I.

Uvod

1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(3) Okvirnega sklepa Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku ( 2 ) ter na člen 8, od (2) do (4), člen 17(1) in člen 19 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji ( 3 ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 ( 4 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka pred Sąd Okręgowy w Gdańsku (regionalno sodišče v Gdansku, Poljska), v katerem naj bi to sodišče v zvezi z osebo AV izdalo sodbo, s katero bo izrečena enotna kazen, v kateri se bo med drugim upoštevala kazen odvzema prostosti, ki jo je izreklo sodišče druge države članice in se izvršuje na Poljskem.

3.

Postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, omogoča izrek enotne kazni na podlagi več kazni, izrečenih v več obsodilnih sodbah. Kadar take sodbe izdajo sodišča različnih držav članic, se ob izvajanju postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, postavljajo vprašanja o njegovi združljivosti z okvirnima sklepoma 2008/675 in 2008/909.

4.

Ta zadeva Sodišču ponuja priložnost, da pojasni povezavo med pravili, določenimi v teh okvirnih sklepih. Natančneje, ugotoviti bo treba, ali se prejšnja obsodba, izrečena v državi članici, lahko upošteva v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, če je bila izvršitev te prejšnje obsodbe prenesena v državo članico, v kateri mora biti izdana sodba, s katero se izreče enotna kazen.

5.

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj odloči, da je treba člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 glede na uvodno izjavo 14 tega sklepa razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje temu, da sodišče države članice v novem kazenskem postopku, ki vključuje postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, upošteva prejšnjo obsodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice in katere izvršitev je bila prenesena v državo članico, v kateri poteka ta postopek, v skladu s pravili iz Okvirnega sklepa 2008/909. Sodišče, pred katerim poteka postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, se mora vseeno po preučitvi vsakega primera posebej glede na konkretni položaj prepričati, da tak postopek ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka navedeni postopek, niti jih ne razveljavlja ali revidira. Izvajanje postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, zlasti ne sme privesti do tega, da se izreče enotna kazen, ki je nižja od prvotne kazni, ki izhaja iz obsodilne sodbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, ali da se odpravijo učinki te sodbe.

6.

Sodišču bom predlagal tudi, naj odloči, da je treba člen 8, člen 17(1) in člen 19 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da država članica izvaja postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, pod pogojem, da se v tem postopku upošteva načelna obveznost, ki jo ima pristojni organ države članice izvršiteljice, da prizna sodbo, ki mu je bila posredovana, in da izvrši kazensko sankcijo v dolžini in obliki, ki ustrezata dolžini in obliki sankcije, določenima v sodbi, ki jo je izdala država članica izdajateljica. Dolžina ali oblika prvotne obsodbe, ki je predmet postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, bi se pred izdajo navedene sodbe glede na okoliščine lahko prilagodili le v strogih mejah, določenih v členu 8, od (2) do (4), tega okvirnega sklepa.

II.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

1.

Okvirni sklep 2008/675

7.

V uvodnih izjavah 2, 3, 6, 7 in 14 Okvirnega sklepa 2008/675 je navedeno:

8.

V skladu s členom 1(1) Okvirnega sklepa 2008/675 je njegov „[n]amen […] opredeliti pogoje, pod katerimi se v kazenskem postopku proti določeni osebi v državi članici upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah“.

9.

Člen 3 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Upoštevanje obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v novem kazenskem postopku“, določa:

2.

Okvirni sklep 2008/909

10.

Člen 1 Okvirnega sklepa 2008/909 določa:

11.

Člen 3 Okvirnega sklepa 2008/909 določa:

12.

Člen 8 Okvirnega sklepa 2008/909, naslovljen „Priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije“, določa:

13.

Člen 17 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Pravo, ki ureja izvrševanje“, v odstavku 1 določa:

14.

Člen 19 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Amnestija, pomilostitev in ponovni pregled sodbe“, določa:

B.

Poljsko pravo

15.

Člen 85(4) ustawa – Kodeks karny (zakon o kazenskem zakoniku) ( 5 ) z dne 6. junija 1997 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

16.

Člen 114a kazenskega zakonika določa:

–

se uporabi zakon, ki velja v kraju obsodbe. […]

III.

Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

17.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bila oseba AV obsojena s štirimi posamičnimi sodbami, od katerih so tri izdala poljska sodišča, eno pa nemško sodišče.

18.

Oseba AV je 31. julija 2018 pri predložitvenem sodišču vložila predlog, naj se v zvezi z njo izda sodba, s katero bo izrečena enotna kazen. Po navedbah tega sodišča sta izvršljivi dve obsodbi, in sicer na eni strani obsodba na kazen, ki jo je Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu, Nemčija) izreklo s sodbo z dne 15. februarja 2017 in ki jo mora oseba AV prestajati od 1. septembra 2016 do 29. novembra 2021, in na drugi strani obsodba na kazen, ki jo je predložitveno sodišče izreklo s sodbo z dne 24. februarja 2010 in ki jo mora oseba AV prestajati od 29. novembra 2021 do 30. marca 2030. Sodba Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu) je bila s sklepom predložitvenega sodišča z dne 12. januarja 2018 priznana za izvršitev na Poljskem. To sodišče pojasnjuje, da je bila v tem sklepu pravna kvalifikacija dejanj opredeljena v skladu s poljskim pravom, da je bilo navedeno, da je enotna kazen v višini petih let in treh mesecev odvzema prostosti izvršljiva, in da gre za kazen, ki je po dolžini enaka kazni, izrečeni s sodbo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu).

19.

Oseba AV je v predlogu za izrek sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, trdila, da ker je bila sodba Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu) priznana za izvršitev na Poljskem, so pogoji za izdajo sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, izpolnjeni in da bi bilo treba to sodbo izdati ob upoštevanju načela absolutne absorpcije.

20.

Oseba AV je v podporo predlogu poudarila obstoj sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen in ki jo je predložitveno sodišče izdalo 29. januarja 2014 in v kateri je obsodbo, ki je bila izrečena s sodbo Landgericht Göttingen (deželno sodišče v Göttingenu, Nemčija) z dne 13. marca 2012, priznano za izvršitev na Poljskem, združilo z obsodbo, izrečeno s sodbo predložitvenega sodišča. To je pojasnilo, da je ta sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen, postala pravnomočna.

21.

Glede na te elemente predložitveno sodišče navaja, da se spopada z vprašanjem, ali upoštevne določbe okvirnih sklepov 2008/675 in 2008/909 nasprotujejo temu, da se v na Poljskem izdani sodbi, s katero se izreče enotna kazen, lahko upoštevajo obsodbe, izrečene v tej državi članici, in obsodbe, izrečene v drugi državi članici, ki so priznane za njihovo izvršitev na Poljskem.

22.

Predložitveno sodišče poleg tega pojasnjuje, da se v skladu s členom 85(4) kazenskega zakonika v povezavi s členom 114a tega zakonika v poljskem pravu v sodbi, s katero se izreče enotna kazen, ne upoštevajo obsodbe, ki jih v drugi državi članici izda sodišče, pristojno za kazenske zadeve.

23.

Glede postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, predviden v poljskem pravu, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je sodba, s katero se konča ta postopek, na meji med meritorno sodbo in izvršitvijo kazni ter da so v njej upoštevane obsodbe, izrečene v sodbah, ki so postale pravnomočne, da bi se „popravila“ pravna reakcija na storjena kazniva dejanja, ki bi lahko bila predmet enega samega postopka, in tako „racionalizirale kazni“, ne da bi sodba, s katero se izreče enotna kazen, pomenila poseganje v zadevne posamične sodbe. Sodba, s katero se izreče enotna kazen, zlasti ne posega v ugotovitev krivde storilca danega kaznivega dejanja, kot je navedena v meritorni sodbi.

24.

Po mnenju predložitvenega sodišča bi se s tem, da bi se v okviru sodbe, s katero se izreče enotna kazen, upoštevale na eni strani obsodbe, ki so bile izrečene v eni državi članici in so priznane za izvršitev v drugi državi članici, in na drugi strani obsodbe, izrečene v tej državi članici, omogočila presoja celotne kaznive dejavnosti osebe, v zvezi s katero je bilo izrečenih več obsodb. To naj bi prispevalo k ustvarjanju „skupnega območja pravice“.

25.

