<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><CONCLUSION NNC="YES" xmlns:fmx="http://opoce" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:noNamespaceSchemaLocation="http://formex.publications.europa.eu/schema/formex-05.58-20161101.xd"><BIB.CONCLUSION><REF.CASE FILE="n.a."><NO.CASE>C-872/19 P</NO.CASE></REF.CASE><NO.CELEX>62019CC0872</NO.CELEX><NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2021:37">EU:C:2021:37</NO.ECLI><NO.SEQ>0001</NO.SEQ><PAGE.FIRST.ECR>1</PAGE.FIRST.ECR><PAGE.SEQ>1</PAGE.SEQ><PAGE.LAST.ECR>28</PAGE.LAST.ECR><PAGE.TOTAL>28</PAGE.TOTAL></BIB.CONCLUSION><CURR.TITLE><PAGE.HEADER><P><HT TYPE="SC">Sklepni predlogi G. Hogana – Zadeva C‑872/19 P</HT></P><P><HT TYPE="SC">Venezuela/Svet</HT></P></PAGE.HEADER></CURR.TITLE><TITLE><TI><P><HT TYPE="UC">Sklepni predlogi generalnega pravobranilca</HT></P><P><HT TYPE="UC">Gerarda Hogana</HT>,</P><P>predstavljeni <DATE ISO="20210120">20. januarja 2021</DATE><NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0001"><P>Jezik izvirnika: angleščina.</P></NOTE></P></TI><STI><P><HT TYPE="BOLD">Zadeva C‑872/19 P</HT></P><P>Bolivarska republika Venezuela</P><P>proti</P><P>Svetu Evropske unije</P></STI></TITLE><INTERMEDIATE><INDEX IDX.CLOSE=")" SEPARATOR=" – " IDX.OPEN="("><KEYWORD>Pritožba</KEYWORD><KEYWORD>Skupna zunanja in varnostna politika</KEYWORD><KEYWORD>Uredba (EU) 2017/2063</KEYWORD><KEYWORD>Členi 2, 3, 6 in 7</KEYWORD><KEYWORD>Omejevalni ukrepi, sprejeti glede na razmere v Venezueli</KEYWORD><KEYWORD>Ničnostna tožba, ki jo je vložila tretja država</KEYWORD><KEYWORD>Člen 263, četrti odstavek, PDEU</KEYWORD><KEYWORD>Neposredno nanašanje</KEYWORD><KEYWORD>Razlog javnega reda</KEYWORD><KEYWORD>Pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0001" REF.END="QE0001"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0001" CODE="201C" ID="QE0001"/></KEYWORD><KEYWORD>Tretja država</KEYWORD><KEYWORD>Nedopustnost</KEYWORD></INDEX></INTERMEDIATE><CONTENTS.CONCLUSION><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">I.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Uvod</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0001"><NO.P>1.</NO.P><TXT>Vse slabše politične in gospodarske razmere v Bolivarski republiki Venezueli so povzročile stanje, v katerem se zdi, da so običajna demokratična načela ter načela pravne države in človekovih pravic močno ogrožena. Ob upoštevanju teh okoliščin se je Svet Evropske unije leta 2017 odločil sprejeti vrsto omejevalnih ukrepov (sankcij). Ti omejevalni ukrepi določajo izvozne prepovedi na prodajo, dobavo, prenos ali izvoz nekatere vojaške in druge opreme (kot so vozila za obvladovanje nemirov ali vozila za prevoz zapornikov) v Venezuelo. Iz uvodnih izjav sklepov in uredb, s katerimi se izvajajo ti omejevalni ukrepi, je jasno, da se je Svet bal, da bi se ta oprema lahko uporabila za notranjo represijo poleg splošnega zatiranja legitimnih demokratičnih protestov v tej državi. Ukrepi zajemajo tudi zagotavljanje tehničnih, posredniških ali finančnih storitev, povezanih z dobavo te opreme. Ukrepi poleg tega določajo možnost prepovedi potovanj za nekatere imenovane fizične osebe in zamrznitev sredstev nekaterih imenovanih fizičnih ali pravnih oseb, subjektov ali organov. Ti posebni individualni ukrepi pa niso predmet tega postopka.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0002"><NO.P>2.</NO.P><TXT>V tem postopku gre za prizadevanje Bolivarske republike Venezuele, da bi izpodbijala veljavnost nekaterih od teh omejevalnih ukrepov. S tem se takoj postavi veliko širše vprašanje, ali je država, ki ni članica Evropske unije, upravičena do tega, da začne tak postopek pred sodišči Unije. Ta vprašanja morda obravnavajo pomembna in potencialno občutljiva vprašanja mednarodnega javnega prava, na bolj specifičnem področju prava Evropske unije pa se vprašanja, na katera je treba odgovoriti v tej pritožbi, lahko povzamejo tako: (i) ali je Bolivarska republika Venezuela <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0002" REF.END="QE0002"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0002" CODE="201C" ID="QE0002"/> za namene člena 263 PDEU, in (ii) če je odgovor na prvo vprašanje<?PAGE NO="2"?> pritrdilen, ali se določeni ukrepi neposredno nanašajo<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0002"><P>Vprašanje posamičnega nanašanja ni bilo obravnavano, kar zadeva ta primer v okviru izpodbijane sodbe. Svet je v ugovoru nedopustnosti menil, da zadeve ni treba obravnavati zaradi neobstoja neposrednega nanašanja glede Venezuele. Kljub temu bi opozoril, da je Venezuela v odgovoru na ugovor nedopustnosti Sveta trdila, da je Uredba (EU) 2017/2063 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Venezueli (<REF.DOC.OJ COLL="L" NO.OJ="295" PAGE.FIRST="21" DATE.PUB="2017">UL 2017, L 295, str. 21</REF.DOC.OJ>), ki je bila sprejeta na podlagi člena 215 PDEU, predpis in zato zadostuje kot dokaz, da se ta ukrep neposredno nanaša nanjo.</P></NOTE> na Bolivarsko republiko Venezuelo, s čimer bi ta imela pristojnost, da bi lahko izpodbijala veljavnost omejevalnih ukrepov za namene člena 263 PDEU?<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0003"><P>Če se dokaže tudi, da se ti ukrepi posamično nanašajo na Venezuelo.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0003"><NO.P>3.</NO.P><TXT>Obravnavana zadeva se tako nanaša na pritožbo, ki jo je <DATE ISO="20191128">28. novembra 2019</DATE> Bolivarska republika Venezuela (v nadaljevanju: pritožnica) vložila zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20190920">20. septembra 2019</DATE>, <NAME.CASE>Venezuela/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑65/18</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2019:649">EU:T:2019:649</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>; v nadaljevanju: izpodbijana sodba). V tej sodbi je Splošno sodišče menilo, da pritožnica ni dokazala, da se ukrepi neposredno nanašajo nanjo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Iz tega je sledilo, da pritožnica ni upravičena, da vztraja pri ničnostni tožbi, postopek pa je bil na podlagi tega razglašen za nedopusten.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0004"><NO.P>4.</NO.P><TXT>Pritožnica v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo merilo neposrednega nanašanja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU glede na sodbo z dne <DATE ISO="20180913">13. septembra 2018</DATE>, <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Almaz-Antey Air and Space Defence/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑515/15</NO.CASE>, neobjavljena, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2018:545">EU:T:2018:545</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>; v nadaljevanju: sodba Almaz-Antey). S to pritožbo ima Sodišče edinstveno priložnost, da odloči o uporabi meril za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU v zvezi z ničnostno tožbo, ki jo tretja država vloži zoper omejevalne ukrepe, ki jih je Svet Evropske unije sprejel glede na razmere v tej državi. Glede pritožbe je treba preučiti, kot sem že omenil, ali je v okviru tega postopka pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU, in če je tako, ali se zadevni omejevalni ukrepi tudi neposredno nanašajo nanjo.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">II.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Pravni okvir in dejansko stanje</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0005"><NO.P>5.</NO.P><TXT>Svet je <DATE ISO="20171113">13. novembra 2017</DATE> na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa Sveta (SZVP) 2017/2074 z dne <DATE ISO="20171113">13. novembra 2017</DATE> o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Venezueli<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0004"><P><REF.DOC.OJ COLL="L" NO.OJ="295" PAGE.FIRST="60" DATE.PUB="2017">UL 2017, L 295, str. 60</REF.DOC.OJ>. V skladu s točko 1 izpodbijane sodbe Sklep 2017/2074 <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0003" REF.END="QE0003"/>vsebuje, prvič, prepoved izvoza orožja, vojaške opreme ali kakršne koli druge opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, ter opreme, tehnologije ali programske opreme za spremljanje, v Venezuelo. Drugič, prepoveduje zagotavljanje finančnih, tehničnih ali drugih storitev v zvezi s to opremo in tehnologijo Venezueli. Tretjič, določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov in organov. Sklep 2017/2074 je v skladu z uvodno izjavo 1 odziv na slabljenje demokracije, pravne države in človekovih pravic v Venezueli.<QUOT.END REF.START="QS0003" CODE="201C" ID="QE0003"/> Prvi odstavek člena 13 Sklepa 2017/2074 je v prvotni različici določal, da se uporablja do <DATE ISO="20181114">14. novembra 2018</DATE>. Njegova veljavnost je bila <DATE ISO="20181106">6. novembra 2018</DATE> s Sklepom Sveta (SZVP) 2018/1656 o spremembi Sklepa 2017/2074 (<REF.DOC.OJ COLL="L" NO.OJ="276" PAGE.FIRST="10" DATE.PUB="2018">UL 2018, L 276, str. 10</REF.DOC.OJ>) podaljšana do <DATE ISO="20191114">14. novembra 2019</DATE>, spremenjena pa je bila tudi točka 7 v Prilogi I k navedenemu sklepu, ki se nanaša na eno od oseb, na katere se nanaša zamrznitev finančnih sredstev.</P></NOTE> sprejel Uredbo 2017/2063.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0006"><NO.P>6.</NO.P><TXT>Člen 2 Uredbe 2017/2063 določa, da je prepovedano zagotavljati tehnično pomoč, posredniške storitve, financiranje ali finančno pomoč ter druge storitve v zvezi z blagom in tehnologijo s Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije, ki ga je Svet sprejel <DATE ISO="20140317">17. marca 2014</DATE>, vsem fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli ali za uporabo v tej državi.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0005"><P><REF.DOC.OJ COLL="C" NO.OJ="107" PAGE.FIRST="1" DATE.PUB="2014">UL 2014, C 107, str. 1</REF.DOC.OJ>.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0007"><NO.P>7.</NO.P><TXT>Člen 3 Uredbe 2017/2063 in Priloga I k tej uredbi določata, da je prav tako prepovedano prodajati, dobavljati ali izvažati opremo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti za notranjo represijo, na primer orožje, strelivo, vozila za obvladovanje nemirov ali za prevoz zapornikov ali celo<?PAGE NO="3"?> eksplozivne snovi, ter zagotavljati tehnično pomoč, posredniške storitve, financiranje ali finančno pomoč ali druge storitve v zvezi z navedeno opremo kateri koli fizični ali pravni osebi, subjektu ali organu v Venezueli ali za uporabo v tej državi.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0008"><NO.P>8.</NO.P><TXT>Člen 4 Uredbe 2017/2063 določa, da lahko pristojni organi držav članic z odstopanjem od členov 2 in 3 te uredbe odobrijo nekatere transakcije pod takšnimi pogoji, kot se jim zdijo primerni.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0009"><NO.P>9.</NO.P><TXT>Člena 6 in 7 Uredbe 2017/2063 ter Priloga II k tej uredbi prepovedujejo prodajo, dobavo ali izvoz opreme, tehnologije ali programske opreme za analizo paketnega prometa, prestrezanje omrežnega prometa, spremljanje, motenje omrežij in prepoznavanje govora ter zagotavljanje tehnične pomoči, posredniških storitev, finančne pomoči in drugih storitev v zvezi s takšno opremo, tehnologijo in programsko opremo vsem fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli ali za uporabo v tej državi, razen če je pristojni organ zadevne države članice dal predhodno odobritev.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0010"><NO.P>10.</NO.P><TXT>Člen 6(2) Uredbe 2017/2063 določa, da pristojni organi držav članic ne dajo predhodne odobritve za prodajo, dobavo, prenos ali izvoz, neposredno ali posredno, nobeni osebi, subjektu ali organu v Venezueli ali za uporabo v Venezueli, če utemeljeno sklepajo, da bodo venezuelska vlada, javni organi, gospodarske združbe in agencije ali osebe oziroma subjekti, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, uporabljali zadevno opremo, tehnologijo ali programsko opremo za notranjo represijo.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0011"><NO.P>11.</NO.P><TXT>Člen 7(1)(c) Uredbe 2017/2063 določa, da razen če je pristojni organ zadevne države članice dal predhodno odobritev v skladu s členom 6(2), je prepovedano zagotavljati kakršne koli storitve v zvezi s spremljanjem ali prestrezanjem spletnih ali telefonskih komunikacij venezuelski vladi, javnim organom, gospodarskim združbam in agencijam ali osebam oziroma subjektom, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, ali v njihovo neposredno ali posredno korist.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0012"><NO.P>12.</NO.P><TXT>Poleg tega členi od 8 do 11 Uredbe 2017/2063 ter prilogi IV in V k tej uredbi – ob upoštevanju izjem – določajo zamrznitev finančnih sredstev nekaterih fizičnih ali pravnih oseb, subjektov ali organov ter prepoved dajanja teh sredstev njim na voljo. Člen 17(4) Uredbe 2017/2063 nazadnje določa, da se <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0004" REF.END="QE0004"/>[s]eznam iz prilog[] IV in V […] redno pregleduje in vsaj vsakih 12 mesecev<QUOT.END REF.START="QS0004" CODE="201C" ID="QE0004"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0006"><P>Z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2018/1653 o izvajanju Uredbe 2017/2063 (<REF.DOC.OJ COLL="L" NO.OJ="276" PAGE.FIRST="1" DATE.PUB="2018">UL 2018, L 276, str. 1</REF.DOC.OJ>) je bila <DATE ISO="20181106">6. novembra 2018</DATE> spremenjena točka 7 iz Priloge IV k navedeni uredbi v zvezi z eno od oseb, na katere se nanaša zamrznitev finančnih sredstev.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0013"><NO.P>13.</NO.P><TXT>V skladu s členom 20 Uredbe 2017/2063 se zgoraj navedene prepovedi uporabljajo:</TXT><P><QUOT.S LEVEL="1"><ALINEA><LIST TYPE="OTHER"><ITEM><NP><NO.P><QUOT.START CODE="201E" ID="QS0005" REF.END="QE0005"/>(a)</NO.P><TXT>na ozemlju Unije, vključno z njenim zračnim prostorom;</TXT></NP></ITEM><ITEM><NP><NO.P>(b)</NO.P><TXT>na vseh zrakoplovih ali vseh plovilih, ki so v pristojnosti posamezne države članice;</TXT></NP></ITEM><ITEM><NP><NO.P>(c)</NO.P><TXT>za vsako osebo na ozemlju ali zunaj ozemlja Unije, ki ima državljanstvo države članice;</TXT></NP></ITEM><ITEM><NP><NO.P>(d)</NO.P><TXT>za vsako pravno osebo, subjekt ali organ na ozemlju ali zunaj ozemlja Unije, ki so registrirani ali ustanovljeni po pravu države članice;</TXT></NP></ITEM><ITEM><NP><NO.P>(e)</NO.P><TXT>za vsako pravno osebo, subjekt ali organ v zvezi s katerim koli poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Unije.<QUOT.END REF.START="QS0005" CODE="201C" ID="QE0005"/></TXT></NP></ITEM></LIST></ALINEA></QUOT.S></P></NP.ECR></GR.SEQ><?PAGE NO="4"?><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">III.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0014"><NO.P>14.</NO.P><TXT>Pritožnica je <DATE ISO="20180206">6. februarja 2018</DATE> v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti Uredbe 2017/2063 v delu, v katerem se njene določbe nanašajo nanjo. Splošno sodišče je menilo, da je treba šteti, da se ničnostna tožba pritožnice v delu, v katerem je usmerjena zoper Uredbo 2017/2063, nanaša samo na člene 2, 3, 6 in 7 te uredbe (v nadaljevanju: izpodbijane določbe).<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0007"><P>Glej točko 22 izpodbijane sodbe. Ta ugotovitev se v okviru te pritožbe ni izpodbijala. Glej točko 14 pritožbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0015"><NO.P>15.</NO.P><TXT>Svet je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča <DATE ISO="20180503">3. maja 2018</DATE>, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Svet je navedel tri razloge za nedopustnost, in sicer, prvič, da pritožnica, tožeča stranka v navedeni zadevi, nima pravnega interesa za vložitev tožbe, drugič, da se izpodbijane določbe nanjo ne nanašajo neposredno in, tretjič, da ni <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0006" REF.END="QE0006"/>fizična ali pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0006" CODE="201C" ID="QE0006"/> v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Pritožnica je <DATE ISO="20180627">27. junija 2018</DATE> predložila svoja stališča o tem ugovoru. Pritožnica je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča <DATE ISO="20190117">17. januarja 2019</DATE>, na podlagi člena 86 Poslovnika Splošnega sodišča tožbo prilagodila, tako da se ta nanaša tudi na Sklep 2018/1656 in Izvedbeno uredbo 2018/1653 v delih, v katerih se njune določbe nanašajo nanjo. Svet je na prilagoditveno vlogo odgovoril <DATE ISO="20190205">5. februarja 2019</DATE>.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0016"><NO.P>16.</NO.P><TXT>Stranki sta na obravnavi <DATE ISO="20190208">8. februarja 2019</DATE> ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja o dopustnosti, ki jih je postavilo Splošno sodišče. Splošno sodišče je menilo, da je treba odločiti o dopustnosti ničnostne tožbe, pri čemer je treba najprej preučiti drugi razlog za nedopustnost, na katerega se sklicuje Svet in ki se nanaša na to, da se izpodbijane določbe ne nanašajo neposredno na pritožnico.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0017"><NO.P>17.</NO.P><TXT>V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče opozorilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj, kot je določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, da se mora odločba, ki je predmet tožbe, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta izpolnjeni dve kumulativni merili, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj pritožnice in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi EU brez uporabe drugih vmesnih pravil. Da se poleg tega ugotovi, ali ima določen akt pravne učinke, je torej treba preučiti zlasti njegov predmet, vsebino in temelj ter dejanske in pravne okoliščine, v katerih je bil sprejet.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0008"><P>Glej točki 29 in 30 izpodbijane sodbe in navedeno sodno prakso.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0018"><NO.P>18.</NO.P><TXT>Po mnenju Splošnega sodišča izpodbijane določbe zajemajo, prvič, prepoved prodaje ali dobave orožja, vojaške opreme ali vsake druge opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, ter opreme, tehnologije ali programske opreme za spremljanje vsem fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli. Izpodbijane določbe zajemajo, drugič, prepoved zagotavljanja finančnih, tehničnih ali drugih storitev, povezanih s to opremo in tehnologijo, navedenim fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0009"><P>Glej točko 31 izpodbijane sodbe.</P></NOTE> Poleg tega je Splošno sodišče trdilo, da člen 20 Uredbe 2017/2063 uporabo navedenih prepovedi omejuje na ozemlje Unije, fizične osebe, ki so državljani ene od držav članic, in pravne osebe, ki so ustanovljene v skladu s pravom ene od njih, pa tudi pravne osebe, subjekte in organe v zvezi s katerim koli poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Unije.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0010"><P>Glej točko 32 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><?PAGE NO="5"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0019"><NO.P>19.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je ugotovilo, da izpodbijane določbe ne določajo nobene prepovedi za pritožnico in da lahko nanjo vplivajo kvečjemu posredno, ker bi bili lahko zaradi prepovedi, ki veljajo za fizične osebe, ki so državljani ene od držav članic, in pravne osebe, ustanovljene po pravu ene od držav članic, omejeni viri, pri katerih bi se lahko pritožnica oskrbela z zadevnimi proizvodi in storitvami.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0011"><P>Glej točko 32 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0020"><NO.P>20.