Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 1. oktobra 2026(*)

„ Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Direktiva 2011/7/EU – Boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih – Člen 1(1) in (2) – Področje uporabe – Člen 2(4) – Pojem ,zamuda pri plačilu‘ – Člen 6 – Minimalni fiksni znesek 40 EUR kot nadomestilo upniku za nastale stroške izterjave – Pogoji – Splošno načelo prava Unije, ki prepoveduje zlorabo pravice “

V zadevi C‑209/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava, Poljska) z odločbo z dne 1. julija 2024, ki je na Sodišče prispela 18. marca 2025, v postopku

Premium Food Kebab sp. z o.o.

proti

Cydonia sp. z o.o.,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, sodnica, S. Rodin, N. Piçarra (poročevalec) in N. Fenger, sodniki,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za poljsko vlado B. Majczyna in D. Lutostańska, agenta,

– za Evropsko komisijo D. Milanowska in M. Owsiany-Hornung, agentki,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1) in splošnega pravnega načela, v skladu s katerim se pravni subjekti ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe.

2 Predlog je bil vložen v okviru spora med družbama poljskega prava Premium Food Kebab sp. z o.o (v nadaljevanju: PFK) in Cydonia sp. z o.o glede predloga družbe PFK, naj se družbi Cydonia naloži plačilo fiksnega zneska 40 EUR zaradi zamude pri plačilu računa.

Pravni okvir

Pravo Unije

3 V uvodnih izjavah 12, od 16 do 19 in 28 Direktive 2011/7 je navedeno:

„(12) Zamude pri plačilih predstavljajo kršenje pogodbe, kar je postalo finančno ugodno za dolžnike v večini držav članic zaradi nizkih ali neobstoječih obrestnih mer, ki se zaračunajo za zamude pri plačilih, in/ali dolgotrajnih postopkov pravnega varstva. Potreben je odločen premik h kulturi takojšnjega plačevanja, pri čemer bi bilo treba izključitev pravice do zaračunavanja obresti vedno obravnavati kot skrajno nepošten pogodbeni pogoj ali poslovno prakso, da bi preobrnili ta trend in odvračali od zamud pri plačilih. Tak premik bi moral zajemati tudi uvedbo posebnih določb o plačilnih rokih in nadomestilih upnikom za nastale stroške ter med drugim domnevo, da je izključitev pravice do nadomestila za stroške izterjave skrajno nepoštena.

[…]

(16) Ta direktiva ne bi smela upnika zavezovati, da zahteva obresti za zamudo pri plačilu. V primeru zamude pri plačilu bi morala ta direktiva upniku omogočati, da zaračuna zamudne obresti brez kakršnega koli predhodnega obvestila o neizpolnitvi obveznosti ali drugega podobnega obvestila, v katerem dolžnika opozori na njegovo obveznost plačila.

(17) Za namene upravičenja do zamudnih obresti bi bilo treba šteti, da je plačilo dolžnika v zamudi, če upnik, ki je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, ne prejme dolgovanega zneska do datuma zapadlosti.

(18) Računi pomenijo zahteve za plačilo in so pomembni dokumenti v verigi poslov za dobavo blaga in izvajanje storitev, med drugim za določitev plačilnih rokov. […]

(19) Upnikom je treba zagotoviti pošteno nadomestilo za stroške izterjave, ki jih imajo zaradi zamud pri plačilih, da se odvrne od teh zamud. Stroški izterjave bi morali vključevati izterjavo upravnih stroškov in nadomestilo za notranje stroške, ki so nastali zaradi zamude pri plačilu, za katere bi bilo treba v tej direktivi določiti fiksen minimalen znesek, ki se lahko izterja z obrestmi za zamudo pri plačilu. Nadomestilo v obliki fiksnega zneska bi moralo biti namenjeno omejevanju upravnih in notranjih stroškov, povezanih z izterjavo. Nadomestilo stroškov izterjave bi bilo treba določiti brez poseganja v nacionalne določbe, glede na katere lahko nacionalno sodišče dodeli upniku odškodnino za kakršno koli dodatno škodo v zvezi z dolžnikovo zamudo pri plačilu.