Poleg tega, ker je sodba, izrečena v eni državi članici, priznana za izvršitev v drugi državi članici v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2008/909, bi bilo treba po mnenju predložitvenega sodišča šteti, da ta sodba postane podlaga za vse odločbe v zvezi s postopkom in izvršitvijo, ki jih morajo izdati sodišča države članice, v kateri mora biti izvršena. Sodba, priznana za izvršitev v drugi državi članici, naj bi tako postala del pravnega reda te države članice in naj bi morala biti izvršena v skladu z njegovimi določbami, kar naj bi sicer jasno izhajalo iz člena 17(1) Okvirnega sklepa 2008/909.

26.

Nazadnje, po mnenju predložitvenega sodišča bi nezmožnost izdaje sodbe, s katero se izreče enotna kazen, v kateri bi se upoštevale obsodbe, izrečene v eni državi članici in priznane za izvršitev v drugi državi članici, pomenila, da bi bil državljan, ki je bil večkrat obsojen v eni sami državi članici, v ugodnejšem položaju kot državljan, ki je bil obsojen v različnih državah članicah. Torej bi bilo treba na ravni Unije zagotoviti enako obravnavanje državljanov, ki so v podobnem položaju.

27.

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Gdańsku (regionalno sodišče v Gdansku, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

28.

Poljska, češka, španska in madžarska vlada ter Evropska komisija so vložile pisna stališča. Poljska, češka in španska vlada ter Komisija so v predpisanem roku odgovorile na vprašanja, ki jih je za pisni odgovor postavilo Sodišče.

IV.

Analiza

29.

Predložitveno sodišče poziva Sodišče k razlagi člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 na eni strani ter člena 8, od (2) do (4), člena 17(1), prvi stavek, in člena 19 Okvirnega sklepa 2008/909 na drugi strani.

30.

To sodišče želi v bistvu izvedeti, ali je treba te določbe razlagati tako, da nasprotujejo temu, da sodišče države članice, v kateri mora biti v skladu z Okvirnim sklepom 2008/909 izvršena kazen odvzema prostosti, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, izda sodbo, s katero se izreče enotna kazen, v kateri se upoštevajo kazni, ki so jih izrekla sodišča teh dveh držav članic.

31.

Predložitveno sodišče želi dobiti pojasnila o razlagi navedenih določb, pri čemer pojasnjuje, da člen 85(4) kazenskega zakonika v povezavi s členom 114a istega zakonika izključuje izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, če se v njej upošteva obsodba, ki jo je izreklo sodišče druge države članice.

32.

Pred odločitvijo o tem, ali mora sodišče države članice, ki odloča o predlogu za združitev kazni, upoštevati prejšnjo obsodbo, izrečeno v drugi državi članici, je treba predstaviti nekaj pripomb o tej vrsti postopka.

A.

Uvodne ugotovitve o združitvi kazni

33.

Namen združitve kazni, ki ima na Poljskem obliko postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, se na splošno uporablja v primeru realnega steka kaznivih dejanj. Realni stek kaznivih dejanj zajema položaj, v katerem oseba stori več kaznivih dejanj, ki niso ločena s pravnomočno obsodbo. Zadevni osebi je mogoče soditi za ta različna dejanja v okviru ločenih postopkov, ki lahko glede na okoliščine potekajo pred sodišči različnih držav članic. Z združitvijo kazni je tako mogoče zagotoviti enotnost obravnave primera, ko se o kaznivih dejanjih v steku odloča v istem postopku, in primera, ko se o njih odloča ločeno.

34.

Z združitvijo prvotnih kazni se naloži enotna kazen, katere obseg ustreza prvotni kazni, določeni za kaznivo dejanje, za katero se naloži najvišja kazen, ki bo tako „absorbirala“ prvotne kazni, ki so določene za druga kazniva dejanja in se obravnavajo, kot da so vključene v najvišjo kazen. Obsojena oseba bo prestala le to kazen. Gre za pravno fikcijo, na podlagi katere je mogoče sklepati, da so vse kazni tako izvršene hkrati in vzporedno. Z združitvijo kazni se je zato mogoče izogniti preprosti kumulaciji prvotnih kazni oziroma dejanski kumulaciji, s katero se naložijo vse kazni, povezane z vsakim od kaznivih dejanj v steku, ki se tako izvršijo ločeno in kumulativno. Ta združitev se lahko izreče, ko se več kaznivih dejanj preganja v okviru enega samega postopka, in sicer z obsodilno sodbo, ali v okviru ločenih postopkov, in sicer v postopku za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen.

35.

Ker se izogiba matematičnemu seštevanju, je združitev kazni mehanizem, s katerim je mogoče skrajšati dolžino kazni, ki jih bo oseba, ki je storila več kaznivih dejanj v steku in ki je bila posledično obsojena večkrat, morala nazadnje prestati. Ta mehanizem tako popravlja učinke, ki jih lahko ima kumulacija kazni in ki so potencialno v nasprotju z načelom sorazmernosti. Temelji na ideji, da bi bila povsem matematična kumulacija v nasprotju z eno od glavnih funkcij kazni v sodobnem represivnem sistemu, to je spodbujati ponovno vključevanje obsojenih oseb v družbo. Pri tem gre za izvajanje načela individualizacije kazni, ki v nasprotju z zgolj matematično kumulacijo izrečenih kazni omogoča, da se upoštevajo obnašanje in osebnost obsojene osebe ter njen materialni, družinski in družbeni položaj. ( 6 )

36.

Torej je lahko nujno, da se negativni učinki kumulacije popravijo v fazi izvršitve kazni. Kazenska sodišča morajo v zvezi s tem ohraniti polje proste presoje, da bi se v okviru izvršitve kazni, ki so bile izrečene v ločenih postopkih, doseglo ravnotežje med učinkovitim pregonom in ciljem ponovnega vključevanja obsojenih oseb v družbo. V tej fazi ne gre več za presojo, ali je obdolžena oseba kriva ali ne storitve kaznivega dejanja, in če je odgovor pritrdilen, kakšna kazen bi bila primerna za očitano ravnanje. V okviru postopka za združitev kazni, ki nastopi v fazi izvršitve teh kazni na ozemlju ene same države članice, je dolžnost sodišča, da določi skupno kazen, ki ne ovira zahteve po učinkovitem pregonu in s potrebno individualizacijo upošteva hkrati načelo sorazmernosti kazni in funkcijo ponovnega vključevanja v družbo, ki jo ima kazen. Sodišče ima tako na voljo določen manevrski prostor, ker mora določiti obseg enotne kazni. V zvezi s tem je njegova presoja lahko odvisna od različnih meril, med katerimi so okoliščine zadeve, ki so privedle do različnih obsodb, osebnost storilca ter narava, število in teža kaznivih dejanj.

37.

Kadar nacionalno pravo določa postopek za združitev kazni, mora sodišče svojo dolžnost ne glede na to, ali so bili kazenski postopki izvedeni v eni sami državi članici ali v več državah članicah, izpolniti v skladu s pravili in v mejah, ki so določeni v Okvirnem sklepu 2008/675. Sodišče, ki odloča o predlogu za združitev kazni, mora torej upoštevati posebno zahtevo, določeno v členu 3(3) tega okvirnega sklepa, in sicer, da na obsodilno sodbo, izdano v drugi državi članici, ne sme vplivati sodba, ki jo mora izdati to sodišče.

B.

Postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen

38.

Izrek enotne kazni je pravna tehnika, ki se v poljskem pravnem redu uporablja za obravnavo položaja, v katerem se realno stekajo kazniva dejanja in davčne kršitve.

39.

Enotna kazen ima obliko posebne kazni, izrečene po sodbah, ki se nanašajo na krivdo osebe za več kaznivih dejanj in na kazni, izrečene za vsako od teh kaznivih dejanj (prvotne kazni). Sodišče, ki odloča o predlogu, jo določi glede na prvotne kazni. Za izrek enotne kazni velja pogoj, da so zadevne prvotne kazni izvršljive in še niso bile izvršene v celoti. Posledično kazni, ki je bila že v celoti izvršena, ni mogoče dodati drugim kaznim za namene izreka enotne kazni.

40.

Sodišče, ki odloča o predlogu, mora presoditi obseg enotne kazni v mejah, določenih v nacionalni zakonodaji, in glede na okoliščine, kot so med drugim zdravstveno stanje in obnašanje zadevne osebe ter bližina med kaznivimi dejanji na materialni, časovni in osebni ravni.

