Uvod

1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je vložilo Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike) v okviru spora med BD, tožečo stranko v postopku v glavni stvari, in Sociálna poisťovňa, ústredie (osrednja uprava zavoda za socialno zavarovanje, Slovaška) (v nadaljevanju: slovaški zavod za socialno zavarovanje) v zvezi z zavrnitvijo prošnje BD za pridobitev starostne pokojnine pri starosti 55 let na podlagi opravljanja dejavnosti rudarja v podzemnem rudniku.

2.

S to zadevo je Sodišču prvič ponujena priložnost, da razloži člen 51(1) Uredbe (ES) št. 883/2004 ( 2 ) v zvezi s seštevanjem dob za določitev upravičenosti do starostne pokojnine v primerih, ko zakonodaja države članice ne predvideva posebnega sistema, ki bi bil ločen od splošnega sistema socialne varnosti, določa pa posebna pravila za nekatere dejavnosti in poklice.

Pravni okvir

Pravo Unije

3.

Člen 48 PDEU določa, da „Evropski parlament in Svet sprejmeta po rednem zakonodajnem postopku takšne ukrepe na področju socialne varnosti, kakršni so potrebni za zagotovitev prostega gibanja delavcev; v ta namen vzpostavita ureditev, ki zaposlenim in samozaposlenim delavcem migrantom in njihovim vzdrževancem zagotavlja:

4.

V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:

5.

V uvodni izjavi 13 te uredbe je navedeno:

6.

V uvodni izjavi 45 te uredbe je navedeno, da je cilj predlaganih ukrepov koordinacija ukrepov za zagotovitev učinkovitega uresničevanja pravice do prostega gibanja oseb.

7.

Člen 6 te iste uredbe, naslovljen „Seštevanje dob“, določa:

–

pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovna pridobitev pravice do dajatev,

8.

Člen 51 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Posebne določbe o seštevanju dob“, v odstavku 1 določa:

Češkoslovaško pravo

9.

Člen 1 zákon č. 100/1988 Zb. o sociálnom zabezpečení (zakon št. 100/1988 o socialni varnosti) z dne 16. junija 1988 (v nadaljevanju: zakon št. 100/1988), naslovljen „Osnovna načela“, je v različici, ki je veljala med 1. oktobrom 1988 in 31. majem 1992, določal:

10.

Člen 14 zakona št. 100/1988 je določal:

11.

Člen 21 navedenega zakona, naslovljen „Pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine“, določa:

12.

Zakon št. 100/1988 je bil spremenjen z zákon č. 235/1992 Zb. o zrušení pracovných kategórií a o niektorých ďalších zmenách v sociálnom zabezpečení (zakon št. 235/1992 o ukinitvi kategorij delovnih mest in o nekaterih drugih spremembah na področju socialne varnosti) z dne 28. aprila 1992 (v nadaljevanju: zakon št. 235/1992), ki je začel veljati 1. junija 1992.

13.

Člen 14(1) zakona št. 100/1988 je v različici, ki izhaja iz zakona št. 235/1992, določal:

14.

Člen 15 tega zakona določa:

15.

Člen 175 navedenega zakona določa:

Slovaško pravo

16.

Člen 65 zákon č. 461/2003 Z. z. o sociálnom poistení (zakon št. 461/2003 o socialnem zavarovanju) z dne 30. oktobra 2003 (v nadaljevanju: zakon št. 461/2003) določa:

17.

Nazadnje, člen 274 navedenega zakona določa:

Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

18.

Češkoslovaška federacija je prenehala obstajati 31. decembra 1992, kar je povzročilo nastanek dveh ločenih držav. Prej so bili v zakonodaji Češkoslovaške federacije različni poklici razvrščeni v tri kategorije glede na stopnjo nevarnosti dejavnosti. Delo rudarja je bilo razvrščeno v kategorijo I, rudarji pa so bili tako upravičeni do starostne pokojnine pri starosti 55 let, pod pogojem, da so delo opravljali 25 let, od tega 15 let v podzemnem rudniku. Leta 1992 je bil zakon št. 100/1988 spremenjen z zakonom št. 235/1992, v skladu s katerim so te kategorije prenehale obstajati 31. decembra 1992, vsa delovna mesta pa so bila od tega datuma naprej razvrščena v kategorijo III. To je veljalo le za delo, opravljano po 31. decembru 1992, pri čemer so pravice, ki izhajajo iz dela, opravljenega na delovnih mestih iz kategorije I ali II pred tem datumom, ostale priznane do 31. decembra 2016.

