Začasna izdaja
SKLEP PODPREDSEDNIKA SODIŠČA
z dne 29. septembra 2026(*)
„ Začasna odredba – Člen 263 PDEU – Tožba za razglasitev ničnosti akta Unije – Člen 278 PDEU – Predlog za odlog izvršitve tega akta – Sklep (EU) 2026/183 – Začasna uporaba Začasnega trgovinskega sporazuma med EU in Mercosurjem – Nujnost – Neobstoj “
V zadevi C‑460/26 R,
zaradi predloga za odlog izvršitve na podlagi člena 278 PDEU, vloženega 10. maja 2026,
Republika Poljska, ki jo zastopa B. Majczyna, agent,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo A. Antoniadis, B. Driessen, L. Hamtcheva in J. Rurarz, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopajo J. Möller, N. Scheffel in R. Wolfe, agenti,
Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopata P. Huurnink in J. Langer, agenta,
Republike Finske, ki jo zastopata A. Laine in M. Pere, agentki,
Evropske komisije, ki jo zastopajo L. Baumgart, C. Hermes, M. Kocjan in R. Vidal Puig, agenti,
intervenientke,
PODPREDSEDNIK SODIŠČA,
po opredelitvi generalnega pravobranilca D. Spielmanna
sprejema naslednji
Sklep
1 Republika Poljska s predlogom za izdajo začasne odredbe Sodišču predlaga, naj odredi odlog izvršitve Sklepa Sveta (EU) 2026/183 z dne 9. januarja 2026 o podpisu in začasni uporabi Začasnega sporazuma o trgovini med Evropsko unijo na eni strani ter Skupnim južnoameriškim trgom, Argentinsko republiko, Federativno republiko Brazilijo, Republiko Paragvaj in Vzhodno republiko Urugvaj na drugi strani (UL L, 2026/183; v nadaljevanju: sporni sklep) do razglasitve odločbe, s katero bo končan postopek v zadevi C‑460/26.
2 Ta predlog je bil vložen vzporedno s tožbo, ki jo je ta država članica vložila 10. maja 2026 na podlagi člena 263 PDEU, s katero predlaga razglasitev ničnosti spornega sklepa.
Pravni okvir
Sporni sklep
3 V uvodnih izjavah od 1 do 3 in od 5 do 7 spornega sklepa je navedeno:
„(1) Svet [Evropske unije] je 13. septembra 1999 pooblastil [Evropsko k]omisijo, da začne pogajanja s Skupnim južnoameriškim trgom (v nadaljnjem besedilu: Mercosur) in njegovimi državami pogodbenicami o sporazumu, ki je sestavljen iz političnega dela, dela o sodelovanju in trgovinskega dela. Pogajanja so bila uspešno zaključena 6. decembra 2024.
(2) Rezultat pogajanj sta bila dva vzporedna pravna instrumenta. Prvi instrument je Partnerski sporazum med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Skupnim južnoameriškim trgom, Argentinsko republiko, Federativno republiko Brazilijo, Republiko Paragvaj in Vzhodno republiko Urugvaj na drugi strani (v nadaljnjem besedilu: Partnerski sporazum med EU in Mercosurjem), ki vključuje steber o političnem dialogu in sodelovanju ter trgovinski in naložbeni steber. Drugi instrument je Začasni sporazum o trgovini med Evropsko unijo, na eni strani, ter Skupnim južnoameriškim trgom, Argentinsko republiko, Federativno republiko Brazilijo, Republiko Paragvaj in Vzhodno republiko Urugvaj, na drugi strani, (v nadaljnjem besedilu: Začasni sporazum), ki zajema liberalizacijo trgovine in naložb. Začasni sporazum bo prenehal veljati in bo nadomeščen s Partnerskim sporazumom med EU in Mercosurjem ob začetku njegove veljavnosti.
(3) Do sprejetja in začetka veljavnosti posebnega zakonodajnega akta Unije o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule iz Partnerskega sporazuma med EU in Mercosurjem ter Začasnega sporazuma za kmetijske proizvode ter da bi Unija lahko hitro in učinkovito ukrepala za zaščito svojih interesov na podlagi Partnerskega sporazuma med EU in Mercosurjem oziroma Začasnega sporazuma, kot je ustrezno, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da z izvedbenimi uredbami sprejme dvostranske zaščitne ukrepe na področju kmetijstva, ki so v skladu s Partnerskim sporazumom med EU in Mercosurjem oziroma Začasnim Sporazumom, kot je ustrezno. Komisija bi morala v zvezi z občutljivimi kmetijskimi proizvodi sprejeti dvostranske zaščitne ukrepe tudi v skladu s pogoji iz tega sklepa.
[…]
(5) Ena ali več držav članic bi moralo imeti možnost, da od Komisije zahtevajo sprejetje dvostranskih zaščitnih ukrepov pod pogoji iz Začasnega sporazuma in, kar zadeva občutljive kmetijske proizvode, iz tega sklepa. Če Komisija tako zahtevo zavrne, bi morala Svet pravočasno obvestiti o razlogih za zavrnitev.
(6) Zato bi bilo treba Začasni sporazum podpisati.
(7) Začasni sporazum bi bilo treba do začetka njegove veljavnosti začasno uporabljati med Unijo na eni strani in eno ali več državami Mercosurja, ki so podpisnice Začasnega sporazuma (v nadaljnjem besedilu: države podpisnice Mercosurja), na drugi strani […]“
4 Člen 1 tega sklepa določa:
„Podpis Začasnega sporazuma o trgovini med Evropsko unijo, na eni strani, ter Skupnim južnoameriškim trgom, Argentinsko republiko, Federativno republiko Brazilijo, Republiko Paragvaj in Vzhodno republiko Urugvaj, na drugi strani[…], se odobri s pridržkom njegove sklenitve.“
5 Člen 2 navedenega sklepa določa:
„1. Do sprejetja in začetka veljavnosti posebnega zakonodajnega akta Unije o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule za kmetijske proizvode iz Partnerskega sporazuma med EU in Mercosurjem ter Začasnega sporazuma Komisija lahko z izvedbenimi uredbami sprejme dvostranske zaščitne ukrepe, ki so v skladu s pogoji iz poglavja 9 Začasnega sporazuma in iz tega sklepa.
2. Komisija pozorno spremlja trg občutljivih kmetijskih proizvodov, tj. proizvodov, za katere veljajo tarifne kvote Unije v skladu z oddelkom B Priloge 2‑A (Seznam za odpravo tarif) k Začasnemu sporazumu, zlasti kar zadeva uvozne in izvozne trende v zvezi z Mercosurjem, proizvodnjo ter gibanje cen.
Komisija hitro ocenjuje razmere na trgu na podlagi takega spremljanja, tako da morebitno povečanje uvoza zadevnih občutljivih kmetijskih proizvodov poveže z razvojem proizvodnje in/ali potrošnje, izvoza, cen in tržnih deležev na trgu Unije ter izvoza iz Unije.
Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu vsakih šest mesecev predloži poročilo o spremljanju, v katerem oceni učinek uvoza občutljivih kmetijskih proizvodov, tudi na eno ali več držav članic.
3. Kadar obstajajo zadostni dokazi prima facie, pridobljeni zlasti s spremljanjem in oceno razmer na trgu iz odstavka 2, o resni škodi ali nevarnosti resne škode za industrijo Unije za občutljive kmetijske proizvode, tudi v primerih, kadar je taka škoda ali nevarnost resne škode geografsko skoncentrirana v eni ali več državah članicah, Komisija brez odlašanja začne preiskavo na zahtevo ene ali več držav članic ali katere koli pravne osebe ali združenja, ki deluje v imenu industrije Unije, dejavne v zadevnem sektorju.
4. Za namene tega člena ,industrija Unije‘ pomeni proizvajalce podobnih ali neposredno konkurenčnih zadevnih proizvodov v Uniji.
5. Komisija prednostno preuči, ali obstajajo dokazi prima facie o resni škodi ali nevarnosti resne škode za industrijo Unije v primerih nenadnega povečanja uvoza ali znižanja cen, skoncentriranega v eni ali več državah članicah, ali ob nenadnem povečanju uvoza ali znižanju cen proizvoda, če industrija Unije pretežno deluje v eni ali več državah članicah.
Če ni nasprotnih znakov, Komisija praviloma obravnava povečanje obsega uvoza določenega proizvoda iz držav podpisnic Mercosurja, za katerega velja tarifna kvota, pod preferencialnimi pogoji za več kot 5 % na medletni osnovi kot dokaz prima facie o resni škodi ali nevarnosti resne škode za industrijo Unije, pod pogojem, da je hkrati povprečna uvozna cena za navedeni uvoz iz držav podpisnic Mercosurja praviloma vsaj za 5 % nižja od ustrezne povprečne domače cene podobnih ali neposredno konkurenčnih proizvodov v istem obdobju.
6. Če ni nasprotnih znakov, Komisija praviloma obravnava znižanje povprečne uvozne cene določenega proizvoda iz držav podpisnic Mercosurja, ki je uvožen v Unijo pod preferencialnimi pogoji in za katerega velja tarifna kvota, za več kot 5 % na medletni osnovi kot dokaz prima facie o resni škodi ali nevarnosti resne škode za industrijo Unije, pod pogojem, da je hkrati povprečna uvozna cena za navedeni proizvod iz držav podpisnic Mercosurja praviloma vsaj za 5 % nižja od ustrezne povprečne domače cene podobnih ali neposredno konkurenčnih proizvodov v istem obdobju.
7. Komisija brez odlašanja ali oklevanja, v primeru občutljivih kmetijskih proizvodov pa najpozneje v 21 dneh po prejemu zahteve iz odstavka 3, uvede začasne dvostranske zaščitne ukrepe, da se prepreči škoda za industrijo Unije, ki bi jo bilo težko popraviti, tudi kadar je taka škoda geografsko skoncentrirana v eni ali več državah članicah.
8. Ker je podrobno spremljanje trga stalnica dejavnosti Komisije v kmetijskem sektorju, si Komisija prizadeva čim prej zaključiti vse preiskave občutljivih kmetijskih proizvodov v zvezi z dvostranskimi zaščitnimi ukrepi, da bi končno odločitev sprejela v štirih mesecih po prejemu zahteve iz odstavka 3 tega člena. Navedeno obdobje se lahko podaljša, vendar ne sme biti daljše od enoletnega obdobja iz člena 9.13 Začasnega sporazuma.
9. Zaščitni ukrep se lahko uvede, kadar se zadevni proizvod s poreklom iz države podpisnice Mercosurja uvaža v Unijo:
(a) v tako povečanih količinah, v absolutnem smislu ali glede na proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji, in pod takimi pogoji, da povzroči resno škodo ali pomeni nevarnost resne škode industriji Unije, tudi kadar je taka škoda ali nevarnost škode geografsko skoncentrirana v eni ali več državah članicah, ter
(b) je povečan uvoz posledica obveznosti, ki izhajajo iz Začasnega sporazuma, vključno zmanjšanja ali odprave carine na ta proizvod.
10. Zaščitni ukrep je lahko v obliki začasne opustitve časovnega razporeda tarifnega znižanja za zadevni proizvod ali znižanja tarifnega preferenciala nazaj na raven države z največjimi ugodnostmi ali osnovno raven, kar koli je nižje.
11. Vsi zaščitni ukrepi se uporabljajo za obdobje dveh let, ki se lahko podaljša za nadaljnje obdobje do dveh let v skladu s členom 9.9 Začasnega sporazuma, pod pogojem, da so izpolnjeni ustrezni pogoji, ki upravičujejo navedeno podaljšanje.“
6 Člen 3 istega sklepa določa:
„1. Začasni sporazum se do začetka njegove veljavnosti začasno uporablja med Unijo na eni strani in eno ali več državami podpisnicami Mercosurja na drugi strani v skladu s členom 23.3 Začasnega sporazuma od prvega dne drugega meseca, ki sledi datumu, ko navedena država podpisnica Mercosurja ali navedene države podpisnice Mercosurja, odvisno od primera, uradno obvestijo Unijo o zaključku svojih notranjih postopkov, potrebnih za začasno uporabo Začasnega sporazuma, in potrdijo, da se strinjajo, da se Začasni sporazum uporablja začasno.
