Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 8. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Politika priseljevanja – Pravica do združitve družine – Direktiva 2003/86/ES – Člen 10(3)(a) – Pravica begunca do združitve družine s starši – Pojem ‚mladoletnik brez spremstva‘ – Prošnja staršev za združitev družine z mladoletnim beguncem, ki je med azilnim postopkom postal polnoleten – Obseg sodbe z dne 12. aprila 2018, A in S (C‑550/16, EU:C:2018:248) – Razumni rok za vložitev te prošnje – Dies a quo – Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja – Interes otroka – Člena 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah “
V zadevi C‑571/24,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberverwaltungsgericht Berlin-Brandenburg (višje upravno sodišče dežele Berlin-Brandenburg, Nemčija) z odločbo z dne 14. maja 2024, ki je na Sodišče prispela 27. avgusta 2024, v postopku
YO,
CT
proti
Bundesrepublik Deutschland,
ob udeležbi
Kreis Bergstraße,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Jarukaitis, predsednik senata, R. Frendo, sodnica, N. Jääskinen, sodnik, M. Condinanzi (poročevalec) in A. Kornezov, sodnika,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: F. Cathagne, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. septembra 2025,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za CT in YO A. Feßenbecker, Rechtsanwältin,
– za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,
– za Evropsko komisijo J. Hottiaux in J. Vondung, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. oktobra 2025
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 10(3)(a) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 22).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med YO in CT, sirskima državljanoma, ki prebivata v Turčiji, ter Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), ker je zadnjenavedena zavrnila njuni prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine z njunim sinom, ki mu je bil v Nemčiji priznan status begunca.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 2 in 8 Direktive 2003/86 je navedeno:
„(2) Ukrepe, ki se nanašajo na združitev družine, je treba sprejeti v skladu z obvezo, da se družina varuje in družinsko življenje spoštuje, kar je poudarjeno v mnogih aktih mednarodnega prava. Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu,] in Listina Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah [(v nadaljevanju: Listina)].
[…]
(8) Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti položaju beguncev zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje. Treba bi bilo torej določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine.“
4 Člen 1 te direktive določa:
„Namen te direktive je določiti pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic.“
5 Člen 2(f) navedene direktive določa:
„V tej direktivi:
[…]
(f) ‚mladoletnik brez spremstva‘ pomeni državljane tretje države ali osebe brez državljanstva, mlajše od osemnajst let, ki prispejo na ozemlje držav članic brez spremstva odrasle osebe, ki je zanje odgovorna po zakonu ali običaju, dokler takšna oseba zanje učinkovito ne poskrbi, ali mladoletnike, ki ostanejo brez spremstva po vstopu na ozemlje držav članic.“
6 Člen 4 iste direktive določa:
„1. Države članice na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV in členu 16, dovolijo vstop in bivanje naslednjim družinskim članom:
[…]
(b) mladoletnim otrokom sponzorja in njegovega zakonskega partnerja
[…]
Starost mladoletnih otrok, omenjenih v tem členu, mora biti pod mejo polnoletnosti, ki jo določa zakon države članice, in ne smejo biti poročeni.
[…]
2. Države članice lahko z zakoni ali predpisi na podlagi te direktive in v skladu s pogoji, določenimi v Poglavju IV, dovolijo vstop in bivanje naslednjim družinskim članom:
(a) sorodnikom [prednikom] sponzorja ali njegovega zakonca v prvem kolenu v ravni vrsti, če jih le-ta vzdržujeta in v državi izvora nimajo ustrezne družinske podpore;
[…]“
7 Člen 5 Direktive 2003/86 določa:
„1. Države članice odločijo, ali naj za uveljavljanje pravice do združitve družine prošnjo za vstop in bivanje pristojnim organom države članice predloži sponzor ali družinski člani.
[…]
5. Pri obravnavanju prošnje države članice ustrezno upoštevajo interese mladoletnih otrok.“
8 Člen 7(1) te direktive določa, da lahko države članice zahtevajo, da oseba, ki je predložila prošnjo za združitev družine, zagotovi dokaze, da ima sponzor stanovanje, zdravstveno zavarovanje in sredstva, glede katerih so izpolnjene zahteve, naštete v navedeni določbi.