19.

V Češki republiki je dne 31. decembra 1992 začel veljati zvezni zakon o ukinitvi poklicnih kategorij. Nasprotno pa je bila na ozemlju Slovaške uporaba tega zakona večkrat odložena, pri čemer si bile poklicne kategorije ukinjene šele 31. decembra 1999.

20.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je slovaški državljan, ki je od 1. julija 1976 do 31. avgusta 1995 delal kot rudar v podzemnem rudniku v mestu Karviná na ozemlju sedanje Češke republike. Nato je bila zaposlena na različnih delovnih mestih v Češki republiki in nato na Slovaškem.

21.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je leta 2013, ko je bila stara 55 let, zaprosila za izplačilo starostne pokojnine na Slovaškem. Slovaški zavod za socialno zavarovanje je njeno prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da nima dopolnjenih 62 let, kar je podlaga za upravičenje do nje. Zadevni osebi je bila nazadnje priznana pravica do starostne pokojnine od oktobra 2020, ko je dopolnila 62 let in osem mesecev, vendar so slovaški organi vztrajali pri stališču, da ni upravičena do starostne pokojnine, do katere so pod ugodnejšimi pogoji upravičene osebe, ki so 15 let delale kot rudarji v podzemnem rudniku.

22.

Slovaški zavod za socialno zavarovanje je menil, da je tožeča stranka, ker je na ozemlju sedanje Češke republike opravljala dejavnost rudarja, upravičena do starostne pokojnine pri starosti 55 let le, če je dokazala, da je 15 let opravljala delo iz kategorije I na podlagi zakonodaje te države članice. Po mnenju slovaškega zavoda za socialno zavarovanje pa je tožeča stranka na dan 31. decembra 1992, ko je začela veljati ukinitev kategorij delovnih mest v Češki republiki, delala kot rudar le 14 let in 63 dni.

23.

V zvezi s tem je prišlo do spora, v katerem je tožeča stranka trdila, da bi moral slovaški zavod za socialno zavarovanje pri ugotavljanju, ali je pogoj 15-letne delovne dobe izpolnjen, kot obdobje opravljanja dejavnosti iz kategorije I upoštevati obdobje od 1. januarja 1993 do 31. avgusta 1995, v katerem je še naprej delala kot rudar v podzemnem rudniku v Češki republiki, čeprav so bile kategorije delovnih mest v tej državi članici ukinjene 31. decembra 1992.

24.

Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike), pri katerem je tožeča stranka vložila pritožbo, in ki se sprašuje o razlagi člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 v zvezi s seštevanjem dob za izračun starostne pokojnine, kadar se uporablja poseben sistem ali posebna pravila za nekatere dejavnosti, je sklenilo, da prekine postopek in Sodišču v predhodno odločanje predloži ti dve vprašanji:

25.

Pisna stališča so Sodišču predložile italijanska in poljska vlada ter Evropska komisija.

Analiza

26.

Pred analizo teh vprašanj za predhodno odločanje menim, da je treba najprej pojasniti uporabo Uredbe št. 883/2004 v sporu v glavni stvari.

Uporaba Uredbe št. 883/2004

27.

Naj spomnim, da je Uredba št. 1408/71 za Češko republiko in Slovaško republiko začela veljati 1. maja 2004, ko sta pristopili k Uniji. ( 3 ) Uredba št. 883/2004, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Uredba št. 1408/71, je zanju začela veljati 20. maja 2004 in se uporablja od 1. maja 2010. ( 4 )

28.