[…]

(28) Ta direktiva bi morala prepovedati zlorabo pogodbene svobode v škodo upnika. […] Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalne določbe v zvezi z načinom sklepanja pogodb ali z veljavnostjo pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do dolžnika.“

4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, določa:

„1. Cilj te direktive je boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga ter s tem spodbudili konkurenčnost podjetij, zlasti [malim in srednje velikim podjetjem (MSP)].

2. Ta direktiva se uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.

[…]“

5 Člen 2 navedene direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1. ,trgovinski posli‘ pomeni posle med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo;

[…]

2. ,zamuda pri plačilu‘ pomeni neplačilo v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku in če so izpolnjeni pogoji iz člena 3(1) ali člena 4(1);

[…]“

6 Člen 3 iste direktive, naslovljen „Posli med podjetji“, določa:

„1. Države članice zagotovijo, da je v trgovinskih poslih med podjetji upnik upravičen do obresti zaradi zamude pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) upnik je izpolnil svoje pogodbene in zakonske obveznosti, in

(b) upnik dolgovanega zneska ni prejel pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.

[…]

3. Kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, države članice zagotovijo naslednje:

(a) da je upnik upravičen do obresti za zamudo pri plačilu od dneva, ki sledi datumu plačila ali koncu plačilnega roka, določenega v pogodbi;

[…]

5. Države članice zagotovijo, da plačilni rok, določen v pogodbi ni daljši od 60 koledarskih dni, razen če je v pogodbi izrecno dogovorjeno drugače in če ni skrajno nepošteno do upnika v smislu člena 7.“

7 Člen 6 Direktive 2011/7, naslovljen „Nadomestilo stroškov izterjave“, določa:

„1. Države članice zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo v skladu s členom 3 ali 4.

2. Države članice zagotovijo, da fiksni znesek iz odstavka 1 zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave.

3. Upnik je poleg fiksnega zneska iz odstavka 1 upravičen zahtevati razumno nadomestilo od dolžnika za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska. To bi lahko vključevalo med drugim stroške za najem odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.“

8 Člen 7 te direktive, naslovljen „Nepošteni pogodbeni pogoji in prakse“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da je pogodbeni pogoj ali praksa glede dneva plačila ali plačilnega roka, obrestne mere za zamudo pri plačilu ali nadomestila stroškov izterjave bodisi neizvršljiv bodisi razlog za zahtevo odškodnine, če je skrajno nepošten do upnika.

Pri ugotavljanju, ali je pogodbeni pogoj ali praksa skrajno nepošten do upnika v smislu prvega pododstavka, se upoštevajo vse okoliščine primera, vključno z:

[…]

[…]“

Poljsko pravo

9 Ustawa o przeciwdziałaniu nadmiernym opóźnieniom w transakcjach handlowych (zakon o preprečevanju čezmernih zamud pri trgovinskih poslih) z dne 8. marca 2013 (Dz. U. iz leta 2013, pozicija 403), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (Dz. U. iz leta 2022, pozicija 893), s katerim je bila Direktiva 2011/7 prenesena v poljski pravni red, v členu 7(1) določa:

„V trgovinskih poslih, razen poslov, v okviru katerih je dolžnik javni subjekt, je upnik upravičen, da brez opomina prejme zakonske zamudne obresti, ki se uporabljajo za trgovinske posle, razen če sta se stranki dogovorili o višjih obrestih za obdobje od dneva zapadlosti denarne obveznosti do dneva plačila, če sta kumulativno izpolnjena ta pogoja:

1) upnik je izpolnil svojo obveznost;

2) upnik plačila ni prejel v roku, določenem v pogodbi.“

10 Člen 10 tega zakona določa:

„1. Upnik je od dneva, ko pridobi pravico do obresti iz člena 7(1) ali člena 8(1), upravičen od dolžnika brez opomina prejeti nadomestilo za stroške izterjave v protivrednosti:

1) 40 EUR – če vrednost denarne obveznosti ne presega 5000 PLN;

[…]

2. Poleg zneska iz odstavka 1 je upnik upravičen tudi do povračila nastalih stroškov izterjave, ki presegajo ta znesek, v razumnem znesku.“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

11 Družba Cydonia je avgusta 2020 v okviru opravljanja gostinske dejavnosti kupila živila od družbe PFK, enega od njenih rednih dobaviteljev. Račun, ki ga je za ta nakup izdala družba PFK, je znašal 4874,60 PLN (približno 1218,00 EUR) in ga je bilo treba poravnati do 3. septembra 2020. Družba Cydonia je ta račun plačala 8. septembra 2020.