2. Datum, od katerega se Začasni sporazum začasno uporablja, se objavi v Uradnem listu Evropske unije.“
Začasni sporazum
7 Poglavje 6 Začasnega sporazuma, naslovljeno „Sanitarni in fitosanitarni ukrepi“, med drugim vsebuje člene 6.1, 6.4, 6.6 in 6.14 tega sporazuma.
8 Člen 6.1 tega sporazuma, naslovljen „Cilji“, določa:
„Cilji tega poglavja so:
(a) varovati življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin na ozemlju pogodbenic, pri tem pa olajševati trgovino med pogodbenicama, kar zadeva sanitarne in fitosanitarne ukrepe;
(b) vzpostaviti sodelovanje pri izvajanju [Sporazuma o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov iz Priloge 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), odobrenega s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) (v nadaljevanju: Sporazum o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih)];
[…]“
9 Člen 6.4 navedenega sporazuma, naslovljen „Pravice in obveznosti“, določa:
„Pogodbenici potrjujeta svoje pravice in obveznosti iz Sporazuma o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih. Nobena določba tega poglavja ne vpliva na pravice in obveznosti vsake pogodbenice v okviru Sporazuma o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih.“
10 Člen 6.6 istega sporazuma, naslovljen „Splošne obveznosti“, v odstavku 1 določa:
„Proizvodi, izvoženi iz pogodbenice, izpolnjujejo veljavne sanitarne in fitosanitarne zahteve pogodbenice uvoznice.“
11 Člen 6.14 Začasnega sporazuma, naslovljen „Nujni ukrepi“, v odstavkih 2 in 4 določa:
„2. Pogodbenica uvoznica lahko v primeru resnih tveganj za življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin sprejme nujne ukrepe za preprečevanje takih tveganj.
[…]
4. Ukrepi iz odstavka 2 se lahko sprejmejo brez predhodnega uradnega obvestila v skladu s členom 6.12. Pogodbenica, ki sprejme nujne ukrepe, drugo pogodbenico uradno obvesti o sprejetju teh ukrepov čim prej, v vsakem primeru pa najpozneje 48 (oseminštirideset) ur po njihovem sprejetju.“
12 Poglavje 9 tega sporazuma, naslovljeno „Dvostranski zaščitni ukrepi“, med drugim vsebuje člen 9.3, ki je v oddelku C, in člen 9.15, ki je v oddelku F, tega sporazuma.
13 Člen 9.3 navedenega sporazuma, naslovljen „Uporaba dvostranskih zaščitnih ukrepov“, določa:
„1. Brez poseganja v pravice in obveznosti iz poglavja 8 lahko pogodbenica v izjemnih okoliščinah za blago, razen vozil, uvrščenih pod tarifni številki [harmoniziranega sistema poimenovanj in šifrskih oznak blaga, ki je bil vzpostavljen z Mednarodno konvencijo o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga, ki je bila v okviru Svetovne carinske organizacije (WCO) sklenjena 14. junija 1983 v Bruslju in skupaj z njenim protokolom o spremembah z dne 24. junija 1986 v imenu Evropske gospodarske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 87/369/EGS z dne 7. aprila 1987 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 288)] 8703 in 8704, uporabi dvostranske zaščitne ukrepe pod pogoji, določenimi v tem oddelku, če se je po datumu začetka veljavnosti tega sporazuma uvoz izdelka pod preferencialnimi pogoji iz druge pogodbenice povečal v takih količinah, absolutno ali glede na domačo proizvodnjo ali potrošnjo, in pod takimi pogoji, da povzroča ali grozi, da bo povzročil resno škodo njeni domači industriji podobnih ali neposredno konkurenčnih izdelkov.
2. Za blago iz odstavka 1 se dvostranski zaščitni ukrepi uporabljajo le v obsegu, ki je potreben za preprečitev ali odpravo resne škode ali nevarnosti resne škode.
3. Dvostranski zaščitni ukrepi se uporabijo po preiskavi pristojnih preiskovalnih organov pogodbenice uvoznice v skladu s postopki iz tega poglavja.“
14 Člen 9.15 tega sporazuma, naslovljen „Začasni zaščitni ukrepi“, v odstavku 1 določa:
„V kritičnih okoliščinah, ko lahko odlašanje povzroči škodo, ki bi jo bilo težko popraviti, lahko pogodbenica po ustreznem uradnem obvestilu sprejme začasni zaščitni ukrep v skladu s predhodno ugotovitvijo, da obstajajo jasni dokazi, da se je uvoz pod preferencialnimi pogoji povečal in da je tak uvoz povzročil ali bi lahko povzročil resno škodo. […]“
15 Člen 23.3 Začasnega sporazuma, naslovljen „Uporaba pred začetkom veljavnosti“, v odstavku 1 določa:
„Ta sporazum se lahko začasno uporablja. Taka začasna uporaba lahko poteka med Evropsko unijo na eni strani in eno ali več državami podpisnicami Mercosurja na drugi strani v skladu z njihovimi notranjimi postopki.“
Dejansko stanje
16 Iz predloga za izdajo začasne odredbe je razvidno, da so se pogajanja za sklenitev sporazuma med EU in Mercosurjem začela leta 1999. Svet je 13. septembra 1999 sprejel pogajalske smernice in pooblastil Komisijo, da začne pogajanja za sklenitev „medregionalnega pridružitvenega sporazuma“ med Unijo in Mercosurjem, namenjenega nadomestitvi Okvirnega sporazuma, odobrenega s Sklepom Sveta z dne 22. marca 1999 v imenu Skupnosti, o sklenitvi Medregionalnega okvirnega sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Skupnim trgom juga in njegovimi državami pogodbenicami na drugi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 31, str. 155). Te pogajalske smernice so Komisijo pooblaščale, da se pogaja o enotnem pridružitvenem sporazumu, ki naj bi vključeval tako trgovinski del kot del, namenjen političnemu dialogu in sodelovanju. Komisija je na podlagi tega pooblastila začela pogajanja.
17 Kot je navedeno v tem predlogu, so se ta pogajanja 28. junija 2019 zaključila s sklenitvijo trgovinskega sporazuma med Unijo in Mercosurjem. Ta sporazum je med drugim vseboval določbe o blagovni menjavi. O političnem delu pridružitvenega sporazuma se je pogajala Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in je bil dokončno oblikovan 18. junija 2020. Pogajanja so se zaključila 6. decembra 2024.
