Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

STÉPHANIE LAULHÉ SHAELOU,

predstavljeni 22. oktobra 2026(1)

Zadeva C-497/25

UAB „Maxima LT“

proti

Valsts ieņēmumu dienests

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administratīvā rajona tiesa (okrožno upravno sodišče, Latvija))

„ Predhodno odločanje – Direktiva (EU) 2017/1852 – Mehanizem za reševanje davčnih sporov – Spor med dvema državama članicama glede razlage in uporabe dvostranskega davčnega sporazuma – Člen 2(1)(c) – Pojem dvojnega obdavčevanja – Dohodek, glede katerega v eni državi članici velja davčna oprostitev“      






I.      Uvod

1.        Dobro znano je, da neusklajeno izvrševanje pristojnosti na področju neposredne obdavčitve(2) lahko privede do dvojnega obdavčevanja. Različne oblike dvojnega obdavčevanja v mednarodnem okolju nastanejo zlasti zato, ker večina držav svojih davkov ne določa le na podlagi domačih transakcij, ampak tudi na podlagi ekstrateritorialnih dejavnikov.(3) Z namenom izogniti se negativnim posledicam take prekrivajoče se davčne pristojnosti, se države z mednarodnimi davčnimi sporazumi pogosto dogovorijo glede porazdelitve svojih pravic do obdavčevanja glede na posamezne elemente dohodkov ali kapitala, ki spadajo na področje takih sporazumov. Vendar pa lahko imajo nacionalni organi različna stališča o tem, kako je treba razlagati navedene sporazume in kako jih je treba v konkretnih zadevah uporabiti, kar vodi v spore.

2.        Zakonodajalec EU je direktivo o DRM sprejel na podlagi stališča, da taki spori „lahko povzročajo resne davčne ovire za podjetja, ki poslujejo čezmejno“,(4) in ker predhodne rešitve iz mednarodnih sporazumov niso zadoščale.(5) Navedena direktiva vsebuje izboljšano procesno shemo za spoprijemanje z vsemi morebitnimi spori, ki bi izhajali iz navedenega, in za njihovo potencialno rešitev. Obravnavani predlog, ki ga je vložilo Administratīvā rajona tiesa (okrožno upravno sodišče, Latvija), Sodišču omogoča prvo priložnost za razlago navedenega instrumenta prava Unije.

3.        Dejansko stanje obravnavane zadeve se nanaša na obdavčitev dohodka nizozemske družbe iz prodaje deležev v več družbah s sedežem v Latviji. Obe državi, Republika Latvija in Kraljevina Nizozemska, sta trdili, da imata pravico obdavčiti navedeni dohodek, zato je med njunimi organi prišlo do spora glede razlage davčnega sporazuma, ki sta ga sklenili navedeni državi članici. Ob tem pa je treba navesti, da je bil dohodek dejansko obdavčen v Latviji, na Nizozemskem pa je nazadnje obveljala oprostitev plačila davka.

4.        Prodajalec je menil, da vprašanje dvojnega obdavčevanja ni bilo rešeno, saj spor glede zgradbe davčnega sporazuma še vedno ni bil razrešen. Zato je navedeni prodajalec zlasti predlagal, naj latvijski organi ustanovijo svetovalno komisijo, kar je posebna stopnja v mehanizmu za reševanje sporov na podlagi direktive o DRM. Vendar pa v skladu s členom 16(7) te direktive obveznost ustanovitve take komisije ne nastane, če vprašanje „ne zadeva dvojnega obdavčevanja“. Latvijski organi so predlog zavrnili na podlagi navedene izjeme in s sklicevanjem na dejstvo, da je za dohodek na Nizozemskem obveljala davčna oprostitev.

5.        Ta odločitev se v obravnavani zadevi izpodbija pred predložitvenim sodiščem, ki prosi za pojasnilo, na eni strani, ali okoliščine „zadevajo dvojno obdavčevanje“, na drugi strani pa pojasnilo glede obsega obveznosti latvijskih organov ustanoviti svetovalno komisijo.

6.        Na zahtevo Sodišča se ti sklepni predlogi nanašajo na prvi zgoraj navedeni vidik, da se torej pojasni, ali okoliščine „zadevajo dvojno obdavčevanje“ v smislu direktive o DRM, kadar dve državi članici uveljavljata pravico do obdavčitve istega dohodka (in se ne strinjata o razlagi in uporabi davčnega sporazuma, ki se uporablja), dejansko pa je le ena od navedenih dveh držav članic obdavčila navedeni dohodek.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Evropske unije

7.         Člen 1 direktive o DRM se nanaša na „Predmet urejanja in področje uporabe“ te direktive in določa:

„Ta direktiva določa pravila o mehanizmu za reševanje sporov med državami članicami, kadar ti izhajajo iz razlage in uporabe sporazumov in konvencij, ki določajo odpravo dvojnega obdavčevanja dohodkov in, kadar je to ustrezno, kapitala. Določa tudi pravice in obveznosti zadevnih oseb v primeru takih sporov. Za namene te direktive se zadeva, ki privede do takih sporov, imenuje ‚vprašanje spora‘.“

8.         Člen 2 navedene direktive določa:

„1.      V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[...]

(c)      ‚dvojno obdavčevanje‘ pomeni obračunavanje davkov, ki jih ureja sporazum ali konvencija iz člena 1, s strani dveh (ali več) držav članic za isti obdavčljivi dohodek ali kapital, kadar to povzroči (i) dodatno davčno obremenitev, (ii) povečanje obveznosti za davek ali (iii) odpravo ali zmanjšanje izgub, ki bi se lahko uporabili za odbitek od obdavčljivega dobička;

[...]“

9.        Člen 3 direktive o DRM, naslovljen „Pritožba“ v odstavku 1 določa, da ima „[v]saka zadevna oseba [...] pravico, da pri vsakem od pristojnih organov vsake zadevne države članice vloži pritožbo glede vprašanja spora in zahteva njegovo rešitev. Pritožba se vloži v treh letih po prejemu prvega uradnega obvestila o ukrepu, ki je oziroma bo privedel do vprašanja spora. [...].“

10.      Člen 4 direktive o DRM se nanaša na „Postopek medsebojnega dogovora“. Navedeni člen se glasi:

„1.      Kadar pristojni organi zadevnih držav članic sprejmejo pritožbo, si prizadevajo vprašanja spora rešiti z medsebojnim dogovorom v dveh letih od zadnjega uradnega obvestila ene od držav članic o odločitvi o sprejetju pritožbe.

Obdobje dveh let iz prvega pododstavka se lahko na zahtevo pristojnega organa zadevne države članice, naslovljeno na vse druge pristojne organe zadevnih držav članic, podaljša še za največ eno leto, če pristojni organ prosilec tako zahtevo pisno utemelji.

[...].

3.      Če pristojni organi zadevnih držav članic ne dosežejo dogovora o rešitvi vprašanja spora v roku iz odstavka 1, pristojni organ vsake od zadevnih držav članic zadevno osebo obvesti o splošnih razlogih za neuspeh pri doseganju dogovora.“

11.      Člen 6 direktive o DRM, naslovljen „Reševanje sporov pred svetovalno komisijo“, določa:

„1.      Pristojni organi zadevnih držav članic na zahtevo zadevne osebe ustanovijo svetovalno komisijo [...], če:

[...]

(b)       so pristojni organi zadevnih držav članic sprejeli pritožbo, ki jo je vložila zadevna oseba, vendar pa se niso uspeli sporazumeti o tem, kako z medsebojnim dogovorom rešiti vprašanje spora v roku iz člena 4(1).

[...]“

12.      Člen 16(7) direktive o DRM določa, da „[d]ržava članica lahko v posameznem primeru, če vprašanje spora ne zadeva dvojnega obdavčevanja, zavrne dostop do postopka reševanja spora iz člena 6. V takem primeru pristojni organ navedene države članice o tem brez odlašanja obvesti zadevno osebo in pristojne organe drugih zadevnih držav članic.“

B.      Nacionalna zakonodaja

13.      Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bila direktiva o DRM v Latviji prenesena z Likums „Par nodokļiem un nodevām“ (zakon o davkih in dajatvah) (Latvijas Vēstnesis št. 26 z dne 18. februarja 1995) (kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 17. oktobra 2019, ki velja od 23. oktobra 2019; v nadaljevanju: zakon o davkih in dajatvah), poglavje XV, naslovljeno „Reševanje sporov s pristojnimi organi drugih držav članic Evropske unije v zvezi z razlago in uporabo mednarodnih sporazumov, ki določajo odpravo dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja“.

14.      Člen 119(2) navedenega zakona („Splošne določbe o reševanju sporov“) določa, da „za namene tega poglavja dvojno obdavčevanje pomeni obračunavanje davkov v Latviji in drugi državi članici Evropske unije za isti obdavčljivi dohodek ali kapital, če se za take davke uporabljajo mednarodne pogodbe, ki določajo odpravo dvojnega obdavčevanja dohodka in kapitala, ter če je posledica takega obračunavanja vsaj eno od naslednjega:

1.      dodatna davčna obremenitev;

2.      povečanje obveznosti za davek;

3.      odprava ali zmanjšanje izgub, ki bi se lahko uporabili za odbitek od obdavčljivega dobička;

[...]“

15.      Predložitveno sodišče se sklicuje na naslednje določbe navedenega zakona, ki se nanašajo na vložitev pritožbe (člen 120(1) in (5) zakona o davkih in dajatvah), obravnavo spora v okviru postopka medsebojnega dogovora (člen 121(1) in (4) zakona o davkih in dajatvah) in ustanovitev svetovalne komisije (točka 2 člena 123(1) zakona o davkih in dajatvah).

16.      Poleg tega člen 132(5) zakona o davkih in dajatvah določa, da „lahko državni davčni organ davčnemu zavezniku odreče pravico do uporabe postopka za reševanje sporov iz člena 123 tega zakona, če glede na okoliščine posamezne zadeve ugotovi, da se spor ne nanaša na dvojno obdavčevanje. V takem primeru državni davčni organ o tem takoj obvesti davčnega zavezanca in pristojne organe zadevnih držav članic Evropske unije.“

17.      Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na točko 2 člena 5(1) in člen 5(2) Uzņēmumu ienākuma nodokļa likums (zakon o davku od dohodkov pravnih oseb, Latvijas Vēstnesis, 2017, št. 156; v nadaljevanju: zakon o davku od dohodkov pravnih oseb).

C.      Mednarodno pravo

18.      Republika Latvija in Kraljevina Nizozemska sta 14. marca 1994 sklenili konvencijo o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in preprečevanju utaje davkov, ki zlasti ureja davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: konvencija).(6)

19.      V členu 6, odstavek 2, konvencije je določeno, da ima pojem „nepremično premoženje“ „pomen, kot ga ima na podlagi zakonodaje države pogodbenice, v kateri se zadevno premoženje nahaja“, nato pa je naveden še informativni seznam elementov, ki spadajo na področje uporabe navedene določbe.(7)

20.      Člen 13, odstavek 1, navedene konvencije določa, da „je mogoče kapitalski dobiček, ki ga pridobi državljan s stalnim prebivališčem v eni od držav pogodbenic s prodajo nepremičnine, opredeljene v členu 6, ki se nahaja v drugi državi, obdavčiti v tej drugi državi“.

21.      Člen 13, odstavek 4, določa, da se „kapitalski dobiček, pridobljen s prodajo kakršnega koli premoženja, razen premoženja iz odstavkov 1, 2 in 3, obdavči le v državi pogodbenici, v kateri ima odsvojitelj stalno prebivališče“.

III. Dejansko stanje, nacionalni postopki in vprašanja za predhodno odločanje

22.      UAB Maxima LT, družba s sedežem v Litvi, ki je v postopku v glavni stvari tožeča stranka (v nadaljevanju: tožeča stranka), je pravna naslednica Lincoln Land Erste B.V., družbe s sedežem na Nizozemskem. Slednja je 20. maja 2020 prodala svoje deleže v 13 družbah s sedežem v Latviji, in sicer latvijski družbi SIA MAXIMA Latvija.

23.      Ker je bilo več kot 50 % vrednosti premoženja 12 navedenih družb nepremičnin v Latviji, se je posel po latvijski zakonodaji štel kot prodaja nepremičnin, zato je bil posledični dohodek ustrezno obdavčen, v skladu s priporočilom Valsts ieņēmumu dienests (davčna uprava, Latvija; v nadaljevanju: VID).(8) Hkrati pa so nizozemski organi navedeni dohodek šteli v svojo pristojnost kot kapitalski dohodek (osebe s stalnim prebivališčem na Nizozemskem).

24.      Prodajalec je menil, da obstaja v primeru navedenega posla tveganje dvojne obdavčitve v Latviji in na Nizozemskem, zato je 20. julija 2020 obvestil VID, da je vprašanje predložil pristojnemu organu na Nizozemskem.

25.      VID je z odločbo z dne 8. marca 2021 začel postopek medsebojnega dogovora v smislu direktive o DRM. Stališča pristojnih organov obeh držav članic so se razlikovala glede vprašanja, katera določba konvencije naj se uporabi za zadevni dohodek. VID zagovarja stališče, da je Latvija upravičeno obračunala davek na podlagi člena 13, odstavek 1, konvencije, ker se je posel nanašal na nepremičnine v Latviji. Nizozemski organ pa zagovarja stališče, da gre pri dohodku za kapitalski dobiček iz „drugega premoženja“ v smislu člena 13, odstavek 4, navedene konvencije in da se ta lahko obdavči le v državi pogodbenici, v kateri ima prodajalec stalno prebivališče, torej na Nizozemskem.

26.      VID je 11. marca 2024 obvestila tožečo stranko, da v upoštevnem triletnem obdobju ni bil dosežen dogovor. Prav tako je navedla, da v okviru postopka medsebojnega dogovora ni prejela nobenih dokumentov ali dokazil o obdavčitvi na Nizozemskem.

27.      V zvezi s tem iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil dohodek od prodaje zadevnih deležev upoštevan v poslovnem izidu prodajalca za namene davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2020. Vendar pa je za navedeni dohodek obveljala davčna oprostitev na podlagi upoštevnih pogojev iz nizozemske zakonodaje.(9)

28.      Tožeča stranka je 22. aprila 2024 predlagala, naj VID ustanovi svetovalno komisijo.

29.      VID je navedeni predlog zavrnila z odločbo z dne 31. julija 2024, pri čemer se je sklicevala na dejstvo, da je za dohodek od prodaje deležev na Nizozemskem obveljala davčna oprostitev, zato ne gre za dvojno obdavčevanje.