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je v sodbi Almaz-Antey resda zavrnilo trditev, da ukrepi, s katerimi se gospodarskim subjektom Unije prepovedujejo nekatere vrste transakcij s subjektom zunaj Unije, neposredno ne vplivajo na njegov pravni položaj. Splošno sodišče je namreč v navedeni zadevi razsodilo, da prepoved opravljanja takih transakcij gospodarskim subjektom Unije pomeni, da se pritožnici prepoveduje opravljanje zadevnih transakcij z njimi.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0012"><P>Glej točko 34 izpodbijane sodbe.</P></NOTE> Splošno sodišče pa je opozorilo, da pritožnica v izpodbijanih določbah ni niti izrecno niti konkretno navedena na način, ki bi bil primerljiv z navedbo tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0013"><P>Splošno sodišče je v točki 35 izpodbijane sodbe opozorilo, da je bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey, ime tožeče stranke v prilogi k izpodbijanemu sklepu navedeno kot podjetje, ki mu je bilo prepovedano prodajati ali dobaviti zadevne proizvode in storitve.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0021"><NO.P>21.</NO.P><TXT>Poleg tega po mnenju Splošnega sodišča pritožnice ni mogoče enačiti z gospodarskimi subjekti, kakršna je bila tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey, saj načina delovanja pritožnice ni mogoče zožiti na povsem komercialno dejavnost, saj kot država namreč izvaja prerogative javne oblasti, zlasti v okviru državnih pristojnosti, kot so naloge obrambe, varovanja in nadzora. Prav tako je Splošno sodišče menilo, da je v nasprotju s takim gospodarskim subjektom, katerega delovanje je omejeno na njegovo dejavnost, področje delovanja pritožnice kot države izjemno raznoliko in ne more biti zoženo samo na določeno konkretno dejavnost. Te izjemno široke pristojnosti jo razlikujejo od gospodarskega subjekta, ki običajno opravlja določeno gospodarsko dejavnost, na katero se nanaša omejevalni ukrep.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0014"><P>Glej točko 37 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0022"><NO.P>22.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je trdilo tudi, da prepovedi, kakršne so te iz izpodbijanih določb, ne morejo neposredno vplivati na položaj subjektov, ki niso dejavni na zadevnih trgih. Tako je Splošno sodišče v sodbi Almaz-Antey ugotovilo prav to, da je bila tožeča stranka družba, dejavna v sektorju obrambe, na katerega so se nanašale upoštevne določbe izpodbijanega akta.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0015"><P>Glej točko 38 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0023"><NO.P>23.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je menilo, da s podatki Eurostata, ki jih je predložila pritožnica, iz katerih je razvidno, da je skupna vrednost komercialnih transakcij z Venezuelo v zvezi z blagom, na katero se nanašajo izpodbijane določbe, znašala 76 milijonov EUR leta 2016, 59 milijonov EUR leta 2017 in 0 EUR leta 2018, čeprav lahko kažejo na učinkovitost izpodbijanih določb, ni mogoče dokazati, da je pritožnica s tem, da je kupila zadevne proizvode in storitve, nastopala kot subjekt, ki ga je mogoče enačiti z gospodarskim subjektom, ki deluje na zadevnih trgih, in ne v okviru svojih državnih pristojnosti.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0016"><P>Glej točki 39 in 40 izpodbijane sodbe.</P></NOTE> Splošno sodišče je trdilo, da je brez pravnega naslova, na primer pogodbe, možnost, da bi pritožnica vzpostavila pravno razmerje s subjekti Evropske unije, povsem špekulativna in je lahko zgolj rezultat prihodnjih hipotetičnih pogajanj. Splošno sodišče je zato menilo, da za prepovedi, ki jih določajo izpodbijane določbe, ni mogoče šteti, da same po sebi vplivajo na pravni položaj pritožnice.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0017"><P>Glej točko 41 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><?PAGE NO="6"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0024"><NO.P>24.</NO.P><TXT>V odgovor na trditev pritožnice, da v skladu z ustaljeno sodno prakso to, da akt Evropske unije pravni osebi javnega prava preprečuje izvajanje lastnih pristojnosti, kot bi jih želela, neposredno vpliva na njen pravni položaj, zato se ta akt nanjo neposredno nanaša, je Splošno sodišče menilo, da izpodbijane določbe pritožnici neposredno ne prepovedujejo nakupa in uvoza zadevne opreme ter pridobitve zadevnih storitev. Menilo je še, da ne vplivajo na njeno sposobnost izvrševanja suverenih pravic nad območji in blagom pod njeno jurisdikcijo, Uredba 2017/2063 pa nikakor ne daje podlage za sklepanje, da je Svet nameraval zmanjšati njeno pravno sposobnost. Ker ima vsaka država ali združenje držav pravico, da se suvereno odloči, kako namerava vzdrževati gospodarske odnose s tretjimi državami, se z zadevnimi ukrepi kvečjemu posredno omejujejo možnosti pritožnice v zvezi s tem.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0018"><P>Glej točki 42 in 43 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0025"><NO.P>25.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je sklenilo, da izpodbijane določbe ne vplivajo neposredno na pravni položaj pritožnice in da je zato treba tožbo zavreči kot nedopustno v delu, v katerem je usmerjena zoper izpodbijane določbe.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0019"><P>Glej točko 51 izpodbijane sodbe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">IV.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Predlogi strank v tem pritožbenem postopku</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0026"><NO.P>26.</NO.P><TXT>Pritožnica Sodišču predlaga, naj:</TXT><P><LIST TYPE="NDASH"><ITEM><P>izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bila tožba zavržena kot nedopustna, razveljavi;</P></ITEM><ITEM><P>ugotovi, da je tožba pritožnice dopustna, in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to vsebinsko odloči o zadevi, in</P></ITEM><ITEM><P>plačilo stroškov tega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem naloži Svetu.</P></ITEM></LIST></P></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0027"><NO.P>27.</NO.P><TXT>Svet Sodišču predlaga, naj:</TXT><P><LIST TYPE="NDASH"><ITEM><P>pritožbo zavrne,</P></ITEM><ITEM><P>plačilo stroškov postopka pred Sodiščem naloži pritožnici.</P></ITEM></LIST></P></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">V.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Postopek pred Sodiščem</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0028"><NO.P>28.</NO.P><TXT>Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0007" REF.END="QE0007"/>[f]izične ali pravne osebe […] pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov<QUOT.END REF.START="QS0007" CODE="201C" ID="QE0007"/>. Pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU so bistveni pogoji, s katerimi so predpisane zahteve za procesno upravičenje v zvezi s tožbami, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe, ki predlagajo sodni nadzor akta Unije. Če ti bistveni pogoji niso izpolnjeni, je taka tožba nedopustna, ta nedopustnost pa je zato razlog javnega reda, na katerega pa sodišča<?PAGE NO="7"?> Unije lahko oziroma morajo paziti po uradni dolžnosti.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0020"><P>Glej po analogiji sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20040429">29. aprila 2004</DATE>, <NAME.CASE>Italija/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑298/00 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2004:240">EU:C:2004:240</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0035">35</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Zato neizpolnjevanje teh bistvenih pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU v zvezi z ničnostno tožbo pomeni absolutno procesno predpostavko, ki jo lahko sodišča Unije vedno preizkusijo, in to tudi po uradni dolžnosti.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0021"><P>Glej v zvezi s tem sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20140227">27. februarja 2014</DATE>, <NAME.CASE>Stichting Woonpunt in drugi/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑132/12 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2014:100">EU:C:2014:100</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0045">45</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR> in navedena sodna praksa).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0029"><NO.P>29.</NO.P><TXT>Čeprav je ta pritožba usmerjena zoper odločitev Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je bila tožba pred njim nedopustna, ker izpodbijane določbe niso neposredno vplivale na pravni položaj pritožnice, je Sodišče v odločbi z dne <DATE ISO="20200707">7. julija 2020</DATE> od pritožnice, Sveta, Evropske komisije in držav članic zahtevalo, naj do <DATE ISO="20200911">11. septembra 2020</DATE> zavzamejo pisno stališče glede tega, ali se tretja država lahko šteje za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0030"><NO.P>30.</NO.P><TXT>Na prošnjo nekaterih zainteresiranih strani je bil rok za predložitev pisnih stališč podaljšan do <DATE ISO="20200925">25. septembra 2020</DATE>. Poleg tega so nekatere zainteresirane strani zahtevale vpogled v spis v tej zadevi. Ker nobena od strank ni ugovarjala, je bil vpogled odobren. Pisna stališča glede vprašanja, ali je pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU, so predložili pritožnica, Svet, Kraljevina Belgija, Republika Bolgarija, Zvezna republika Nemčija, Republika Estonija, Helenska republika, Republika Litva, Kraljevina Nizozemska, Republika Poljska, Republika Slovenija, Slovaška republika, Kraljevina Švedska in Komisija.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0031"><NO.P>31.</NO.P><TXT>Menim, da je treba preučiti vprašanje, ali je pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU, preden se preuči vprašanje neposrednega nanašanja.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">VI.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Pritožba</HT></TXT></NP></TI></TITLE><GR.SEQ LEVEL="2"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">A.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0008" REF.END="QE0008"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0008" CODE="201C" ID="QE0008"/></HT></TXT></NP></TI></TITLE><GR.SEQ LEVEL="3"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">1.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Trditve strank</HT></HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0032"><NO.P>32.</NO.P><TXT>Pritožnica trdi, da je Svet v odgovoru v tem pritožbenem postopku priznal, da ima pritožnica mednarodno pravno osebnost in je pravna oseba v skladu z upoštevnimi pravili mednarodnega javnega prava in nacionalnega prava. Obveznost zagotavljati spoštovanje pravne države določa, da EU zagotovi, da imajo vse fizične ali pravne osebe <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0009" REF.END="QE0009"/>možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Unije<QUOT.END REF.START="QS0009" CODE="201C" ID="QE0009"/>. Poleg tega mora biti vsem tem osebam omogočeno, da pred sodišči EU izpodbijajo ukrepe, ki so jih sprejele institucije EU in se nanašajo nanje, če so izpolnjeni pogoji iz člena 263 PDEU. To je izraz načela <HT TYPE="ITALIC">ubi ius ibi remedium</HT>, ki je splošno načelo prava Unije in je izraženo v členu 47(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in v členu 19(1) PEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0033"><NO.P>33.</NO.P><TXT>Pritožnica meni, da v besedilu člena 263, četrti odstavek, PDEU ni nobene navedbe – niti posredne – v skladu s katero bi bila lahko izključena iz pojma <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0010" REF.END="QE0010"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0010" CODE="201C" ID="QE0010"/> iz tega člena. Poleg tega je Splošno sodišče v sklepu z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20200910">10. septembra 2020</DATE>, <NAME.CASE>Kambodža in CRF/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑246/19</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2020:415">EU:T:2020:415</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), med drugim menilo, da je treba izraz <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0011" REF.END="QE0011"/>fizične ali pravne osebe<QUOT.END REF.START="QS0011" CODE="201C" ID="QE0011"/> iz člena 263, četrti odstavek, PDEU razumeti, kot da zajema tudi države, ki niso članice Evropske unije, kot je Kraljevina Kambodža. Po mnenju pritožnice se to razlogovanje smiselno uporablja tudi v tej pritožbi. Poleg tega raba določila <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0012" REF.END="QE0012"/>any<QUOT.END REF.START="QS0012" CODE="201C" ID="QE0012"/>, ne le v angleščini, ampak tudi v drugih jezikovnih<?PAGE NO="8"?> različicah,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0022"><P><QUOT.START CODE="201E" ID="QS0013" REF.END="QE0013"/>jede Person<QUOT.END REF.START="QS0013" CODE="201C" ID="QE0013"/> v nemščini, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0014" REF.END="QE0014"/>toda persona<QUOT.END REF.START="QS0014" CODE="201C" ID="QE0014"/> v španščini, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0015" REF.END="QE0015"/>toute personne<QUOT.END REF.START="QS0015" CODE="201C" ID="QE0015"/> v francoščini in <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0016" REF.END="QE0016"/>qualsiasi persona<QUOT.END REF.START="QS0016" CODE="201C" ID="QE0016"/> v italijanščini.</P></NOTE> ki se nanaša na <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0017" REF.END="QE0017"/>fizične ali pravne osebe<QUOT.END REF.START="QS0017" CODE="201C" ID="QE0017"/> v členu 263, četrti odstavek, PDEU, kaže, da brez razlikovanja vključuje <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0018" REF.END="QE0018"/>vse<QUOT.END REF.START="QS0018" CODE="201C" ID="QE0018"/> posameznike in subjekte, ki so fizične in/ali pravne osebe. Z vsako razlago izraza <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0019" REF.END="QE0019"/>fizične ali pravne osebe<QUOT.END REF.START="QS0019" CODE="201C" ID="QE0019"/> iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, ki ne bi zajemala subjektov z mednarodno pravno osebnostjo, kot je pritožnica, bi se kršilo besedilo te določbe in taka razlaga bi bila <HT TYPE="ITALIC">contra legem</HT>. Poleg tega bi se s takšno razlago <HT TYPE="ITALIC">contra legem</HT> kršila tudi sodna praksa, v skladu s katero se <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0020" REF.END="QE0020"/>določbe Pogodbe, ki se nanašajo na pravico zainteresiranih oseb do vložitve tožbe, […] ne smejo razlagati ozko, in če v Pogodbi ni nobene določbe, se torej ne sme predvidevati, da obstaja takšna omejitev<QUOT.END REF.START="QS0020" CODE="201C" ID="QE0020"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0023"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19960711">11. julija 1996</DATE>, <NAME.CASE>Métropole télévision in drugi/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑528/93, T‑542/93, T‑543/93 in T‑546/93</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:1996:99">EU:T:1996:99</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0060">60</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). Glej v zvezi s tem tudi sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19630715">15. julija 1963</DATE>, <NAME.CASE>Plaumann/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>25/62</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:1963:17">EU:C:1963:17</NO.ECLI>, točki <REF.NP.ECR REF="NP0106">106</REF.NP.ECR> in <REF.NP.ECR REF="NP0107">107</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0034"><NO.P>34.</NO.P><TXT>Pritožnica trdi, da je zgornja dobesedna razlaga potrjena – <HT TYPE="ITALIC">ad abundantiam</HT> – če se člen 263, četrti odstavek, PDEU bere ob upoštevanju njegovega cilja in pravnega okvira. V skladu z ustaljeno sodno prakso je cilj člena 263, četrti odstavek, PDEU, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0021" REF.END="QE0021"/>da se zagotovi ustrezno pravno varstvo vsem fizičnim in pravnim osebam, ki jih akti institucij [EU] neposredno in posamično zadevajo<QUOT.END REF.START="QS0021" CODE="201C" ID="QE0021"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0024"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090610">10. junija 2009</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑257/04</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2009:182">EU:T:2009:182</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0053">53</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090610">10. junija 2009</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑258/04</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2009:183">EU:T:2009:183</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0061">61</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Poleg tega je pravica do vložitve ničnostne tožbe bistvena za zagotovitev skladnosti z zahtevami, ki izhajajo iz načel pravne države. V skladu s tem so sodišča EU kot pravno osebo v smislu te določbe že priznala na primer regije in druge ozemeljske enote v državi članici,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0025"><P>Sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070208">8. februarja 2007</DATE>, <NAME.CASE>Landtag Schleswig-Holstein/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑406/06</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:90">EU:C:2007:90</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0009">9</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> podregionalne enote v tretjih državah,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0026"><P>Sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070703">3. julija 2007</DATE>, <NAME.CASE>Commune de Champagne in drugi/Svet in Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑212/02</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2007:194">EU:T:2007:194</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0178">178</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> družbe, ustanovljene v tretjih državah,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0027"><P>Sklep z dne <DATE ISO="20190513">13. maja 2019</DATE> Giant (China)/Svet (T‑425/13 DEP, neobjavljen).</P></NOTE> tretje države,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0028"><P>Sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20200910">10. septembra 2020</DATE>, Kambodža in CRF/Komisija (<NO.CASE>T‑246/19</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2020:415">EU:T:2020:415</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> nove države članice, preden so pristopile k Evropski uniji,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0029"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090610">10. junija 2009</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑257/04</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2009:182">EU:T:2009:182</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0053">53</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090610">10. junija 2009</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑258/04</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2009:183">EU:T:2009:183</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0061">61</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> in celo organizacije brez pravne osebnosti v skladu z nacionalnim pravom, pravom Unije ali mednarodnim pravom.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0030"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070118">18. januarja 2007</DATE>, <NAME.CASE>PKK in KNK/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑229/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:32">EU:C:2007:32</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Izključitev pritožnice iz pravnega varstva, ki je zagotovljeno s členom 263, četrti odstavek, PDEU, bi bila v nasprotju s to določbo in bi ji odvzela kakršno koli pravno sredstvo v zvezi z ukrepi, ki imajo neposreden in bistven vpliv na njen pravni položaj. Poleg tega primarno pravo Unije ne vsebuje nobenih navedb, s katerimi bi bilo podprto stališče, da subjekt z mednarodno pravno osebnostjo, kot je pritožnica, ne bi bil vključen v pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0022" REF.END="QE0022"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0022" CODE="201C" ID="QE0022"/> za namene te določbe. Ugotovitev, da je pritožnica torej pravna oseba v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, je podprta s sodno prakso v zvezi s pravico do pridružitve postopku v skladu s členom 40 Statuta Sodišča.