Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 22. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Notranji trg električne energije – Uredba (EU) 2022/1854 – Nujno posredovanje za obravnavo visokih cen energije – Člen 6(1) – Zgornja meja tržnih prihodkov proizvajalcev električne energije, ki uporabljajo nekatere vire energije – Člen 8 – Prejšnji nacionalni ukrep – Nacionalni prispevek, ki se izračuna na podlagi vseh prihodkov proizvajalcev električne energije in ki se pobira za financiranje javnega subjekta, katerega naloga je zagotoviti finančno stabilnost in varnost energetskega trga – Ukrep, ki ne spada na področje uporabe Uredbe 2022/1854 – Direktiva (EU) 2018/2001 – Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov – Člen 3(1), (3) in (4) – Uredba (EU) 2019/943 – Člen 3(a), (b), (h) in (p) ter člen 10(1), (4) in (5) – Direktiva (EU) 2019/944 – Skupna pravila notranjega trga električne energije – Člen 5(1), (3) in (4) – Uredba (EU) 2021/1119 – Evropska podnebna pravila – Člena 2 in 4 – Nediskriminacija – Sorazmernost – Člen 63 PDEU – Neobstoj zadostnih pojasnil – Nedopustnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Neobstoj izvajanja prava Unije – Nepristojnost Sodišča “
V zadevi C‑327/25,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) z odločbo z dne 13. maja 2025, ki je na Sodišče prispela 14. maja 2025, v postopku
„VETS Svoge“ EOOD
proti
Predsedatel na Upravitelnia savet na Fond „Sigurnost na elektroenergiynata sistema“,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi R. Frendo (predsednica senata), I. Jarukaitis (poročevalec), predsednik četrtega senata, in M. Condinanzi, sodnik,
generalni pravobranilec: A. Biondi,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za „VETS Svoge“ EOOD M. Raykov in L. G. Terzieva, advokati,
– za Predsedatel na Upravitelnia savet na Fond „Sigurnost na elektroenergiynata sistema“ V. Marinova,
– za Svet Evropske unije I. Gurov in L. Vétillard, agenta,
– za Evropsko komisijo O. Beynet, T. Scharf in I. Zaloguin, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8 Uredbe Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije (UL 2022, L 261 I, str. 1); členov 2 in 4 Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (UL 2021, L 243, str. 1) v povezavi s členom 191(2) PDEU; člena 3(1), (3) in (4) Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL 2018, L 328, str. 82); člena 3(a), (b), (h) in (p) ter člena 10(1), (4) in (5) Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (UL 2019, L 158, str. 54) v povezavi z uvodnima izjavama 22 in 23 te uredbe ter členom 5(1), (3) in (4) Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 125) ter členom 8 Uredbe 2022/1854; člena 63 PDEU in člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „VETS Svoge“ EOOD (v nadaljevanju: VETS Svoge) in Predsedatel na Upravitelnia savet na Fond „Sigurnost na elektroenergiynata sistema“ (predsednik upravnega odbora sklada za zanesljivost oskrbe z električno energijo, Bolgarija, v nadaljevanju: upravni organ) v zvezi z zakonitostjo akta o ugotovitvi javnopravne terjatve države do te družbe.
Pravni okvir
Pravo Unije
Listina
3 Člen 17 Listine, naslovljen „Lastninska pravica“, v odstavku 1 določa:
„Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. […]“
4 Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Določbe te listine se uporabljajo za […] države članice […] samo, ko izvajajo pravo Unije. […]“
Pogodba DEU
5 Člen 63(1) PDEU določa:
„V okviru določb tega poglavja so prepovedane vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami.“
6 Člen 191(2) PDEU določa:
„Cilj okoljske politike [Evropske u]nije je doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije. Politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.
V tej zvezi harmonizacijski ukrepi, ki ustrezajo zahtevam varstva okolja, vključujejo, kadar je to primerno, zaščitno klavzulo, ki državam članicam dovoljuje, da iz negospodarskih okoljskih razlogov sprejmejo začasne ukrepe, za katere velja nadzorni postopek Unije.“
Direktiva 2018/2001/EU
7 Člen 3 Direktive 2018/2001, naslovljen „Zavezujoč skupni cilj Unije za leto 2030“, je v odstavkih 1, 3 in 4 določal:
„1. Države članice skupaj zagotovijo, da delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije Unije leta 2030 znaša najmanj 32 %. [Evropska k]omisija oceni ta cilj, da bi do leta 2023 predložila zakonodajni predlog za njegovo povečanje, če pride do dodatnih znatnih zmanjšanj stroškov pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov ali če je to potrebno za izpolnjevanje mednarodnih zavez Unije za razogljičenje ali če to upravičuje znatno zmanjšanje porabe energije v Uniji.
[…]
3. Države članice zagotovijo, da pri oblikovanju svojih nacionalnih politik […] in svojih programov podpore ustrezno upoštevajo hierarhijo ravnanja z odpadki […], da bi se tako izognili nepotrebnim izkrivljajočim učinkom na trgu surovin. Podpore ne dodelijo za energijo iz obnovljivih virov, proizvedeno s sežiganjem odpadkov, če obveznosti glede ločenega zbiranja odpadkov iz navedene direktive niso izpolnjene.
4. Od 1. januarja 2021 dalje delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije posamezne države članice ni nižji od osnovnega deleža, prikazanega v tretjem stolpcu razpredelnice v delu A Priloge I k tej direktivi. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s tem osnovnim deležem. Če država članica ne ohranja svojega osnovnega deleža, izmerjenega v katerem koli enoletnem obdobju, se uporabita prvi in drugi pododstavek člena 32(4) Uredbe (EU) 2018/1999 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2018, L 328, str. 1)].“
Uredba 2019/943
8 V uvodnih izjavah 22 in 23 Uredbe 2019/943 je navedeno:
„(22) Temeljna tržna načela bi morala opredeliti, da se cene električne energije določijo s pomočjo povpraševanja in ponudbe. Navedene cene bi morale odražati, kdaj je električna energija potrebna, in s tem zagotavljati tržno zasnovane spodbude za naložbe v prožne vire, kot so prožna proizvodnja, medsebojne povezave, prilagajanje odjema ali shranjevanje energije.