30.      Tožeča stranka od predložitvenega sodišča zahteva, naj VID naloži ustanovitev svetovalne komisije. Sklicevala se je na dejstvo, da se za posel uporablja nizozemska davčna ureditev, kot je po trditvah tožeče stranke navedel predstavnik nizozemske davčne uprave. Poleg tega trdi, da če ne bi bili izpolnjeni pogoji iz nizozemske zakonodaje za oprostitev plačila davka, bi bil dohodek obdavčen na podlagi davka od dohodka pravnih oseb v Latviji in na Nizozemskem. Ker postopek medsebojnega dogovora ni bil uspešen, tožeča stranka meni, da bi VID morala ustanoviti svetovalno komisijo na podlagi člena 123(1) zakona o davkih in dajatvah, saj besedilo navedene določbe ne dopušča proste presoje. Poleg tega tožeča stranka meni, da je VID z zavrnitvijo njenega predloga posegla v njene pravice na podlagi prava Unije, zlasti prosti pretok kapitala (člen 63 PDEU), svobodo ustanavljanja (člen 49 PDEU) ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva (člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; v nadaljevanju: Listina).

31.      VID navedenemu zahtevku nasprotuje, pri čemer se v bistvu sklicuje na enake razloge, kot so navedeni v točki 29 zgoraj.

32.      V navedenih okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 6(1)(b) [direktive o DRM] razlagati tako, da mora pristojni organ države članice na zahtevo zadevne osebe ustanoviti svetovalno komisijo, kadar so pristojni organi zadevnih držav članic sprejeli pritožbo, ki jo je vložila zadevna oseba, vendar se niso uspeli sporazumeti o tem, kako z medsebojnim dogovorom rešiti vprašanje spora v roku iz člena 4(1) [navedene direktive]?

2.      Ali je treba pojem ‚dvojno obdavčevanje‘ iz člena 2(1)(c) [direktive o DRM] razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, do dvojnega obdavčevanja pride tudi v primeru, da za isti dohodek veljata davčni ureditvi dveh držav članic, čeprav je ta dohodek v eni od obeh držav članic oproščen plačila davka?

3.      Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je treba člen 16(7) [direktive o DRM] razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, pristojni organi držav članic zadevni osebi v okviru svoje diskrecijske pravice ne smejo odreči dostopa do svetovalne komisije za reševanje sporov, kadar se pristojni organi držav članic niso sporazumeli o pravilni razlagi in uporabi dvostranskega davčnega sporazuma, od česar je odvisen odgovor na vprašanje, katera država je upravičena do obdavčitve dohodka?“

33.      Pisna stališča v tem postopku so predložile tožeča stranka, latvijska, belgijska, španska, francoska, poljska in finska vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

IV.    Analiza

34.      Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi predhodnega odločanja je, ali lahko organi države članice zakonito zavrnejo zahtevo davčnega zavezanca po ustanovitvi svetovalne komisije v smislu direktive o DRM za obravnavo spora med davčnimi organi dveh držav članic o razlagi davčnega sporazuma. Glede na to, da se v skladu z direktivo o DRM dostop do navedene komisije lahko zavrne, če vprašanje „ne zadeva dvojnega obdavčevanja“, predložitveno sodišče (v drugem vprašanju, ki je, kot je bilo že pojasnjeno, edino, ki ga obravnavam v teh sklepnih predlogih) sprašuje, ali pojem dvojnega obdavčevanja, kot je opredeljen v navedeni direktivi, vključuje tudi okoliščine, v katerih za zadevni dohodek velja davčna pristojnost dveh držav članic, vendar v eni od teh držav velja oprostitev plačila davka.

35.      Kot bom pojasnila v svoji analizi, menim, da bi bilo treba na navedeno vprašanje odgovoriti nikalno, v skladu s stališči vseh vlad, ki so v obravnavani zadevi predložile svoja pisna stališča, in v skladu s stališčem Komisije. Preden pa navedem razloge, na katere se sklicujem (B), bom predstavila upoštevni regulativni okvir (A).

A.      Odprava dvojnega obdavčevanja in direktiva o DRM

36.      Naj naveden tri sklope razmislekov, na podlagi katerih želim obravnavo drugega vprašanja postaviti v ustrezen kontekst.

37.      Prvič, naj spomnim, da je neposredna obdavčitev primarno v pristojnosti držav članic, vendar morajo biti njihovi ukrepi na tem področju skladni s splošnimi obveznostmi, ki izhajajo iz prava Unije, zlasti glede temeljnih svoboščin iz Pogodbe DEU(10) (pa tudi z obveznostmi, ki so opredeljene v specifičnih ukrepih za harmonizacijo). V zvezi s tem je Sodišče večkrat ugotovilo, da neugodnejši položaj, ki izhaja iz izvrševanja vzporednih davčnih pristojnosti, ne pomeni omejitev, ki bi bile prepovedane na podlagi Pogodbe DEU, če ne gre za diskriminacijo.(11) V kolikor torej zadevno vprašanje ne ureja noben ukrep za harmonizacijo, države članice ohranijo pristojnost opredeliti, v okviru pogodbe ali enostransko, merila za izvrševanje svojih davčnih pristojnosti, zlasti z namenom odprave dvojnega obdavčevanja, kar lahko storijo zlasti z uporabo meril iz mednarodnih davčnih praks.(12)

38.      Drugič, kot je bilo že omenjeno, se dvojno obdavčevanje šteje za nezaželeno zaradi svojih „škodljivih učinkov na izmenjavo blaga in storitev ter pretok kapitala, tehnologije in oseb“, s tem pa na „razvoj gospodarskih odnosov med državami“.(13) Dvostranski sporazumi za odpravo dvojnega obdavčevanja, ki v veliki večini temeljijo na vzorčnih konvencijah OECD in ZN, so ključni za odpravljanje zgoraj navedenih negativnih učinkov. Njihov cilj je zlasti izogibanje dvojnemu obdavčevanju z opredelitvijo pravic držav pogodbenic glede obdavčitve posameznih elementov dohodka (glede na kategorije davkov, navedenih v posameznem sporazumu). Navedena pravila o porazdelitvi običajno bodisi priznavajo izključne pravice do obdavčitve eni od držav pogodbenic, bodisi omogočajo obdavčitev v obeh državah, pri čemer se je mogoče izogniti dvojnemu obdavčevanju zlasti z metodo davčne oprostitve ali odbitka davka.

