1.

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 32 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12) in člena 32 Direktive Sveta (EU) 2020/262 z dne 19. decembra 2019 o določitvi splošnega režima za trošarino (UL 2020, L 58, str. 4).

2.

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer med osebo A oziroma osebo B in Hauptzollamt Frankfurt (Oder) (glavni carinski urad v Frankfurtu na Odri, Nemčija, v nadaljevanju: davčna uprava), glede plačila davka na tobak v zvezi s cigareti in drugimi tobačnimi izdelki, ki sta jih ti osebi prevažali iz Poljske v Nemčijo. S tem davkom, ki je bil uveden s Tabaksteuergesetz (zakon o davku na tobak), je v zadnjenavedeni državi članici naložena zlasti trošarina na tobačne izdelke.

3.

V okviru obravnavanih zadev so upoštevni zlasti člen 32 in člen 33 direktiv 2008/118 in 2020/262.

4.

Člen 39(2) Tabaksteuerverordnung (uredba o davku na tobak, v nadaljevanju: TabStV) tako v različici, ki se je uporabljala od 1. julija 2021 do 28. oktobra 2022, kot v različici, ki se uporablja od 29. oktobra 2022, določa:

„Odsvojitev tobačnih izdelkov, tudi če je ta brezplačna, se ne glede na odsvojeno količino ne šteje za lastno uporabo v skladu s členom 22 [zakona o davku na tobak].“

5.

Ko je oseba A 6. avgusta 2022 s svojim avtomobilom iz Poljske prispela v Nemčijo, so jo pregledali carinski organi. Ti organi so ugotovili, da prevaža 800 cigaret s poljsko davčno znamko. Ta oseba je navedla, da cigarete prevaža za znanca in da sama ni kadilec. Carinski organi so zato z odločbo o odmeri določili znesek 144,17 EUR iz naslova davka na tobak, cigarete, katerih vrednost je po navedbah osebe A znašala 135,83 EUR, pa so zasegli.

6.

Oseba A v okviru tožbe, vložene zoper to odločbo o odmeri pri predložitvenem sodišču, zlasti trdi, da je zasežene cigarete kupila za svojega očeta, ki živi v Nemčiji, in da jih je treba zato šteti za nabavljene za njeno „lastno uporabo“. Davčna uprava v odgovor na to trditev trdi, da so bile v skladu s členom 39 TabStV zadevne cigarete v Nemčijo vnesene v komercialne namene, ker niso bile namenjene temu, da bi jih kadila oseba A. Tako naj te cigarete ne bi bile oproščene plačila trošarine.

7.

V teh okoliščinah je Finanzgericht Berlin-Brandenburg (finančno sodišče Berlin-Brandenburg, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

Ali je treba člen 32 [Direktive 2008/118] razlagati tako, da pojem ‚lastna uporaba‘ ob upoštevanju drugih meril – zlasti količinskega merila – vključuje darila bližnjim sorodnikom, ne pa tudi daril drugim osebam?“

8.

Osebo B so 27. aprila 2023, ko je prihajala iz Poljske, med kontrolo na nemški meji pregledali carinski organi. Ob tej priložnosti je oseba B izjavila, da prevaža dva zavoja cigaret in en zavoj tobaka za segrevanje (Heets) s poljskimi davčnimi oznakami. Natančneje, oseba B je izjavila, da sta zavoja cigaret namenjena za njeno osebno uporabo, medtem ko je tobak za segrevanje namenjen njeni hčeri. Carinski organi so zavoj tobaka za segrevanje (Heets) zasegli, osebi B pa je bil naložen davek na tobak v višini 28,63 EUR.

9.

Oseba B v postopku pred predložitvenim sodiščem izpodbija ukrepe, sprejete v zvezi z njo. Po mnenju davčnega organa cigaret ni treba oprostiti plačila trošarine. Natančneje, ker je oseba B nameravala zavoj tobaka Heets podariti svoji hčeri, za ta zavoj v skladu s členom 39 TabStV ni bilo mogoče šteti, da se v Nemčijo vnaša za „lastno uporabo“ osebe B.

10.

V teh okoliščinah je Finanzgericht Berlin-Brandenburg (finančno sodišče Berlin-Brandenburg) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

Ali je treba člen 32 [Direktive 2020/262] razlagati tako, da pojem ‚lastna uporaba‘ ob upoštevanju drugih meril – zlasti količinskega merila – vključuje darila bližnjim sorodnikom, ne pa tudi daril drugim osebam?“

11.

V postopku pred Splošnim sodiščem so stališča predložile nemška in švedska vlada ter Komisija.