41.

Kadar je bilo za več kaznivih dejanj izvedenih več postopkov, se enotna kazen lahko izreče v okviru novega postopka, ki se konča s sodbo, s katero se izreče enotna kazen, na podlagi prvotnih kazni, ki so bile izrečene z različnimi obsodilnimi sodbami. Ta postopek je utemeljen s tem, da storilec več kaznivih dejanj, ki so predmet več postopkov, ne bi smel biti v manj ugodnem položaju kot storilec, o čigar kaznivih dejanjih se odloča v okviru enega samega postopka. Z izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, je zato mogoče ponovno vzpostaviti enako obravnavanje teh dveh položajev. Poleg tega se predmet sodbe, s katero se izreče enotna kazen, nanaša le na določitev enotne kazni, in ne na krivdo osebe.

42.

Ta zadeva se nanaša na položaj, v katerem se postopek za izdajo sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, nanaša na kazni, ki sta bili izrečeni ena pred poljskim sodiščem in druga pred sodiščem druge države članice. Kot pa sem navedel zgoraj, se zdi, da uporaba člena 85(4) v povezavi s členom 114a kazenskega zakonika izključuje možnost uporabe določb o enotni kazni za sodbe, ki jih izdajo sodišča drugih držav članic. Iz tega sledi, da bi na podlagi zgolj poljskega prava prvotne kazni, ki so jih izrekla sodišča drugih držav članic, morale biti izvršene kumulativno s kaznimi, ki so jih izrekla poljska sodišča. Le na podlagi poljskega prava se oseba, ki je bila obsojena v drugi državi članici in v zvezi s katero je izvršitev kazni prenesena na Poljsko v skladu z Okvirnim sklepom 2008/909, torej ne more sklicevati na nacionalna pravila o sodbi, s katero se izreče enotna kazen, in izreku enotne kazni, temveč mora to kazen prestati kumulativno s kaznimi, ki so bile v zvezi z njo izrečene na Poljskem, ne pa hkrati v obliki enotne kazni.

43.

Bistvo vprašanj, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je to, ali je pristop, ki se tako uporablja v poljskem pravu, združljiv s pravili, ki so določena tako v Okvirnem sklepu 2008/675 kot v Okvirnem sklepu 2008/909. Natančneje, kako je treba, kadar je izvršitev obsodbe, ki jo je izreklo sodišče druge države članice, prenesena v državo članico, v kateri poteka postopek za izdajo sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, povezati pravila, ki so določena v Okvirnem sklepu 2008/675 in Okvirnem sklepu 2008/909? Ali mora sodišče, ki mora odločiti v postopku za izdajo sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, na podlagi prava Unije upoštevati obsodbo, izrečeno v drugi državi članici, za določitev enotne kazni, kot bi storilo, če bi šlo za nacionalno obsodbo?

44.

Spomniti moram, da je bilo v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, v katerem odloča predložitveno sodišče, ugotovljeno, da je bila sodba, ki jo je 15. februarja 2017 izdalo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu) in s katero je bila osebi AV naložena kazen odvzema prostosti, priznana za namene izvršitve na Poljskem s sklepom predložitvenega sodišča z dne 12. januarja 2018 in se v tej državi izvršuje do 29. novembra 2021. Postopek za izdajo sodbe, s katero bo izrečena enotna kazen, v kateri bo upoštevana ta obsodba, se je na predlog osebe AV začel 31. julija 2018. Izvršljiva je tudi obsodba, ki jo je predložitveno sodišče izreklo s sodbo z dne 24. februarja 2010 in ki jo mora oseba AV prestati od 29. novembra 2021 do 30. marca 2030. Poleg tega to sodišče navaja, da je leta 2014 že izdalo sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, v kateri se je med drugim upoštevala kazen odvzema prostosti, ki jo je izreklo drugo nemško sodišče in se izvršuje na Poljskem. Ta sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen, je medtem postala pravnomočna.

45.

Kot sem navedel zgoraj, predložitveno sodišče v zvezi s postopkom za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, predvidenim v poljskem pravu, pojasnjuje, da je sodba, s katero se konča ta postopek, na meji med meritorno sodbo in izvršitvijo kazni ter da se z njo upoštevajo kazni, izrečene v sodbah, ki so postale pravnomočne, da bi se „popravila“ pravna reakcija na storjena kazniva dejanja, ki bi lahko bila predmet enega samega postopka, in tako „racionalizirale kazni“, ne da bi sodba, s katero se izreče enotna kazen, pomenila poseganje v zadevne posamične sodbe. Po mnenju predložitvenega sodišča sodba, s katero se izreče enotna kazen, zlasti ne posega v ugotovitev krivde storilca danega kaznivega dejanja, kot je bila določena v meritorni sodbi.

46.

V zvezi s tem iz sodbe z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek ( 7 ), izhaja, da postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, ne vpliva na razglasitev krivde iz prejšnjih odločb, zaradi česar je ta razglasitev pravnomočna. ( 8 ) Po mnenju Sodišča se s tako sodbo spreminja obseg naložene ali naloženih kazni. ( 9 ) Torej je treba tak postopek, ki se nanaša na določitev višine kazni odvzema prostosti, ločiti od ukrepov, ki se nanašajo na podrobna pravila za izvršitev teh kazni. ( 10 )

47.

Sodišče je poudarilo tudi, da tak postopek, v katerem se zlasti ena ali več kazni, ki so bile predhodno izrečene proti zadevni osebi, spremeni v novo enotno kazen, nujno privede do izida, ki je ugodnejši za to osebo. Po več obsodbah, ob katerih je bila za vsako od njih naložena kazen, se namreč lahko izrečene kazni združijo v enotno kazen, katere obseg je manjši od seštevka posameznih kazni, izrečenih s posameznimi prejšnjimi odločbami. ( 11 ) Sodba, s katero se izreče enotna kazen, določena v poljskem pravu, naj bi presegla „povsem formalne in računske operacije“ in pristojnemu sodišču priznavala polje proste presoje za določitev enotne kazni. ( 12 )

48.

Poudarjam, da je postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, v pristojnosti držav članic. Vendar morajo te države članice, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, to pristojnost izvrševati ob spoštovanju prava Unije. ( 13 ) Zato morajo države članice, ki se odločijo, da bodo v nacionalni zakonodaji predvidele tak postopek, spoštovati pravo Unije, zlasti instrumente, sprejete na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, kot sta okvirna sklepa 2008/675 in 2008/909. Zaradi samega bistva območja svobode, varnosti in pravice obstaja dvom o združljivosti zakonodaje države članice – ki bi omejevala upoštevanje prejšnjih obsodb v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, le na obsodbe, ki jih izrečejo sodišča te države članice – s pravom Unije.

C.

Uporaba Okvirnega sklepa 2008/675

49.

Okvirni sklep 2008/675, kakor izhaja iz njegovega člena 1(1) in člena 3(1), določa minimalno obveznost, ki državam članicam nalaga, da upoštevajo obsodbe, izrečene v drugih državah članicah, da bi se jim priznali učinki, ki so enakovredni tistim, ki se priznavajo prejšnjim nacionalnim obsodbam na podlagi nacionalnega prava. Cilj je omogočiti presojo kazenske evidence zadevne osebe v primeru novega kazenskega postopka, ki se proti njej začne zaradi drugih dejanj.

50.

Okvirni sklep 2008/675 res ni namenjen izvrševanju sodnih odločb, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici, kot je navedeno v njegovi uvodni izjavi 6.

51.

Ob tem je jasno, da se prejšnje obsodbe lahko upoštevajo v fazi njihove izvršitve.

52.

To izhaja iz sodbe z dne 21. septembra 2017, Beshkov ( 14 ).

53.

V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je Sodišče odločilo, da je treba Okvirni sklep 2008/675 razlagati tako, da se uporablja za nacionalni postopek za naložitev enotne prostostne kazni zaradi izvršitve ob upoštevanju kazni, ki jo je osebi naložilo nacionalno sodišče, in kazni, naložene v okviru predhodne obsodbe, ki jo je sodišče druge države članice izreklo isti osebi zaradi drugih dejanj. ( 15 )

54.