39.      Ob tem je treba dodati, da je cilj odprave dvojnega obdavčevanja pogosto obravnavan vzporedno s ciljem boja proti izogibanju davkom.(14) V tem smislu je bila leta 2017 k vzorčnima konvencijama OECD in ZN dodana preambula, da se je priznalo, da se z odpravljanjem dvojnega obdavčevanja ne bi smelo ustvarjati priložnosti za neobdavčitev ali zmanjšano obdavčitev.(15)

40.       Tretjič, v enaki meri kot je obravnavana potreba po preprečevanju dvojnega obdavčevanja (in dvojnega neobdavčevanja), je obravnavana tudi kompleksnost razlage in uporabe različnih konceptov iz davčnih sporazumov – in obravnavana zadeva je dober primer tega.(16)

41.      Za obravnavo takih sporov davčne pogodbe vsebujejo določbe o reševanju sporov. Te običajno vključujejo obveznost, da si morajo zadevni organi „prizadevati“ rešiti zadevo, enostransko ali prek postopka medsebojnega dogovora. Če to ni uspešno, je lahko določena arbitraža, ki – tako kot postopek medsebojnega dogovora – poteka med zadevnimi davčnimi organi (in torej ni postopek, v katerem bi bil davčni zavezanec stranka). Taka rešitev je predvidena med drugim v členu 25 vzorčne konvencije OECD iz leta 2017, v členu 25 (različica B) vzorčne konvencije ZN iz leta 2025, v členu 27 konvencije(17) ter v členu 6 in naslednjih konvencije Unije o arbitraži.(18)

42.      Zakonodajalec EU pa je menil, da taki mehanizmi na podlagi mednarodnega prava morda ne bodo učinkovita rešitev za čezmejne davčne spore „v vseh primerih in pravočasno“,(19) zato je sprejel direktivo o DRM, da bi zagotovil bolj učinkovito rešitev.

43.      Podobno kot predhodni instrumenti, navedeni zgoraj, ima tudi ta direktiva strukturo treh stopenj ((i) vložitev pritožbe, (ii) postopek medsebojnega dogovora, in (iii) postopek pred svetovalno komisijo), njena dodana vrednost pa je v splošnem področju uporabe,(20) okrepljeni vlogi davčnega zavezanca(21) ter v več specifičnih pravilih, ki zagotavljajo, da postopek teče v predvidenih rokih, kar prispeva k učinkovitosti in celovitosti celotne strukture.(22)

44.      Tega postopka ni treba podrobno opisovati, zato bom spomnila le na glavne značilnosti treh stopenj.

45.      V okviru prve stopnje mora zadevna oseba pri vsakem od obeh pristojnih organov zadevnih držav članic vložiti pritožbo o zadevnem vprašanju. Pri tem mora zadevna oseba izpolniti več zahtev, stopnja pa se zaključi z odločbo o sprejetju ali zavrnitvi pritožbe, ki mora biti izdana v šestih mesecih.(23)

46.      Če je pritožba sprejeta in če je zadevni organ ne reši enostransko, gre zadeva v drugo stopnjo, postopek medsebojnega dogovora. Na tej si morata pristojna organa „prizadevati rešiti“ zadevo. Če sta pri tem uspešna, je njun medsebojni dogovor zavezujoč za organe in zadevna oseba lahko zahteva njegovo izvršitev, če ga sprejme in se odreče pravici do drugih pravnih sredstev. To stopnjo je treba zaključiti v dveh letih, pri čemer je rok mogoče podaljšati za eno leto.(24)

47.      Tretjič, če ni dosežen dogovor, načeloma nastane obveznost ustanoviti svetovalno komisijo (na zahtevo zadevne osebe). Tako ustanovljena komisija mora izdati mnenje o zadevi v šestih mesecih, ta rok pa se lahko podaljša na devet mesecev.(25) Vendar pa lahko države članice – kot izjema od obveznosti ustanoviti svetovalno komisijo – na podlagi člena 16(7) direktive o DRM v posameznem primeru zavrnejo dostop do navedene stopnje mehanizma za reševanje sporov, če vprašanje „ne zadeva dvojnega obdavčevanja“. Latvija je uporabila prav to možnost.

48.      Na podlagi navedenih splošnih opomb bom v nadaljevanju obravnavala specifično vprašanje, kot je bilo opredeljeno v drugem predloženem vprašanju.

B.      Pojem dvojnega obdavčevanja v direktivi o DRM

49.      V zvezi s pojmom „dvojno obdavčevanje“ v smislu člena 2(1)(c) direktive o DRM ugotavljam, da je opredeljen kot „obračunavanje davkov, ki jih ureja sporazum ali konvencija [o odpravi dvojnega obdavčevanja dohodkov in, če je ustrezno, kapitala], s strani dveh (ali več) držav članic za isti obdavčljivi dohodek ali kapital, kadar to povzroči: (i) dodatno davčno obremenitev, (ii) povečanje obveznosti za davek ali (iii) odpravo ali zmanjšanje izgub, ki bi se lahko uporabili za odbitek od obdavčljivega dobička“.

50.      Navedena opredelitev pojma se ne sklicuje na nacionalno zakonodajo držav članic, kar pomeni, kot ugotavlja predložitveno sodišče, da je pojmu treba pripisati avtonomen in enoten pomen v celotni Uniji, in sicer ne le ob upoštevanju besedila te določbe, ampak tudi njenega konteksta in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba.(26) Vsakega od navedenih treh vidikov bom v nadaljevanju posamezno obravnavala.

1.      Jezikovna analiza opredelitve pojma

51.      Strinjam se z vsemi vladami, ki so predložile svoja pisna stališča, in s Komisijo, da iz besedila člena 2(1)(c) direktive o DRM precej jasno izhaja, da gre za primer dvojnega obdavčevanja v smislu navedene določbe, če dve (ali več) državi članici štejeta zadevni dohodek ali kapital v svojo davčno pristojnost, poleg tega pa mora izvrševanje navedene pristojnosti pomeniti tudi dejansko obdavčitev v zadevnih državah članicah. Z drugimi besedami, zgolj dejstvo, da lahko dve (ali več) državi članici zgolj v abstraktnem smislu štejeta dohodek v svojo davčno pristojnost, po mojem mnenju ne zadošča za ugotovitev, da gre za dvojno obdavčevanje v smislu direktive o DRM.

52.      Menim, da to izhaja iz uporabe izraza „obračunavanje“ v členu 2(1)(c) direktive o DRM ter iz izrazov (i) „dodatn[a] davčn[a] obremenitev, (ii) povečanje obveznosti za davek ali (iii) odprav[a] ali zmanjšanje izgub, ki bi se lahko uporabili za odbitek od obdavčljivega dobička“, ki so uporabljeni v navedeni določbi.

53.      Prvič, menim, da izraz „obračunavanje“ pomeni, da se davek na zadevni dohodek ali kapital dejansko obračuna, ne pa da ga je samo teoretično mogoče obračunati. Drugič, izrazi „dodatn[a] davčn[a] obremenitev“, „povečanje obveznosti za davek“ ali „odprav[a] ali zmanjšanje izgub, ki bi se lahko uporabili za odbitek od obdavčljivega dobička“ ne opisujejo okoliščin, v katerih je isti dohodek ali kapital v davčni pristojnosti več držav, ampak opredeljujejo specifične ekonomske posledice (za davčnega zavezanca), ki jih tako prekrivanje sproži. Menim, da vsak od navedenih izrazov potrjuje, da je treba pojem „dvojno obdavčevanje“ razlagati v smislu dejanskega obračunavanja davkov.