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0035"><NO.P>35.</NO.P><TXT>Svet meni, da tretje države ni mogoče šteti za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, razen če so ji bile podeljene določene pravice v okviru pravnega reda EU na podlagi sporazuma, sklenjenega z EU. Ta izjema se ne uporablja za obravnavano zadevo. Cilj te določbe je okrepiti varstvo posameznikov, ne držav.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0031"><P>Glej sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑583/11 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2013:21">EU:C:2013:21</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0090">90</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> V skladu s členom 47 Listine mora obstajati učinkovito pravno varstvo za vsako pravico, ki izhaja iz prava Unije. Suverene države, za katere tak sistem ne velja in jim s pravom Unije niso zagotovljene pravice (niti naložene obveznosti), načeloma ne morejo trditi, da imajo dostop do sodišč EU. Če bi se suvereni tretji državi omogočil dostop do sodišč EU zunaj omejitev, opisanih zgoraj, ne le da to ne bi bilo v skladu z dobesedno in teleološko razlago zadevne določbe Pogodbe, ampak bi bilo po mnenju Sveta tudi v nasprotju s sistemom pravnih sredstev, ki ga ureja pravo Unije (in njegovim namenom), zasnovanim za<?PAGE NO="9"?> varstvo pravic, ki jih zagotavlja pravo Unije.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0032"><P>Svet se v zvezi s tem sklicuje na Mnenje 1/17 z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20190430">30. aprila 2019</DATE> (<NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2019:341">EU:C:2019:341</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0109">109</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Glede na to, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0023" REF.END="QE0023"/>da ima Unija lasten ustavni okvir<QUOT.END REF.START="QS0023" CODE="201C" ID="QE0023"/><NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0033"><P>Glej Mnenje 1/17 z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20190430">30. aprila 2019</DATE> (<NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2019:341">EU:C:2019:341</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0110">110</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE>, se pravna sredstva, zagotovljena s Pogodbama, ne morejo prenesti na tretje države. Za tretjo državo, ki sicer je pravna oseba mednarodnega prava, pa ta ustavni okvir, ki je omejen na države članice, kljub temu ne velja. Unija svoje odnose s suverenimi tretjimi državami razvija na mednarodni ravni in ti odnosi so urejeni z mednarodnim pravom, ki temelji na privolitvi. V skladu z mednarodnim pravnim redom subjekti mednarodnega prava nimajo samodejne pravice do pravnega sredstva; ravno nasprotno, imajo pravico, da se ne podredijo jurisdikciji druge države ali mednarodnemu sodišču, razen če v to ne privolijo. Suverene države v skladu s Pogodbama EU nimajo posebnih pravic, vključno z zatrjevano pravico do enakega obravnavanja ali svobodnega in brezpogojnega trgovanja z gospodarskimi subjekti v EU. To je v skladu z doktrino imunitete suverenih držav, na podlagi katere subjekti mednarodnega prava ravnanja drugih subjektov mednarodnega prava ne morejo upravljati s svojimi notranjimi predpisi.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0036"><NO.P>36.</NO.P><TXT>Svet trdi, da se načelo enakosti med starimi in novimi državami članicami, v zvezi s katerim je Sodišče podprlo stališče Poljske, da je zadnjenavedena država imela pravico do vložitve tožbe kot prihodnja država članica,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0034"><P>Sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20120626">26. junija 2012</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑335/09 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2012:385">EU:C:2012:385</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0045">45</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20120626">26. junija 2012</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑336/09 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2012:386">EU:C:2012:386</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0038">38</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> ne more šteti za razlog, da se tretji državi, kot je Venezuela, ki ni in ne more postati država članica, podeli procesno upravičenje pred sodišči EU. Poleg tega poudarja, da čeprav je res, da je Sodišče implicitno priznalo procesno upravičenje Švicarski konfederaciji v sklepu z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20050714">14. julija 2005</DATE>, <NAME.CASE>Švica/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑70/04</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2005:468">EU:C:2005:468</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), je to storilo v povsem drugačnih okoliščinah, saj je sporazum med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu določal, da se Švicarska konfederacija obravnava kot država članica za namene uporabe nekaterih določb notranje zakonodaje EU. S členom 20 tega sporazuma je bila poleg tega izključna pristojnost glede nekaterih zadev podeljena Sodišču.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0037"><NO.P>37.</NO.P><TXT>Svet tudi meni, da bi bilo to, da se tretji državi, zoper katero so usmerjeni omejevalni ukrepi (embargo), dovoli izpodbijanje teh ukrepov na podlagi pogojev, s katerimi je osebam, na katere se nanašajo posamični ukrepi, omogočen dostop do sodišč EU, v nasprotju z razlikovanjem, določenim v Pogodbah, med splošnimi in posamičnimi omejevalnimi ukrepi ter bi dodatno povzročilo neupravičeno razširitev obsega pristojnosti sodišč EU, ki jim je podeljena z določbami v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko ali z akti, sprejetimi na podlagi teh določb. Potrebna skladnost sistema sodnega varstva v skladu s Pogodbama torej zahteva, da dostop do sodišč EU ni izjemoma podeljen tretji državi, ki – kot v obravnavani zadevi – izpodbija embargo, to je splošne omejevalne ukrepe, katerih pravna podlaga je člen 215(1) PDEU ter ki v skladu s členom 24(1) PEU in členom 275 PDEU ne spadajo v pristojnost sodišč EU. Ta ugotovitev je poleg tega skladna z ustaljeno sodno prakso Sodišča, s katero je dostop do sodišč EU odobren različnim subjektom, ki se štejejo za pojavne oblike države, ko so vpisani na seznam oseb, na katere se nanašajo posamični omejevalni ukrepi.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0035"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20160301">1. marca 2016</DATE>, <NAME.CASE>National Iranian Oil Company/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑440/14 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2016:128">EU:C:2016:128</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0038"><NO.P>38.</NO.P><TXT>Poleg tega bi po mnenju Sveta to, da se tretji državi prizna procesno upravičenje, da vloži tožbo za izpodbijanje aktov institucij Unije, v okoliščinah obravnavane zadeve ustvarilo pravno pot, s katero bi bila EU v slabšem položaju v primerjavi z mednarodnimi partnerji, katerih suverenih odločitev glede politike na področju mednarodnih odnosov, trgovine ali gospodarstva ni mogoče izpodbijati pred njihovimi sodišči, ter neupravičeno omejena pri izvajanju svojih<?PAGE NO="10"?> politik in mednarodnih odnosov. To je zlasti upoštevno v okviru tega postopka, v katerem tretja država nasprotuje določbam internega akta EU, s katerim se izvaja politična odločitev Sveta, da zmanjša obseg gospodarskih odnosov z njo.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0039"><NO.P>39.</NO.P><TXT>Republika Poljska meni, da so pravne osebe v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU v bistvu subjekti, ki imajo pravno osebnost v skladu z zakonodajo države članice ali tretje države, ne pa te države same. Trdi, da je bil v skladu s poročili o delu Evropske konvencije o trenutnem besedilu člena 263, četrti odstavek, PDEU namen avtorjev Pogodb zaščititi pravice <HT TYPE="ITALIC">posameznikov</HT>. Pojem pravne osebe v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU se lahko opredeli tudi glede na sobesedilo, v katerem je uporabljen v sodni praksi Sodišča. V skladu s to sodno prakso se pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0024" REF.END="QE0024"/>fizična in pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0024" CODE="201C" ID="QE0024"/> uporablja zamenljivo s pojmom <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0025" REF.END="QE0025"/>posameznik<QUOT.END REF.START="QS0025" CODE="201C" ID="QE0025"/> ali celo <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0026" REF.END="QE0026"/>oseba zasebnega prava<QUOT.END REF.START="QS0026" CODE="201C" ID="QE0026"/>, kar je v močnem nasprotju z državami (in zato države izključuje s področja uporabe tega pojma). Status držav pa v nasprotju s statusom posameznikov določa mednarodno pravo. Eno od temeljnih načel mednarodnega prava je vzajemnost. Če bi se tretjim državam dovolilo, da pred sodišči Evropske unije vložijo direktne tožbe zoper akte prava Unije, bi to povzročilo pomanjkanje vzajemnosti, tako vsebinske kot tudi postopkovne, v odnosih Evropske unije s temi državami, saj čeprav bi bilo namreč tretjim državam omogočeno izpodbijati akte prava Unije pred notranjim sodiščem Evropske unije (Sodišče), pa Evropska unija ne bi mogla izpodbijati nacionalnih aktov teh držav in aktov, ki jih sprejmejo v okviru različnih združenj držav (mednarodne organizacije), katerih članice so (pred nacionalnimi sodišči ali sodišči teh mednarodnih organizacij). Tretje države niso podpisnice Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (Pogodbi EU in DEU), ter nimajo pravic in obveznosti na podlagi teh pogodb. Hkrati akti prava Unije, sprejeti na podlagi Pogodb, niso naslovljeni na tretje države. Ti akti nimajo pravnih posledic za tretje države in na njihovem ozemlju niso zavezujoči, in tretjim državam ne podeljujejo nobenih pravic ali obveznosti. To zajema tudi omejevalne ukrepe, ki so v skladu s členom 215(2) PDEU uvedeni za fizične ali pravne osebe in skupine ali nedržavne subjekte. Notranja zakonodaja, ki jo sprejme Evropska unija, ki je subjekt mednarodnega prava, ne more urejati položaja v drugih subjektih mednarodnega prava, kot so suverene države.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0040"><NO.P>40.</NO.P><TXT>Republika Slovenija meni, da bi razlaga pojma <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0027" REF.END="QE0027"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0027" CODE="201C" ID="QE0027"/> iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katero bi moralo biti procesno upravičenje pred Sodiščem odobreno tudi tretjim državam, ne da bi z Evropsko unijo sklenile kakršen koli sporazum, s katerim bi bila opredeljena pravna razmerja med strankama sporazuma, pomenila nevarnost, da bi Sodišče postalo forum za izpodbijanje politik EU. Tudi v mednarodnih odnosih ne bi bila zagotovljena vzajemnost. Zadevnim tretjim državam ne bi smelo biti dovoljeno, da vplivajo na politike EU, tako da vložijo tožbo pred Sodiščem.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0041"><NO.P>41.</NO.P><TXT>Kraljevina Belgija meni, da v skladu s trenutno veljavnim mednarodnim pravom nesporno drži, da je tretja država pravna oseba zaradi dejstva, da ima med drugim pravno osebnost in je lahko stranka v sodnem postopku. Evropska unija ni nikoli poskušala in poleg tega ne sme dvomiti o tem stanju v mednarodnem pravu. Zanikati dejstvo, da se akt EU lahko nanaša na tretjo državo, bi pomenilo podvomiti o sposobnosti Evropske unije, da izvaja naloge, ki so ji naložene s členom 3(5) PEU. Poleg tega je treba navesti, da če bi bila tretji državi, na katero se nanaša akt EU, odvzeta pravica do učinkovitega pravnega varstva, bi to pomenilo zavzeti ozek pogled na pravno državo, to je vrednoto, na kateri v skladu s členom 2 PEU temelji Evropska unija.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0042"><NO.P>42.</NO.P><TXT>Republika Bolgarija in Republika Litva menita, da imajo suverene države pravno osebnost v skladu z mednarodnim pravom in da je tretjo državo načeloma mogoče šteti za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Da pa bi tretja država lahko vložila tožbo zoper akt<?PAGE NO="11"?> EU, morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Po mnenju Republike Bolgarije in Republike Litve se izpodbijane določbe na pritožnico ne nanašajo neposredno.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0043"><NO.P>43.</NO.P><TXT>Helenska republika meni, da tretje države ni mogoče šteti za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Po njenem mnenju bi priznanje pravice, da tretje države lahko vložijo tožbo zoper akte Evropske unije, s katerimi se nalagajo sankcije, lahko ogrozilo integriteto in avtonomijo sankcij, uvedenih v Pogodbah. Poleg tega bi bila Evropska unija v slabšem položaju v primerjavi s tretjimi državami, ki Evropski uniji v zvezi z uporabo mednarodnih konvencij ne priznavajo podobne pravice do vložitve tožbe v nacionalnem pravnem sistemu.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0036"><P>Glej po analogiji sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20150716">16. julija 2015</DATE>, <NAME.CASE>Komisija/Rusal Armenal</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑21/14 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2015:494">EU:C:2015:494</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0039">39</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0044"><NO.P>44.</NO.P><TXT>Republika Estonija meni, da se – ker niti v členu 263, četrti odstavek, PDEU niti v sodni praksi v zvezi s to določbo ni natančno določeno, kdo spada pod pojem pravne osebe – ne sme izločiti možnosti, da se tretja država lahko šteje za pravno osebo v smislu te določbe. Fizične in pravne osebe iz člena 263 PDEU niso privilegirane tožeče stranke tako kot države članice in institucije Evropske unije ter morajo zato izpolniti dodatne pogoje, da lahko vložijo tožbo. Republika Estonija meni, da se določbe člena 263, četrti odstavek, PDEU ne bi smele razširiti tako, da bi bile tretje države v boljšem položaju kot posamezniki, ki začnejo postopek pred Splošnim sodiščem na podlagi te določbe. Če tretje države ni mogoče šteti za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, torej ne bi mogla zaščititi svojih interesov, niti ko je povsem jasno, da so bile njene pravice kršene in da lahko pravno zadostno dokaže, da so vsi pogoji, potrebni za začetek postopka, izpolnjeni.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0037"><P>To bi tretjo državo lahko prisililo, da bi poiskala drug način, kako dostopati do Sodišča Evropske unije, na primer prek posrednika, ki je pravna oseba zasebnega prava, ali da bi namesto tega začela postopek reševanja sporov zunaj Evropske unije, na primer arbitražo.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0045"><NO.P>45.</NO.P><TXT>Slovaška republika meni, da v Pogodbah ni pravne podlage za to, da bi Sodišče obravnavalo ničnostne tožbe suverenih tretjih držav, v zvezi s katerimi Evropska unija niti nima zakonodajne pristojnosti. Tukaj ni podobnosti niti med zadevo C‑70/04, v kateri se ne obravnava vprašanje, ali je Švicarska konfederacija pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU, in sodno prakso glede regij, ki imajo pravno osebnost v skladu z nacionalnim pravom in katerih ozemlje spada v zakonodajno pristojnost Evropske unije, ali sodno prakso glede intervenientov v tožbah pred Sodiščem. V skladu s členom 129(1) Poslovnika Sodišča se lahko <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0028" REF.END="QE0028"/>[z] intervencijo […] le v celoti ali delno podprejo predlogi ene od strank. Intervenient nima enakih procesnih pravic kot stranke […].<QUOT.END REF.START="QS0028" CODE="201C" ID="QE0028"/> Poleg tega člen 129(2) tega poslovnika določa, da je <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0029" REF.END="QE0029"/>[i]ntervencija […] v razmerju do spora o glavni stvari akcesorna<QUOT.END REF.START="QS0029" CODE="201C" ID="QE0029"/>. Namen člena 263, četrti odstavek, PDEU je podeliti procesno upravičenje posameznikom, da lahko vložijo ničnostno tožbo.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0046"><NO.P>46.</NO.P><TXT>Različno besedilo člena 215(1) PDEU, ki se nanaša na <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0030" REF.END="QE0030"/>delno ali popolno prekinitev ali omejitev gospodarskih in finančnih odnosov z <HT TYPE="ITALIC">eno ali več tretjimi državami</HT><QUOT.END REF.START="QS0030" CODE="201C" ID="QE0030"/>, in člena 215(2), ki določa, da <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0031" REF.END="QE0031"/>[k]adar sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe o Evropski uniji, tako predvideva, lahko Svet po postopku iz odstavka 1 sprejme omejevalne ukrepe proti <HT TYPE="ITALIC">fizičnim ali pravnim osebam</HT>, skupinam ali nedržavnim subjektom<QUOT.END REF.START="QS0031" CODE="201C" ID="QE0031"/>, kaže na to, da pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0032" REF.END="QE0032"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0032" CODE="201C" ID="QE0032"/> iz člena 215(2) PDEU ne zajema držav, ampak standardne primere pravnih oseb, kot so gospodarske družbe, združenja, sindikati ali drugi subjekti. Po mnenju Slovaške republike je torej s členom 215(2) PDEU dovoljeno sprejeti omejevalne ukrepe le proti fizičnim osebam, pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom, ne pa neposredno proti tretjim državam.</TXT></NP.ECR><?PAGE NO="12"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0047"><NO.P>47.</NO.P><TXT>Poleg tega člen 275 PDEU omejuje pristojnost Sodišča Evropske unije (poleg nadzora spoštovanja člena 40 PEU) na odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji člena 263, četrti odstavek, PDEU, v katerih se nadzira zakonitost sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam. Nobene podlage ni, da se pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0033" REF.END="QE0033"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0033" CODE="201C" ID="QE0033"/> v okviru omejevalnih ukrepov v členu 215(2) PDEU razlaga drugače kot v členu 275, drugi odstavek, PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0048"><NO.P>48.</NO.P><TXT>Nazadnje, Slovaška republika trdi, da če bi suverene tretje države lahko izpodbijale akte institucij EU z ničnostno tožbo, bi bila Evropska unija v slabšem položaju v primerjavi s svojimi mednarodnimi partnerji in bi bila zato neprimerno omejena pri izvajanju svojih politik in mednarodnih odnosov.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0049"><NO.P>49.</NO.P><TXT>Kraljevina Nizozemska meni, da pritožnice ni mogoče šteti za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Tretje države, ki imajo pravno osebnost že v skladu z mednarodnim pravom, se lahko štejejo za pravne osebe za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU. Vendar položaja tretje države, kot je pritožnica, nikakor ni mogoče enačiti s položajem institucij EU ali držav članic. Pravica tretje države, da začne postopek, bi se zato morala presojati na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU in pogojev dopustnosti, določenih v tem členu. Vendar Kraljevina Nizozemska meni, da pritožnica ne izpolnjuje teh pogojev, ker zadevni omejevalni ukrepi, prvič, niso naslovljeni na pritožnico, ampak na določene, opredeljene fizične in pravne osebe iz Venezuele in Evropske unije, ter drugič, se ne nanašajo neposredno na pritožnico.