12 Družba PFK je 23. maja 2023 pri Sąd Rejonowy dla m.st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava, Poljska), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi Cydonia naloži, naj ji na podlagi člena 6(1) Direktive 2011/7 plača fiksni znesek 40 EUR. Družba PFK ni zahtevala zamudnih obresti od zneska svoje terjatve, ki je po njenih navedbah v plačilo zapadla 4. septembra 2020.

13 Navedeno sodišče ugotavlja, da sta bili družbi PFK in Cydonia na dan izdaje računa že štiri leta v stalnem poslovnem razmerju, v okviru katerega je bilo blago dostavljano večkrat tedensko, plačilo pa je bilo včasih izvedeno z nekaj dnevi zamude, ne da bi družba PFK od družbe Cydonia zahtevala zamudne obresti. Dodaja, da ob prenosu vseh deležev družbe PFK oktobra 2022 na Funds Get Support spólka z ograniczoną odpowiedzialnością, družbo s sedežem v Varšavi, ni bila ugotovljena nobena zamuda pri plačilih družbe Cydonia. Po mnenju navedenega sodišča je ta družba pridobiteljica poleg tega finančno nezanesljiva.

14 Isto sodišče meni, da družba PFK s tem, ko več let po koncu svojega poslovnega odnosa z družbo Cydonia, po tem ko je družbo PFK prevzela druga družba, zahteva plačilo minimalnega fiksnega zneska, ravna nepošteno. Pojasnjuje, da je družba PFK proti družbi Cydonia vložila več sto drugih zahtevkov za plačilo tega zneska, ne da bi zahtevala obresti na glavne terjatve, zgolj zato, da bi pridobila dodatni prihodek od nekdanje sopogodbenice, s katero ni nikoli imela dejanskega spora glede plačila.

15 V takih okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz sodne prakse Sodišča v zvezi s pogoji za plačilo minimalnega fiksnega zneska iz člena 6 Direktive 2011/7. Meni, da lahko ta sodna praksa upnike spodbudi k očitni instrumentalizaciji določb tega člena 6 in da tega člena ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče zavrne zahtevek za plačilo pavšalnega zneska, če okoliščine, v katerih je ta zahtevek vložen, kljub temu, da je tožeča stranka dokazala zamudo pri plačilu, kažejo na to, da je ta zahtevek nepošten in v nasprotju s cilji te direktive. Zato naj bi moralo nacionalno sodišče tak predlog presojati glede na zlorabo pravice, vključno s pravom Unije.

16 Predložitveno sodišče poleg tega meni, da bi moral biti vsakemu zahtevku za plačilo fiksnega zneska priložen tudi zahtevek za plačilo ustreznih zamudnih obresti in da bi bilo treba brezpogojno dodelitev tega nadomestila, tudi v primerih, v katerih je zamuda pri plačilu zanemarljiva, v okviru ustaljenega poslovnega odnosa šteti za zlorabo.

17 V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (občinsko sodišče glavnega mesta Varšava) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 6(1) Direktive [2011/7] razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče zavrne prisoditev fiksnega zneska nadomestila za stroške izterjave, če je iz okoliščin, v katerih ga je upravičenec uveljavljal, razvidno, da zahtevano nadomestilo ni pošteno, uveljavljanje zahtevka za plačilo nadomestila za stroške izterjave pa je v nasprotju s cilji te direktive?“

Vprašanje za predhodno odločanje

18 Predložitveno sodišče s svojim edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 razlagati tako, da nasprotuje temu, da sodišče države članice zavrne upnikov zahtevek za plačilo minimalnega fiksnega zneska iz te določbe, če ta upnik s svojim ravnanjem krši splošno pravno načelo, v skladu s katerim se pravni subjekti ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe.

19 Najprej je treba ugotoviti, prvič, da predložitveno sodišče glede na okoliščine postopka v glavni stvari ne izključuje možnosti, da družba Cydonia v razmerju do družbe PFK ni bila v položaju zamude pri plačilu v smislu člena 2, točka 4, Direktive 2011/7, tako da ta družba nima pravice zahtevati plačila fiksnega zneska 40 EUR iz člena 6(1) te direktive.

20 Drugič, predložitveno sodišče navaja, da je družba PFK dopuščala enkratne in manjše zamude pri plačilih družbe Cydonia, saj je menila, da je ugodneje, da se odpove uveljavljanju zamudnih obresti, da bi zadnjenavedena družba še naprej ostala njena stranka.

21 Predložitveno sodišče mora tako preveriti, ali je družba PFK s tem ravnanjem implicitno priznala, da družba Cydonia v trenutku, ko je plačala račun iz postopka v glavni stvari, ni bila v „zamudi pri plačilu“ v smislu člena 2, točka 4, Direktive 2011/7, oziroma ali se je družba PFK s tem ravnanjem odpovedala pravicam, ki jih ima na podlagi člena 6(1) te direktive, saj je taka odpoved združljiva z navedeno direktivo, če je bila podana prostovoljno (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2017, Karen Millen Fashions, C‑345/14, EU:C:2014:121, točki 33 in 34).

22 Po tem pojasnilu je treba poudariti, da je cilj Direktive 2011/7, kot je razvidno iz njenega člena 1 v povezavi z njeno uvodno izjavo 28, boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih. Ta direktiva prepoveduje zlorabo pogodbene svobode v škodo upnika, ne da bi „vplivala na nacionalne določbe v zvezi z načinom sklepanja pogodb ali z veljavnostjo pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do dolžnika“.

23 Pojem „zamuda pri plačilu“ je v členu 2, točka 4, navedene direktive opredeljen kot vsako plačilo, ki ni bilo opravljeno v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku. Kot je razvidno iz uvodne izjave 18 te direktive, so za določitev plačilnih rokov posebej pomembni računi, ki pomenijo zahtevke za plačilo in so pomembni dokumenti v verigi poslovnih transakcij.

24 Ker Direktiva 2011/7 v skladu s svojim členom 1(2) zajema „vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli“, kot so opredeljena v členu 2, točka 1, te direktive, se pojem „zamuda pri plačilu“ uporablja za vsak trgovinski posel posebej (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2024, Skarb Państwa (Zamuda pri neznatnem plačilu ali majhnem dolgu), C‑279/23, EU:C:2024:605, točka 23 in navedena sodna praksa).

25 Člen 3 te direktive v odstavku 1 v povezavi z uvodnima izjavama 16 in 17 te direktive določa, da države članice zagotovijo, da je upnik, ki je izpolnil svoje obveznosti in ki ni pravočasno prejel dolgovanega zneska, v trgovinskih poslih med podjetji upravičen zahtevati obresti za zamudo pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, razen če dolžnik ni odgovoren za to zamudo. Te obresti, enako kot minimalni fiksni znesek, samodejno zapadejo v plačilo ob izteku plačilnega roka iz člena 3, od (3) do (5), te direktive, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 navedenega člena 3.

26 Člen 6(1) Direktive 2011/7, ki med drugim napotuje na člen 3 te direktive, določa, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek v višini 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave, kadar obresti za zamudo pri plačilu v trgovinskih poslih zapadejo v plačilo. V skladu z odstavkom 2 tega člena 6 ta znesek zapade v plačilo ne da bi bilo treba dolžniku poslati opomin, njegov namen pa je upniku nadomestiti nastale stroške izterjave. V skladu s členom 6(3) te direktive ima upnik pravico, da od dolžnika poleg navedenega fiksnega zneska zahteva tudi razumno nadomestilo za vse druge stroške izterjave, ki so višji od tega zneska, kot so stroški, nastali zaradi uporabe odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.

27 Na prvem mestu, iz jezikovne in kontekstualne razlage člena 6(1) navedene direktive izhaja, da se minimalni fiksni znesek v višini 40 EUR dolguje upniku, ki je izpolnil svoje obveznosti, za vsako plačilo, ki ni bilo izvedeno pravočasno kot nadomestilo za trgovinski posel v smislu člena 2, točka 1, iste direktive, ne glede na znesek terjatve, na katero se nanaša zamuda pri plačilu, ali trajanje te zamude (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2024, Skarb Państwa (Zamuda pri neznatnem plačilu ali majhnem dolgu), C‑279/23, EU:C:2024:605, točka 26).