12.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 32 Direktive 2008/118 in člen 32 Direktive 2020/262 nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero pojem „lastna uporaba“ ne zajema nabave tobačnih izdelkov, ki jo fizična oseba opravi v eni državi članici z namenom brezplačne odsvojitve teh izdelkov tretji osebi v drugi državi članici, in to ne glede na količino teh izdelkov, namenjeno odsvojitvi.

13.

Za razlago člena 32 direktiv 2008/118 in 2020/262, da bi se odgovorilo na prvo vprašanje, je potrebnih nekaj uvodnih ugotovitev.

14.

Na prvem mestu, glede na navedbe v predložitvenih odločbah se s časovnega vidika za okoliščine zadeve T‑685/24, katere dejstva so nastala avgusta 2022, uporablja Direktiva 2008/118. ( 2 ) Za okoliščine zadeve T‑686/24, katere dejstva so nastala aprila 2023, pa se uporablja Direktiva 2020/262. ( 3 ) Čeprav besedilo člena 32 Direktive 2020/262 ne vsebuje popolnoma enake formulacije, se v bistvu ujema s členom 32 Direktive 2008/118. ( 4 ) Poleg tega so določbe teh dveh direktiv, ki so koristne za razlago pojma „lastna uporaba“, pa tudi cilji, ki se uresničujejo s tema direktivama, v bistvu enaki. Zato se lahko zadevi obravnavata skupaj.

15.

Na drugem mestu, postopka v glavni stvari se nanašata na tobačne izdelke ( 5 ), ki so na podlagi člena 1(1)(c) direktiv 2008/118 in 2020/262 „trošarinsko blago“. ( 6 ) V obravnavanem primeru so bili tobačni izdelki, sproščeni v porabo v eni državi članici, nabavljeni v tej državi članici in so se gibali na ozemlje druge države članice. Iz tega sledi, da okoliščine iz postopkov v glavni stvari spadajo na področje uporabe določb poglavja V Direktive 2008/118, naslovljenega „Gibanje in obdavčenje trošarinskega blaga po sprostitvi v porabo“, in poglavja V Direktive 2020/262, naslovljenega „Gibanje in obdavčenje trošarinskega blaga po sprostitvi v porabo“. Ti poglavji v obeh direktivah določata tri različne režime, in sicer režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, režim za blago, skladiščeno oziroma dobavljeno v komercialne namene, in režim za prodajo na daljavo.

16.

Režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, določa, da se trošarina plača v državi nabave trošarinskega blaga. Za upravičenost do tega režima morajo biti v skladu s členom 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 izpolnjeni trije pogoji. Prvič, trošarinsko blago mora nabaviti fizična oseba, drugič, to blago mora iz ene države članice v drugo prepeljati ista fizična oseba, in tretjič, navedeno blago mora ta fizična oseba nabaviti za „lastno uporabo“. V skladu s sodno prakso morajo ti trije pogoji, ki so bili določeni že v členu 8 Direktive 92/12/EGS, ( 7 ) omogočiti, da se določi, da se trošarinsko blago, ki se nabavi v eni državi, nato pa prepelje v drugo državo, hrani v strogo osebne namene. ( 8 )

17.

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče ugotavlja, da ni sporno, da sta prva dva pogoja izpolnjena. Tako je treba še preveriti, ali bi bil lahko izpolnjen tudi tretji pogoj, ki se nanaša na „lastno uporabo“ fizične osebe, ki je nabavila trošarinsko blago. Ta opredelitev blaga, nabavljenega za „lastno uporabo“, je ključna, ker je blago, ki ga fizična oseba nabavi za uporabo, ki ni njena lastna uporaba, zajeto z režimom za skladiščenje v komercialne namene, določenim v Direktivi 2008/118, oziroma režimom za dobavo v komercialne namene, določenim v Direktivi 2020/262. ( 9 ) V skladu s členom 33(1), prvi pododstavek, direktiv 2008/118 in 2020/262 pa za trošarinsko blago, ki je zajeto z režimom za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene, velja obveznost plačila trošarine v namembni državi članici, kadar se to blago skladišči oziroma dobavi v komercialne namene.

18.

Na tretjem mestu, v okviru razlage določb v zvezi z režimom za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Joustra, presodilo, da pogoj glede „lastne uporabe“ fizične osebe zahteva, da „so proizvodi namenjeni za osebno uporabo fizične osebe, ki jih je nabavila, in da torej izključuje proizvode, ki bi jih fizična oseba nabavila za osebno uporabo drugih fizičnih oseb“. ( 10 ) Poudariti je treba, da je bila ta razlaga podana v dejanskih okoliščinah, v katerih je fizična oseba, ki je v državi članici nabavila zelo veliko količino trošarinskega blaga (in sicer vina) ( 11 ) za svojo osebno uporabo in za uporabo tretjih oseb, za tisti del, ki ni bil namenjen za njeno osebno uporabo, prejela plačilo teh tretjih oseb.