Zahtevek za dodelitev starostne pokojnine, ki ga je BD vložil pri slovaškem zavodu za socialno zavarovanje leta 2013, je bil zavrnjen, pri čemer je zavrnitev tega zavoda predmet spora o glavni stvari, nato pa je bil leta 2020 odobren, ko je bil BD star 62 let. ( 5 ) Delovna doba, na katero se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe, je bila opravljena na ozemlju sedanje Češke republike med 1. januarjem 1993 in 31. avgustom 1995.

29.

Prvič, menim, da dejstvo, da so dobe plačevanja prispevkov obstajale pred pristopom Češke republike in Slovaške republike k Uniji, ne preprečuje uporabe Uredbe št. 883/2004 v okoliščinah v postopku v glavni stvari.

30.

Sodišče je namreč v zvezi z Uredbo 1408/71 že razsodilo, da se ta uporablja v primeru, v katerem sta zadevni osebi vplačevali prispevke v javni sistem socialne varnosti države članice v obdobju pred njenim pristopom k Uniji in sta se nanjo utemeljeno sklicevali od datuma pristopa. ( 6 ) Ker je Uredba št. 883/2004 nadomestila Uredbo št. 1408/71, pri čemer ni bistveno spremenila zadevnih določb, sodna praksa Sodišča v zvezi z Uredbo št. 1408/71 ostaja upoštevna za razlago zadevnih določb Uredbe št. 883/2004. ( 7 ) Zato dejstvo, da se dobe plačevanja prispevkov nanašajo na čas pred pristopom zadevnih držav članic k Uniji, ne preprečuje uporabe Uredbe št. 883/2004 v zadevi v glavni stvari, v kateri je BD vplačeval prispevke v pokojninski sistem Češke republike v obdobju pred njenim pristopom k Uniji in se lahko na te prispevke sklicuje v odnosu do slovaškega zavoda za socialno zavarovanje od datuma pristopa.

31.

Drugič, drži, da se zadevne dobe plačevanja prispevkov nanašajo na obdobje pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 883/2004. Vendar člen 87(2) te uredbe – tako kot smiselno Uredba št. 1408/71 ( 8 ) – določa, da se „[p]ri ugotavljanju pravic, pridobljenih po tej uredbi, […] upoštevajo vse zavarovalne dobe in, kadar je to primerno, vse dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji države članice pred datumom začetka uporabe te uredbe v zadevni državi članici.“ V zvezi s tem velja namreč splošno priznano načelo, da čeprav se nova ureditev uporablja samo za naprej, jo je treba, razen v primeru izjem, uporabljati tudi za bodoče učinke položajev, ki so nastali, ko se je uporabljal še prejšnji zakon. ( 9 )

32.

Zato menim, da se Uredba št. 883/2004 uporablja v okoliščinah v postopku v glavni stvari.

Razlaga člena 51(1) Uredbe št. 883/2004

33.

V sporu o glavni stvari je obravnavana zavrnitev slovaškega zavoda za socialno zavarovanje, da upošteva dobo plačevanja prispevkov, ki ustreza zaposlitvi BD v Češki republiki med 1. januarjem 1993 in 31. avgustom 1995, ker naj tega obdobja ne bi bilo mogoče upoštevati kot zaposlitev na delovnem mestu iz kategorije I na podlagi zakona, ki velja v slovaškem pravu, saj se v skladu s češko zakonodajo to delovno mesto ni štelo za delovno mesto iz te kategorije. ( 10 ) Kategorija I je bila namreč v Češki republiki ukinjena 31. decembra 1992. Ker zaposlitev iz tega obdobja ni spadala v kategorijo I v okviru češke zakonodaje, je slovaški zavod za socialno zavarovanje menil, da je BD dopolnil manj kot 15 let dela na delovnem mestu iz te kategorije, zato se zanj ne more uporabiti slovaška določba, ki omogoča upokojitev pri 55 letih.

34.

Po mnenju predložitvenega sodišča je namen člena 51 Uredbe št. 883/2004, ki se nanaša na seštevanje dob, na splošno zagotoviti, da so ugodnosti, ki jih zakonodaja ene države članice priznava za opravljanje določenih dejavnosti, povezane s takimi dejavnostmi, tudi če jih zadevna oseba opravlja v drugi državi članici.