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0050"><NO.P>50.</NO.P><TXT>Kraljevina Švedska meni, da tretja država ni pravna oseba v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. V skladu s členom 275 PDEU Sodišče ni pristojno niti za določbe v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko niti za akte, sprejete na podlagi teh določb. Sodišče pa je vseeno pristojno za nadzor spoštovanja člena 40 PEU in za odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU te pogodbe, s katerimi se nadzira zakonitost sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, ki jih je Svet sprejel na podlagi poglavja 2 naslova V PEU. To se kaže tudi v členu 24(1) PEU. Dejstvo, da je povezava med posamično naravo omejevalnih ukrepov in dostopom do sodišč Evropske unije, kot je razvidno iz člena 275 PDEU in člena 263, četrti odstavek, PDEU, izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0038"><P>Glej na primer sodbo Splošnega sodišča z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20140716">16. julija 2014</DATE>, <NAME.CASE>National Iranian Oil Company/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑578/12</NO.CASE>, neobjavljena, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2014:678">EU:T:2014:678</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0036">36</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in sodbe Sodišča z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20131128">28. novembra 2013</DATE>, <NAME.CASE>Svet/Manufacturing Support &amp; Procurement Kala Naft</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑348/12 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2013:776">EU:C:2013:776</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0050">50</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>); z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20160301">1. marca 2016</DATE>, <NAME.CASE>National Iranian Oil Company/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑440/14 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2016:128">EU:C:2016:128</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0044">44</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20170328">28. marca 2017</DATE>, <NAME.CASE>Rosneft</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑72/15</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2017:236">EU:C:2017:236</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0103">103</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Člen 215(2) PDEU določa, da lahko Svet sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom, če tako določa sklep, sprejet na podlagi poglavja 2 naslova V PEU. Iz besedila te določbe tako izhaja, da omejevalni ukrepi iz člena 215(2) PDEU, ki so lahko predmet nadzora Sodišča, ne morejo biti sprejeti proti državam.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0051"><NO.P>51.</NO.P><TXT>Zvezna republika Nemčija meni, da je tretja država pravna oseba v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU in lahko začne postopek, če se zadevni ukrep neposredno in posamično nanaša nanjo. V primeru tretjih držav se o tem statusu lahko sklepa na podlagi splošnega mednarodnega prava, ki vsaki državi, ki jo priznava skupnost držav, prizna status pravnega subjekta. Tretja država pa ima pravico do vložitve tožbe le, če so izpolnjeni drugi pogoji, določeni v členu 263, četrti odstavek, PDEU.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0039"><P>To razumevanje je v skladu s prejšnjo sodno prakso sodišč EU, s katero se sposobnost uvedbe postopka iz člena 263, četrti odstavek, PDEU podeljuje zlasti lokalnim organom držav članic. Glej sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19990615">15. junija 1999</DATE>, <NAME.CASE>Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑288/97</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:1999:125">EU:T:1999:125</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0041">41</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR> in naslednje).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><?PAGE NO="13"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0052"><NO.P>52.</NO.P><TXT>Zvezna republika Nemčija meni, da se z načelom učinkovitega pravnega varstva, ob upoštevanju katerega je treba razlagati pogoje dopustnosti, določene v členu 263 PDEU, zahteva, da mora biti učinkovito pravno varstvo glede zakonitosti aktov institucij EU iz člena 263, prvi odstavek, PDEU na voljo tudi tretjim državam. Res je, da tretje države načeloma niso pravni subjekti, ki jih zavezuje pravo Unije. Vendar je pri omejevalnih ukrepih, kot so tisti iz postopka v glavni stvari, zlasti mogoče, da imajo določene dejanske učinke na tretje države. Zavrnitev opredelitve tretjih držav kot pravnih oseb v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU bi pomenila absolutno zanikanje učinkovitega pravnega varstva in do neke mere nedoslednost v pristopu v zvezi s sposobnostjo fizičnih in pravnih oseb zasebnega prava iz tretjih držav, da začnejo postopek na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ki jo Sodišče priznava celo skupinam oseb, ki v zadevni tretji državi niso pravno priznane ali so pravno priznane le v omejenem obsegu. Zato bi se zdelo nesprejemljivo vsaj na podlagi enakosti orožij v postopkovnih zadevah, da bi imele <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0034" REF.END="QE0034"/>organizacije, ki niso pravno priznane<QUOT.END REF.START="QS0034" CODE="201C" ID="QE0034"/> iz tretjih držav, kot je gibanje za osvoboditev Zahodne Sahare <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0035" REF.END="QE0035"/>POLISARIO<QUOT.END REF.START="QS0035" CODE="201C" ID="QE0035"/> ali šrilanški <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0036" REF.END="QE0036"/>Osvobodilni tigri tamilskega Eelama<QUOT.END REF.START="QS0036" CODE="201C" ID="QE0036"/>, sposobnost začeti postopek na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, njihovi ustrezni državni organi pa ne.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0053"><NO.P>53.</NO.P><TXT>Komisija meni, da ni mogoče priti do dokončne ugotovitve glede pojma <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0037" REF.END="QE0037"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0037" CODE="201C" ID="QE0037"/> na podlagi dobesedne razlage ali kontekstualne analize člena 263, četrti odstavek, PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0054"><NO.P>54.</NO.P><TXT>Če se sprejme teleološka razlaga člena 263, četrti odstavek, PDEU, ki temelji na načelu enakosti držav, tožbe tretjih držav niso v pristojnosti EU, kadar obravnavajo odnose z EU, ki so urejeni z mednarodnim pravom (<HT TYPE="ITALIC">acta iure imperii</HT>). Posledično se lahko tretje države štejejo za pravne osebe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU le, kadar delujejo <HT TYPE="ITALIC">iure gestionis</HT> ali imajo dostop do sodišč EU na podlagi mednarodnega sporazuma z EU. Glede na cilj člena 263, četrti odstavek, PDEU je ta pristop skladen z načelom učinkovitega pravnega varstva. Tretjim državam se ne zanika pravno sredstvo, vendar se nakazuje, da se pravno sredstvo odobri v pristojnosti ustreznega sodišča. Ko torej tretja država deluje kot država, se pravno sredstvo odobri v skladu z mednarodnim pravom<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0040"><P>Glej člen 65 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne <DATE ISO="19690523">23. maja 1969</DATE> (<HT TYPE="ITALIC">United Nations Treaty Series</HT>, zv. 1155, str. 331), ki se sklicuje na člen 33 Ustanovne listine ZN.</P></NOTE> in ne v skladu s pravom Unije. Ta pristop je skladen tudi s členom 47 Listine, saj bi bile tretji državi pravice iz Listine podeljene le, kadar spada v kategorijo tistih, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0038" REF.END="QE0038"/>ki so [jim] kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije<QUOT.END REF.START="QS0038" CODE="201C" ID="QE0038"/>, to je, ko deluje kot zasebni subjekt. Če se ta pristop uporabi za obravnavano zadevo, se po mnenju Komisije pritožnica ne more šteti za pravno osebo, ker režim omejevalnih ukrepov, razlogi, ki jih pritožnica navaja za njihovo razveljavitev, ter odnos med Unijo in pritožnico v zvezi z ukrepom spadajo na področje <HT TYPE="ITALIC">iure imperii</HT> in so urejeni kot zadeve mednarodnega prava.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0055"><NO.P>55.</NO.P><TXT>Komisija meni, da če se sprejme teleološka razlaga člena 263, četrti odstavek, PDEU, ki jo vodi odprtost pravnega reda EU, nič ne preprečuje, da se člen 263, četrti odstavek, PDEU, razlaga tako, da so v pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0039" REF.END="QE0039"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0039" CODE="201C" ID="QE0039"/> vključene tretje države, če se tretja država odloči, da se podredi pristojnosti sodišč EU.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0041"><P>Komisija daje prednost drugonavedeni teleološki razlagi.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0056"><NO.P>56.</NO.P><TXT>Kadar Unija sprejme enostranski akt, ki potencialno lahko vpliva na interese tretje države, in ta tretja država zahteva sodni nadzor pred sodišči EU, namesto da bi uvedla mehanizme za reševanje mednarodnih sporov, po mnenju Komisije ni razloga, da bi sodišča EU načeloma zavrnila obravnavo take zadeve, ne da bi preučila, ali so izpolnjeni vsi pogoji dopustnosti. Ustavne<?PAGE NO="14"?> tradicije držav članic prav tako ne nasprotujejo taki odprti razlagi: vsaj v nekaterih državah članicah lahko tretje države vložijo tožbe pred nacionalnimi sodišči, ki lahko v tem okviru Sodišču predložijo predlog za prejetje predhodne odločbe, tudi glede veljavnosti aktov Unije.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0057"><NO.P>57.</NO.P><TXT>Komisija pa poudarja, da mora tretja država izpolniti pogoje neposrednega in posamičnega nanašanja.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="3"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">2.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Analiza</HT></HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0058"><NO.P>58.</NO.P><TXT>Iz stališč, ki so bila predložena Sodišču in sem jih na kratko povzel, jasno izhaja, da se v okviru obravnavanega pritožbenega postopka z vprašanjem procesnega upravičenja postavlja ne le splošno vprašanje, ali pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0040" REF.END="QE0040"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0040" CODE="201C" ID="QE0040"/> v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU vključuje tretje države, ampak tudi ožje vprašanje – ki je specifično za postopek v zvezi z omejevalnimi ukrepi – ali je Sodišče med drugim v skladu s členom 275 PDEU pristojno za odločanje v ničnostni tožbi zoper omejevalne ukrepe, ki jo je vložila tretja država. Menim, da je treba najprej obravnavati vprašanje pristojnosti Sodišča.</TXT></NP.ECR><GR.SEQ LEVEL="4"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">a)</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Pristojnost Sodišča na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP)</HT></HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0059"><NO.P>59.</NO.P><TXT>V tožbi pred Splošnim sodiščem je pritožnica izpodbijala več določb Uredbe 2017/2063. Pravna podlaga te uredbe je člen 215 PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0060"><NO.P>60.</NO.P><TXT>Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je s členom 275 PDEU Sodišču podeljena pristojnost za odločanje o tožbah, vloženih v skladu s pogoji člena 263, četrti odstavek, PDEU, v katerih se nadzira zakonitost sklepov, sprejetih na podlagi določb glede SZVP, ki določajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0042"><P>Glej nazadnje sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20201006">6. oktobra 2020</DATE>, <NAME.CASE>Bank Refah Kargaran/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑134/19 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2020:793">EU:C:2020:793</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0027">27</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR> in navedena sodna praksa).</P></NOTE> V točki 106 sodbe z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20170328">28. marca 2017</DATE>, <NAME.CASE>Rosneft</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑72/15</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2017:236">EU:C:2017:236</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), je Sodišče ugotovilo, da <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0041" REF.END="QE0041"/>pristojnost Sodišča ni nikakor omejena, saj gre za uredbo, sprejeto na podlagi člena 215 PDEU, ki izvaja stališče Unije, sprejeto v okviru SZVP. Takšne uredbe so namreč akti Unije, sprejeti na podlagi Pogodbe DEU, glede katerih morajo sodišča Unije – v skladu s svojimi pristojnostmi iz Pogodb – zagotoviti načeloma popoln nadzor zakonitosti<QUOT.END REF.START="QS0041" CODE="201C" ID="QE0041"/>.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0061"><NO.P>61.</NO.P><TXT>Nobenega razloga ni, da bi v obravnavani zadevi odstopali od te presoje. Iz tega izhaja, da so sodišča EU pristojna za odločanje o veljavnosti omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 215 PDEU, če tožeča stranka izpolnjuje merila, določena v členu 263 PDEU. Zato je treba najprej določiti, ali je pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0062"><NO.P>62.</NO.P><TXT>Temu vprašanju se bom posvetil zdaj.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="4"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">b)</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Člen 263, četrti odstavek, PDEU – Pravna oseba</HT></HT></TXT></NP></TI></TITLE><GR.SEQ LEVEL="5"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">1)</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Precedensi v mednarodnem pravu</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0063"><NO.P>63.</NO.P><TXT>Medtem ko vprašanje razlage člena 263 PDEU seveda spada na področje prava Unije, o katerem mora odločiti Sodišče, pa so vprašanja mednarodnega javnega prava, ki se postavljajo v tej pritožbi, kljub vsemu pomembna in vplivajo na to vprašanje.</TXT></NP.ECR><?PAGE NO="15"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0064"><NO.P>64.</NO.P><TXT>Suverene države, kot je Venezuela, ki jih priznava skupnost narodov, imajo pravno osebnost in se z vidika mednarodnega prava štejejo za pravne osebe. S to suverenostjo je zato neločljivo povezano to, da lahko te države tožijo in so tožene. To načelo sicer velja v nekaterih pogledih, saj lahko pride do okoliščin, ko se lahko suverena država sklicuje na suvereno imuniteto kot celovito obrambo oziroma se lahko opre na doktrine, kot je doktrina <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0042" REF.END="QE0042"/>Act of State<QUOT.END REF.START="QS0042" CODE="201C" ID="QE0042"/> (ravnanje države), kolikor zadeva utemeljenost uradnih dejanj, izvršenih znotraj njenih državnih mej.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0065"><NO.P>65.</NO.P><TXT>Osrednji del stališča Sveta je, da načelo mednarodnega javnega prava o državni imuniteti (vključno s povezanimi doktrinami, kot je doktrina <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0043" REF.END="QE0043"/>Act of State<QUOT.END REF.START="QS0043" CODE="201C" ID="QE0043"/>) dejansko izključuje možnost, da tretje države pred sodišči Unije začnejo take postopke. Vendar je po mojem mnenju ustaljena praksa držav, da se s tradicionalnimi načeli kurtoazije, podeljenimi vsem suverenim državam, zagotovi, da je tem državam dovoljeno vložiti tožbo pred sodišči druge države, razen v primeru dejanske sovražnosti.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0066"><NO.P>66.</NO.P><TXT>Čeprav to vprašanje še ni bilo neposredno obravnavano pred Sodiščem, tako da ga je treba obravnavati skoraj z vidika prvih načel, se lahko ta trditev iz upoštevne prakse mednarodnega prava iz sodbe US Supreme Court (vrhovno sodišče ZDA) v zadevi Banco Nacional de Cuba/Sabbatino<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0043"><P>376 US 398 (1964).</P></NOTE> kljub temu šteje za veljavno: <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0044" REF.END="QE0044"/>V skladu z načeli kurtoazije, ki so podlaga za odnose te države z drugimi narodi, je suverenim državam dovoljeno vložiti tožbo pred sodišči Združenih držav. […] Čeprav je kurtoazija pogosto povezana z obstojem prijateljskih odnosov med državami, je bil privilegij tožbe zanikan le vladam v vojni z Združenimi državami […] ali tistim, ki jih ta država ne priznava […].<QUOT.END REF.START="QS0044" CODE="201C" ID="QE0044"/><NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0044"><P>368 US 398 (1964), str. 408 in 409, kot je citirano v Harlan, J. (opombe izpuščene).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0067"><NO.P>67.</NO.P><TXT>V tej zadevi je US Supreme Court (vrhovno sodišče ZDA) menilo, da je imela Republika Kuba pravico do vložitve tožbe pred US Federal Courts (zvezna sodišča ZDA), ne glede na napete odnose med državama.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0068"><NO.P>68.</NO.P><TXT>Načeloma je torej jasno – celo zgolj s sklicevanjem na načela mednarodnega javnega prava – da je pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU. Po mojem mnenju ni mogoče uporabiti niti načela imunitete držav, da bi se omejilo procesno upravičenje pritožnice pred sodišči EU, glede na to, da tožba ni vložena <HT TYPE="ITALIC">proti</HT> pritožnici, ampak jo je ta vložila. Doktrino imunitete držav, ki je ščit ali ovira za tožbo,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0045"><P>In ki je zato obrambna po naravi. Za pregled razlikovanja med dejanji, ki jih država izvrši <HT TYPE="ITALIC">iure imperii</HT>, in dejanji, ki jih izvrši <HT TYPE="ITALIC">iure gestionis</HT>, glej sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Supreme Site Services in drugi</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑186/19</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2020:252">EU:C:2020:252</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>, točke od 59 do 63).</P></NOTE> je potrdilo Meddržavno sodišče v sodbi Imunitete držav pred sodnimi postopki (Nemčija proti Italiji; Grčija (intervenientka)).<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0046"><P>[2012] ICJ Reports, 99.</P></NOTE> V sodbi v tej zadevi je Meddržavno sodišče menilo, da se z mednarodnim običajnim pravom še naprej zahteva, da se državam podeli <HT TYPE="ITALIC">imuniteta</HT> v odškodninskih postopkih za škodna dejanja, ki naj bi jih na ozemlju druge države med oboroženim spopadom storile njene oborožene sile in drugi državni organi.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0047"><P>V tej zadevi je Meddržavno sodišče menilo, da se imuniteta držav za <HT TYPE="ITALIC">acta iure imperii</HT> za zadevna dejanja razširi na civilni postopek.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0069"><NO.P>69.</NO.P><TXT>Poleg tega menim, da nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, Demokratična republika Kongo proti Belgiji (ESČP, <DATE ISO="20201029">29. oktober 2020</DATE>, CE:ECHR:2020:1006DEC001655419), v konkretnem primeru ni v pomoč. V tej zadevi je ESČP menilo, da je bila tožba, ki jo je pred njim vložila Demokratična republika Kongo, nedopustna. Ta razsodba pa je temeljila na<?PAGE NO="16"?> konkretnem besedilu in vsebini členov 33<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0048"><P>Člen 33 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), naslovljen <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0045" REF.END="QE0045"/>Meddržavne zadeve<QUOT.END REF.START="QS0045" CODE="201C" ID="QE0045"/>, določa, da lahko <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0046" REF.END="QE0046"/>[v]saka Visoka pogodbena stranka […] obvesti Sodišče o vsaki domnevni kršitvi določil Konvencije in njenih Protokolov, ki bi jih po njenem mnenju lahko pripisali drugi Visoki pogodbeni stranki<QUOT.END REF.START="QS0046" CODE="201C" ID="QE0046"/>.