18 Iz predloga za izdajo začasne odredbe je razvidno tudi, da je Komisija 3. septembra 2025 Svetu posredovala, na eni strani, dva predloga o podpisu in sklenitvi Partnerskega sporazuma ter, na drugi strani, dva druga predloga o podpisu in sklenitvi Začasnega sporazuma. Vzporedno naj bi Komisija predlagala, da se sklep o začasni uporabi začasnega trgovinskega sporazuma vključi le v osnutek sklepa o sklenitvi sporazuma, ne pa v sklep o podpisu sporazuma.
19 Komisija naj bi tako pridružitveni sporazum z Mercosurjem razdelila na dva ločena sporazuma, in sicer na Partnerski sporazum in na Začasni sporazum, pri čemer je zadnji omejen na trgovinska vprašanja in v bistvu vsebuje enake obveznosti, kot izhajajo iz trgovinskega dela Partnerskega sporazuma.
20 Ta razdelitev naj bi omogočila, da Svet po odobritvi Parlamenta sklene Začasni sporazum na podlagi izključne pristojnosti Unije na področju skupne trgovinske politike. Nasprotno pa naj bi bil Partnerski sporazum predstavljen kot mešani sporazum in naj bi zahteval odobritev Parlamenta ter ratifikacijo s strani vseh 27 držav članic, preden bi Svet lahko sprejel sklep o njegovi sklenitvi.
21 Poleg tega je iz predloga za izdajo začasne odredbe razvidno, da je Svet 9. januarja 2026 kljub nasprotovanju Irske, Francoske republike, Madžarske, Republike Avstrije in Republike Poljske ter vzdržanju Kraljevine Belgije sprejel sporni sklep, s katerim je odobril podpis Začasnega sporazuma in odredil njegovo začasno uporabo. Ta sklep naj bi omogočal uporabo Začasnega sporazuma še pred njegovim dokončnim začetkom veljavnosti, pri čemer je treba pojasniti, da so določbe Začasnega sporazuma prav tako del Partnerskega sporazuma. Predvideno naj bi bilo, da bo Partnerski sporazum, ko ga bodo sklenile vse pogodbenice, nadomestil Začasni sporazum, ki bo takrat prenehal veljati, kar zadeva trgovinske določbe.
22 Svet je 19. januarja 2026 Evropski parlament pozval k odobritvi sklenitve Začasnega sporazuma in Partnerskega sporazuma.
23 Evropski parlament je 21. januarja 2026 sprejel resolucijo, s katero je Sodišče zaprosil za mnenje o združljivosti Začasnega sporazuma in Partnerskega sporazuma s Pogodbama.
24 V skladu z navedbami Republike Poljske je predsednica Komisije 27. februarja 2026 napovedala, da bo po ratifikaciji „Sporazuma med EU in Mercosurjem“ s strani Argentinske republike in Vzhodne republike Urugvaj ter glede na to, da bosta Federativna republika Brazilija in Republika Paragvaj ta sporazum kmalu ratificirali, „Komisija zdaj začela začasno uporabljati [navedeni sporazum]“.
25 Začasni sporazum se začasno uporablja od 1. maja 2026.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
26 S sklepi podpredsednika Sodišča z dne 8., 17. in 19. junija 2026 je bila Zvezni republiki Nemčiji, Republiki Finski, Kraljevini Nizozemski in Komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Sveta.
27 Svet je v skladu s členom 160(5) Poslovnika Sodišča 12. junija 2026 predložil pisna stališča.
28 Zvezna republika Nemčija, Republika Finska in Komisija so 1. oziroma 3. julija 2026 vložile intervencijske vloge. Kraljevina Nizozemska se je v dopisu z dne 26. junija 2026 odpovedala možnosti predložitve pisnih stališč.
29 Republika Poljska Sodišču predlaga, naj odredi odlog izvršitve spornega sklepa do razglasitve odločbe, s katero bo končan postopek v glavni stvari.
30 Svet ob podpori Zvezne republike Nemčije, Republike Finske in Komisije Sodišču predlaga, naj:
– predlog za odlog izvršitve spornega sklepa zavrne in
– Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.
Predlog za izdajo začasne odredbe
31 Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 160(3) Poslovnika v predlogih za odlog izvršitve akta institucije in za izdajo drugih začasnih odredb iz členov 278 in 279 PDEU navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe.
32 V skladu z ustaljeno sodno prakso sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, odobri odlog izvršitve in izda druge začasne odredbe, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) ter da so nujni, torej da jih je treba zaradi preprečitve nastanka resne in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, izdati in morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, po potrebi tudi pretehta zadevne interese. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, če kateri od njih ni izpolnjen (sklep podpredsednika Sodišča z dne 11. aprila 2024, Vivendi/Komisija, C‑90/24 P(R), EU:C:2024:318, točka 56 in navedena sodna praksa).
33 Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ima pri preizkusu teh pogojev široko diskrecijsko pravico in lahko glede na posebnosti obravnavanega primera prosto določi način preverjanja teh različnih pogojev in vrstni red tega preizkusa, saj mu nobeno pravilo prava Unije ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklep podpredsednice Sodišča z dne 13. aprila 2021, Litva/Parlament in Svet, C‑541/20 R, EU:C:2021:264, točka 13 in navedena sodna praksa).
34 V obravnavani zadevi je treba najprej preveriti, ali je izpolnjen pogoj v zvezi z nujnostjo.
Trditve
35 Na prvem mestu, Republika Poljska meni, da okoliščine, v katerih je bil sporni sklep sprejet, zlasti takrat storjene očitne kršitve Pogodb, upravičujejo odlog njegove izvršitve do izdaje odločbe, s katero bo končan postopek v glavni stvari. Institucije Unije, ki si prizadevajo za čimprejšnje izvajanje Začasnega sporazuma, naj bi kršile Pogodbi, zlorabile pooblastila, kršile načelo lojalnega sodelovanja in dajale prednost selektivnim gospodarskim interesom v škodo spoštovanja Pogodb in temeljnih načel Unije. Če bi se dovolila uporaba Začasnega sporazuma, bi jih to zato lahko spodbudilo k sprejetju drugih podobnih ukrepov v prihodnosti.
36 Na drugem mestu, Republika Poljska trdi, da je odlog izvršitve spornega sklepa upravičen tudi s tem, da ta sklep dovoljuje začasno uporabo Začasnega sporazuma, ki razširja možnost vnosa kmetijskih proizvodov iz držav Mercosurja na trg Unije. Ta sporazum pa naj ne bi vseboval tako imenovanih „zrcalnih“ klavzul, ki bi kmetom iz držav Mercosurja nalagale obveznost spoštovanja enakih proizvodnih standardov, zlasti na področju okolja, zdravja ali dobrega počutja živali, kot se uporabljajo za proizvajalce Unije.
37 Ta država članica zlasti poudarja zelo intenzivno uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu držav Mercosurja in dejstvo, da veliko teh sredstev vsebuje aktivne snovi, ki so bile umaknjene s trga Unije zaradi nevarnosti, ki jo pomenijo za zdravje in življenje ljudi in živali ter za okolje. Tako bi se lahko uvoženi kmetijski proizvodi, ki vsebujejo ostanke aktivnih snovi, ki v Uniji niso dovoljene, pojavili na trgu Unije že od začetka uporabe Začasnega sporazuma.
38 Po mnenju Republike Poljske torej ni dvoma, da lahko kmetijski proizvodi iz držav Mercosurja pomenijo dejansko tveganje za zdravje ali življenje ljudi, živali ali rastlin ter da bi njihova proizvodnja povzročila nesprejemljiv pritisk na okolje v Uniji. Če te aktivne snovi ne bi pomenile resnične in resne grožnje, jih Komisija ne bi umaknila s trga Unije.
39 Poleg tega ta država članica trdi, da je zatrjevana škoda resna in nepopravljiva. Ko bi bili namreč kmetijski proizvodi, ki vsebujejo škodljive aktivne snovi, dani na trg Unije, naj bi imeli negativne učinke na zdravje ljudi in živali ter na okolje, ki naj jih pozneje ne bi bilo mogoče odpraviti.
40 Na tretjem mestu, Republika Poljska trdi, da bo začasna uporaba Začasnega sporazuma povzročila resno in nepopravljivo škodo, ki se bo odrazila v zmanjšanju prihodkov kmetov in motnji delovanja trga različnih kmetijskih proizvodov, saj bo na tem trgu dovoljena prisotnost cenejših proizvodov, pridelanih ali proizvedenih s kemikalijami, ki so v Uniji prepovedane.
41 Ta država članica trdi, da lahko kmetijski proizvajalci v državah Mercosurja uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, ki so škodljiva za ljudi, živali in okolje, vendar cenejša in učinkovitejša. Tako naj bi dosegli višje donose z nižjimi stroški, kar naj bi jim omogočilo, da svoje proizvode ponudijo po nižji ceni. Ti proizvodi naj bi pomenili nelojalno konkurenco za proizvode kmetov v Uniji, s čimer naj bi se zmanjšali njihovi prihodki ter bi bili ogroženi stabilizacija notranjega trga in zanesljivost oskrbe.
42 Republika Poljska meni, da bi lahko zmanjšanje prihodkov kmetov v Uniji, motnje v delovanju trgov različnih kmetijskih proizvodov ter izrivanje bolj zdravih in boljših kmetijskih proizvodov, ki pa so dražji, saj so bili pridobljeni v skladu s pravili in strogimi zahtevami, določenimi v pravu Unije, v korist cenejših proizvodov, ki pa vsebujejo ostanke kemikalij, ki so v Uniji prepovedane, povzročili resno in nepopravljivo škodo.
43 Zlasti naj ne bi bilo mogoče popraviti škode, ki bi jo povzročili stečaji kmetijskih gospodarstev zaradi množičnega prihoda cenejših proizvodov iz držav Mercosurja. Ponovna vzpostavitev pravilnega delovanja kmetijskih trgov, ki bi bilo moteno zaradi prihoda teh proizvodov, bi lahko trajala več let in ogrozila prehransko varnost Unije.
44 Svet te trditve izpodbija. Po njegovem mnenju Republika Poljska ni dokazala, da bi lahko uporaba spornega sklepa do razglasitve sodbe, s katero se bo končal postopek v zadevi C‑460/26, predvidljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti povzročila resno in nepopravljivo škodo ter da je pogoj nujnosti izpolnjen.
45 Zvezna republika Nemčija, Republika Finska in Komisija prav tako menijo, da pogoj nujnosti ni izpolnjen.
Presoja Sodišča
46 V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen postopka za izdajo začasne odredbe zagotoviti polno učinkovitost prihodnje končne odločbe, da se prepreči vrzel v sodnem varstvu, ki ga zagotavlja Sodišče. Za uresničitev tega cilja je treba nujnost presojati glede na potrebo po začasni odločitvi, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stranko, ki predlaga začasno varstvo. Ta stranka mora dokazati, da ne more počakati do izida postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo. Za dokaz obstoja take resne in nepopravljive škode ni treba zahtevati, da se nastanek škode dokaže z absolutno gotovostjo. Zadostuje, da jo je mogoče predvideti z dovolj veliko verjetnostjo (sklep podpredsednika Sodišča z dne 23. julija 2025, Komisija/Ortis, C‑54/25 P-R, EU:C:2025:590, točka 28 in navedena sodna praksa).
47 V skladu s to sodno prakso mora verjeten nastanek resne in nepopravljive škode vedno predstaviti in dokazati stranka, ki predlaga sprejetje začasne odredbe. V zvezi s tem mora imeti sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, na voljo konkretne in natančne informacije, podprte s podrobnimi dokumenti, ki omogočajo preučitev natančnih posledic, ki bi verjetno izhajale iz neobstoja predlaganih ukrepov (glej v tem smislu sklep podpredsednice Sodišča z dne 13. aprila 2021, Litva/Parlament in Svet, C‑541/20 R, EU:C:2021:264, točki 19 in 20 ter navedena sodna praksa).
48 V obravnavani zadevi mora torej Republika Poljska dokazati, da lahko uporaba spornega sklepa v obdobju med podpisom sklepa v zvezi z izdajo začasne odredbe in razglasitvijo sodbe, s katero bo končan postopek v zadevi C‑460/26, predvidljivo z zadostno stopnjo verjetnosti povzroči resno in nepopravljivo škodo.
49 Na prvem mestu, kot je razvidno iz predloga za izdajo začasne odredbe, se ta država članica sklicuje na kršitev Pogodb, zlorabo pooblastil in kršitev načela lojalnega sodelovanja, s čimer zatrjuje, da je sporni sklep nezakonit in da bi dopustitev uporabe Začasnega sporazuma, tudi začasno, lahko spodbudila institucije Unije, da v prihodnosti sprejmejo „druge podobne ukrepe“.
50 V zvezi s tem je treba v delu, v katerem se zdi, da Republika Poljska nujnost opira na okoliščino, da je sporni sklep nezakonit, navesti, da taka okoliščina, tudi če bi bila ugotovljena, sama po sebi ne more dokazati tveganja resne in nepopravljive škode.
51 V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč to, da akt Unije krši hierarhično višjo pravno normo, sicer lahko omaja veljavnost tega akta, vendar morebitna nezakonitost navedenega akta sama po sebi načeloma ne more zadostovati za ugotovitev resnosti in nepopravljivosti morebitne škode (sklep podpredsednika Sodišča z dne 27. februarja 2018, Češka republika/Parlament in Svet, C‑482/17 R, EU:C:2018:119, točka 38 in navedena sodna praksa).
52 Poleg tega abstraktno zatrjevanje kršitve določb Pogodb in temeljnih načel Unije, v obravnavanem primeru zlasti načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, ne zadostuje za dokaz, da je škoda, ki bi lahko iz tega izhajala, nujno nepopravljiva (glej v tem smislu sklep podpredsednice Sodišča z dne 13. aprila 2021, Litva/Parlament in Svet, C‑541/20 R, EU:C:2021:264, točka 25 in navedena sodna praksa).
53 Republika Poljska pa se zgolj na splošno in abstraktno sklicuje na dejstvo, da bi začasna uporaba Začasnega sporazuma pomenila, da institucije Unije dajejo prednost selektivnim gospodarskim interesom v škodo spoštovanja Pogodb in temeljnih načel Unije, ne da bi predložila kakršno koli konkretno informacijo, na podlagi katere bi bilo mogoče dokazati verjeten nastanek in skorajšnjost resne in nepopravljive škode.
54 Vsekakor lahko Sodišče na vprašanje, ali je bilo sprejetje spornega sklepa dejansko nezakonito zaradi kršitve Pogodb, zlorabe pooblastil ali kršitve načela lojalnega sodelovanja, odgovori le v okviru postopka v zvezi s tožbo, s katero se želi doseči prav razglasitev ničnosti tega sklepa.
55 Kar natančneje zadeva trditev Republike Poljske, da bi bile institucije Unije „spodbujene“, da v prihodnje kršijo Pogodbi, ker bi lahko nezakonite pravne akte začasno uporabljale do njihove razglasitve ničnosti s sodbo, zadostuje ugotovitev, da se ta trditev nanaša na povsem hipotetično škodo in da zato v skladu s sodno prakso, na katero je opozorjeno v točki 47 tega sklepa, ne more upravičiti odreditve predlaganega odloga izvršitve.
56 Na drugem mestu, Republika Poljska se za utemeljitev nujnosti odloga izvršitve spornega sklepa sklicuje na škodo, ki izhaja iz učinkov tega sklepa na ekonomski in socialni položaj kmetov v Uniji, na delovanje notranjega trga, na zdravje ljudi, živali in rastlin ter na okolje v Uniji.
57 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Republika Poljska lahko sklicuje na te različne škode, da bi dosegla izdajo začasnih odredb, ker so države članice odgovorne za interese, ki se štejejo za splošne na nacionalni ravni, in ker jih lahko branijo v okviru postopka za izdajo začasne odredbe (glej v tem smislu sklepa podpredsednika Sodišča z dne 3. junija 2022, Bolgarija/Parlament in Svet, C‑545/20 R, EU:C:2022:445, točka 35 in navedena sodna praksa, in z dne 18. septembra 2023, Poljska/Parlament in Svet, C‑445/23 R, EU:C:2023:703, točka 30).
58 Zato je treba ugotoviti, ali je na podlagi dokazov, ki jih je predložila Republika Poljska, mogoče ugotoviti, prvič, da je nastanek ene ali več navedenih škod predvidljiv z zadostno stopnjo verjetnosti, in, drugič, da so te škode resne in nepopravljive.
59 V zvezi s tem je treba opozoriti, da postopek za izdajo začasne odredbe ni namenjen ugotavljanju resničnosti zapletenih in zelo spornih dejstev. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, nima na voljo potrebnih sredstev za zahtevana preverjanja, v mnogih primerih pa bi jih lahko sam le težko pravočasno opravil (sklep z dne 20. novembra 2017, Komisija/Poljska, C‑441/17 R, EU:C:2017:877, točka 54 in navedena sodna praksa).
60 V obravnavani zadevi je iz predloga za izdajo začasne odredbe razvidno, da Republika Poljska meni, da bi začasna uporaba Začasnega sporazuma, ki je bila odobrena s spornim sklepom, omogočala, da bi bili na trg Unije vneseni kmetijski proizvodi iz držav Mercosurja, ki vsebujejo škodljive snovi, ki bi lahko imele nepopravljive škodljive učinke na zdravje ali življenje ljudi in živali ter na okolje. Ta država članica zlasti poudarja, da Začasni sporazum ne vsebuje tako imenovanih „zrcalnih“ klavzul, ki bi kmetom iz držav Mercosurja nalagale obveznost spoštovanja enakih proizvodnih standardov, zlasti na področju okolja, zdravja ali dobrega počutja živali, kot se uporabljajo za kmete v Uniji.
61 Vendar zgolj možnost, da Začasni sporazum omogoča uvoz v Unijo proizvodov iz držav Mercosurja, ki lahko vsebujejo ostanke aktivnih snovi, katerih uporaba v Uniji ni dovoljena zaradi morebitnih tveganj za zdravje ljudi in živali ter za okolje, ne zadostuje za ugotovitev nastanka resne in nepopravljive škode.
62 Poleg tega in predvsem je treba poudariti, da neobstoj „zrcalnih klavzul“ v Začasnem sporazumu ne pomeni, da se sanitarni in fitosanitarni ukrepi, predpisi o varnosti hrane ter sanitarni in okoljski standardi Unije ne uporabljajo za proizvode, ki so uvoženi iz držav Mercosurja na podlagi Začasnega sporazuma.
63 Kot je namreč poudaril Svet v pisnih stališčih ob podpori Komisije, za uvožene kmetijske proizvode veljajo fitosanitarni predpisi in predpisi o varnosti hrane, podobni tistim, ki veljajo za proizvode, proizvedene v Uniji. V zvezi s tem je Unija sprejela zakonodajo, ki se uporablja na celotnem notranjem trgu, da bi zagotovila visoke prehranske in zdravstvene standarde za kmetijske proizvode, zlasti v zvezi s prisotnostjo škodljivih snovi ali ostankov zaradi uporabe gnojil ali fitofarmacevtskih sredstev. Ti standardi se enako uporabljajo za kmetijske proizvode, proizvedene v Uniji, in uvožene proizvode.
64 Natančneje, kot je razvidno iz pisnih stališč Sveta, se Uredba (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini in razveljavitvi Direktive 2001/82/ES (UL 2019, L 4, str. 43), ki prepoveduje uporabo protimikrobnih snovi pri živalih za spodbujanje rasti ali povečanje donosa, uporablja za gospodarske subjekte iz Unije in gospodarske subjekte iz tretjih držav, ki izvažajo v Unijo. Poleg tega se za ostanke pesticidov v kmetijskih proizvodih ali živilih uporabljajo enake mejne vrednosti za proizvode, proizvedene v Uniji, in uvožene proizvode, prav tako pa se uporablja enak postopek ocenjevanja za vloge za določitev mejnih vrednosti ostankov za proizvode, proizvedene v Uniji, in uvožene proizvode.
65 V skladu s členom 6.4 Začasnega sporazuma, ki je v njegovem poglavju 6, nobena določba tega poglavja ne vpliva na pravice in obveznosti, povezane s skladnostjo s sanitarnimi in fitosanitarnimi pravili, ki so določena v Sporazumu o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da člen 6.6(1) Začasnega sporazuma izrecno določa, da „[p]roizvodi, izvoženi iz pogodbenice, izpolnjujejo veljavne sanitarne in fitosanitarne zahteve pogodbenice uvoznice“. Tako mednarodni sporazumi, ki jih je sklenila Unija, zlasti Sporazum o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih, Uniji zagotavljajo pravico do uvedbe standardov za uvožena živila in ji omogočajo uvedbo sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov ter ustreznih okoljskih ukrepov.
66 Iz tega sledi, da ima Unija pristojnosti za naložitev ukrepov, ki preprečujejo vstop kmetijskih proizvodov, ki ne izpolnjujejo veljavnih sanitarnih, fitosanitarnih in okoljskih standardov, na ozemlje Unije.
67 Dodati je treba še, da lahko v skladu s členom 6.14(2) Začasnega sporazuma pogodbenica uvoznica v primeru resnih tveganj za zdravje ali življenje ljudi, živali ali rastlin sprejme nujne ukrepe proti tem tveganjem.
68 Vsekakor je treba ugotoviti tudi, da že pred sprejetjem spornega sklepa zakonodaja Unije ni prepovedovala uvoza proizvodov, vključno s kmetijskimi proizvodi, iz držav Mercosurja, če so bili ti proizvodi v skladu s pravili Unije, ki se uporabljajo za uvožene proizvode. Začasni sporazum določa le omejeno povečanje tarifnih kvot in znižanje carin ter zmanjšuje netarifne ovire za trgovino, zlasti za mala in srednja podjetja. Zato bi Začasni sporazum lahko kvečjemu pripeljal do količinskega povečanja nekaterega uvoza. Republika Poljska pa ne pojasni, kako bi lahko morebitno povečanje uvoza, ki je bil do zdaj že dovoljen, povzročilo tveganje resne in nepopravljive škode.
69 Zato Republiki Poljski ni uspelo dokazati obstoja tveganja – predvidljivega z zadostno stopnjo verjetnosti – resne in nepopravljive škode kot posledice učinkov spornega sklepa na zdravje ali življenje ljudi in živali ter na okolje Unije zaradi uvoza proizvodov iz držav Mercosurja, ki bi lahko vsebovali ostanke aktivnih snovi, katerih uporaba v Uniji ni dovoljena.
70 Na tretjem mestu, Republika Poljska trdi, da bo začasna uporaba Začasnega sporazuma povzročila resno in nepopravljivo škodo, ki se bo odrazila v zmanjšanju prihodkov kmetov in motnji delovanja trga različnih kmetijskih proizvodov, saj bo na tem trgu dovoljena prisotnost cenejših proizvodov, ki se pridelujejo ali proizvajajo s kemikalijami, ki so v Uniji prepovedane, kar naj bi povzročilo stečaj gospodarskih subjektov, ki opravljajo kmetijske dejavnosti.
71 V zvezi s tem je treba opozoriti, da finančne škode razen v izjemnih okoliščinah ni mogoče šteti za nepopravljivo, ker je položaj oškodovane osebe pred nastankom škode praviloma mogoče ponovno vzpostaviti s finančnim nadomestilom. Taka škoda bi se lahko povrnila zlasti v okviru odškodninske tožbe, vložene na podlagi členov 268 in 340 PDEU (sklep predsednice Sodišča z dne 13. aprila 2021, Litva/Parlament in Svet, C‑541/20 R, EU:C:2021:264, točka 29 in navedena sodna praksa).
72 Zgolj okoliščina, da so lahko kmetje v Uniji soočeni s konkurenco proizvodov, uvoženih iz držav Mercosurja, tudi če bi bila dokazana, pa ob neobstoju natančnejših elementov glede finančnega položaja teh kmetov in analize tarifnih kvot, ki so določene z Začasnim sporazumom, ne more zadostovati za dokaz, da se ti kmetje ne bi uspeli soočiti s to konkurenco in da bi bili torej prisiljeni prenehati opravljati svojo dejavnost (glej v tem smislu sklepa podpredsednika Sodišča z dne 3. junija 2022, Bolgarija/Parlament in Svet, C‑545/20 R, EU:C:2022:445, točka 51, in z dne 18. septembra 2023, Poljska/Parlament in Svet, C‑445/23 R, EU:C:2023:703, točka 39).
73 Tudi splošne in abstraktne trditve Republike Poljske, da bi začasna uporaba Začasnega sporazuma privedla do „nelojane konkurence“ za kmetijske proizvode, pridobljene v Uniji, s čimer bi se zmanjšali dohodki kmetov v Uniji ter bi bili ogroženi stabilnost notranjega trga in zanesljivost oskrbe, niso podprte z nobenim dokazom, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti obstoj tveganja – predvidljivega z zadostno stopnjo verjetnosti – za skorajšnji nastanek resne in nepopravljive škode.
74 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 2(1) spornega sklepa ob upoštevanju uvodne izjave 3 tega sklepa določa, da do sprejetja in začetka veljavnosti posebnega zakonodajnega akta Unije o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule za kmetijske proizvode iz Partnerskega sporazuma ter Začasnega sporazuma Komisija lahko z izvedbenimi uredbami sprejme dvostranske zaščitne ukrepe, ki so v skladu s pogoji iz poglavja 9 Začasnega sporazuma in iz tega sklepa. Za to je z navedenim sklepom Komisiji naloženo, da zagotovi podrobno spremljanje trga kmetijskih proizvodov, kar je stalnica njenih dejavnosti v kmetijskem sektorju.
75 Natančneje, člen 2(3) spornega sklepa v povezavi z uvodno izjavo 5 tega sklepa Komisiji nalaga, da na zahtevo ene ali več držav članic ali katere koli pravne osebe ali združenja, ki delujejo v imenu industrije Unije in ki so dejavni v zadevnem sektorju, brez odlašanja začne preiskavo, če obstaja dovolj dokazov, pridobljenih zlasti s podrobnim spremljanjem trga, navedenim v prejšnji točki tega sklepa v zvezi z izdajo začasne odredbe, ki na prvi pogled izkazujejo obstoj resne škode ali nevarnosti resne škode za industrijo Unije ali občutljive kmetijske proizvode, vključno s primeri, ko sta ta škoda ali nevarnost geografsko skoncentrirani v eni ali več državah članicah.
76 Prav tako člen 2(7) tega sklepa Komisiji podeljuje pristojnost, da brez odlašanja ali oklevanja, v primeru občutljivih kmetijskih proizvodov pa najpozneje v 21 dneh po prejemu zahteve iz odstavka 3 tega člena 2, uvede začasne dvostranske zaščitne ukrepe, da se prepreči škoda za industrijo Unije, ki bi jo bilo težko popraviti, tudi kadar je taka škoda geografsko skoncentrirana v eni ali več državah članicah.
77 Nazadnje je treba pojasniti, da se v skladu s členom 2(9) navedenega sklepa zaščitni ukrepi lahko uvedejo, če se proizvodi s poreklom iz držav Mercosurja uvažajo v Unijo v tako povečanih količinah, v absolutnem smislu ali glede na proizvodnjo ali potrošnjo Unije, in pod takimi pogoji, da bi industriji Unije povzročili ali obstaja nevarnost, da bi povzročili, resno škodo, tudi kadar sta taka škoda ali nevarnost geografsko skoncentrirani v eni ali več državah članicah. Ti ukrepi se lahko sprejmejo, če je povečan uvoz posledica obveznosti, ki izhajajo iz Začasnega sporazuma, vključno zmanjšanja ali odprave carine na te proizvode. V skladu s členom 2(10) tega sklepa so navedeni ukrepi lahko v obliki začasne opustitve časovnega razporeda tarifnega znižanja za zadevni proizvod ali znižanja tarifnega preferenciala nazaj na raven države z največjimi ugodnostmi ali osnovno raven, kar koli je nižje.
78 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da so s spornim sklepom Komisiji podeljene pristojnosti, ki omogočajo preprečitev nastanka resne in nepopravljive škode kot posledice tveganj za prehransko varnost ter poslabšanja ekonomskega in socialnega položaja kmetov v Uniji.
79 Poleg tega Republika Poljska ni predložila potrebnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z zadostno verjetnostjo ugotoviti, da bi sporni sklep kot tak pred razglasitvijo sodbe, s katero se bo končal postopek v zadevi C‑460/26, povzročil znatno izkrivljanje lojalne konkurence na notranjem trgu kmetijskih proizvodov, ki bi lahko povzročilo stečaj kmetov v Uniji, niti a fortiori presoditi obseg te škode, ki bi bila predvidljiva pred razglasitvijo te sodbe.
80 Republika Poljska namreč zgolj abstraktno trdi, da obstaja povezava med Začasnim sporazumom ter poslabšanjem ekonomskega in socialnega položaja kmetov v Uniji. Na podlagi informacij, ki jih je predložila ta država članica, pa ni mogoče ugotoviti, ali bi bile navedene spremembe na trgu kmetijskih proizvodov posledica začasne uporabe Začasnega sporazuma ali drugih elementov trga, zlasti nihanja cen energije, visokih stroškov gnojil, konkurence iz tretjih držav, ki niso države Mercosurja, ali preferenc strank.
81 Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 47 tega sklepa, odloga izvršitve spornega sklepa ni mogoče odrediti, ker Republika Poljska ni zadostno dokazala, da lahko začasna uporaba Začasnega sporazuma do razglasitve sodbe, s katero se bo končal postopek v zadevi C‑460/26, predvidljivo z zadostno stopnjo verjetnosti povzroči resno in nepopravljivo škodo.
82 Iz tega izhaja, da ta država članica ni dokazala nujnosti, ki bi upravičevala odlog izvršitve spornega sklepa.
83 Ob upoštevanju kumulativnosti pogojev, ki se zahtevajo za sprejetje začasnih odredb, je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti pogoja v zvezi s fumus boni juris in tehtanjem interesov.
84 V skladu s členom 137 Poslovnika vsebuje odločbo o stroških končna sodba ali končni sklep.
Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil:
1. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi
* Jezik postopka: poljščina.