(23) Medtem ko je eden od ciljev energetske unije tudi razogljičenje elektroenergetskega sektorja, pri čemer velik tržni delež zavzamejo obnovljivi viri energije, je ključnega pomena, da trg odpravi obstoječe omejitve za čezmejno trgovanje in spodbudi naložbe v podporno infrastrukturo, na primer, v prožnejšo proizvodnjo, medsebojne povezave, večje prilagajanje odjema ali shranjevanje energije. Da bi podprli ta prehod k spremenljivi in porazdeljeni proizvodnji ter zagotovili, da so načela energetskega trga v prihodnosti temelj trgov električne energije v Uniji, je ključnega pomena, da se ponovno osredotočimo na kratkoročne trge in oblikovanje cen v obdobjih pomanjkanja.“
9 Člen 3 te uredbe, naslovljen „Načela, ki se nanašajo na delovanje trgov električne energije“, določa:
„Države članice, regulativni organi, operaterji prenosnih sistemov, operaterji distribucijskih sistemov, operaterji trgov in pooblaščeni operaterji zagotovijo, da trgi električne energije delujejo na podlagi naslednjih načel:
(a) cene se oblikujejo na podlagi ponudbe in povpraševanja;
(b) tržna pravila spodbujajo svobodno oblikovanje cen in se izogibajo ukrepom, ki preprečujejo oblikovanje cen na podlagi ponudbe in povpraševanja;
[…]
(h) postopoma se odstranijo ovire za čezmejne pretoke električne energije med trgovalnimi območji ali državami članicami in čezmejne transakcije na trgih električne energije ter povezanih trgih storitev;
[…]
(p) tržna pravila olajšajo trgovanje s produkti v Uniji, regulativne spremembe pa upoštevajo vplive na kratkoročne in dolgoročne terminske trge in produkte na njih;
[…]“
10 Člen 10 navedene uredbe, naslovljen „Tehnične trgovalne omejitve“, določa:
„1. Za ceno električne energije na veleprodajnem trgu ne sme biti najvišje zgornje in najnižje spodnje meje. Ta določba se med drugim uporablja za ponudbe in obračun v vseh časovnih okvirih ter vključuje izravnalno energijo in cene odstopanj brez poseganja v tehnične omejitve cen, ki se lahko uporabijo v časovnemu okviru izravnave in v časovnih okvirih za dan vnaprej in znotraj dneva v skladu z odstavkom 2. […]
[…]
4. Regulativni organi ali, kadar je država članica v ta namen imenovala drug pristojni organ, takšni imenovani pristojni organi, določijo politike in ukrepe, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, ki bi lahko prispevali k posredno omejenemu oblikovanju cen na veleprodajnem trgu, vključno z omejitvijo ponudb v povezavi z aktiviranjem izravnalne energije, mehanizmov za zmogljivost, ukrepov operaterjev prenosnih sistemov in ukrepov za preverjanje tržnih izidov, ali k preprečevanju zlorab vodilnega položaja ali neučinkovito določenih trgovalnih območij.
5. Ko regulativni organ ali imenovani pristojni organ identificira politiko ali ukrep, ki bi lahko omejil veleprodajno oblikovanje cen, sprejme vse ustrezne ukrepe za preprečitev ali, če to ni mogoče, ublažitev učinka te politike ali ukrepa na ponudbeno dogajanje. Države članice do 5. januarja 2020 Komisiji posredujejo poročilo s podrobnostmi o ukrepih, ki so jih sprejele ali jih nameravajo sprejeti.“
Direktiva 2019/944
11 Člen 5 Direktive 2019/944, naslovljen „Dobavne cene na tržni podlagi“, določa:
„1. Dobavitelji prosto določajo ceno, po kateri odjemalcem dobavljajo električno energijo. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev učinkovite konkurence med dobavitelji.
[…]
3. Države članice lahko z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 izvajajo javne posege v določanje cen za dobavo električne energije energetsko revnim ali ranljivim gospodinjskim odjemalcem. Za takšne javne posege veljajo pogoji iz odstavkov 4 in 5.
4. Javni posegi v določanje cen za dobavo električne energije:
(a) so v splošnem gospodarskem interesu in ne presegajo tistega, kar je potrebno za zagotovitev tega splošnega gospodarskega interesa;
(b) so jasno opredeljeni, pregledni, nediskriminatorni in preverljivi;
(c) elektroenergetskim podjetjem v Uniji zagotavljajo enakopraven dostop do odjemalcev;
(d) so časovno omejeni in sorazmerni glede na upravičence;
(e) ne povzročajo dodatnih stroškov za udeležence na trgu na diskriminatoren način;
[…]“
Uredba 2021/1119
12 Člen 2 Uredbe 2021/1119, naslovljen „Cilj podnebne nevtralnosti“, določa:
„1. Emisije in odvzemi toplogrednih plinov po vsej Uniji, ki jih ureja pravo Unije, se v Uniji uravnotežijo najpozneje do leta 2050, s čimer se do tega datuma emisije zmanjšajo na ničelno stopnjo, cilj Unije po tem pa bo doseganje negativnih emisij.
2. Ustrezne institucije Unije in države članice sprejmejo potrebne ukrepe na ravni Unije oziroma na nacionalni ravni, da se omogoči skupno doseganje cilja podnebne nevtralnosti iz odstavka 1, pri čemer se upošteva pomen spodbujanja tako pravičnosti in solidarnosti med državami članicami kot stroškovne učinkovitosti pri doseganju tega cilja.“
13 Člen 4 te uredbe, naslovljen „Vmesna podnebna cilja Unije“, določa:
„1. Da bi se dosegel cilj podnebne nevtralnosti iz člena 2(1), je zavezujoč podnebni cilj Unije za leto 2030 domače zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij, potem ko se odštejejo odvzemi) za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 do leta 2030.
[…]
2. Komisija do 30. junija 2021 pregleda zadevno zakonodajo Unije, da se omogoči doseganje cilja iz odstavka 1 tega člena in cilja podnebne nevtralnosti iz člena 2(1), ter razmisli o sprejetju potrebnih ukrepov, vključno s sprejetjem zakonodajnih predlogov, v skladu s Pogodbama.
[…]
3. Da bi dosegli cilj podnebne nevtralnosti iz člena 2(1) te uredbe, se določi vseevropski podnebni cilj za leto 2040. […]
[…]
5. Pri predlogu podnebnega cilja Unije za leto 2040 v skladu z odstavkom 3 Komisija upošteva naslednje:
[…]
(g) energijsko učinkovitost in načelo ,energijska učinkovitost na prvem mestu‘, cenovno dostopnost energije in zanesljivo oskrbo z energijo;
[…]
7. Določbe tega člena se pregledujejo glede na mednarodni razvoj dogodkov in prizadevanja […]“
Uredba 2022/1854
14 V uvodnih izjavah 25, 40 in 41 Uredbe 2022/1854 je bilo navedeno:
„(25) V razmerah, ko so potrošniki izpostavljeni izjemno visokim cenam, ki škodijo tudi gospodarstvu Unije, je treba začasno omejiti izredne tržne prihodke proizvajalcev z nižjimi mejnimi stroški, in sicer z uporabo zgornje meje tržnih prihodkov, dosežene s prodajo električne energije v Uniji.
[…]
(40) Glede na to, da se mešanica proizvodnje in stroškovna struktura objektov za proizvodnjo električne energije med državami članicami zelo razlikujeta, bi jim bilo treba dovoliti, da pod posebnimi pogoji ohranijo ali uvedejo nacionalne krizne ukrepe.
(41) Države članice bi morale zlasti ohraniti možnost nadaljnje omejitve prihodkov proizvajalcev, za katere se uporablja zgornja meja tržnih prihodkov in določitve posebne zgornje meje tržnih prihodkov od prodaje električne energije, proizvedene iz črnega premoga, katere cena je lahko v nekaterih državah članicah znatno nižja od cene mejnih tehnologij. Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba državam članicam dovoliti tudi, da ohranijo ali uvedejo nacionalne krizne ukrepe, ki omejujejo tržne prihodke proizvajalcev, za katere ne velja zgornja meja tržnih prihodkov na ravni Unije.“
15 Člen 1 te uredbe, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, je določal:
„Ta uredba vzpostavlja nujno posredovanje za ublažitev učinkov visokih cen energije z izrednimi, ciljno usmerjenimi in časovno omejenimi ukrepi. Cilj teh ukrepov je zmanjšati porabo električne energije, določiti zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih nekateri proizvajalci prejemajo od proizvodnje električne energije, in jih ciljno usmerjeno prerazporediti končnim odjemalcem električne energije […]“
16 Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Obvezna zgornja meja tržnih prihodkov“, je v odstavku 1 določal:
„Za tržne prihodke proizvajalcev, pridobljene s proizvodnjo električne energije iz virov iz člena 7(1), se določi zgornja meja pri največ 180 EUR na MWh proizvedene električne energije.“
17 V členu 7 iste uredbe, naslovljenem „Uporaba zgornje meje tržnih prihodkov za proizvajalce električne energije“, je bilo v odstavku 1 pojasnjeno, da se zgornja meja tržnih prihodkov iz člena 6 te uredbe uporablja za tržne prihodke od prodaje električne energije, proizvedene iz virov energije, naštetih v tem odstavku 1.
18 Člen 8 Uredbe 2022/1854, naslovljen „Nacionalni krizni ukrepi“, je določal:
„1. Države članice lahko:
(a) ohranijo ali uvedejo ukrepe, ki dodatno omejujejo tržne prihodke proizvajalcev ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih členu 7(1), vključno z možnostjo razlikovanja med tehnologijami, ter tržne prihodke drugih udeležencev na trgu, vključno s tistimi, ki so dejavni na področju trgovanja z električno energijo;
(b) določijo višjo zgornjo mejo tržnih prihodkov za proizvajalce, ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih v členu 7(1), pod pogojem, da njihove naložbe in stroški poslovanja presegajo zgornjo mejo iz člena 6(1);
(c) ohranijo ali uvedejo nacionalne ukrepe za omejitev tržnih prihodkov proizvajalcev, ki proizvajajo električno energijo iz virov, ki niso navedeni v členu 7(1);
(d) določijo posebno zgornjo mejo tržnih prihodkov od prodaje električne energije, proizvedene iz črnega premoga;
(e) za hidroelektrarne, ki niso navedene v členu 7(1), točka (d), določijo zgornjo mejo tržnih prihodkov, oziroma ohranijo ali uvedejo take ukrepe, ki dodatno omejijo njihove tržne prihodke, vključno z možnostjo razlikovanja med tehnologijami.
2. Ukrepi iz odstavka 1 v skladu s to uredbo:
(a) so sorazmerni in nediskriminatorni;
(b) ne ogrožajo investicijskih signalov;
(c) zagotavljajo pokritost naložb in operativnih stroškov;
(d) ne izkrivljajo delovanja veleprodajnih trgov električne energije in zlasti ne vplivajo na vrstni red gospodarnosti in oblikovanje cen na veleprodajnem trgu;
(e) so združljivi s pravom Unije.“
19 V skladu s členom 22(2)(c) te uredbe so se členi od 6 do 8 te uredbe uporabljali od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023.
Bolgarsko pravo
Energetski zakon
20 Zakon za energetikata (energetski zakon) (DV št. 107 z dne 9. decembra 2003) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: energetski zakon), v členu 36f določa:
„(1) Mesečne prispevke v višini 5 % v [Sklad ‚Sigurnost na elektroenergiynata sistema‘ (‚Sklad za zanesljivost oskrbe z električno energijo‘, Bolgarija) (v nadaljevanju: FSES)] morajo plačevati:
1. proizvajalci električne energije na prihodke od prodaje električne energije brez [davka na dodano vrednost (DDV)] in tisti, ki prejemajo premijo […] na podlagi Zakon za energiyata ot vazobnovyaemi iztochnitsi [zakon o energiji iz obnovljivih virov, v nadaljevanju: zakon o energiji iz obnovljivih virov], prav tako na prihodke od te premije brez [DDV]. […];
[...]
(2) Osebe iz odstavka 1, razen proizvajalcev iz člena 30(2) zakona o energiji iz obnovljivih virov, morajo do 20. dne tekočega meseca:
[…]
v [FSES] plačati ustrezen prispevek v skladu z odstavkom 1 prejšnjega meseca.
(3) Proizvajalci električne energije iz člena 30(2) [zakona o energiji iz obnovljivih virov] morajo do 31. marca letno:
[…]
2. v [FSES] plačati ustrezne prispevke iz odstavka 1 za predhodno koledarsko leto.
[…]
(5) Za namene obdavčitve se prispevki, plačani v [FSES], štejejo za tekoče stroške obratovanja.“
Uredba o sredstvih FSES
21 Naredba za reda i nachina za nabiraneto, razhodvaneto, otchitaneto i kontrola na sredstvata na Fond „Sigurnost na elektroenergiynata sistema“ (uredba o postopku in načinu pridobivanja, uporabe, obračunavanja in nadzora nad sredstvi FSES) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: uredba o sredstvih FSES), v členu 5 določa:
„[FSES] se financira s:
1. prispevki v višini 5 % prihodkov proizvajalcev električne energije od prodaje električne energije brez DDV;
[…]“
22 Člen 8 te uredbe določa:
„(1) Prihodki iz točke 1 člena 5 so vsi prihodki od prodaje električne energije, ki jo proizvede zavezanec, po reguliranih ali prosto dogovorjenih cenah, vključno z:
1. prihodki od prodaje aktivne električne energije;
2. prihodki od dobave izravnalne energije na podlagi pogodbe […];
3. neto rezultat izravnave na podlagi pogodbe […].
(2) Za namene izračuna prihodkov v smislu člena 5(1) se prijavljeni stroški neproizvedene izravnalne energije odbijejo v okviru regulacije nižje v verigi.
(3) Če je neto rezultat izravnave, kot je opredeljen v odstavku 1, točka 3, negativen, se njen znesek odšteje od zneska prihodkov za namene izračuna prihodkov v smislu člena 5(1).
[…]“
Izvedbeni zakon za finance iz leta 2022
23 Zakon za prilagane na razporedbi na Zakona za darzhavnia byudzhet na Republika Bulgaria za 2022 g., Zakona za byudzheta na darzhavnoto obshtestveno osiguryavane za 2022 g. i Zakona za byudzheta na Natsionalnata zdravnoosiguritelna kasa za 2022 g. (zakon o uporabi določb zakona o državnem proračunu Republike Bolgarije za leto 2022, zakona o proračunu državnega zavoda za socialno zavarovanje za leto 2022 in zakona o proračunu državnega zavoda za zdravstveno zavarovanje za leto 2022) (DV št. 104 z dne 30. decembra 2022) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: izvedbeni zakon za finance iz leta 2022), v odstavku 8 svojih prehodnih in končnih določb določa:
„(1) Proizvajalci električne energije z obrati za proizvodnjo električne energije z nameščeno močjo nad 1 [megavat (MW)], katerih tržni prihodki izhajajo iz prodaje električne energije, proizvedene iz virov iz člena 7(1) [Uredbe 2022/1854], v […] [FSES] plačajo namenske prispevke, ki predstavljajo pozitivno razliko med tržnimi prihodki brez [DDV] in določeno zgornjo mejo prihodkov, izračunano z uporabo vrednosti za zadevno vrsto proizvajalca, za obdobje dobave od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023 […]. Znesek namenskega prispevka se izračuna za vsako transakcijo.
(2) Vrednosti, ki so podlaga za izračun zgornje meje prihodkov za zadevno vrsto proizvajalca iz točke 1, se določijo v odločbi Ministerski savet [svet ministrov, Bolgarija].
(3) Proizvajalci z obrati za proizvodnjo električne energije z nameščeno močjo nad 1 MW, ki imajo sklenjeno pogodbo o nadomestilu s premijami, ki je veljala 8. oktobra 2022, in katerih tržni prihodki izhajajo iz prodaje električne energije, proizvedene iz virov iz člena 7(1) [Uredbe 2022/1854], v [FSES] plačajo namenske prispevke na tržne prihodke za vsako transakcijo, sklenjeno po prosto dogovorjenih cenah brez [DDV], za obdobje dobave od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023, z izjemo transakcij z izravnalno energijo. Znesek namenskega prispevka za vsako transakcijo ustreza:
1. pozitivni razliki med tržnimi prihodki po prosto dogovorjenih cenah (dosežena tržna cena) iz zadevne transakcije brez DDV in opredeljeno zgornjo mejo tržnih prihodkov, izračunano ob uporabi tržne cene, ocenjene na podlagi odločbe o ceni, ki jo je izdala Komisia za energiyno i vodno regulirane [(komisija za regulacijo energije in vode, Bolgarija)] in s katero je bila določena veljavna premija za zadevnega proizvajalca, v primeru proizvajalcev, za katere znesek te premije ne znaša 0,00 BGN na MWh brez DDV, in
2. 90 odstotkom pozitivne razlike med tržnimi prihodki po prosto dogovorjenih cenah (dosežena tržna cena) iz zadevne transakcije brez DDV in opredeljeno zgornjo mejo prihodkov, izračunano na podlagi ugodnejše cene, določene z odločbo komisije za regulacijo energije in vode na podlagi pogodbe o izravnalnih premijah, za proizvajalce, za katere veljavni znesek premije znaša 0,00 BGN na MWh brez DDV.
[…]
(11) Namenski prispevki iz naslova točk 1, 3, 4 in 5 se priznajo kot tekoči stroški obratovanja za namene obdavčitve proizvajalcev, trgovcev z električno energijo in javnega dobavitelja.
[…]
(15) Namenski prispevki iz naslova točk 1, 3, 4 in 5 so javne terjatve države, pri čemer se prispevki, ki niso bili pravočasno plačani, določijo in izterjajo v skladu z Danachno-osiguritelnia protsesualen kodeks [zakonik o davčnem postopku in postopku na področju prispevkov za socialno varnost] […].
[…]“
Finančni zakon iz leta 2023
24 Odstavek 3 prehodnih in končnih določb zakona o uporabi Zakon za darzhavnia byudzhet na Republika Bulgaria za 2023 g. (finančni zakon Republike Bolgarije za leto 2023) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: finančni zakon iz leta 2023), določa:
„(1) Proizvajalci električne energije z obrati za proizvodnjo električne energije z nameščeno močjo nad 1 MW, katerih tržni prihodki izhajajo iz prodaje električne energije, proizvedene iz vetrne energije, sončne energije (sončni toplotni in sončni fotovoltaični viri), geotermalne energije, vodne energije brez akumulacije, biogoriv (trdnih in plinastih, razen biometana), odpadkov, jedrske energije, lignita, naftnih derivatov in šote, ter električne energije, proizvedene iz premoga in v hidroelektrarnah, v […] [FSES] plačajo namenske prispevke, ki predstavljajo pozitivno razliko med tržnimi prihodki brez [DDV] in določeno zgornjo mejo prihodkov, izračunano z uporabo vrednosti za zadevno vrsto proizvajalca, za obdobje dobave od 1. julija do 31. decembra 2023 […]. Znesek namenskega prispevka se izračuna za vsako transakcijo.
(2) Vrednosti, ki so podlaga za izračun zgornje meje prihodkov za zadevno vrsto proizvajalca v smislu odstavka 1, se določijo v odločbi sveta ministrov.
(3) Proizvajalci z obrati za proizvodnjo električne energije z nameščeno močjo nad 1 MW, ki imajo sklenjeno pogodbo o nadomestilu s premijami, ki je veljala 8. oktobra 2022, in katerih tržni prihodki izhajajo iz prodaje električne energije, proizvedene iz vetrne energije, sončne energije (sončni toplotni in sončni fotovoltaični viri), geotermalne energije, vodne energije brez akumulacije, biogoriv (trdnih in plinastih, razen biometana), odpadkov, jedrske energije, lignita, naftnih derivatov in šote, v [FSES] plačajo namenske prispevke na tržne prihodke za vsako transakcijo, sklenjeno po prosto dogovorjenih cenah brez [DDV], za obdobje dobave od 1. julija do 31. decembra 2023, z izjemo transakcij z izravnalno energijo. Znesek namenskega prispevka za vsako transakcijo se izračuna [na podlagi enake metode, kot je določena v odstavku 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022].
[…]“
25 V točkah (11) in (15) tega odstavka 3 so dobesedno povzete določbe točk (11) in (15) odstavka 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022.
Finančni zakon iz leta 2024
26 Odstavek 3 prehodnih in končnih določb zakona o uporabi Zakon za darzhavnia byudzhet na Republika Bulgaria za 2024 g. (finančni zakon Republike Bolgarije iz leta 2024) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: finančni zakon iz leta 2024), povzema določbe odstavka 3 prehodnih in končnih določb finančnega zakona iz leta 2023 za električno energijo, dobavljeno med 1. januarjem in 31. decembrom 2024.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
27 VETS Svoge je družba bolgarskega prava, ki ima v lasti pet hidroelektrarn. Ima status proizvajalca električne energije in je na seznamu zavezancev iz člena 7 uredbe o sredstvih FSES. V skladu s členom 36f(1) energetskega zakona mora plačati mesečni prispevek v višini 5 % prihodkov od prodaje svoje električne energije (v nadaljevanju: 5‑odstotni prispevek).
28 Upravni organ je s sklepom z dne 8. aprila 2024 začel upravni postopek za sprejetje akta o ugotovitvi javnopravne terjatve države. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je imela družba VETS Svoge na ta dan zapadle in neplačane dolgove iz naslova prispevkov, dolgovanih na podlagi člena 36f(1) energetskega zakona za januar in februar 2024, v višini 86.828,39 BGN (približno 44.395 EUR), kar je pomenilo 5 % prihodkov, izračunanih v skladu s členom 8 uredbe o sredstvih FSES.
29 Ta družba je z dopisom z dne 14. aprila 2024 predložila pripombe k temu sklepu o začetku postopka. Navedla je, da je te dolgove plačala v predpisanem roku, in priložila ustrezne plačilne naloge.
