
B. Določitev sankcije
1. Povzetek trditev strank
120. Pritožnice v zadevah C‑697/19 P in C‑698/19 P s četrtim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče, ko je potrdilo znesek globe, ki jim je bila naložena na podlagi istih prihodkov, uporabljenih za izračun ločene globe, naložene družbama Lite‑On in Quanta, napačno uporabilo pravo, ker je kršilo načelo enakega obravnavanja in sorazmernosti ter ni izpolnilo obveznosti obrazložitve. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.
121. Zaradi lažje predstavitve se bom v nadaljevanju omejil na to, da bom navedel trditve pritožnic v zadevi C‑697/19 P.
a) Prvi del četrtega pritožbenega razloga
122. V prvem delu pritožnici trdita, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja, ki naj bi bilo v obravnavani zadevi temelj merila, določenega v Smernicah o načinu določanja glob, da mora vrednost prodaje odražati gospodarsko pomembnost kršitve in sorazmerno težo vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi.
123. Družba Sony trdi, da je v obdobju domnevne kršitve družba Lite‑On proizvajala POD, ki so bili pozneje prodani pod blagovno znamko Sony. V okviru sporazumov o delitvi prometa med pritožnicama in družbo Lite‑On naj bi pritožnici družbi Lite‑On nakazali prihodke, ki ustrezajo izdelkom, ki jih je načrtovala in proizvedla družba Lite‑On. Vendar pa, namesto da bi se ta prodaja pripisala družbi, ki na koncu prejme prihodke, in sicer družbi Lite‑On, so se v sklepu pri določitvi vrednosti prodaje za izračun zneska globe ti prihodki obravnavali kot promet družbe Sony in kot promet družbe Lite‑On. Drugače povedano, v sklepu naj bi bili isti prihodki šteti dvakrat. Na ta način se je Komisija oddaljila od svoje ustaljene prakse.
124. Komisija predhodno meni, da prvi del četrtega pritožbenega razloga ni dopusten, ker pritožnici zahtevata ponovno preučitev predloga, predloženega Splošnemu sodišču, ne da bi bila navedena kakršna koli posebna napaka v izpodbijani sodbi, in Sodišče za tako ponovno preučitev ni pristojno.(35)
125. Vsekakor naj bi bilo treba ta del zavrniti kot neutemeljen. Prvič, točka 13 Smernic o načinu določanja glob se nanaša na prodajo, ki je neposredno ali posredno povezana s kršitvijo, in ne na prodajo v okviru kršitve. To naj bi pomenilo, da Komisija nima obveznosti določati, katere posamezne prodaje so bile izvedene v okviru kršitve. Če je treba po eni strani namreč posebno pozornost posvetiti ekonomskemu pomenu kršitve, pa je treba po drugi strani ta vidik uravnotežiti s potrebo po zagotavljanju, da globa omogoča učinkovito uporabo sankcije v skladu z načelom zakonitosti in sorazmernosti.
126. Drugič, glede na to, da se ravnanje pritožnic ne razlikuje bistveno od ravnanja drugih naslovnikov spornega sklepa, je izračun globe, naložene pritožnicama, ob upoštevanju njune prodaje POD družbi Dell, in torej teže njunega sodelovanja, v skladu z načelom enakega obravnavanja.
127. Tretjič, trditve pritožnic ne temeljijo toliko na metodi izračuna globe, ki je bila naložena njima, kot na metodi izračuna globe, naložene družbi Lite‑On. Vendar pa neprimernost globe, naložene družbi Lite‑On, ne spada v ta postopek in ne more biti objektivna podlaga za utemeljitev znižanja globe. Četrtič, sodelovanje pritožnic z družbo Lite‑On ne zmanjšuje teže pritožnic pri kršitvi. Izračun, ki bi ga pritožnici šteli za pravilnega, bi torej povzročil samovoljno diskriminacijo drugih naslovnikov spornega sklepa, kar bi kršilo načelo enakega obravnavanja. Petič, glede tega, da pritožnici uveljavljata preteklo prakso odločanja Komisije, je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da se s primerjavo položaja naslovnika sklepa s položajem drugih podjetij ne more izpodbijati zakonitost spornega sklepa, če ta ugotavlja in kaznuje ugotovljeno kršitev.(36)
b) Drugi del četrtega pritožbenega razloga
128. V drugem delu pritožnici trdita, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ker ni upoštevalo trditve, ki sta jo navedli, po kateri naj bi se zaradi dvojnega štetja nezakonito povečal ekonomski pomen domnevne kršitve in posledično tudi globa, ki jima je bila naložena.