9 Člen 10(3) navedene direktive določa:
„Če je begunec mladoletnik brez spremstva, države članice:
(a) dovolijo vstop in bivanje zaradi združitve družine z njegovimi sorodniki [predniki] v prvem kolenu v ravni črti brez uporabe pogojev, določenih v členu 4(2)(a);
[…]“
10 Člen 12(1) iste direktive določa:
„Z odstopanjem od člena 7 države članice od begunca in/ali njegovih družinskih članov ne zahtevajo, da v zvezi s prošnjami za tiste družinske člane, omenjene v členu 4(1), zagotovijo dokaz, da begunec izpolnjuje zahteve, določene v členu 7.
Brez poseganja v mednarodne obveznosti, če je združitev družine mogoča v tretji državi, s katero ima sponzor in/ali družinski član posebne vezi, lahko država članica zahteva, da se zagotovi dokaz, omenjen v prvem pododstavku.
Države članice lahko zahtevajo, da begunec izpolni pogoje, omenjene v členu 7(1), če prošnja za združitev družine ni predložena v roku treh mesecev po odobritvi statusa begunca.“
11 Člen 16(1)(a) Direktive 2003/86 določa:
„Države članice lahko v naslednjih okoliščinah zavrnejo prošnjo za vstop in bivanje zaradi združitve družine ali, če je ustrezno, prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana:
(a) če pogoji, določeni v tej direktivi, niso več izpolnjeni.
[…]“
Nemško pravo
12 Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet (zakon o prebivanju, delu in vključevanju tujcev na zveznem ozemlju) v različici, objavljeni 25. februarja 2008 (BGBl. 2008 I, str. 162), kakor je bila spremenjena z zakonom z dne 8. maja 2024 (BGBl. I, str. 152) (v nadaljevanju: AufenthG), v členu 6(3) določa:
„Za bivanje za daljše obdobje je potreben vizum za zvezno ozemlje (nacionalni vizum), ki mora biti izdan pred vstopom na to ozemlje. Navedeni vizum se izda v skladu s predpisi, ki urejajo dovoljenje za začasno prebivanje, modro karto EU, dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja (izkaznica ICT), izkaznico za rezidenta za neomejen čas in dovoljenje za dolgotrajno prebivanje – EU. […]“
13 Člen 25 AufenthG, naslovljen „Prebivanje iz humanitarnih razlogov“, v odstavku 2 določa:
„Tujcu se izda dovoljenje za začasno prebivanje, če mu je Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija) priznal status begunca v smislu člena 3(1) Asylgesetz [(zakon o azilu)] ali subsidiarno zaščito v smislu člena 4(1) zakona o azilu. […]“
14 Člen 36 AufenthG, naslovljen „Pridružitev staršev in drugih družinskih članov“, določa:
„(1) […] Dovoljenje za začasno prebivanje se izda staršem mladoletnega tujca, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi […] člena 25(2) […], če na nemškem ozemlju ni starša, ki bi bil pristojen za mladoletnika.
(2) Drugim družinskim članom tujca se lahko dovoljenje za začasno prebivanje izda zaradi združitve družine, če je to potrebno, da se prepreči izredno trpljenje. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 Sin tožečih strank v postopku v glavni stvari, rojen 31. januarja 1999, je na nemško ozemlje vstopil 6. avgusta 2015, ko je bil star 16 let. 3. junija 2016, ko je bil star 17 let, je vložil prošnjo za azil, pri čemer ga je zastopala skrbnica.. Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija) mu je z odločbo z dne 15. maja 2017 priznal status begunca. Takrat je bil star 18 let in tri mesece.
16 Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari trdita, da najprej nista vložili prošnje za združitev družine s svojim sinom, ker so zadnjenavedenega med azilnim postopkom in po tem, ko mu je bil priznan status begunca, njegova skrbnica, odvetnik, različni organi, pristojni na področju tujcev, in organizacija za begunce večkrat obvestili, da je v skladu s sodno prakso Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) pravica staršev do združitve z njunim otrokom, ki mu je bil priznan status begunca na podlagi člena 36(1) AufenthG, prenehala, ko je ta otrok postal polnoleten (Bundesverwaltungsgericht, sodba z dne 18. aprila 2013 – 10 C 9/12 – BVerwG:2013:180413U10C9.12.0, točka 17 in naslednje).