Sodišče je v podporo tej ugotovitvi najprej poudarilo, da člen 1(1) tega okvirnega sklepa določa, da je njegov namen opredeliti pogoje, pod katerimi se v kazenskem postopku proti določeni osebi v državi članici upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah. ( 16 )

55.

V ta namen je s členom 3(1) navedenega okvirnega sklepa ob upoštevanju njegove uvodne izjave 5 državam članicam naloženo, da morajo poskrbeti, da se v tem kazenskem postopku prejšnje obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v zvezi s katerimi so bile v skladu z veljavnimi instrumenti o vzajemni pravni pomoči ali izmenjavi informacij iz kazenske evidence pridobljene informacije, prvič, upoštevajo toliko, kolikor se v skladu z nacionalnim pravom upoštevajo prejšnje nacionalne obsodbe, in drugič, da se jim priznajo enakovredni učinki, kot se priznavajo prejšnjim nacionalnim obsodbam, tako glede dejanskih učinkov kot glede procesnih in materialnih pravnih učinkov. ( 17 )

56.

Sodišče je nato ugotovilo, da člen 3(2) Okvirnega sklepa 2008/675 določa, da ta obveznost velja v fazi pred kazenskim postopkom, med kazenskim postopkom in pri izvršitvi obsodbe, zlasti v zvezi z veljavnimi postopkovnimi pravili, vključno s tistimi o opredelitvi kaznivega dejanja, vrsti in višini kazni, in pravili, ki urejajo izvršitev odločbe. Tako je v uvodnih izjavah 2 in 7 tega okvirnega sklepa navedeno, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno upoštevati obsodbe, izrečene v drugih državah članicah, med drugim pri določitvi načina izvršitve kazni, in da bi morali biti učinki te obsodbe enakovredni učinkom nacionalnih odločb v teh posameznih fazah postopka. ( 18 )

57.

Sodišče je nazadnje iz tega sklepalo, da se Okvirni sklep 2008/675 ne uporablja samo za postopke, vezane na določanje in ugotavljanje krivde obtoženca, temveč tudi na postopke v zvezi z izvrševanjem kazni, pri katerih je treba upoštevati kazen, naloženo z obsodilno odločbo, ki je bila pred tem izrečena v drugi državi članici. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi postopek za naložitev enotne kazni, ki ga je sprožil Trayan Beshkov, spada v to drugo kategorijo, zaradi česar spada na področje uporabe tega okvirnega sklepa. ( 19 )

58.

Iz zgoraj navedenega med drugim izhaja, da se ta okvirni sklep načeloma nanaša na položaje, v katerih se je začel nov kazenski postopek proti osebi, ki je bila predhodno obsojena v drugi državi članici. Ta pojem „nov kazenski postopek“ zajema predhodni kazenski postopek, kazenski postopek in izvršitev kazni. ( 20 )

59.

Za namene uporabe Okvirnega sklepa 2008/675 in po zgledu tega, kar je Sodišče odločilo v sodbi Beshkov, je treba poudariti, da se enotna kazen v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, določi v fazi izvrševanja obsodb, tako da se ta okvirni sklep uporablja pri izvajanju tega postopka. V okviru tega nacionalnega postopka, katerega predmet je določitev obsega skupne kazni odvzema prostosti za namene izvršitve, se postavlja vprašanje, ali se mora upoštevati kazen, naložena z obsodilno sodbo, ki je bila predhodno izdana v drugi državi članici.

60.

Poleg tega, čeprav v skladu z njegovo uvodno izjavo 6 „namen [O]kvirnega sklepa [2008/675] ni izvrševanje sodnih odločb, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici“, v tem okvirnem sklepu ne najdem nobene navedbe, v skladu s katero upoštevanje obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, s strani sodišč države članice ne bi veljalo za obsodbo, katere izvršitev je bila prenesena v to državo članico v skladu z Okvirnim sklepom 2008/909. Če bi zakonodajalec Unije želel ta položaj izključiti s področja uporabe Okvirnega sklepa 2008/675, bi to namreč izrecno navedel. V uvodni izjavi 14 tega okvirnega sklepa, h kateri se bom vrnil v nadaljevanju, pa je nasprotno izražen namen tega zakonodajalca, da na področje uporabe navedenega okvirnega sklepa vključi položaj, v katerem se izvršitev obsodbe prenese v državo članico, ki ni država članica, v kateri je bila obsodba izrečena.

61.

Ker je uporaba Okvirnega sklepa 2008/675 za postopek, kot je ta v sporu o glavni stvari, po mojem mnenju dokazana, je treba zdaj preveriti, ali ta okvirni sklep nasprotuje temu, da se v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, začetega na Poljskem, upošteva prejšnja obsodba, ki je bila izrečena v drugi državi članici in katere izvršitev je bila prenesena na Poljsko, ali, nasprotno, zahteva, da se ta obsodba upošteva.

D.

Združljivost postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, z Okvirnim sklepom 2008/675

62.

V uvodni izjavi 2 Okvirnega sklepa 2008/675 je navedeno, da je njegov namen izvajanje načela o vzajemnem priznavanju sodb in sodnih odločb na kazenskem področju, določenega v členu 82(1) PDEU, ki nadomešča člen 31 EU, na podlagi katerega je bil sprejet ta okvirni sklep. Kot je navedeno v njegovi uvodni izjavi 3, je „[n]amen tega okvirnega sklepa […] državam članicam naložiti minimalno obveznost upoštevanja obsodb, izrečenih v drugih državah članicah“.

63.

Če je v več državah članicah potekalo več kazenskih postopkov proti isti osebi zaradi različnih dejanj, je eno od temeljnih načel Okvirnega sklepa 2008/675 v skladu z njegovo uvodno izjavo 8 „preprečiti, da se zadevna oseba obravnava manj ugodno, kakor če bi bila prejšnja obsodba nacionalna obsodba“.

64.

V ta namen je v tem okvirnem sklepu določeno načelo, da se v državi članici, v kateri poteka nov kazenski postopek, upošteva obsodba, izrečena v drugi državi članici, ob upoštevanju načela enakovrednosti. Vendar cilj navedenega okvirnega sklepa ni uskladiti posledic, ki jih različne nacionalne zakonodaje predvidevajo v zvezi z obstojem prejšnjih obsodb.

65.

Zakonodajalec Unije je ob sprejetju Okvirnega sklepa 2008/675 izhajal iz ugotovitve, izražene v uvodni izjavi 4, da „[m]edtem ko nekatere države članice obsodbam, izrečenim v drugih državah članicah, priznavajo učinek, druge upoštevajo le obsodbe, izrečene na svojih sodiščih“.

66.

Zato je v uvodni izjavi 5 tega okvirnega sklepa navedeno: „Treba bi bilo uveljaviti načelo, po katerem bi države članice obsodbam, izrečenim v drugih državah članicah, morale priznati učinke, enakovredne tistim, ki jih priznavajo obsodbam, izrečenim v skladu z nacionalno zakonodajo na njihovih sodiščih, in sicer ne glede na to, ali te učinke nacionalna zakonodaja obravnava kot dejansko stanje ali kot učinke postopkovnega ali materialnega prava. […]“. Sodišče, ki mora odločiti v okviru novega kazenskega postopka, mora torej na podlagi Okvirnega sklepa 2008/675 odločbi, ki jo izda sodišče druge države članice, priznati učinke, ki so „enakovredni učinkom nacionalnih odločb“, in to tudi med „izvršit[vijo] kazni“. ( 21 )

67.

Ta okvirni sklep tako določa načelo izenačevanja obsodb, ki jih izrečejo sodišča države članice, v kateri poteka nov kazenski postopek – v obravnavani zadevi postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen – z obsodbami, ki jih izrečejo sodišča druge države članice. To načelo izenačevanja tem obsodbam zagotavlja enake pravne učinke, kot izhajajo iz nacionalnih obsodb. Sodišče, ki odloča v okviru novega kazenskega postopka, mora prejšnjo odločbo, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, tako načeloma upoštevati enako, kot bi upoštevalo odločbo, ki jo je izdalo sodišče države članice, v kateri je, da bi ji zagotovilo učinke, ki se z zakonom priznavajo kazenski evidenci obsojene osebe.

68.