35.

Vendar pa meni, da pogoji za upoštevanje teh ugodnosti niso jasni.

36.

Naj najprej poudarim, da se zastavljeni vprašanji ne nanašata na načelo, da Slovaška republika upošteva dobe plačevanja prispevkov, ki jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačevala v Češki republiki, temveč na to, ali je treba sporne dobe upoštevati kot zaposlitev na delovnem mestu iz kategorije I za izračun 15-letne delovne dobe kot rudar v podzemnem rudniku, ki jo slovaška zakonodaja zahteva za pridobitev starostne pokojnine pri starosti 55 let.

37.

Kot pa poudarja predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, z zakonodajo, ki se uporablja (zakon št. 100/1988 in zakon št. 461/2003), ni bil vzpostavljen poseben sistem, ki bi se uporabljal le za rudarje v podzemnih rudnikih, kot je tožeča stranka. Nasprotno, oba zakona določata enoten sistem socialne varnosti, ki se uporablja za vse zaposlene in samozaposlene osebe. Ugodnosti, povezane s poklicem rudarja in drugimi delovnimi mesti iz kategorije I na podlagi člena 14(2) zakona št. 100/1988, so bile namreč priznane le v okviru te enotne ureditve.

38.

Zato se predložitveno sodišče sprašuje o uporabi načela seštevanja dob iz člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 ob upoštevanju neobstoja posebnega sistema v svoji zakonodaji, ki bi bil ločen od enotnega sistema socialne varnosti.

39.

Z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, namreč v bistvu sprašuje, ali mora za to, da se člen 51(1) Uredbe št. 883/2004 uporablja za starostno pokojnino, o kateri odloči pristojni organ države članice, ta država članica vzpostaviti poseben sistem (in če da, kaj je značilno za takšen posebni sistem), ali pa zadostuje, če takšnega posebnega sistema ni, da je bila z zakonodajo določena kategorija oseb, ki so zavarovalno dobo dopolnile izključno v okviru opredeljene dejavnosti (na primer rudarji v podzemnih rudnikih), ki je podlaga za pridobitev starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.

40.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ( 11 ) je treba na ti vprašanji, obravnavani skupaj, odgovoriti ne le ob upoštevanju besedila zadevne določbe, ampak tudi sobesedila in ciljev ureditve, katere del je, pri čemer je tudi zgodovina nastanka te določbe lahko vir informacij, ki so upoštevne za njeno razlago.

Jezikovna razlaga

41.

Naj spomnim, da člen 51 Uredbe št. 883/2004 vsebuje posebne določbe v zvezi z uporabo načela seštevanja dob dajatev za starost. Vsebuje posebna pravila za seštevanje, kadar zakonodaja države članice pogojuje dodelitev nekaterih dajatev z „dopolnitvijo zavarovalnih dob izključno v posebni dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe ali v poklicu, za katerega velja poseben sistem za zaposlene ali samozaposlene osebe“.

42.

Kot je poudarilo predložitveno sodišče, obstajajo razlike med jezikovnimi različicami člena 51(1) Uredbe št. 883/2004, ki lahko vodijo do dveh različnih ali celo nasprotujočih si razlag pogojev za uporabo te določbe.

43.

V več jezikovnih različicah, zlasti v angleški ( 12 ), italijanski ( 13 ), poljski ( 14 ), in slovaški ( 15 ), je namreč tako kot v francoski [in slovenski] različici uporabljena edninska oblika „za katerega velja poseben sistem“, kar kaže na to, da se pojem „poseben sistem“ nanaša izključno na pojem „poklic“. Tako se v skladu s to prvo razlago ta določba uporablja ne le, kadar veljavno nacionalno pravo določa poseben sistem, ampak tudi splošneje, kadar vsebuje pravila za prejemanje dajatev v zvezi z določeno dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe. V skladu s to prvo razlago naj bi se torej člen 51(1) Uredbe št. 883/2004 uporabljal tudi, če v državi članici, v kateri se sprejme odločitev o dodelitvi dajatve, ni posebnega sistema.