28 Na drugem mestu, to razlago potrjuje cilj Direktive 2011/7. Iz člena 1(1) te direktive v povezavi z njenima uvodnima izjavama 12 in 19 namreč izhaja, da namen te direktive ni le odvračanje od zamud pri plačilih s preprečevanjem, da bi bile te zaradi nizkih ali neobstoječih obresti, ki se zaračunavajo v takem primeru, za dolžnika finančno zanimive, temveč tudi učinkovito varstvo upnika pred takimi zamudami (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2024, Skarb Państwa (Zamuda pri neznatnem plačilu ali majhnem dolgu), C‑279/23, EU:C:2024:605, točka 27).

29 S tega vidika zanemarljivost zamude pri plačilu ne more upravičiti niti tega, da bi se dolžnika, ki svojega dolga ni plačal v roku, oprostilo plačila minimalnega fiksnega zneska, niti znižanja tega zneska, ki se dolguje kot nadomestilo za stroške izterjave za vsako zamudo pri plačilu, za katero je odgovoren edino dolžnik. S tako oprostitvijo ali takim znižanjem bi se odvzel polni učinek členu 6 Direktive 2011/7, katerega cilj ni le ta, da se z navedenim zneskom nadomestijo „upnikovi lastni stroški izterjave“, ampak tudi odvračanje od takih zamud pri plačilih (glej v tem smislu sodbi z dne 4. maja 2023, ALD Automotive, C‑78/22, EU:C:2023:379, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 11. julija 2024, Skarb Państwa (Zamuda pri neznatnem plačilu ali majhnem dolgu), C‑279/23, EU:C:2024:605, točka 28).

30 Poleg tega bi, če bi se dolžnika oprostilo plačila minimalnega fiksnega zneska 40 EUR iz člena 6(1) te direktive, to pomenilo, da bi se dolžniku odobrilo odstopanje od te določbe, ki bi ga razbremenilo finančnega bremena, ki izhaja iz njegove obveznosti, da za vsako nepravočasno izvedeno plačilo plača tak znesek, ne da bi bilo to odstopanje utemeljeno s kakršnim koli „objektivnim razlogom“ v smislu člena 7(1), drugi pododstavek, točka (c), navedene direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 4. maja 2023, ALD Automotive, C‑78/22, EU:C:2023:379, točka 28, in z dne 11. julija 2024, Skarb Państwa (Zamuda pri neznatnem plačilu ali majhnem dolgu), C‑279/23, EU:C:2024:605, točka 28 in navedena sodna praksa).

31 V obravnavanem primeru predložitveno sodišče meni, da mora poleg ugotovitve zapadlosti plačil, ki so jih izvedle stranke v postopku v glavni stvari, in tega, da dolžnik ni izpolnil obveznosti, zahtevek za plačilo fiksnega zneska 40 EUR, ki ga je vložila družba PFK, preučiti tudi glede na „zlorabo pravice, vključno s pravom Unije“, saj želi po njegovem mnenju družba PFK instrumentalizirati določbe Direktive 2011/7 zgolj zato, da bi od družbe Cydonia, ki je njen dolžnik, pridobila dodatni prihodek.

32 Iz splošnega načela prava Unije, ki posameznikom prepoveduje, da bi se sklicevali na določbe tega prava z namenom goljufije ali zlorabe, izhaja, da mora država članica zavrniti ugodnost pravnih pravil prava Unije – tudi če ne obstajajo določbe nacionalnega prava, ki določajo tako zavrnitev – če se oseba nanje ne sklicuje zaradi uresničitve ciljev teh pravnih pravil, temveč s ciljem, da pridobi ugodnost, ki jo tej osebi zagotavlja pravo Unije, kljub temu, da so objektivni pogoji za pridobitev želene ugodnosti, ki jo določa pravo Unije, izpolnjeni le formalno (sodba z dne 30. oktobra 2025, Mercedes-Benz Bank in Volkswagen Bank, C‑143/23, EU:C:2025:837, točki 78 in 80 ter navedena sodna praksa).