Kot je generalni pravobranilec Y. Bot poudaril v sklepnih predlogih, ki jih je predstavil v zadevi Beshkov ( 22 ), je ta zahteva „jasno povezana z uresničevanjem območja svobode, varnosti in pravice in s tem z vzajemnim priznavanjem, ki ne zahteva le upoštevanja tuje odločbe, temveč tudi njeno spoštovanje“. ( 23 ) Okvirni sklep 2008/675 tako po mnenju Sodišča prispeva h „krepitvi vzajemnega zaupanja v evropskem območju pravice, saj spodbuja pravosodno kulturo, ki temelji na načelu upoštevanja prejšnjih obsodb, izrečenih v drugi državi članici“. ( 24 )

69.

Na prvi pogled se zdi, da je poljska zakonodaja v nasprotju s tako izraženo voljo zakonodajalca Unije in načelom vzajemnega priznavanja. Vendar je treba preveriti, ali je v okviru postopka v glavni stvari izključitev upoštevanja obsodb, ki so jih izrekla sodišča drugih držav članic, skladna s pravili, določenimi v Okvirnem sklepu 2008/675.

70.

Zakonodajalec Unije je v členu 3, od (3) do (5), tega okvirnega sklepa določil meje obveznosti upoštevanja prejšnjih obsodb, izrečenih v drugi državi članici, v novem kazenskem postopku v skladu z načelom enakovrednosti.

71.

Zlasti člen 3(3) navedenega okvirnega sklepa določa, da se „[z] upoštevanjem prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, kot določa odstavek 1, […] ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov postopek, niti se jih ne razveljavlja ali revidira“. Ta določba tako vsebuje pridržek, na podlagi katerega upoštevanje obsodilnih sodb, izdanih v drugi državi članici, ne sme posegati v take odločbe. V njej je izražena potreba po ohranjanju pravnomočnosti tujih odločb.

72.

Kadar torej nacionalno sodišče v okviru novega kazenskega postopka upošteva prejšnjo tujo odločbo, je nikakor ne sme spremeniti. V skladu s tem načelom neposeganja sodišče, ki znova odloča, ne more spremeniti tega, kar je odločilo sodišče druge države članice. To sodišče, ki znova odloča, mora prejšnji tuji odločbi zgolj dodati posledice, ki bi bile priznane prejšnji nacionalni odločbi, v skladu z načelom enakovrednosti. ( 25 ) Skratka, obsodilne sodbe, ki so bile izdane predhodno v drugih državah članicah, se morajo upoštevati take, kot so bile izdane. ( 26 )

73.

Na podlagi tega načela neposeganja je Sodišče v sodbi Beshkov odločilo, da je treba „člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko nacionalno sodišče, ki mu je zaradi izvršitve predložena zahteva za naložitev enotne prostostne kazni, pri kateri se upošteva zlasti kazen, ki je bila naložena v predhodni obsodilni odločbi, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, v ta namen spremeni način izvršitve zadnjenavedene kazni“. ( 27 )

74.

Sodišče je zlasti menilo, da „nacionalno sodišče na podlagi tega okvirnega sklepa ne more revidirati in spreminjati načina izvršitve obsodilne odločbe, ki je bila predhodno izrečena v drugi državi članici in že izvršena, zlasti s preklicem pogojne obsodbe v zvezi s kaznijo, izrečeno s to odločbo, in z njenim preoblikovanjem v zaporno kazen. Prav tako ne more na tej podlagi odrediti nove izvršitve tako spremenjene kazni“. ( 28 )

75.

Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 5. julija 2018, Lada ( 29 ), pojasnilo, da „[č]eprav torej Okvirni sklep 2008/675 nasprotuje reviziji[…], ki lahko povzroči novo opredelitev kaznivega dejanja in spremembo kazni, ki je bila izrečena v drugi državi članici, je treba ugotoviti, da ta okvirni sklep ne preprečuje tega, da država članica, v kateri poteka nov kazenski postopek, lahko natančno določi načine upoštevanja obsodb, ki so bile predhodno izrečene v tej drugi državi članici, pri čemer je edini namen te natančne določitve ugotovitev, ali za te obsodbe lahko veljajo enaki pravni učinki, kot jih imajo prejšnje nacionalne obsodbe v skladu z nacionalnim pravom“. ( 30 ) Po mnenju Sodišča „sprejetje odločbe, ki ima enake pravne učinke kot prejšnja obsodba, ki je bila izrečena v drugi državi članici, kakršna je ta iz uvodne izjave 13 Okvirnega sklepa 2008/675, zahteva, da se vsak primer preuči posebej glede na konkretni položaj. Ta možnost ne more upravičiti izvedbe posebnega postopka priznanja glede obsodb, ki so bile izrečene v drugi državi članici, ki je na eni strani nujen za upoštevanje teh obsodb v novem kazenskem postopku ter ki lahko na drugi strani pripelje do ponovne opredelitve storjenega kaznivega dejanja in naložene kazni.“ ( 31 )

76.

Po tem pojasnilu menim, da v nasprotju s tem, kar trdita poljska in češka vlada, člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 ne nasprotuje vsakemu izvajanju postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari. Poleg tega bi bilo namreč treba, da bi bilo tako, dokazati, da bi upoštevanje prejšnjih obsodb, izrečenih v drugi državi članici, v takih okoliščinah „posega[lo] v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem“. Ugotavljam sicer, da Sodišče v sodbi Beshkov ni odločilo, da člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 kot tak nasprotuje zadevnemu nacionalnemu postopku, ampak le, če bi njegovo izvajanje v okoliščinah zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, poseglo v celovitost tuje obsodbe s preklicem pogojne obsodbe, izrečene s to obsodbo.

77.

Pojasniti je treba, da je treba člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 razlagati v povezavi z uvodno izjavo 14 tega okvirnega sklepa, v skladu s katero „[p]oseganje v sodbo ali njeno izvršitev zajema med drugim primere, ko se v skladu z nacionalno zakonodajo druge države članice s prejšnjo sodbo izrečena kazen prevzame ali vključi v drugo kazen, ki jo je nato treba dejansko izvršiti, in sicer do tiste mere, do katere prva kazen še ni bila izvršena ali njena izvršitev ni bila prenesena v drugo državo članico“.

78.

Kot je Komisija navedla v pisnem odgovoru na vprašanja Sodišča, menim, da razlaga člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 v povezavi z uvodno izjavo 14 tega okvirnega sklepa ne izključuje kategorično upoštevanja prejšnjih obsodb, izrečenih v tujini, v nacionalnih postopkih za naložitev enotnih kazni, temveč zahteva, da se posamično preveri, ali bi naložitev enotne kazni pomenila poseganje v prejšnjo sodbo ali njeno izvršitev v zadevnem primeru.

79.

Kot Komisija pravilno poudarja v pisnem odgovoru na vprašanja Sodišča, je uvodna izjava 14 Okvirnega sklepa 2008/675 upoštevna z dveh vidikov. Prvič, potrjuje, da primeri, v katerih se naloži enotna kazen, kot taki niso izključeni s področja uporabe tega okvirnega sklepa. Drugič, iz te uvodne izjave je mogoče sklepati, da izrek enotne kazni lahko vpliva na prejšnjo obsodbo ali na njeno izvršitev v dveh primerih, in sicer kadar prva obsodba še ni bila izvršena ali kadar izvršitev prve obsodbe ni bila prenesena v drugo državo članico. Če bi bilo namreč treba še prestati kazen v drugi državi članici, bi odločba, s katero se združijo kazni, vplivala na izvršitev prejšnje obsodbe, ki jo je izreklo sodišče te druge države članice.

80.

Nasprotno pa načeloma ni vplivanja na prejšnjo obsodbo ali njeno izvršitev, kadar je bila ta obsodba že izvršena. V tem položaju namreč ni vpliva na pravico države članice, v kateri je bila izrečena obsodba, da izvrši kazen, ki so jo izrekla njena sodišča, pod pogoji, določenimi v njenem nacionalnem pravu, niti kadar mora druga država članica v primeru novega kazenskega postopka upoštevati to obsodbo pri izvajanju svoje sodne pristojnosti.

81.

Če ne bi bilo pogoja, da je morala biti obsodba, izrečena v državi članici, v celoti izvršena, bi združitev kazni, odrejena v drugi državi članici, lahko za organe in sodišča države, v kateri je bila izrečena obsodba, veljala pri izvršitvi kazni, izrečenih v tej državi, in torej posegala v pravico te države, da na svojem ozemlju zagotovi izvršitev kazni, ki so jih izrekla njena nacionalna sodišča. Združitev kazni bi torej vplivala na izvršitev takih kazni, čemur člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 v povezavi z uvodno izjavo 14 tega okvirnega sklepa nasprotuje.

82.

Ob tem tudi v primeru, da je bila obsodba, ki je bila predhodno izrečena v državi članici, že izvršena, sodišče druge države članice pri upoštevanju take obsodilne sodbe „ne more revidirati in spreminjati načina izvršitve“ te sodbe. ( 32 ) Domneva o neobstoju vpliva na prejšnjo obsodbo ali njeno izvršitev se torej lahko ovrže, če se zaradi upoštevanja te obsodbe v konkretnem primeru pod vprašaj postavi to, kar je bilo odločeno v prvi državi članici.

83.

Iz istih razlogov, kot prevladujejo v primeru upoštevanja že izvršene prejšnje obsodbe, vplivanja na prejšnjo obsodbo ali njeno izvršitev načeloma ni v primeru, da je bila izvršitev te obsodbe prenesena iz države, v kateri je bila obsodba izrečena, v drugo državo članico v skladu s pravili iz Okvirnega sklepa 2008/909. V tem primeru se je namreč prva država članica odločila prenesti izvršitev obsodbe v drugo državo članico, ker se je v skladu z določbami člena 4(2) tega okvirnega sklepa prepričala, da bo izvršitev obsodbe v drugi državi članici „olajšala socialno rehabilitacijo obsojene osebe“. Ker je država članica, v kateri je bila izrečena obsodba, privolila v prenos izvršitve kazni, ni kršena njena pravica, da na svojem ozemlju pod pogoji, določenimi v njenem nacionalnem pravu, zagotovi izvršitev obsodilne sodbe, ki so jo izdala njena nacionalna sodišča.

84.

Iz člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 glede na uvodno izjavo 14 tega sklepa sklepam, da če je bila prejšnja obsodba že izvršena ali če je bila njena izvršitev prenesena v državo članico, katere sodišče namerava izdati sodbo, s katero se izreče enotna kazen, določitev te enotne kazni sama po sebi ne more vplivati na tako prejšnjo obsodbo ali njeno izvršitev. Zato iz člena 3(3) tega okvirnega sklepa ni mogoče sklepati, da je nacionalnemu sodišču, ki odloča v okviru novega kazenskega postopka, načeloma prepovedano, da izda sodbo, s katero se izreče enotna kazen, v kateri se upošteva prejšnja obsodba, ki jo je izreklo sodišče druge države članice.

85.

Po upoštevanju te premise sprejetje odločbe, s katero se prejšnji obsodbi, ki je bila izrečena v drugi državi članici, lahko priznajo enaki pravni učinki, kot se priznavajo prejšnji obsodbi, ki jo je izreklo sodišče države članice, v kateri mora biti sprejeta ta odločba, kakršna je ta iz uvodne izjave 13 Okvirnega sklepa 2008/675, zahteva, da se vsak primer preuči posebej glede na konkretni položaj. ( 33 )

86.

Ker mora sodišče, ki znova odloča, v skladu z nacionalnim pravom in načelom enakovrednosti iz člena 3(1) tega okvirnega sklepa ugotoviti, kakšno enotno kazen bi bilo treba sprejeti na podlagi obsodb, izrečenih v več državah članicah, mora preveriti, ali bi izrek take enotne kazni lahko vplival ali ne na prejšnjo obsodbo, izrečeno v drugi državi članici. To mora preučiti za vsak primer posebej, da bi se upoštevalo načelo neposeganja, določeno v členu 3(3) navedenega okvirnega sklepa.

87.

V položaju, kot je ta v sporu o glavni stvari, se mi ne zdi, da bi postopek za izrek enotne kazni vplival na izvršitev prvotne kazni, izrečene v Nemčiji.

88.

Naj v zvezi s tem spomnim, da je bila sodba Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu) z dne 15. februarja 2017, kot izhaja iz predložitvene odločbe, s sklepom Sąd Okręgowy w Gdańsku (regionalno sodišče v Gdansku) z dne 12. januarja 2018 prevzeta v izvršitev na Poljskem. V tem sklepu je bila opredeljena pravna kvalifikacija dejanj v skladu s poljskim pravom in bilo navedeno, da je enotna kazen v višini petih let in treh mesecev odvzema prostosti izvršljiva. Gre za kazen, ki je po dolžini enaka kazni, izrečeni s sodbo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu).

89.

Torej bo na Poljskem izvršena kazen odvzema prostosti, kot je bila izrečena s sodbo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu). Kot je pojasnilo predložitveno sodišče, se s predlogom za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, predlaga, naj se sodba, ki upošteva kazen v višini petih let in treh mesecev odvzema prostosti, izda v skladu z načelom absolutne absorpcije. Taka absorpcija ne vpliva na sodbo, ki jo je izdalo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu), saj mora biti naložena kazen v celoti izvršena na Poljskem. Okoliščina, da bo ta kazen izvršena vzporedno z drugo kaznijo, ki jo je naložilo poljsko sodišče, kot taka ne vpliva na vsebino in učinkovitost sodbe, ki jo je izdalo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu).

90.

Izdaja sodbe, s katero se izreče enotna kazen in v kateri se upoštevata kazen, ki jo je Sąd Okręgowy w Gdańsku (regionalno sodišče v Gdansku) izreklo 24. februarja 2010, in kazen, ki jo je izreklo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu), ker absorbira zadnjenavedeno kazen, ne da bi posegala vanjo, torej po mojem mnenju ni v nasprotju s pravili, določenimi v Okvirnem sklepu 2008/675.

91.

Ob tem postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen – da bi bil združljiv s členom 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 – ne sme povzročiti odprave prejšnje obsodbe, da bi se ohranila njen obstoj in celovitost. Združitev kazni namreč ne sme povzročiti, da se združenim kaznim odvzamejo njihov lasten obstoj, avtonomija in pravne posledice, ampak mora biti njena posledica odločitev, da se bodo te kazni izvršile hkrati z najvišjo kaznijo. Iz tega sledi, da če je kazen, ki absorbira druge kazni, odpravljena, mora biti še vedno mogoče absorbirano kazen izvršiti tako, kot je bila izrečena.

92.

Skratka, da bi bil postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, združljiv s členom 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675, mora spoštovati celovitost tuje odločbe in ohraniti suverenost sodišča, ki jo je izdalo, ne da bi se posegalo v pravnomočnost take tuje odločbe. ( 34 ) V zvezi s tem bi sodba, s katero se izreče enotna kazen, vplivala na obsodilno sodbo, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, če bi bila izrečena enotna kazen, ki bi bila krajša od prvotne kazni, ki izhaja iz take sodbe, kar bi bilo v nasprotju s to določbo. ( 35 )

93.

Češka vlada trdi, da izdaja sodbe, s katero se izreče enotna kazen, v kateri se upošteva prejšnja obsodba, naložena v drugi državi članici, nujno pomeni akt, ki vpliva na tako obsodbo. Po mnenju te države članice taka sodba namreč v osnovi pomeni razveljavitev prvotne odločbe, odpravo učinkov, ki izhajajo iz prejšnje obsodbe, in njihovo absorpcijo v novo naloženi enotni kazni.

94.

Podobno poljska vlada navaja, da je bistvo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, to, da se z njenim sprejetjem razveljavijo sodbe, ki so združene v okviru te sodbe, s katero se izreče enotna kazen. Po mnenju te države članice to pomeni, da obsodilne sodbe, ki so tako združene v okviru sodbe, s katero se izreče enotna kazen, prenehajo obstajati v pravnem redu, kar naj bi bilo izrecno prepovedano s členom 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675.

95.

Ob teh trditvah mora predložitveno sodišče preveriti, ali izdaja sodbe, s katero se izreče enotna kazen, povzroči razveljavitev prejšnje obsodbe v smislu člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675.

96.

