Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 24. septembra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Člen 19 – Pojem ‚postopek v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze‘ – Člen 63 – Pogodba, sklenjena med Svetim sedežem in državo članico – Zakonska zveza, sklenjena v skladu s kanonskim pravom – Civilno sodišče države članice, pri katerem je vložena tožba za razvezo zakonske zveze – Civilno sodišče druge države članice, ki odloča o predlogu za priznanje civilnopravnih učinkov odločbe cerkvenega sodišča, s katero je bil ugotovljen neobstoj te zakonske zveze “
V zadevi C‑190/25 [Zelabrich](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Stuttgart (višje deželno sodišče v Stuttgartu, Nemčija) z odločbo z dne 4. marca 2025, ki je na Sodišče prispela 10. marca 2025, v postopku
LS
proti
GT,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu‑Matei (poročevalka), sodnica, S. Rodin, N. Piçarra in N. Fenger, sodniki,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodna tajnica: E. Sartori, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. februarja 2026,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za GT A. Groeneveld, Rechtsanwältin,
– za špansko vlado A. Gavela Llopis, M. Acedo‑Rico Montiel in P. Pérez Zapico, agenti,
– za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj s F. Subrani, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo B. Ernst in S. Noë, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. aprila 2026
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 19(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004 (UL 2004, L 367, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 2201/2003).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med LS, rusko državljanko, in GT, nemškim in italijanskim državljanom, v zvezi s postopkom za razvezo zakonske zveze, ki ga je zadnjenavedeni začel zoper LS.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Latranska pogodba, sklenjena 11. februarja 1929 med Svetim sedežem in Italijansko republiko, je bila spremenjena s sporazumom, ki sta ga ti dve strani podpisali v Rimu 18. februarja 1984 (v nadaljevanju v tako spremenjeni različici: Latranska pogodba).
4 Člen 2 Latranske pogodbe, naslovljen „Pastoralna svoboda“, v odstavku 1 določa:
„Italijanska republika Katoliški cerkvi priznava popolno svobodo pri razvijanju svoje pastoralne, izobraževalne in dobrodelne misije ter pri pokristjanjevanju in posvečanju. Zlasti ji zagotavlja svobodo […] pri izvajanju svoje jurisdikcije v cerkvenih zadevah.“
5 Člen 8 Latranske pogodbe, naslovljen „Zakonska zveza“, določa:
„1. Zakonski zvezi, sklenjeni v skladu z določbami kanonskega prava, se priznajo civilnopravni učinki, če je zakonska zveza po objavi na upravni enoti vpisana v matični register. Takoj po obredu duhovnik ali njegov pooblaščenec zakoncema pojasni civilnopravne učinke zakonske zveze tako, da ju seznani z določbami codice civile (civilni zakonik) o pravicah in obveznostih zakoncev. Nato v dveh izvodih sestavi poročni list, ki lahko vsebuje izjave zakoncev v skladu s civilnim pravom.
[…]
2. Odločbe o ugotovitvi neobstoja zakonske zveze, ki jih izdajo cerkvena sodišča in imajo izvršilni naslov višjega cerkvenega nadzornega organa, učinkujejo v Italiji na zahtevo strank ali ene od njih z odločbo pristojnega Corte d’appello (višje sodišče, Italija), če to ugotovi, da:
(a) je bil cerkveni sodnik pristojen za odločanje o zadevi glede zakonske zveze, sklenjene v skladu s pogoji iz tega člena;
(b) so bile v postopku pred cerkvenim sodiščem spoštovane pravice strank do udeležbe v postopku in do obrambe v skladu s temeljnimi načeli italijanskega pravnega reda in
(c) so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih italijanska zakonodaja zahteva za priznanje tujih odločb.
Višje sodišče lahko v odločbi, s katero razglasi izvršljivost kanonske sodbe, odredi začasne finančne ukrepe v korist enega od zakoncev, čigar zakonska zveza je bila ugotovljena za neobstoječo, tako da stranki napoti na pristojno sodišče za odločanje o tej zadevi.