</P></NOTE> in 34<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0049"><P>Člen 34 EKČP, naslovljen <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0047" REF.END="QE0047"/>Pritožbe posameznikov<QUOT.END REF.START="QS0047" CODE="201C" ID="QE0047"/>, določa, da lahko <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0048" REF.END="QE0048"/>Sodišče […] sprejme pritožbo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitve pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi Protokoli, s strani katerekoli Visoke pogodbene stranke<QUOT.END REF.START="QS0048" CODE="201C" ID="QE0048"/>.</P></NOTE> EKČP. Jasno pa je, da je sistem EKČP specifičen in poseben, zasnovan tako, da omogoča vložitev pritožb posameznikov (vključno s pravnimi osebami) zoper države pogodbenice ali vložitev pritožbe države pogodbenice zoper drugo državo pogodbenico. Na tej podlagi je ESČP razsodilo, da pred njim lahko vložijo tožbo le Visoke pogodbene stranke, fizične osebe, skupine posameznikov ali nevladne organizacije. Ker Demokratična republika Kongo ni spadala v nobeno od teh kategorij, je bila tožba razglašena za nedopustno.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0050"><P>Omenil bi, da so pravila glede procesnega upravičenja iz Konvencije nekoliko manj <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0049" REF.END="QE0049"/>velikodušna<QUOT.END REF.START="QS0049" CODE="201C" ID="QE0049"/> kot pravila iz Pogodbe DEU. Medtem ko lokalni ali regionalni organi s pravno osebnostjo na podlagi nacionalnega prava lahko začnejo postopke v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, če med drugim izpolnjujejo pogoje neposrednega in posamičnega nanašanja, je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Republika Kongo proti Belgiji (ESČP, <DATE ISO="20201029">29. oktober 2020</DATE>, CE:ECHR:2020:1006DEC001655419) ponovno potrdilo, da nacionalni organi, ki izvajajo javne funkcije, nimajo procesnega upravičenja za vložitev tožbe pred Sodiščem v skladu s členom 34 Konvencije.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0070"><NO.P>70.</NO.P><TXT>Glede tega ni mogoča nobena prava primerjava s sodišči Unije, ustanovljenimi s Pogodbama. Prvič, besedilo in okvir člena 263 PDEU sta različna in manj normativna kot Konvencija. V četrtem odstavku navedene pogodbe je jasno določeno, da lahko le pravna oseba začne postopek izpodbijanja, pri čemer je edini pogoj ta, da se izpodbijani akt <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0050" REF.END="QE0050"/>neposredno in posamično nanaša<QUOT.END REF.START="QS0050" CODE="201C" ID="QE0050"/> nanjo, kot se zahteva s to določbo. Vendar je bistveno to, da se v členu 263, četrti odstavek, PDEU ne razlikuje med različnimi vrstami pravnih oseb. Glede na to, da ima pritožnica pravno osebnost zaradi svojega statusa suverene države, se mora šteti za pravno osebo za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0071"><NO.P>71.</NO.P><TXT>Drugič, omejevalni ukrepi, ki se izpodbijajo v tem postopku, ne izražajo le dejstva, da so se države članice odločile združiti svojo suverenost za ta vidik zunanje in varnostne politike prek Evropske unije, ampak tudi to, da je bila Svetu s Pogodbama podeljena izrecna pristojnost, da sprejme take ukrepe kot skupni instrument, s katerim se izraža volja držav članic. Sodišče je pogosto navedlo, da se bo pravo Unije, kjer je primerno, zgledovalo po ustaljenih načelih in praksi mednarodnega javnega prava.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0051"><P>Glej na primer sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20180227">27. februarja 2018</DATE>, <NAME.CASE>Western Sahara Campaign UK</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑266/16</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2018:118">EU:C:2018:118</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0047">47</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20191112">12. novembra 2019</DATE>, <NAME.CASE>Organisation juive européenne in Vignoble Psagot</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑363/18</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2019:954">EU:C:2019:954</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0048">48</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). Glej v zvezi s tem tudi Masson, A., in Sterck, J., <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0051" REF.END="QE0051"/>The Influence of International Law on the Court of Justice’s case-law<QUOT.END REF.START="QS0051" CODE="201C" ID="QE0051"/> v Petrlík, D., Bobek, M., Passer J. M., in Masson, A. (ur.), <HT TYPE="ITALIC">Évolution des rapports entre les ordres juridiques de l'Union européenne, international et nationaux: Liber amicorum Jiří Malenovský</HT>, Bruylant, Bruselj, 2020.</P></NOTE> Vse to pomeni, da je vsaj v teh okoliščinah po mojem mnenju primerno, da praksa mednarodnega javnega prava vpliva na razlago člena 263, četrti odstavek, PDEU, glede pomena pojma <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0052" REF.END="QE0052"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0052" CODE="201C" ID="QE0052"/>, pri čemer se seveda razume, da ima ta pojem avtonomen pomen na ravni prava Unije, o čemer mora nazadnje odločiti Sodišče.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0072"><NO.P>72.</NO.P><TXT>V teh okoliščinah je tako primerno, da sodišča Unije sledijo ustaljeni praksi mednarodnega javnega prava in povezanega načela pravne kurtoazije, ki bi ga upoštevala tudi posamezna sodišča držav članic, če bi sama sprejela take omejevalne ukrepe. S to prakso in tem načelom se zato zahteva, da bi morala sodišča Unije sprejeti tožbe, ki jih kot pravne osebe vložijo druge suverene države.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><?PAGE NO="17"?><GR.SEQ LEVEL="5"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">2)</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Obstoječi precedensi pred sodišči EU</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0073"><NO.P>73.</NO.P><TXT>Člen 19(3)(a) PEU določa, da Sodišče Evropske unije v skladu z določbami Pogodb odloča o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba. V tej določbi so tako navedene tožeče stranke, ki imajo procesno upravičenje za vložitev tožbe pred Sodiščem.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0052"><P>Razen predhodnega odločanja iz člena 19(3)(a) PEU lahko Sodišče Evropske unije v skladu s členom 19(3)(c) odloča tudi o <HT TYPE="ITALIC">drugih zadevah</HT>, predvidenih v Pogodbah.</P></NOTE>Glede preverjanja zakonitosti nekaterih aktov – poimenovano ničnostna tožba<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0053"><P>Glej člen 264 PDEU, ki določa, da Sodišče zadevni akt, če je tožba utemeljena, razglasi za ničen.</P></NOTE> – je v členu 263, četrti odstavek, PDEU poleg tožb, ki jih lahko vložijo države članice in institucije EU<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0054"><P>Države članice, Evropski parlament, Svet in Komisija so včasih poimenovani <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0053" REF.END="QE0053"/>privilegirane<QUOT.END REF.START="QS0053" CODE="201C" ID="QE0053"/> tožeče stranke, ker jim ni treba dokazati obstoja pravnega interesa, da imajo procesno upravičenje. Glej člen 263, drugi odstavek, PDEU. Računsko sodišče, Evropska centralna banka in Odbor regij so <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0054" REF.END="QE0054"/>polprivilegirane<QUOT.END REF.START="QS0054" CODE="201C" ID="QE0054"/> tožeče stranke, ker imajo procesno upravičenje za namene varovanja svojih prerogativ. Glej člen 263, tretji odstavek, PDEU.</P></NOTE> iz člena 263, drugi in tretji odstavek, PDEU, določeno še, da lahko fizične ali pravne osebe pod določenimi pogoji vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0074"><NO.P>74.</NO.P><TXT>Niti člen 19(3)(a) PEU niti člen 263, četrti odstavek, PDEU ne vsebujeta opredelitve pojma <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0055" REF.END="QE0055"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0055" CODE="201C" ID="QE0055"/>. Poleg tega niti nobena druga določba te pogodbe niti Pogodba o Evropski uniji ne vsebuje take opredelitve.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0055"><P>Glej na primer člene 7, 40 in 42 PEU ter člene 75, 215(2) in 275 PDEU. Glej tudi na primer člen 15(3) PDEU, ki se nanaša na <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0056" REF.END="QE0056"/>pravne osebe <HT TYPE="ITALIC">s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic</HT><QUOT.END REF.START="QS0056" CODE="201C" ID="QE0056"/>. Moj poudarek. Dodaten pogoj oziroma omejitev iz te določbe – ki se ne ponovi v členu 267 PDEU – bi pomenila, da je pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0057" REF.END="QE0057"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0057" CODE="201C" ID="QE0057"/> zelo širok.</P></NOTE> Ta pojem, ki se nikakor ne sklicuje na nacionalno pravo, je treba šteti za <HT TYPE="ITALIC">avtonomen pojem</HT> prava Unije.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0056"><P>Glej po analogiji sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20140903">3. septembra 2014</DATE>, <NAME.CASE>Deckmyn in Vrijheidsfonds</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑201/13</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2014:2132">EU:C:2014:2132</NO.ECLI>, točki <REF.NP.ECR REF="NP0014">14</REF.NP.ECR> in <REF.NP.ECR REF="NP0015">15</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). Sodišče je v točki 10 sodbe z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19821028">28. oktobra 1982</DATE>, <NAME.CASE>Groupement des Agences de voyages/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>135/81</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:1982:371">EU:C:1982:371</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), ugotovilo, da pomen <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0058" REF.END="QE0058"/>pravne osebe<QUOT.END REF.START="QS0058" CODE="201C" ID="QE0058"/> v členu 263 PDEU ni nujno enak kot v različnih pravnih sistemih držav članic.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0075"><NO.P>75.</NO.P><TXT>Sodišče še ni izrecno odločilo, ali se tretja država lahko šteje za pravno osebo za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU. Nasprotno pa je Splošno sodišče v sklepu z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20200910">10. septembra 2020</DATE>, <NAME.CASE>Kambodža in CRF/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑246/19</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2020:415">EU:T:2020:415</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0051">51</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), med drugim menilo, da je treba izraz <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0059" REF.END="QE0059"/>fizične ali pravne osebe<QUOT.END REF.START="QS0059" CODE="201C" ID="QE0059"/> iz člena 263, četrti odstavek, PDEU razumeti, kot da zajema tudi države, ki niso članice Evropske unije, kot je v tem primeru Kraljevina Kambodža.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0057"><P>V tem primeru je Splošno sodišče spomnilo, da je cilj člena 263, četrti odstavek, PDEU, da se zagotovi ustrezno pravno varstvo vsem fizičnim in pravnim osebam, ki jih akti institucij EU neposredno in posamično zadevajo. Menilo je, da čeprav namreč tretje države ne morejo zahtevati priznanja procesne sposobnosti, kakršno državam članicam podeljuje sistem EU, imajo procesno sposobnost, ki jo ta sistem priznava pravnim osebam. Če ima torej subjekt pravno osebnost, lahko načeloma vloži ničnostno tožbo v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU.</P></NOTE> Pred tem je Splošno sodišče v sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090610">10. junija 2009</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE><?PAGE NO="18"?> (<NO.CASE>T‑257/04</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2009:182">EU:T:2009:182</NO.ECLI>, točki <REF.NP.ECR REF="NP0051">51</REF.NP.ECR> in <REF.NP.ECR REF="NP0052">52</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>),<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0058"><P>Splošno sodišče je citiralo sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zadevi <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Poljska/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑273/04</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:361">EU:C:2007:361</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0041">41</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). V tej točki je generalni pravobranilec M. Poiares Maduro menil, da glede na to, da ima Republika Poljska po nacionalnem pravu status pravne osebe in ji mednarodno pravo kot vsaki državi priznava status mednarodnega subjekta, ima pravdno sposobnost, da akt, ki posega v njen položaj, izpodbija pred Sodiščem na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, če so izpolnjeni pogoji neposrednega in posamičnega nanašanja ter da se prepreči, da se zadevno procesno upravičenje spremeni v neke vrste <HT TYPE="ITALIC">actio popularis</HT>. Nazadnje, iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura se lahko sklepa, da je Republika Poljska – glede na to, da po njegovem mnenju začetek roka za vložitev tožbe zoper zadevni akt začne teči z dnem začetka veljavnosti Pogodbe o pristopu – imela procesno upravičenje za vložitev tožbe kot država članica in tako kot privilegirana tožeča stranka v skladu s členom 263, drugi odstavek, PDEU. Sodišče v sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20071023">23. oktobra 2007</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑273/04</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:622">EU:C:2007:622</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), kljub ugovoru dopustnosti, ki ga je vložil Svet, ni preučilo procesnega upravičenja Republike Poljske, temveč je razsodilo le o utemeljenosti tožbe.</P></NOTE> menilo, da ima Republika Poljska, ki takrat<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0059"><P>Kar je bilo po mnenju Splošnega sodišča bistveno pred pristopom Republike Poljske k Uniji maja 2004.</P></NOTE> ni bila država članica, procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0060"><P>Glej tudi sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090610">10. junija 2009</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑258/04</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2009:183">EU:T:2009:183</NO.ECLI>, točki <REF.NP.ECR REF="NP0060">60</REF.NP.ECR> in <REF.NP.ECR REF="NP0061">61</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). V tem sklepu je Splošno sodišče menilo, da je imela Republika Poljska, preden je postala država članica, procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper akt v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, ki se je neposredno in posamično nanašal nanjo. Vendar je menilo, da je bila tožba vložena prepozno. Sodišče je v pritožbenem postopku v sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20120626">26. junija 2012</DATE>, <NAME.CASE>Poljska/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑336/09 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2012:386">EU:C:2012:386</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), razveljavilo sklep o nedopustnosti Splošnega sodišča, pri čemer je v bistvu trdilo, da je imela Republika Poljska v obravnavani zadevi procesno upravičenje kot država članica.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0076"><NO.P>76.</NO.P><TXT>Kljub neobstoju neposredne odločitve Sodišča v zvezi s tem pa več zgodnejših virov kaže na to, da so zadevni pojmi dovolj široki, da zajemajo ničnostne tožbe, ki jih vložijo tretje države.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0077"><NO.P>77.</NO.P><TXT>Morda je najprepričljivejši precedens Sodišča v zvezi s tem sklep Sodišča z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20050714">14. julija 2005</DATE>, <NAME.CASE>Švica/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑70/04</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2005:468">EU:C:2005:468</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), v katerem je Sodišče preučilo, ali je samo ali Splošno sodišče pristojno za odločanje o ničnostni tožbi, ki jo je vložila Švicarska konfederacija.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0061"><P>Tožba je bila vložena zoper Odločbo Komisije 2004/12/ES z dne <DATE ISO="20031205">5. decembra 2003</DATE> o postopku na podlagi prvega stavka člena 18(2) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu ter Uredbe Sveta (EGS) št. 2408/92 (Zadeva TREN/AMA/11/03 – Nemški ukrepi glede priletov in odletov z letališča Zürich) (notificirano pod dokumentarno številko C(2003) 4472) (<REF.DOC.OJ COLL="L" NO.OJ="004" PAGE.FIRST="13" DATE.PUB="2004">UL 2004, L 4, str. 13</REF.DOC.OJ>).</P></NOTE> Sodišče je menilo, da je Švicarska konfederacija upravičena, da nadaljuje postopek, ne glede na to, ali je to zaradi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (za namene katerega ima Švicarska konfederacija enak status kot države članice za namene člena 263, drugi odstavek, PDEU<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0062"><P>V sklepu to sicer ni izrecno navedeno, vendar bi ta enak status temeljil na besedilu tega sporazuma.</P></NOTE>) ali zato, ker je Švicarska konfederacija neodvisno <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0060" REF.END="QE0060"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0060" CODE="201C" ID="QE0060"/> za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0063"><P>Glej sklep z dne <DATE ISO="20050714">14. julija 2005</DATE>, Švica/Komisija (C‑70/04, <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>neobjavljen,</NAME.CASE> <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2005:468">EU:C:2005:468</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0022">22</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Vsaj v eni obravnavi tega sklepa je torej Sodišče implicitno menilo, da je Švicarska konfederacija pravna oseba vsaj za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0078"><NO.P>78.</NO.P><TXT>Vendar se je Sodišče s tem, da je zavzelo tako stališče, sklicevalo na posebne okoliščine, opredeljene z zadevnim sporazumom. V tej zadevi pa takih okoliščin nedvomno ni, saj so zanjo značilni omejevalni ukrepi, in ne dvostranski sporazum. Kljub temu je Sodišče v sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070118">18. januarja 2007</DATE>, <NAME.CASE>PKK in KNK/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑229/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:32">EU:C:2007:32</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), priznalo, da bi Kurdska delavska stranka (PKK), organizacija <HT TYPE="ITALIC">brez pravne osebnosti</HT>, morala imeti procesno upravičenje za izpodbijanje omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njej. Sodišče je menilo, da glede na to, da je zakonodajalec Skupnosti menil, da je PKK <HT TYPE="ITALIC">še naprej obstajala v zadostni meri, da je bila predmet omejevalnih ukrepov</HT>, je treba v skladu z načelom doslednosti in pravičnosti priznati, da je ta organizacija še naprej obstajala v zadostni meri, da je ta ukrep lahko izpodbijala. Po mnenju Sodišča bi iz vsakega drugačnega zaključka sledilo, da bi bila organizacija lahko predmet omejevalnih ukrepov, ne da bi bilo mogoče zoper njih vložiti tožbo.</TXT></NP.ECR><?PAGE NO="19"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0079"><NO.P>79.