Iz navedenega sklepam, da je treba člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 v povezavi z uvodno izjavo 14 tega sklepa razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje temu, da sodišče države članice v novem kazenskem postopku, ki vključuje postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, upošteva prejšnjo obsodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice in katere izvršitev je bila prenesena v državo članico, v kateri poteka ta postopek, v skladu s pravili iz Okvirnega sklepa 2008/909. Sodišče, pred katerim poteka postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, se mora vseeno po preučitvi vsakega primera posebej glede na konkretni položaj prepričati, da tak postopek ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov postopek, niti jih ne razveljavlja ali revidira. Izvajanje postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, zlasti ne sme privesti do tega, da se izreče enotna kazen, ki je nižja od prvotne kazni, ki izhaja iz obsodilne sodbe, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, ali da se odpravijo učinki te sodbe.

97.

Združljivost izvajanja takega postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, s pravom Unije v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi – in sicer v okviru prenosa izvršitve obsodbe v državo članico, ki ni država članica, v kateri je bila obsodba izrečena – vseeno predpostavlja, da je treba preveriti, ali ni ta postopek v nasprotju s pravili, določenimi v Okvirnem sklepu 2008/909. Zlasti se je treba prepričati, da se upoštevajo pogoji in omejitve za prilagoditev take obsodbe, ki so določeni v tem okvirnem sklepu.

E.

Združljivost postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, z Okvirnim sklepom 2008/909

98.

V tem delu bom moral preveriti, ali Okvirni sklep 2008/909 ne vsebuje omejitev za izvajanje postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari.

99.

Ker gre v sporu o glavni stvari za prenos izvršitve obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v državo članico, ki se izvede v skladu s tem okvirnim sklepom, je treba namreč preveriti, ali je postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, združljiv s pravili iz navedenega okvirnega sklepa. Na to se sicer nanaša drugo vprašanje za predhodno odločanje.

100.

V Okvirnem sklepu 2008/909 ne najdem nobene navedbe, da bi bilo izvajanje postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, v državi izvršiteljici izključeno za namene izvršitve kazni, izrečene v državi, v kateri je bila izrečena obsodba. Prav nasprotno, ker so pravila iz tega okvirnega sklepa upoštevana in pravo države izvršiteljice to predvideva za nacionalne obsodbe, se mora ob prenosu izvršitve kazni, izrečene v drugi državi članici, v to državo članico v celoti izpolniti obveznost upoštevanja te kazni v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, v državi izvršiteljici.

101.

Drugače kot Okvirni sklep 2008/675, ki ni namenjen izvrševanju sodnih odločb, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici, kot je navedeno v njegovi uvodni izjavi 6, Okvirni sklep 2008/909 določa, da se pristojnost za izvršitev kazni, izrečene v eni državi članici, prenese v drugo državo članico.

102.

Namen tega okvirnega sklepa je, kot je navedeno v njegovi uvodni izjavi 2, izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb na kazenskem področju. Na podlagi tega načela ima odločba, ki jo pravosodni organ sprejme v skladu s pravom svoje države članice, poln in neposreden učinek v vsej Uniji, tako da morajo pristojni organi vsake druge države članice pomagati pri izvršitvi odločbe, kot če bi jo izdal pravosodni organ njihove države.

103.

V zvezi s tem je iz člena 3(1) navedenega okvirnega sklepa razvidno, da določa pravila, na podlagi katerih država članica zaradi lažjega ponovnega vključevanja obsojene osebe v družbo prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice.

104.

S tega vidika, kot določa člen 8(1) Okvirnega sklepa 2008/909, pristojni organ v državi izvršiteljici prizna sodbo, ki ji jo je posredoval pristojni organ države izdajateljice, in nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe za izvršitev kazenske sankcije, katere dolžina in oblika ustrezata dolžini in obliki, določenima v sodbi, ki jo je izdala država izdajateljica. ( 36 ) Načelo vzajemnega priznavanja torej načeloma nasprotuje temu, da izvršitveni pravosodni organ prilagodi kazensko sankcijo, ki jo je izrekel odreditveni pravosodni organ, tudi če bi bilo treba z uporabo prava izvršitvene države izreči kazen, ki je po trajanju ali naravi drugačna. Kot je Komisija ugotovila v svojem poročilu o izvajanju Okvirnega sklepa 2008/909, „ker okvirni sklepi temeljijo na medsebojnem zaupanju v pravne sisteme drugih držav članic, je treba spoštovati odločbo sodnika v državi izdajateljici in načeloma ne bi smelo priti do spremembe ali prilagoditve te odločbe“. ( 37 )

105.

Vendar to pravilo ni absolutno. Člen 8, od (2) do (4), Okvirnega sklepa 2008/909 namreč določa stroge pogoje za to, da pristojni organ države izvršiteljice prilagodi obsodbo, izrečeno v državi izdajateljici. Ti pogoji so edine izjeme od načelne obveznosti, ki jo ima ta organ na podlagi člena 8(1) tega okvirnega sklepa. ( 38 )

106.

Člen 8(2) Okvirnega sklepa 2008/909 pristojnemu organu države izvršiteljice pod nekaterimi pogoji zlasti omogoča, da prilagodi kazensko sankcijo, ki je bila izrečena v državi izdajateljici, če trajanje te sankcije ni združljivo s pravom države izvršiteljice. Ta organ se namreč lahko odloči, da bo tako kazensko sankcijo prilagodil, le če je ta višja od najvišje kazni, ki je po nacionalnem pravu te države določena za podobna kazniva dejanja, kot je kaznivo dejanje, za katero je bila oseba obsojena. Prilagojena kazenska sankcija ne sme biti nižja od najvišje kazni, ki je po pravu države izvršiteljice določena za podobna kazniva dejanja. Poleg tega v primeru, da kazenska sankcija, izrečena v državi izdajateljici, po svoji naravi ni združljiva s pravom države izvršiteljice, člen 8(3) tega okvirnega sklepa pristojnemu organu te države izvršiteljice omogoča tudi, da jo prilagodi glede na kazen ali ukrep, ki je po njenem pravu določen za podobna kazniva dejanja, pod pogojem, da prilagojena sankcija čim bolj ustreza sankciji, izrečeni v državi izdajateljici. Ta kazen se ne sme spremeniti v denarno kazen. Člen 8(4) navedenega okvirnega sklepa vsekakor določa, da prilagojena kazenska sankcija po svoji naravi ali trajanju ne sme biti strožja od kazenske sankcije, ki jo je izrekla država izdajateljica. Nazadnje, v skladu s členom 12(1) in členom 21(e) Okvirnega sklepa 2008/909 mora biti vsaka odločitev o prilagoditvi kazenske sankcije, sprejeta v skladu s členom 8(2) in (3) tega sklepa, pisno sporočena pristojnemu organu države izdajateljice.

107.

V obravnavani zadevi, kot sem navedel zgoraj, bo na Poljskem izvršena kazen petih let in treh mesecev odvzema prostosti, kot jo je v sodbi izreklo Landgericht Lüneburg (deželno sodišče v Lüneburgu). Iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da mora biti obsodba, izrečena v tej sodbi, prilagojena v skladu s členom 8(2) ali (3) Okvirnega sklepa 2008/909, da bi lahko bila izvršena na Poljskem.

108.

Po mojem mnenju izdaje sodbe, s katero se izreče enotna kazen, ni mogoče enačiti s tem, da pristojni organ države izvršiteljice „prilagodi“ obsodbo, izrečeno v državi izdajateljici, v smislu člena 8, od (2) do (4), Okvirnega sklepa 2008/909. „Prilagoditev“ v smislu te določbe ima namreč zelo natančen cilj, ki je omogočanje izvršitve te obsodbe na ozemlju države izvršiteljice, tako da postane združljiva z nacionalnim pravom zadnjenavedene države. Nasprotno ima postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, v okoliščinah, kot so te v sporu o glavni stvari, povsem drug cilj, in sicer ugotavljanje, ali bodo za namene izvršitve več obsodb, ki so rezultat ločenih postopkov, te obsodbe izvršene kumulativno ali hkrati, ob zagotavljanju spoštovanja načel sorazmernosti in individualizacije kazni v fazi izvršitve te kazni.

109.

Zato ni mogoče trditi, da se iz tega, da člen 8 Okvirnega sklepa 2008/909 ne vsebuje izjeme v zvezi z izvajanjem postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, sklepa, da bi bilo izvajanje takega postopka v nasprotju s to določbo.

110.