44.

Vendar je v drugih jezikovnih različicah člena 51(1) Uredbe št. 883/2004, zlasti v španski ( 16 ), nemški ( 17 ) in grški ( 18 ) in, uporabljena množinska oblika „za katere velja poseben sistem“, kar pomeni, da se pojem „poseben sistem“ nanaša tako na „posebno dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe“ kot na „poklic“. V skladu s to drugo razlago naj bi se ta določba torej uporabljala le za poklice in dejavnosti, za katere je država članica, v kateri je sprejeta odločitev o dodelitvi dajatve, uvedla „poseben sistem“.

45.

Na podlagi te jezikovne analize menim, da sta še vedno možni obe razlagi.

46.

Kot pa poudarja Komisija, se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije.

47.

V primeru razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami besedila prava Unije je treba zadevno določbo razlagati glede na sobesedilo in namen ureditve, katere del je. ( 19 ) Zato je treba uporabiti njeno kontekstualno in teleološko analizo.

Kontekstualna razlaga

48.

Naj spomnim, da člen 48(1)(a), PDEU za pridobitev in ohranjanje pravice do dajatev ter za izračun višine dajatev določa seštevanje vseh dob, ki se upoštevajo po zakonodajah posameznih držav. Člen 6 Uredbe št. 883/2004 to načelo izvaja na splošno ( 20 ) in določa, da kadar nacionalna zakonodaja pogojuje pravico do dajatev ali drugih ugodnosti s predhodno dopolnitvijo dob vključenosti, ne glede na to, ali gre za zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, mora pristojni nosilec socialne varnosti, če uredba ne določa drugače, po potrebi upoštevati dobe, dopolnjene v drugi državi članici in v skladu z njeno zakonodajo. To načelo tako vzpostavlja neke vrste „vzajemno priznavanje zavarovalnih dob“. ( 21 )

49.

V tem okviru člen 51 Uredbe št. 883/2004, ki spada pod poglavje o starostnih pokojninah in pokojninah preživelih oseb, vsebuje posebne določbe v zvezi s seštevanjem dob na tem področju. Njegov namen je tako povezati dobe vključenosti v splošne in posebne sisteme, kadar je bila oseba v okviru svoje poklicne poti v različnih državah članicah vključena v različne sisteme. ( 22 )

50.

Ali to pomeni, da ta člen 51 nujno pomeni „poseben sistem“, ki je formalno ločen od splošnega sistema? Nisem prepričan.

51.

Prvič, ugotavljam namreč, da sedanji člen 51(1) Uredbe št. 883/2004 ustreza nekdanjemu členu 45(2) Uredbe št. 1408/71, ki ga je posodobil in poenostavil, obenem pa ohranil isti cilj. ( 23 )

52.

Prejšnji člen 45(2) Uredbe št. 1408/71 je določal, da „[k]adar zakonodaja države članice pogojuje dodelitev določenih dajatev z dopolnitvijo zavarovalne dobe izključno v poklicu, za katerega velja posebni sistem za zaposlene osebe, ali celo v določenih zaposlitvah, se zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah drugih držav članic, upoštevajo le, če so dopolnjene v ustreznem sistemu oziroma, če tega ni, v enakem poklicu ali, kjer je to predvideno, v enaki zaposlitvi“. ( 24 )

53.

Iz tega sklepam, da tudi če država članica, v kateri se dodeli dajatev, ne bi določila posebnega sistema kot takega, to ne bi preprečevalo, da se člen 45(2) te uredbe po potrebi uporabi, če so bile zavarovalne dobe dopolnjene v „določenih zaposlitvah“. Poleg tega, kot poudarja poljska vlada, se Sklep št. 81 Upravne komisije, ustanovljene pri Komisiji, za socialno varnost delavcev migrantov ( 25 ) z dne 22. februarja 1973 o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v določeni zaposlitvi, na podlagi člena 45(2) ( 26 ) nanaša le na dopolnitev zavarovalnih dob v določeni zaposlitvi in zahteva seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v različnih državah članicah v primeru posebne zaposlitve, če je ta predmet „posebne obravnave“ in je zato „določena“ v zakonodaji. Iz tega sledi, da je za določeno zaposlitev, ki je bila tako ali drugače urejena, veljalo seštevanje, ne glede na to, ali so zanjo veljali „poseben“ sistem, posebna pravila ali splošen sistem socialne varnosti.

54.

Ugotoviti pa je treba, da zakonodajalec Unije s sprejetjem člena 51(1) Uredbe 883/2004 ni nameraval uvesti bolj omejevalne metode seštevanja. Iz pripravljalnega gradiva za to uredbo je namreč razvidno, da je sistem koordinacije ostal enak z vidika vodilnih načel in bistvenih elementov, med katere spada tudi seštevanje dob. ( 27 )

55.

Takšen element bi se torej lahko štel za skladnega s prvo razlago, saj ne zahteva „posebnega“ sistema, ki bi bil nujno formalno ločen od splošnega sistema.

56.

Drugič, člen 51(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 883/2004 pa določa tudi primer, v katerem po upoštevanju tako dopolnjenih dob „oseba ne izpolnjuje pogojev za dodelitev dajatev iz posebnega sistema“. ( 28 ) Predložitveno sodišče meni, da bi bilo mogoče iz tega sklepati, da se celoten člen 51(1) te uredbe uporablja le, če je v državi članici, v kateri je bila sprejeta odločitev o dodelitvi dajatve, sistem socialne varnosti razdeljen na „poseben“ in „splošen“ sistem.

57.

Vendar poudarjam, da pojem „poseben sistem“ v okviru Uredbe št. 883/2004 ni opredeljen. Člen 1(e) te uredbe opredeljuje pojem „poseben sistem za javne uslužbence“ ( 29 ), zato se ne zdi upošteven v okviru člena 51 te uredbe. Kot poudarja poljska vlada, je opredelitev takega posebnega sistema „nejasna“.

58.

Poleg tega, kot je Sodišče že navedlo, določbe Uredbe št. 1408/71 in Uredbe št. 883/2004 ne določajo skupnega sistema socialne varnosti, ampak so namenjene zgolj zagotovitvi koordinacije, in ne harmonizacije, med različnimi nacionalnimi sistemi, ki se še naprej ohranijo. V skladu z ustaljeno sodno prakso države članice tako obdržijo pristojnost glede ureditve svojih sistemov socialnega varstva. ( 30 )

59.

Zato v okviru člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 nič ne izključuje širšega razumevanja pojma „poseben sistem“, da se upošteva dejanska raznolikost nacionalnih sistemov socialne varnosti. To lahko pomeni, da ta pojem vključuje ne le sistem socialne varnosti, ki je formalno ločen od splošnega sistema, ampak tudi sistem, ki je bil v okviru splošnega sistema uveden, da bi zajemal „posebno dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe“.

60.

Menim, da takšno razlago potrjuje tudi teleološka analiza zadevne določbe.

Teleološka razlaga

61.

Iz preambule Uredbe št. 883/2004 in sodne prakse Sodišča je razvidno, da je cilj koordinacije sistemov socialne varnosti držav članic zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice do prostega gibanja oseb. ( 31 )

62.

Čeprav določitev pogojev za pridobitev dajatev spada v pristojnost zakonodaje vsake države članice, morajo države članice kljub temu spoštovati pravo Unije in zlasti določbe Pogodbe DEU o pravici, priznani vsakemu državljanu Evropske unije, da se prosto giblje in prebiva na ozemlju držav članic. ( 32 ) V zvezi s tem Pogodba DEU delavcu ne zagotavlja, da bosta razširitev njegovih dejavnosti v več držav članic ali njihov prenos v drugo državo članico na področju socialne varnosti nevtralna. Uporaba manj ugodne zakonodaje pa je v skladu z načelom prostega gibanja oseb, če za zadevnega delavca ni neugodna v primerjavi s tistimi delavci, ki opravljajo vse dejavnosti v državi članici, v kateri se ta zakonodaja uporablja, ali v primerjavi s tistimi, ki so bili tam že prej obdavčeni. ( 33 )

63.

V okviru koordinacije ukrepov za zagotovitev učinkovitega uresničevanja pravice do prostega gibanja oseb je namen načela seštevanja dob preprečiti, da bi bil delavec, ki je uveljavil pravico do prostega gibanja in je bil zaposlen v več kot eni državi članici, brez objektivne utemeljitve obravnavan manj ugodno kot delavec, ki je bil med vso kariero zaposlen v samo eni državi članici. ( 34 )

64.

Namen člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 je tako zagotoviti, da osebe, ki so opravljale dejavnost, na podlagi katere so upravičene do posebnih ugodnosti v zvezi s starostno pokojnino (na primer predčasna upokojitev zaradi opravljanja težkega ali nevarnega poklica), ne izgubijo teh ugodnosti zgolj zato, ker so uveljavljale svojo pravico do prostega gibanja.

65.

Vendar menim, da je razlaga člena 51(1) Uredbe št. 883/2004, v skladu s katero naj bi se ta določba uporabljala le za poklice in dejavnosti, za katere v državi članici, v kateri je bila sprejeta odločitev o dodelitvi dajatve, obstaja „poseben sistem“, ki je nujno ločen od splošnega sistema ( 35 ), v nasprotju s tem ciljem prostega gibanja delavcev.

66.

Taka razlaga lahko namreč prepreči uporabo člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 zgolj zaradi dejstva, ker bi se na primer država članica, ki dodeljuje zadevne dajatve, odločila uvesti le splošen sistem, v okviru katerega bi razlikovala med posebnimi kategorijami dejavnosti. V takem primeru bi se lahko zaposlena ali samozaposlena oseba, ki opravlja posebno dejavnost, predvideno v okviru splošnega sistema, in s katero bi bile povezane nekatere ugodnosti, odločila, da te posebne dejavnosti ne bo opravljala v drugi državi članici, ali pa bi v zvezi s takim opravljanjem vsaj oklevala, če bi to pomenilo, da bi bila zaradi tega v slabšem položaju v primerjavi z delavci, ki opravljajo isto posebno dejavnost v zadevni državi članici.

67.

To v okviru spora o glavni stvari pomeni, da, če bi bil obstoj posebnega sistema, ki bi bil ločen od splošnega sistema, na Slovaškem pogoj za uporabo člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 in upoštevanje dob plačevanja prispevkov med letoma 1993 in 1995 na ozemlju sedanje Češke republike za izračun delovne dobe, zgolj obstoj kategorije I ne bi zadostoval, da bi se tožeča stranka v glavni stvari lahko upokojila pri 55 letih, čeprav bi bila taka upokojitev mogoča, če bi bila celotno svojo kariero zaposlena samo na Slovaškem.

68.

Menim, da je tak pristop v nasprotju s ciljem prostega gibanja delavcev.

69.

Zato menim, da dejstvo, da je država članica, ki dodeli zadevno dajatev, uvedla poseben sistem socialne varnosti, ki je formalno ločen od splošnega sistema, ali da je sprejela posebna pravila, ki se uporabljajo za določeno dejavnost v okviru njenega splošnega sistema, ne bi smelo vplivati na seštevanje dob. Gre namreč za odločitev glede organizacije in financiranja sistemov socialne varnosti, ki se lahko med državami članicami zelo razlikuje in ne bi smela vplivati na prosto gibanje delavcev.

70.

Drži, da nobenega posebnega pravila samega po sebi ni mogoče šteti za „poseben sistem“ v smislu člena 51(1) Uredbe št. 883/2004 in da mora predložitveno sodišče preveriti, ali vsebina pravil, ki se uporabljajo, v obravnavanem primeru za rudarje v podzemnih rudnikih, lahko pomeni „sistem, ki je enakovreden posebnemu sistemu“.

71.

V zvezi s tem, ob upoštevanju cilja prostega gibanja delavcev, menim, da je treba upoštevati vsebinske, in ne formalne ali strukturne elemente.

72.