30 Upravni organ je z dopisom z dne 17. aprila 2024 navedeno družbo obvestil, da ni pravilno izračunala in plačala svojih prispevkov na podlagi tega člena 36f za december 2022 ter za januar, februar, marec, april, september in oktober 2023, saj je brez pravne podlage od prihodkov, na podlagi katerih se izračuna 5‑odstotni prispevek, odštela namenske prispevke, ki jih je plačala na podlagi prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022 ter na podlagi prehodnih in končnih določb finančnega zakona iz leta 2023.
31 Čeprav je družba VETS Svoge izvedla nekatera plačila, da bi poravnala obveznosti v zvezi z glavnico prispevkov, dolgovanih na podlagi člena 36f energetskega zakona za leto 2023, in dela prispevka, dolgovanega za januar 2024, je upravni organ menil, da ta družba ni v celoti izpolnila svojih obveznosti plačila 5‑odstotnih prispevkov in s tem povezanih zamudnih obresti. Ta organ je nato 22. aprila 2024 sprejel akt o ugotovitvi javnopravne terjatve države, v katerem je bil skupni znesek dolgov družbe VETS Svoge določen na 55.671,89 BGN (približno 28.465 EUR), in sicer 41.971,86 BGN (približno 21.460 EUR) za glavnico, ki ustreza 5‑odstotnim prispevkom na prihodke od prodaje električne energije brez DDV za januar in februar 2024, ter 13.700,03 BGN (približno 7005 EUR) za zamudne obresti na 5‑odstotne prispevke v višini 5 %, ki niso bili plačani v predpisanem roku za obdobje od 1. avgusta 2021 do 22. aprila 2024.
32 Družba VETS Svoge je pri Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija) vložila tožbo, s katero je izpodbijala zakonitost tega akta.
33 To sodišče je s sodbo z dne 9. oktobra 2024 to tožbo zavrnilo. Med drugim je ugotovilo, da je ta družba za marec 2022 ter januar, februar, marec, april, september in oktober 2023 za vsako od svojih petih elektrarn izvedla odbitke od svojih prihodkov od prodaje električne energije, navedenih na računih, ki jih je izdala sama, tako da je plačala nižji prispevek na podlagi člena 36f energetskega zakona od tistega, ki ga je dolgovala na podlagi tega člena.
34 Navedeno sodišče je v zvezi s tem menilo, da so predmet prispevkov, dolgovanih na podlagi navedenega člena, in namenskih prispevkov, dolgovanih na podlagi odstavka 8 prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022, sprejetega na podlagi Uredbe 2022/1854, ter prispevkov, dolgovanih na podlagi odstavka 3 prehodnih in končnih določb finančnega zakona iz leta 2023 in odstavka 3 prehodnih in končnih določb finančnega zakona iz leta 2024, najprej, različni družbeni odnosi in da te prispevke urejajo različni zakonodajni akti, med katerimi ni nobene povezave, dalje, da so mehanizmi za izračun, izplačilo in določitev teh prispevkov različni, in nazadnje, da so bili ti prispevki sprejeti za nadomestilo stroškov različnih vrst in v različni višini. Dodalo je, da je bolgarski zakonodajalec s sprejetjem teh dveh prispevkov sledil različnim ciljem. Navedlo je tudi, da nobena od prehodnih določb ni spremenila člena 36f energetskega zakona ali načina izračuna 5‑odstotnega prispevka, določenega v tem členu.
35 Isto sodišče je zato štelo, da je upravni organ utemeljeno menil, da družba VETS Svoge ni pravilno niti izračunala niti plačala prispevkov, dolgovanih na podlagi navedenega člena 36f, ko je namenske prispevke odštela od prihodkov, na podlagi katerih se izračunajo prvonavedeni prispevki.
36 Družba VETS Svoge je vložila kasacijsko pritožbo pri Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev te pritožbe trdi, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča v nasprotju, prvič, z energetskim zakonom, izvedbenim zakonom za finance iz leta 2022, finančnima zakonoma iz leta 2023 in leta 2024, uredbo o sredstvih FSES ter temeljnimi načeli in svoboščinami, določenimi v Konstitutsia na Republika Bulgaria (ustava Republike Bolgarije), ker proizvajalcem električne energije nalagajo neupravičeno in nesorazmerno finančno breme, in drugič, s pravom Unije.
37 V tem okviru predložitveno sodišče navaja, prvič, da je zlasti iz Uredbe 2022/1854 razvidno, da se prihodki proizvajalcev električne energije, ki presegajo zgornjo mejo prihodkov, določeno s to uredbo, ne štejejo za prihodke zadevnih proizvajalcev, temveč pomenijo prihodke v korist držav članic, ki se preusmerijo h končnim odjemalcem, da bi se omejili negativni učinki zvišanja cen. Poudarja tudi, da je v skladu z navedeno uredbo to, da države članice uvedejo ali ohranijo ukrepe, ki pomenijo nadaljnjo omejitev tržnih prihodkov, mogoče le ob spoštovanju pogojev, naštetih v tej uredbi. Iz tega naj bi izhajalo, da je dodatni ukrep mogoče šteti za sorazmeren le, če proizvajalcem ne povzroča škode in ne ogroža konkurence.
38 Drugič, to sodišče navaja, da – za namene izračuna 5‑odstotnega prispevka iz člena 36f energetskega zakona – prihodke od prodaje električne energije tvorijo vsi prihodki od prodaje, zaračunani po reguliranih ali prosto dogovorjenih cenah, pri čemer so edini stroški, ki jih je mogoče odbiti, stroški pomanjkanja oskrbe. Zato naj ukrep iz tega člena 36f ne bi izpolnjeval pogojev, določenih z Uredbo 2022/1854, ker naj ne bi bil sorazmeren, naj ne bi upošteval stroškov obratovanja, proizvodnje in naložb proizvajalcev električne energije ter naj bi omejeval njihovo dejavnost. Ta uredba naj bi kot instrument prava Unije prevladala nad nacionalno zakonodajo in naj bi torej izključevala soobstoj prispevka iz člena 36f energetskega zakona, ki naj bi prav tako pomenil zgornjo mejo prihodkov, in obvezne zgornje meje prihodkov, ki jo uvaja.
39 Poleg tega naj bi bilo treba tudi ob predpostavki, da bi ta zgornja meja in prispevek iz navedenega člena 36f lahko obstajala hkrati, ugotoviti, da znesek, pobran kot namenski prispevek, z vidika zadevnega proizvajalca ni dohodek. Zato naj ne bi bilo zakonito, če bi se v okviru uporabe člena 36f energetskega zakona 5‑odstotni prispevek, dolgovan na podlagi te določbe, izračunal tudi na podlagi zneska namenskih prispevkov. To naj bi poleg tega pripeljalo do dvojne obdavčitve iste vrednosti. Bilo naj bi tudi nesorazmerno in v nasprotju s cilji Uredbe 2022/1854, pri katerih naj ne bi šlo za omejitev fiktivnih prihodkov, ampak dejansko ustvarjenih prihodkov.
40 V zvezi s tem navedeno sodišče dodaja, da so v skladu z odstavkom 8, točka 11, prehodnih in končnih določb izvedbenega zakona za finance iz leta 2022 namenski prispevki priznani kot tekoči stroški obratovanja proizvajalcev električne energije. To, da se jih obravnava kot prihodke zgolj za namene njihove obdavčitve na podlagi tega člena 36f, naj bi pomenilo samovoljno dejanje države, ki ni združljivo z načeloma solidarnosti in sorazmernosti, določenima v pravu Unije. Poleg tega naj bi bilo treba tudi ob predpostavki, da je tak ukrep glede na nacionalno pravo zakonit, v skladu z načelom lex posterior derogat legi priori upoštevati implicitno razveljavitev navedenega člena 36f, saj je treba pojem „prihodki“ razumeti v smislu tega odstavka 8 prehodnih in končnih določb.
41 Tretjič, obveznost plačila 5‑odstotnega prispevka na znesek namenskih prispevkov naj bi odvračala od proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov ter naj bi povzročila ustavitev naložb in prisilno omejitev proizvodnje te vrste električne energije glede na nastale izgube. Poleg tega naj ta prispevek ne bi bil združljiv s politiko Unije na področju varstva okolja in spodbujanja podnebne nevtralnosti, ki se uresničuje z Uredbo 2021/1119.
42 Četrtič, navedeni prispevek naj ne bi bil združljiv s prostim pretokom kapitala, ker naj bi proizvajalce, ki želijo vstopiti na bolgarski trg električne energije ali na njem ohraniti svojo dejavnost, obdavčil pretirano, kar naj bi poleg tega omejevalo svobodo ustanavljanja in kršilo člen 17 Listine.
43 V teh okoliščinah je Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 8 [Uredbe 2022/1854] razlagati tako, da se sme z nacionalnim ukrepom, kot je določen v členu 36f energetskega zakona, ohraniti predpisani prispevek v višini 5 odstotkov prihodkov od prodaje električne energije in lahko hkrati obstaja zavezujoča zgornja meja za tržne prihodke proizvajalcev električne energije?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali je treba člen 8 [Uredbe 2022/1854] razlagati tako, da je dopustno, da se prispevek v višini 5 odstotkov prihodkov od prodaje električne energije obračuna in dolguje od zneskov, ki presegajo zavezujočo zgodnjo mejo prihodkov, ki jih morajo proizvajalci električne energije plačati v sklad ,Sigurnost na elektroenergiynata sistema‘ [(sklad za zanesljivost oskrbe z električno energijo)], in zanje ne pomenijo dohodkov? Ali je mogoče pri razlagi teh določb izhajati iz tega, da prispevek v višini 5 odstotkov od prihodkov od prodaje električne energije ne pomeni diskriminacije, čeprav za del proizvajalcev električne energije vodi do dvojne obremenitve istih [prihodkov]?
3. Ob upoštevanju razlage
– člena 2(1) in (2) ter člena 4 Uredbe 2021/1119 v povezavi s členom 191(2) PDEU, ki urejajo temeljni pomen prehoda držav članic k energetskemu sistemu, ki temelji na obnovljivih virih,
– člena 3(1), (3) in (4) Direktive (EU) 2018/2001, ki ureja zavezujoči cilj Evropske unije, da do leta 2030 doseže določen delež energije iz obnovljivih virov, ter obveznost držav članic, da zagotovijo doseganje tega deleža,
– člena 3(a), (b), (h) in (p) ter člena 10(1), (4) in (5) Uredbe 2019/943 v povezavi z uvodnima izjavama 22 in 23 te uredbe ter člena 5(1), (3) in (4) Direktive 2019/944 in člena 8 Uredbe 2022/1854, ki urejajo načela v povezavi z oblikovanjem cen na trgu za trgovanje z energijo:
Ali pravo Unije državi Bolgariji dovoljuje, da od proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov zahteva in izterja prispevke, kot je prispevek iz člena 36f energetskega zakona od zneskov, ki presegajo zavezujočo zgornjo mejo prihodkov, ki jih morajo proizvajalci električne energije plačati v [FSES], in ki zanje ne pomenijo dohodkov? Ali je ob upoštevanju razlage teh določb tako obravnavo mogoče šteti za sorazmerno, čeprav dejanski obratovalni stroški proizvajalcev električne energije niso upoštevani?
4. Ali je treba člen 63 PDEU in člen 17 [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi in nacionalni praksi, kot sta obravnavani v zadevnem primeru in v skladu s katerima se zneski, ki jih proizvajalec električne energije plača državi (zneski nad zavezujočo zgornjo mejo za prihodke proizvajalcev električne energije), obremenijo z dodatno javnopravno obveznostjo (v višini 5 odstotkov v skladu s členom 36f energetskega zakona)?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
44 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 8 Uredbe 2022/1854 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero morajo proizvajalci električne energije plačati mesečni prispevek v višini 5 % svojih prihodkov od prodaje električne energije, ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, in ki obstaja sočasno z ukrepom določitve zgornje meje prihodkov proizvajalcev električne energije iz te uredbe.
45 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da se glede na elemente iz predložitvene odločbe, ki jih mora preveriti predložitveno sodišče, spor o glavni stvari nanaša na mesečni prispevek iz člena 36f(1) energetskega zakona, ki ga je treba plačati za prodajo električne energije, ki jo je družba VETS Svoge ustvarila v obdobju od 1. avgusta 2021 do 22. aprila 2024.
46 Zato je treba na prvem mestu opozoriti, da so se v skladu s členom 22(2)(c) Uredbe 2022/1854 členi od 6 do 8 te uredbe uporabljali od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023. Iz tega izhaja, da člena 8 te uredbe v nobenem primeru ni mogoče razlagati tako, da je v obdobju, v katerem se ta člen ni uporabljal (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2026, Secab, C‑423/23, EU:C:2026:32, točka 38), to je v obdobju pred 1. decembrom 2022 in v obdobju po 30. juniju 2023, nasprotovala nacionalni ureditvi, kakršna je ta, ki je opisana v točki 44 te sodbe.
47 Na drugem mestu, v zvezi z obdobjem, v katerem so se ti členi od 6 do 8 uporabljali, je treba opozoriti, da člen 6(1) Uredbe 2022/1854 določa, da se tržni prihodki proizvajalcev električne energije iz virov iz člena 7(1) te uredbe omejijo na največ 180 EUR na MWh proizvedene električne energije. V skladu z zadnjenavedeno določbo so ti viri vetrna energija, sončna energija, geotermalna energija, vodna energija brez akumulacije, trdna ali plinasta biomasna goriva, razen biometana, odpadki, jedrska energija, lignit, proizvodi iz surove nafte in šota.
48 Člen 8 te uredbe v odstavku 1 podrobneje določa razne druge ukrepe, ki jih lahko sprejmejo države članice. V bistvu gre za ohranitev ali uvedbo ukrepov, ki dodatno omejujejo tržne prihodke proizvajalcev, ki proizvajajo električno energijo iz virov, naštetih v členu 7(1) te uredbe; določitev višje zgornje meje tržnih prihodkov za te proizvajalce, pod pogojem, da njihove naložbe in stroški poslovanja presegajo zgornjo mejo iz člena 6(1) navedene uredbe; ohranitev ali uvedbo nacionalnih ukrepov za omejitev tržnih prihodkov proizvajalcev, ki proizvajajo električno energijo iz virov, ki niso navedeni v temu členu 7(1); določitev posebne zgornje meje tržnih prihodkov od prodaje električne energije, proizvedene iz črnega premoga, in določitev zgornje meje tržnih prihodkov za hidroelektrarne, ki niso navedene v členu 7(1)(d), oziroma ohranitev ali uvedbo ukrepov, ki dodatno omejijo njihove tržne prihodke. V členu 8(2) iste uredbe pa so našteti pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ukrepi iz tega člena 8(1).
49 Poleg tega člen 1 Uredbe 2022/1854 določa, da se s to uredbo vzpostavlja nujno posredovanje za ublažitev učinkov visokih cen energije z izrednimi, ciljno usmerjenimi in časovno omejenimi ukrepi, katerih cilj je med drugim določiti zgornjo mejo tržnih prihodkov, ki jih nekateri proizvajalci prejemajo od proizvodnje električne energije, in jih ciljno usmerjeno prerazporediti končnim odjemalcem električne energije.
50 Tako je v uvodni izjavi 25 te uredbe pojasnjeno, da je treba v razmerah, ko so potrošniki izpostavljeni izjemno visokim cenam, ki škodijo tudi gospodarstvu Unije, začasno omejiti izredne tržne prihodke proizvajalcev z nižjimi mejnimi stroški, in sicer z uporabo zgornje meje tržnih prihodkov, doseženih s prodajo električne energije v Uniji. V tem smislu tudi uvodna izjava 41 navedene uredbe določa, da bi morale države članice ohraniti možnost nadaljnje omejitve prihodkov proizvajalcev, za katere se uporablja zgornja meja tržnih prihodkov, in sicer, kot je navedeno v uvodni izjavi 40 iste uredbe, glede na to, da se mešanica proizvodnje in stroškovna struktura objektov za proizvodnjo električne energije med državami članicami zelo razlikujeta.
51 Ugotoviti pa je treba, da nacionalni prispevek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ki je naložen vsem proizvajalcem električne energije, ki prodajajo električno energijo na ozemlju te države članice, in katerega namen je financiranje javnega subjekta, odgovornega za zagotavljanje finančne stabilnosti energetskega sektorja in varnosti elektroenergetskega sistema navedene države članice, po eni strani ne pomeni ukrepa določitve zgornje meje prihodkov iz člena 6(1) Uredbe 2022/1854. Po drugi strani prav tako ne more spadati med ukrepe, ki jih države članice lahko sprejmejo na podlagi člena 8(1) te uredbe. Namen takega prispevka namreč očitno ni povezan s ciljem, ki mu sledi ta uredba, in njegovo osebno področje uporabe nikakor ne ustreza področju uporabe ukrepov iz tega člena 8.
52 Iz tega izhaja, da nacionalna ureditev, ki nalaga prispevek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ne spada na področje uporabe Uredbe 2022/1854 in, natančneje, členov od 6 do 8 te uredbe.
53 Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da iz nobene določbe te uredbe ne izhaja, da bi se ta uporabljala za ukrep določitve zgornje meje prihodkov, ki je z nacionalno ureditvijo uveden za obdobje pred začetkom veljavnosti navedene uredbe, in da ob neobstoju ureditve Unije na tem področju, ki bi se uporabljala ratione temporis, ni mogoče šteti, da je državam članicam odvzeta možnost, da bi izvajale svoje pristojnosti v zvezi s tem (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2025, Electrabel in drugi, C‑633/23, EU:C:2025:991, točka 58).
54 Zadnjenavedena ugotovitev pa mora a fortiori veljati tudi v zvezi z nacionalno ureditvijo, ki določa prispevek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ki po svoji naravi ne spada na področje uporabe Uredbe 2022/1854. Natančneje, iz nobene določbe te uredbe ne izhaja, da bi bile države članice v obdobju uporabe ratione temporis te uredbe prikrajšane za svojo pristojnost, da naložijo obvezne dajatve za financiranje javnih subjektov, ki so jim zaupane naloge v javnem interesu, kot sta v obravnavanem primeru zagotavljanje finančne stabilnosti energetskega sektorja in varnost nacionalnega elektroenergetskega sistema.
55 V zvezi s tem drži, da morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju prava Unije in torej tako, da se ohranja zlasti polni učinek določb navedene uredbe (sodba z dne 18. decembra 2025, Electrabel in drugi, C‑633/23, EU:C:2025:991, točka 40 in navedena sodna praksa). Vendar ob upoštevanju značilnosti prispevka, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, zlasti njegovega namena in področja uporabe, ta prispevek nikakor ne more ogroziti tega polnega učinka, poleg tega pa nič ne kaže na to, da bi bil kako drugače v nasprotju s pravom Unije.
56 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8 Uredbe 2022/1854 razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero morajo proizvajalci električne energije plačati mesečni prispevek v višini 5 % svojih prihodkov od prodaje električne energije, ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, in ki obstaja sočasno z ukrepom določitve zgornje meje prihodkov proizvajalcev električne energije iz te uredbe.
Drugo vprašanje
57 Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 8 Uredbe 2022/1854, zlasti pogoj o prepovedi diskriminacije iz tega člena 8(2)(a), razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se mesečni prispevek, ki ga morajo proizvajalci električne energije plačati na podlagi te ureditve in ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, izračuna in pobere na podlagi vseh prihodkov od prodaje električne energije, ki jo ti proizvajalci ustvarijo na ozemlju navedene države članice.
58 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, prvič, da – kot je bilo navedeno v točki 46 te sodbe – tega člena 8 ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje taki nacionalni ureditvi za obdobje, v katerem se navedeni člen 8 ni uporabljal. Drugič, kot je bilo ugotovljeno v točki 52 te sodbe, taka nacionalna ureditev ne spada na področje uporabe te uredbe. Iz tega izhaja, da isti člen 8 ne more nasprotovati temu, da se prispevek, kot je opisan v prejšnji točki, izračuna in pobere na podlagi vseh prihodkov od prodaje električne energije, ki so jo ti proizvajalci ustvarili na ozemlju navedene države članice.
59 Na drugo vprašanje je treba torej odgovoriti, da je treba člen 8 Uredbe 2022/1854, zlasti pogoj o prepovedi diskriminacije iz tega člena 8(2)(a), razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se mesečni prispevek, ki ga morajo proizvajalci električne energije plačati na podlagi te ureditve in ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, izračuna in pobere na podlagi vseh prihodkov od prodaje električne energije, ki jo ti proizvajalci ustvarijo na ozemlju navedene države članice.
Tretje vprašanje
60 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu prosi za razlago, prvič, člena 2(1) in (2) ter člena 4 Uredbe 2021/1119 v povezavi s členom 191(2) PDEU, drugič, člena 3(1), (3) in (4) Direktive 2018/2001 ter, tretjič, člena 3(a), (b), (h) in (p) ter člena 10(1), (4) in (5) Uredbe 2019/943 v povezavi z uvodnima izjavama 22 in 23 te uredbe, členom 5(1), (3) in (4) Direktive 2019/944 ter členom 8 Uredbe 2022/1854.
61 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago ali veljavnost pravila prava Unije, načeloma mora odločiti (glej sodbe z dne 21. aprila 1988, Pardini, 338/85, EU:C:1988:194, točka 8; z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 61, in z dne 11. junija 2026, OTP banka, C‑81/24, EU:C:2026:470, točka 26 in navedena sodna praksa).
62 Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, namreč velja domneva upoštevnosti. Sodišče tako lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točka 67 in navedena sodna praksa, in z dne 11. junija 2026, OTP banka, C‑81/24, EU:C:2026:470, točka 27 in navedena sodna praksa).
63 Vendar iz člena 94 Poslovnika Sodišča in ustaljene sodne prakse izhaja, da mora predlog za sprejetje predhodne odločbe – da bi pripeljal do razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče – prvič, vsebovati povzetek predmeta spora o glavni stvari in upoštevnih dejstev, kakor jih je ugotovilo predložitveno sodišče, ali vsaj navedbo dejanskih okoliščin, na katerih vprašanja temeljijo. Drugič, zajemati mora vsebino nacionalnih določb, ki naj bi se uporabile v obravnavani zadevi, in po potrebi upoštevno nacionalno sodno prakso. Tretjič, predložitveno sodišče mora navesti razloge, ki so mu vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po njegovem mnenju obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (glej sklep predsednika Sodišča z dne 12. junija 2014, Municipiul Piatra Neamț, C‑13/14, EU:C:2014:2000, točka 10 in navedena sodna praksa, ter sodbo z dne 4. junija 2026, Darashev, C‑312/24, EU:C:2026:449, točka 56).
64 V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče sicer res navedlo vsebino nacionalnih določb, ki se uporabljajo v sporu o glavni stvari, in predmet tega spora. Poleg tega je v zvezi s tretjim vprašanjem navedlo, da 5‑odstotni prispevek odvrača od proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, vodi do ustavitve naložb in prisilne omejitve proizvodnje tovrstne električne energije ter ni združljiv s politiko Unije na področju varstva okolja in spodbujanja podnebne nevtralnosti.
65 Toda razen teh splošnih trditev in kot je prav tako navedel upravni organ, to sodišče sploh ni navedlo razlogov, ki so mu vzbudili dvom glede razlage določb prava Unije, na katere se nanaša to vprašanje, niti ni pojasnilo zveze, ki po njegovem mnenju obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za spor o glavni stvari.
66 V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da se ta spor nanaša na podrobna pravila za izračun prispevka, ki ga je bolgarski zakonodajalec uvedel za financiranje javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice. Navedeno sodišče pa nikakor ni pojasnilo povezave, ki jo je ugotovilo med nacionalno zakonodajo v zvezi s tem prispevkom in načini njegovega izračuna na eni strani ter določbami, za razlago katerih prosi s tretjim vprašanjem, na drugi strani. Čeprav predložitveno sodišče sicer na splošno omenja Uredbo 2021/1119, v predložitveni odločbi niso navedeni nobeni drugi akti ali določbe, na katere se nanaša njegovo tretje vprašanje.
67 V teh okoliščinah Sodišče nima na voljo potrebnih elementov, da bi lahko podalo koristen odgovor na tretje vprašanje. V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 62 in 63 te sodbe, je to vprašanje zato nedopustno.
Četrto vprašanje
68 Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 63 PDEU in člen 17 Listine razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero morajo proizvajalci električne energije, ki prodajajo električno energijo na ozemlju te države članice, plačati mesečni prispevek v višini 5 %, ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, in ki se izračuna na podlagi vseh njihovih prihodkov od te prodaje.
69 V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da predložitveno sodišče razen splošne trditve, da tak prispevek omejuje prosti pretok kapitala, sploh ni navedlo razlogov, ki so mu vzbudili dvom glede razlage člena 63 PDEU, niti ni pojasnilo zveze, ki po njegovem mnenju obstaja med to določbo in sporom o glavni stvari. Zato to četrto vprašanje v delu, v katerem se nanaša na to določbo, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 62 in 63 te sodbe, ni dopustno.
70 Na drugi strani je treba v delu, v katerem predložitveno sodišče prosi za razlago člena 17 Listine, opozoriti, da je področje uporabe Listine opredeljeno v njenem členu 51(1), ki določa, da se določbe Listine za ravnanja držav članic za te države uporabljajo samo takrat, ko izvajajo pravo Unije.
71 Temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, se tako uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne (sodbi z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 19, in z dne 29. julija 2024, protectus, C‑185/23, EU:C:2024:657, točka 41).
72 Kadar pa pravni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, Sodišče ni pristojno za njegovo obravnavo in morebiti uveljavljane določbe Listine same po sebi ne morejo utemeljiti te pristojnosti (glej sodbi z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 22, in z dne 21. maja 2026, 24.hu, C‑843/24, EU:C:2026:426, točka 28).
73 Pojem „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine zahteva obstoj povezave med aktom prava Unije in zadevnim nacionalnim ukrepom, ki presega zgolj sorodnost zadevnih področij ali posredne učinke enega od področij na drugo (sodba z dne 29. julija 2024, protectus, C‑185/23, EU:C:2024:657, točka 42 in navedena sodna praksa).
74 Zato je treba za ugotovitev, ali nacionalni ukrep pomeni „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine, poleg drugih elementov preveriti, ali je cilj nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari izvajanje določbe prava Unije, kakšna je narava te ureditve in ali ta ureditev sledi tudi drugim ciljem poleg tistih, ki jih zajema pravo Unije, tudi če lahko posredno vpliva na zadnje, ter ali obstaja posebna ureditev prava Unije na tem področju ali taka, ki lahko nanj vpliva (sodba z dne 29. julija 2024, protectus, C‑185/23, EU:C:2024:657, točka 43 in navedena sodna praksa).
75 V obravnavanem primeru po eni strani iz analize prvega vprašanja izhaja, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Uredbe 2022/1854. Po drugi strani iz predložitvene odločbe ni razviden obstoj povezave med to ureditvijo in drugim aktom prava Unije. Ni torej mogoče šteti, da je cilj navedene ureditve izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine.
76 Zato Sodišče ni pristojno za odgovor na četrto vprašanje v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 17 Listine.
Stroški
77 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Člen 8 Uredbe Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero morajo proizvajalci električne energije plačati mesečni prispevek v višini 5 % svojih prihodkov od prodaje električne energije, ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, in ki obstaja sočasno z ukrepom določitve zgornje meje prihodkov proizvajalcev električne energije iz te uredbe.
2. Člen 8 Uredbe 2022/1854, zlasti pogoj o prepovedi diskriminacije iz člena 8(2)(a),
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se mesečni prispevek, ki ga morajo proizvajalci električne energije plačati na podlagi te ureditve in ki je namenjen financiranju javnega subjekta, katerega cilj je zagotoviti finančno stabilnost energetskega sektorja in varnost elektroenergetskega sistema te države članice, izračuna in pobere na podlagi vseh prihodkov od prodaje električne energije, ki jo ti proizvajalci ustvarijo na ozemlju navedene države članice.
Podpisi
* Jezik postopka: bolgarščina.