[…]“
Pravo Unije
6 V uvodni izjavi 8 Uredbe št. 2201/2003 je bilo navedeno:
„Glede sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze je treba to uredbo uporabljati le za prenehanje zakonskih vezi in ne sme zadevati vprašanj, kot so razlogi za razvezo, premoženjske posledice zakonske zveze ali drugih pomožnih ukrepov.“
7 Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, je določal:
„1. Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:
(a) razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze;
[…]
3. Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
(e) preživninske obveznosti;
[…]“
8 Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Splošna pristojnost“, je v odstavku 1 določal:
„V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:
(a) na ozemlju katere:
– zakonca običajno prebivata ali
– sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva, ali
– nasprotna stranka običajno prebiva ali
– v primeru skupne vloge, običajno prebiva eden od zakoncev ali
– vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo zahtevka, ali
– vlagatelj običajno prebiva, če je bival tam najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge in je bodisi državljan te države članice ali pa ima, v primeru […] Irske, tam svoj ,domicile‘;
(b) katere državljana sta oba zakonca ali, v primeru […] Irske, kjer imata oba zakonca svoj ,domicile‘.“
9 Člen 19 iste uredbe, naslovljen „Litispendenca in sorodne pravde“, je v odstavku 1 določal:
„Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze med istima strankama, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.“
10 Poglavje III Uredbe št. 2201/2003, naslovljeno „Priznavanje in izvršitev“, je vsebovalo več oddelkov, med katerimi je bil oddelek 1, naslovljen „Priznanje“. Ta oddelek je vseboval sklop določb, ki so se med drugim nanašale na priznavanje sodne odločbe, izdane v državi članici na področju razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze, v drugih državah članicah in na razloge za nepriznanje take odločbe.
11 Člen 63 te uredbe, naslovljen „Pogodbe s Svetim sedežem“, je določal:
„1. Ta uredba se uporablja brez poseganja v mednarodno pogodbo (konkordat) med Svetim sedežem in [Portugalsko republiko], podpisano v Vatikanu dne 7. maja 1940.
2. Vsaka odločba o neveljavnosti zakonske zveze, izdana v skladu s pogodbo iz odstavka 1, se prizna v državah članicah v skladu s pogoji, določenimi v Oddelku 1 Poglavja III.
3. Določbe odstavkov 1 in 2 se uporabljajo tudi za naslednje mednarodne pogodbe (konkordate) s Svetim sedežem:
(a) Lateransko pogodbo z dne 11. februarja 1929 med [Italijansko republiko] in Svetim sedežem, spremenjeno s sporazumom, ki vsebuje Dodatni protokol, podpisanim v Rimu dne 18. februarja 1984;
(b) Sporazum med Svetim sedežem in [Kraljevino Španijo] o pravnih zadevah z dne 3. januarja 1979;
(c) Sporazum med Svetim sedežem in [Republiko Malto] o priznavanju civilnih učinkov cerkvenih zakonskih zvez in odločb cerkvenih oblasti in sodišč o teh zakonskih zvezah z dne 3. februarja 1993, vključno s Protokolom o uporabi z istega dne, z drugim Dodatnim protokolom z dne 6. januarja 1995.
4. Za priznanje odločb iz odstavka 2 lahko v Španiji, Italiji ali na Malti veljajo isti postopki in ista preverjanja, kot se uporabljajo za odločbe cerkvenih sodišč, ki so izdane v skladu z mednarodnimi pogodbami iz odstavka 3, sklenjenimi s Svetim sedežem.
[…]“
12 Uredba št. 2201/2003 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (UL 2019, L 178, str. 1), ki se uporablja od 1. avgusta 2022. Vendar je treba glede na čas dejanskega stanja spora o glavni stvari predlog za sprejetje predhodne odločbe preučiti glede na Uredbo št. 2201/2003.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
13 GT, nemški in italijanski državljan, in LS, ruska državljanka, ki imata običajno prebivališče v Nemčiji, sta 16. junija 2017 sklenila zakonsko zvezo v cerkvi v Neaplju (Italija) (v nadaljevanju: sklenitev konkordatske zakonske zveze). Istega dne je bila ta zakonska zveza vpisana v matični register tega mesta.
14 GT je 25. januarja 2022 pri Amtsgericht Stuttgart (okrajno sodišče v Stuttgartu, Nemčija) vložil tožbo za razvezo zakonske zveze. V okviru tega postopka mora to sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o izravnavi pokojninskih pravic in, na zahtevo LS, o dodelitvi morebitne preživnine po razvezi.
15 GT je 22. julija 2022 pri Tribunale Ecclesiastico Interdiocesano di Napoli (medškofijsko cerkveno sodišče v Neaplju, Italija) vložil predlog za ugotovitev neobstoja konkordatske zakonske zveze. To sodišče je z odločbo z dne 28. februarja 2024 temu predlogu ugodilo. Supremo Tribunale della Segnatura Apostolica (vrhovno sodišče Apostolske signature, Italija) je 27. maja 2024 to pravnomočno odločbo razglasilo za izvršljivo.
16 Corte d’appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju, Italija), pri katerem je bil 31. julija 2024 vložen predlog za priznanje civilnopravnih učinkov pravnomočne in izvršljive odločbe o ugotovitvi neobstoja konkordatske zakonske zveze, ki jo je izdalo Tribunale Ecclesiastico Interdiocesano di Napoli (medškofijsko cerkveno sodišče v Neaplju, Italija), še ni odločilo o tem predlogu.
17 Amtsgericht Stuttgart (okrajno sodišče v Stuttgartu) je s sklepom z dne 20. novembra 2024 prekinilo odločanje o tožbi za razvezo zakonske zveze in o akcesornih predlogih v zvezi s premoženjskimi učinki te razveze. To sodišče je ugotovilo, da bi, če bi Corte d’appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju) ugodilo predlogu za priznanje civilnopravnih učinkov cerkvene odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze, postopek za razvezo zakonske zveze pred njim postal brezpredmeten.
18 LS je 4. decembra 2024 zoper ta sklep vložila pritožbo pri Oberlandesgericht Stuttgart (višje deželno sodišče v Stuttgartu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdila, da v skladu z Uredbo št. 2201/2003 obveznost prekinitve postopka ne velja za Amtsgericht Stuttgart (okrajno sodišče v Stuttgartu), ampak za italijansko sodišče, ki odloča o predlogu za priznanje civilnopravnih učinkov cerkvene odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze.
19 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali postopek, ki poteka pred Corte d’appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju) v zvezi s priznanjem civilnopravnih učinkov te cerkvene odločbe, spada v okvir „postopka v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze“, ki bi lahko pripeljal do litispendence v smislu člena 19(1) Uredbe št. 2201/2003. Če je odgovor pritrdilen, želi izvedeti, kakšne so posledice obstoja take litispendence.
20 Po mnenju tega sodišča tak postopek spada v okvir „postopka v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze“ v smislu te določbe, tako da bi moralo italijansko sodišče, ki je drugo začelo postopek, v skladu z navedeno določbo načeloma prekiniti odločanje.
21 To sodišče kljub temu ugotavlja, da bi taka obveznost lahko povzročila težave, saj bi v takem primeru nemško sodišče po potrebi moralo preučiti vmesno vprašanje, ali je Italijanska republika priznala neobstoj konkordatske zakonske zveze, ki jo je razglasilo cerkveno sodišče, čeprav naj v zvezi s tem ne bi obstajal noben sporazum med Svetim sedežem in Zvezno republiko Nemčijo, ki bi lahko urejal priznanje cerkvene odločbe.
22 Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali lahko nemška sodišča tudi ob upoštevanju premoženjskopravnih posledic, ki lahko izhajajo iz razveljavitve zakonske zveze in ki se razlikujejo od tistih, povezanih s postopkom za razvezo zakonske zveze, tako da obstaja tveganje nasprotujočih si odločb, vseeno odločijo, da prekinejo postopek, čeprav imajo na podlagi Uredbe št. 2201/2003 prednostno mednarodno pristojnost.
23 V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Stuttgart (višje deželno sodišče v Stuttgartu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je italijanski postopek priznanja [cerkvene sodbe], ki poteka pred [italijanskim sodiščem] na podlagi člena 8(2) [Lateranske pogodbe], postopek za razveljavitev zakonske zveze v smislu člena 19(1) Uredbe [št. 2201/2003]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali lahko […] sodišče [druge države članice], ki je prvo začelo postopek v zvezi z razvezo zakonske zveze, v nasprotju s členom 19(1) Uredbe [št. 2201/2003] na podlagi nacionalnih določb prekine postopek v korist sodišča, ki je drugo začelo postopek in je pozvano, naj odloči o postopku priznanja [cerkvene sodbe]?“
Prvo vprašanje
24 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 19(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da je s pojmom „postopek v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze“ v smislu te določbe zajet postopek pred sodiščem države članice v zvezi s priznanjem civilnopravnih učinkov izvršljive odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze, če je to odločbo izdalo cerkveno sodišče na podlagi mednarodne pogodbe, navedene v členu 63 te uredbe, ki je bila sklenjena med Svetim sedežem in to državo članico.
25 Uvodoma je treba na prvem mestu pojasniti, da so, kot je razvidno iz člena 1(3)(e) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi z uvodno izjavo 8 te uredbe, vprašanja, povezana s premoženjskimi posledicami zakonske zveze, zlasti preživninskimi obveznostmi, izključena s področja uporabe te uredbe.
26 Ta vprašanja pa lahko spadajo na področje uporabe drugih instrumentov prava Unije, in sicer Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (UL 2016, L 183, str. 1) ali Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1).
27 Res je, da predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja razlike, ki lahko obstajajo med premoženjskimi posledicami razveze zakonske zveze in premoženjskimi posledicami, ki izhajajo iz razveljavitve zakonske zveze. Vendar so ti preudarki navedeni le za razlago člena 19(1) Uredbe št. 2201/2003 in ob neobstoju drugih pojasnil tega sodišča v zvezi s tem ne morejo upravičiti razlage drugih instrumentov prava Unije, razen te uredbe.
28 Na drugem mestu je treba opozoriti, da v skladu s členom 63 Uredbe št. 2201/2003 uporaba te uredbe v odnosih med državami članicami ne posega v pogodbe, sklenjene med Svetim sedežem na eni strani in nekaterimi državami članicami, in sicer Kraljevino Španijo, Italijansko republiko, Republiko Malto in Portugalsko republiko na drugi strani, med katerimi je Latranska pogodba.
29 Latranska pogodba ureja odnose med Svetim sedežem in Italijansko republiko. V skladu s členom 2(1) te pogodbe ta država članica Katoliški cerkvi priznava in zagotavlja med drugim svobodo pri izvajanju svoje jurisdikcije v cerkvenih zadevah.
30 Člen 8(1) navedene pogodbe določa, da se zakonske zveze, sklenjene v skladu z določbami kanonskega prava, priznajo, kot da imajo civilnopravne učinke, če je zakonska zveza po objavi na upravni enoti vpisana v matični register.