Tako bi bilo treba po mojem mnenju izraz „poseben sistem“ razumeti tako, da se poleg posebnih sistemov, ki so kot taki opredeljeni v nacionalnem sistemu, nanaša tudi na sklope usklajenih posebnih pravil, ki so določena v okviru splošnega sistema in ki se uporabljajo za določeno dejavnost zaposlenih ali samozaposlenih oseb. Ta izraz bi lahko zajemal zlasti sklop pravil, ki se nanašajo na primer na pogoje za dostop do dajatev, pravila za izračun njihove višine (na primer v zvezi z dobo plačevanja prispevkov ali upokojitveno starostjo) in izplačilo starostne pokojnine ter ki bi bila specifična za določene dejavnosti ali poklice zaradi njihovih posebnih značilnosti (na primer zaradi težavnosti dela ali nevarnosti, povezane z dejavnostjo). Ta pravila bi tako veljala za določeno skupino zaposlenih ali samozaposlenih oseb ali poklicev, za katero bi veljal, kot navaja predložitveno sodišče, „razmeroma zaprt sistem posebnih odstopanj“. Nasprotno pa – v nasprotju s trditvami Komisije – menim, da dejstvo, da ta pravila izvaja subjekt, ki je formalno ločen od subjekta, pristojnega za splošni sistem, ali dejstvo, da ta pravila določajo financiranje, ki je ločeno od splošnega sistema, četudi lahko sicer predstavlja upoštevno merilo za ugotovitev obstoja „posebnega“ sistema, ne more biti odločilno.

73.

Naj dodam, da bi tak pristop omogočil, da se v okviru člena 51 Uredbe št. 883/2004 upošteva dejanska različnost ureditev sistemov socialne varnosti v različnih državah članicah z vidika prostega gibanja delavcev.

74.

Nazadnje ugotavljam, da Komisija trdi, da bi bilo treba dobe plačevanja prispevkov, ki jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačevala med 31. decembrom 1992 in 31. avgustom 1995 kot rudar v podzemnem rudniku v Češki republiki, upoštevati na podlagi splošnih določb člena 5(b) Uredbe št. 883/2004, ki določa, da kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v kateri koli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju. ( 36 ) Vendar imam v zvezi s tem resne pomisleke. Člen 5(b) te uredbe namreč ureja posledice, ki izhajajo iz enkratnih dejstev ali dogodkov, kot so nesreča, bolezen, invalidnost, rojstvo ali poroka, ki so se zgodili v drugi državi članici in bi lahko vplivali na upravičenost do dajatev iz socialne varnosti. Poleg tega je iz uvodne izjave 10 Uredbe 883/2004 razvidno, da načelo, da se nekatera dejstva ali dogodki obravnavajo, kakor da so nastopili na ozemlju države članice, ne sme posegati v načelo seštevanja zavarovalnih dob. Zato menim, da upoštevanje dob, dopolnjenih po zakonodaji katere koli druge države članice, ni „dejstvo ali dogodek“ v smislu člena 5(b) navedene uredbe. Po mojem mnenju se ta določba tako ne uporablja za položaj v postopku v glavni stvari niti ne omogoča odgovora na vprašanji, ki jih zastavlja predložitveno sodišče. ( 37 )

75.

Zato menim, da je treba člen 51(1) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da se za starostno pokojnino, o kateri odločbo izda pristojni nosilec države članice, ta določba uporablja, če je bil na podlagi zakonodaje navedene države članice vzpostavljen poseben sistem za zaposlene ali samozaposlene osebe, kot tudi če zakonodaja navedene države članice ne formalno določa takega „posebnega sistema“, določa pa, da določena skupina oseb, ki so zavarovalno dobo dopolnile v okviru opredeljene dejavnosti (na primer rudarji, ki delajo v podzemnih rudnikih), na podlagi take dobe pravico do starostne pokojnine pridobi pod ugodnejšimi pogoji kot druge osebe, ki opravljajo druge vrste dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe.

Predlog

76.

Glede na zgornje preudarke predlagam Sodišču, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike, Slovaška), odgovori: