02003L0109 — SL — 12.06.2026 — 002.001
To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu
|
DIREKTIVA SVETA 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL L 016 23.1.2004, str. 44) |
spremenjena z:
|
|
|
Uradni list |
||
|
št. |
stran |
datum |
||
|
DIREKTIVA 2011/51/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. maja 2011 |
L 132 |
1 |
19.5.2011 |
|
|
UREDBA (EU) 2024/1347 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 14. maja 2024 |
L 1347 |
1 |
22.5.2024 |
|
popravljena z:
DIREKTIVA SVETA 2003/109/ES
z dne 25. novembra 2003
o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas
POGLAVJE I
SPLOŠNE DOLOČBE
Člen 1
Vsebina
Ta direktiva določa:
pogoje za dodeljevanje in odvzem statusa rezidenta za daljši čas, ki ga zagotavlja država članica državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njenem ozemlju, ter z njim povezanih pravic; ter
pogoje prebivanja za državljane tretjih držav, ki uživajo status rezidentov za daljši čas, v drugih državah članicah, kot je tista, ki jim je dodelila ta status.
Člen 2
Opredelitve
V tej direktivi:
„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe;
„rezident za daljši čas“ pomeni katerega koli državljana tretje države, ki ima status rezidenta za daljši čas, kot je določeno v členih 4 do 7;
„prva država članica“ pomeni državo članico, ki je državljanu tretje države prvič podelila status rezidenta za daljši čas;
„druga država članica“ pomeni katero koli državo članico razen tiste, ki je državljanu tretje države prvič podelila status rezidenta za daljši čas in v kateri ta rezident za daljši čas uveljavlja pravico do prebivanja;
„družinski člani“ pomeni državljane tretje države, ki prebivajo v državi članici v skladu z Direktivo Sveta 2003/86/ES z 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine ( 1 );
„mednarodna zaščita“ pomeni mednarodno zaščito, kakor je opredeljena v členu 2(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite ( 2 );
„dovoljenje ES za prebivanje rezidenta za daljši čas“ pomeni dovoljenje za prebivanje, ki ga izda država članica ob pridobitvi statusa rezidenta za daljši čas.
Člen 3
Področje uporabe
Ta direktiva se ne uporablja za državljane tretjih držav, ki:
bivajo zaradi študija ali poklicnega usposabljanja;
imajo pravico bivati v državi članici zaradi začasnega varstva ali so zaprosili za dovoljenje za prebivanje na tej podlagi in čakajo na odločitev o njihovem statusu;
imajo pravico prebivati v državi članici na podlagi oblike zaščite, ki ni mednarodna zaščita, ali so zaprosili za dovoljenje za prebivanje na tej podlagi in čakajo na odločitev glede njihovega statusa;
so zaprosili za mednarodno zaščito in o njihovi vlogi še ni bilo pravnomočno odločeno;
bivajo samo iz začasnih razlogov, kot au-pair ali sezonski delavci ali kot delavci, ki jih je tja napotil izvajalec storitev zaradi čezmejnega izvajanja storitev, ali kot čezmejni izvajalci storitev ali v primerih, v katerih je bilo njihovo dovoljenje za prebivanje uradno omejeno;
uživajo pravni položaj, ki ga ureja Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961, Dunajska konvencija o konzularnih odnosih iz leta 1963, Konvencija iz leta 1969 o posebnih misijah ali Dunajska konvencija o zastopanju držav pri njihovih odnosih z mednarodnimi organizacijami splošnega značaja iz leta 1975.
Ta direktiva se uporablja brez poseganja v ugodnejše določbe:
dvostranskih in večstranskih sporazumov med Skupnostjo ali Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter tretjimi državami na drugi;
dvostranskih sporazumov, ki so že bili sklenjeni med državo članico in tretjo državo na dan začetka veljavnosti te direktive;
Evropske konvencije o ustanavljanju s 13. decembra 1955, Evropske socialne listine z 18. oktobra 1961, dopolnjene Evropske socialne listine s 3. maja 1987 in Evropske konvencije o pravnem položaju delavcev migrantov s 24. novembra 1977, odstavka 11 Priloge h Konvenciji o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena s Protokolom, podpisanim v New Yorku dne 31. januarja 1967, in Evropskega sporazuma o prenosu odgovornosti za begunce z dne 16. oktobra 1980.