19.

Te dejanske okoliščine v tej zadevi Joustra se precej razlikujejo od zadev iz postopkov v glavni stvari, za kateri so značilne nabave, ki jih je fizična oseba opravila z namenom brezplačne odsvojitve tretjim osebam, ki so družinski člani nabavitelja, in v katerih količine tobačnih izdelkov, ki so se gibali iz ene države članice v drugo, ne presegajo okvirnih količin iz člena 32(3)(a) direktiv 2008/118 in 2020/262. Tako želi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem izvedeti, ali je treba razlago pojma „lastna uporaba“ fizične osebe, ki jo je Sodišče podalo v navedeni zadevi Joustra, uporabiti tudi v zadevah, v katerih odloča.

20.

Za odgovor na to vprašanje predložitvenega sodišča je treba najprej ugotoviti, ali je pojem „lastna uporaba“ v smislu člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba na ozemlju vseh držav članic razlagati enotno.

21.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba EMU Tabac, je Sodišče presodilo, da besedilo člena 8 Direktive 92/12 ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na nacionalno zakonodajo. ( 12 ) Zato so pojmi iz te določbe, in sicer pojmi „fizične osebe“, „lastna uporaba“ in „prevažajo same“, pomenili avtonomne pojme prava Unije, ki jih je bilo treba, ker se zadevna določba za opredelitev njihovega smisla in obsega ni sklicevala posebej na pravo držav članic, navadno razlagati avtonomno in enotno v vsej Uniji. ( 13 )

22.

Navesti je treba, da je besedilo člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 v bistvu podobno besedilu člena 8 Direktive 92/12. Res je, da je zakonodajalec v direktivah 2008/118 in 2020/262 členu 32 dodal odstavek 2, ki ga v členu 8 Direktive 92/12 ni bilo. V skladu s členom 32(2) direktiv 2008/118 in 2020/262 za določitev, ali je trošarinsko blago iz odstavka 1 namenjeno za lastno uporabo fizične osebe, države članice upoštevajo najmanj elemente, navedene v členu 32(2), od (a) do (e), direktiv 2008/118 in 2020/262. Vendar dodajanja tega odstavka 2 ni mogoče šteti za izrecno sklicevanje na nacionalno pravo, kar bi Splošnemu sodišču lahko preprečevalo, da izraze iz člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 razlaga avtonomno in enotno v okviru prava Unije. Člen 32(2) navedenih direktiv namreč ne določa, da je pojem „lastna uporaba“ opredeljen v skladu z nacionalno zakonodajo držav članic. Ta določba določa le neizčrpen seznam meril, ki jih morajo države članice upoštevati, da bi lahko presodile, ali so nabave trošarinskega blaga zajete s pojmom „lastna uporaba“, ki je avtonomni pojem prava Unije.

23.

Pri ugotavljanju, ali je trošarinsko blago namenjeno lastni uporabi fizične osebe, v okviru uporabe merila iz člena 32(2)(e) direktiv 2008/118 in 2020/262, ki se nanaša na količino trošarinskega blaga, imajo države članice res določeno polje proste presoje. Za izvajanje tega količinskega merila člen 32(3) namreč določa, da lahko države članice določijo okvirne količine samo v obliki dokaza, pri čemer je natančneje določeno, da za tobačne proizvode te količine ne smejo biti nižje od 800 kosov za cigarete in od 1,0 kg za tobak za kajenje. Iz te prožnosti, ki jo dopuščata direktivi 2008/118 in 2020/262, izhaja, da se opredelitev nabave, namenjene za lastno uporabo fizične osebe, lahko med državami članicami razlikuje.

24.

Ker pa člen 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 za opredelitev svojega smisla in obsega ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na pravo držav članic, se razlaga pojma „lastna uporaba“ kot taka med državami članicami ne sme razlikovati. Na primer, če bi države članice imele polje proste presoje pri ugotavljanju, ali nabava trošarinskega blaga, ki jo fizična oseba opravi v eni državi članici z namenom brezplačne odsvojitve tega blaga tretjim osebam v drugi državi članici, pomeni nabavo fizične osebe za njeno „lastno uporabo“, bi obstajalo tveganje razhajanj pri uporabi tega pojma, ki bi lahko posegalo v zahtevo po enotni uporabi prava Unije.

25.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo in cilje, ki se z njo uresničujejo, ampak tudi njen kontekst in celoto določb prava Unije, pri čemer je lahko tudi zgodovina nastanka take določbe vir informacij, ki so upoštevne za njeno razlago. ( 14 )

26.

