Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 16. julija 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva (EU) 2015/2366 – Člen 4, točka 3 – Pojem ‚plačilna storitev‘ – Člen 4, točka 24 – Pojem ‚kreditno plačilo‘ – Transakcija posredniškega subjekta na podlagi tristranske pogodbe, ki vključuje zadržanje sredstev naročnika na bančnem računu tega subjekta in njihov poznejši prenos na podjemnika po odobritvi naročnika – Opredelitev transakcije – Neobstoj ‚plačilne storitve‘ “

V zadevi C‑51/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve, Nizozemska) z odločbo z dne 28. januarja 2025, ki je na Sodišče prispela 28. januarja 2025, v postopku

Betaal Garant Nederland CV

proti

De Nederlandsche Bank NV,

ob udeležbi

Vereniging Eigen Huis,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, T. von Danwitz, podpredsednik Sodišča v funkciji sodnika prvega senata, A. Kumin, S. Gervasoni in M. Bošnjak (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,

sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. decembra 2025,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za De Nederlandsche Bank NV G. Dictus in A. Muhammad, advocaaten,

– za nizozemsko vlado J. Langer in C. S. Schillemans, agenta,

– za češko vlado J. Očková, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

– za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj z E. Cicatelli, procuratore dello Stato, in G. Iappelli, avvocato dello Stato,

– za norveško vlado J. Høvik, E. Rikheim in P. A. Tønnessen, agenti,

– za Evropsko komisijo G. Goddin in P. Vanden Heede, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. februarja 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, točka 3, Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL 2015, L 337, str. 35) v povezavi s točko 3(c) Priloge I k Direktivi 2015/2366.

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Betaal Garant Nederland CV (v nadaljevanju: Betaal Garant), komanditno družbo nizozemskega prava, ki posameznikom zagotavlja garancije in zavarovanja v okviru projektov gradnje nepremičnin, in De Nederlandsche Bank NV, centralno banko Nizozemske (v nadaljevanju: DNB), glede odredbe, skupaj z denarno kaznijo, ki je bila družbi Betaal Garant naložena zaradi kršitve nacionalne zakonodaje, s katero je bila prenesena Direktiva 2015/2366, in konkretno zaradi opravljanja dejavnosti ponudnika plačilnih storitev brez dovoljenja.

Pravni okvir

Pravo Unije

3 V uvodnih izjavah 6 in 24 Direktive 2015/2366 je navedeno:

„(6) Treba bi bilo vzpostaviti nova pravila za zapolnitev regulativnih vrzeli, ob hkratnem zagotavljanju večje pravne jasnosti in dosledne uporabe zakonodajnega okvira po vsej [Evropski] [u]niji. Obstoječim in novim udeležencem na trgu bi bilo treba zagotoviti enakovredne pogoje poslovanja, s katerimi bi omogočili, da novi načini plačevanja dosežejo širši trg, ter zagotovili visoko raven varstva potrošnikov pri uporabi teh plačilnih storitev po vsej Uniji. To bi moralo zagotoviti učinkovitost v celotnem plačilnem sistemu ter omogočiti večjo izbiro in preglednost plačilnih storitev, obenem pa okrepiti zaupanje potrošnikov v harmonizirani trg plačil.

[…]

(24) Navesti je treba kategorije ponudnikov plačilnih storitev, ki lahko zakonito opravljajo plačilne storitve po vsej Uniji, in sicer kreditne institucije, ki od uporabnikov sprejemajo vloge, ki se lahko uporabijo za financiranje plačilnih transakcij, in za katere bi morale še naprej izpolnjevati zahteve skrbnega in varnega poslovanja iz Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338)], institucije za izdajo elektronskega denarja, ki se lahko uporabi za financiranje plačilnih transakcij, ki bi morale še naprej izpolnjevati zahteve skrbnega in varnega poslovanja Direktive 2009/110/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL 2009, L 267, str. 7)], plačilne institucije in poštne institucije za opravljanje storitev brezgotovinskega poslovanja, ki opravljajo te storitve na podlagi nacionalne zakonodaje. Uporabo navedenega pravnega okvira bi bilo treba omejiti na ponudnike storitev, ki opravljajo plačiln[e] storit[ve] kot redno poslovno dejavnost v skladu s to direktivo.“

4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi države članice razlikujejo naslednje kategorije ponudnikov plačilnih storitev:

(a) kreditne institucije, kakor so opredeljene v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1) […];

(b) institucije za izdajo elektronskega denarja v smislu točke (1) člena 2 Direktive [2009/110] […];

(d) plačilne institucije;

[…]“

5 Člen 4 Direktive 2015/2366, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

3. ,plačilna storitev‘ pomeni poslovno dejavnost, opredeljeno v Prilogi I;

4. ,plačilna institucija‘ pomeni pravno osebo, ki je v skladu s členom 11 pridobila dovoljenje za opravljanje in izvrševanje plačilnih storitev po vsej Uniji;

5. ‚plačilna transakcija‘ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali v njegovem imenu prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

[…]

8. ,plačnik‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odobri plačilni nalog v breme navedenega plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;

9. ,prejemnik plačila‘ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik sredstev, ki so predmet plačilne transakcije;

[…]

11. ,ponudnik plačilnih storitev‘ pomeni subjekt iz člena 1(1) fizično ali pravno ali osebo, ki ji je bila odobrena izjema na podlagi člena 32 ali 33;

[…]

13. ,plačilni nalog‘ pomeni navodilo plačnika ali prejemnika plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvršitev plačilne transakcije;

[…]

20. ,potrošnik‘ pomeni fizično osebo, ki pri pogodbah o plačilnih storitvah iz te direktive deluje zunaj področja svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

[…]

22. ,denarno nakazilo‘ pomeni plačilno storitev, pri kateri se sredstva prejmejo od plačnika brez odprtja plačilnega računa v imenu plačnika ali prejemnika plačila, izključno zato, da se prenese ustrezen znesek prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila, in/ali kadar se taka sredstva prejmejo v imenu prejemnika plačila in se mu dajo na voljo;

[…]

24. ,kreditno plačilo‘ pomeni plačilno storitev v dobro plačilnega računa prejemnika plačila na podlagi plačilne transakcije ali vrste plačilnih transakcij s plačilnega računa plačnika, ki jo na podlagi navodila plačnika opravi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi njegov plačilni račun;

[…]“

6 Priloga I k tej direktivi določa:

„Plačilne storitve

(iz točke (3) člena 4)

[…]

3. Izvrševanje plačilnih transakcij, vključno s prenosom sredstev na plačilnem računu pri ponudniku plačilnih storitev uporabnika ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev:

(a) izvrševanje direktnih obremenitev, vključno z enkratnimi direktnimi obremenitvami;

(b) izvrševanje plačilnih transakcij s plačilno kartico ali podobno napravo;

[…]

6. Denarna nakazila.

[…]“

Nizozemsko pravo

Nizozemski civilni zakonik

7 Člen 767 knjige 7 Burgerlijk Wetboek (nizozemski civilni zakonik) določa:

„Nosilec projekta je lahko zavezan le k plačilom, ki ustrezajo vsaj približnemu napredovanju gradnje ali vrednosti premoženja, ki je bilo nanj preneseno; vendar se je za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki jih ima, mogoče dogovoriti, da nosilec projekta pri notarju deponira znesek, ki ne presega 10 % cene gradnje, ali da za ta znesek zagotovi nadomestno zavarovanje. Preplačani znesek pomeni neupravičeno plačilo.“

Zakon o nadzoru finančnih trgov

8 Wet op het financieel toezicht (zakon o nadzoru finančnih trgov) z dne 28. septembra 2006 (Stb. 2007, št. 475) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o nadzoru finančnih trgov), je bil v nizozemsko pravo prenesen z Direktivo 2015/2366.

9 V skladu s členom 1:1 tega zakona je ponudnik plačilnih storitev oseba, katere poklicna dejavnost je opravljanje plačilnih storitev, ki so sestavljene iz katere koli poklicne dejavnosti iz Priloge k Direktivi 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1). Predložitveno sodišče ob upoštevanju razveljavitve Direktive 2007/64 z Direktivo 2015/2366 pojasnjuje, da opredelitve iz člena 1:1 navedenega zakona ustrezajo opredelitvam iz člena 4 Direktive 2015/2366.

10 Člen 2:3a(1) istega zakona določa:

„Vsem osebam s sedežem na Nizozemskem je prepovedano opravljanje poklicne dejavnosti ponudnika plačilnih storitev brez dovoljenja, ki ga za to izda [DNB].“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

11 Betaal Garant je družba, ki izvaja svetovalne storitve ter v korist fizičnih oseb zagotavlja zavarovanja in garancije pri gradbenih projektih in podjemih v gradbenem sektorju. V zvezi s tem fizičnim osebam ponuja produkt „Afbouwgarantie“ (garancija za dokončanje del) in produkt „Zekerheidsstelling“ (zavarovanje). Iz besedila vprašanja za predhodno odločanje in obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se ta nanaša le na zavarovanje.

12 Stichting BGN Zekerheidsstelling (v nadaljevanju: fundacija Betaal) je fundacija, ki je povezana z družbo Betaal Garant.

13 Družba Betaal Garant strankam podjemne pogodbe ponuja zavarovanje na podlagi pogodbe, sklenjene med naročnikom, podjemnikom in njo. Cilj tega zavarovanja je kritje tveganja neplačila naročnika, ki mu je izpostavljen podjemnik, ki je zadolžen za gradnjo stanovanja ali druge stavbe. Podjemniki so namreč izpostavljeni takemu tveganju, ker ima naročnik v skladu z nizozemskim pravom pravico plačati ceno gradnje v več obrokih, zadnji del pa mora običajno plačati šele po prevzemu stanovanja. Za kritje tega tveganja lahko podjemniki od naročnikov zahtevajo, da znesek zadnjega obroka deponirajo pri notarju ali da zagotovijo nadomestno zavarovanje. Namen tega zavarovanja je zagotoviti, da se podjemniku izplača znesek zadnjenavedenega obroka.

14 V skladu s splošnimi pogoji zavarovanja, ki so pogodbena določila družbe Betaal Garant, kot so predstavljena v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, naročnik fundaciji Betaal Garant plača določen znesek, izračunan glede na prvo predplačilo, dolgovano na ceno gradnje, ki jo dolguje podjemniku ob plačilu tega predplačila. Znesek zavarovanja praviloma znaša 6 % cene gradnje.

15 Če sta podjemnik in naročnik podjemno pogodbo uspešno izpolnila in je bila družba Betaal o tem pisno obveščena, se znesek zavarovanja v petih delovnih dneh izplača podjemniku. Ta znesek se prenese s plačilnega računa fundacije Betaal Garant na račun podjemnika.

16 Stroški, ki jih je treba plačati za uveljavitev takega zavarovanja, privzeto znašajo 4 % zneska tega zavarovanja, ki ga plača naročnik, z najnižjim zneskom 300 EUR, in 2,5 % tega zneska, ki ga nosi podjemnik, z najnižjim zneskom 200 EUR. Družba Betaal Garant naročniku zaračuna naročnikove stroške. Stroški podjemnika se odštejejo, ko se mu izplača znesek zavarovanja. V primeru stečaja podjemnika družba Betaal Garant ta znesek plača podjemniku, ki nadomesti podjemnika v stečaju.

17 Na zahtevo Vereniging Eigen Huis je DNB preučila, ali sta garancija za dokončanje del in zavarovanje, ki ju je ponudila družba Betaal Garant, v nasprotju z zakonom o finančnem nadzoru.

18 DNB je z odločbo z dne 8. decembra 2020 družbi Betaal Garant izdala odredbo, skupaj z denarno kaznijo, ker je ta med drugim s ponujanjem zavarovanja kršila prepoved opravljanja poklicne dejavnosti ponudnika plačilnih storitev brez dovoljenja, ki izhaja iz člena 2:3a(1) zakona o finančnem nadzoru.

19 V skladu s to odredbo je morala družba Betaal Garant med drugim to kršitev odpraviti v štirih tednih po vročitvi te odredbe, tako da je prenehala ponujati zavarovanje, in da jeodstopila, spremenila ali odpovedala veljavne pogodbe. Za vse ugotovljene kršitve je denarna kazen znašala 10.000 EUR na teden po izteku prehodnega obdobja, ob koncu katerega je morala družba Betaal Garant odredbo izvršiti v celoti. Najvišji znesek globe je znašal 50.000 EUR.

20 Družba Betaal Garant je zoper to odredbo vložila upravno pritožbo, vendar jo je DNB z odločbo z dne 6. oktobra 2021 razglasila za neutemeljeno. Družba Betaal Garant je zoper to odločbo vložila tožbo pri rechtbank Rotterdam (sodišče v Rotterdamu, Nizozemska).

21 Potem ko je DNB ugotovila, da se je prehodno obdobje izteklo, ne da bi družba Betaal Garant odredbo izvršila, je z odločbo z dne 31. januarja 2022 zadevno denarno kazen izterjala.

22 Družba Betaal Garant je zoper to odločbo vložila ugovor. DNB je ta ugovor kot tožbo posredovala rechtbank Rotterdam (sodišče v Rotterdamu).

23 To sodišče je tožbo družbe Betaal Garant zoper odločbo z dne 6. oktobra 2021 in zoper odločbo z dne 31. januarja 2022 zavrnilo kot neutemeljeno oziroma zavrglo kot nedopustno. Razsodilo je, da je DNB pravilno ugotovila, da mora družba Betaal Garant imeti dovoljenje za predlaganje garancije za dokončanje del in zavarovanja ter da je brez takega dovoljenja ravnala v nasprotju z zakonom o finančnem nadzoru.

24 Družba Betaal Garant je nato vložila pritožbo pri College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve, Nizozemska), ki je predložitveno sodišče.

25 Predložitveno sodišče se sprašuje o utemeljenosti stališča, ki ga zagovarja DNB. Meni namreč, da naročnik kot „plačnik“ v smislu člena 4, točka 8, Direktive 2015/2366 s plačilom zneska, ki ustreza zavarovanju, izda plačilni nalog v smislu člena 4, točka 13, te direktive svoji banki kot ponudniku plačilnih storitev v smislu člena 4, točka 11, navedene direktive, da ta prenese sredstva s svojega plačilnega računa v smislu člena 4, točka 12, iste direktive na plačilni račun fundacije Betaal Garant. Zato naj bi bilo treba zadnjenavedeno opredeliti kot „prejemnika plačila“ v smislu člena 4, točka 9, Direktive 2015/2366. To sodišče meni, da banka naročnika izvrši plačilno transakcijo v smislu točke 3 Priloge I k tej direktivi in tako opravi plačilno storitev. Prav tako, kar zadeva transakcijo prenosa sredstev z računa fundacije Betaal Garant na račun podjemnika, navedeno sodišče meni, da banka te fundacije izvrši plačilno transakcijo in tako opravi plačilno storitev, pri čemer je navedena fundacija „plačnik“, podjemnik pa „prejemnik plačila“.

26 Nasprotno pa DNB meni, da prejem sredstev naročnika na račun fundacije Betaal Garant in njihov prenos s tega računa na račun podjemnika pomenita enkratno plačilno transakcijo, ki jo je izvršila družba Betaal Garant. V tem okviru naj bi zadnjenavedena kot posrednica izvršila prenos sredstev od naročnika na podjemnika, s čimer naj bi opravila plačilno storitev v smislu člena 4, točka 3, Direktive 2015/2366 v povezavi s točko 3 Priloge I k tej direktivi.

27 Vendar se predložitveno sodišče sklicuje na odgovor Evropske komisije, objavljen 18. marca 2022, na vprašanje 2020/5216, ki je med bonitetnimi pravili, ki jih uporablja Evropski bančni organ. V skladu s tem odgovorom se prejemanje in prenos sredstev štejeta za plačilno storitev v skladu s členom 4, točka 3, Direktive 2015/2366 v povezavi s Prilogo I k tej direktivi. Komisija v zvezi s tem meni, da bi lahko šlo za „denarno nakazilo“ v smislu člena 4, točka 22, navedene direktive v povezavi s točko 6 Priloge I k tej direktivi ali za izvršitev plačilnih transakcij v skladu s točko 3 Priloge I k tej direktivi. Predložitveno sodišče meni, da bi ta odgovor lahko podprl stališče, ki ga zagovarja DNB.

28 V teh okoliščinah je College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 4, točka 3, Direktive [2015/2366] v povezavi s točko 3(c) Priloge I k tej direktivi razlagati tako, da je storitev prejemanja in prenosa sredstev, ki jo ponuja subjekt kot posrednik, plačilna storitev – natančneje izvrševanje kreditnih plačil v smislu te direktive – če ta subjekt v okviru pogodbe, sklenjene z naročnikom in podjemnikom, prejme sredstva naročnika na svoj plačilni račun in jih po dovoljenju naročnika s tega plačilnega računa prenese na podjemnika?“

Vprašanje za predhodno odločanje

29 Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4, točka 3, Direktive 2015/2366 v povezavi s točko 3(c) Priloge I k tej direktivi razlagati tako, da storitev prejemanja in prenosa sredstev, ki jo opravlja subjekt, ki deluje kot posrednik, pomeni „plačilno storitev“ v smislu tega člena 4, točka 3, in natančneje „kreditno plačilo“, kadar v okviru pogodbe, sklenjene z naročnikom in podjemnikom, ta subjekt prejme sredstva od naročnika na plačilni račun fundacije, povezane s tem subjektom, nato pa jih s tega računa s soglasjem naročnika prenese na podjemnika.

30 Najprej, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da družba Betaal Garant opravlja storitve zagotavljanja poroštva in/ali garancij v okviru transakcij, ki se nanašajo na gradnjo nepremičnin, pri čemer gre za „alternativno zavarovanje“ v smislu člena 767 knjige 7 nizozemskega civilnega zakonika. V skladu s temi navedbami je vsaka od navedenih storitev razdeljena na dve ločeni podtransakciji:

– najprej se sredstva prenesejo s plačilnega računa naročnika družbe Betaal Garant na plačilni račun fundacije Betaal Garant. Plačani zneski se zadržijo na tem računu kot garancija, dokler zadevni naročnik ne preveri in družbi Betaal Garant ne sporoči, da je zadevni podjetnik podjemno pogodbo uspešno izpolnil;

– nato fundacija Betaal Garant po tem preverjanju in s soglasjem tega naročnika na svojo banko naslovi plačilni nalog, da ta izvede prenos zahtevanega zneska s svojega plačilnega računa na plačilni račun tega podjemnika.

31 Po tem pojasnilu je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati njeno besedilo, kontekst, v katerega je umeščena, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 1. avgusta 2025, Alace in Canpelli, C‑758/24 in C‑759/24, EU:C:2025:591, točka 91).

32 Na prvem mestu, v zvezi z besedilom zadevnih določb je treba poudariti, da člen 4, točka 3, Direktive 2015/2366, v katerem je opredeljen pojem „plačilna storitev“, napotuje na dejavnosti, naštete v Prilogi I k tej direktivi, pri čemer je pojasnjeno, da je treba eno ali več teh dejavnosti opravljati „poslovno“.

33 Med dejavnostmi, naštetimi na tem seznamu, je v točki 3(c) te priloge I med drugim „[i]zvrševanje plačilnih transakcij, vključno s prenosom sredstev na plačilnem računu pri ponudniku plačilnih storitev uporabnika ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev“, kadar je ta transakcija „izvrševanje kreditnih plačil“.

34 V skladu s točko 5 člena 4 Direktive 2015/2366 „plačilna transakcija“ pomeni „dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali v njegovem imenu prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila“.

35 Poleg tega je treba na eni strani opozoriti, da je v členu 4, točka 24, Direktive 2015/2366 pojem „kreditno plačilo“ opredeljen kot „plačiln[a] storitev v dobro plačilnega računa prejemnika plačila na podlagi plačilne transakcije ali vrste plačilnih transakcij s plačilnega računa plačnika, ki jo na podlagi navodila plačnika opravi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi njegov plačilni račun“, in drugič, da je v členu 4, točka 8, te direktive pojem „plačnik“ opredeljen kot „fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a], ki je imetnik plačilnega računa in odobri plačilni nalog v breme navedenega plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizičn[a] ali pravn[a] oseb[a], ki izda plačilni nalog“.

36 Iz tega izhaja, da za izvršitev kreditnega plačila velja ne le, da mora plačnik plačilni nalog dati svojemu ponudniku plačilnih storitev, ampak mora ta ponudnik tudi imeti plačilni račun plačnika.

37 Zato je iz jezikovne razlage zadevnih določb razvidno, da sta obstoj plačilnega računa plačnika in dejstvo, da ima ponudnik plačilnih storitev ta račun, značilna elementa, ki sta potrebna za ugotovitev, da je plačilna transakcija postopek „izvrševanja kreditnih plačil“ v smislu točke 3(c) Priloge I k Direktivi 2015/2366 in torej „plačilna storitev“ v smislu zadevnih določb.

38 Čeprav v obravnavanem primeru storitve zagotavljanja poroštva in/ali garancij, ki jih ponuja družba Betaal Garant, med drugim vključujejo prenose sredstev v okviru dveh podtransakcij iz točke 30 te sodbe, je iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da te prenose izvajajo banke naročnika oziroma fundacije Betaal Garant, in ne sama družba Betaal Garant. V skladu s temi navedbami so te banke „ponudniki plačilnih storitev“ v smislu člena 4, točka 11, Direktive 2015/2366.

39 Poleg tega je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pisnih stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da niti družba Betaal Garant niti fundacija Betaal Garant nimata plačilnih računov za svoje naročnike, tako da se prenosi zneskov, dolgovanih na podlagi pogodb med družbo Betaal Garant, naročniki in podjemniki, izvedejo z računov, ki jih imajo ponudniki plačilnih storitev teh naročnikov in fundacije Betaal Garant.

40 Iz tega sledi, da so v okviru dveh podtransakcij, opisanih v točki 30 te sodbe, za izvršitev plačilnih transakcij in kreditnih plačil odgovorni ponudniki plačilnih storitev naročnika oziroma fundacije Betaal Garant, ne da bi bilo v zvezi s tem pomembno na njih temelječe pogodbeno razmerje med naročnikom, družbo Betaal Garant in podjemnikom.

41 Čeprav je prenose sredstev, ki jih opravijo ponudniki plačilnih storitev naročnika in fundacije Betaal Garant, mogoče opredeliti kot „plačilne storitve“, zlasti kot izvrševanje kreditnih plačil, pa je treba opozoriti, nasprotno, da storitev zagotavljanja poroštva in/ali garancij, ki jo v obravnavanem primeru opravlja družba Betaal Garant, na podlagi člena 767 knjige 7 nizozemskega civilnega zakonika pomeni neke vrste osebno zavarovanje in, natančneje, „nadomestno zavarovanje“, ki je alternativa storitvi deponiranja pri notarju. Ker pa taka storitev ni niti opredeljena niti urejena z Direktivo 2015/2366, ne spada na področje uporabe te direktive.

42 Na drugem mestu, kar zadeva kontekst, v katerega so umeščene zadevne določbe, je treba opozoriti, da člen 1(1) Direktive 2015/2366 določa šest kategorij ponudnikov plačilnih storitev. Med temi kategorijami so med drugim kreditne institucije, institucije za izdajo elektronskega denarja, plačilne institucije in poštne institucije. Kot pa izhaja zlasti iz člena 4, točka 24, te direktive in točke 3 Priloge I k navedeni direktivi, se ta direktiva uporablja za plačilne storitve in kreditna plačila, ki jih opravljajo le subjekti, ki spadajo v navedene kategorije ponudnikov plačilnih storitev.

43 To razlago potrjuje uvodna izjava 24 iste direktive, v skladu s katero bi se moral pravni okvir, uveden s to direktivo, omejiti na ponudnike storitev, ki opravljajo plačilne storitve kot redno ali poklicno dejavnost.

44 To zahtevo je mogoče pojasniti z normativnim okvirom, v katerega je umeščena Direktiva 2015/2366. Opredelitev transakcije kot „plačilne storitve“ ima namreč pomembne pravne učinke za osebo, ki tako storitev ponuja poklicno in redno.

45 Poudariti je treba, da tako določbe, ki se nanašajo na dovoljenje in bonitetni nadzor plačilnih institucij, kot tudi določbe, ki urejajo civilno odgovornost ponudnika plačilnih storitev, pomenijo celoto pravil, za katera so značilne visoke zahteve, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 61 do 65 sklepnih predlogov. Uporaba take stroge pravne ureditve je – glede na njeno strogost – upravičena z neposredno udeležbo ponudnika plačilnih storitev pri prenosu sredstev.

46 Še toliko bolj in kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 65 sklepnih predlogov, zahteve na področju dovoljenj plačilnim institucijam, bonitetnega nadzora in civilne odgovornosti, ki jih nalaga Direktiva 2015/2366, niso utemeljene, če se prenosi sredstev izvedejo le za opravljanje druge storitve, ki se ponuja primarno, kot je to v obravnavanem primeru, in sicer storitve zagotavljanja nadomestnega zavarovanja, ki je dejavnost, za katero se določbe te direktive same po sebi ne uporabljajo.

47 V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da družba Betaal Garant ne spada v nobeno od kategorij „ponudnika plačilnih storitev“ iz točke 42 te sodbe in da družba Betaal Garant za opravljanje storitve zagotovitve nadomestnega zavarovanja iz postopka v glavni stvari sama ne izvaja prenosov sredstev.

48 Na tretjem in zadnjem mestu, kar zadeva cilje, ki se uresničujejo z Direktivo 2015/2366, je treba poudariti, da je zlasti iz uvodne izjave 6 te direktive razvidno, da njen namen ni le potrošnikom zagotoviti visoko raven varstva pri uporabi plačilnih storitev v vsej Uniji (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2020, DenizBank, C‑287/19, EU:C:2020:897, točka 102), ampak zagotoviti tudi večjo pravno jasnost in dosledno uporabo zakonodajnega okvira po vsej Uniji.

49 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v okviru Direktive 2007/64, ki je veljala pred Direktivo 2015/2366, že razsodilo, da je zakonodajalec Unije želel vzpostaviti enotni trg plačilnih storitev s tem, da je 27 obstoječih nacionalnih sistemov, katerih soobstoj je povzročil zmedo in bil vir pomanjkanja pravne varnosti, nadomestil z usklajenim pravnim okvirom, ki opredeljuje pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev (sodba z dne 2. septembra 202, CRCAM, C‑337/20, EU:C:2021:671, točka 44).

50 Okoliščina, da je cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov temeljni cilj ureditve, uvedene z Direktivo 2015/2366, sama po sebi ne more niti spremeniti področja uporabe določb te direktive niti razširiti obsega upoštevnih pojmov, ki jih te določbe vsebujejo, tako da bi presegala besedilo opredelitev teh pojmov. Poleg tega bi bila taka razlaga v nasprotju s ciljem zagotavljanja pravne jasnosti na področju plačilnih storitev.

51 Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točkah 13 in 41 te sodbe, je storitev zagotavljanja poroštva in/ali garancij, ki jo je v obravnavanem primeru opravljala družba Betaal Garant, na podlagi člena 767 zvezka 7 nizozemskega civilnega zakonika alternativa storitvi deponiranja garancije pri notarju. Ugotoviti pa je treba, da niti iz določb niti iz splošne sistematike Direktive 2015/2366 ne izhaja, da je bil namen te direktive, da bi za opravljanje takih notarskih storitev veljala posebna ureditev za plačilne storitve in pogoj dovoljenja, določen s to direktivo.

52 Zato je iz jezikovne, kontekstualne in teleološke razlage zadevnih določb razvidno, da Direktiva 2015/2366 s svojega področja uporabe izključuje ponudnike storitev zavarovanja, ki dodatno uporabljajo plačilne storitve, ki jih ponujajo drugi ponudniki, ki take storitve opravljajo primarno v okviru svoje redne ali poklicne dejavnosti.

53 Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 4, točka 3, Direktive 2015/2366 v povezavi s točko 3(c) Priloge I k tej direktivi razlagati tako, da storitev prejemanja in prenosa sredstev, ki jo opravlja subjekt, ki deluje kot posrednik, pomeni „plačilno storitev“ v smislu tega člena 4, točka 3, in natančneje „kreditno plačilo“, kadar v okviru pogodbe, sklenjene z naročnikom in podjemnikom, ta subjekt prejme sredstva od naročnika na plačilni račun fundacije, povezane s tem subjektom, nato pa jih s tega računa s soglasjem naročnika prenese na podjemnika.

Stroški

54 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 4, točka 3, Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES v povezavi s točko 3(c) Priloge I k Direktivi 2015/2366

je treba razlagati tako, da

storitev prejemanja in prenosa sredstev, ki jo opravlja subjekt, ki deluje kot posrednik, pomeni „plačilno storitev“ v smislu tega člena 4, točka 3, in natančneje „kreditno plačilo“, kadar v okviru pogodbe, sklenjene z naročnikom in podjemnikom, ta subjekt prejme sredstva od naročnika na plačilni račun fundacije, povezane s tem subjektom, nato pa jih s tega računa s soglasjem naročnika prenese na podjemnika.

Podpisi

* Jezik postopka: nizozemščina.