17 Sodišče je v sodbi A in S (C‑550/16, v nadaljevanju: sodba A in S, EU:C:2018:248) razsodilo, da je treba člen 2, uvodni stavek in točka (f), Direktive 2003/86 v povezavi s členom 10(3)(a) te direktive razlagati tako, da je treba za „mladoletnika“ v smislu te določbe šteti državljana tretje države, ki je bil ob vstopu na ozemlje države članice in ob vložitvi prošnje za azil v tej državi star manj kot 18 let, vendar je med azilnim postopkom postal polnoleten in mu je bil nato priznan status begunca. Sodišče je v točki 61 te sodbe pojasnilo, da je treba v takem položaju prošnjo za združitev družine, podano na podlagi tega člena 10(3)(a), vložiti v „razumnem roku“, in sicer načeloma v treh mesecih od datuma, ko je bil zadevnemu „mladoletniku“ priznan status „begunca“.
18 Sin tožečih strank iz postopka v glavni stvari je po seznanitvi s to sodbo z dopisom z dne 24. aprila 2018 nacionalni organ, pristojen za tujce, nemško veleposlaništvo v Turčiji in generalni konzulat Nemčije v Istanbulu (Turčija) zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje za starše zaradi združitve družine. Preventivno je zaprosil tudi za vrnitev v prejšnje stanje, kar zadeva trimesečni rok, v katerem je treba v skladu s sodbo A in S načeloma vložiti zahtevo za združitev.
19 Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta z dopisom z dne 11. julija 2018 pri nemškem veleposlaništvu v Ankari (Turčija) in pri generalnem konzulatu Nemčije v Istanbulu zaprosili za izdajo vizumov zaradi združitve družine. Na generalnem konzulatu v Istanbulu sta se zglasili 20. novembra 2018, da bi prošnjo vložili osebno.
20 Ta generalni konzulat je z odločbama z dne 10. aprila 2019 ti prošnji zavrnil z obrazložitvijo, da pravica staršev begunca do združitve družine obstaja le do datuma, ko ta postane polnoleten, in da starša prošnje nikakor nista vložila v najkrajšem možnem času po tem, ko je bil njunemu sinu priznan status begunca.
21 Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta 14. avgusta 2019 zoper ti odločbi vložili tožbo pri Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija), ki jo je s sodbo z dne 30. marca 2021 zavrnilo. To sodišče je menilo, da je pravica staršev do združitve družine na podlagi člena 36(1) AufenthG pogojena s tem, da je njun otrok na dan sprejetja upravne ali sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o vsebini, mladoleten. Po mnenju navedenega sodišča te nacionalne določbe ni mogoče razlagati drugače v okviru razlage, ki je v skladu s pravom Unije. Poleg tega tožeči stranki iz postopka v glavni stvari nista mogli zahtevati združitve družine s svojim sinom na podlagi člena 10(3)(a) Direktive 2003/86, ker svoje prošnje nista vložili v trimesečnem roku, ki ga je Sodišče načeloma določilo v sodbi A in S. Nič naj ne bi upravičevalo določitve daljšega roka ali odloženega začetka teka tega roka. Navedeno sodišče je pojasnilo, prvič, da vrnitev v prejšnje stanje ali „dopustitev“ zaradi višje sile v obravnavanem primeru ni mogoča in, drugič, da se stranka, ki prostovoljno ne ukrepa pravočasno, ker meni, da njena prošnja ali pravno sredstvo ne bi uspela, ne more sklicevati na bistveno oviro.
22 Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta zoper to sodbo vložili pritožbo pri Oberverwaltungsgericht Berlin-Brandenburg (višje upravno sodišče dežele Berlin-Brandenburg, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.
23 To sodišče v skladu s trditvami tožečih strank iz postopka v glavni stvari navaja, da jima ni mogoče očitati nespoštovanja trimesečnega roka, ki izhaja iz sodbe A in S, ker pred razglasitvijo te sodbe nista mogli razumno pričakovati, da bo prošnja za združitev družine uspešna. Tak predlog namreč takrat glede na sodno prakso Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) in prakso odločanja nemških organov, ki izhaja iz nje in s katero sta bili tožeči stranki iz postopka v glavni stvari seznanjeni, ni imel nobene možnosti za uspeh. Poleg tega begunec in njegovi starši pred razglasitvijo navedene sodbe niso mogli vedeti za obstoj tega trimesečnega roka.
24 Zato predložitveno sodišče meni, da takega roka v položajih, kakršen je položaj tožečih strank iz postopka v glavni stvari, ni mogoče uporabiti brez prilagoditve. Zato se sprašuje, ali je treba v takih okoliščinah začetek tega roka določiti na drug datum, kot je datum priznanja statusa begunca mladoletnemu sponzorju, na 12. april 2018, ko je bila izdana sodba A in S, ali pa je mogoče uporabiti daljši rok. Posledično, ker to sodišče ocenjuje, da je mogočih več rešitev, meni, da je v zvezi s tem potrebno pojasnilo Sodišča.
25 V teh okoliščinah je Oberverwaltungsgericht Berlin-Brandenburg (višje upravno sodišče dežel Berlin-Brandenburg) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se rok treh mesecev od priznanja statusa begunca, ki ga je treba v skladu s sodbo [z dne 12. aprila 2018, A in S (C‑550/16, EU:C:2018:248),] upoštevati pri prošnji za združitev družine, vloženi na podlagi člena 10(3)(a) [Direktive 2003/86], če je bil sponzor ob vstopu na ozemlje države članice in vložitvi prošnje za azil v tej državi mlajši od 18 let, vendar je med azilnim postopkom postal polnoleten, nespremenjeno uporablja tudi, če je v času izdaje [te sodbe] ta rok že potekel, vendar v skladu s prakso [nacionalnih] organov v tem času in sodno prakso najvišjih sodišč te države članice za begunca, ki je že postal polnoleten, ni bilo obetavnih možnosti, da bi vložil prošnjo za združitev družine?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali rok v takih primerih začne teči šele pozneje ali se takrat uporablja daljši rok?“
Vprašanji
26 Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(3)(a) Direktive 2003/86 razlagati tako, da je treba, če je državljan tretje države, ki je na ozemlje države članice vstopil kot „mladoletnik brez spremstva“, med postopkom obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito dosegel polnoletnost in mu je bil priznan status begunca pred razglasitvijo sodbe A in S, prošnjo njegovih staršev za združitev družine načeloma vložiti v treh mesecih od datuma, ko je bil zadevnemu mladoletniku priznan status „begunca“, kakor je določen v tej sodbi, v položaju, v katerem pred razglasitvijo navedene sodbe taka prošnja za begunca, ki je postal polnoleten, glede na sodno prakso najvišjih sodišč zadevne države članice in prakso odločanja pristojnih nacionalnih organov ni imela nobene možnosti za uspeh.
27 V skladu s členom 1 Direktive 2003/86 je namen te direktive določiti pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic.
28 V zvezi s tem iz uvodne izjave 8 te direktive izhaja, da ta za begunce določa ugodnejše pogoje za uveljavljanje te pravice do združitve družine, saj je treba njihovemu položaju posvetiti posebno pozornost iz razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje.
29 Eden od teh ugodnejših pogojev se nanaša na združitev družine s predniki begunca v prvem kolenu v ravni črti. Kot je Sodišče že ugotovilo, medtem ko je na podlagi člena 4(2)(a) Direktive 2003/86 možnost take združitve načeloma prepuščena diskreciji vsake države članice in za to možnost velja med drugim pogoj, da prednike v prvem kolenu v ravni vrsti vzdržuje sponzor in da v državi izvora nimajo ustrezne družinske podpore, člen 10(3)(a) te direktive določa izjemo od tega načela, na podlagi katere imajo mladoletni begunci brez spremstva pravico do take združitve, za katero pa ne velja niti diskrecijska pravica držav članic niti pogoji, določeni v tem členu 4(2)(a). Tako navedeni člen 10(3)(a) državam članicam nalaga natančno pozitivno obveznost, ki ji ustreza jasno opredeljena pravica, in je posebej namenjen zagotavljanju večje zaščite tistim beguncem, ki so „mladoletniki brez spremstva“ (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Landeshauptmann von Wien (Združitev družine z mladoletnim beguncem), C‑560/20, EU:C:2024:96, točki 33 in 52 ter navedena sodna praksa).
30 V zvezi s tem je Sodišče v točki 64 sodbe A in S že odločilo, da je treba člen 2, uvodni stavek in točka (f), Direktive 2003/86, ki opredeljuje pojem „mladoletniki brez spremstva“, v povezavi s členom 10(3)(a) te direktive razlagati tako, da je treba za „mladoletnika“ v smislu te določbe šteti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je ob vstopu na ozemlje države članice in ob vložitvi prošnje za azil v tej državi stara manj kot 18 let, vendar med azilnim postopkom postane polnoletna in ji je pozneje priznan status begunca.
31 Če bi bila namreč pravica do združitve družine iz člena 10(3)(a) Direktive 2003/86 odvisna od trenutka, ko pristojni nacionalni organ formalno sprejme odločbo, s katero zadevni osebi prizna status „begunca“, in zato od večje ali manjše hitrosti, s katero ta organ obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, bi bil ogrožen polni učinek te določbe in bi bilo to v nasprotju ne zgolj s ciljem te direktive, ki je spodbujanje združitve družine in – v zvezi s tem – odobritev posebnega varstva beguncem, zlasti mladoletnikom brez spremstva, temveč tudi z načeloma enakega obravnavanja in pravne varnosti (sodba A in S, točka 55).
32 Kar zadeva rok, v katerem je treba vložiti prošnjo za združitev družine z mladoletnim beguncem sponzorjem, je treba poudariti, da Direktiva 2003/86 ne določa izrecno, do kdaj lahko mladoletni begunec zaprosi za pravico do združitve družine iz njenega člena 10(3)(a).
33 Glede na to je Sodišče v točki 61 sodbe A in S razsodilo tudi, da ne bi bilo združljivo s ciljem člena 10(3)(a) Direktive 2003/86, da bi se za združitev družine begunec, ki je bil ob vložitvi prošnje za azil mladoletnik brez spremstva, vendar je med postopkom v zvezi s to prošnjo postal polnoleten, „brez časovne omejitve“ skliceval na pravico iz tega člena, zato mora biti prošnja za združitev družine vložena v razumnem roku. Sodišče je prav tako menilo, da ima pri določitvi takega razumnega roka rešitev, ki jo je sprejel zakonodajalec Unije v podobnem kontekstu člena 12(1), tretji odstavek, te direktive, okvirno vrednost, tako da je treba šteti, da mora biti prošnja za združitev družine, oblikovana na podlagi člena 10(3)(a) navedene direktive, načeloma v teh okoliščinah vložena v roku treh mesecev od dneva, ko je bil zadevnemu mladoletniku priznan status „begunca“.
34 Iz te sodbe tako na eni strani izhaja, da je treba v takem položaju prošnjo za združitev družine vložiti v „razumnem roku“ in da je začetek teka tega roka datum, ko je bil zadevnemu mladoletniku priznan status begunca. Na drugi strani ima navedeni trimesečni rok „okvirno vrednost“ za določitev te razumnosti, tako da je treba tako zahtevo „načeloma“ vložiti v takem trimesečnem roku. Vendar to ne izključuje prilagoditve tega roka v posebnih primerih.
35 Spomniti je namreč treba, da razumnosti roka ni mogoče presojati s sklicevanjem na abstraktno določeno natančno zgornjo mejo, ampak jo je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na posebne okoliščine zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Réexamen Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX-II, EU:C:2013:134, točki 29 in 33).
36 V obravnavanem primeru so dvomi predložitvenega sodišča povezani s posebnimi okoliščinami postopka v glavni stvari, ki se nanašajo zlasti na to, prvič, da se je ta trimesečni rok na dan razglasitve sodbe A in S načeloma že iztekel in, drugič, da pred to razglasitvijo prošnja za združitev družine, ki so jo vložili starši begunca, ki je med tem, ko je bila njegova prošnja za azil obravnavana, postal polnoleten, glede na sodno prakso višjih sodišč zadevne države članice in glede na prakso odločanja pristojnih nacionalnih organov ni imela nobene možnosti za uspeh.
37 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 51(1) Listine države članice pri izvajanju prava Unije spoštujejo pravice in upoštevajo načela iz Listine ter spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.
38 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa morajo države članice, zlasti njihova sodišča in pristojni nacionalni organi, ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne opirajo na tako razlago sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Landeshauptmann von Wien (Združitev družine z mladoletnim beguncem), C‑560/20, EU:C:2024:96, točka 48 in navedena sodna praksa).
39 Kakor je Sodišče že razsodilo, je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju člena 7 in člena 24(2) in (3) Listine – kot je med drugim razvidno iz besedila uvodne izjave 2 in iz člena 5(5) te direktive – ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za združitev družine razlagati v korist zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja (sodba z dne 30. januarja 2024, Landeshauptmann von Wien (Združitev družine z mladoletnim beguncem), C‑560/20, EU:C:2024:96, točka 50 in navedena sodna praksa).
40 To velja zlasti za člen 10(3)(a) Direktive 2003/86, katerega namen je posebej spodbujati združitev mladoletnih beguncev brez spremstva s starši, da bi se tem mladoletnikom zagotovilo večje varstvo zaradi njihove posebne ranljivosti, in ki je zato posebej pomemben za učinkovito spoštovanje temeljnih pravic, določenih v členu 7 ter členu 24(2) in (3) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2024, Landeshauptmann von Wien (Združitev družine z mladoletnim beguncem), C‑560/20, EU:C:2024:96, točka 51).
41 Zato morajo pristojni nacionalni organi in sodišča držav članic, ki odločajo o prošnji za združitev družine, glede na pomen zadevnih interesov in za zagotovitev združitve mladoletnih beguncev brez spremstva s starši upoštevati vse okoliščine vsake zadeve, da bi ugotovili, ali rok, v katerem je bila prošnja vložena, izpolnjuje pogoj, da je razumen. Natančneje, presoditi morajo, ali je mogoče tako prošnjo, tudi če je bila vložena po izteku roka, ki načeloma traja tri mesece in ki teče od datuma, ko je bil mladoletniku priznan status „begunca“, vseeno šteti za dopustno ob upoštevanju vseh posebnih okoliščin, na katere se sklicuje prosilec in ki so značilne za zadevo, o kateri odločajo, zlasti razlogov, ki so privedli do prekoračitve tega roka, in skrbnosti, ki so jo izkazali sponzor ali njegovi družinski člani.
42 V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče, na prvem mestu, upoštevati okoliščino, da je dejansko stanje v postopku v glavni stvari nastalo pred razglasitvijo sodbe A in S, v kateri je Sodišče prvič razsodilo, da je treba prošnjo za združitev družine, vloženo v položaju, v katerem je imel sponzor ob vložitvi prošnje za azil status „mladoletnika brez spremstva“, vendar je med postopkom v zvezi s to prošnjo postal polnoleten, vložiti v razumnem roku, in sicer načeloma v treh mesecih od datuma, ko je bil mladoletniku priznan status „begunca“. Pred razglasitvijo te sodbe namreč niti sponzor niti njegovi starši niso mogli vedeti za obstoj takega roka.
43 Na drugem mestu, to sodišče mora upoštevati dejstvo, da starši sponzorja, ki je bil ob vložitvi svoje prošnje za azil mladoleten, vendar je postal polnoleten, ko mu je bil priznan status begunca, prošnje za združitev družine niso vložili takoj po tem priznanju, ker so tega sponzorja pristojni nacionalni organi med drugim obvestili, da taka prošnja v zvezi z mladoletnikom, ki je med azilnim postopkom postal polnoleten, glede na sodno prakso višjih nemških sodišč in prakso odločanja teh organov, kakor ju je nemška vlada poleg tega potrdila med postopkom v tej zadevi, nima nobene možnosti za uspeh.
44 Na tretjem mestu, navedeno sodišče mora upoštevati dejstvo, da je sin tožečih strank iz postopka v glavni stvari prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje za svoja starša zaradi združitve družine vložil 24. aprila 2018, to je le dvanajst dni po razglasitvi sodbe A in S. Taka okoliščina je lahko indic skrbnosti, ki sta jo ti tožeči stranki izkazali pri uveljavljanju pravice do združitve družine, in njune dobre vere.
45 Glede na vse zgornje preudarke je treba na vprašanji za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 10(3)(a) Direktive 2003/86 razlagati tako, da je treba, kadar je državljan tretje države, ki je na ozemlje države članice vstopil kot „mladoletnik brez spremstva“, med postopkom obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito dosegel polnoletnost in mu je bil priznan status begunca pred razglasitvijo sodbe A in S, prošnjo njegovih staršev za združitev družine vložiti v razumnem roku od datuma, ko je bil zadevnemu mladoletniku priznan status „begunca“. Razumnost tega roka je treba presojati glede na vse okoliščine posamezne zadeve.
Stroški
46 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 10(3)(a) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine
je treba razlagati tako, da
je treba, kadar je državljan tretje države, ki je na ozemlje države članice vstopil kot „mladoletnik brez spremstva“, med postopkom obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito dosegel polnoletnost in mu je bil priznan status begunca pred razglasitvijo sodbe z dne 12. aprila 2018, A in S (C‑550/16, EU:C:2018:248), prošnjo njegovih staršev za združitev družine vložiti v razumnem roku od datuma, ko je bil zadevnemu mladoletniku priznan status „begunca“. Razumnost tega roka je treba presojati glede na vse okoliščine posamezne zadeve.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.