V nekaterih jezikovnih različicah člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262, med katerimi so angleška („own use“), italijanska („uso personale“), španska („uso propio“), portugalska („uso pessoal“), slovenska („lastna uporaba“) in hrvaška („vlastitu uporabu“) različica, so uporabljeni izrazi, glede na katere mora fizična oseba, ki je nabavila trošarinsko blago, to blago osebno uporabiti.

27.

V drugih jezikovnih različicah so uporabljeni izrazi, glede na katere ni mogoče izključiti možnosti, da trošarinsko blago uporabi oseba, ki ni fizična oseba, ki ga je nabavila. To velja zlasti za francosko („besoins propres“), nemško („Eigenbedarf“) in nizozemsko („eigen behoeften“) različico. V določenem obsegu bi bilo za te izraze namreč mogoče priznati, da bi izpolnjevanje „besoin propre“ (lastna potreba) lahko vključevalo nekatere nabave blaga, ki se opravijo z namenom brezplačne odsvojitve tretji osebi.

28.

Tako na podlagi besedila člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali pojem „lastna uporaba“ obvezno zahteva, da tobačne izdelke uporablja fizična oseba, ki jih je nabavila v drugi državi članici.

29.

Preveriti je treba, ali je mogoče iz konteksta, v katerega je umeščen pojem „lastna uporaba“, sklepati, ali bi bilo treba ta pojem razlagati tako, da vključuje tobačne izdelke, ki jih fizična oseba nabavi z namenom brezplačne odsvojitve tretji osebi.

30.

Kadar se blago, ki je že sproščeno v porabo v državi članici, giba v drugo državo članico, poglavje V direktiv 2008/118 in 2020/262 določa tri različne režime. Režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, določen v členu 32 direktiv 2008/118 in 2020/262, režim za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene, določen v členih 33 in 34 Direktive 2008/118 ter členih od 32 do 43 Direktive 2020/262, ter režim za prodajo na daljavo, določen v členu 36 Direktive 2008/118 in členu 44 Direktive 2020/262.

31.

Na eni strani se režim za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene ne uporablja, kadar je trošarinsko blago zajeto z režimom za prodajo na daljavo.

32.

Na drugi strani je, kar zadeva razmerje med režimom za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, in režimom za skladiščenje v komercialne namene, ki je bil določen v Direktivi 92/12, generalni pravobranilec F. G. Jacobs v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Joustra, menil, da „so proizvodi, nabavljeni za lastno uporabo fizične osebe, in proizvodi za komercialne namene medsebojno izključujoči se kategoriji“. ( 15 ) Poleg tega je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Metro Cash & Carry Danmark, opozorilo, da „je treba proizvode, ki se ne hranijo za zasebne namene, nujno obravnavati, kot da se hranijo za komercialne namene“. ( 16 ) To razmerje medsebojnega izključevanja med režimom za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, in režimom za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene, je razvidno tudi iz razvoja zakonodaje. V skladu s členom 33(1), drugi pododstavek, Direktive 2008/118 in členom 33(2) Direktive 2020/262 se namreč režim za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene ne uporablja, kadar je trošarinsko blago zajeto z režimom za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, določenim v členu 32(1) teh direktiv. Kadar torej fizična oseba nabavi blago v državi članici, je vse blago, ki ga ni nabavila za svojo „lastno uporabo“, zajeto z režimom za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene. Okoliščina, da se ime zadnjenavedenega režima sklicuje na komercialne namene, ne pomeni, da bi bila brezplačna odsvojitev trošarinskega blaga s strani fizične osebe tretji osebi samodejno izključena iz režima za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene. Le če bi se taka brezplačna odsvojitev tretji osebi štela za položaj, ki spada v „lastno uporabo“ nabavitelja, se namreč režim za skladiščenje oziroma dobavo v komercialne namene ne bi uporabljal.

33.

V zvezi s tem se pri ugotavljanju, ali pojem „lastna uporaba“ vključuje nabave, ki jih opravijo fizične osebe in ki zadevajo trošarinsko blago, namenjeno brezplačni odsvojitvi tretji osebi, v okviru kontekstualne razlage izkaže, da s preučitvijo meril iz člena 32(2) direktiv 2008/112 in 2020/262 ni mogoče nedvoumno ugotoviti obsega tega pojma. Med temi merili, ki jih morajo države članice uporabiti za ugotovitev, ali je trošarinsko blago namenjeno „lastni uporabi“ fizične osebe, namreč merila, določena v členu 32(2), od (a) do (d), zaradi svoje splošnosti in nenatančnosti ne omogočajo, da bi se z gotovostjo ugotovilo, ali bi bila brezplačna odsvojitev takega blaga s strani fizične osebe tretji osebi zajeta s tem pojmom. Poleg tega, kar zadeva okvirne količine, navedene v členu 32(3) teh direktiv, ( 17 ) noben element ne omogoča ugotovitve, da so bile te količine, ki so sicer razmeroma velike, določene ob upoštevanju strogo osebne uporabe tega blaga s strani nabavitelja oziroma da gre za količine, od katerih dalje bi obstajalo tveganje, da bo nabavitelj to blago odplačno odsvojil tretji osebi.