POGLAVJE II
STATUS REZIDENTA ZA DALJŠI ČAS V DRŽAVI ČLANICI
Člen 4
Trajanje prebivanja
V zvezi s primeri, zajetimi v členu 3(2)(a), v katerih je zadevni državljan tretje države pridobil pravico do prebivanja, ki mu bo omogočila pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, se pri izračunu obdobja iz odstavka 1 lahko upoštevajo samo polovice obdobij prebivanja zaradi študija ali poklicnega usposabljanja.
Kar zadeva osebe, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, se pri izračunavanju obdobja iz odstavka 1 upošteva obdobje med datumom vložitve prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila ta mednarodna zaščita priznana, in datumom, ko je bilo izdano dovoljenje za prebivanje iz člena 24 Uredbe (EU) 2024/1347 ( 3 ).
V primerih posebnih ali izjemnih razlogov začasne narave in skladno z njihovo nacionalno zakonodajo lahko države članice predvidijo, da daljša obdobja odsotnosti od tistih, ki so omenjena v prvem pododstavku, ne prekinjajo obdobja iz odstavka 1. V teh primerih države članice ustreznih obdobij odsotnosti ne upoštevajo pri izračunu obdobja, omenjenega v odstavku 1.
Z odstopanjem od drugega pododstavka lahko države članice pri izračunu skupnega obdobja iz odstavka 1 upoštevajo obdobja odsotnosti v zvezi z začasno napotitvijo zaradi zaposlitve, vključno z zagotavljanjem čezmejnih storitev.
Države članice lahko z odstopanjem od prvega pododstavka, zlasti kadar upravičenec do mednarodne zaščite dokaže, da je bivanje ali prebivanje brez pravice posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati, v skladu z nacionalnim pravom določijo, da v izračunu obdobja iz odstavka 1 ni prekinitve.
Člen 5
Pogoji za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas
Države članice od državljanov tretjih držav zahtevajo, da zagotovijo dokazila o tem, da imajo zase in za vzdrževane družinske člane:
stalne in redne vire, ki zadostujejo za njihovo vzdrževanje in vzdrževanje njihovih družinskih članov, ne da bi uporabljali sistem socialne pomoči zadevne države članice. Države članice ovrednotijo te vire glede na njihovo naravo in rednost ter lahko upoštevajo raven minimalnih plač in pokojnin pred vlogo za status rezidenta za daljši čas;
zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, ki so običajno vključena za njihove državljane v zadevnih državah članicah.
Člen 6
Javni red in javna varnost
Pri sprejemanju ustrezne odločitve država članica upošteva resnost ali vrsto prekrška zoper javni red ali javno varnost ali nevarnost, ki jo predstavlja zadevna oseba, ob ustreznem upoštevanju trajanja prebivanja in povezav z državo prebivališča.
Člen 7
Pridobitev statusa rezidenta za daljši čas
Dokazi iz prvega pododstavka lahko vključujejo tudi dokumente glede ustreznega prebivališča.
V izjemnih okoliščinah, povezanih z zapletenostjo preverjanja vloge, se lahko rok iz prvega pododstavka podaljša.
Poleg tega je treba prizadeto osebo podučiti o njenih pravicah in obveznostih po tej direktivi.
Vse posledice tega, da do konca obdobja, predvidenega v tem predpisu, ni sprejeta nobena odločitev, določi nacionalna zakonodaja ustrezne države članice.
Člen 8
Dovoljenje za prebivanje ES rezidenta za daljši čas
Preden druga država članica vnese opombo v skladu z odstavkom 4, od države članice, navedene v tej opombi, zahteva, naj posreduje informacije o tem, ali je rezident za daljši čas še upravičenec do mednarodne zaščite. Država članica, navedena v opombi, odgovori v enem mesecu po prejemu zahteve za informacije. Če je bila mednarodna zaščita odvzeta s pravnomočno odločitvijo, druga država članica ne vnese te opombe.
