Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 15. oktobra 2026(*)
„ Pritožba – Omejevalni ukrepi, sprejeti zaradi vojaške agresije proti Ukrajini – Sklep 2014/145/SZVP – Člen 2(1), in fine – Omejevalni ukrepi proti fizični osebi, povezani z drugo fizično osebo, za katero veljajo omejevalni ukrepi – Pojem ,povezanost‘ v primeru dveh oseb, ki sta povezani z družinskim razmerjem “
V zadevi C‑695/23 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 16. novembra 2023,
Galina Evgenyevna Pumpyanskaya, stanujoča v Jekaterinburgu (Rusija), ki so jo sprva zastopali A. Egger, P. Goeth, G. Lansky in E. Steiner, Rechtsanwälte, nato F. Ciancio in A. Saccucci, avvocati,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Svet Evropske unije, ki ga zastopata B. Driessen in S. Van Overmeire, agenta,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi B. Smulders, predsednik senata, M. L. Arastey Sahún (poročevalka), predsednica petega senata, in J. Passer, sodnik,
generalna pravobranilka: L. Medina,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Pritožnica s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. septembra 2023, Pumpyanskaya/Svet (T‑272/22, EU:T:2023:491; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2022/397 z dne 9. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 80, str. 31) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/396 z dne 9. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 80, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: sporna akta), in sicer v delu, v katerem je bilo s spornima aktoma njeno ime uvrščeno na seznama, ki sta jima priložena.
Pravni okvir in dejansko stanje
2 Dejanski in pravni okvir obravnavane zadeve je predstavljen v točkah od 2 do 17 izpodbijane sodbe. Za to zadevo ga je mogoče povzeti in dopolniti, kot sledi.
3 Zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija od leta 2014 sprejela kot odgovor na dejanja, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.
4 Pritožnica je ruska državljanka.
5 Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/0145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16).
6 Svet je na isti datum na podlagi člena 215(2) PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).
Sklep 2014/145
7 Člen 1(1) Sklepa 2014/145, kakor je bil med drugim spremenjen s Sklepom 2022/329 (v nadaljevanju: Sklep 2014/145), državam članicam nalaga, da s sprejetjem potrebnih ukrepov – ob upoštevanju odstopanj, določenih v odstavkih 2, 3 in 6 tega člena 1 – preprečijo vstop na svoje ozemlje ali tranzit prek njega med drugim fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merilo, zlasti določeno v točki (e) tega člena ter fizičnim osebam, ki so z njimi povezane.
8 Člen 2(1)(g) Sklepa 2014/145 določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki pripadajo zlasti fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merilo, opredeljeno v tej točki (g), ter fizičnim osebam, ki so z njimi povezane, pri čemer je to merilo v bistvu enako merilu iz člena 1(1)(e) tega sklepa. Člen 2(1) navedenega sklepa določa:
„Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:
[…]
(g) vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine,
[…]
ter fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, povezani z njimi, kot so navedeni v Prilogi.“
9 Člen 2, od (3) do (5), (7) in (8), Sklepa 2014/145 v bistvu določa, da lahko pristojni organi držav članic v nekaterih okoliščinah in pod določenimi pogoji odobrijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov in odobrijo plačila nekaterim subjektom ter da lahko fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi s seznama iz Priloge k temu sklepu izvedejo plačila, zapadla po pogodbi, ki je bila sklenjena pred datumom njihove uvrstitve na ta seznam.
10 Člen 6, tretji odstavek, tega sklepa določa, da se navedeni sklep redno pregleduje in da se po potrebi obnovi ali spremeni, če Svet meni, da cilji sklepa niso bili doseženi.
Uredba št. 269/2014
11 Člen 3(1)(g) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena med drugim z Uredbo 2022/330 (v nadaljevanju: Uredba št. 269/2014), določa – v povezavi s členom 2 te uredbe – zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki pripadajo zlasti fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merilo, opredeljeno v tej točki (g), ter fizičnim osebam, ki so z njimi povezane, na način, ki je v bistvu enak temu, kar določa člen 2(1)(g) in fine, Sklepa 2014/145.
12 Členi od 4 do 6b navedene uredbe v bistvu povzemajo enake določbe, kot so tiste iz odstavkov od 3 do 5, 7 in 8 člena 2 Sklepa 2014/145.
13 Člen 14(4) iste uredbe določa, da se seznam iz Priloge I k tej uredbi redno pregleduje, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev.
Sporna akta
14 Svet je 9. marca 2022 zaradi resnosti razmer v Ukrajini sprejel sporna akta. S tema aktoma je bilo ime pritožnice dodano na seznam, priložen k Sklepu 2014/145, in na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014 iz teh razlogov:
„[Pritožnica] je predsednica skrbniškega sveta fundacije BF ,Sinara‘, ki izvaja dobrodelne dejavnosti za velika podjetja, vključno s PJSC Pipe Metallurgical Company. Je soproga Dmitryja Alexandrovicha Pumpyanskiyja, predsednika upravnega odbora PJSC Pipe Metallurgical Company, ruskega svetovnega proizvajalca jeklenih cevi za naftno in plinsko industrijo. Dmitry A. Pumpyanskiy je ruski milijarder in poslovnež. Je tudi predsednik in član upravnega odbora skupine Sinara. Obe podjetji podpirata organe Ruske federacije in podjetja v državni lasti, vključno z ruskimi železnicami, Gazpromom in Rosneftom, in imata korist od sodelovanja z njimi.
Galina Evgenyevna Pumpyanskaya je torej fizična oseba, povezana z vodilnim poslovnežem, vključenim v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
15 Pritožnica je 17. maja 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornih aktov v delu, v katerem se nanašajo nanjo. V okviru tožbe za razglasitev ničnosti je s prvim tožbenim razlogom izpodbijala presojo Sveta, da njen položaj izpolnjuje merilo iz člena 1(1), in fine, in člena 2(1), in fine, Sklepa 2014/145 ter člena 3(1), in fine, Uredbe št. 269/2014 (v nadaljevanju: merilo povezanosti), ker naj bi bila „povezana“ s svojim možem, glede katerega so bili sprejeti omejevalni ukrepi na podlagi merila iz člena 1(1)(e) in člena 2(1)(g) Sklepa 2014/145 ter člena 3(1)(g) Uredbe št. 269/2014 (v nadaljevanju: merilo (g)). Z drugim tožbenim razlogom je poleg tega menila, da je Svet kršil njene temeljne pravice in načelo sorazmernosti.
16 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo pritožnice zavrnilo. Potem ko je v točkah od 49 do 60 te sodbe ugotovilo, da Svet s tem, da je na seznam iz Priloge k Sklepu 2014/145 in Priloge I k Uredbi št. 269/2014 na podlagi merila (g) uvrstil moža pritožnice, ni storil napake pri presoji, je v točkah od 62 do 84 navedene sodbe presodilo, da je Svet lahko upravičeno menil, da je tožeča stranka res povezana s svojim možem v smislu merila povezanosti.
17 V zvezi z zadnjenavedenim je Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe menilo, da se pojem „povezanosti“ nanaša na fizične ali pravne osebe, ki jih na splošno povezujejo skupni interesi, ne da bi bila pri tem potrebna povezava prek gospodarske dejavnosti, vendar ne morejo temeljiti izključno na družinskem razmerju. Zato je v točki 70 te sodbe menilo, da čeprav pritožnica ni opravljala neposrednih funkcij v dveh družbah, v katerih je njen mož opravljal dejavnost, sta bila zakonca povezana s skupnimi interesi, ki presegajo družinsko vez, ki ju povezuje, ker je pritožnica opravljala pomembne funkcije v fundaciji, zadolženi za dobrodelne dejavnosti teh dveh družb. Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 71 navedene sodbe ugotovilo, da je Svet predložil sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati povezavo pritožnice z vodilnim poslovnežem v smislu merila (g) zaradi družinske in poslovne vezi, ki ju povezuje. Potem ko je ugotovilo, da druge trditve pritožnice ne omajajo te ugotovitve, je v točki 85 iste sodbe prvi tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.
18 Splošno sodišče je poleg tega v točki 121 izpodbijane sodbe zavrnilo drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic pritožnice. V točkah od 89 do 109 te sodbe je v bistvu menilo, da omejitev uresničevanja temeljnih pravic pritožnice zaradi omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njej, izpolnjuje štiri pogoje iz člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med katerimi je pogoj v zvezi z načelom sorazmernosti. Poleg tega je v točkah od 110 do 120 navedene sodbe razsodilo, da Svet s tem, da je sprejel omejevalne ukrepe proti pritožnici, ni kršil načela enakega obravnavanja niti ni kršil načela pravne varnosti, čeprav je bil pojem „povezanosti“ opredeljen široko in mu je dajal diskrecijsko pravico.
19 Ker je Splošno sodišče tako zavrnilo oba tožbena razloga pritožnice, je v točki 121 izpodbijane sodbe tožbo v celoti zavrnilo.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
20 Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– odloči o utemeljenosti tožbe in sporna akta razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanjo, ter
– Svetu naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka na prvi stopnji, ali
– podredno, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter odločitev o stroški pridrži.
21 Svet Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– podredno, če bi Sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in obravnavalo zadevo, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– pritožnici naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.
22 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 18. septembra 2024 odločil, da se zadeva prekine do razglasitve sodbe v zadevi C‑696/23. Sodišče je 26. marca 2026 izreklo sodbo Pumpyanskiy in drugi/Svet (C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245). S sklepom z istega dne se je postopek v obravnavani zadevi nadaljeval.
23 Z dopisi sodnega tajništva Sodišča z dne 21. aprila 2026 so bile stranke obveščene o razglasitvi navedene sodbe in vprašane o posledicah, ki jih je mogoče iz nje izpeljati za obravnavano zadevo. Svet in pritožnica sta stališča v zvezi s tem predložila z dopisoma z dne 13. maja 2026 oziroma 21. maja 2026.
Pritožba
24 Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo, prvič, ker je menilo, da je mogoče njenega moža opredeliti kot „vodilnega poslovneža, dejavnega v gospodarskih sektorjih, ki za vlado Ruske federacije pomenijo znaten vir prihodka“ v smislu merila (g), drugič, ker je presodilo, da je bila „povezana“ s svojim možem v smislu merila povezanosti, in, tretjič, s tem, da je presodilo, da so omejevalni ukrepi, sprejeti glede nje, sorazmerni in ne kršijo njenih temeljnih pravic.
Prvi pritožbeni razlog
25 Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 49 in 54 izpodbijane sodbe presodilo, da Svet s tem, da je njenega moža opredelil kot „vodilnega poslovneža, vključenega v gospodarske sektorje, ki za vlado Ruske federacije pomenijo znaten vir prihodka“ v smislu merila (g), ni storil napake pri presoji.
26 Svet trdi, da prvi pritožbeni razlog ni dopusten v delu, v katerem pritožnica z njim izpodbija ugotovitve in presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Ta institucija vsekakor izpodbija utemeljenost trditev pritožnice.
27 Navesti je treba, da je pritožnica na vprašanje o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet (C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245), izjavila, da se odpoveduje prvemu pritožbenemu razlogu.
28 V teh okoliščinah ni več treba odločati o tem pritožbenem razlogu niti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je uveljavljal Svet.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
29 Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da jo je Svet lahko veljavno opredelil kot osebo, „povezano“ z njenim možem v smislu merila povezanosti. Po njenem mnenju je Splošno sodišče v točkah 64 in 65, 70 in 71, od 74 do 76 in 78 izpodbijane sodbe pripisalo prevelik pomen družinski vezi, ki jo povezuje z njenim možem, čeprav je v točki 63 te sodbe navedlo, da skupni interesi, ki povezujejo dva člana družine, ne morejo temeljiti izključno na družinskem razmerju med tema članoma, da bi bilo izpolnjeno merilo povezanosti.
30 Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je v isti točki in v točki 70 izpodbijane sodbe menilo, da pojem „povezanosti“ zajema osebe, ki so povezane s skupnimi interesi, ki presegajo družinsko vez, ki jih povezuje, v nasprotju z načelom pravne varnosti sprejelo razlago, ki ni le preširoka, ampak tudi konceptualno ni dovolj jasna, saj so za družinsko vez običajno značilni skupni interesi, s katerimi naj ne bi bilo mogoče dokazati obstoja razmerja, ki presega tako povezavo.
31 Pritožnica trdi tudi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da je imela poslovno povezavo s svojim možem. Najprej, v nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče navedlo v točki 64 izpodbijane sodbe, naj pritožnica nikoli ne bi opravljala funkcij v družbah, v katerih je njen mož opravljal svoje funkcije, in sicer v družbi TMK in v skupini Sinara, kar naj bi Splošno sodišče sicer priznalo v točki 70 te sodbe.
32 Poleg tega pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je menilo, da dejavnosti, ki sta jih opravljala ona in njen mož v različnih subjektih, zadostno dokazujejo obstoj poslovne povezave med njima. Splošno sodišče naj zlasti ne bi upoštevalo, da je imela v fundaciji le častno funkcijo prostovoljke, tako da naj v točki 78 izpodbijane sodbe ne bi smelo razsoditi, da vprašanje neobstoja nadzora pritožnice nad to fundacijo ni upoštevno. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 70 te sodbe izkrivilo dokaze s tem, da je ugotovilo, da je bila navedena fundacija „tesno“ povezana z družbo TMK in skupino Sinara, čeprav je v točki 69 navedene sodbe ugotovilo, da sta bili ti družbi zgolj dve od mnogih vlagateljev in sta imeli z njo le šibko povezavo. Nazadnje, Splošno sodišče naj bi napačno ugotovilo obstoj poslovne povezave med pritožnico in njenim možem, čeprav je ta odsvojil svoje delnice v navedenih družbah in je uradne funkcije v teh družbah opravljal le za to, da bi zagotovil nemoten prenos, nato pa bi odstopil s položaja.
33 Pritožnica tudi meni, da Splošno sodišče ni bilo jasno, ker je v točkah 64, 70, 71 in 74 izpodbijane sodbe menilo, da je bila s svojim možem povezana tako prek poslovne povezave kot prek skupnih interesov. Poleg tega naj izpodbijana sodba ne bi bila dovolj obrazložena, da bi bilo dokazano, da je bil zaradi funkcije pritožnice v dobrodelni organizaciji vzpostavljen interes, ki se ni nanašal le nanjo, ampak tudi na njenega moža, saj naj bi moral tak interes doseči vsaj minimalno stopnjo intenzivnosti, da bi bila podana povezava med dvema posameznikoma.
34 Poleg tega naj to, da se omejevalni ukrepi uporabijo za člana upravnega odbora dobrodelne organizacije, ki nima izvršilnih pooblastil, kot je to v primeru pritožnice, ne bi bilo v skladu s cilji, ki se uresničujejo tako s členom 21 PEU kot s spornima aktoma, in naj ne bi temeljilo – na podlagi člena 215 PDEU – na zadostni povezavi s tretjo državo, ki ji Unija nasprotuje, in sicer v obravnavanem primeru z Rusko federacijo.
35 Nazadnje, pritožnica meni, da se sodbe, ki jih je Splošno sodišče navedlo v utemeljitev svoje razlage pojma povezanosti, in sicer sodbe z dne 8. marca 2023, Prigozhina/Svet (T‑212/22, EU:T:2023:104), z dne 28. julija 2016, Tomana in drugi/Svet in Komisija (C‑330/15 P, EU:C:2016:601), in z dne 4. septembra 2015, NIOC in drugi/Svet (T‑577/12, U:T:2015:596), ne uporabljajo za njen primer, ker nima v lasti nobene družbe skupaj s svojim možem, ker v Rusiji nima visokega položaja in ker ni subjekt.
36 Svet sicer meni, da želi pritožnica s trditvami, povzetimi v točki 31 te sodbe, izpodbijati dejanske ugotovitve Splošnega sodišča, zaradi česar naj te ugotovitve ne bi bile dopustne, vendar poleg tega izpodbija utemeljenost vseh trditev pritožnice.
Presoja Sodišča
37 Na prvem mestu, očitek pritožnice, da je Splošno sodišče pri razlagi pojma „povezanosti“ v točki 63 izpodbijane sodbe kršilo načelo pravne varnosti, je treba zavrniti.
38 V zvezi s tem je treba opozoriti, da načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter da je njihova uporaba predvidljiva za pravne subjekte, zlasti kadar imajo lahko neugodne posledice. To načelo zlasti terja, da predpis zadevnim subjektom omogoča, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, ter da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi. Vendar teh zahtev ni mogoče razlagati tako, da nasprotujejo temu, da zakonodajalec Unije v okviru predpisa, ki ga sprejme, uporabi abstrakten pravni pojem, ali da nalagajo, da so v takem abstraktnem predpisu navedeni različni konkretni primeri, v katerih bi se lahko uporabil, saj zakonodajalec ne more vnaprej opredeliti vseh teh primerov niti jih ne more sodišče Unije, ko razlaga ta predpis (sodba z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točka 188 in navedena sodna praksa).
39 Splošno sodišče je v točki 63 izpodbijane sodbe v bistvu menilo, da se pojem „povezanosti“ nanaša na osebe, ki so na splošno povezane s skupnimi interesi, ne da bi se pri tem zahtevalo, da povezava poteka v okviru gospodarske dejavnosti ali da temelji izključno na družinskem razmerju.
40 Po eni strani pa ta opredelitev ne pomeni, da je pojem povezanosti, kar zadeva fizične osebe, omejen na obstoj zgolj družinske vezi. Razlaga Splošnega sodišča namreč pomeni, da morajo biti skupni interesi, ki objektivno presegajo tako razmerje, preneseni, da bi bilo družinske člane mogoče šteti za „povezane“ v smislu merila povezave. Splošno sodišče je s tem razsodilo, da morajo skupni interesi takih članov presegati zgolj skupne interese, ki so neločljivo povezani z vsakim družinskim razmerjem (sodba z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točki 29 in 30).
41 Po drugi strani je Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe opredelilo dovolj jasna in natančna merila za uporabo tega pojma v primeru dveh oseb, ki ju povezuje družinsko razmerje, čeprav mu ni bilo treba podrobno navesti primerov, v katerih bi se navedeni pojem lahko uporabil, ker je treba po eni strani ta pojem razlagati široko in ker so po drugi strani, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 63 izpodbijane sodbe in kot pritožnica sama priznava v svojih vlogah pred Sodiščem, vrste razmerij, ki jih lahko zajema, odvisne od „zadevnega okvira in okoliščin“ (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točke 55, 32 in 34).
42 Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, Splošno sodišče v točkah 64, 65, 70, 71, od 74 do 76 in 78 izpodbijane sodbe ni pripisalo prevelikega pomena družinski vezi, ki jo povezuje z njenim možem. Čeprav je res, da je Splošno sodišče v točkah 64, 71, 74 in 78 te sodbe večkrat opozorilo, da je Svet menil, da je pritožnica povezana s svojim možem zaradi njune družinske vezi in poslovne vezi, ter da je poleg tega v točki 65 navedene sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka poročena z D. A. Pumpyanskiyjem, je dejstvo, da je Splošno sodišče v skladu z opredelitvijo pojma „povezanosti“ iz točke 63 iste sodbe v točkah 70, 75 in 76 te sodbe navedlo, da ta poslovna povezava med pritožnico in njenim možem odraža obstoj skupnih interesov, ki presegajo njuno družinsko vez, in da njuna povezava tako ne temelji izključno na zadnjenavedeni povezavi.
43 Poleg tega Splošno sodišče ni bilo nejasno s tem, da naj bi domnevno menilo, da je bila pritožnica s svojim možem povezana tako prek poslovne povezave kot prek skupnega interesa. Iz točk 70 in 71 izpodbijane sodbe v povezavi z opredelitvijo pojma „povezanosti“ v točki 63 te sodbe je namreč razvidno, da je treba za ugotovitev, ali obstaja povezava med dvema osebama, ugotoviti obstoj njunih skupnih interesov, pri čemer se lahko taki interesi med drugim odražajo v poslovni povezavi. Tako je Splošno sodišče v teh točkah 70 in 71 menilo, da imata pritožnica in njen mož skupne interese v obliki poslovne povezave v smislu merila povezanosti.
44 Na tretjem mestu, pritožnica s tem, da meni, da je Splošno sodišče v točki 64 izpodbijane sodbe napačno trdilo, da je opravljala funkcije v družbi TMK ali v skupini Sinara, napačno razlaga to točko. Splošno sodišče je v navedeni točki zgolj opozorilo, da je Svet menil, da je bila pritožnica povezana s svojim možem zaradi njune družinske vezi in poslovne povezave, ki ju povezuje, ob upoštevanju „njunih“ funkcij v družbi TMK, skupini Sinara in fundaciji BF Sinara. Iz izraza „njunih“ v povezavi z dejanskimi ugotovitvami Splošnega sodišča v točkah 67 in 68 izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožnica opravljala funkcije v fundaciji BF Sinara, njen mož pa je opravljal funkcije v družbi TMK in skupini Sinara, kar poleg tega potrjuje ugotovitev Splošnega sodišča v točki 70 te sodbe.
45 Na četrtem mestu, v zvezi s trditvami pritožnice, povzetimi v točki 32 te sodbe, katerih dopustnost Svet izpodbija, je treba opozoriti, da je pritožba v skladu s členom 256 PDEU in členom 58 Statuta Sodišča Evropske unije omejena na pravna vprašanja in da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, drugič, za presojo teh dejstev. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča. Kadar Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz te opredelitve izpeljalo Splošno sodišče (sodba z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točka 158 in navedena sodna praksa).
46 Poleg tega mora pritožnica, kadar trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze, v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika natančno navesti elemente, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njenem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točka 378 in navedena sodna praksa).
47 Prvič, v zvezi s trditvijo pritožnice, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je obstajala poslovna povezava med njo in njenim možem, čeprav je zadnjenavedeni odsvojil svoje delnice v navedenih družbah in je opravljal uradne funkcije v organih teh družb le za to, da bi zagotovil nemoten prenos, je treba ugotoviti, da je ta trditev tesno povezana s prvim pritožbenim razlogom, na katerega se sklicuje pritožnica. Glede na to, da se je temu pritožbenemu razlogu odpovedala, je treba ugotoviti, da o tej trditvi ni več treba odločati. Vsekakor je Sodišče v točkah od 183 do 185 sodbe z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet (C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245), potrdilo, da v točkah 63 in 65 sodbe z dne 6. septembra 2023, Pumpyanskiy/Svet (T‑270/22), Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v bistvu menilo, da za opredelitev moža pritožnice kot „vodilnega poslovneža“ ni bilo treba dokazati, da je ta do datuma sprejetja omejevalnih ukrepov proti njemu še vedno opravljal dejanski in učinkovit nadzor nad temi družbami.
48 Drugič, preostale trditve pritožnice, povzete v točki 32 te sodbe, je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 45 te sodbe, v celoti razglasiti za dopustne. V nasprotju s tem, kar trdi Svet, pritožnica s temi trditvami namreč ne poskuša zgolj izpodbijati ugotovitev in presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ampak graja pravno opredelitev poslovnega razmerja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, pri čemer se sklicuje zlasti na izkrivljanje dokazov.
49 Tretjič, ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 40 do 43 te sodbe, je treba ugotoviti, da Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 70 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da lahko glede na okoliščine dve fizični osebi, kot sta pritožnica in njen mož, čeprav opravljata funkcije v različnih medsebojno povezanih subjektih, delita skupne interese v obliki poslovne povezave in sta zato „povezani“ v smislu merila povezanosti, ker tako ustvarjena poslovna povezava objektivno presega družinsko razmerje med tema osebama.
50 Natančneje, v zvezi z domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča v točki 78 izpodbijane sodbe zadostuje navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, in kot je izrecno razvidno iz točke 77 te sodbe, Splošno sodišče ni spregledalo dejstva, da je bila pri opravljanju svoje funkcije predsednice upravnega odbora fundacije zaposlena na častnem prostovoljskem delovnem mestu, kar ji ni omogočalo nadzora nad njenim poslovanjem. Vendar je pravilno ugotovilo, da ta domnevni neobstoj nadzora, ki izhaja iz dejstva, da je pritožnica v navedeni ustanovi naloge opravljala kot prostovoljka, ni upošteven za ugotovitev, ali je povezana s svojim možem.
51 Splošno sodišče je namreč v točki 78 navedene sodbe v povezavi z njeno točko 70 v skladu z opredelitvijo pojma „povezanosti“ iz točke 63 iste sodbe, ki je v bistvu povzeta v točki 39 te sodbe, pravilno ugotovilo, da je ta povezanost, za katero ni nujno, da se odražata v gospodarski dejavnosti, izhajala iz dejstva, da si je pritožnica s svojim možem delila skupne interese v obliki poslovnega razmerja s tem, da je opravljala funkcije – čeprav prostovoljno in čeprav te funkcije niso omogočale nadzora nad njenim poslovanjem – v fundaciji BF Sinara, ki je bila zadolžena za upravljanje dobrodelnih dejavnosti dveh podjetij, v kateri je bil vključen njen mož.
52 V zvezi z domnevnim izkrivljanjem dokazov, ki naj bi ga Splošno sodišče storilo v točki 70 izpodbijane sodbe, je treba poudariti, da je Splošno sodišče – ne da bi prezrlo vsebino zadevnih dokazov – v točki 69 te sodbe navedlo, da je fundacija BF Sinara opravljala dobrodelne dejavnosti za več velikih podjetij in delovala kot enoten gospodarski subjekt za največje gospodarske družbe Urala. Vendar ni mogoče šteti, da je izkrivilo to dejstvo ali dokaze, na katerih temelji, s tem, da je v točki 70 navedene sodbe navedlo, da je bila ta fundacija „tesno“ povezana zlasti z dvema od teh podjetij in gospodarskih družb, in sicer družbo TMK in skupino Sinara. Splošno sodišče je namreč pri dokazovanju obstoja poslovne povezave med pritožnico in njenim možem ob upoštevanju preudarkov iz prejšnje točke te sodbe lahko upoštevalo preučitev razmerja med, na eni strani, navedeno fundacijo, v kateri je pritožnica opravljala funkcijo predsednice upravnega odbora, ter, na drugi strani, družbo TMK in skupino Sinara, v katerih je, kot je razvidno iz točke 67 izpodbijane sodbe, mož pritožnice opravljal dejavnost na dan sprejetja spornih aktov.
53 Na petem mestu, v zvezi s trditvijo pritožnice, da poslovna povezava, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo med pritožnico in njenim možem, ni dovolj intenzivna, da bi se lahko štelo, da taka povezava objektivno presega skupne interese, ki jih imata običajno člana družine v okviru družinskega razmerja, ki ju povezuje, je treba šteti, da razlogovanje Splošnega sodišča v točki 70 izpodbijane sodbe pravno zadostno dokazuje, da skupni interesi, ki si jih zakonca delita v obliki poslovne povezave, objektivno presegajo zakonski odnos, ki ju povezuje, zaradi tesnih povezav med subjektoma, v katerih ti osebi opravljata svojo dejavnost, in zaradi pomembnosti teh subjektov.
54 Na šestem mestu, v zvezi s trditvijo pritožnice, da uporaba omejevalnih ukrepov za njen položaj ni v skladu s cilji, ki se uresničujejo s členom 21 PEU, in da glede na člen 215 PDEU ne temelji na zadostni povezavi z Rusko federacijo, je treba opozoriti, prvič, da bi to, da bi se stranki dovolilo, da pred Sodiščem prvič navede razlog in trditve, ki jih ni navedla pred Splošnim sodiščem, pomenilo, da se ji dovoli, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži spor, ki je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče. V okviru pritožbe je namreč pristojnost Sodišča omejena na presojo pravne rešitve, ki je bila podana glede tožbenih razlogov in trditev, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji (sodba z dne 17. oktobra 2024, PT Pelita Agung Agrindustri in PT Permata Hijau Palm Oleo/Komisija, C‑112/23 P, EU:C:2024:899, točka 67 in navedena sodna praksa).
55 Vendar se zdi, da pritožnica z zgoraj navedeno trditvijo, in ker v okviru te trditve ni navedena nobena točka izpodbijane sodbe, ne izpodbija pravnega razlogovanja Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi, ampak izpodbija veljavnost merila povezanosti oziroma to, kako je Svet to merilo uporabil za njen posamični položaj glede na člen 21 PEU in člen 215 PDEU, in to neodvisno od tega razlogovanja. V tem smislu je treba ugotoviti, da navaja novo trditev, ki jo je treba zavreči kot nedopustno.
56 Drugič, ker tožeča stranka v delu, v katerem v zvezi s tem napotuje na prvi del tretjega tožbenega razloga, s to trditvijo le delno vnaprej napoveduje podobno trditev, ki jo navaja v okviru tega dela glede spoštovanja načela pravne varnosti, bo ta trditev obravnavana pri preučitvi navedenega dela.
57 Na sedmem mestu, v zvezi s trditvijo, s katero pritožnica Splošnemu sodišču očita, da se je v izpodbijani sodbi oprlo na primere iz sodne prakse, katerih dejanske okoliščine naj bi se bistveno razlikovale od okoliščin v obravnavani zadevi, je treba navesti, da – poleg tega, da pritožnica ne pojasnjuje, kako naj bi taka domnevno neupoštevna sklicevanja vplivala na razlogovanje Splošnega sodišča in na izrek izpodbijane sodbe – je Splošno sodišče te primere iz sodne prakse v točkah 63, 111, 113, 115 in 118 te sodbe navedlo le v zvezi s splošnimi pojmi in pravnimi načeli, ki niso odvisni od dejanskih okoliščin zadev iz navedene sodne prakse.
58 Glede na zgornje preudarke je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
59 Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je v bistvu razsodilo, da so omejevalni ukrepi, ki jih je Svet sprejel glede nje, sorazmerni in ne kršijo niti njenih temeljnih pravic niti načela pravne varnosti.
60 Pritožnica s prvim delom tretjega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 119 in 120 izpodbijane sodbe ugotovilo, da merilo povezanosti ne krši načela pravne varnosti, čeprav je v točkah 114 in 115 te sodbe ugotovilo, da je bilo merilo povezanosti oblikovano zelo široko in nejasno. Pritožnica trdi, da bi moralo Splošno sodišče iz tega sklepati, da taka formulacija ne vsebuje nobenega elementa, ki bi omogočal omejitev obsega diskrecijske pravice Sveta, zlasti pri izbiri oseb, ki bi lahko izpolnjevale navedeno merilo. V nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče razsodilo v točki 111 izpodbijane sodbe, naj bi to privedlo do naključnih rezultatov, kar naj bi poleg tega potrjevalo dejstvo, da naj bi se omejevalni ukrepi Sveta, ki so bili na začetku vojne v Ukrajini sprejeti za 1100 oseb, skupno nanašali le na dva zakonca.
61 Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 116 izpodbijane sodbe zaman poskušalo utemeljiti neomejeno diskrecijsko pravico, podeljeno Svetu, s sklicevanjem na pravni okvir, ki je jasno opredeljen s cilji, ki se uresničujejo z ureditvijo Unije, sprejeto v okviru vojne v Ukrajini, čeprav naj bi pritožnica opravljala le funkcijo člana dobrodelne organizacije, ki nima izvršilnih pooblastil. Pritožnica trdi tudi, da v nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče navedlo v točki 118 izpodbijane sodbe, njen mož po prodaji svojih delnic ni mogel prek nje zaobiti omejevalnih ukrepov, katerih predmet je bil sam, in da taka nevarnost izogibanja, ki naj bi obstajala tudi v primeru dveh oseb, ki sta povezani z družinsko vezjo, vendar ne izpolnjujeta merila povezanosti, ni navedena v razlogih, ki upravičujejo omejevalne ukrepe, ki so ji bili naloženi.
62 Pritožnica z drugim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo ugotovitev, da omejevalni ukrepi zoper njo in njenega moža ne morejo prispevati k uresničitvi cilja spornih aktov, ki naj bi bil, kot naj bi izhajalo iz točke 104 izpodbijane sodbe, izvajanje pritiska na ruske nosilce odločitev, odgovorne za razmere v Ukrajini. Pritožnica glede same sebe trdi, da nima nobenega pomena za vlado Ruske federacije, tako da uvedba omejevalnih ukrepov proti njej ne bi omogočala izvajanja pritiska na to vlado niti povečanja stroškov vojne v Ukrajini za Rusko federacijo. Poleg tega bi bilo nedosledno zahtevati, kot naj bi to storilo Splošno sodišče v točki 104 izpodbijane sodbe, da pritožnica predlaga manj omejujoče omejevalne ukrepe, saj taki ukrepi prav tako ne bi bili primerni za uresničitev zgoraj navedenega cilja.
63 Pritožnica poleg tega navaja, da je Splošno sodišče v točkah 96, 97 in 107 izpodbijane sodbe pripisalo prevelik pomen upoštevnosti rednih pregledov omejevalnih ukrepov. Po njenem mnenju je bila njena uvrstitev večkrat neupravičeno podaljšana, redni pregledi pa so bili deloma opravljeni brez potrebne skrbnosti. Svet naj bi poleg tega spremenil merilo (g) in merilo povezanosti z namenom, da bi to zadnje merilo omejil zgolj na družinsko vez, s čimer naj bi bilo tej instituciji omogočeno, da ohrani omejevalne ukrepe proti njej.
64 Nazadnje, pritožnica meni, da je Splošno sodišče v točkah 98, 99, 105 in 106 izpodbijane sodbe pripisalo prevelik pomen možnostim, da se zaprosi za odobritev uporabe zamrznjenih sredstev ali da se pridobi dovoljenje za potovanje iz humanitarnih razlogov, medtem ko so omejevalni ukrepi zoper njo vsebinsko posegli v bistveno vsebino njenih temeljnih pravic s tem, da so ji odvzeli možnost, da bi skrbela za svoje vnuke, ki so v Švici.
65 Svet prereka utemeljenost trditev pritožnice.
Presoja Sodišča
66 Pritožnica s prvim delom tretjega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 111, od 114 do 116 in od 118 do 120 izpodbijane sodbe ugotovilo, da merilo povezanosti Svetu ne daje preširoke diskrecijske pravice in da zato spoštuje načelo pravne varnosti.
67 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo sodno prakso v zvezi z načelom pravne varnosti, na katero je bilo opozorjeno v točki 38 te sodbe ter v točkah 113 in 115 izpodbijane sodbe, ko je v točkah 114 in 115 zadnjenavedene sodbe presodilo, da diskrecijska pravica, ki je Svetu podeljena, zaradi abstraktne in splošne formulacije merila povezanosti sama po sebi ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti, če ni arbitrarna in ni v nasprotju z zahtevo po predvidljivosti, določeno s tem načelom. Iz te sodne prakse namreč izhaja, da navedeno načelo ni kršeno, ker je zakonodajalec Unije uporabil abstrakten pravni pojem, ne da bi navedel različne konkretne primere, v katerih se lahko uporabi, če so obseg in načini izvajanja diskrecijske pravice, ki iz tega izhaja, dovolj jasno opredeljeni ali določljivi.
68 Splošno sodišče prav tako ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah 116 in od 118 do 120 izpodbijane sodbe presodilo, da se v obravnavanem primeru z merilom povezanosti spoštuje načelo pravne varnosti, ker to merilo spada v pravni okvir, ki ga jasno zamejujejo cilji, ki se uresničujejo z ureditvijo, ki ureja omejevalne ukrepe proti Ruski federaciji, in sicer nevarnost izogibanja omejevalnim ukrepom, ki se želi s tem merilom preprečiti.
69 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da pritožnica ne izpodbija dejstva, ki ga je Splošno sodišče navedlo v točki 117 izpodbijane sodbe, da je merilo povezanosti v njenem primeru pogojeno z „vsebinskim merilom v zvezi z vodilnimi poslovneži“, in sicer merilom (g), ki se v skladu s to točko nanaša na vodilne poslovneže, „ki lahko zagotovijo vire prihodkov, ki omogočajo financiranje ukrepov Rusije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine“, da bi se tako izvajal pritisk na ruske organe, kot je razvidno iz točke 104 izpodbijane sodbe.
70 V tem okviru je Splošno sodišče v točki 118 izpodbijane sodbe v bistvu pravilno opozorilo, da je namen merila povezanosti kot merila, ki je pogojeno z vsebinskim merilom, predvideti ali preprečiti nezanemarljivo tveganje, da bi oseba, za katero veljajo omejevalni ukrepi na podlagi tega vsebinskega merila, lahko izvajala pritisk na osebe, ki so z njo povezane, da bi se izognila učinku ukrepov, ki se nanašajo nanjo, pri čemer je Sodišče v okviru Sklepa 2014/145 že razsodilo, da se z naložitvijo omejevalnih ukrepov osebam, povezanim z drugimi osebami, zoper katere veljajo taki ukrepi, uresničuje tak cilj (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točka 32). Splošno sodišče je torej v točkah 119 in 120 izpodbijane sodbe iz tega pravilno sklepalo, da merilo povezanosti objektivno opredeljuje omejeno kategorijo oseb, tako da je diskrecijska pravica Sveta s tem omejena in v skladu z načelom pravne varnosti.
71 Poleg tega je treba opozoriti, da ni pomembno, da se preveri, ali je tveganje izogibanja izkazano v vsakem konkretnem primeru (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, EU:C:2020:499, točka 66), niti ali povezana oseba ohranja povezavo z dejanji organov, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, niti ali omejevalni ukrepi, ki so ji bili naloženi na podlagi merila povezanosti, omogočajo dosego ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo o omejevalnih ukrepih, ki jih je Unija sprejela proti Ruski federaciji, in sicer izvajanje pritiska na ruske organe (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točke 55, 61 in 63).
72 Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 111 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da čeprav Svet ne more sprejeti omejevalnih ukrepov proti osebam, ki ne izpolnjujejo meril, ki so podlaga za naložitev takih ukrepov, ima široko diskrecijsko pravico pri odločanju, ali jih naloži osebam, ki jih izpolnjujejo. Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 67 te sodbe, širokega polja proste presoje, ki ga ima Svet pri opredelitvi oseb, zoper katere se lahko sprejmejo omejevalni ukrepi na podlagi merila, kot je merilo povezanosti, ni mogoče analizirati, kot da gre za kršitev načela pravne varnosti, prav tako pa Svetu ob upoštevanju tega širokega polja proste presoje in dejstva, da je tako kot v obravnavanem primeru to merilo v skladu z načelom pravne varnosti, ni mogoče očitati, da je kršil to načelo, ker se omejevalni ukrepi, ki jih je sprejel, ne nanašajo na vse fizične osebe, ki lahko izpolnjujejo pogoje, določene z navedenim merilom (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točki 307 in 308 ter navedena sodna praksa).
73 Pritožnica v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču na prvem mestu očita, da je zavrnilo ugotovitev, da omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej in njenemu možu, niso primerni za uresničitev zastavljenih ciljev, in sicer – kot naj bi izhajalo iz točke 104 izpodbijane sodbe – izvajanja pritiska na ruske nosilce odločitev, odgovorne za razmere v Ukrajini.
74 Najprej je treba ugotoviti, da je pritožnica, kot je razvidno iz trditev, povzetih v točki 86 izpodbijane sodbe, trdila le, da uvedba omejevalnih ukrepov proti njej – in ne proti njenemu možu – ne prispeva k uresničitvi ciljev Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena. V teh okoliščinah pritožnica v fazi pritožbe navaja novo trditev v zvezi s svojim možem, tako da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 54 te sodbe, ta trditev – v nasprotju s trditvijo, ki se nanaša nanjo – ni dopustna.
75 Ob upoštevanju te uvodne ugotovitve je treba opozoriti, da je treba za ugotovitev, ali omejevalni ukrepi, ki jih je sprejela Unija, spoštujejo načelo sorazmernosti oziroma ali je poseg v pravice ali svoboščine, zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi omejevanja teh pravic ali svoboščin z aktom Unije, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi, sorazmeren, preveriti, prvič, ali ti ukrepi ustrezajo cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija, drugič, ali glede na ta cilj niso očitno neprimerni, to je, ali niso očitno neprimerni za njegovo uresničitev, in, tretjič, ali ti ukrepi oziroma zadevna omejitev očitno ne presegajo tega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točka 233 in navedena sodna praksa).
76 V obravnavanem primeru zadostuje navesti, da je Splošno sodišče v točkah 102 in 103 izpodbijane sodbe preučilo primernost omejevalnih ukrepov, sprejetih proti pritožnici. V zvezi s tem ob upoštevanju dejstva, da je, kot je bilo navedeno v točkah 70 in 71 te sodbe, namen omejevalnih ukrepov, naloženih osebam, kot je pritožnica, preprečiti tveganje izogibanja omejevalnim ukrepom, ki so bili primarno naloženi družbeniku teh oseb, Splošnemu sodišču v okviru te preučitve primernosti ni bilo treba preveriti, ali so bili omejevalni ukrepi, sprejeti proti pritožnici, primerni tudi za izvajanje pritiska na ruske nosilce odločitev, odgovorne za razmere v Ukrajini.
77 Na drugem mestu, trditev, da naj bi Splošno sodišče v točki 104 izpodbijane sodbe od pritožnice napačno zahtevalo, naj predlaga manj omejujoče ukrepe od tistih, ki so določeni z omejevalnimi ukrepi, ni utemeljena. Splošno sodišče je namreč v tej točki po tem, ko je samo navedlo take manj omejujoče omejevalne ukrepe in ugotovilo, da z njimi ni mogoče enako učinkovito doseči zastavljenih ciljev, ugotovilo, da pritožnica ni navedla drugih primerov takih ukrepov. Vendar Splošno sodišče brez takih primerov ne more nadomestiti opustitve pritožnice, prav tako pa ni mogoče domnevati, da bi Splošno sodišče morebitne alternativne ukrepe, ki bi jih ta pritožnica lahko navedla, nujno štelo za neprimerne (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točka 241).
78 Tretjič, glede trditve, da je Splošno sodišče v točkah od 96 do 99 in v točkah od 105 do 107 izpodbijane sodbe pripisalo prevelik pomen upoštevnosti rednih pregledov omejevalnih ukrepov in možnostim, da se zaprosi za odobritev uporabe sredstev ali pridobi dovoljenje za potovanje iz humanitarnih razlogov, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 96 do 99 te sodbe preučilo te vidike, da bi preverilo, ali se z omejitvijo temeljnih pravic pritožnice z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi glede nje, spoštuje bistvena vsebina teh pravic, nato pa je navedene vidike ponovno preučilo v točkah od 105 do 107 navedene sodbe, da bi opravilo nadzor nad sorazmernostjo posega v njene temeljne pravice. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče navedenim vidikom pripisalo „prevelik pomen“. Pritožnica nikakor ni pojasnila razlogov, iz katerih naj bi jim Splošno sodišče pripisalo „prevelik pomen“, niti napačne uporabe prava, ki naj bi jo tako storilo (glej po analogiji sodbo z dne 26. marca 2026, Pumpyanskiy in drugi/Svet, C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P, EU:C:2026:245, točki 245 in 246).
79 V delu, v katerem pritožnica trdi, da je bila njena uvrstitev večkrat neupravičeno podaljšana, da so bili redni pregledi deloma opravljeni brez zahtevane skrbnosti in da je Svet pozneje spremenil merilo (g) in merilo povezanosti, da bi to merilo omejil zgolj na družinsko vez, zadostuje navesti, da so te trditve nove trditve, s katerimi se poleg tega izpodbijajo drugi akti, sprejeti zoper pritožnico, tako da jih je treba na podlagi sodne prakse, navedene v točki 54 te sodbe, šteti za nedopustne.
80 Glede na zgoraj navedeno je treba tretji pritožbeni razlog in zato pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
81 V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča Sodišče odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena. Člen 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
82 Ker je Svet predlagal, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Galina Evgenyevna Pumpyanskaya poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta Evropske unije.
Podpisi
* Jezik postopka: angleščina.