129. Komisija meni, da ta del ni utemeljen. Splošno sodišče je potrdilo, da je bila vrednost prodaje, ki je bila upoštevana v spornem sklepu za izračun osnovnega zneska globe, vrednost neposredne prodaje pritožnic družbi Dell. Na podlagi sodne prakse iz točk od 265 do 269 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče pravilno upoštevalo vrednost te neposredne prodaje za določitev vrednosti proizvodov glede na kršitev. V skladu z izpodbijano sodbo bi metoda, ki jo uveljavljata pritožnici, povzročila tudi tveganje izogibanja in neenako obravnavanje glede na druge naslovnike sklepa.
c) Tretji del četrtega pritožbenega razloga
130. V tretjem delu pritožnici menita, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo trditev pritožnic, da Komisija ni utemeljila odmika od svoje ustaljene prakse, napačno uporabilo pravo.
131. Komisija trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da so v spornem sklepu predstavljeni razlogi, zakaj je globa, naložena pritožnicam, izračunana v skladu s točko 13 Smernic o načinu določanja glob, in da je v sklepu tudi razloženo, zakaj ne bi bilo primerno odstopati od tega pristopa v zvezi s pritožnicama. Zato ni potrebno, če se v spornem sklepu konvencionalno uporablja točka 13 Smernic o načinu določanja glob, da sklep upravičuje neobstoječe odstopanje od teh smernic.
2. Presoja
132. Tri dele četrtega pritožbenega razloga bom analiziral skupaj, ker se pravno vprašanje, katerega poglobljeno analizo je zahtevalo Sodišče, nanaša na domnevno napačno uporabo prava Splošnega sodišča s tem, da je potrdilo, da sklep Komisije v delu, kjer naj bi bili prihodki družb Sony in Lite‑on, ki so predmet sporazuma o udeležbi, izračunani dvakrat, ni napačen. Pritožnici trdita, da naj bi bili na ta način kršeni načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, Splošno sodišče pa naj ne bi izpolnilo ustreznih obveznosti obrazložitve. Komisija naj bi namreč odstopala od metode, navedene v Smernicah o načinu določanja glob, ker je upoštevala prodaje med udeleženci kartela in s tem poudarila ekonomski pomen vloge pritožnic v omejevalnem sporazumu.
133. Predhodno menim, da pritožbeni razlogi glede izračuna sankcije niso nedopustni, kot nasprotno trdi Komisija, ker iz ozadja trditev pritožnic implicitno, vendar jasno izhaja sklicevanje na točke od 263 do 276 izpodbijane sodbe.
134. V zvezi s točko, ki je predmet očitka strank, in sicer domnevnim „dvojnim štetjem“, je Komisija po mnenju Splošnega sodišča upoštevala metodo, navedeno v Smernicah o načinu določanja glob, in osnovni znesek globe določila na podlagi prodaje pogonov za optične diske, za katere je bil račun izdan družbi Dell (točka 528 obrazložitve spornega sklepa).
135. Zaradi pogodbe o partnerstvu, sklenjene med pritožnicama Sony, družba Lite‑On ni evidentirala neposredne prodaje družbi Dell. Posledično je Komisija glede družbe Lite‑On – in ne pritožnic – svojo odločitev utemeljila na vrednosti prodaje družbe Lite‑On pritožnicama in ne na njeni (neobstoječi) prodaji družbi Dell.
136. Splošno sodišče je glede tega izjavilo, da „[v] skladu z razlago tožečih strank je družba Lite‑On na podlagi sporazumov med družbama Lite‑On in Sony načrtovala in izdelala proizvode POD, ki so bili nato prodani pod blagovno znamko Sony. Pogodbe in naročila strank so bila formalno sklenjena z družbo Sony, ki je od strank tudi prejela plačilo. Trditve strank, da naj bi Komisija prodaje družbi Dell štela dvakrat, je zato težko razumeti, saj je prihodke od družbe Dell prejela družba Sony. Vsekakor je treba opozoriti, da Komisija v skladu s točko 13 Smernic o načinu določanja glob uporabi vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo.“(37)
137. Poleg tega je navedlo, da „[p]ri določitvi zneska glob za kršitve prava o konkurenci mora Komisija upoštevati ne le težo kršitve in posebne okoliščine primera, ampak tudi okvir, v katerem je bila storjena kršitev, in zagotoviti, da bo njeno ukrepanje odvračilno, zlasti v primeru kršitev, ki so posebej škodljive za doseganje ciljev Unije. Teža kršitve mora biti ugotovljena na podlagi številnih dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov okvir in odvračilni učinek glob, brez zavezujočega ali izčrpnega seznama meril, ki jih je nujno treba upoštevati. Poleg tega je Splošno sodišče že navedlo, da Komisija ni dolžna v vsakem primeru določiti, katere posamezne prodaje so bile povezane s kartelom.“(38)
138. Zaključilo je, da je bilo „v obravnavani zadevi, ko je Komisija preučila vrednost prodaje blaga, na katere se je kršitev neposredno ali posredno nanašala v skladu s točko 13 Smernic o načinu določanja glob, logično, da uporabi neposredne prodaje tožečih strank družbi Dell kot osnovo za izračun zneska globe. Glede tega metoda, ki jo zagovarjata tožeči stranki in po kateri se od prihodkov družbe Sony od družbe Dell odštejejo prihodki družbi Lite‑On na podlagi sporazumov, ki so veljali med družbama Sony in Lite‑On v referenčnem obdobju, zaradi preprečevanja ‚dvojnega štetja‘, kljub razlagi tožečih strank, da glede tega ne morejo predložiti natančnih številk, ogroža učinkovitost prepovedi omejevalnih sporazumov, ker bi v takem primeru zadostovalo, da se podjetja povežejo z udeležencem v omejevalnem sporazumu, da se zniža znesek njihove globe.“(39)
139. Zato se Splošno sodišče, drugače kakor sta trdili pritožnici v pritožbi, ni omejilo na splošne ugotovitve o določitvi zneska globe,(40) ampak je dejansko in pravno zavrnilo trditve strank že na prvi stopnji v zvezi z domnevnim „dvojnim štetjem“.
140. V bistvu je Splošno sodišče po mojem mnenju iz razlogov, ki jih bom predstavil, ustrezno obrazložilo naslednje vidike.
141. Najprej, Komisija je podala jasen opis metodologije, uporabljene za izračun glob, naloženih naslovnikom, in ni kršila načela sorazmernosti. Pravilno je namreč uporabila načela, ki izhajajo iz Smernic o načinu določanja glob, in je upoštevala težo kršitev in posebne okoliščine posameznega primera pri izvajanju svoje tehnične diskrecijske pravice.
142. Poleg tega Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja. Pri izreku sankcije pritožnicam v obravnavani zadevi je namreč upoštevala vrednost prodaj družbi Dell in od prihodkov, ki jih je prejela družba Sony, ni odštela plačil družbi Lite‑On. To je bila edina pravilna metoda, ki jo je bilo treba sprejeti, ker po eni strani o tem ni bilo navedenih natančnih podatkov, po drugi pa bi metoda, ki so jo predlagale stranke, ogrozila učinkovitost sklepa tako z vidika razmerij med podjetji, udeleženimi v kartelu, kot z vidika potrebne odvračilnosti sankcije.
143. Stranki sta se v pritožbi glede tega omejili na to, da sta ponovno navedli trditve glede dvojnega štetja, ne da bi navedli nove elemente, ki bi Sodišču omogočili drugačno vrednotenje.
144. Trditve pritožnic, kot pravilno ugotavlja Komisija, ne temeljijo na načinu, kako je Komisija izračunala znesek globe, ki jima je bila naložena, ki je enak tistemu, ki se uporablja za večino drugih naslovnikov sklepa, ampak na načinu, kako je Komisija izračunala globo, naloženo družbi Lite‑On.
145. Kot je bilo navedeno, je Splošno sodišče preučilo, kako je Komisija obrazložila določitev izračuna globe, in ugotovilo, da je ta obrazložitev pravno zadostno temeljila na podatkih iz spornega sklepa glede finančne sposobnosti pritožnic. Splošno sodišče je s tem izvajalo pristojnosti iz členov 261 PDEU in 263 PDEU v skladu z zahtevami nadzora v okviru neomejene pristojnosti, tako da je preučilo vse dejanske in pravne očitke, ki so jih v tem okviru navedle pritožnice.(41)
146. Iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja, da čeprav člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji daje široko diskrecijsko pravico, njeno izvajanje vseeno omejuje z določitvijo objektivnih meril, ki jih mora ta institucija načeloma upoštevati. Tako po eni strani za znesek globe, ki se lahko naloži nekemu podjetju, velja številčno določljiva in absolutna zgornja meja, tako da je največji znesek globe, ki se lahko naloži danemu podjetju, vnaprej določljiv. Po drugi strani je izvajanje te diskrecijske pravice prav tako omejeno s pravili ravnanja, ki si jih je Komisija sama določila zlasti v Smernicah o načinu določanja glob.(42)
147. Obveznost obrazložitve, ki omogoča nadzor izvajanja diskrecijske pravice, je bistvena zahteva, ki je izpolnjena, če Komisija v svojem sklepu navede elemente, ki so ji omogočili presojo teže in trajanja kršitve. Vendar Komisiji ne določa, da mora „v svojem sklepu navesti podatke, ki se nanašajo na metodo za izračun glob“.(43) Komisija si namreč nikakor „ne more z izključnim in sistematičnim zanašanjem na matematične formule odvzeti svoje diskrecijske pravice“(44) in „mora v vsakem posameznem primeru in ob upoštevanju okvira in ciljev sistema sankcij, ki ga določa navedena uredba, presoditi želeni vpliv na zadevno podjetje, zlasti glede na promet, ki odraža njegov dejanski gospodarski položaj v obdobju, ko je bila [kršitev] storjena“.(45)
148. V skladu s točko 13 Smernic o načinu določanja glob bo „[z]a določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP. Komisija bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi“.
149. Kakor je Sodišče že razsodilo, je cilj točke 13 Smernic o načinu določanja glob kot izhodišče za izračun globe, naložene podjetju, določiti znesek, ki izraža gospodarski pomen kršitve in relativno težo posameznega podjetja v tej kršitvi. Čeprav pojma vrednosti prodaj iz te točke 13 seveda ni mogoče razširiti tako, da bi zajemal prodaje, ki jih je opravilo zadevno podjetje in ki ne spadajo na področje uporabe očitanega omejevalnega sporazuma, bi vseeno ogrožalo cilj, ki mu sledi ta določba, če bi se za ta pojem štelo, da se nanaša le na promet, ustvarjen samo s prodajo, za katero je dokazano, da je ta omejevalni sporazum nanjo resnično vplival.(46)
150. V teh okoliščinah je Sodišče menilo, da bi bilo neupoštevanje prodaje, opravljene med subjekti, ki pripadajo istemu podjetju, nujno enakovredno neupravičenemu dajanju prednosti vertikalno integriranim podjetjem in omogočanju, da se izognejo sankciji, sorazmerni z njihovim pomenom na trgu proizvodov, ki so predmet kršitve. Iz tega sledi, da so za določitev prometa, ki izhaja iz prodaje proizvodov, ki so predmet kršitve, vertikalno integrirana podjetja v položaju, primerljivem s položajem proizvajalcev, ki niso vertikalno integrirani. Ti dve vrsti podjetij je torej treba obravnavati enako. Če bi se iz upoštevnega prometa izključile notranje prodaje, bi bilo to enakovredno dajanju prednosti prvim in zmanjševanju njihove teže pri kršitvi v škodo drugih, in sicer na podlagi merila, ki je tuje cilju, ki se želi doseči z določitvijo tega prometa, in sicer, da odraža gospodarski pomen kršitve in težo posameznega sodelujočega podjetja.(47)
151. Če se razlogovanje Sodišča uporabi za vso prodajo v okviru kartela, bi lahko široka opredelitev „vrednosti prodaje“ omogočila Komisiji, da jo uporabi tudi v primerih, kakršen je obravnavani, tako da za referenčno vrednost prodaje torej uporabi vse prodaje, na katere se kršitev neposredno ali posredno nanaša. V nasprotnem primeru bi se lahko nekateri udeleženci kartela umetno izognili globi, tako da bi se združili z drugim udeležencem.
152. Glede tega je Splošno sodišče v točki 271 izpodbijane sodbe ugotovilo, in sicer po mojem mnenju pravilno, da bi uporaba metode, ki sta jo predstavili pritožnici, ogrozila učinkovitost prepovedi omejevalnih sporazumov, ker bi v tem primeru zadostovalo, da bi se podjetje združilo z udeležencem omejevalnega sporazuma, da bi se znižala njegova globa.
153. Tako razlago potrjuje tudi cilj pravil Unije o konkurenci. Razlaga pritožnic bi namreč pomenila, da bi morala Komisija pri določitvi osnovnega zneska globe, ki jo je treba naložiti v primeru omejevalnih sporazumov, vsekakor ugotoviti, na katero posamično prodajo je omejevalni sporazum vplival. Kot je pravilno opozorilo Splošno sodišče v točki 268 izpodbijane sodbe, sodišča Unije niso nikoli določila take obveznosti.
154. V skladu z načelom enakega obravnavanja je bila globa, naložena pritožnicama, izračunana na enak način kot za vse druge udeležence v omejevalnem sporazumu, ki so evidentirali neposredne prodaje družbama Dell in/ali HP. Uporaba prodaje zadevnega proizvoda podjetja strankam je konvencionalna metoda za oceno gospodarskega pomena ravnanja naslovnika in taka metoda je bila vedno priznana kot skladna z načeli evropskega prava.
155. Kot je opozorilo Splošno sodišče v točki 272 sodbe glede stikov v zvezi z družbo Dell, ravnanje pritožnic ni bilo bistveno drugačno od ravnanja drugih naslovnikov sklepa. Zato je ustrezno priznana tudi teža njune udeležbe ob upoštevanju njune prodaje pogonov za optične diske družbi Dell. Splošno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je logično, da je Komisija globo, naloženo pritožnicama, utemeljila na vrednosti njihove prodaje družbi Dell v EGP (točka 270 izpodbijane sodbe). Tak pristop zagotavlja enako obravnavanje z drugimi udeleženci.
156. To, da sta pritožnici sodelovali z družbo Lite‑On pri proizvodnji, razvoju in prodaji pogonov za optične diske za račun družbe Dell, ne zmanjšuje teže pritožnic pri kršitvi. Pritožnici sta kljub pogodbi o partnerstvu odgovorni za svoje ravnanje, sklep pa ju šteje za odgovorne za svojo kršitev, ne glede na kršitev družbe Lite‑On. Znižanje globe, naložene pritožnicama, samo zato, ker naj bi družbi Lite‑On vrnili del prihodkov, ustvarjenih s prodajo pogonov za optične diske družbi Dell, bi povzročilo samovoljno diskriminacijo drugih naslovnikov sklepa, kar bi kršilo načelo enakega obravnavanja (in ne bi bilo v skladu s tem načelom, kot trdita pritožnici).
157. V zvezi s trditvijo pritožnic, da je Komisija v nekaterih predhodnih sodbah uporabila metode za izračun, s katerimi je preprečila vsako tveganje dvojnega štetja prodaje, ki so jo opravili zadevni udeleženci kartela, zadostuje navedba ustaljene sodne prakse, v skladu s katero praksa odločanja Komisije ne pomeni pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence, pri čemer ima Komisija glede določanja višine glob široko diskrecijsko pravico in ni omejena s svojimi prejšnjimi presojami.(48)
158. Splošno sodišče je glede tega v točki 275 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da zgolj sklicevanje pritožnic na neki prejšnji sklep samo po sebi ni upoštevno, ker Komisija te zadeve ni bila dolžna presojati enako.
159. Tudi iz predhodnih sodb, ki jih navajajo pritožnice, izhaja, da se Komisija nagiba k celotnim presojam in vsebinski pravičnosti sklepov.
160. Načelo enakega obravnavanja pri izreku sankcije je namreč „pomembno zlasti med podjetji, udeleženimi v istem kartelu. Primerjava z drugimi zadevami je dovoljena samo v izjemnih primerih“.(49)
161. Poudariti je treba, da po drugi strani določbe v Smernicah o načinu določanja glob, zlasti v zvezi z določitvijo vrednosti prodaje, ponujajo merilo, ki pa ga je treba prilagoditi posameznim primerom in posebnim okoliščinam.
162. V obravnavani zadevi se je Komisija soočala z ugotovljenim kartelom med subjekti z zelo veliko tržno močjo in, zlasti pritožnici Sony in Sony Optiarc, tudi z ogromnim upoštevnim prometom.
163. Poleg tega je bil eden od dveh subjektov, ki sta sklenila pogodbo o udeležbi pri dobičku, družba Lite‑On, oproščen vseh kaznovalnih posledic zaradi programa prizanesljivosti. Gre torej za popolnoma posebno zadevo, zato je treba zaradi potrebne odvračilnosti sankcije oceniti vse posebne elemente.
164. Kot je mogoče prebrati v spisu, družba Lite‑On ni prodala nobenega proizvoda neposredno družbi Dell zaradi predhodnega sporazuma z družbo Sony. Vse neposredne prodaje družbi Dell je izvedla družba Sony, zato jih je Komisija v celoti upoštevala, ker so bile povezane s kršitvijo.
165. Pri določitvi sankcije položaja družbe Lite‑On, katere prošnjo za prizanesljivost in poznejše sodelovanje je Komisija štela za učinkovito in iskreno, ni mogoče niti preučiti, ker jo je Komisija v celoti izločila iz naložitve globe.
166. Vsekakor je bila družba Sony na splošno pristojna za prodajo v okviru sporazuma o sodelovanju, družba Lite‑On pa je bila pristojna za kakovost in strojna vprašanja, od prosilcev pa je pobirala del prihodkov, ustvarjenih s prodajo POD. Ker so bili skoraj vsi prihodki družbe Lite‑On iz prodaje POD ustvarjeni na ta način, je družba Lite‑On izvedla zelo malo neposrednih prodaj družbi Dell. Če bi Komisija globo družbi Lite‑On določila izključno na podlagi neposredne prodaje subjektom družbe Dell v EGP, kot je naredila za skoraj vse druge naslovnike sklepa (vključno s pritožnicami), bi to za družbo Lite‑On pomenilo zanemarljivo globo.
167. Ker je bila družba Lite‑On neposredno udeležena pri usklajenem ravnanju z drugimi ponudniki POD in ker je v celoti sodelovala v kartelu, čeprav ji je bila na koncu odobrena imuniteta pred globami, ta rezultat ne bi ustrezno odražal teže sodelovanja družbe Lite‑On pri kršitvi in ne bi imel zahtevanega odvračilnega učinka. Zato je Komisija v približek letne vrednosti prodaje družbe Lite‑On vključila prodaje družbi Sony za prenosne in namizne računalnike družbe Dell, izvedene v obdobju kršitve, ugotovljenem za družbo Lite‑On (točka 529 obrazložitve sklepa).
168. Po eni strani torej načina izračuna globe za družbo Lite‑On ni mogoče uporabiti kot merilo, ker ni bila dejansko naložena, po drugi pa je Komisija pri izvajanju svoje tehnične diskrecijske pravice štela, da je morebitno povečanje skupnega zneska, na podlagi katerega se izračuna sankcija, nujno, da se ohrani potrebna odvračilnost sankcij za subjekte s posebej visokim upoštevnim prometom. Glede tega je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja določa, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno.(50)
169. Zato zaradi teh posebnih okoliščin nisem povsem prepričan, ali je res, kar trdita pritožnici, da je dejansko šlo za (nezakonito) dvojno štetje.
170. Zelo verjetno pa je tako, kot trdi Komisija in kot je potrdilo tudi Splošno sodišče, zlasti če je brano z vidika načel, ki urejajo način, kako Komisija izračuna sankcijo.
171. Smernice o načinu določanja glob, kot je bilo navedeno, ne določajo posebnih okoliščin, zato je treba uporabiti načela, ki so izražena v teh smernicah, kot so razložena v sodni praksi Sodišča.
172. Načela, ki jih je treba uravnotežiti, so: sorazmernost, enako obravnavanje ter učinkovitost in odvračilnost sankcije.
173. Pri določanju ustrezne ravni glob, ki jih je treba naložiti, mora Komisija ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavanega primera zagotoviti, da ima njen ukrep potreben odvračilni učinek. Da bi Komisija dosegla ta cilj, se sklicuje na vrednost prodaje blaga ali storitev, povezane s kršitvijo, kar je osnova za izračun zneska globe, ter na trajanje in težo kršitve. Medtem ko je sklicevanje na te dejavnike dober pokazatelj gospodarskega pomena kršitve v celoti in teže posameznega podjetja, pa se ne more obravnavati kot podlaga za metodo samodejnega in matematičnega izračuna.
174. Smernice o načinu določanja glob nudijo objektivna merila strankam in sodišču za presojo pravilnosti sklepov, ki jih sprejme Komisija, vendar pa imajo tudi same omejitve in izjeme, ki krepijo diskrecijsko pravico Komisije. Spomniti je treba zlasti na točko 37 Smernic, v kateri je določeno, da je „[v] teh smernicah […] predstavljena splošna metodologija za določanje glob, vendar lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije ali omejitev, določenih v točki 21“.
175. Iz teh razlogov po mojem mnenju izpodbijane sodbe glede načina izračuna sankcij ne vsebujejo nobene očitne pravne napake ne z vidika obveznosti obrazložitve ne z vidika načel sorazmernosti in enakega obravnavanja.
176. Splošno sodišče je primerno obrazložilo vse točke, ki so predmet očitkov, in je dokazalo, da je Komisija uporabila svojo diskrecijsko pravico ob upoštevanju načel sorazmernosti in enakega obravnavanja.
177. Spomniti je treba, da kadar Sodišče v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, iz razlogov pravičnosti ne more s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, naloženih podjetjem zaradi kršitve prava Unije. Le če bi Sodišče ocenilo, da višina sankcije ni le neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da ni sorazmerna, bi bilo treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zaradi neprimernosti zneska globe napačno uporabilo pravo.(51)
178. Glede tega je treba opozoriti, da izvajanje neomejene pristojnosti iz člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003 ne pomeni enako kot nadzor po uradni dolžnosti ter da je postopek pred sodišči Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper izpodbijano odločbo navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom.(52)
179. Ker obrazložitev načina izračuna sankcije, ki jo je podala Komisija in potrdilo Splošno sodišče, temelji na pravnih trditvah, ki se nanašajo na načela s področja določitve sankcije, ki so videti v skladu z zgoraj navedenimi smernicami Sodišča, medtem ko trditve pritožnic, ki ponavljajo očitke, ki so bili že navedeni na prvi stopnji, ne ponujajo nobenega novega elementa za presojo, Sodišču predlagam, da ne ugodi pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na zgoraj obravnavano pravno vprašanje.
Predlog
180. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, da v zgoraj navedenih mejah ugodi tretjemu pritožbenemu razlogu v zadevah C‑697/19 P in C‑698/19 ter prvemu pritožbenemu razlogu v zadevah C‑699/19 P in C‑700/19 P ter kot neutemeljen zavrne četrti pritožbeni razlog v zadevah C‑697/19 P in C‑698/19 P.
1 Jezik izvirnika: italijanščina.
2 Sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. julija 2019, Sony in Sony Electronics/Komisija (T‑762/15, neobjavljena, EU:T:2019:515) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba); Sony Optiarc in Sony Optiarc America/Komisija (T‑763/15, neobjavljena, EU:T:2019:517); Quanta Storage/Komisija (T‑772/15, neobjavljena, EU:T:2019:519), in Toshiba Samsung Storage Technology in Toshiba Samsung Storage Technology Korea/Komisija (T‑8/16, neobjavljena, EU:T:2019:522) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijane sodbe).
3 Sklep Evropske komisije C(2015) 7135 final z dne 21. oktobra 2015, v zadevi 39639, v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.39639 – Pogoni za optične diske) (UL 2015, C 484/27, str. 22).
4 Za podrobnejši opis napotujem na izpodbijane sodbe, zlasti na točke od 1 do 37 sodb T‑762/15 in T‑763/15 ter od 1 do 32 sodb T‑772/15 in T 8/16.
5 UL 2006, C 298, str. 17.
6 UL 2006, C 210, str. 2.
7 Vsi poudarki v besedilu so moji.
8 V tretjem pritožbenem razlogu v zadevah C‑697/19 P in C‑698/19 ter v prvem pritožbenem razlogu v zadevah C‑699/19 P in C‑700/19 P.
9 Glej sodbo z dne 10. oktobra 2014, Soliver/Komisija (T‑68/09-, EU:T:2014:867).
10 Glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch Belgium/Komisija (C‑642/13 P, EU:C:2017:58, točka 54).
11 Glej sodbo z dne 16. decembra 2015, Singapore Airlines in Singapore Airlines Cargo Pte/Komisija (T‑43/11, neobjavljena, EU:T:2015:989).
12 Glej sodbo z dne 23. novembra 2006, ASNEF‑EQUIFAX in Administración del Estado (C‑238/05, EU:C:2006:734, točke od 30 do 32).
13 „Predmet vsakega vidika ravnanja v zvezi z vsako zainteresirano stranko (družba Dell ali HP) ali vsakega sklopa (ali več sklopov) dvostranskih stikov je omejevanje konkurence, zato pomeni kršitev člena 101(1) PDEU“ (točka 352 obrazložitve sklepa Komisije).
14 Glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2015, Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce (C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2015:416, točka 156), ki se sicer nanaša na prej veljavni člen 81(1) ES.
15 V tem smislu, čeprav se nanaša na prejšnji člen 81(1) ES, glej sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens (C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 42 in navedena sodna praksa).
16 Glej sodbo z dne 22. oktobra 2020, Silver Plastics in Johannes Reifenhäuser/Komisija (C‑702/19 P, EU:C:2020:857, točki 81 in 82). Glej tudi sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija (C‑644/13 P, EU:C:2017:59, točka 47 in navedena sodna praksa).
17 Glej sodbo z dne 24. septembra 2020, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi/Komisija (C‑601/18 P, EU:C:2020:751, točka 130). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 26. septembra 2018, Infineon Technologies/Komisija (C‑99/17 P, EU:C:2018:773, točka 172 in navedena sodna praksa).
18 Glej sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 84).
19 Glej sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 81).
20 Glej v tem smislu P. Alexiadis, D. G. Swanson, A. Guerrero‑Perez, Raising the EU evidentiary bar for the „single and continuous infringement“ doctrine, Concurrences, 2016, str. 3.
21 M. Siragusa in C. Rizza (ur.), EU Competition law. Volume III. Cartels & Collusive Behaviour. Restrictive Agreements and Practices Between Competitors, 2012, točka 1.7. Glej tudi I. Simonsson, Legitimacy in EU Cartel Control, Hart Publishing, Modern Studies in European Law, 2010, točka 135.
22 Glej sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens (C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 44).
23 Glej sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens (C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 45).
24 Glej sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens (C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 46).
25 Glej sodbo z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija (C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točke od 42 do 44).
26 Glej sodbo z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija (C‑534/07 P, EU:C:2009:505, točka 26 in navedena sodna praksa).
27 Glej sodbo z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 66 in navedena sodna praksa).
28 Glej sodbo z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 67 in navedena sodna praksa).
29 Glej sodbo z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija (C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točki 42 in 43).
30 Glej sodbo z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija (C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točka 44).
31 F. Castillo de la Torre, E. Gippini Fournier, Evidence, proof and judicial review, EU competition law, 2017, str. 92
32 F. Castillo de la Torre, E. Gippini Fournier, Evidence, proof and judicial review, EU competition law, 2017, str. 92
33 Glej sodbo z dne 12. decembra 2019, Otis in drugi (C‑435/18, EU:C:2019:1069, točka 27).
34 Glej sodbi z dne 31. oktobra 2019, Repower/EUIPO (C‑281/18 P, EU:C:2019:916, točka 38), in z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija (C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 28).
35 Glej sodbo z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija (C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točki 34 in 35).
36 Glej sodbo z dne 28. novembra 2019, ABB/Komisija (C‑593/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:1027, točke od 80 do 86).
37 Sodba z dne 12. julija 2019, Sony in Sony Electronics/Komisija (T‑762/15, EU:T:2019:515, točke od 263 do 266).
38 Sodba z dne 12. julija 2019, Sony in Sony Electronics/Komisija (T‑762/15, EU:T:2019:515, točke od 266 do 268).
39 Sodba z dne 12. julija 2019, Sony in Sony Electronics/Komisija (T‑762/15, EU:T:2019:515, točki 270 in 271).
40 Točka 79 pritožbe C‑697/19 P.
41 Glej sodbo z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 214).
42 Glej sodbi z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija (C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 55 in navedena sodna praksa), in z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija (C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 58).
43 Glej sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 394 in navedena sodna praksa).
44 Glej sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 395 in navedena sodna praksa).
45 Glej nazadnje sodbo z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 185 in navedena sodna praksa).
46 Glej nazadnje sodbo z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 187 in navedena sodna praksa).
47 Glej sodbo z dne 1. februarja 2018, Kühne + Nagel International in drugi/Komisija (C‑261/16 P, neobjavljena, EU:C:2018:56, točka 83 in navedena sodna praksa).
48 Glej sodbo z dne 19. marca 2009, Archer Daniels Midland/Komisija (C‑510/06 P, EU:C:2009:166, točka 82).
49 Glej v teoriji S. Galokho, Les atteintes au principe d'égalité dans le cadre du calcul des amendes en droit européen des ententes, Revue internationale de droit économique, str. 186; L. Bernardeau in J.‑Ph. Christienne, Les amendes en droit de la concurrence. Pratique décisionnelle et contrôle juridictionnel du droit de l'Union, zbirka Europe(s), Bruselj, Larcier, 2013, str. 1267. V sodni praksi glede trditve, da odločitve o drugih zadevah načeloma samo kažejo, da obstaja diskriminacija; primerjave z drugimi sklepi Komisije bi lahko bile upoštevne za načelo enakosti le, če se dokaže, da so podatki v obravnavanih zadevah tesno primerljivi, glej sodbo z dne 19. decembra 2012, Heineken Nederland in Heineken/Komisija (C‑452/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:829, točka 108).
50 Glej sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija (C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).
51 Glej nazadnje sodbo z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točki 197 in 198 ter navedena sodna praksa).
52 Glej sodbo z dne 22. oktobra 2015, AC‑Treuhand/Komisija (C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 75).