54.      Če ponudim kratko primerjavo, naj navedem, da čeprav niti vzorčni konvenciji OECD iz leta 2017 in ZN iz leta 2025, niti primeri davčnih pogodb, ki so mi bili na voljo, ne vsebujejo splošne opredelitve pojma dvojno obdavčevanje (za namene navedenih instrumentov), pa je v komentarju k vzorčni konvenciji OECD iz leta 2017 dvojno obdavčevanje opisano kot „obračunavanje primerljivih davkov v dveh (ali več) državah istemu davčnemu zavezancu glede istega predmeta in za isto obdobje“.(27)

55.      Čeprav se podrobna vsebina različnih davčnih pogodb lahko spreminja, sem zgoraj že pojasnila, da je bila vzorčna konvencija OECD leta 2017 spremenjena tako, da v preambuli poudarja, da posledica prizadevanj za odpravo dvojnega obdavčevanja ne bi smela biti dvojno neobdavčevanje ali zmanjšano obdavčevanje. Menim, da je ob takem cilju precej malo verjetno, da bi bilo treba dvojno obdavčevanje – kot nekaj, čemur se je treba izogibati in kar je opisano kot vzporedno obračunavanje – razlagati čisto abstraktno namesto kot položaj, v katerem se davki na isti element dohodka obračunajo več kot enkrat.(28)

56.      Kakor koli že, zdi se mi, da če bi zakonodajalec EU nameraval sprejeti tako širok koncept dvojnega obdavčevanja, da bi ta vključeval tudi okoliščine, v katerih bi bil dohodek ali kapital v abstraktnem smislu zgolj podvržen več davčnim pristojnostim, bi bila tudi razlaga navedenega pojma drugačna. Menim, da se v takem primeru ne bi skliceval na „obračunavanje“, prav tako navedenega pojma ne bi nadalje opredelil s sklicevanjem na tri vrste zgoraj opisanih ekonomskih posledic (dodatna davčna obremenitev in podobno). Dejansko je mogoče trditi, da če bi bil pojem dvojnega obdavčevanja opredeljen zgolj s sklicevanjem na obstoj vzporednih davčnih pristojnosti, opis navedenih posledic ne bi imel nobenega praktičnega učinka.

57.      Posledično torej na podlagi besedila člena 2(1)(c) direktive o DRM menim, da pojem „dvojno obdavčevanje“, kot je opredeljen v navedeni direktivi, ne vključuje okoliščin, v katerih dve državi članici štejeta navedeni dohodek v svojo pristojnost, vendar v eni od njiju velja oprostitev plačila takega davka. Do enake ugotovitve me pripelje preučitev upoštevnega konteksta, kar bom storila v nadaljevanju.

2.      Upoštevni kontekst opredelitve pojma

58.      Poleg opredelitve zadevnega pojma „dvojno obdavčevanje“ se ta v glavnem besedilu direktive o DRM pojavi le še dvakrat.

59.      Prvič v členu 1 direktive o DRM, ki opredeljuje njen „predmet urejanja in področje uporabe“. Naj spomnim, da sta predmet urejanja in področje uporabe te direktive vzpostaviti mehanizem za reševanje sporov med državami članicami, „kadar ti izhajajo iz razlage in uporabe sporazumov in konvencij, ki določajo odpravo dvojnega obdavčevanja dohodkov in, kadar je to ustrezno, kapitala“.(29)

60.      Navedena določba je očitno prav tista, ki opredeljuje, katera vprašanja so lahko predmet mehanizma reševanja sporov, kot je predviden v direktivi o DRM kot celoti. Ti sporazumi in konvencije so instrumenti mednarodnega prava in se kot taki razlikujejo od direktive o DRM in mehanizma za reševanje sporov, ki ga navedena direktiva določa. Zato se strinjam z belgijsko vlado, da opis davčnih pogodb v opredelitvi področja uporabe navedene direktive ne določa neposredno, kako bi bilo treba razlagati specifično opredelitev pojma „dvojno obdavčevanje“ v členu 2(1)(c) navedene direktive v smislu navedenega instrumenta prava Unije.

61.       Drugič, kljub temu menim, da je člen 16(7) direktive o DRM neposredno pomemben za to razumevanje. Ta določba namreč vsebuje edini primer (poleg člena 2(1)(c) navedene direktive), ko je pojem „dvojno obdavčevanje“ uporabljen samostojno (torej ne kot del opisa sporazumov o dvojnem obdavčevanju). Spomniti je treba, da navedena določba določa izjemo od obveznosti držav članic ustanoviti svetovalno komisijo, ki se uporabi, kadar vprašanje „ne zadeva dvojnega obdavčevanja“.

62.      Kot v bistvu ugotavljajo belgijska, francoska in poljska vlada ter Komisija, izjema iz člena 16(7) direktive o DRM določa razliko v področju uporabe med postopkom medsebojnega dogovora na eni strani in postopkom pred svetovalno komisijo na drugi strani.

63.      Postopek medsebojnega dogovora se namreč lahko nanaša na katero koli vprašanje glede razlage ali uporabe pogodbe o dvojnem obdavčevanju (kot jasno izhaja iz opredelitve področja uporabe direktive o DRM v členu 1 navedene direktive), vključno z vprašanji, ki se ne nanašajo na dvojno obdavčevanje (kot je na primer vprašanje, ali so bili davki obračunani v skladu s posameznim sporazumom). Nasprotno pa lahko svetovalna komisija obravnava le vprašanja „glede dvojnega obdavčevanja“.

64.      Z drugimi besedami, mehanizem reševanja sporov iz direktive o DRM kot celota se lahko – vendar ni nujno – nanaša na spore v zvezi z dvojnim obdavčevanjem, odvisno od stopnje mehanizma, ki se obravnava, in od tega, ali se je določena država članica odločila uporabiti izjemo iz člena 16(7) direktive o DRM. Dejstvo, da je treba razlikovati med področji uporabe mehanizma za reševanje sporov kot celote, izhaja iz uvodnih izjav direktive, v katerih je v bistvu navedeno, da je treba zagotoviti učinkovito reševanje sporov, na katere se nanaša direktiva o DRM, zlasti (in, če lahko dodam, ne zgolj) sporov, iz katerih izhaja dvojno obdavčevanje.(30)

65.      Zdi se, da je dvostopenjski sistem reševanja sporov, pri katerem se razlikuje stvarno področje uporabe posameznih stopenj, posledica pogajanj v zakonodajnem postopku. Določba, kot je vključena v člen 16(7) direktive o DRM, ni bila vključena v predlog Komisije, ampak očitno izvira iz kompromisnega besedila, kot v bistvu navajajo belgijska, francoska in latvijska vlada.(31) Navedeni dodatek je bil del splošnejših sprememb predlaganega besedila.

66.      Komisija si je v svojem predlogu zadevni mehanizem reševanja sporov zamislila zlasti tako, da se nanaša na „spore med državami članicami o tem, kako odpraviti dvojno obdavčevanje […]“.(32) V zvezi s tem je področje uporabe sprejete direktive o DRM dejansko širše, kot je bilo sprva predvideno, saj se ne nanaša zgolj na spore glede odpravljanja dvojnega obdavčevanja, ampak na tiste, ki izhajajo iz razlage in uporabe davčnega sporazuma. Vprašanje, ki ga je treba rešiti, je dejansko postavljeno v okviru splošnejšega „vprašanja spora“, kar je izraz, uporabljen v členu 1 direktive o DRM, ki označuje vprašanje, iz katerega izhaja spor o razlagi in uporabi davčnega sporazuma.

67.      Na podlagi navedenega vključitev pravila iz člena 16(7) direktive o DRM izravnava širše področje uporabe sistema za reševanje sporov, saj daje državam članicam možnost omejiti stopnjo, v kateri vprašanje obravnava svetovalna komisija, na zadeve, ki se nanašajo na „dvojno obdavčevanje“. Čeprav člen 16(7) ne vsebuje nobenega dodatnega pojasnila o pomenu navedenih pojmov, pa dejstvo, da je njegov namen omejiti področje uporabe ene od stopenj reševanja spora v primerjavi s predhodno stopnjo, potrjuje, da jim ne bi smeli pripisati pomena, ki presega pomen, kakor izhaja iz jezikovne obravnave besedila v predhodnih oddelkih teh sklepnih predlogov.

68.      Pri tem želim dodati, v skladu s stališči belgijske in finske vlade, da na ugotovitev, da se pojem „dvojno obdavčevanje“ iz člena 2(1)(c) in člena 16(7) direktive o DRM nanaša na dejansko dvojno obdavčitev in ne na hipotetično dvojno obdavčitev, ne vpliva dejstvo, da je Komisija v svojem predlogu predlagala izključitev „dohodk[ov] ali kapital[a], zajete[ga] z oprostitvijo davka ali za katere velja ničelna davčna stopnja v skladu z nacionalnimi predpisi“ s področja uporabe prihodnje direktive,(33) saj ta predlog ni bil vključen v sprejeto besedilo.

69.      V tem smislu se predložitveno sodišče strinja s stališčem tožeče stranke v postopku, ki ga obravnava (in v obravnavani zadevi), v skladu s katerim navedena sprememba v zakonodajnem postopku pomeni, da je pojem dvojnega obdavčevanja na podlagi člena 2(1)(c) direktive o DRM širok in se nanaša tudi na primere dohodka, ki spada v dve vzporedni davčni pristojnosti, čeprav ni dejansko dvakrat obdavčen. To bi posledično pomenilo, da se izjema iz člena 16(7) direktive o DRM ne uporablja v primeru hipotetične dvojne obdavčitve in da morajo države članice omogočiti dostop do svetovalne komisije tudi, kadar taka dvojna obdavčitev ne pomeni dejansko dvojnega obračuna davkov.

70.      V odgovor na navedeni argument opozarjam, da zgoraj navedena sprememba v zakonodajnem postopku vpliva na splošno področje uporabe sistema za reševanje sporov, pri čemer elementi dohodka, ki spadajo na področje uporabe izjeme, niso izključeni s področja vprašanj, ki jih je mogoče predložiti v okviru navedenega mehanizma. Vendar pa navedena sprememba ne vpliva niti na opredelitev pojma dvojno obdavčenje (ki je v sprejetem besedilu ostala v bistvu enaka kot v predlaganem)(34), niti na ravnovesje v obravnavanem sistemu kot celoti, kot sem že opisala. Natančneje, dejstvo, da je stopnja postopka medsebojnega dogovora precej široka, ne vpliva na bolj omejeno opredelitev naslednje stopnje pred svetovalno komisijo.

71.      S to opombo zaključujem analizo upoštevnega konteksta, saj potrjuje ugotovitev iz jezikovne analize, obravnavane zgoraj. V nadaljevanju moram obravnavati še posledice ciljev direktive o DRM.

3.      Cilji direktive o DRM

72.      Kot je bilo že navedeno, je cilj direktive o DRM učinkovito reševanje sporov glede razlage in uporabe davčnih pogodb. Iz več uvodnih izjav navedene direktive izhaja, da je učinkovito reševanje takih sporov potrebno zlasti, kot poudarja tožeča stranka, „za zagotovitev pravne varnosti in podjetjem prijaznega okolja za naložbe, da se doseže pravičen in učinkovit davčni sistem v Uniji“.(35)

73.      Drži, da bi stališče, da je treba sklic na dvojno obdavčevanje v členu 16(7) direktive o DRM razlagati široko, da se zagotovi dostop do svetovalne komisije tudi v primeru hipotetične dvojne obdavčitve, prispevalo k uresničevanju zgoraj navedenih ciljev. Okrepilo bi pravno varnost davčnih zavezancev, saj če bi morale države članice doseči rešitev glede spora o razlagi, ne glede na dejanski ekonomski vpliv, bi s tem jasno opredelile, kako je treba podobne zadeve obravnavati v prihodnje. Posledično bi se število takih sporov zmanjšalo. Iz opisa okoliščin v postopku v glavni stvari izhaja, da – kot trdi tožeča stranka – spor o razlagi oziroma uporabi konvencije med nizozemskimi in latvijskimi organi še ni rešen, saj ga ni bilo mogoče rešiti na stopnji postopka medsebojnega dogovora.

74.      Vendar pa iz jezikovne in kontekstualne razlage, kot sta bili obravnavani v predhodnih oddelkih teh sklepnih predlogov, izhaja, da se opredelitev pojma dvojno obdavčevanje iz člena 2(1)(c) direktive o DRM (ki je uporabljen tudi v členu 16(7) direktive o DRM) nanaša na primere dejanske dvojne obdavčitve. Čeprav seveda zgoraj navedeni splošni cilji ostajajo v celoti upoštevni, pa iz moje zgornje analize izhaja, da jih zakonodajalec EU želi uresničevati prek mehanizma za reševanje sporov na poseben način in uravnoteženo (torej v okviru širokega področja uporabe, ki pa je na zadnji stopnji bolj omejeno). Navedeni splošni cilji, ki so bili povod za sprejetje direktive o DRM, torej ne morejo prevladati nad navedenimi značilnostmi in ravnovesjem.

75.      Poleg tega je zakonodajalec EU pri sprejemanju direktive o DRM poudaril, kako pomembno je, da mehanizmi za reševanje sporov niso le celoviti in učinkoviti, ampak tudi trajni.(36) Menim, da se v obravnavani zadevi navedena trajnost nanaša na tiste značilnosti sistema za reševanje sporov, s katerimi se zagotavlja delovanje in doseganje rezultatov v upoštevnih rokih (in dolgoročno). Uresničevanje navedenega cilja se povsem sklada z opredelitvijo pojma dvojno obdavčevanje kot dejanska dvojna obdavčitev, če je navedena opredelitev upoštevni parameter, ki omogoča omejevanje posamezne stopnje sistema za reševanje sporov na okoliščine, v katerih želijo države članice zaščititi svojo davčno osnovo (in v katerih dejansko obstaja tveganje čezmernega davčnega bremena za davčnega zavezanca).

76.      Na podlagi zgoraj navedenega menim, da bi bilo treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da se izraz „dvojno obdavčevanje“ v smislu člena 2(1)(c) direktive o DRM ne uporablja za položaj, v katerem za isti dohodek veljata davčni ureditvi dveh držav članic, vendar je ta dohodek v eni od teh držav članic oproščen davka.

V.      Predlog

77.      Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje, ki ga je predložilo Administratīvā rajona tiesa (okrožno upravno sodišče, Latvija), odgovori:

Člen 2(1)(c) Direktive Sveta (EU) 2017/1852 z dne 10. oktobra 2017 o mehanizmih za reševanje davčnih sporov v Evropski uniji

je treba razlagati tako, da se izraz „dvojno obdavčevanje“ iz navedene določbe ne uporablja za položaj, v katerem za isti dohodek veljata davčni ureditvi dveh držav članic, vendar je ta dohodek v eni od teh držav članic oproščen davka.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Glede uporabe pojma „pristojnost na področju neposredne obdavčitve“ glej sodbo z dne 12. maja 1998, Gilly (C‑336/96, EU:C:1998:221, točka 48). Navajam, da se Sodišče v tem okviru sklicuje tudi na „davčno pristojnost“. Glej na primer sodbi z dne 19. novembra 2015, Bukovansky (C-241/14, EU:C:2015:766, točki 37 in 38), in z dne 14. novembra 2006, Kerckhaert in Morres (C-513/04, EU:C:2006:713, točke od 19 do 23).


3      Glej na primer Reimer, E. in Rust, A., Klaus Vogel on Double Taxation Conventions, 5. izdaja, Wolters Kluwer Law International, Alphen aan den Rijn, 2022, na str. 14, točki 2 in 3.


4      V uvodni izjavi 1 Direktive Sveta (EU) 2017/1852 z dne 10. oktobra 2017 o mehanizmih za reševanje davčnih sporov v Evropski uniji (UL 2017, L 265, str. 1; v nadaljevanju: direktiva o DRM) je navedeno, da „[p]rimeri, ko različne države članice različno razlagajo ali uporabljajo določbe dvostranskih davčnih sporazumov in konvencij ali [konvencijo Unije o arbitraži], lahko povzročajo resne davčne ovire za podjetja, ki poslujejo čezmejno. [...] .“ Izraz „konvencija Unije o arbitraži“ se nanaša na Konvencijo o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij (90/436/EGS) (UL 1990, L 225, str. 10).


5      V uvodni izjavi 3 direktive o DRM je navedeno, da „[o]bstoječi mehanizmi iz dvostranskih davčnih pogodb in konvencija Unije o arbitraži ne zagotavljajo pravočasnega učinkovitega reševanja takih sporov v vseh primerih. [...]“


6      Konvencija, sklenjena med Republiko Latvijo in Kraljevino Nizozemsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in preprečevanju utaje davkov (Latvijas Vēstnesis, 1994, št. 151), podpisana v Haagu dne 14. marca 1994 in v veljavi od 29. januarja 1995.


7      Pri tem pa je navedeno, da „pojem v vsakem primeru vključuje pritikline nepremičnemu premoženju, živino ter opremo za kmetijstvo in gozdarstvo, pravice, za katere se uporabljajo določbe splošne zakonodaje o zemljiščih, stavbe, užitek na nepremičnini ter pravice do spremenljivih ali nespremenljivih plačil kot nadomestilo za uporabo oziroma pravico do uporabe nahajališč mineralov, njihovih virov in drugih naravnih virov. [...].“


8      V skladu z odstavkom 1, točka 2, v povezavi z odstavkom 2 člena 5 zakona o davku od dohodkov pravnih oseb.


9      Iz predložitvene odločbe izhaja, da gre za naslednje pogoje: (i) lastniški interes je vsaj 5 % in (ii) odvisna družba ni zgolj portfeljska naložba; (iii) za odvisno družbo se uporablja razumna efektivna davčna stopnja na podlagi nizozemskih davčnih načel; oziroma (iv) manj kot 50 % premoženja odvisne družbe je tako imenovano „pasivno“ premoženje. Navedeni pogoji v predložitveni odločbi niso podrobneje obravnavani.


10      Glej na primer sodbo z dne 30. oktobra 2025, Attal et Associés (C-321/24, EU:C:2025:836, točka 27 in navedena sodna praksa) ali sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Komisija/Belgija (Direktiva 2016/1164 – Dvojno obdavčevanje) (C-524/23, EU:C:2025:381, točka 1).


11      Glej na primer sodbi z dne 12. marca 2026, Marhaux (C-150/25, EU:C:2026:188, točka 37 in navedena sodna praksa), in z dne 25. februarja 2021, Société Générale (C-403/19, EU:C:2021:136, točka 28 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo z dne 14. novembra 2006, Kerckhaert in Morres (C-513/04, EU:C:2006:713, točki 19 in 20).


12      Kot je povzeto v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Avstrija/Nemčija (C-648/15, EU:C:2017:311, točka 48 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo z dne 26. februarja 2026, Komisija/Belgija (Direktiva 2016/1164 – Dvojno obdavčevanje), C-524/23, EU:C:2026:111, točki 100 in 101), ki se nanaša na okoliščine, v katerih obstaja ukrep za harmonizacijo.


13      OECD, Vzorčna davčna konvencija o dohodku in kapitalu 2017 (celotna različica), OECD Publishing, 2019, str. I-1, točka 1 (v nadaljevanju: vzorčna konvencija OECD iz leta 2017). Glej tudi United Nations Model Tax Convention 2025, United Nations, New York, 2025, str. iv, točka 6 (v nadaljevanju: vzorčna konvencija ZN iz leta 2025).


14      Kot izhaja iz polnega naslova navedenih mednarodnih pogodb, ki se pogosto nanaša na odpravo dvojnega obdavčevanja in preprečevanje izogibanja davkom (oziroma na podobne pojme), tako kot v primeru konvencije (v postopku v glavni stvari) in kot izhaja iz spremembe splošnega naslova poznejših vzorčnih konvencij OECD. Glej vzorčno konvencijo OECD iz leta 2017, str. I-7, točka 16.


15      Glej vzorčno konvencijo OECD iz leta 2017, str. I-7, točka 16.1, M-5 in M-6, in vzorčno konvencijo ZN iz leta 2025, str. 104, točka 52. Glej tudi Večstransko konvencijo o izvajanju z mednarodnimi davčnimi sporazumi povezanih ukrepov za preprečevanje zmanjševanja davčne osnove in preusmerjanja dobička, sprejeto leta 2016 pod okriljem OECD, katere namen je sprememba obstoječih davčnih pogodb tako, da se obravnava tveganje davčnih utaj in izogibanja davkom.


16      V zvezi s kompleksnostjo upoštevnih konceptov, ki so uporabljeni v davčnih sporazumih, glej na primer Helminen, M., „General report on the notion of tax and the elimination of international double taxation or double non-taxation“, Cahiers de droit fiscal international. Schriften zum internationalen Steuerrecht. Studies on international fiscal law, zv. 101B, 2016, str. od 17 do 76.


17      Kot je navedena v točki 18 zgoraj.


18      Kot je navedena v sprotni opombi 4 zgoraj.


19      Uvodna izjava 3 direktive o DRM, navedena v sprotni opombi 5 zgoraj.


20      Zlasti v primerjavi s konvencijo Unije o arbitraži. Glej uvodno izjavo 7 direktive o DRM, v kateri je navedeno, da bi „[i]zboljšani mehanizem za reševanje sporov [...] moral temeljiti na obstoječih sistemih Unije, tudi konvenciji Unije o arbitraži. Vendar bi moralo biti področje uporabe te direktive širše od področja uporabe konvencije Unije o arbitraži, ki je omejena le na spore glede transfernih cen in pripisovanje dobička stalnim poslovnim enotam. [...].“ Področje uporabe posameznih dvostranskih davčnih sporazumov je seveda lahko širše.


21      Komentatorji so opozorili na potencialne učinke uporabe Listine. Glej na primer Kokott, J., „Taxpayers’ rights“, European Taxation, januar 2020, zv. 60, št. 1, str. od 3 do 7.


22      V Poročilu Komisije Svetu o izvajanju pregleda direktive o mehanizmih za reševanje davčnih sporov (COM (2024) 494 final, z dne 28. oktobra 2024, str. 1) je navedeno, da je bila v času priprave poročila na voljo le omejena količina podatkov za presojo učinkovanja direktive o DRM. Glej tudi fiskalni odbor CFE, „Opinion Statement FC 3/2020 on the Directive on tax dispute resolution mechanisms in the European Union“ (Izjava o mnenju FC 3/2020 glede direktive o mehanizmih za reševanje davčnih sporov v Uniji), z dne 20. marca 2020.


23      V zvezi s prvo stopnjo glej člen 3 direktive o DRM.


24      V zvezi z drugo stopnjo glej člen 4 direktive o DRM.


25      Člena 6(3) in člen 14(1) direktive o DRM. Zaradi celovitosti obravnave je treba dodati, da v skladu s členom 6(1)(a) direktive o DRM obveznost ustanoviti svetovalno komisijo nastane tudi, če je pritožbo zavrnil vsaj en pristojni organ, vendar ne vsi zadevni pristojni organi (vendar to v obravnavani zadevi ni upoštevno).


26      Glej na primer sodbo z dne 3. septembra 2026, Jautiva (C-798/24, EU:C:2026:679, točka 40 in navedena sodna praksa). V skladu s členom 2(2) direktive o DRM je treba upoštevati, da ima vsak pojem, ki v navedeni direktivi ni opredeljen, v bistvu pomen, kot ga je imel v zadevnem času na podlagi upoštevnega sporazuma o dvojnem obdavčevanju, ki se uporablja, oziroma če ta ne obstaja, na podlagi zakonodaje zadevne države članice, razen če iz konteksta ne izhaja drugače. Ker pa zadevni pojem v direktivi o DRM je opredeljen, ga je treba razlagati avtonomno, kot sem pojasnila zgoraj.


27      Vzorčna konvencija OECD iz leta 2017, str. I-1, točka 1. V Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboro o dvojnem obdavčevanju na enotnem trgu (COM(2011)712 final, z dne 11. novembra 2011, str. 4) je dvojno obdavčevanje prav tako opredeljeno kot „položaj, v katerem dve (ali več) davčni pristojnosti podobno obdavčita isti obdavčljivi dohodek ali premoženje“. Glej tudi delovni dokument Komisije, Impact Assessment, Accompanying the Proposal for a Council Directive on a Double Taxation Dispute Resolution Mechanism in the European Union (ocena vpliva, priloga predlogu direktive Sveta o mehanizmu za reševanje davčnih sporov v Uniji, SWD (2016) 343 final z dne 25. oktobra 2016, str. 5, točka 2.1, in str. 62). Zaradi celovitosti obravnave je treba navesti, da se opredelitev pojma v točki 54 nanaša na tako imenovano mednarodno pravno dvojno obdavčevanje (ki je upoštevno tukaj), to pa se običajno razlikuje od mednarodnega ekonomskega dvojnega obdavčevanja, ki pomeni obdavčitev dveh različnih oseb v zvezi z istim dohodkom ali kapitalom (vzorčna konvencija OECD iz leta 2017, str. C(23)-1).


28      Glej tudi sodbi z dne 30. aprila 2020, Istituto nazionale della previdenza sociale (C-168/19 in C-169/19, EU:C:2020:338, točka 17 in navedena sodna praksa), in z dne 12. maja 1998, Gilly (C-336/96, EU:C:1998:221, točka 46).


29      Moj poudarek.


30      Glej uvodni izjavi 2 in 6 direktive o DRM. V uvodni izjavi 2 je navedeno, da „[...] morajo v Uniji obstajati mehanizmi, ki zagotavljajo učinkovito reševanje sporov v zvezi z razlago in uporabo takih dvostranskih davčnih pogodb in konvencije Unije o arbitraži, zlasti sporov, ki vodijo k dvojnemu obdavčevanju“. V uvodni izjavi 6 direktive o DRM je navedeno, da bi „[r]ešitve sporov [...] morale veljati za različne razlage in uporabo dvostranskih davčnih pogodb in konvencije Unije o arbitraži, zlasti za različne razlage in uporabo, ki privedejo do dvojnega obdavčenja. […]“.


31      Glej zlasti dokument srečanja, ki ga je predsedstvo poslalo delovni skupini za davčna vprašanja (neposredna obdavčitev – reševanje sporov) glede direktive o mehanizmu za reševanje sporov: kompromisno besedilo glede vseh členov na podlagi srečanja delovne skupine za davčna vprašanja (neposredna obdavčitev – reševanje sporov) z dne 27. aprila 2017, WK 4620/2017 INIT z dne 21. aprila 2017, osnutek člena 15(7). Opozarjam, da je bila direktiva o DRM sprejeta na podlagi člena 115 PDEU, ki določa, da „[b]rez poseganja v člen 114, Svet po posebnem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Ekonomsko-socialnim odborom soglasno izda direktive za približevanje tistih zakonov in drugih predpisov držav članic, ki neposredno vplivajo na vzpostavitev ali delovanje notranjega trga.“


32      V zvezi z davki, navedenimi v predlagani Prilogi I. Glej osnutek člena 1 v Predlogu Direktiva Sveta o mehanizmih za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji (COM(2016) 686 final z dne 25. oktobra 2016).


33      V tretjem odstavku osnutka člena 1 predloga iz predhodne opombe je bilo navedeno, da da se prihodnja direktiva „ne uporablja za nobene dohodke ali kapital, zajete z oprostitvijo davka ali za katere velja ničelna davčna stopnja v skladu z nacionalnimi predpisi.“


34      Razen, zlasti, spremembe, ki se nanaša na prvotno opredelitev področja uporabe sistema reševanja sporov v primeru davkov, navedenih v prilogi, kot je navedeno v sprotni opombi 32 teh sklepnih predlogov.


35      V uvodni izjavi 5 direktive o DRM je navedeno, da je „[u]vedba uspešnega in učinkovitega okvira za reševanje davčnih sporov, ki bo zagotavljal pravno varnost in podjetjem prijazno okolje za naložbe, [...] torej bistven ukrep pri doseganju pravičnih in učinkovitih davčnih sistemov v Uniji. […]“. Glej tudi uvodno izjavo 1, navedeno v sprotni opombi 4 zgoraj, ter uvodni izjavi 2 in 7, navedeni v sprotnih opombah 30 oziroma 20 zgoraj.


36      V uvodni izjavi 4 navedene direktive je navedeno, da „[...] je treba v duhu poštenega sistema obdavčitve zagotoviti celovitost, učinkovitost in trajnost mehanizmov za reševanje sporov. [...].“