</NO.P><TXT>Ta sodba je še posebej zanimiva, saj se zdi, da iz nje izhaja, da se zahteva glede statusa <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0061" REF.END="QE0061"/>fizične ali pravne osebe<QUOT.END REF.START="QS0061" CODE="201C" ID="QE0061"/> ne upošteva strogo, zato da ima subjekt procesno upravičenje za izpodbijanje omejevalnih ukrepov v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU. Zato je treba ugotoviti, da mora imeti subjekt, kakršen je pritožnica, če lahko med drugim dokaže, da se omejevalni ukrepi neposredno in posamično nanašajo nanj, dostop do sodišč EU, da zaščiti svoje pravice, ne glede na njegovo pravno opredelitev v nacionalnem ali mednarodnem pravu ali celo v pravu Unije.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0080"><NO.P>80.</NO.P><TXT>Poleg tega se lahko v skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije postopku pred sodišči Evropske unije pridružijo <HT TYPE="ITALIC">osebe</HT>, ki lahko izkažejo upravičen interes za rešitev zadeve, predložene enemu izmed teh sodišč.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0064"><P>Analogije s členom 263 PDEU se ne smejo pretirano poudarjati, saj je predlog za intervencijo omejen na podporo predloga ene od strank in ni samostojna tožba.</P></NOTE> Čeprav se zadevna določba ne nanaša na <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0062" REF.END="QE0062"/>pravno osebo<QUOT.END REF.START="QS0062" CODE="201C" ID="QE0062"/>, menim, da pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0063" REF.END="QE0063"/>oseba<QUOT.END REF.START="QS0063" CODE="201C" ID="QE0063"/> nedvomno vključuje <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0064" REF.END="QE0064"/>pravno osebo<QUOT.END REF.START="QS0064" CODE="201C" ID="QE0064"/>. Sodišče je v sklepu z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19830223">23. februarja 1983</DATE>, <NAME.CASE>Chris International Foods/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>91/82 in 200/82</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:1983:45">EU:C:1983:45</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), menilo, da Zveza Dominika, tretja država, lahko intervenira v ničnostni tožbi, ker je izkazala zadosten interes za izid postopka.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0065"><P>Glej v nasprotnem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20180517">17. maja 2018</DATE>, <NAME.CASE>Združene države Amerike/Apple Sales International in drugi</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑12/18 P(I</NO.CASE>), neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2018:330">EU:C:2018:330</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), v katerem je Sodišče zavrnilo pritožbo Združenih držav Amerike zoper sklep Splošnega sodišča z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20171215">15. decembra 2017</DATE>, <NAME.CASE>Apple Sales International in Apple Operations Europe/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑892/16</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2017:925">EU:T:2017:925</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), s katerim je Splošno sodišče zavrnilo njihov predlog za intervencijo v podporo predlogom družb Apple Sales International in Apple Operations Europe v zadevi T‑892/16 zgolj na podlagi tega, da Združene države Amerike niso dokazale interesa za izid zadeve. Glej tudi točko 14 sklepa z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20120604">4. junija 2012</DATE>, <NAME.CASE>Attey in drugi/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑118/11, T‑123/11 in T‑124/11</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2012:270">EU:T:2012:270</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), v kateri je Splošno sodišče navedlo, da je bila Republiki Slonokoščeni obali dovoljena intervencija v tej tožbi.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0081"><NO.P>81.</NO.P><TXT>Poleg tega po mojem mnenju člen 263, četrti odstavek, PDEU ni omejen le na tako imenovane zasebne subjekte ali posameznike.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0066"><P>V podporo trditvi, da je člen 263, četrti odstavek, PDEU omejen na zasebne subjekte ali posameznike, so nekatere stranke v tem postopku izpostavile, da je generalni pravobranilec M. Wathelet v točki 25 sklepnih predlogov v zadevi <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Stichting Woonlinie in drugi/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑133/12 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2013:336">EU:C:2013:336</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>) trdil, da lahko po spremembah člena 230 ES, uvedenih z Lizbonsko pogodbo, kar se zdaj kaže v členu 263, četrti odstavek, PDEU, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0065" REF.END="QE0065"/><HT TYPE="ITALIC">[p]osameznik</HT> […] torej odslej predlaga razglasitev ničnosti, ne da bi moral dokazati posamično nanašanje, vendar pod pogojem, da je zadevni akt predpis, ki se nanj neposredno nanaša in ne potrebuje izvedbenih ukrepov<QUOT.END REF.START="QS0065" CODE="201C" ID="QE0065"/> (moj poudarek). Po mojem mnenju to ne pomeni, da je s členom 263, četrti odstavek, PDEU procesno upravičenje podeljeno le zasebnim subjektom. Ta del se ne bi smel brati brez sobesedila in ločeno. Pritožnice v tej zadevi so bile stanovanjske zadruge in torej zasebni subjekti, čeprav s socialno funkcijo. Glej tudi točko 90 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑583/11 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2013:21">EU:C:2013:21</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), v kateri navaja, da se je <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0066" REF.END="QE0066"/>[z]akonodajalec, ki je sprejel to pogodbo, […] namreč po intenzivnem razpravljanju o celotni problematiki v Evropski konvenciji odločil za to, da za okrepitev pravnega varstva <HT TYPE="ITALIC">posameznikov</HT> zoper splošne akte Unije ne spremeni merila posamičnega nanašanja, temveč namesto tega v člen 263, četrti odstavek, PDEU uvede popolnoma novo, tretjo možnost tožbe: […] možnost tožbe fizičnih in pravnih oseb zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov<QUOT.END REF.START="QS0066" CODE="201C" ID="QE0066"/> (moj poudarek). Vendar je treba opozoriti, da je generalna pravobranilka v točki 22 teh sklepnih predlogov navedla, da se <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0067" REF.END="QE0067"/>[v]si udeleženci tega pritožbenega postopka […] strinjajo, da se je s členom 263, četrti odstavek, PDEU procesno upravičenje fizičnih in <HT TYPE="ITALIC">pravnih oseb</HT> razširilo<QUOT.END REF.START="QS0067" CODE="201C" ID="QE0067"/>. Vprašanje, ki se je preučevalo, je bil obseg te razširitve. Pritožniki v tej zadevi so bili prav tako zasebni subjekti, in sicer Inuit Tapiriit Kanatami, zastopnik interesov kanadskih Eskimov, ter številni drugi udeleženci, predvsem proizvajalci in trgovci z izdelki iz tjulnjev. Vsekakor ne vidim pomena sprememb, uvedenih z Lizbonsko pogodbo v okviru tega postopka, ker je pojem <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0068" REF.END="QE0068"/>pravna oseba<QUOT.END REF.START="QS0068" CODE="201C" ID="QE0068"/> v členu 263 PDEU obstajal – in domnevno ostal nespremenjen – od začetka veljavnosti Rimske pogodbe leta 1953 (glej člen 173 EGS).</P></NOTE> Sodišče je dosledno menilo, da lahko na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU lokalna ali regionalna enota, če ima pravno osebnost na podlagi nacionalnega prava, vloži tožbo zoper nanjo naslovljene odločbe in zoper odločbe, ki se nanjo neposredno in posamično nanašajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe, naslovljene na drugo osebo.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0067"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070322">22. marca 2007</DATE>, <NAME.CASE>Regione Siciliana/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑15/06 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:183">EU:C:2007:183</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0029">29</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). Glej tudi sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20030410">10. aprila 2003</DATE>, <NAME.CASE>Komisija/Nederlandse Antillen</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑142/00 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2003:217">EU:C:2003:217</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0059">59</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0082"><NO.P>82.</NO.P><TXT>Primer je v sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20011122">22. novembra 2001</DATE>, <NAME.CASE>Nederlandse Antillen/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑452/98</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2001:623">EU:C:2001:623</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>). V tem postopku so Nizozemski Antili trdili, da ker lahko na podlagi ustave Kraljevine Nizozemske samostojno zaščitijo svoje interese, bi morali imeti procesno upravičenje v skladu s členom 263, drugi ali tretji odstavek, PDEU, da bi zaščitili svoje prerogative, pri čemer jim ne bi bilo treba dokazati, da se ukrep neposredno in posamično nanaša nanje. Sodišče je to<?PAGE NO="20"?> trditev zavrnilo, ker je menilo, da je treba pravico Nizozemskih Antilov do vložitve tožbe preučiti v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, če imajo pravno osebnost v skladu z nizozemskim pravom.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="5"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="ITALIC">3)</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="ITALIC">Ta postopek</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0083"><NO.P>83.</NO.P><TXT>Ni sporno, da ima pritožnica pravno osebnost in je nedvomno pravna oseba za namene mednarodnega prava. Nenazadnje je bila ustanovna članica Združenih narodov leta 1945.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0084"><NO.P>84.</NO.P><TXT>Čeprav, kot sem že omenil, Sodišče še ni neposredno odločalo o tem, obstoječa sodna praksa Splošnega sodišča in Sodišča glede procesnega upravičenja kljub temu kaže na to, da je pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU. Kot je Splošno sodišče navedlo v sklepu z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20200910">10. septembra 2020</DATE>, <NAME.CASE>Kambodža in CRF/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑246/19</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2020:415">EU:T:2020:415</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0046">46</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), je treba določbe člena 263, četrti odstavek, PDEU razlagati namensko<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0068"><P>Splošno sodišče je v zvezi s tem navedlo sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19630715">15. julija 1963</DATE>, <NAME.CASE>Plaumann/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>25/62</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:1963:17">EU:C:1963:17</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>, str. 106).</P></NOTE>, izključitev tretjih držav iz sodnega varstva, zagotovljenega s tem členom, pa bi bila v nasprotju z njegovim ciljem.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0085"><NO.P>85.</NO.P><TXT>Poleg tega sta spoštovanje pravne države in načela učinkovitega sodnega varstva<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0069"><P>Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic (sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20191105">5. novembra 2019</DATE>, <NAME.CASE>ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi</NAME.CASE>, <NO.CASE>C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2019:923">EU:C:2019:923</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0055">55</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). To varstvo je s členom 263, četrti odstavek, PDEU zagotovljeno neprivilegiranim strankam v sporu.</P></NOTE> tudi v prid odločitvi, da je pritožnica pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU. Kot med drugim izhaja iz člena 2 PEU, je pravna država ena od temeljnih vrednot EU. Poleg tega je treba navesti, da čeprav se s členom 47 Listine ne more podeliti pristojnost Sodišču, ta določba, ki pomeni potrditev načela učinkovitega sodnega varstva, v prvem odstavku postavlja zahtevo, da mora imeti <HT TYPE="ITALIC">vsakdo</HT>, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Obstoj učinkovitega sodnega nadzora, namenjenega zagotovitvi spoštovanja določb prava Unije, pa je bistvo pravne države.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0070"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20170328">28. marca 2017</DATE>, <NAME.CASE>Rosneft</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑72/15</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2017:236">EU:C:2017:236</NO.ECLI>, točki <REF.NP.ECR REF="NP0072">72</REF.NP.ECR> in <REF.NP.ECR REF="NP0073">73</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0086"><NO.P>86.</NO.P><TXT>V nasprotju s trditvami nekaterih strank, zlasti Sveta, ne menim, da bi priznanje tretje države kot pravne osebe za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU EU postavilo v slabši položaj v primerjavi z njenimi mednarodnimi partnerji ter jo zato omejilo pri izvajanju njenih notranjih politik in mednarodnih odnosov. V tem smislu Svet poudarja, da to pomeni neobstoj vzajemnega dostopa do sodišč tretjih držav, ki ne dovoljujejo izpodbijanja suverenih odločitev glede njihove politike na področju mednarodnih odnosov, trgovine ali gospodarstva.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0087"><NO.P>87.</NO.P><TXT>Vprašanje prakse države v mednarodnem pravu sem že obravnaval, zato menim, da bojazni Sveta glede neobstoja vzajemnosti v tem pogledu niso utemeljene. Vsekakor so sodstvo, pravičnost in učinkovito sodno varstvo zaščitni znaki demokratične tradicije, ki je osnovna in bistvena lastnost 27 držav članic in Evropske unije. Tudi če bi držalo, da so sodišča Venezuele (ali katere koli druge tretje države) dejansko zaprta za tožbe, ki jih vloži Unija ali njene posamezne države članice, bi bilo to v domeni te države. To pa ne bi vplivalo na obveznosti Unije, da ohrani najvišje demokratične standarde, spoštovanje pravne države in razsodbe neodvisne sodne oblasti. Iz tega sledi, da spoštovanje pravne države in načelo učinkovitega sodnega varstva ne temelji na pojmu vzajemnosti ter ju ni mogoče zamenjati ali ogroziti v diplomatskih izmenjavah oziroma ne moreta biti predmet vzajemnih pogodbenih obveznosti.</TXT></NP.ECR><?PAGE NO="21"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0088"><NO.P>88.</NO.P><TXT>Dodal bi le to – v nasprotju s trditvami Sveta – da se lahko dejstvo, da tretja država <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0069" REF.END="QE0069"/>nasprotuje določbam internega akta EU, s katerim se izvaja politična odločitev Sveta, da zmanjša obseg gospodarskih odnosov z njo<QUOT.END REF.START="QS0069" CODE="201C" ID="QE0069"/>, razume le kot navedba dejstva. Vendar to dejstvo ni pomembno za pravno vprašanje, ali ima pritožnica pravico do nadaljevanja postopka.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0089"><NO.P>89.</NO.P><TXT>Poleg tega s priznanjem tretje države kot pravne osebe v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU ta država ni oproščena obveznosti, da izpolni druga upoštevna merila, s katerimi je urejeno vprašanje procesnega upravičenja. Nazadnje, omogočanje tretji državi, da dostopa do sodišč EU v skladu s temi pogoji, EU še zdaleč ne postavlja v slabši notranji ali zunanji položaj, ampak se s tem zagotavlja spoštovanje pravne države.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0090"><NO.P>90.</NO.P><TXT>Iz vseh teh razlogov menim, da je treba pritožnico ne glede na njen status tretje države šteti za pravno osebo v skladu s členom 263 PDEU.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ></GR.SEQ></GR.SEQ></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="2"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">B.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Neposredno nanašanje</HT></TXT></NP></TI></TITLE><GR.SEQ LEVEL="3"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">1.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Trditve strank</HT></HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0091"><NO.P>91.</NO.P><TXT>V podporo pritožbi pritožnica navaja le en pritožbeni razlog, v katerem trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo merilo neposrednega nanašanja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU glede na sodbo Almaz-Antey.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0092"><NO.P>92.</NO.P><TXT>Pritožnica trdi, da se je pri presoji, ali se izpodbijane določbe neposredno nanašajo nanjo, Splošno sodišče napačno oprlo na sodno prakso iz sodbe Almaz-Antey, katere upoštevnost za obravnavano zadevo je težko razvidna. Trdi, da se obravnavana zadeva, ki je prva te vrste v sodni praksi EU, nasprotno, nanaša na tožbo, ki jo je vložila vlada tretje države, na katero se izrecno nanašajo omejevalni ukrepi. Splošno sodišče je popolnoma zanemarilo to pomembno lastnost obravnavane zadeve, zaradi katere se razlikuje od obstoječe sodne prakse sodišč EU. V zvezi s tem pritožnica opozarja, da je pri presoji novih vprašanj glede dopustnosti ničnostne tožbe to Sodišče poudarilo pomen <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0070" REF.END="QE0070"/>izogibanj[a] pretiranemu formalizmu, ki bi onemogočil vsako možnost vložitve ničnostne tožbe, čeprav so za zadevno organizacijo veljali omejevalni ukrepi Skupnosti<QUOT.END REF.START="QS0070" CODE="201C" ID="QE0070"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0071"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070118">18. januarja 2007</DATE>, <NAME.CASE>PKK in KNK/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑229/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:32">EU:C:2007:32</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0114">114</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Pritožnica trdi, da se vprašanje, ali je ravnala kot gospodarski subjekt, ki je dejaven na zadevnih trgih, ne sme šteti za vodilno merilo za odločitev, ali se izpodbijane določbe neposredno nanašajo nanjo, saj se s členom 263, četrti odstavek, PDEU to ne zahteva. Po mnenju pritožnice je namen izpodbijanih določb, da se ji prepreči nakup proizvodov in storitev. Zato se izpodbijane določbe zaradi svoje narave in vsebine neposredno nanašajo na pritožnico tako s pravnega kot tudi dejanskega vidika.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0093"><NO.P>93.</NO.P><TXT>Pritožnica trdi tudi, da to, da ni navedena v zadevni prilogi k Uredbi 2017/2063 podobno kot tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey, ni pomembno, saj je pritožnica posebej navedena v izpodbijanih določbah. S prepovedjo izvoza nekaterih izdelkov in storitev v Venezuelo imajo izpodbijane določbe zaradi svoje vsebine pomembne neposredne dejanske in pravne učinke na pritožnico. Pritožnica meni, da dejstva, da dejavnost vlade tretje države ni <HT TYPE="ITALIC">povsem komercialna dejavnost</HT>, ni mogoče zanikati. Vendar to dejstvo ne izključuje tega, da pritožnica na določenem trgu lahko deluje tudi kot gospodarski subjekt. Zato okoliščina, navedena v točki 37 izpodbijane sodbe, ne zadostuje za ugotovitev, da se izpodbijane določbe ne nanašajo neposredno na tak subjekt. Pritožnica trdi, da je pri kupovanju proizvodov in opreme, navedenih<?PAGE NO="22"?> v izpodbijanih določbah, opravljala povsem komercialno dejavnost, ker je delovala kot zasebni subjekt na upoštevnem trgu. Iz tega v nasprotju z izpodbijano sodbo sledi, da je pritožnica delovala kot gospodarski subjekt.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0094"><NO.P>94.</NO.P><TXT>Pritožnica meni, da se ji z izpodbijanimi določbami preprečuje (i) prodaja ali dobava orožja, vojaške opreme ali katere koli druge opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, in opreme, tehnologije ali programske opreme za spremljanje, ter (ii) pridobitev finančnih, tehničnih ali drugih storitev, povezanih z zgoraj navedeno opremo in tehnologijo. Zato je jasno, da imajo izpodbijane določbe, ker vplivajo na obstoječe gospodarske odnose pritožnice z vsemi upoštevnimi subjekti v Evropski uniji, pomemben dejanski učinek nanjo. Tak učinek je poleg tega vse prej kot posreden. Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sodno prakso, navedeno v točki 46 izpodbijane sodbe, in zato ni upoštevalo povsem jasnih okoliščin, da imajo izpodbijane določbe neposredne dejanske učinke na položaj pritožnice.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0095"><NO.P>95.</NO.P><TXT>Svet trdi, da se navedbe pritožnice v zvezi s tremi deli njenega edinega pritožbenega razloga deloma prekrivajo. Svet v bistvu meni, da se vsi trije deli nanašajo na isto vprašanje, in sicer ali je Splošno sodišče napačno razlagalo pravo s tem, da je ugotovilo, da se izpodbijane določbe Uredbe 2017/2063 ne nanašajo neposredno na pritožnico v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ne zatrjuje se, da so bile kršene druge posebne določbe ali načela prava Unije. Svet meni, da je treba pritožbo v delu, v katerem pritožnica želi doseči zgolj ponovno preučitev dokazov, predloženih pred Splošnim sodiščem, zavreči, ker presega predmet pritožbe, ki mora biti v skladu s členom 58 Statuta Sodišča omejena na pravna vprašanja.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0096"><NO.P>96.</NO.P><TXT>Svet meni, da je obravnavana pritožba deloma nedopustna in tudi neutemeljena ter bi jo bilo zato treba zavreči.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0097"><NO.P>97.</NO.P><TXT>Svet meni, da pritožnica ne navaja nobene posebne določbe ali načela prava Unije, na podlagi katerega bi moralo Splošno sodišče pojem neposrednega nanašanja razširiti zunaj okvira, ki je trenutno ustaljen v sodni praksi sodišč EU. Opozarja, da je sodba z dne <DATE ISO="20070118">18. januarja 2007</DATE>, PKK in KNK/Svet,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0072"><P><REF.DOC.ECR><NO.CASE>C‑229/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:32">EU:C:2007:32</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>.</P></NOTE> popolnoma neupoštevna za obravnavano zadevo. V tej sodbi je Sodišče prilagodilo postopkovna pravila, ki urejajo dopustnost ničnostne tožbe, tako da je procesno upravičenje razširilo na organizacije brez pravne osebnosti. Po mnenju Sveta <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0071" REF.END="QE0071"/>v obravnavani zadevi namreč ni nobenega dvoma glede pravne osebnosti, saj je nesporno, da je pritožnica pravna oseba in ima zato načeloma dostop do sodišč EU, pri čemer pa morajo biti izpolnjeni splošni pogoji dopustnosti, ki pa po mnenju Sveta v tem primeru niso izpolnjeni<QUOT.END REF.START="QS0071" CODE="201C" ID="QE0071"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0073"><P>Omenil bi, da je ta izjava v nasprotju s poznejšim odgovorom Sveta na vprašanje Sodišča. Vendar bi pripomnil, da je Svet v ugovoru nedopustnosti pred Splošnim sodiščem trdil, da pritožnica ni fizična ali pravna oseba za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0098"><NO.P>98.</NO.P><TXT>Glede vprašanja, ali se izpodbijane določbe neposredno nanašajo na položaj pritožnice, je Splošno sodišče odločilo v skladu z ustaljeno sodno prakso, to je <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0072" REF.END="QE0072"/>konkretno v vsakem posameznem primeru glede na vsebino urejanja konkretnega spornega pravnega akta Unije<QUOT.END REF.START="QS0072" CODE="201C" ID="QE0072"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0074"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20180913">13. septembra 2018</DATE>, <NAME.CASE>Gazprom Neft/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑735/14 in T‑799/14</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2018:548">EU:T:2018:548</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0097">97</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> V nasprotju z navedbami pritožnice zato Splošnemu sodišču v skladu s pravom Unije ni bilo treba presoditi celotnega namena zadevnih omejevalnih ukrepov, da bi odločilo, ali se izpodbijane določbe neposredno nanašajo na pritožnico. Če bi se namen ukrepa uporabljal kot merilo za presojo, ali se akt prava Unije neposredno nanaša na pravni ali dejanski položaj tretje države, bi bilo to v nasprotju z ustaljeno sodno prakso sodišč EU, s takim pristopom pa bi se tudi razširila kategorija potencialnih tožečih strank, tako da bi vključevala katero koli tretjo državo, v zvezi s katero se EU v okviru zunanje politike odloči, da deloma ali popolnoma prekine ali omeji<?PAGE NO="23"?> gospodarske in finančne odnose. Poleg tega je treba navesti, da medtem ko bi bili lahko osebe, subjekti ali organi v teh tretjih državah, vključno s tistimi, za katere se lahko šteje, da so pojavne oblike države, omejeni pri nakupu opreme, ki je predmet izvoznih omejitev s trga EU, je jasno, da te njihove omejitve nimajo neposrednega učinka na pravni položaj tretje države kot države v vlogi <HT TYPE="ITALIC">iure imperii</HT>, to je v vlogi, v kateri bi po mnenju pritožnice morala imeti procesno upravičenje.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0099"><NO.P>99.</NO.P><TXT>Svet meni, da v nasprotju s trditvami pritožnice Splošno sodišče ni menilo, da se izpodbijane določbe niso neposredno nanašale na pritožnico zgolj na podlagi tega, da v njih ni zadostno navedena. Splošno sodišče je do ugotovitve prišlo na podlagi več upoštevnih elementov, obravnavanih skupaj, ki so bili ustrezno utemeljeni in podprti z ustrezno sodno prakso v točkah od 35 do 48 izpodbijane sodbe. Poleg tega je zlasti glede navedb pritožnice v izpodbijanih določbah jasno, da se te določbe na pritožnico ne nanašajo neposredno. Vsebujejo le prepoved za gospodarske subjekte EU, da bi gospodarsko ali finančno sodelovali s fizičnimi ali pravnimi osebami, subjekti ali organi (ki so ustanovljeni ali delujejo) na ozemlju Venezuele. Neposredno je obravnavana posebna uporaba nekatere opreme s strani teh oseb ali subjektov na ozemlju Venezuele, <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0073" REF.END="QE0073"/>[z]aradi nadaljnjega nasilja, pretirane uporabe sile in kršitev ali zlorab človekovih pravic<QUOT.END REF.START="QS0073" CODE="201C" ID="QE0073"/>.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0100"><NO.P>100.</NO.P><TXT>Svet meni, da je Splošno sodišče v nasprotju s trditvijo pritožnice (v okviru prvega tožbenega razloga) v celoti upoštevalo posebni položaj države in preučilo, ali ga je mogoče primerjati z gospodarskim subjektom na določenem trgu v smislu sodne prakse sodišč EU. Ugotovilo je, da to ni mogoče, saj države, ki deluje v vlogi <HT TYPE="ITALIC">iure imperii</HT>, ni mogoče primerjati z zasebnim ali javnim subjektom, katerega obstoj je omejen z njegovim namenom (zadevna komercialna dejavnost). Pritožnica ne pojasni, zakaj meni, da je s to ugotovitvijo Splošno sodišče napačno uporabilo pravo. Njena trditev, da lahko država deluje kot gospodarski subjekt na določenem trgu, glede na analizo Splošnega sodišča ni upoštevna. Temeljni razlog za uvedbo pogoja neposrednega nanašanja za subjekte, ki niso države, je vpliv, ki bi ga omejevalni ukrepi lahko imeli na njihovo gospodarsko dejavnost. Tega vpliva ni mogoče dokazati v zvezi z državo, glede na <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0074" REF.END="QE0074"/>izjemno široke pristojnosti<QUOT.END REF.START="QS0074" CODE="201C" ID="QE0074"/> in raznolika področja dejavnosti, ki so značilna za državo.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0101"><NO.P>101.</NO.P><TXT>Svet meni, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da pritožnica – ki ni poimensko navedena v ukrepih in ni dokazala, da je bila dejavna na trgu, na katerega so vplivale izvozne omejitve – ni izpolnila zahtev iz sodne prakse, in sicer iz razlogov, navedenih v točkah od 37 do 40 izpodbijane sodbe, in je zato moralo pritožnici odreči procesno upravičenje. Glede trditev pritožnice, da bi moralo Splošno sodišče priznati dejanske učinke ukrepov ne glede na okoliščine, v katerih bi bili ti učinki zadostni za priznanje procesnega upravičenja v ustaljeni sodni praksi, pritožnica dejansko Sodišču predlaga, naj uvede novo pravilo, v skladu s katerim bi bilo procesno upravičenje samodejno podeljeno tretjim državam, ki bi želele izpodbijati gospodarske ukrepe, ki jih EU sprejme v okviru svoje zunanje politike. Povedano drugače, zdi se, da pritožnica vztraja pri uvedbi novega pravila, s katerim bi bilo procesno upravičenje samodejno podeljeno tretjim državam, tako da bi jim bilo dovoljeno izpodbijati ukrepe, s katerimi se izvajajo odločbe, sprejete za uresničevanje legitimnih ciljev zunanjega delovanja Unije na podlagi člena 21 PEU, vključno z delno ali popolno prekinitvijo ali omejitvijo gospodarskih ali finančnih odnosov z eno ali več tretjimi državami (člen 215(1) PDEU).</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0102"><NO.P>102.</NO.P><TXT>Svet trdi, da bi bilo to v nasprotju s sistemom sodnega varstva iz Pogodb, ki je bil zasnovan za zagotovitev varstva pravic, podeljenih s pravom Unije. Suverene tretje države v skladu s Pogodbama EU nimajo posebnih pravic do enakega obravnavanja ali do svobodnega in brezpogojnega trgovanja z gospodarskimi subjekti v EU. Zato po definiciji ne morejo uspešno trditi, da ukrep EU vpliva na njihov pravni položaj, zaradi česar so potencialno različno<?PAGE NO="24"?> obravnavane (običajno le v omejenih sektorjih njihove dejavnosti), morda tudi v primerjavi z drugimi tretjimi državami, s katerimi se EU ne odloči omejiti ali prekiniti gospodarskih odnosov. Poleg tega je treba navesti, da če se taka pravna pot na novo ustvari, bi bila EU v slabšem položaju v primerjavi z mednarodnimi partnerji, katerih suverenih odločitev glede gospodarske politike ni mogoče izpodbijati pred njihovimi sodišči, ter neupravičeno omejena pri izvajanju svojih politik in mednarodnih odnosov. To zlasti velja v okviru tega postopka, v katerem tretja država nasprotuje določbam internega akta EU, s katerim se izvaja politična odločitev Sveta, da zmanjša obseg gospodarskih odnosov s to državo.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="3"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">2.</HT></HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Analiza</HT></HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0103"><NO.P>103.</NO.P><TXT>S pogojem, da se mora odločba, ki je predmet tožbe, neposredno nanašati na fizično ali pravno osebo, kot je določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, se zahteva izpolnitev dveh kumulativnih meril, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so odgovorni za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji na pravilih EU brez uporabe drugih vmesnih pravil.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0075"><P>Sklep z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20160310">10. marca 2016</DATE>, <NAME.CASE>SolarWorld/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑142/15 P</NO.CASE>, neobjavljen, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2016:163">EU:C:2016:163</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0022">22</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). Glej tudi sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20090910">10. septembra 2009</DATE>, <NAME.CASE>Komisija/Ente per le Ville vesuviane in Ente per le Ville vesuviane/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑445/07 P in C‑455/07 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2009:529">EU:C:2009:529</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0045">45</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR> in navedena sodna praksa).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0104"><NO.P>104.</NO.P><TXT>Zato je treba preučiti, ali je Splošno sodišče pravilno uporabilo merila, upoštevna v obravnavani zadevi.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0105"><NO.P>105.</NO.P><TXT>Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je Splošno sodišče preučilo prvo od dveh kumulativnih meril in dejansko ugotovilo, da izpodbijane določbe niso imele neposrednega učinka na pravni položaj pritožnice. Splošno sodišče je v točki 30 izpodbijane sodbe po mojem mnenju pravilno navedlo, da je treba za ugotovitev, ali ima določen ukrep pravne učinke, preučiti zlasti njegov predmet, vsebino in temelj ter dejanske in pravne okoliščine, v katerih je bil sprejet.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0076"><P>Medtem ko se sodna praksa, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 30 izpodbijane sodbe, nanaša na to, ali je zoper ukrep mogoče vložiti tožbo in ima zato pravne učinke (v abstraktnem smislu), menim, da se lahko predlagani pragmatični pristop uporabi tudi za presojo, ali ima ukrep neposreden učinek na pravni položaj katere koli fizične ali pravne osebe. Za primer takega pragmatičnega pristopa pri presoji vprašanja neposrednega nanašanja glej sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19980505">5. maja 1998</DATE>, <NAME.CASE>Glencore Grain/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑404/96 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:1998:196">EU:C:1998:196</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>, točke od 38 do 54), v kateri je Sodišče zavrnilo povsem teoretične domneve ali trditve, ki bi nasprotovale neposrednemu nanašanju.</P></NOTE> To stališče, s katerim se zagovarja celosten in pragmatičen pristop k presoji učinkov ukrepa ter daje prednost vsebini pred obliko, bi bilo treba uporabiti pri preučevanju učinkov ukrepa na pravni položaj fizične ali pravne osebe. Glede na novost obravnavane zadeve, v kateri tretja država prvič predlaga razglasitev ničnosti omejevalnih ukrepov, je tak pristop še posebej upravičen in je v skladu z duhom točke 114 sodbe <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>PKK in KNK/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑229/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:32">EU:C:2007:32</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), v kateri je Sodišče zagovarjalo <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0075" REF.END="QE0075"/><HT TYPE="ITALIC">izogibanje pretiranemu formalizmu</HT>, ki bi onemogočil vsako možnost vložitve ničnostne tožbe, čeprav so za zadevno organizacijo veljali omejevalni ukrepi […]<QUOT.END REF.START="QS0075" CODE="201C" ID="QE0075"/>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0077"><P>Moj poudarek. Kot navaja Svet, se zaradi dejstva, da se je sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20070118">18. januarja 2007</DATE>, <NAME.CASE>PKK in KNK/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑229/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:32">EU:C:2007:32</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>), nanašala konkretno na vprašanje procesnega upravičenja organizacije brez pravne osebnosti, nikakor ne zmanjša potreba po izogibanju pretiranemu formalizmu v drugih zadevah.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0106"><NO.P>106.</NO.P><TXT>Glavno razlogovanje Splošnega sodišča glede neposrednega nanašanja je v točkah od 31 do 33 izpodbijane sodbe.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0078"><P>V naslednjih točkah so po mojem mnenju le dodatne utemeljitve za odločitev Splošnega sodišča, da se izpodbijane določbe ne nanašajo neposredno na pritožnico.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><?PAGE NO="25"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0107"><NO.P>107.</NO.P><TXT>V točki 31 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da izpodbijane določbe zajemajo, prvič, prepoved prodaje ali dobave orožja, vojaške opreme ali vsake druge opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, ter opreme, tehnologije ali programske opreme za spremljanje vsem fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli in, drugič, prepoved zagotavljanja finančnih, tehničnih ali drugih storitev, povezanih s to opremo in tehnologijo, navedenim fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0108"><NO.P>108.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je navedlo, da člen 20 Uredbe 2017/2063 uporabo navedenih prepovedi iz izpodbijanih določb omejuje na ozemlje Unije, fizične osebe, ki so državljani ene od držav članic, in pravne osebe, ki so ustanovljene v skladu s pravom ene od njih, pa tudi pravne osebe, subjekte in organe v zvezi s katerim koli poslom, opravljenim v celoti ali delno znotraj Unije, ter da izpodbijane določbe ne določajo nobene prepovedi za pritožnico. Tako lahko po mnenju Splošnega sodišča izpodbijane določbe na pritožnico vplivajo kvečjemu posredno, ker bi bili lahko zaradi prepovedi, ki veljajo za fizične osebe, ki so državljani ene od držav članic, in pravne osebe, ustanovljene po pravu ene od držav članic, omejeni viri, pri katerih bi se lahko pritožnica oskrbela z zadevnimi proizvodi in storitvami.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0079"><P>Razlikovanje med neposrednimi in posrednimi učinki na pravni položaj osebe je bilo na primer omenjeno v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20080313">13. marca 2008</DATE>, <NAME.CASE>Komisija/Infront WM</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑125/06 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2008:159">EU:C:2008:159</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi <REF.DOC.ECR><NAME.CASE>Komisija/Infront WM</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑125/06 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2007:611">EU:C:2007:611</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>). V tej zadevi je Sodišče menilo, da je imela odločba, s katero so bile uvedene nove omejitve pravic osebe, ki niso obstajale, ko je ta oseba pridobila te pravice, in zaradi katerih je bilo uveljavljanje teh pravic oteženo, neposreden učinek na pravni položaj te osebe.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0109"><NO.P>109.</NO.P><TXT>Sam pa ne morem mimo tega, da si ne bi mislil – sicer z vsem spoštovanjem – da je presoja Splošnega sodišča glede učinkov izpodbijanih določb na pravni položaj pritožnice zelo umetna in neupravičeno formalistična. Prav tako moram omeniti, da je analiza Splošnega sodišča preprosto v nasprotju z resničnostjo zadevnih omejevalnih ukrepov. Ti ukrepi so bili posebej usmerjeni proti pritožnici in zasnovani tako, da bi vplivali nanjo. To trdim iz naslednjih razlogov.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0110"><NO.P>110.</NO.P><TXT>Prvič, zlasti iz členov 6 in 7 Uredbe 2017/2063 je razvidno, da navedba <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0076" REF.END="QE0076"/>vsem fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom v Venezueli ali za uporabo v Venezueli<QUOT.END REF.START="QS0076" CODE="201C" ID="QE0076"/> v izpodbijanih določbah <HT TYPE="ITALIC">vključuje</HT> venezuelsko vlado, javne organe, gospodarske združbe in agencije ali osebe oziroma subjekte, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih. Konkretna opredelitev pritožnice in usmerjenost proti njej v izpodbijanih določbah sta očitni zaradi dejstva, da <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0077" REF.END="QE0077"/>venezuelske vlade, javnih organov, gospodarskih združb in agencij ali oseb oziroma subjektov, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih<QUOT.END REF.START="QS0077" CODE="201C" ID="QE0077"/> sicer ne bi bilo treba izrecno izključiti ali jih navesti v členu 6(2) in členu 7(1)(c) Uredbe 2017/2063.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0080"><P>Dejstvo, da se izpodbijane določbe ne nanašajo le na fizične ali pravne osebe, subjekte ali organe v Venezueli, <HT TYPE="ITALIC">ampak</HT> so tudi posebej usmerjene v pritožnico ter natančno določajo njo in njene pojavne oblike, ni presenetljivo, saj iz uvodnih izjav 1, 2 in 3 Uredbe 2017/2063 izhaja, da je bila ta uredba sprejeta zaradi slabljenja demokracije, pravne države in človekovih pravic v Venezueli ter potrebe po obravnavanju med drugim notranje represije, hudih kršitev oziroma zlorab človekovih pravic ter represije civilne družbe ali demokratične opozicije. Glede tega tako kot Svet menim, da namen ukrepa <HT TYPE="ITALIC">sam po sebi</HT> ne bi zadostoval za presojo, ali ima akt EU neposreden učinek na pravni položaj tretje države. Kar je po mojem mnenju še posebej pomembno, so pojmi in vsebina zadevnih ukrepov, ki v tem primeru izrecno opredeljujejo pritožnico in so usmerjeni proti njej.</P></NOTE> Prepovedi iz izpodbijanih določb zato konkretno opredeljujejo pritožnico ter so usmerjene proti njej in proti različnim pojavnim oblikam te države.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0081"><P>Tudi Svet priznava, da bi lahko bile pojavne oblike pritožnice kot države omejene pri nakupu opreme, ki je predmet zadevnih omejitev.</P></NOTE> Med drugim se z njimi želi doseči tudi, da pritožnica (in različne pojavne oblike te države<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0082"><P>Splošneje, tako kot vse druge fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi v Venezueli. Po mojem mnenju bodo izpodbijane določbe, ker kateri koli fizični ali pravni osebi, subjektom ali organom v Venezueli, razen pritožnici, omejujejo možnost nakupa nekaterih proizvodov in storitev, <HT TYPE="ITALIC">posredno vplivale</HT> tudi na pravni položaj pritožnice.</P></NOTE>) od nobene osebe, določene v členu 20 Uredbe 2017/2063, ne pridobi nekaterih določenih proizvodov in storitev.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0083"><P>Zato menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v točki 43 izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da se z zadevnimi ukrepi kvečjemu posredno omejujejo možnosti pritožnice.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><?PAGE NO="26"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0111"><NO.P>111.</NO.P><TXT>Glede na to, da prepovedi iz izpodbijanih določb pritožnici preprečujejo, da bi se oskrbela z navedenimi proizvodi in storitvami od katere koli osebe, določene v členu 20 Uredbe 2017/2063, je – sicer z vsem spoštovanjem – preprosto umetno in formalistično trditi, da prepoved prodaje in dobave proizvodov in storitev pritožnici, ki je konkretno opredeljena in proti kateri so te prepovedi usmerjene, ne vpliva neposredno in posamično na njen pravni položaj.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0084"><P>Tak umeten pristop, ki je tudi v točki 43 izpodbijane sodbe, s katerim Splošno sodišče trdi, da z izpodbijanimi določbami pritožnici ni neposredno prepovedan nakup in uvoz zadevne opreme ter pridobitev zadevnih storitev, bi pomenil zanikanje dejstva, na primer, da je pravica do prejemanja storitev posledica pravice opravljanja storitev in da hkrati obstajata obe pravici. Glej na primer sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="19840131">31. januarja 1984</DATE>, <NAME.CASE>Luisi in Carbone</NAME.CASE> (<NO.CASE>286/82 in 26/83</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:1984:35">EU:C:1984:35</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0016">16</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), ter z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20100701">1. julija 2010</DATE>, <NAME.CASE>Dijkman in Dijkman-Lavaleije</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑233/09</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2010:397">EU:C:2010:397</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0024">24</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Na podlagi tega je mogoče še ugotoviti, da ti ukrepi očitno vplivajo na ugled Venezuele kot članice skupnosti narodov: kažejo na to in je tudi mišljeno tako – morda utemeljeno – da je predanost Venezuele demokratičnim vrednotam in tradicijam neiskrena ter da to državo čaka še veliko dela, preden bo pridobila polno zaupanje Evropske unije in njenih držav članic v zvezi z ohranjanjem teh vrednot.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0112"><NO.P>112.</NO.P><TXT>Drugič, medtem ko je Splošno sodišče pravilno opredelilo področje uporabe <HT TYPE="ITALIC">ratione loci</HT> in <HT TYPE="ITALIC">ratione personae</HT> prepovedi iz izpodbijanih določb v skladu s členom 20 Uredbe 2017/2063, pa dejstvo, da so te prepovedi omejene na ozemlje Unije in da z izpodbijanimi določbami niso določene prepovedi za pritožnico kot tako, ne pomeni, da izpodbijane določbe nimajo neposrednega učinka na pravni položaj pritožnice.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0113"><NO.P>113.</NO.P><TXT>V členu 20 Uredbe 2017/2063 je dejansko le naveden – tako geografski kot tudi osebni – obseg pristojnosti ali jurisdikcije zakonodajalca EU v zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi te uredbe. Zato dejstvo, da se Uredba 2017/2063 ne <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0078" REF.END="QE0078"/><HT TYPE="ITALIC">nanaša</HT><QUOT.END REF.START="QS0078" CODE="201C" ID="QE0078"/><NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0085"><P>Moj poudarek. Glej jezik, uporabljen v členu 20 Uredbe 2017/2063.</P></NOTE> na pritožnico, ker ta očitno ne spada pod neposredno pristojnost zakonodajalca EU, ne pomeni nujno, da omejevalni ukrepi, ki veljajo na primer le znotraj ozemlja Unije in so zavezujoči za državljane države članice, nimajo neposrednega učinka na pravni položaj pritožnice.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0086"><P>Glej po analogiji sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20080903">3. septembra 2008</DATE>, <NAME.CASE>Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑402/05 P in C‑415/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2008:461">EU:C:2008:461</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>, točke od 241 do 247), in z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20180913">13. septembra 2018</DATE>, <NAME.CASE>Rosneft in drugi/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑715/14</NO.CASE>, neobjavljena, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2018:544">EU:T:2018:544</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0068">68</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>). Tako kljub temu, da se lahko omejevalni ukrepi splošno uporabljajo in lahko določajo obveznosti za osebe in subjekte, določene abstraktno, to ne pomeni, da se ti ukrepi ne nanašajo neposredno in posamično na fizične ali pravne osebe, imenovane v teh ukrepih, v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.</P></NOTE> Vsak drugačen zaključek bi pomenil, da nobena fizična ali pravna oseba, ki je zunaj ozemlja Unije in nima državljanstva države članice ali ni registrirana ali ustanovljena v skladu z zakonodajo države članice, ki je na primer navedena v prilogah IV in V k Uredbi 2017/2063 in katere sredstva in gospodarski viri so bili zamrznjeni v skladu s členom 8 te uredbe ali enakovrednim omejevalnim ukrepom, ne bi imela procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe zoper te ukrepe.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0087"><P>Omenil bi tudi, da je Svet v ugovoru dopustnosti pred Splošnim sodiščem trdil, da ob upoštevanju besedila člena 20 Uredbe 2017/2063 ta uredba nima zavezujočega pravnega učinka za pritožnico ali na njenem ozemlju ter je omejena na ozemlje držav članic in osebe, ki spadajo v pristojnost teh držav. Po mojem mnenju je ta ločen ugovor nedopustnosti neločljivo povezan z vprašanjem neposrednega nanašanja.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0114"><NO.P>114.</NO.P><TXT>Sodišče pa je večkrat navedlo, da ob upoštevanju pomembnih negativnih učinkov na svoboščine in temeljne pravice zadevne osebe ali subjekta vsak vpis na seznam oseb ali subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ne glede na to, ali temelji na členu 215 PDEU ali členu 291(2) PDEU, tej osebi ali subjektu zaradi sprejetja posamične odločbe zoper njega omogoča dostop do sodišča Unije v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0088"><P>Sodba z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20160301">1. marca 2016</DATE>, <NAME.CASE>National Iranian Oil Company/Svet</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑440/14 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2016:128">EU:C:2016:128</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0044">44</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR> in navedena sodna praksa).</P></NOTE></TXT></NP.ECR><?PAGE NO="27"?><NP.ECR IDENTIFIER="NP0115"><NO.P>115.</NO.P><TXT>V tem smislu bi poudaril, da vključitev oseb ali subjektov, ki so predmet omejevalnih ukrepov, na seznam povzroči, da se ukrepi na te osebe ali subjekte <HT TYPE="ITALIC">nanašajo tako neposredno kot tudi posamično</HT>.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0089"><P>Glej v tem smislu sodbo z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20050921">21. septembra 2005</DATE>, <NAME.CASE>Yusuf in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>T‑306/01</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:T:2005:331">EU:T:2005:331</NO.ECLI></REF.DOC.ECR>, točke od 184 do 188), ki je bila potrjena s sodbo Sodišča z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20080903">3. septembra 2008</DATE>, <NAME.CASE>Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑402/05 in C‑415/05 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2008:461">EU:C:2008:461</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0241">241</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>).</P></NOTE> Poleg tega je treba navesti, da čeprav bi lahko imela zamrznitev sredstev ali gospodarskih virov osebe morda (<HT TYPE="ITALIC">quod non</HT>) večji učinek na pravni položaj te osebe kot prepoved prodaje nekaterih proizvodov ali zagotavljanje nekaterih storitev tej osebi,<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0090"><P>Glej v zvezi s tem sodbi z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20130528">28. maja 2013</DATE>, <NAME.CASE>Abdulrahim/Svet in Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑239/12 P</NO.CASE>, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2013:331">EU:C:2013:331</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0070">70</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR>), in z dne <REF.DOC.ECR><DATE ISO="20130606">6. junija 2013</DATE>, <NAME.CASE>Ayadi/Komisija</NAME.CASE> (<NO.CASE>C‑183/12 P</NO.CASE>, neobjavljena, <NO.ECLI ECLI="ECLI:EU:C:2013:369">EU:C:2013:369</NO.ECLI>, točka <REF.NP.ECR REF="NP0068">68</REF.NP.ECR></REF.DOC.ECR> in navedena sodna praksa).</P></NOTE> je kljub temu osupljivo, da je Splošno sodišče v sodbi Almaz-Antey menilo, da je imela taka prepoved neposreden učinek<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0091"><P>Glede vprašanja posamičnega nanašanja, ki je bilo tudi ugotovljeno, glej točke od 68 do 72 sodbe Almaz-Antey.</P></NOTE> na pravni položaj tožeče stranke v tej zadevi.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0092"><P>Glede tega ni mogoče pomembno razlikovati za namene presoje procesnega upravičenja in zlasti obstoja neposrednega nanašanja zgolj na podlagi intenzivnosti učinka ukrepa na pravni položaj osebe. Po mojem mnenju zadostuje, da je ta učinek neposreden in ga je mogoče dejansko ugotoviti.</P></NOTE> Splošno sodišče je zato v sodbi Almaz-Antey menilo, da so imele ustrezne določbe te odločbe glede na to, da so bili z zadevnim omejevalnim ukrepom v tej zadevi prepovedani, prvič, neposredna ali posredna prodaja, dobava, prenos ali izvoz blaga in tehnologije z dvojno rabo vsem osebam, subjektom ali organom v Rusiji, kot so navedeni v Prilogi IV k tej odločbi, s strani državljanov držav članic ali z ozemelj držav članic in, drugič, zagotavljanje tehnične pomoči, posredniških storitev, financiranja ali finančne pomoči, povezane z navedenim blagom in tehnologijo, vsem osebam, subjektom ali organom v Rusiji, kot so navedeni v Prilogi IV, neposreden učinek na pravni položaj tožeče stranke, ki je bila poimensko navedena v Prilogi IV k zadevni odločbi.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0093"><P>Glej točki 63 in 64 sodbe Almaz-Antey, ki se nanašata konkretno na vprašanje neposrednega nanašanja.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0116"><NO.P>116.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je tako v sodbi Almaz-Antey zavrnilo trditev Sveta, da v tej zadevi ni bilo učinka na pravni položaj tožeče stranke, saj zadevna določba navedenim subjektom ni prepovedovala izvajanja nekaterih dejavnosti, temveč je prepovedovala prodajo blaga in tehnologije z dvojno rabo tem subjektom s strani fizičnih in pravnih oseb, ki spadajo v pristojnost EU.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0094"><P>Glej točko 65 sodbe Almaz-Antey, v kateri je Splošno sodišče trdilo, da morajo <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0079" REF.END="QE0079"/>[n]avedene ukrepe […] uporabiti institucije s sedežem v Uniji, saj se akti, ki jih sprejmejo institucije Unije, načeloma ne uporabljajo zunaj ozemlja Unije. To pa ne pomeni, da se omejevalni ukrepi, ki se uporabljajo proti subjektom, na katere se nanašajo upoštevne določbe [Sklepa Sveta 2014/512/SZVP z dne <DATE ISO="20140731">31. julija 2014</DATE> o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (<REF.DOC.OJ COLL="L" NO.OJ="229" PAGE.FIRST="13" DATE.PUB="2014">UL 2014, L 229, str. 13</REF.DOC.OJ>)], nanje ne nanašajo neposredno. To, da se subjektom Unije prepove izvajanje nekaterih vrst transakcij s subjekti s sedežem zunaj Unije, je enako kot to, da se tem subjektom prepove izvajanje zadevnih transakcij s subjekti Unije. Poleg tega, če bi sprejeli trditev Sveta v zvezi s tem, bi tako šteli, da se tudi v primeru zamrznitve individualnih sredstev na osebe, ki so na seznamu in za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi, ti ukrepi ne nanašajo neposredno, saj jih morajo uporabiti predvsem države članice Unije in fizične ali pravne osebe, ki spadajo v pristojnost teh držav.<QUOT.END REF.START="QS0079" CODE="201C" ID="QE0079"/></P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0117"><NO.P>117.</NO.P><TXT>Strinjam se s tem, da sta odločitev in razlogovanje v sodbi Almaz-Antey pravilna, in menim, da bi ju bilo treba po analogiji uporabiti v obravnavani zadevi. Po mojem mnenju se z izpodbijanimi določbami pritožnici preprečuje nakup nekaterih konkretnih proizvodov in storitev od nekaterih natančno opredeljenih subjektov EU ter imajo tako neposreden učinek na pravice in interese pritožnice. Zaradi celovitosti in novosti te zadeve bom kljub temu obravnaval še nekatere druge trditve strank in razlogovanje Splošnega sodišča.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0118"><NO.P>118.</NO.P><TXT>Splošno sodišče je v točkah od 34 do 37 izpodbijane sodbe razlikovalo med dejanskim stanjem v obravnavani zadevi in dejanskim stanjem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey. Glede tega je Splošno sodišče poudarilo, da je bilo v zadnjenavedeni zadevi ime tožeče stranke namreč v prilogi k izpodbijanemu sklepu navedeno kot podjetje, ki mu je bilo prepovedano prodajati ali dobaviti zadevne proizvode in storitve. Poleg tega je Splošno sodišče<?PAGE NO="28"?> menilo, da pritožnice ni mogoče enačiti z gospodarskimi subjekti, kakršna je bila tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey, saj načina delovanja pritožnice ni mogoče zožiti na povsem komercialno dejavnost.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0119"><NO.P>119.</NO.P><TXT>Sam menim, da je povsem nepomembno, ali je pritožnica imenovana ali opredeljena v normativnem delu Uredbe 2017/2063 ali pa v prilogi k tej uredbi. Če bi bilo drugače, bi to pomenilo, da bi bila upravičenost tožeče stranke, da začne postopek iz člena 263 PDEU, izničena s preprostim imenovanjem ali opredelitvijo te stranke v glavnem besedilu Uredbe namesto v prilogi.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0120"><NO.P>120.</NO.P><TXT>Pomemben je učinek ali vpliv izpodbijanih določb in prepovedi, navedenih v njih, na pravni položaj pritožnice, in ne natančna oblika, v kateri so te prepovedi predstavljene. Zato menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 36 izpodbijane sodbe navedlo, da pritožnica v izpodbijanih določbah niti izrecno niti konkretno ni navedena na način, ki bi bil primerljiv z navedbo tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Almaz-Antey.</TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0121"><NO.P>121.</NO.P><TXT>Poleg tega menim, da za vprašanje neposrednega nanašanja ni pomembno, da v obravnavni zadevi pravni status ali dejavnost pritožnice ni omejena na status gospodarskega subjekta, dejavnega na nekaterih trgih. Dejstvo, da ima pritožnica kot država širok nabor pristojnosti, ki niso zgolj komercialne, samo po sebi nikakor ne izključuje ali omejuje učinkov izpodbijanih določb na pravni položaj pritožnice oz. jih ne opredeljuje kot posredne na tak položaj pritožnice.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0095"><P>Čeprav je bila tožeča stranka v sodbi Almaz-Antey delniška družba, dejavna v obrambnem sektorju, in ne država, glede na to, da se pritožnica šteje za pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ne vidim razloga, da bi odstopal od razlogovanja Splošnega sodišča v tej sodbi o neposrednem nanašanju v zvezi s pritožnico v obravnavani pritožbi.</P></NOTE> Glede tega bi omenil, da člen 263, četrti odstavek, PDEU razen zahteve, da mora postopek začeti fizična ali pravna oseba, ne določa nobenih dodatnih zahtev glede statusa ali sposobnosti te osebe.<NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0096"><P>Morda je edina druga upoštevna zahteva to, da mora imeti tožeča stranka interes za izid tožbe (<HT TYPE="ITALIC">un intérêt à agir</HT>), vendar to vprašanje v tem postopku ni sporno.</P></NOTE></TXT></NP.ECR><NP.ECR IDENTIFIER="NP0122"><NO.P>122.</NO.P><TXT>Dodal bi tudi, da v nasprotju s trditvami Sveta pristop k neposrednemu nanašanju, ki ga predlagam v teh sklepnih predlogih, glede pritožnice ne ustvarja nobenega novega pravila ali <QUOT.START CODE="201E" ID="QS0080" REF.END="QE0080"/>pravne poti<QUOT.END REF.START="QS0080" CODE="201C" ID="QE0080"/><NOTE TYPE="FOOTNOTE" NUMBERING="ARAB" NUMBERING.CONTINUED="YES" NOTE.ID="E0097"><P>Če uporabim jezik Sveta.</P></NOTE>, s katero bi se tretjim državam samodejno priznalo procesno upravičenje za vložitev ničnostnih tožb na podlagi člena 263 PDEU glede omejevalnih ukrepov. Kar predlagam, je, da Sodišče upošteva obstoječo sodno prakso in jo le prilagodi tej novi tožbi. Poleg tega velja in je tudi v nasprotju s trditvami Sveta, da pravila glede procesnega upravičenja iz člena 263 PDEU, zlasti njegov četrti odstavek, temeljijo na objektivnih merilih, ki so določena v tej pogodbi in so jih razlagala sodišča EU, in ne na obstoju ali neobstoju kakršnih koli vzajemnih sporazumov o procesnem upravičenju med EU in tretjimi državami.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ></GR.SEQ></GR.SEQ><GR.SEQ LEVEL="1"><TITLE><TI><NP><NO.P><HT TYPE="BOLD">VII.</HT></NO.P><TXT><HT TYPE="BOLD">Predlog</HT></TXT></NP></TI></TITLE><NP.ECR IDENTIFIER="NP0123"><NO.P>123.</NO.P><TXT>Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je menilo, da je ta postopek nedopusten zaradi neobstoja procesnega upravičenja pritožnice za namene člena 263, četrti odstavek, PDEU. V skladu s tem predlagam, da se ta postopek vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da odloči o vseh preostalih vprašanjih dopustnosti ničnostne tožbe, ki jo je vložila pritožnica, in o njeni tožbi vsebinsko odloči.</TXT></NP.ECR></GR.SEQ></CONTENTS.CONCLUSION></CONCLUSION>