Člen 9
Odvzem ali izguba statusa
V naslednjih primerih rezidenti za daljši čas nimajo več pravice obdržati statusa rezidenta za daljši čas:
če se odkrije, da je bil status rezidenta za daljši čas pridobljen z goljufijo;
če je sprejet ukrep izgona pod pogoji, predvidenimi v členu 12;
v primeru odsotnosti z ozemlja Skupnosti za obdobje 12 zaporednih mesecev.
V vsakem primeru pa posameznik po šestih letih odsotnosti z ozemlja države članice, ki mu je podelila status rezidenta za daljši čas, nima več pravice obdržati svojega statusa rezidenta za daljši čas v tej državi članici.
Z odstopanjem od drugega pododstavka lahko zadevna država članica predvidi, da rezident za daljši čas zaradi posebnih razlogov obdrži svoj status v tej državi tudi v primerih, ko je odsoten dalj kot šest let.
Omenjeni postopek se uporablja zlasti za posameznike, ki so prebivali v drugi državi članici zaradi študija.
Pogoje in postopek za ponovno pridobitev statusa rezidenta za daljši čas določa nacionalna zakonodaja.
Člen 10
Postopkovna jamstva
Člen 11
Enaka obravnava
Rezidenti za daljši čas se obravnavajo enako kot državljani glede:
dostopa do zaposlitve in samozaposlitve, pod pogojem da te dejavnosti nimajo za posledico niti občasne vključenosti v izvajanje javnih pooblastil, ter pogojev zaposlovanja in delovnih pogojev, vključno s pogoji za odpuščanje in plačilo;
izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendijami za študij skladno z nacionalno zakonodajo;
priznavanja poklicnih diplom, spričeval in drugih kvalifikacij skladno z ustreznimi nacionalnimi postopki;
socialnega zavarovanja, socialne pomoči in socialnega varstva, kot določa nacionalna zakonodaja;
davčnih ugodnosti;
dostopa do blaga in storitev ter dobav blaga in opravljanja storitev, dostopnih javnosti, ter postopkov za pridobitev nastanitve;
svobode združevanja in pripadnosti ter članstva v organizacijah, ki zastopajo delavce ali delodajalce ali v katerih koli organizacijah, katerih člani opravljajo poseben poklic, vključno s koristmi, ki jih zagotavljajo te organizacije, ne da bi s tem posegali v nacionalne predpise o javnem redu in javni varnosti;
prostega dostopa do celotnega ozemlja zadevne države članice v mejah, ki jih določa nacionalna zakonodaja zaradi varnosti.
Države članice lahko omejijo enako obravnavo, kot so je deležni državljani, v naslednjih primerih:
države članice lahko ohranijo omejitve glede dostopa do zaposlitve ali samozaposlitve v primerih, v katerih so te dejavnosti v skladu z obstoječo nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Skupnosti pridržane za državljane držav EU ali EGP;
države članice za dostop do izobraževanja in usposabljanja lahko zahtevajo dokazilo o ustreznem znanju jezika. Za dostop do univerze se lahko zahteva posebna predizobrazba.
Države članice se lahko tudi odločijo, da bodo zagotovile enako obravnavo na področjih, ki niso zajeta v odstavku 1.
Člen 12
Zaščita pred izgonom
Prede sprejetjem sklepa o izgonu rezidenta za daljši čas morajo države članice upoštevati naslednje dejavnike:
dolžino prebivanja na njihovem ozemlju;
starost zadevnega posameznika;
posledice za posameznika in družinske člane;
povezanost z državo prebivanja ali nepovezanost z matično državo.
Člen 13
Ugodnejši nacionalni predpisi
Države članice lahko izdajo stalna ali neomejena dovoljenja pod milejšimi pogoji, kot so predpisani s to direktivo. Takšna dovoljenja za prebivanje ne dajejo pravice do prebivanja v drugi državi članici, kot je predvideno v Poglavju III te direktive.
POGLAVJE III
PREBIVANJE V DRUGI DRŽAVI ČLANICI
Člen 14
Načelo
Rezident za daljši čas lahko prebiva v drugi državi članici zaradi:
opravljanja gospodarske dejavnosti kot zaposlena ali samozaposlena oseba;
študija ali poklicnega usposabljanja;
drugih namenov.