Ob tem se za izvajanje postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, v položaju, ko je izvršitev obsodbe prenesena v drugo državo članico v skladu z določbami tega okvirnega sklepa, zahteva spoštovanje „načelne obveznosti, da [pristojni organ države izvršiteljice] prizna sodbo, ki mu je bila posredovana, in da izvrši kazensko sankcijo v dolžini in obliki, ki ustreza dolžini in obliki sankcije, določenima v sodbi, ki jo je izdala država izdajateljica“. ( 39 ) Zato bi lahko bili glede na okoliščine dolžina ali oblika prvotne obsodbe, ki je predmet postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, prilagojeni le v strogih mejah, določenih v členu 8, od (2) do (4), navedenega okvirnega sklepa. V zvezi s tem poudarjam, da tudi če to ni predmet postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, je pred izdajo take sodbe mogoče, da morata biti dolžina ali oblika prvotne obsodbe, izrečene v drugi državi članici, prilagojeni v skladu s členom 8, od (2) do (4), tega okvirnega sklepa, da bi lahko bili dejansko izvršeni v državi izvršiteljici. V takem položaju bo morala biti obsodba, ki je bila predmet take prilagoditve, nato po koncu postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, izvršena hkrati in vzporedno z drugo obsodbo v okviru enotne kazni.

111.

Zdi se mi, da člen 17 Okvirnega sklepa 2008/909 ne vpliva na združljivost postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, s tem okvirnim sklepom. Ta člen, katerega odstavek 1 določa, da izvrševanje kazenske sankcije ureja pravo države izvršiteljice, namreč vzpostavlja načela, ki se uporabljajo pri izvrševanju kazenskih sankcij po tem, ko je bil obsojenec predan pristojnemu organu te države. ( 40 ) Gre za ukrepe, s katerimi se omogoči zagotovitev materialne izvršitve kazni in ponovnega vključevanja obsojene osebe v družbo. ( 41 ) Kot sem navedel zgoraj in kot izhaja iz sodbe z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek ( 42 ), je treba te ukrepe, ki se nanašajo na postopke za izvrševanje kazni, razlikovati od ukrepov, ki se s tem, da spreminjajo obseg naložene ali naloženih kazni, nanašajo na določitev višine kazni. Ker postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, spada v zadnjenavedeno kategorijo, se člen 17 Okvirnega sklepa 2008/909, ki določa ukrepe v zvezi s postopki za izvrševanje kazni, nanj ne nanaša. Glede tega okoliščina, da se postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, izvaja v fazi izvrševanja kazni, ne spreminja samega predmeta tega postopka, v katerem se ponovno določi višina kazni odvzema prostosti, ki so bile predhodno izrečene. ( 43 )

112.

Zdi se mi, da tudi člen 19 Okvirnega sklepa 2008/909 ne vpliva na združljivost postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, s tem okvirnim sklepom. Iz člena 19(1) navedenega okvirnega sklepa namreč izhaja, da lahko „[a]mnestijo ali pomilostitev […] podeli država izdajateljica in tudi država izvršiteljica“. Z amnestijo in pomilostitvijo pa se konča izvrševanje kazni, ( 44 ) kar ni niti predmet niti cilj postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen. Poleg tega iz člena 19(2) Okvirnega sklepa 2008/909, ki določa, da „[s]amo država izdajateljica lahko odloča o zahtevah za ponovni pregled sodbe, s katero je bila izrečena kazenska sankcija, ki naj bi se izvršila na podlagi tega okvirnega sklepa“, izhaja, da država izvršiteljica ne more niti odločiti se, da bo ponovno pregledala tako sodbo, niti sprejeti ukrepov, ki bi lahko preprečili ponovni pregled te sodbe v državi izdajateljici. Tudi v tem primeru ni niti predmet niti posledica postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, to, da se opravi ponovni pregled odločbe, ki je privedla do obsodbe, ki je upoštevana v okviru takega postopka. Zato po mojem mnenju iz člena 19 navedenega okvirnega sklepa ni mogoče po analogiji izpeljati nobenega spoznanja glede združljivosti postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, s tem okvirnim sklepom.

113.

Iz zgornjih preudarkov sklepam, da je treba člen 8, člen 17(1) in člen 19 Okvirnega sklepa 2008/909 po mojem mnenju razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da država članica izvaja postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, kot je ta v sporu o glavni stvari, pod pogojem, da se v tem postopku upošteva načelna obveznost, ki jo ima pristojni organ države izvršiteljice, da prizna sodbo, ki mu je bila posredovana, in da izvrši kazensko sankcijo v dolžini in obliki, ki ustrezata dolžini in obliki sankcije, določenima v sodbi, ki jo je izdala država izdajateljica. Dolžina ali oblika prvotne obsodbe, ki je predmet postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, bi se pred izdajo navedene sodbe glede na okoliščine lahko prilagodili le v strogih mejah, določenih v členu 8, od (2) do (4), tega okvirnega sklepa.

114.

Ob koncu teh preudarkov o okvirnih sklepih 2008/675 in 2008/909 ugotavljam, da ob upoštevanju zgoraj navedenih pogojev in omejitev ta okvirna sklepa načeloma ne nasprotujeta temu, da se v državi članici izvaja postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, ko je v to državo članico prenesena izvršitev obsodbe, izrečene v drugi državi članici.

115.

Nasprotna rešitev, kot sta pravilno navedla predložitveno sodišče in madžarska vlada, bi povzročila neutemeljeno različno obravnavanje oseb, ki so bile obsojene na več kazni v eni sami državi članici, in oseb, ki so bile na več kazni obsojene v več državah članicah, kadar se v obeh primerih kazni izvršujejo v isti državi članici.

116.

Osebe, ki so na Poljskem obsojene na kazni odvzema prostosti, bi namreč lahko bile upravičene do postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, medtem ko bi za osebe, ki so bile na take kazni obsojene ne le na Poljskem, ampak tudi v drugih državah članicah, veljalo pravilo preproste kumulacije kazni.

117.

Izključitev uporabe načel sorazmernosti in individualizacije kazni le na podlagi kraja, v katerem je bila izdana sodba, se mi zdi v nasprotju z oblikovanjem območja svobode, varnosti in pravice, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja in zaupanja med državami članicami.

118.

Nasprotno pa je, ker poljsko pravo določa postopek za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, izvajanje takega postopka, da bi se v enotni kazni upoštevala tudi obsodba, izrečena v drugi državi članici, v celoti skladno s cilji, ki jih uresničujeta okvirna sklepa 2008/675 in 2008/909. To, da sodišče, ki znova odloča v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen, izvaja svoje polje proste presoje, namreč vodi k boljši individualizaciji kazni v fazi njenega izvrševanja, saj združuje hkrati upoštevanje kazenske evidence obsojene osebe in funkcijo ponovnega vključevanja v družbo, ki jo ima kazen. V protislovju s tema ciljema in načelom vzajemnega priznavanja bi bilo, če obsojene osebe, ki za spodbujanje njihovega ponovnega vključevanja v družbo kazen prestajajo v svoji državi porekla, ne bi mogle biti upravičene do postopka, ki omogoča hkratno in vzporedno izvrševanje več kazni, le zato, ker so te kazni izrekla kazenska sodišča več držav članic.

119.

Kadar so zaščitni ukrepi za izvajanje teh dveh okvirnih sklepov upoštevani, in sicer spoštovanje celovitosti tuje sodbe in ohranjanje suverenosti sodišča, ki jo je izreklo, ( 45 ) je torej treba dati prednost rešitvi, ki sodobni funkciji kazni zagotavlja polni učinek, pri čemer se v fazi izvrševanja te kazni upošteva kazenska evidenca obsojene osebe, tako da se zagotovi učinkovit pregon ob hkratnem spoštovanju načela sorazmernosti in načela individualizacije kazni.

120.

Kot sem že navedel, se zdi, da iz elementov, ki jih ima na voljo Sodišče, izhaja, da poljsko pravo ovira upoštevanje obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v okviru postopka za izdajo sodbe, s katero se izreče enotna kazen. Če bi predložitveno sodišče potrdilo to ugotovitev, mora to oviro nevtralizirati, tako da upošteva pojasnila, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski ( 46 ), se pravi da naredi vse, kar je v njegovi pristojnosti, da svoje nacionalno pravo razlaga v skladu s tem, kar zahtevajo pravila iz okvirnih sklepov 2008/675 in 2008/909.

V.

Predlog

121.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Sąd Okręgowy w Gdańsku (regionalno sodišče v Gdansku, Poljska), odgovori: