C-695/1762017CC0695EU:C:2018:9440001111111

SKLEPNI PREDLOGI M. BOBKA – ZADEVA C‑695/17

Metirato

<TI><P><HT TYPE="UC">Sklepni predlogi generalnega pravobranilca</HT></P><P><HT TYPE="UC">Michala Bobka</HT>,</P><P>predstavljeni <DATE ISO="20181122">22. novembra 2018</DATE><NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0001"><P>Jezik izvirnika: angleščina.</P></NOTE></P></TI><STI><P><HT TYPE="BOLD">Zadeva C‑695/17</HT></P><P>Metirato Oy, v likvidaciji,</P><P>proti</P><P>Suomen valtio/Verohallinto,</P><P>Eesti Vabariik/Maksu- ja Tolliamet</P><P><HT TYPE="NORMAL">(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih, Finska))</HT></P></STI>Predhodno odločanjeVzajemna pomoč pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepiSpori v zvezi s postopki izvršbe v zaprošeni državi članiciUgotovitev tožene stranke<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">I.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Uvod</HT></TXT></NP></TI>1.Estonski organ je v letu 2012 v skladu s pravili o vzajemni pomoči iz Direktive 2010/24/EU

Direktiva Sveta z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL 2010, L 84, str. 1).

 finski organ zaprosil za izterjavo davkov, dolgovanih državi Estoniji, od finske družbe Metirato Oy (v nadaljevanju: družba Metirato). Na podlagi tega zaprosila je finski organ uvedel postopek izvršbe zoper družbo Metirato. V istem postopku je finski organ izterjeval tudi davke, ki jih je družba Metirato dolgovala državi Finski. Družba Metirato je finskemu organu plačala določen znesek. Slednji je ustrezen del tega zneska prenesel estonskemu organu.2.V letu 2013 je bil nad družbo Metirato na Finskem začet stečajni postopek. Stečajni upravitelj v tem postopku je nato vložil tožbo pri Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih, Finska, v nadaljevanju: predložitveno sodišče), s katero je zahteval vrnitev zneska, ki ga je predhodno plačala družba Metirato v okviru finskega izvršilnega postopka.3.Prav v zvezi s to tožbo, kar zadeva vrnitev denarnega zneska, prenesenega estonskemu organu, ima predložitveno sodišče dvome glede razlage Direktive 2010/24. Zlasti sprašuje, ali je v direktivi določeno, katera država članica naj bi bila tožena stranka v postopku s tožbo za vrnitev tega zneska, Finska ali Estonija.<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">II.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Pravni okvir</HT></TXT></NP></TI><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">A.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Pravo EU</HT></HT></TXT></NP></TI><TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">1.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Direktiva 2010/24</HT></TXT></NP></TI>4.Člen 13(1) Direktive 2010/24 določa:

Za namene izterjave v zaprošeni državi članici se vsaka terjatev, za katero je bilo predloženo zaprosilo za izterjavo, obravnava kot terjatev zaprošene države članice, razen če ta direktiva določa drugače. Zaprošeni organ uporabi pooblastila in postopke, ki so določeni v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi zaprošene države članice za terjatve v zvezi z istimi – ali v odsotnosti istih – v zvezi s podobnimi davki ali carinami, razen če ta direktiva določa drugače.[…]Zaprošena država članica drugim državam članicam ni dolžna odobriti preferenc pri terjatvah, ki veljajo za podobne terjatve, ki izvirajo iz te države članice, razen če je med državama članicama to drugače dogovorjeno oziroma določeno z zakonom zaprošene države članice. Država članica, ki drugi državi članici odobri preference pri terjatvah, ne sme zavrniti odobritve enakih preferenc pri enakih ali podobnih terjatvah drugih držav članic in pod enakimi pogoji.Zaprošena država članica izterja terjatve v svoji valuti.

5.V skladu s členom 13(5) Direktive [z]aprošeni organ […] organu prosilcu nakaže izterjane zneske in obresti iz odstavkov 3 in 4 tega člena.6.Člen 14 Direktive določa:

1.Spori v zvezi s terjatvijo, prvotnim izvršilnim naslovom v državi članici prosilki ali enotnim izvršilnim naslovom v zaprošeni državi članici in spori v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo izvede pristojni organ države članice prosilke, spadajo v okvir pristojnosti pristojnih organov države članice prosilke. Če med postopkom izterjave zainteresirana stranka izpodbija terjatev, prvotni izvršilni naslov v državi članici prosilki ali enotni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici, zaprošeni organ to stranko obvesti, da mora tako pravno sredstvo predložiti pristojnemu organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakoni v zadevni državi.2.Spori v zvezi s postopki izvršbe v zaprošeni državi članici ali spori, ki zadevajo veljavnost vročitve s strani pristojnega organa zaprošene države članice, se predložijo pristojnemu organu zadevne države članice v skladu z njenimi zakoni in predpisi.[…]

<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">B.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Finsko pravo</HT></HT></TXT></NP></TI><TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">1.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Zakon o vračanju v stečajno maso</HT></TXT></NP></TI>7.V skladu s členom 5, prvi odstavek, laki takaisinsaannista konkurssipesään (758/1991) (zakon o vračanju v stečajno maso (758/1991)) je pravno dejanje med drugim izpodbojno, če ima samo zaradi tega dejanja ali v povezavi z drugimi dejanji kak upnik neupravičeno prednost v škodo drugih upnikov. Pogoj za izpodbojnost je v tem primeru to, da je bil dolžnik ob izvedbi pravnega dejanja plačilno nesposoben ali da je pravno dejanje prispevalo k njegovi plačilni nesposobnosti.8.Člen 10 tega zakona med drugim določa, da je poplačilo terjatve, ki se opravi pozneje kot tri mesece pred referenčnim dnem, izpodbojno, če se terjatev poplača v višini, ki se v razmerju do stečajne mase šteje za znatno.9.V skladu s členom 23 tega zakona lahko stečajni upravitelj in nekateri upniki plačilo izpodbijajo. Plačilo se izpodbija s tožbo pri sodišču ali z ugovorom zoper prijavo terjatve. Ta tožba se lahko vloži na käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče), ki je stečajni postopek uvedlo.<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">III.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Dejstva, nacionalni postopki in vprašanja za predhodno odločanje</HT></TXT></NP></TI>10.Eesti Maksu- ja Tolliamet (davčna in carinska uprava Republike Estonije) je od družbe Metirato zahtevala plačilo davka s pripadajočimi obrestmi v znesku 28.754,50 EUR. Estonska davčna in carinska uprava je 18. aprila 2012 Suomen Verohallinto (finska davčna uprava) posredovala zaprosilo za izterjavo tega zneska na podlagi Direktive 2010/24.11.Na podlagi tega zaprosila je finska davčna uprava finskim izvršitvenim organom, pristojnim za izterjavo dolga, posredovala podatke o znesku, ki ga je treba izterjati za estonsko davčno in carinsko upravo, ter o znesku davka, ki ga je družba Metirato dolgovala finski davčni upravi.12.Družba Metirato je 12. februarja 2013 finskemu izvršitvenemu organu prostovoljno

Po mojem razumevanju je bilo to plačilo prostovoljno v tem smislu, da je družba Metirato plačala na zahtevo finskega izvršitvenega organa, ne da bi bilo treba sprejeti kakršne koli druge ukrepe prisilne izvršbe glede (premoženja) družbe. Ker pa je bilo plačilo izvedeno na zahtevo finskega izvršitvenega organa, tudi razumem, da je bilo plačilo izvedeno v okviru izvršilnega postopka, ki ga je uvedel ta organ.

 plačala znesek 17.500 EUR. Znesek 15.837,67 EUR je bil nakazan finski davčni upravi. V skladu z zahtevo za izterjavo, ki jo je podala Estonija, je finska davčna uprava znesek 15.541,67 nakazala Estoniji.13.Družba Metirato je 23. aprila 2013 finskemu izvršitvenemu organu plačala nadaljnjih 17.803 EUR.14.Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih) je 8. maja 2013 na prošnjo družbe Metirato nad to družbo sprožilo stečajni postopek.15.Stečajni upravitelj je 8. maja 2014 pri predložitvenem sodišču vložil tožbo zoper finsko davčno upravo, s katero je zahteval vračilo nakazil v skupnem znesku 33.707,67 EUR, vključno z zneskom 15.541,67 EUR, ki je bil nakazan Estoniji. Stečajni upravitelj se je skliceval na člen 5 zakona o vračanju v stečajno maso in trdil, da je imela finska davčna uprava na škodo drugih upnikov neupravičeno prednost s tem, da so bili že davno zapadli dolgovi plačani takrat, ko je bila družba Metirato že plačilno nesposobna. Na podlagi člena 10 tega zakona je stečajni upravitelj trdil tudi, da je družba Metirato v kritičnem obdobju, to je med 25. januarjem in 8. majem 2013, poravnala davčne dolgove v višini, ki je bila v razmerju do stečajne mase znatna.16.Tožbeni zahtevek za vračilo nakazil je bil primarno usmerjen zoper finsko davčno upravo. V primeru, da se ta v zvezi z zneskom v višini 15.541,67 EUR, ki je bil nakazan Estoniji, ne bi štela za pravo toženo stranko, je stečajni upravitelj zahtevek vložil tudi zoper estonsko davčno in carinsko upravo.17.Finska davčna uprava je tožbi stečajnega upravitelja ugovarjala, med drugim z navedbo, da ni ustrezna tožena stranka, saj tožba zadeva vračilo plačila, ki ga je prejela Estonija. Trdila je, da je ravnala zgolj po naročilu estonskega organa, ki je zaprosil za vzajemno pomoč v skladu z Direktivo 2010/24, naročilo pa naj bi bilo z izterjavo terjatve opravljeno. Poleg tega je trdila, da bi morala biti tožba usmerjena zoper estonsko davčno in carinsko upravo, saj izterjana sredstva nikoli niso postala last države Finske.18.Estonska davčna in carinska uprava je tožbi, ki jo je vložil stečajni upravitelj, prav tako ugovarjala, s trditvijo, da v tem primeru ne more biti tožena stranka. Menila je, da je na podlagi člena 13(1) in člena 14(2) Direktive tožena stranka v postopku s tako tožbo lahko le finska davčna uprava.19.Predložitveno sodišče navaja, da ni sporno, da je pristojno za odločanje o tej tožbi za vračilo sredstev. Vendar pa mora pred vsebinskim presojanjem odločiti, ali je glede zneska, ki ga je Finska izterjala in nakazala Estoniji na podlagi Direktive 2010/24, pasivno legitimirana finska davčna uprava ali estonska davčna in carinska uprava.20.V teh okoliščinah je Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:1.Ali je treba člen 13(1) Direktive 2010/24/EU v delu, ki določa, da se terjatve, ki jih je treba izterjati na podlagi zaprosila za izterjavo, v zaprošeni državi članici obravnavajo kot terjatve zaprošene države članice, razlagati tako,

(a)da je tudi zaprošena država članica stranka v sodnem postopku, ki zadeva vračilo zneskov, plačanih na podlagi izterjatve, v stečajno maso, ali(b)da zaprošena država članica zgolj skrbi za izterjavo terjatve v okviru izvršbe in prijavi terjatev v stečajnem postopku, medtem ko je v okviru tožbe v zvezi s postopkom vračanja v stečajno maso, ki zadeva sredstva, ki spadajo v stečajno maso, tožena stranka država članica prosilka?

2.Ali je treba Direktivo razlagati tako, da se terjatve druge države na podlagi zaprosila za izterjavo izterjajo z enakimi sredstvi, vendar na način, da izterjana sredstva ostanejo ločena in se ne pomešajo s sredstvi zaprošene države članice, ali tako, da se izterjajo skupaj z lastnimi terjatvami, tako da se pomešajo s sredstvi zaprošene države članice? Z drugimi besedami: ali je namen Direktive zgolj, da se prepreči manj ugodna obravnava terjatev druge države?3.Ali se lahko sodni spor, ki zadeva vračilo v stečajno maso, enači s sporom v zvezi s postopki izvršbe v smislu člena 14(2) in ali se iz tega lahko sklepa, da je v skladu z Direktivo zaprošena država članica tudi v tem sporu tožena stranka?21.Pisna stališča so predložili estonska in finska vlada ter Evropska komisija.<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">IV.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Presoja</HT></TXT></NP></TI>22.Začel bom s prvim in tretjim vprašanjem, ki neposredno zadevata vprašanje, kdo je ustrezna tožena stranka v postopku s tožbo, kot je tožba v postopku v glavni stvari, s katero se zahteva vračilo denarnih sredstev, ki jih je država članica izterjala na zaprosilo druge države članice na podlagi Direktive 2010/24, v stečajno maso (A). Nato bom obravnaval drugo vprašanje, s katerim se poskuša ugotoviti, ali sredstva, ki so izterjana z mehanizmom iz te direktive, postanejo last zaprošene države članice, in ki se zato posredno nanaša na vprašanje ugotovitve ustrezne tožene stranke v postopku s tako tožbo (B).<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">A.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Prvo in tretje vprašanje: kdo naj bo tožena stranka?</HT></HT></TXT></NP></TI>23.Kdo naj bo tožena stranka v postopku s tožbo za vračilo zneskov, ki jih je država članica (v tem primeru Finska) izterjala na zaprosilo druge države članice (v tem primeru Estonije) glede zneskov, ki so bili ob vložitvi tožbe že v posesti slednje: država članica prosilka (Estonija) ali zaprošena država članica (Finska)?24.V predlogu za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče izpostavlja dve potencialno pomembni določbi Direktive 2010/24. Prva takšna določba je člen 13(1), ki določa, da se [z]a namene izterjave v zaprošeni državi članici vsaka terjatev, za katero je bilo predloženo zaprosilo za izterjavo, obravnava kot terjatev zaprošene države članice […]. Zaprošeni organ uporabi pooblastila in postopke, ki so določeni v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi zaprošene države članice za terjatve v zvezi z istimi – ali v odsotnosti istih – v zvezi s podobnimi davki ali carinami […]. Druga določba je člen 14(2) te direktive, v skladu s katerim se [s]pori v zvezi s postopki izvršbe v zaprošeni državi članici […] predložijo pristojnemu organu zadevne države članice v skladu z njenimi zakoni in predpisi.25.Jasno je, da določbe, ki jih je navedlo predložitveno sodišče (ali navsezadnje preostale določbe Direktive) ne dajo neposrednega odgovora na vprašanje, kdo bi moral biti tožena stranka v postopku s tožbo za vračilo sredstev, ki jih je država članica izterjala na zaprosilo druge države članice.<TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">1.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Direktiva 2010/24 ali Uredba o insolventnosti?</HT></TXT></NP></TI>26.Predhodno vprašanje je, ali Direktiva 2010/24 sploh ureja zadevno vprašanje.27.Finska vlada meni, da tožbe v glavni stvari ne ureja Direktiva, saj ta ne določa pravil o vračanju sredstev v okviru stečajnega postopka. To tožbo naj bi urejala Uredba o insolventnosti

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191, v nadaljevanju: Uredba o insolventnosti).

. V skladu s členom 4(1) te uredbe naj bi bila ustrezna tožena stranka v postopku v glavni stvari določena s finskim pravom kot pravom države, v kateri je bil stečajni postopek uveden.28.Čeprav se na širši načelni ravni strinjam s finsko vlado glede zakonodaje, ki na splošno ureja postopke v primerih insolventnosti, pa ne razumem, kako naj bi Uredba o insolventnosti v povezavi z relevantnimi nacionalnimi insolventnimi pravili odgovorila na specifično vprašanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, in – navsezadnje – zakaj naj se Direktiva 2010/24 ne bi več uporabljala.29.Stečajni upravitelj izpodbija veljavnost postopka izterjave, ki ga je vodil finski organ in ki je, zagotovo vsaj delno, zadeval izvršitev zaprosila za izterjavo v skladu z Direktivo 2010/24. Stečajni upravitelj trdi, da bi morala biti prisilna izterjava davkov, ki jo je opravil finski organ, razveljavljena na podlagi finske zakonodaje, in sicer zakona o vračanju v stečajno maso.30.Drži, da je bil postopek prisilne izterjave delno zgolj nacionalen (glede izterjave davkov, ki jih je družba Metirato dolgovala Finski) in delno ukrep za izvršitev zaprosila za izterjavo, ki ga je predložil estonski organ (glede izterjave davčnega dolga do Estonije). Vendar pa dejstvo, da je zadeval tudi izterjavo nacionalnih davkov, po mojem mnenju ne pomeni ovire za stališče, da je postopek prisilne izterjave kot celota pomenil ukrep finskega organa za izvršitev zaprosila za izterjavo, ki ga je predložila Estonija.31.Zato menim, da se postopek prisilne izterjave šteje za izvršilni postopek v smislu člena 14(2) Direktive 2010/24.

Direktiva ne opredeljuje pojma postopki izvršbe. Sodišče je ta pojem razlagalo zgolj enkrat, v sodbi z dne 14. januarja 2010, Kyrian (C‑233/08, EU:C:2010:11), vendar v zvezi s pravnim predhodnikom člena 14(2) Direktive 2014/24, to je členom 12(3) Direktive Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev za določene prelevmane, carine, davke in druge ukrepe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 1, str. 44), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2001/44/ES z dne 15. junija 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 12, str. 27). V točki 47 te sodbe je Sodišče navedlo, da je vročitev (ki ni bila izrecno navedena v členu 12(3) Direktive 76/308) eden od izvršilnih ukrepov.

32.S tožbo v postopku v glavni stvari stečajni upravitelj izpodbija veljavnost – po finskem pravu – izvršilnega postopka na Finskem, ki je zaprošena država članica. Zato v skladu s členom 14(2) Direktive vložitev te tožbe pomeni spor, ki se mora predložiti pristojnemu organu zadevne države članice (in sicer predložitvenemu sodišču) v skladu z njenimi zakoni in predpisi.33.Sodišče je že navedlo, da je pristojni organ države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, najprimernejši za razlago veljavnih zakonov in drugih predpisov v tej državi članici in zlasti za presojo zakonitosti, veljavnosti ali pravilnosti izvršilnega ukrepa v skladu s temi zakoni in predpisi.

Glej v zvezi z Direktivo 76/308 sodbo z dne 14. januarja 2010, Kyrian (C‑233/08, EU:C:2010:11, točke 40, 49 in 50).

34.Skratka, postopek prisilne izterjave je bil opravljen zaradi in v skladu z Direktivo 2010/24. Na nacionalni ravni se zdaj izpodbijata njegov potek in izid glede na poznejši stečajni postopek, kar pomeni spor v zvezi s predhodnim izvršilnim postopkom v zaprošeni državi članici (člen 14(2) Direktive). Čeprav Direktiva 2010/24 ne vsebuje specifičnega pravila, ki bi določalo, kdo je pasivno legitimiran v primeru postopka s tožbo, kot je ta v obravnavani zadevi, v katerem je bila pravna oseba, ki je te zneske plačala, po prenosu sredstev razglašena za plačilno nesposobno, menim, da se Direktiva v takem primeru še vedno nedvomno uporablja.<TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">2.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Identiteta tožene stranke: preizkus zakonitosti ali primer vračanja?</HT></TXT></NP></TI>35.Čeprav Direktiva 2010/24 ne določa ničesar v zvezi z ugotavljanjem tožene stranke v takšnih specifičnih dejanskih okoliščinah, si je mogoče, vsaj teoretično, zamisliti dva pristopa. Preprosto povedano, bi ju bilo mogoče poimenovati kot pristopa sledi oblasti in sledi denarju.36.Po logiki prvega bi se izpodbijal način, na kakršnega so se izvajala javnopravna pooblastila na ozemlju države članice. Stečajni upravitelj bi torej v bistvu zahteval preizkus zakonitosti nacionalnega ukrepa, zaradi katerega je morala družba (domnevno v nasprotju z nacionalnimi pravili) plačati davke. S tega vidika bi bil podoben spor običajen upravni ali davčnopravni spor, zato bi bil pasivno legitimiran seveda organ, ki v zadevnem primeru izvaja to (izvršilno) oblast.37.Logika slednjega pristopa bi bila logika (kvečjemu zasebnopravnega) vračila sredstev. Zahtevek bi se nanašal na vračilo denarnih sredstev, torej bi bil usmerjen zoper tistega, ki ima znesek v posesti ob upoštevnem času. Identiteta tožene stranke bi se premaknila k tistemu, ki ima ob vsakokratnem času v posesti zadevni znesek.38.Ne glede na dejstvo, da Direktiva 2010/24 ne daje odgovora na to konkretno vprašanje, ne dvomim, da je ob upoštevanju splošne strukture in logike te direktive pravilen prvonavedeni pristop. Menim, da bi morala biti takšna tožba, s katero se izpodbija veljavnost izvršilnega ukrepa, ki ga je sprejel organ zaprošene države članice in ga izvedel v skladu z lastno zakonodajo, vložena zoper organ te države.39.Direktiva 2010/24 določa splošna pravila o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi.

Glej v zvezi z Direktivo 76/308 sodbi z dne 14. januarja 2010, Kyrian (C‑233/08, EU:C:2010:11, točka 34), in z dne 18. oktobra 2012, X (C‑498/10, EU:C:2012:635, točka 44).

 V skladu z uvodno izjavo 7 te direktive lahko takšna vzajemna pomoč vsebuje izmenjavo podatkov (poglavje II Direktive, členi od 5 do 7), pomoč pri vročitvi dokumentov (poglavje III Direktive, člena 8 in 9) oziroma izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev (poglavje IV Direktive, členi od 10 do 20).40.V vseh treh primerih Direktiva ne določa zgolj delitve pristojnosti med organi države članice prosilke in organi zaprošene države članice, temveč kot splošno pravilo tudi uporabo lex auctoritatis, v skladu s katerim za dejanja, ki jih opravljajo organi države članice, velja zakonodaja te države članice (in se zato v skladu z njo presoja njihova veljavnost).

Glej po analogiji tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna v zadevi Weltimmo (C‑230/14, EU:C:2015:426, točka 50), in stališče Sodišča, da iz zahtev, izpeljanih iz ozemeljske suverenosti zadevne države članice, načela zakonitosti in iz pojma pravne države, izhaja, da pristojnosti za sankcioniranje načeloma ni mogoče izvajati zunaj zakonitih meja, v katerih lahko upravni organ ukrepa, upoštevajoč pravo lastne države članice – sodba z dne 1. oktobra 2015, Weltimmo (C‑230/14, EU:C:2015:639, točka 56). Moj poudarek.

 To velja za pravila glede izmenjave podatkov,

Glej na primer člen 5(2)(c) ali člen 7(2) Direktive.

 glede pomoči pri vročitvi dokumentov,

Glej člen 9 Direktive ter člen 11 in člen 12(1) Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. novembra 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive 2010/24 (UL 2011, L 302, str. 16).

 in še zlasti glede izterjave ali zavarovanja plačila terjatev.41.V zvezi z ukrepi izterjave naj spomnim, da se v skladu s členom 13(1) Direktive vsaka terjatev, za katero je bilo predloženo zaprosilo za izterjavo, obravnava kot terjatev zaprošene države članice. Natančneje, zaprošeni organ uporabi pooblastila in postopke, ki so določeni v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi zaprošene države članice za terjatve v zvezi z istimi ali podobnimi davki ali carinami.42.Glede ukrepov zavarovanja iz člena 14(4), drugi pododstavek, in člena 16(1) Direktive izhaja, da jih zaprošena država članica lahko sprejme samo, če to omogoča njena zakonodaja.43.Na splošno člen 14 Direktive 2010/24 določa pravila glede sporov, ki izhajajo iz uporabe te direktive. V skladu s členom 14(1) spadajo spori v zvezi s terjatvijo ali izvršilnimi naslovi, ki jih izda država članica prosilka, in spori v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo izvede pristojni organ te države članice, v okvir pristojnosti pristojnih organov te države. Po drugi strani se v skladu s členom 14(2) spori v zvezi s postopki izvršbe ali spori, ki zadevajo veljavnost vročitve s strani pristojnega organa zaprošene države članice, predložijo pristojnemu organu zadevne države. Iz sodbe Kyrian izhaja, da je razdelitev pristojnosti iz člena 14(1) in (2) posledica dejstva, da za vsakega od pravnih dejanj ali ukrepov, ki jih zadevajo te določbe, velja druga zakonodaja,

Glej sodbo z dne 14. januarja 2010, Kyrian (C‑233/08, EU:C:2010:11, točka 40).

 in sicer zakonodaja države članice, katere organi so izvedli izpodbijano pravno dejanje ali sprejeli izpodbijani ukrep. Posledično pristojni organ vsake države članice preizkusi zgolj zakonitost dejanj in ukrepov, ki jih je izvedel oziroma sprejel organ te države članice, v skladu z zakonodajo te države.

Glej sodbo z dne 26. aprila 2018, Donnellan (C‑34/17, EU:C:2018:282, točki 43 in 44). Kot sem navedel (v drugačnem zakonskem okviru, vendar z isto logiko) v sklepnih predlogih v zadevi Astellas Pharma (C‑557/16, EU:C:2017:957, točka 97), obstaja razlog za to, da pravila o pristojnosti običajno temeljijo predvsem na formalnem elementu avtorstva nad aktom, torej na tem, kdo je izdal akt, ki se izpodbija.

44.Člen 14(4), tretji pododstavek, prav tako pomeni jasen primer uporabe pravila lex auctoritatis v primerih, ki zadevajo pristojne organe zadevnih držav članic. Člen 14(4), prvi pododstavek, določa, da v primeru, ko je v državi članici prosilki vložena tožba v skladu s členom 14(1), zaprošeni organ načeloma takoj prekine izvršilni postopek v zvezi z izpodbijanim delom terjatve, dokler organ, pristojen za zadevo, ne sprejme odločitve. Vendar pa lahko v skladu s členom 14(4), tretji pododstavek, organ prosilec v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi države članice prosilke od zaprošenega organa zahteva, da izterja izpodbijano terjatev ali izpodbijani del terjatve, če to omogočajo zadevni veljavni zakoni in drugi predpisi zaprošene države članice.45.Če povzamem, zgoraj navedene določbe jasno prikazujejo splošno logiko Direktive: (i) za dejanja in ukrepe, ki jih je izvedla oziroma sprejela država članica, načeloma velja zakonodaja te države (lex auctoritatis); (ii) vsak spor v zvezi s temi dejanji ali ukrepi se predloži pristojnemu organu te države članice, ki jih bo obravnaval v skladu s svojo nacionalno zakonodajo.46.Iz kombinacije teh dveh elementov povsem naravno izhaja identiteta tožene stranke v takšnih primerih (iii): tožena stranka v takšnem sporu je lahko le nacionalni organ, ki je izvajal javnopravna pooblastila v zadevnem primeru (s sprejetjem ali nesprejetjem izpodbijanega dejanja ali ukrepa).47.Če torej nekdo izpodbija izvršilni postopek, ki ga je izvajal organ zaprošene države članice, kot v obravnavani zadevi, se izpodbija veljavnost izvajanja javnopravnega pooblastila s strani te države. Tožena stranka mora torej logično biti javnopravni organ zaprošene države članice.48.K temu je mogoče še dodati, da je taka ugotovitev tudi v skladu z načelom popolne vključitve terjatev, določenim v členu 13(1) Direktive 2010/24. V skladu s to določbo se vsaka terjatev, za katero je bilo predloženo zaprosilo za izterjavo, obravnava kot terjatev zaprošene države članice. Če naj bi bile terjatve druge države članice popolnoma vključene v nacionalne terjatve z vidika postopka izterjave (če je nek znesek plačan), je edino smiselno, da se vključijo v nacionalne terjatve, tudi kadar pride do spora glede elementa v zvezi s to izterjavo (če bi lahko prišlo do izplačila nekega denarnega zneska). Popolna vključitev zahteva vključitev v obeh smereh. Iz tega sledi, da bi bila tožena stranka v primeru izpodbijanja (izvršilnega) postopka, ki ga je izvajal organ države članice, po definiciji organ, ki je izvajal izpodbijani postopek (izterjave).<TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">3.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">(Ne)mogoče alternative</HT></TXT></NP></TI>49.Tudi po kratkem premisleku o drugih možnostih menim, da je zgoraj opisani pristop pravilen. Če bi bila tožba, kot je tožba v postopku v glavni stvari, vložena zoper državo članico, ki je zaprosila za izterjavo, zlasti ker je bil zadevni znesek nato tej državi nakazan, potem bi morala biti tožba za vračilo vložena zoper državo, ki ima denarna sredstva v posesti.

Kot je nakazano zgoraj v točki 37 teh sklepnih predlogov.

 V takšnem primeru bi oba foruma, pri katerih bi se lahko takšna tožba vložila, prišla do precej vprašljivih izidov.50.Prva možnost bi bila vložitev tožbe zoper državo članico prosilko pri sodiščih te države. V obravnavani zadevi bi to pomenilo, da bi estonska sodišča obravnavala tožbo zoper estonski organ zaradi dejanja (domnevno nepravilnega izvršilnega postopka) finskega organa na Finskem. Poleg tega bi pravila za to tožbo izhajala iz finskega prava o vračilu sredstev v stečajno maso, na katero se je stečajni upravitelj skliceval pri izpodbijanju plačil, ki jih je izvedla družba Metirato zaradi postopka prisilne izterjave, ki ga je izvedel finski organ. Postopek bi morda lahko temeljil na estonskem pravu, na primer na nacionalnih pravilih o škodi ali neupravičeni obogatitvi. Po drugi strani pa bi morala biti takšna tožba zoper Estonijo spet obravnavana na podlagi dejanj finskega organa na Finskem.51.Povsem jasno je, da bi to vodilo ne le do nenavadnega ločevanja (če niti ne omenjam zmede) med forum in ius, ampak bi dejansko pomenilo, da bi morala estonska sodišča preverjati zakonitost izvajanja javnopravnega pooblastila s strani finskega organa na Finskem, kar je Sodišče v drugih okoliščinah pred kratkim zavrnilo.

Glej v zvezi z Direktivo 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 69) sodbo z dne 14. marca 2018, Astellas Pharma (C‑557/16, EU:C:2018:181, točka 40).

52.Druga možnost, in sicer vložitev tožbe zoper državo članico prosilko pri sodišču zaprošene države članice, bi bila podobno težavna. Prva (že skoraj nepremagljiva) težava v takem primeru bi izhajala iz načela imunitete pristojnosti, ki izključuje, da bi bila država tožena pred sodiščem druge države.

Glej sodbo z dne 19. julija 2012, Mahamdia (C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 54).

 Drži sicer, da je Sodišče ugotovilo, da glede na trenutno stanje mednarodne prakse ta imuniteta ne velja neomejeno, temveč je na splošno priznana takrat, kadar se spor nanaša na suverene dejavnosti, ki se izvajajo iure imperii. Nasprotno, mogoče jo je izključiti, če se pravno sredstvo nanaša na ravnanja, izvršena iure gestionis, ki se ne nanašajo na javnopravna pooblastila.

Sodba z dne 19. julija 2012, Mahamdia (C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 55).

 V obravnavanem primeru pa se izpodbija postopek prisilne izterjave davkov, kar nedvomno zadeva suverena dejanja, ki se izvajajo iure imperii, tako z vidika postopka (ker gre za prisilno izterjavo) in z vsebinskega vidika (ker gre za izterjavo davkov). Zato imuniteta pristojnosti v tem primeru izključuje vložitev tožbe zoper Estonijo pred finskimi sodišči.53.Na podlagi vsega navedenega ugotavljam, da mora biti tožba, kot je tožba v postopku v glavni stvari, s katero se izpodbija veljavnost izvršilnega postopka, ki ga je izvajal organ zaprošene države članice v skladu z njeno zakonodajo, vložena zoper to državo (oziroma njene organe).<TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">4.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Pripis</HT></TXT></NP></TI>54.Na koncu želim pojasniti, da ugotovitev o identiteti tožene stranke v primeru, kakršen je obravnavani, ne pomeni, da bi v primeru, če bi stečajni upravitelj s tožbo uspel, morala zaprošena država članica, torej Finska, nositi finančne posledice. Dejansko tudi v skladu z logiko Direktive 2010/24 velja, da mora v primeru, da dolžnik ukrep izterjave uspešno izpodbija, država članica prosilka vrniti vse zneske, ki jih je zaprošena država članica izterjala in že nakazala državi članici prosilki.

V zvezi s tem člen 14(4), tretji pododstavek, Direktive določa, da mora v primeru, da je izid izpodbijanja pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu s členom 14(1) ugoden za dolžnika, organ prosilec vrniti vse izterjane zneske. Podobno člen 23(1) Izvedbene uredbe št. 1189/2011 določa, kadar se ukrepi izterjave, ki jih uporabi zaprošeni organ, izpodbijajo iz razloga, ki ne spada v pristojnost države članice prosilke, da mora v primeru, da je zaprošeni organ prenesel izterjane zneske organu prosilcu in je pozneje izid izpodbijanja ugoden za zadevno stranko, slednji organ izterjane zneske vrniti.

55.Z bolj splošnega vidika je Sodišče že opozorilo, da Direktiva 2010/24 temelji na načelu vzajemnega zaupanja in da je izvajanje sistema medsebojne pomoči, ki je bil vzpostavljen s to direktivo, odvisno od obstoja zaupanja med zadevnimi nacionalnimi organi.

Sodba z dne 26. aprila 2018, Donnellan (C‑34/17, EU:C:2018:282, točka 41).

 Dodati je treba, da v primeru, kot je obravnavani, načelo vzajemnega zaupanja med državama članicama velja v obeh smereh.56.Po eni strani se od zaprošene države članice pričakuje, da izvrši postopek izterjave na zaprosilo države članice prosilke, pri čemer se ne zahteva nikakršna listina o priznanju, dopolnitvi ali nadomestitvi, kot to določa člen 12(1) Direktive. Zaprošena država članica mora torej načeloma

Sodišče je v sodbi z dne 26. aprila 2018, Donnellan (C‑34/17, EU:C:2018:282, točka 61), presodilo, da lahko zaprošeni organ zaprosilo za pomoč na podlagi te direktive upravičeno zavrne zgolj v izjemnih položajih (kakršen je bil v navedenem primeru, v katerem je organ države članice zaprosil organ druge države članice za izterjavo terjatve, ki se je nanašala na denarno kazen, za katero zadevna stranka ni vedela).

 zaupati državi članici prosilki in izvršiti vsakršno zaprosilo za izterjavo, ki ga prejme od slednje.57.Po drugi strani ta olajšani način izterjave na podlagi načela vzajemnega zaupanja tudi pomeni, da mora država članica prosilka nositi posledice v primerih, ko pride do težave v zvezi z izvršbo s strani zaprošene države članice. Zato mora v primeru, da se izvršilni postopek uspešno izpodbija, država članica prosilka vrniti izterjani denarni znesek brez ugovarjanja in odlašanja, tudi če za izpodbijani izvršilni postopek ni odgovorna.

Kot je razvidno iz člena 23(1) Izvedbene uredbe št. 1189/2011 (glej opombo 17 zgoraj).

58.Povedano drugače, vzajemno zaupanje in lojalno sodelovanje med državami članicami pomeni načelo za vse vremenske razmere. Ne velja zgolj v sončnem vremenu (ko vse poteka v redu in – v smislu obravnavane direktive – denar priteka), temveč tudi v primeru slabega vremena (kadar je treba predhodno izterjani denar vrniti zaradi morebitne napake druge države članice).<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">B.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Drugo vprašanje</HT></HT></TXT></NP></TI>59.Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali terjatve države članice prosilke, ki jih je izterjala zaprošena država članica, ostanejo ločene in se ne pomešajo s sredstvi slednje ali pa se združijo z njenimi lastnimi sredstvi. Videti je, da je v drugem stavku tega vprašanja predložitveno sodišče drugače oblikovalo prvi stavek in je vprašalo, ali je namen Direktive zgolj to, da se prepreči manj ugodna obravnava terjatev druge države članice.60.Priznati moram, da mi ni povsem jasno, kako sta oba dela vprašanja medsebojno povezana. Ni razvidno, kako naj bi, ob upoštevanju orisanega načela popolne vključitve, ki prežema Direktivo, združitev dolga zaprošene države članice z dolgom države članice prosilke, ki je bil izterjan v istem izvršilnem postopku, lahko ali morala voditi k manj ugodni obravnavi terjatev druge države članice. Ker lahko o točni povezavi med prvim in drugim stavkom drugega vprašanja zgolj ugibam, bom ti vprašanji obravnaval ločeno.61.Videti je, da prvi del drugega vprašanja izhaja iz argumenta, ki ga je v postopku v glavni stvari navajala finska vlada, in sicer da izterjana sredstva nikoli niso postala last države Finske, zato bi morala biti zadevna tožba vložena zoper estonsko davčno in carinsko upravo.62.Komisija in finska vlada v zvezi s tem napotujeta na člen 13(5) Direktive 2010/24, v skladu s katerim zaprošeni organ organu prosilcu nakaže izterjane zneske in pripadajoče obresti. Menita, da je to določbo treba razmeti tako, da določa, da morajo izterjana sredstva ostati ločena od sredstev zaprošene države članice.63.Po mojem mnenju pa Direktiva ne ureja vprašanja, ali denarna sredstva, ki jih je izterjala zaprošena država članica, ostanejo ločena od njenih lastnih sredstev ali pa se z njimi pomešajo.64.Zlasti ob upoštevanju člena 13(5) Direktive ne razumem, kako bi se lahko ta določba, ki zgolj ureja zadnjo fazo postopka izvrševanja zaprosila za izterjavo v skladu s členom 13, razlagala tako, da zahteva, da sredstva ostanejo ločena od sredstev zaprošene države članice, ali dovoljuje, da se lahko z njimi pomešajo. Ta določba se preprosto nanaša na drugo vprašanje.65.Drži, da zaprošena država članica v skladu s členom 13(1), zadnji pododstavek, izterja terjatve v svoji valuti.

V zvezi s tem opozarjam, da člen 18(1) Izvedbene uredbe št. 1189/2011 določa, da če je valuta zaprošene države članice različna od valute države članice prosilke, organ prosilec [v enotnem izvršilnem naslovu, ki mora biti priložen vsakemu zaprosilu za izterjavo,] izrazi znesek terjatve, ki naj se izterja, v obeh valutah. Zato je znesek, glede katerega se opravi postopek izterjave v zaprošeni državi članici, izračunan v valuti te države v fazi podaje zaprosila države članice prosilke.

 Poleg tega se v skladu s členom 23(1) Izvedbene uredbe št. 1189/2011 zneski, ki se nakažejo organu prosilcu, prenesejo v valuti zaprošene države članice in v dveh mesecih od datuma, na katerega je izterjava izvedena.66.Kljub temu Direktiva, razen teh specifičnih določb v zvezi s prenosom izterjanih sredstev, ne določa pravnega, gospodarskega ali računovodskega položaja teh sredstev v obdobju med njihovo izterjavo od dolžnika in njihovim prenosom državi članici prosilki. Zgolj dejstvo, da se sredstva izterjajo v valuti zaprošene države članice in se v tej valuti prenesejo, nujno ne pomeni, da so (ali niso) ta sredstva pomešana s sredstvi zaprošene države članice. Gre preprosto za odločitev vsake posamezne države članice, ki pa mora izpolniti svojo obveznost, da izterjana sredstva in pripadajoče obresti nakaže v dveh mesecih.67.V vsakem primeru, celo če se ti zneski hranijo ločeno od sredstev zaprošene države, po mojem mnenju to nikakor ne vpliva na odgovor na vprašanje, kdo bi moral biti tožena stranka v postopku s tožbo, kakršna je tožba v postopku v glavni stvari. Če se prvi del drugega vprašanja razume kot različica vprašanja identitete tožene stranke,

Kot razširitev (ali okrepitev) pristopa sledi denarju (točka 37 zgoraj), pri čemer se v bistvu zatrjuje, da ne le, da finski organ trenutno ne poseduje zadevnega zneska, temveč da ta znesek dejansko sploh nikoli ni bil v njegovi lasti.

 iz razlogov, navedenih v oddelku A zgoraj, namreč menim, da mora biti ne glede na sprejete računovodske standarde tožena stranka v postopku s tako tožbo zaprošena država članica.68.Glede drugega dela drugega vprašanja, s katerim predložitveno sodišče sprašuje, ali je namen Direktive zgolj, da se prepreči manj ugodna obravnava terjatev druge države, naj tu spomnim, da načelo popolne vključitve, določeno v členu 13(1), prvi pododstavek, Direktive, določa, da se terjatve druge države članice obravnavajo kot nacionalne terjatve, še posebej z vidika pooblastil in postopkov, ki so določeni z zakonodajo zaprošene države članice za iste ali podobne terjatve.69.Člen 13(1), tretji pododstavek, določa izjemo od tega načela, v skladu s katero zaprošena država članica drugim državam članicam ni dolžna odobriti preferenc pri terjatvah, ki veljajo za podobne terjatve, ki izvirajo iz te države članice, razen če je med državama članicama to drugače dogovorjeno oziroma določeno z zakonom zaprošene države članice. Kot je videti, je to edina izjema od splošnega pravila, določenega v členu 13(1), prvi pododstavek, in s tem od pravila, v skladu s katerim zaprošena država članica terjatev drugih držav članic ne sme obravnavati manj ugodno kot podobne ali iste nacionalne terjatve.70.Menim pa, da načelo popolne vključitve ne vpliva na vprašanje, ali denarna sredstva, ki jih je izterjala zaprošena država članica, ostanejo ločena od njenih lastnih sredstev ali pa se z njimi pomešajo. Ob takem razumevanju zato drugi del drugega vprašanja ne spreminja ugotovitve, do katere sem prišel glede prvega dela tega vprašanja, in ne spreminja odgovora, ki sem ga Sodišču predlagal glede prvega in tretjega vprašanja.<TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">V.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Predlog</HT></TXT></NP></TI>71.Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložilo Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih), odgovori:

Direktivo Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi je treba razlagati tako, da je treba tožbo, kot je tožba v postopku v glavni stvari, s katero se izpodbija veljavnost izvršilnega postopka, ki ga je izvajal organ zaprošene države članice v skladu z njeno zakonodajo, vložiti zoper to državo članico (oziroma njene organe).