Iz razlogov v zvezi s politiko trga dela lahko države članice dajo prednost državljanom Unije, državljanom tretjih držav, če tako določa zakonodaja Skupnosti, ter državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo in prejemajo nadomestilo za brezposelnost v zadevni državi članici.
To poglavje se ne nanaša na prebivanje rezidentov za daljši čas na ozemlju držav članic:
kot zaposlenih delavcev, ki jih tja napoti izvajalec storitev zaradi čezmejnega izvajanja storitev;
kot izvajalcev čezmejnih storitev.
Države članice lahko skladno z nacionalno zakonodajo določijo pogoje, pod katerimi lahko rezidenti za daljši čas, ki se želijo preseliti v drugo državo članico zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti kot sezonski delavci, prebivajo v tej državi članici. Za čezmejne delavce lahko prav tako veljajo posebne določbe nacionalne zakonodaje.
Člen 15
Pogoji za prebivanje v drugi državi članici
Države članice lahko dopustijo, da rezident za daljši čas pri pristojnih organih druge države članice vloži vlogo za dovoljenje za prebivanje, še ko prebiva na ozemlju prve države članice.
Države članice od zadevnih oseb lahko zahtevajo, da predložijo dokaze, da imajo:
stalne in redne vire, ki zadostujejo za njihovo vzdrževanje in vzdrževanje njihovih družinskih članov, ne da bi prejemali socialno pomoč zadevne države članice. Za vsako od kategorij iz člena 14(2) države članice ovrednotijo te vire glede na njihovo naravo in rednost ter lahko upoštevajo raven minimalnih plač in pokojnin;
zdravstveno zavarovanje za vse vrste tveganj v drugi državi članici, ki so običajno krita za njihove lastne državljane v zadevni državi članici.
Ta pogoj se ne uporablja, če se je od zadevnih državljanov tretjih držav v skladu z določbami člena 5(2) zahtevalo, da za pridobitev statusa rezidentov za daljši čas izpolnjujejo pogoje za integracijo.
Brez poseganja v drugi pododstavek se od zadevnih oseb lahko zahteva, da obiskujejo jezikovne tečaje.
Dokazi iz prvega pododstavka lahko vključujejo tudi dokumente glede ustreznega prebivališča.
Zlasti:
v primeru opravljanja gospodarske dejavnosti lahko druga država članica od zadevnih oseb zahteva, da predložijo dokazila:
če so zaposleni, da imajo pogodbo o zaposlitvi, izjavo delodajalca o zaposlitvi, ali ponudbo za pogodbo o zaposlitvi pod pogoji, predpisanimi z nacionalno zakonodajo. Države članice določijo, katera od omenjenih oblik dokazil se zahteva;
če so samozaposleni, da imajo ustrezna sredstva, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo potrebna za opravljanje gospodarske dejavnosti v tem statusu, in predložijo ustrezne dokumente in dovoljenja;
v primeru študija ali poklicnega usposabljanja lahko druga država članica od zadevnih oseb zahteva, da predložijo dokazila o vpisu v priznan zavod zaradi študija ali poklicnega usposabljanja.
Člen 16
Družinski člani
Druga država članica lahko od zadevnih družinskih članov zahteva, da z vlogo za dovoljenje za prebivanje predložijo:
svoje dovoljenje za prebivanje ES rezidenta za daljši čas ali dovoljenje za prebivanje in veljavni potno listino ali njihovo overjeno kopije;
dokazila, da so prebivali kot člani družine rezidenta za daljši čas v prvi državi članici;
dokazila, da imajo stalne in redne vire, ki zadostujejo za njihovo preživljanje brez prejemanja socialne pomoči zadevne države članice, ali da ima zanje te vire in zavarovanje rezident za daljši čas ter zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja v drugi državi članici. Države članice te vire ovrednotijo glede na njihovo naravo in rednost ter lahko upoštevajo raven minimalnih plač in pokojnin.
Člen 17
Javni red in javna varnost
Ob sprejemanju ustreznega sklepa država članica upošteva resnost ali vrsto prekrška zoper javni red ali javno varnost, ki ga je zagrešil rezident za daljši čas ali član(-i) njegove/njene družine ali nevarnost, ki jo predstavlja zadevna oseba.
Člen 18
Javno zdravje
Člen 19
Proučitev vlog in izdaja dovoljenj za prebivanje
Če vlogi niso priloženi listinski dokazi, našteti v členih 15 in 16, ali v izjemnih okoliščinah, povezanih z zapletenostjo proučitve vloge, se lahko rok iz prvega pododstavka podaljša za obdobje, ki ni daljše od treh mesecev. V teh primerih pristojni nacionalni organi o tem obvestijo prosilca.
Člen 19a
Spremembe dovoljenja EU za prebivanje rezidenta za daljši čas
Člen 20
Postopkovna jamstva
Vse posledice tega, da do konca obdobja, omenjenega v členu 19(1), ni sprejeta nobena odločitev, določi nacionalna zakonodaja ustrezne države članice.
Člen 21
Obravnava, zagotovljena v drugi državi članici
Države članice lahko skladno s pogoji, določenimi z nacionalno zakonodajo, in za največ 12 mesecev predvidijo, da imajo osebe iz člena 14(2)(a) omejen dostop do zaposlitvenih dejavnosti, ki so drugačne od tistih, za katere so dobile dovoljenje za prebivanje.
Države članice lahko skladno z nacionalno zakonodajo določijo pogoje, pod katerimi imajo lahko osebe iz člena 14(2)(b) ali (c) dostop do dejavnosti kot zaposlene ali samozaposlene osebe.
Člen 22
Odvzem dovoljenja za prebivanje in obveznost ponovnega sprejema
Dokler državljan tretje države ne pridobi statusa rezidenta za daljši čas, lahko druga država članica odkloni obnovitev dovoljenja za prebivanje ali ga odkloni ter skladno s postopki, predvidenimi v nacionalni zakonodaji, vključno s postopki za odstranitev, zadevno osebo in njene družinske člane obveže, da zapustijo njeno ozemlje v naslednjih primerih:
zaradi javnega reda ali javne varnosti, kot je opredeljeno v členu 17;
če niso več izpolnjeni pogoji iz členov 14, 15 in 16;
če državljan tretje države v zadevni državi članici ne prebiva zakonito.
V takih primerih se druga država članica pri sprejemanju omenjenega sklepa posvetuje s prvo državo članico.
Če druga država članica sprejme sklep o odstranitvi državljana tretje države, sprejme ustrezne ukrepe za njegovo učinkovito izvedbo. V takih primerih druga država članica prvi državi članici zagotovi ustrezne informacije o izvajanju sklepa o odstranitvi.
Ta odstavek ne posega v člen 21(1) Direktive 2004/83/ES.
Člen 23
Pridobitev statusa rezidenta za daljši čas v drugi državi članici
POGLAVJE IV
KONČNE DOLOČBE
Člen 24
Klavzula o poročanju in preverjanju
Komisija občasno, prvič pa najkasneje do 23. januarja 2011, Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o uporabi te direktive v državah članicah in predlaga potrebne dopolnitve. Ti predlogi za dopolnitve se bodo nanašali predvsem na člene 4, 5, 9, 11 in Poglavje III.
Člen 25
Kontaktne točke
Države članice določijo kontaktne točke, odgovorne za sprejem in prenos informacij ter dokumentov iz členov 8, 12, 19, 19a, 22 in 23.
Države članice zagotovijo ustrezno sodelovanje pri izmenjavi informacij in dokumentacije, omenjene v prvem odstavku.
Člen 26
Prenos
Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo najkasneje do 23. januarja 2006. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 4(2), tretji pododstavek, in 3a do 12. junija 2026. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanje določijo države članice.
Člen 27
Začetek veljavnosti
Ta direktiva začne veljati z dnem objave v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 28
Naslovniki
Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.
( 1 ) UL L 251, 3.10.2003, str. 12.
( 2 ) UL L 304, 30.9.2004, str. 12.
( 3 ) Uredba EU 2024/1347 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter spremembi Direktive Sveta 2003/109/ES in razveljavitvi Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (UL L, 2024/1347, 22.5.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1347/oj).
( 4 ) UL L 157, 15.6.2002, str. 1.