33 Za dokaz zlorabe sta potrebna, na eni strani, skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa upoštevna ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in, na drugi strani, subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev (sodba z dne 30. oktobra 2025, Mercedes-Benz Bank in Volkswagen Bank, C‑143/23, EU:C:2025:837, točka 81 in navedena sodna praksa).

34 Čeprav mora predložitveno sodišče preveriti obstoj zlorabe v sporih, ki potekajo pred njim, lahko Sodišče ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin obravnavane zadeve temu sodišču predloži vse elemente razlage prava Unije, ki naj bi olajšali njegovo presojo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. oktobra 2025, Mercedes-Benz Bank in Volkswagen Bank, C‑143/23, EU:C:2025:837, točka 82).

35 V obravnavanem primeru je treba poudariti, kot je Komisija navedla v pisnem stališču, da na eni strani priznanje, da ima družba PFK pravico do fiksnega zneska, prispeva k uresničitvi ciljev, ki jim sledi člen 6(1) Direktive 2011/7, kot so navedeni v točki 28 te sodbe, ker odvrača od zamud pri plačilih, ker preprečuje, da bi bile te zamude finančno zanimive za dolžnika zaradi majhnosti ali neobračunavanja zamudnih obresti, in ker upniku zagotavlja čim popolnejše nadomestilo za nastale stroške izterjave. Po drugi strani zgolj izvrševanja pravice iz te določbe ni mogoče enačiti z umetnim ustvarjanjem položaja, v katerem so pogoji za uveljavljanje pravice do odškodnine izpolnjeni le formalno.

36 Poleg tega, kot je razvidno iz uvodne izjave 16 te direktive, ima upnik pravico zahtevati fiksni znesek, določen na podlagi člena 6(1) te direktive, ne glede na kakršno koli zahtevo za plačilo zamudnih obresti.

37 Poleg tega nobena določba navedene direktive ne pogojuje uresničevanja te pravice s spoštovanjem določenega roka. V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da Direktiva 2011/7 ne ureja pogojev, pod katerimi lahko terjatve, ki med drugim ustrezajo minimalnemu fiksnemu znesku, glede na okoliščine primera ugasnejo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2025, E. (Pobot terjatev), C‑481/24, EU:C:2025:996, točka 34).

38 Tako postopkovna pravila, katerih namen je zagotoviti varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, izhajajo iz nacionalnega pravnega reda vsake države članice na podlagi načela procesne avtonomije držav članic, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 2026, Bukla, C‑26/25, EU:C:2026:593, točka 105 in navedena sodna praksa).

39 Poleg tega je treba glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 27 do 30 te sodbe, ugotoviti, da niti zatrjevana zanemarljivost zamude pri plačilu, niti vložitev drugih zahtevkov za plačilo fiksnega zneska iz člena 6(1) Direktive 2011/7 v podobnih okoliščinah, niti dejstvo, da je poslovni odnos med družbama PFK in Cydonia prenehal že pred več leti, niti nakup družbe PFK s strani finančno nezanesljivega podjetja, sami po sebi ne zadostujejo za utemeljitev obstoja zlorabe v smislu sodne prakse, navedene v točkah 32 in 33 te sodbe, ki bi lahko omajala pravico upnika, da za vsako zamudo pri plačilu, za katero odgovarja dolžnik, prejme minimalni fiksni znesek iz te določbe kot nadomestilo za stroške izterjave.

40 Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da sodišče države članice zavrne upnikov zahtevek za plačilo minimalnega fiksnega zneska iz te določbe, če ta upnik s svojim ravnanjem krši splošno pravno načelo, v skladu s katerim se pravni subjekti ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe. Za dokaz zlorabe sta potrebna, na eni strani, skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa upoštevna ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in, na drugi strani, subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz te ureditve, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev.

Stroški

41 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 6(1) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje temu, da sodišče države članice zavrne upnikov zahtevek za plačilo minimalnega fiksnega zneska iz te določbe, če ta upnik s svojim ravnanjem krši splošno pravno načelo, v skladu s katerim se pravni subjekti ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe. Za dokaz zlorabe sta potrebna, na eni strani, skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa upoštevna ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in, na drugi strani, subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz te ureditve, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev.

Podpisi

* Jezik postopka: poljščina.