34.

Ker kontekstualna razlaga ni prepričljiva, bom preučila zgodovino nastanka in razvoj režima za nabave, ki jih opravijo fizične osebe.

35.

Najprej je treba navesti, da Komisija v predlogu Direktive 92/12 ni predlagala uvedbe režima za nabave, ki jih opravijo fizične osebe. ( 18 ) Zaradi neobstoja resnične harmonizacije stopenj trošarin so namreč države članice predlagale vstavitev tega režima v člen 8 te direktive, da bi se za gibanje trošarinskega blaga uveljavilo spoštovanje treh pogojev, ki so omenjeni v točki 16 teh sklepnih predlogov. ( 19 )

36.

Iz pripravljalnega gradiva za direktivi 2008/118 ( 20 ) in 2020/262 je razvidno, da je režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, zaradi neobstoja harmonizacije stopenj trošarin eden od glavnih razlogov za zaskrbljenost držav članic, zlasti tistih, v katerih veljajo višje stopnje trošarin od tistih, ki veljajo v sosednjih državah članicah. ( 21 )

37.

V predlogu Komisije iz leta 2008 je ta institucija predlagala, naj se v režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, vpelje več pomembnih sprememb. ( 22 ) Natančneje, kljub želji nekaterih držav članic po sprejetju ozke razlage načela prostega pretoka blaga, ki ga nabavijo fizične osebe, ( 23 ) je Komisija predlagala možnost pošiljanja vsega trošarinskega blaga s strani ene fizične osebe drugi fizični osebi neposredno ali posredno brez vsakršnega plačila. Iz tega predloga je torej razvidno, da se je Komisija nagibala k mnenju, da bi bilo treba pojem „lastna uporaba“ razumeti tako, da vključuje nabave, ki jih fizične osebe opravijo z namenom brezplačne odsvojitve tretji osebi. Poleg tega je Komisija predlagala tudi možnost, da bi fizična oseba trošarinsko blago, razen tobačnih izdelkov, lahko nabavila v imenu druge fizične osebe. Prav tako je predlagala odpravo možnosti, da države članice uporabljajo okvirne količine. Ugotoviti je treba, da zakonodajalec v Direktivi 2008/118 ni prevzel nobenega od teh predlogov za spremembo režima za nabave, ki jih opravijo fizične osebe. Zato je mogoče, da zakonodajalec ob upoštevanju želje nekaterih držav članic po sprejetju ozke razlage tega režima ni želel podpreti pristopa Komisije, pri katerem bi brezplačni prenosi blaga med fizičnimi osebami lahko bili zajeti s pojmom „lastna uporaba“.

38.

Za režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, v okviru postopka sprejetja Direktive 2020/262 se je Komisija omejila na izključno redakcijske spremembe, ( 24 ) ki jih je zakonodajalec večinoma prevzel. Navesti je mogoče, da je Komisija v postopku, ki je pripeljal do sprejetja Direktive 2020/262, zavzela stališče, ki je bilo diametralno nasprotno njenemu predlogu iz leta 2008, saj je menila, da se pojem „lastna uporaba“ nanaša le na osebno porabo nabavitelja, kar torej izključuje darila za druge osebe. ( 25 ) Čeprav se je torej glede režima za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, stališče Komisije s časom spreminjalo, se zdi, da zakonodajalec ostaja zvest svojemu stališču, glede na to, da se ta režim od Direktive 92/12 ni bistveno spremenil.

39.

Namen direktiv 2008/118 in 2020/262 je vzpostaviti usklajen splošni sistem trošarin za zagotovitev prostega pretoka zadevnega blaga in s tem nemotenega delovanja notranjega trga. ( 26 ) Kar zadeva režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe, je iz uvodne izjave 27 Direktive 2008/118 in uvodne izjave 40 Direktive 2020/262 razvidno, da je njegov namen izvajanje načela, ki ureja notranji trg. V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je razvidno iz točke 35 teh sklepnih predlogov, da je zakonodajalec ta režim v Direktivi 92/12 uvedel zaradi neobstoja resnične harmonizacije stopenj trošarin, da bi se za gibanje trošarinskega blaga uveljavilo spoštovanje treh pogojev, ki so določeni v členu 8 te direktive ter prevzeti v členu 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262.

40.

Kar zadeva Direktivo 2008/118, iz sodne prakse izhaja, da je med cilji, ki se uresničujejo s to direktivo, boj proti davčnim utajam, davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam. ( 27 ) To je tudi eden od ciljev, ki se uresničujejo z Direktivo 2020/262, in to toliko bolj, ker je iz uvodne izjave 41 te direktive razvidno, da ker še naprej obstajajo razlike, v nekaterih primerih znatne, med stopnjami trošarin med drugim za tobačne izdelke, ki jih uporabljajo države članice, morajo te imeti možnost obvladovati tveganja, ki olajšujejo davčne goljufije, izogibanje davkom ali davčne zlorabe ter ogrožajo ali spodkopavajo javno politiko ali varovanje zdravja in življenja ljudi.

41.

Posebej v zvezi s tobačnimi izdelki se člen 1(1)(c) direktiv 2008/118 in 2020/262 sklicuje na tobačne izdelke, zajete v Direktivi 2011/64. ( 28 ) Iz uvodne izjave 2 zadnjenavedene direktive pa je razvidno, da mora davčna zakonodaja Unije o tobačnih izdelkih zagotoviti nemoteno delovanje notranjega trga in hkrati visoko raven varovanja zdravja, kakor zahteva člen 168 PDEU. Zato menim, da je treba za direktivi 2008/118 in 2020/262 v delu, v katerem se nanašata na tobačne izdelke, šteti, da sta del davčne zakonodaje o tobačnih izdelkih.

42.

Posledično je treba pojem „lastna uporaba“ razlagati z vidika ciljev boja proti davčnim utajam, davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam ter varovanja zdravja ljudi.

43.

Na prvem mestu, široka razlaga pojma „lastna uporaba“, ki bi fizični osebi omogočala, da v državi članici, v kateri veljajo nizke stopnje trošarin na tobačne izdelke (država članica nabave), nabavi te izdelke z namenom njihove brezplačne odsvojitve tretji osebi, stanujoči v drugi državi članici, v kateri veljajo višje stopnje trošarin (namembna država članica), bi lahko spodbujala davčno izogibanje in davčne prakse, ki pomenijo utajo ali zlorabo.

44.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče navedlo, da je trg cigaret še posebej naklonjen razvoju nezakonite trgovine. ( 29 ) Možnost upravičenosti do režima iz člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 zgolj na podlagi trditve fizične osebe, ki je nabavila tobačne izdelke, da so ti izdelki namenjeni brezplačni odsvojitvi tretji osebi v namembni državi članici, pa povzroča tveganje ne le davčnega izogibanja ali davčne utaje, ampak tudi davčnih praks, ki pomenijo zlorabo.

45.

Prvič, zlasti kadar fizična oseba tobačne izdelke odsvoji tretji osebi, ki ni njen zakonec ali družinski član, ki ga vzdržuje, obstaja nezanemarljivo tveganje, da bodo te odsvojitve pripeljale do neposrednega ali posrednega plačila. Ob upoštevanju obsega tobačnih tokov, ki se s fizičnimi osebami premikajo iz držav članic nabave, v katerih veljajo nizke trošarine, v namembne države članice, v katerih veljajo višje trošarine, ( 30 ) nacionalni organi, kot v svojem stališču poudarja nemška vlada, niso sposobni nadzirati finančnih tokov med nabavitelji in osebami, ki so jim tobačni izdelki odsvojeni. Nabave tobačnih izdelkov, ki jih fizične osebe opravijo v eni državi članici in ki v drugi državi članici privedejo do neposrednega ali posrednega plačila s strani tretje osebe, ki so ji bili ti izdelki odsvojeni, pa pomenijo kršitev pogojev iz člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 ne glede na količino odsvojenih tobačnih izdelkov. S tako prakso, ki jo je mogoče enačiti z nabavo tobačnih izdelkov, ki jo ena fizična oseba opravi „v imenu“ druge fizične osebe, se namreč krši na eni strani zahteva po nabavi za „lastno uporabo“, na drugi strani pa zahteva, da mora blago prepeljati zadevna fizična oseba sama. Taka praksa torej pomeni davčno izogibanje ali davčno utajo.

46.

Drugič, sicer je res mogoče utemeljeno domnevati, da so odsvojitve tobačnih izdelkov s strani fizične osebe njenemu zakoncu ali družinskemu članu, ki ga vzdržuje, lahko brezplačne. Toda če bi se za uporabo s strani zakonca fizične osebe ali s strani njenih družinskih članov, ki jih vzdržuje, štelo, da spada v „lastno uporabo“ te fizične osebe, bi to povzročilo nezanemarljivo tveganje davčnih praks, ki pomenijo zlorabo. Fizična oseba bi se namreč lahko sklicevala na tako razlago, da bi utemeljila pravico do tega, da iz ene države članice v drugo prepelje količine cigaret, ki občutno presegajo okvirne količine iz člena 32(3) direktiv 2008/118 in 2020/262. To tveganje davčnih praks, ki pomenijo zlorabo, je toliko večje, ker za zgoraj omenjene okvirne količine ne velja nobena časovna omejitev. Tako bi ista fizična oseba, ki ima zakonca in dva vzdrževana potomca v ravni črti, v nekaj dneh iz ene države članice v drugo lahko prepeljala kar 3200 cigaret za svojo „lastno uporabo“. ( 31 ) V takem primeru bi fizična oseba, ki nabavi cigarete, tudi ob predpostavki, da je kadilec, v državi članici nabave nabavila kar 2400 cigaret za to, da bi jih v namembni državi članici dejansko uporabile druge osebe, in ne ona sama. Taka praksa bi ob upoštevanju količine tobaka, prepeljane iz ene države članice v drugo, pomenila zlorabo. Poleg tega glede na to, da nacionalni organi ne morejo preveriti resničnosti brezplačne odsvojitve zakoncu fizične osebe ali njenemu vzdrževanemu družinskemu članu, tudi ni mogoče izključiti tveganja davčne utaje.

47.

Poleg tega za fizične osebe, ki uporabijo režim iz člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262, pri uporabi tega režima ne velja nobena posebna formalnost. V nedavni študiji, izvedeni za Komisijo, je bila zaradi majhne verjetnosti, da bi bile fizične osebe med svojimi potovanji predmet nadzora, ugotovljena zloraba tega režima, še posebej kar zadeva količine tobaka, ki jih iz držav članic nabave, v katerih veljajo nizke stopnje trošarin, fizične osebe prepeljejo v namembne države članice, v katerih veljajo višje stopnje. ( 32 ) Tudi če so številčne ocene nujno nenatančne, je vredno opozoriti na več številk iz te študije. ( 33 ) V Nemčiji so bile na primer nabave, ki so jih fizične osebe v letu 2023 opravile v drugih državah članicah, ocenjene na 10,5 milijarde cigaret in na 4000 ton drobno rezanega tobaka, kar naj bi predstavljalo približno 15,9 % domače porabe cigaret in približno 16 % domače porabe drobno rezanega tobaka ter naj bi pomenilo izgubo prihodkov od trošarin in davka na dodano vrednost (DDV) v višini približno 2,8 milijarde EUR. Med državami članicami naj bi s približno 23,4 % domače porabe cigaret in približno 65 % domače porabe fino rezanega tobaka iz nabav, ki jih fizične osebe opravijo v drugih državah članicah, Francija v letu 2023 utrpela izgubo prihodkov od trošarin in DDV, ocenjeno na približno 4,5 milijarde EUR. Poleg tega naj bi v istem letu tokovi cigaret iz drugih držav članic v deležu domače porabe predstavljali približno 28,6 % na Finskem, približno 24,8 % na Nizozemskem, približno 23,5 % na Danskem in približno 22,7 % na Irskem, kar za te države članice prav tako pomeni znatne izgube prihodkov.

48.

Tako ob upoštevanju cilja boja proti davčnemu izogibanju davkom in davčnim praksam, ki pomenijo utajo ali zlorabo, pojem „lastna uporaba“ po mojem mnenju ne more vključevati nabav tobačnih izdelkov, ki jih fizična oseba opravi v eni državi članici z namenom brezplačne odsvojitve teh izdelkov tretji osebi, in to ne glede na nabavljeno količino tobaka.

49.

Na drugem mestu, opozoriti je treba, da je v skladu s sodno prakso cilj varovanja zdravja pomembnejši od gospodarskih interesov, saj je s pomenom tega cilja mogoče upravičiti negativne gospodarske posledice, celo precejšnje. ( 34 ) Glede nevarnosti za zdravje ljudi, ki so posledica porabe tobaka, je Sodišče že ugotovilo, da izpostavljenost tobačnemu dimu povzroča smrt, bolezni in invalidnost. ( 35 ) Poleg tega po presoji Sodišča, kar zadeva tobačne izdelke, davčna zakonodaja pomeni pomembno in učinkovito orodje boja zoper porabo teh proizvodov in torej varovanja javnega zdravja. ( 36 )

50.

Široka razlaga pojma „lastna uporaba“, ki bi presegala strogo osebno uporabo tobačnih izdelkov s strani fizične osebe, ki je te izdelke nabavila v državi članici nabave, v kateri veljajo nizke stopnje trošarin, in jih prepeljala v namembno državo članico, v kateri veljajo višje stopnje trošarin, pa pomeni precejšnje tveganje za učinkovitost davčne politike v zvezi s tobačnimi izdelki, ki jo ima namembna država članica, in torej za njeno politiko varovanja javnega zdravja.