31 Člen 8(2) iste pogodbe določa, da imajo odločbe o razveljavitvi zakonske zveze, ki jih izdajo cerkvena sodišča, ki imajo izvršilni naslov višjega cerkvenega organa, na predlog obeh ali ene od strank civilne učinke v Italiji z odločbo pristojnega pritožbenega sodišča, če, prvič, je bil cerkveni sodnik pristojen za ugotovitev neobstoja, drugič, sta bili pravica strank do udeležbe v postopku pred cerkvenim sodiščem in do obrambe spoštovani v skladu s temeljnimi načeli italijanskega pravnega reda in, tretjič, so izpolnjeni pogoji, ki jih italijanska zakonodaja zahteva za izvršitev tujih sodb.
32 Na podlagi teh uvodnih ugotovitev je treba pri razlagi člena 19(1) Uredbe št. 2201/2003 v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje akt, katerega del je (glej v tem smislu sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 27. novembra 2025, Manuel Costa Filhos, C‑643/24, EU:C:2025:923, točka 37 in navedena sodna praksa).
33 V zvezi z besedilom člena 19(1) Uredbe št. 2201/2003 je treba ugotoviti, da se ta določba nanaša na postopke v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze med istima strankama pred sodišči različnih držav članic.
34 Kot je Sodišče že razsodilo, v skladu z navedeno določbo velja, da se morajo ti zahtevki sicer nanašati na iste stranke, vendar imajo lahko različen predmet, če se le nanašajo na prenehanje življenjske skupnosti, na razvezo ali na razveljavitev zakonske zveze (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2019, Liberato, C‑386/17, EU:C:2019:24, točka 35 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da obstoj litispendence predpostavlja, da je predmet postopkov, ki potekajo pred sodišči različnih držav članic, prenehanje zakonske vezi ali ločitev od mize in postelje.
35 Predmet postopka, ki se je začel pred sodiščem države članice zaradi priznanja civilnopravnih učinkov izvršljive odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze, ki jo je izdalo cerkveno sodišče na podlagi mednarodne pogodbe, sklenjene s Svetim sedežem in navedene v členu 63 Uredbe št. 2201/2003, kakršen je ta, ki v obravnavanem primeru poteka pred Corte d’appello di Napoli (višje sodišče v Neaplju), pa kot tak ni prenehanje zakonske vezi ali ločitev od mize in postelje.
36 Po eni strani je namreč, kot sta na obravnavi poudarili italijanska in španska vlada, ob začetku takega postopka že prišlo do prenehanja zakonske vezi, saj je bila ta zveza s pravnomočno in izvršljivo odločbo cerkvenega sodišča ugotovljena za neobstoječo. Namen postopka pred sodiščem zadevne države članice, v obravnavanem primeru Italijanske republike, je le doseči, da se v pravnem redu te države članice priznajo civilni učinki cerkvene odločbe.
37 Po drugi strani je obseg nadzora, ki ga državno sodišče izvaja v okviru navedenega postopka, omejen na vidike, ki so izrecno navedeni v členu 8(2) Latranske pogodbe, in sicer na pristojnost cerkvenega sodišča, na pravico strank do udeležbe v postopku pred tem sodiščem in do obrambe ter na pogoje, ki jih italijanska zakonodaja določa za priznanje tujih odločb. Kot je pojasnila italijanska vlada, državno sodišče ne more vsebinsko preučiti cerkvene odločbe.
38 Zato postopek, ki se je začel pred državnim sodiščem zaradi priznanja civilnopravnih učinkov izvršljive odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze in ki jo je izdalo cerkveno sodišče na podlagi Latranske pogodbe, ni zajeta s pojmom „postopek v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze“ v smislu člena 19(1) Uredbe št. 2201/2003.
39 To razlago potrjuje sobesedilo, v katero je umeščena ta določba.
40 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 19 Uredbe št. 2201/2003 spada v poglavje II te uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, ki v členu 3 te uredbe našteva merila, ki omogočajo določitev pristojnosti sodišč držav članic za odločanje o vprašanjih v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti in razveljavitvijo zakonske zveze.
41 Opozoriti je tudi treba, da se s sistemom razdelitve pristojnosti, določenim v Uredbi št. 2201/2003, na področju prenehanja zakonske zveze ne želi izključiti večkratna pristojnost. Nasprotno, izrecno je določen soobstoj več sodnih pristojnosti, ne da bi bila med njimi vzpostavljena hierarhija (sodba z dne 13. oktobra 2016, Mikołajczyk, C‑294/15, EU:C:2016:772, točka 47 in navedena sodna praksa).
42 V tem okviru člen 19(1) Uredbe št. 2201/2003 ureja obravnavanje položajev, v katerih pri sodiščih različnih držav članic tečejo postopki med istima strankama za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, in za to določa obveznost sodišča, ki je drugo začelo postopek, da po uradni dolžnosti prekine postopek, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, v skladu z merili, ki so za to določena v členu 3 te uredbe.
43 Pristojnost italijanskega sodišča, ki odloča o predlogu za priznanje civilnopravnih učinkov izvršljive odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze in ki jo je izdalo cerkveno sodišče na podlagi Latranske pogodbe, pa ni določena na podlagi meril iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003, temveč na podlagi posebnih pravil, določenih s to pogodbo, ki je bila sklenjena med Svetim sedežem in Italijansko republiko. V teh okoliščinah, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov, postopek, v katerega spada tak predlog, ne more privesti do litispendence v smislu člena 19(1) te uredbe v povezavi z njenim členom 3.
44 Razlage, ki izhaja iz besedila člena 19(1) Uredbe št. 2201/2003 in ki jo potrjuje sobesedilo, v katero je umeščena ta določba, ne omajajo cilji, ki se uresničujejo s to uredbo.
45 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen Uredbe 2201/2003 na podlagi načela vzajemnega zaupanja kot temelja za oblikovanje resničnega pravosodnega prostora na ravni Unije olajšati med drugim priznavanje odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze, izdanih v državah članicah (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2022, Senatsverwaltung für Inneres und Sport, C‑646/20, EU:C:2022:879, točka 44 in navedena sodna praksa).
46 V posebnem okviru pogodb, sklenjenih med Svetim sedežem in nekaterimi državami članicami, je člen 63 Uredbe št. 2201/2003 del splošnega cilja te uredbe, ki je olajšati priznavanje in poenostavljeno izvrševanje odločb o neveljavnosti zakonske zveze, izdanih v skladu s temi pogodbami. Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 49 in 50 sklepnih predlogov, je namen tega člena to, da se sistem priznavanja, ki je določen z navedeno uredbo, razširi na odločbe v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze, izdane na podlagi konkordatov, sklenjenih med Svetim sedežem in nekaterimi državami članicami, da bi se zagotovil polni učinek teh pogodb. Nasprotno pa namen navedenega člena ni, da bi se za te odločbe uporabljala vsa harmonizirana pravila, določena z Uredbo št. 2201/2003, zlasti pravila o sodni pristojnosti, med katerimi je člen 19 te uredbe.
47 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da s pojmom „postopek v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze“ v smislu te določbe ni zajet postopek pred sodiščem države članice v zvezi s priznanjem civilnopravnih učinkov izvršljive odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze, če je to odločbo izdalo cerkveno sodišče na podlagi mednarodne pogodbe, navedene v členu 63 te uredbe, ki je bila sklenjena med Svetim sedežem in to državo članico.
Drugo vprašanje
48 Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 19(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004,
je treba razlagati tako, da
s pojmom „postopek v zvezi z razveljavitvijo zakonske zveze“ v smislu te določbe ni zajet postopek pred sodiščem države članice v zvezi s priznanjem civilnopravnih učinkov izvršljive odločbe, s katero je bil ugotovljen neobstoj konkordatske zakonske zveze, če je to odločbo izdalo cerkveno sodišče na podlagi mednarodne pogodbe – navedene v členu 63 Uredbe št. 2201/2003, kakor je bila spremenjena – ki je bila sklenjena med Svetim sedežem in to državo članico.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.