51.

Natančneje, kadar fizična oseba redno odhaja v državo članico nabave, v kateri veljajo nizke stopnje trošarin na tobačne izdelke, in tam redno nabavlja take izdelke v količinah, manjših od okvirnih količin, ne za strogo osebno uporabo, ampak na primer za uporabo njenega zakonca, ki dela in z njo živi v državi članici, v kateri veljajo višje stopnje trošarin, brezplačna odsvojitev navedenih izdelkov njenemu zakoncu povzroči izničenje učinkov davčne politike namembne države članice. Ta praksa privede do tega, da zakonec fizične osebe, ki redno uporablja izdelke iz države članice nabave, ni spodbujen k temu, da bi zaradi cen tobaka v namembni državi članici zmanjšal ali prenehal uporabo teh izdelkov.

52.

Zato ob upoštevanju cilja varovanja zdravja ljudi pojma „lastna uporaba“ ni mogoče razlagati tako, da vključuje nabave tobačnih izdelkov, ki jih v državi članici opravi fizična oseba z namenom brezplačne odsvojitve teh izdelkov tretji osebi, in to ne glede na količino, namenjeno odsvojitvi.

53.

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba pojem „lastna uporaba“ razlagati tako, da je ta uporaba omejena na nabave tobačnih izdelkov, ki se opravijo za strogo osebno uporabo nabavitelja, ne da bi bili ti izdelki lahko predmet odsvojitve tretji osebi, in to ne glede na količino tobačnih izdelkov, namenjeno odsvojitvi.

54.

Res je, kot poudarja predložitveno sodišče, da je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Hauptzollamt B (Kaviar jesetrovk) ( 37 ), pojem „osebni ali gospodinjski predmet“ v smislu člena 2(j) Uredbe št. 338/97 ( 38 ) razlagalo tako, da vključuje izdelke, namenjene temu, da se podarijo tretji osebi, če iz nobene okoliščine ni razviden komercialni namen. Vendar se s to ureditvijo ne uresničujeta niti cilj boja proti davčnim utajam, davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam niti cilj varovanja zdravja ljudi, ki se uresničujeta z direktivama 2008/118 in 2020/262.

55.

Kadar torej fizična oseba med nadzorom, ki ga izvedejo nacionalni organi, izjavi, da je nabavila tobačne izdelke v eni državi članici z namenom brezplačne odsvojitve teh izdelkov tretji osebi v drugi državi članici, to priznanje fizične osebe, da te nabave, ne glede na njihovo količino, niso namenjene strogo osebni uporabi, zadostuje, da ti organi zavrnejo uporabo člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262.

56.

V sedanjem stanju zakonodaje se razlaga pojma „lastna uporaba“ v smislu člena 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 uporablja tudi za alkoholne pijače iz člena 1(1)(b) teh direktiv. Res je, kot v svojem stališču poudarja švedska vlada, da ta razlaga pojma „lastna uporaba“ privede do izključitve možnosti, da bi fizična oseba podarila steklenice alkohola, nabavljene v drugi državi članici od tiste, v kateri jih ima namen podariti, če ne uporabi režima za prodajo na daljavo ali postopka, določenega za režim za dobavo v komercialne namene, iz Direktive 2020/262. Vendar je v zvezi s tem dovolj ugotoviti, da če člen 32(1) Direktive 2020/262 vključuje praznino v tem pogledu, je zakonodajalec Unije tisti, ki bi jo moral po potrebi odpraviti s sprejetjem potrebnih ukrepov za spremembo te določbe, da bi izrecno določil možnost, da se za podaritev steklenic vina uporabi režim za nabave, ki jih opravijo fizične osebe. Taka možnost se zdi uresničljiva, glede na to, da je – med drugim zaradi učinkov na zdravje ljudi – zakonodaja Unije v zvezi z alkoholnimi pijačami milejša od tiste, ki se uporablja za tobačne izdelke. ( 39 )

57.

Glede na vse navedeno bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti, da člen 32(1) direktiv 2008/118 in 2020/262 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero pojem „lastna uporaba“ ne zajema nabave tobačnih izdelkov, ki jo fizična oseba opravi v eni državi članici z namenom brezplačne odsvojitve teh izdelkov tretji osebi v drugi državi članici, in to ne glede na količino teh izdelkov, namenjeno odsvojitvi.

58.

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje, ki ga predlagam, po mojem mnenju na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

59.

Glede na navedeno Splošnemu sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Finanzgericht Berlin-Brandenburg (finančno sodišče Berlin-Brandenburg, Nemčija), odgovori: