Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 16. julija 2026(*)

Kazalo

„ Predhodno odločanje – Notranji trg – Konkurenca – Poklicni nogomet – Pravilnik Mednarodne zveze nogometnih združenj (FIFA) o nogometnih agentih – Pravila o nadomestilu za nogometne agente, licenci nogometnega agenta, zastopanju več strank hkrati, ,pristopih‘ ter poročanju o nekaterih informacijah FIFI, drugim nogometnim agentom, klubom in igralcem – Člen 101(1) PDEU – Prepoved omejevalnih sporazumov – Sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja – Omejevanje konkurence – Pojma protikonkurenčnega ‚cilja‘ in protikonkurenčne ‚posledice‘ – Izjema od prepovedi, določene v členu 101(1) PDEU – Pogoji – Izvzetje na podlagi člena 101(3) PDEU – Pogoji – Pojem ,povečanje učinkovitosti‘ – Člen 102 PDEU – Zloraba prevladujočega položaja – Utemeljitev – Pogoji – Člen 56 PDEU – Ovira za svobodno opravljanje storitev – Cilji – Sorazmernost – Varstvo osebnih podatkov – Uredba (UE) 2016/679 – Člen 6(1), prvi pododstavek, točka (f) – Zakonitost obdelave – Pogoji “

V zadevi C‑209/23,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landgericht Mainz (deželno sodišče v Mainzu, Nemčija) z odločbo z dne 30. marca 2023, ki je na Sodišče prispela 31. marca 2023, v postopku

FT,

RRC Sports GmbH

proti

Fédération Internationale de Football Association (FIFA),

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi M. L. Arastey Sahún, predsednica senata, J. Passer, E. Regan (poročevalec), D. Gratsias in B. Smulders, sodniki,

generalni pravobranilec: N. Emiliou,

sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. februarja 2025,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za FT in RRC Sports GmbH T. Bernhard, A. Fritzsche, S. Kirchgeßner in C. von Köckritz, Rechtsanwälte,

– za Fédération Internationale de Football Association (FIFA) M. B. Keane, D. Slater in D. Waelbroeck, avocats, ter S. Milde in N. Nohlen, Rechtsanwälte,

– za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,

– za grško vlado K. Boskovits, agent,

– za francosko vlado R. Bénard in T. Lechevallier, agenta,

– za madžarsko vlado M. Z. Fehér in K. Szíjjártó, agenta,

– za Evropsko komisijo S. Baches Opi, A. Bouchagiar, M. Mataija in G. Meeßen, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. maja 2025

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 56, člena 101 in člena 102 PDEU ter člena 6 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1, v nadaljevanju: SUVP).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med FT, nogometnim agentom, in RRC Sports GmbH, družbo z omejeno odgovornostjo po nemškem pravu, ki prav tako opravlja dejavnost nogometnega agenta, ter Fédération Internationale de Football Association (Mednarodna zveza nogometnih združenj; v nadaljevanju: FIFA) glede zakonitosti predpisov zadnjenavedene, ki se nanašajo na storitve, opravljene v okviru tako imenovanega mednarodnega sistema „prestopov“ igralcev in trenerjev.

I. Pravni okvir

A. Pravo Unije

1. PDEU

3 Člen 56 PDEU določa:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v [Evropski] [u]niji prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.

Evropski parlament in Svet [Evropske unije] lahko po rednem zakonodajnem postopku odločita, da se določbe tega poglavja uporabljajo tudi za državljane tretje države, ki opravljajo storitve in imajo sedež v Uniji.“

4 Člen 101 PDEU določa:

„1. Kot nezdružljivi z notranjim trgom so prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki:

(a) neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja;

(b) omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, trge, tehnični razvoj ali naložbe;

(d) uvajajo neenake pogoje za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji in jih tako postavljajo v podrejen konkurenčni položaj;

(e) pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb.

2. Vsi sporazumi ali sklepi, ki jih ta člen prepoveduje, so nični.

3. V naslednjih primerih se lahko določi, da se določbe odstavka 1 ne uporabljajo za:

sporazume ali skupine sporazumov med podjetji,

sklepe ali skupine sklepov podjetniških združenj, in

usklajeno ravnanje ali skupine usklajenih ravnanj,

ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi, in ki:

(a) zadevnim podjetjem ne določajo omejitev, ki za doseganje teh ciljev niso nujne;

(b) takšnim podjetjem glede znatnega dela zadevnih izdelkov ne dajejo možnosti izključitve konkurence.“

5 Člen 102(1) PDEU določa:

„Kot nezdružljiva z notranjim trgom je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

Takšna zloraba je zlasti:

(a) neposredno ali posredno določanje nepoštenih nakupnih ali prodajnih cen ali drugih nepoštenih pogojev poslovanja;

(b) omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov;

(c) uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji, ki slednje postavlja v podrejen konkurenčni položaj;

(d) pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb.“

2. SUVP

6 V uvodni izjavi 47 SUVP je navedeno:

„Zakoniti interesi upravljavca, tudi upravljavca, ki se mu osebni podatki lahko razkrijejo, ali tretje osebe lahko predstavljajo pravno podlago za obdelavo, če ne prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pri čemer se upoštevajo razumna pričakovanja posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, glede na njihovo razmerje do upravljavca. Tak zakoniti interes lahko na primer obstaja, kadar obstaja zadevno in ustrezno razmerje med posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, in upravljavcem, na primer kadar je tak posameznik stranka upravljavca ali dela zanj. V vsakem primeru bi bila za ugotovitev obstoja zakonitega interesa potrebna skrbna ocena, tudi glede tega, ali posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko v času zbiranja osebnih podatkov in v njegovem okviru razumno pričakuje, da se bodo ti obdelali v zadevni namen. Interesi in temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi zlasti lahko prevladali nad interesi upravljavca podatkov, kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, ko posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, razumno ne pričakujejo nadaljnje obdelave. Glede na to, da mora zakonodajalec z zakonom določiti pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov s strani javnih organov, ta pravna podlaga ne bi smela veljati za obdelavo s strani javnih organov pri izvajanju njihovih nalog. Tudi obdelava osebnih podatkov, nujno potrebna za preprečevanje zlorab, pomeni zakoniti interes zadevnega upravljavca podatkov. Obdelava osebnih podatkov za neposredno trženje se lahko šteje za opravljeno v zakonitem interesu.“

7 Člen 1 SUVP, naslovljen „Predmet urejanja in cilji“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov.“

8 Člen 2 SUVP, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke.“

9 Člen 3 SUVP, naslovljen „Ozemeljska veljavnost“, v odstavku 2 določa:

„Ta uredba se uporablja za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki in ki so v Uniji, s strani upravljavca ali obdelovalca, ki nima sedeža v Uniji, kadar so dejavnosti obdelave povezane:

(a) z nudenjem blaga ali storitev takim posameznikom v Uniji, ne glede na to, ali je potrebno plačilo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali

(b) s spremljanjem njihovega vedenja, kolikor to poteka v Uniji.“

10 Člen 4 SUVP, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 2 in 6 določa:

„V tej uredbi:

(2) ,obdelava‘ pomeni vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje;

[…]

(6) ,zbirka‘ pomeni vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, niz pa je lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi“.

11 Člen 5 SUVP, naslovljen „Načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov“, v odstavku 1 določa:

„Osebni podatki so:

(a) obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki (,zakonitost, pravičnost in preglednost‘);

[…]

(c) ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (,najmanjši obseg podatkov‘);

[…]“

12 Člen 6 SUVP, naslovljen „Zakonitost obdelave“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Obdelava je zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

[…]

(f) obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.“

13 Člen 10 SUVP, naslovljen „Obdelava osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški“, določa:

„Obdelava osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški ali s tem povezanimi varnostnimi ukrepi na podlagi člena 6(1) se izvaja le pod nadzorom uradnega organa ali če obdelavo dovoljuje pravo Unije ali pravo države članice, ki zagotavlja ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kakršni koli celoviti registri kazenskih obsodb se vodijo samo pod nadzorom uradnega organa.“

14 Člen 23 SUVP, naslovljen „Omejitve“, določa:

„1. Pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, lahko z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 in člena 34, pa tudi člena 5, kolikor njegove določbe ustrezajo pravicam in obveznostim iz členov 12 do 22, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje:

(a) državne varnosti;

(b) obrambe;

(d) preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem;

(e) drugih pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, zlasti pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa Unije ali države članice, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami, javnim zdravjem in socialno varnostjo;

(f) varstva neodvisnosti sodstva in sodnega postopka;

(g) preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kršitev etike v zakonsko urejenih poklicih;

(h) spremljanja, pregledovanja ali urejanja, povezanega, lahko tudi zgolj občasno, z izvajanjem javne oblasti v primerih iz točk (a) do (e) in (g);

(i) varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih;

(j) uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov.

2. Zlasti vsak zakonodajni ukrep iz odstavka 1 vsebuje posebne določbe vsaj, kjer je ustrezno, glede:

(a) namenov obdelave ali vrst obdelave;

(b) vrst osebnih podatkov;

(d) zaščitnih ukrepov za preprečitev zlorab ali nezakonitega dostopa ali prenosa;

(e) natančnejše ureditve upravljavca ali vrst upravljavcev;

(f) obdobij hrambe in veljavnih zaščitnih ukrepov, pri čemer se upoštevajo narava, obseg in nameni obdelave ali vrste obdelave;

(g) tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ter

(h) pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da so obveščeni o omejitvi, razen če bi to posegalo v namen omejitve.“

B. Pravilniki FIFE

1. Pravilnik FIFE o nogometnih agentih

15 Pravilnik FIFE o nogometnih agentih (v nadaljevanju: RAF) je svet FIFE sprejel na sestanku 16. decembra 2022 in je bil objavljen 6. januarja 2023. Členi od 1 do 10 in od 22 do 27 RAF so začeli veljati 9. januarja 2023. Druge določbe tega pravilnika so začele veljati 1. oktobra 2023.

16 RAF vsebuje naslednje opredelitve:

„Povezani agent: agent je povezan z drugim agentom, če: (i) sta zaposlena pri isti agenciji ali z njo pogodbeno zavezana ter prek nje izvajata svoje storitve nogometnega agenta, (ii) sta oba direktorja, delničarja ali družbenika iste agencije, prek katere izvajata storitve nogometnega agenta, (iii) sta drug z drugim poročena, živita v zunajzakonski skupnosti ali sta v sorodstvenem razmerju (brat, sestra, oče, mati, sin, hči, pastorek ali pastorka) ali (iv) sta sklenila pogodbo ali kakršen koli drug formalni ali neformalni dogovor o večkratnem sodelovanju pri izvajanju storitev ali o delitvi prihodkov ali dobička vseh ali dela svojih storitev nogometnega agenta.

Pristop: (i) osebni stik, ki je s stranko vzpostavljen fizično ali prek elektronskih komunikacijskih sredstev, (ii) neposreden ali posreden stik z drugo osebo ali organizacijo, povezano s stranko (družinski član, prijatelj itd.), ali (iii) katero koli dejanje, pri katerem nogometni agent prek druge osebe ali organizacije vzpostavi stik s stranko v svojem imenu na način, opisan v točkah (i) in (ii) zgoraj, oziroma to naroči drugi osebi ali organizaciji.

[…]

Stranka: zveza članica, klub, igralec, trener ali liga kot samostojna pravna oseba, ki lahko najame nogometnega agenta za zagotavljanje storitev nogometnega agenta.

Zaposlovalec: klub, zveza članica ali liga kot samostojna pravna oseba, ki lahko zaposli igralca ali trenerja.

Bivši delodajalec: klub, zveza članica ali liga kot samostojna pravna oseba, ki ga oziroma jo igralec ali trener zapušča, ker ga bo zaposlil in/ali registriral zaposlovalec.

Posameznik: igralec ali trener.

[…]

Liga kot samostojna pravna oseba: enoten gospodarski subjekt, ki je povezan z zvezo članico, ki organizira eno ali več prvenstev ter zastopa skupne interese svojih klubov, na primer tako, da deluje kot delodajalec vseh igralcev navedenih klubov.

[…]

Platforma: digitalna platforma, ki jo upravlja FIFA in prek katere morajo potekati postopek licenciranja, postopek reševanja sporov, stalni strokovni razvoj (FPC) in poročanje.

[…]

Storitve nogometnega agenta: storitve, povezane z nogometom, ki se izvajajo za stranko ali v njenem imenu, vključno s pogajanji, komunikacijo v zvezi s pogajanji ali pripravo nanje, ali katera koli druga povezana dejavnost s ciljem in/ali namenom skleniti pravni posel.“

17 Naslov I RAF, „Splošna pravila“, vsebuje člene od 1 do 3.

18 Člen 1 RAF, naslovljen „Cilji“, določa:

„1. FIFA mora v skladu s svojim statutom urediti vse vidike sistema prestopov v nogometu. Glavni cilji tega sistema so:

(a) ohranjanje pogodbene stabilnosti med klubi in poklicnimi igralci;

(b) spodbujanje razvoja mladih;

(d) varstvo mladoletnih igralcev;

(e) ohranjanje konkurenčnega ravnovesja in

(f) zagotavljanje regularnosti tekmovanj.

2. Namen ureditve dejavnosti nogometnih agentov je zagotoviti, da so dejavnosti nogometnih agentov skladne z glavnimi cilji sistema prestopov v nogometu in z naslednjimi cilji:

(a) dvig standardov opravljanja dejavnosti nogometnih agentov ter določitev minimalnih poklicnih in etičnih standardov;

(b) zagotavljanje kakovosti storitev, ki jih nogometni agenti zagotavljajo svojim strankam, ter poštenih in razumnih tarif, ki se uporabljajo enotno;

(d) izboljšanje finančne in upravne preglednosti;

(e) varstvo igralcev, ki nimajo izkušenj z delovanjem sistema prestopov v nogometu ali informacij o delovanju tega sistema;

(f) krepitev pogodbene stabilnosti med klubi in igralci ali trenerji;

(g) boj proti zlorabam ter pretiranim in špekulativnim praksam.

19 Člen 2 RAF, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1. Ta pravilnik ureja dejavnost nogometnih agentov v okviru mednarodnega sistema prestopov in se uporablja:

(a) za vse pogodbe o zastopanju z mednarodno razsežnostjo ali

(b) za vse dejavnosti, povezane z mednarodnim prestopom ali mednarodnim poslom.

2. Za pogodbo o zastopanju se šteje, da ima mednarodno razsežnost, kadar:

(a) se nanaša na storitve nogometnega agenta, povezane z določenim poslom v okviru mednarodnega prestopa (ali odhoda trenerja v klub, ki je član druge zveze članice, kot je zveza njegovega prejšnjega delodajalca, ali v drugo zvezo članico, kot je zveza njegovega prejšnjega delodajalca), ali

(b) se nanaša na storitve nogometnega agenta, povezane z več določenimi posli, pri čemer vsaj eden spada v okvir mednarodnega prestopa (ali odhoda trenerja v klub, ki je član druge zveze članice, kot je zveza njegovega prejšnjega delodajalca, ali v drugo zvezo članico, kot je zveza njegovega prejšnjega delodajalca).“

20 Člen 3(1) in (2) RAF, naslovljen „Nacionalni pravilnik o nogometnih agentih“, določa:

„1. Zveze članice morajo do 30. septembra 2023 sprejeti in začeti izvajati nacionalni pravilnik o nogometnih agentih.

2. Nacionalni pravilnik o nogometnih agentih ureja dejavnost nogometnih agentov v državi ali na ozemlju, ki spada v pristojnost zadevne zveze članice, in se uporablja za vse pogodbe o zastopanju, ki nimajo mednarodne razsežnosti. Poleg tega mora biti skladen s tem pravilnikom. Zlasti mora:

(a) vključevati člene od 11 do 21 tega pravilnika s sklicevanjem na navedene člene;

(b) vključevati sklicevanja na vse zavezujoče določbe nacionalnega prava;

(d) podeliti pristojnost organu na nacionalni ravni za sprejemanje disciplinskih ukrepov, kot je določeno v tem pravilniku.“

21 Naslov II RAF, „Nogometni agent“, vsebuje člene od 4 do 10.

22 Člen 4 RAF, naslovljen „Splošne določbe“, določa:

„1. Fizična oseba lahko postane nogometni agent, potem ko:

(a) prek platforme vloži popolno vlogo za pridobitev licence;

(b) izpolnjuje pogoje za pridobitev licence;

(d) FIFI plača letno članarino.

2. Z vložitvijo vloge za pridobitev licence kandidat soglaša, da bo ravnal v skladu s tem pravilnikom ter s Statutom FIFE, Etičnim kodeksom FIFE, Disciplinskim pravilnikom FIFE in Pravilnikom FIFE o statusu in prestopih igralcev (RSTJ), ki so dostopni na www.fifa.com.“

23 Člen 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF, naslovljen „Pogoji za pridobitev licence“, določa:

„1. Kandidat:

(a) ob vložitvi vloge za pridobitev licence (in po njeni vložitvi, tudi – odvisno od primera – po pridobitvi licence):

[…]

ii. nikoli ne sme biti spoznan za krivega v kazenskem postopku (niti ne sme biti sklenjen sporazum, povezan s takim postopkom), ki bi se nanašal na organizirani kriminal, nedovoljeni promet s prepovedanimi drogami, korupcijo, pranje denarja, davčno utajo, goljufijo, prirejanje tekem, protipravno prilastitev sredstev, poneverbo, kršitev fiduciarnih obveznosti, ponarejanje, kršitev poklicnih pravil, spolno nasilje, nasilna kazniva dejanja, nadlegovanje, izkoriščanje otrok ali ranljivih odraslih oseb ali trgovino z njimi;

iii. nikoli ne sme biti suspendiran za obdobje najmanj dveh let ali biti izključen oziroma mu nikoli ne sme biti odvzeta licenca s strani regulatornega organa ali vodstvenega športnega organa zaradi kršitve etičnih pravil ali pravil poklicnega ravnanja“.

24 Naslov III RAF, „Opravljanje dejavnosti nogometnega agenta“, vsebuje člene od 11 do 17.

25 Člen 11 RAF, naslovljen „Splošne določbe“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1. Storitve nogometnega agenta lahko opravlja izključno nogometni agent.

2. Nogometni agent mora ves čas izpolnjevati pogoje za pridobitev licence iz člena 5 tega pravilnika.

3. Nogometni agent lahko opravlja dejavnosti prek agencije. Razen če je sam nogometni agent, zaposleni ali izvajalec, ki dela za agencijo, ne sme zagotavljati storitev nogometnega agenta niti pristopiti k potencialni stranki zaradi sklenitve pogodbe o zastopanju. Nogometni agent ostaja v celoti odgovoren za dejavnosti svoje agencije, svojih zaposlenih, izvajalcev in drugih predstavnikov, če bi ti kršili ta pravilnik.“

26 Člen 12 RAF, naslovljen „Zastopanje“, določa:

„[…]

3. Pogodba o zastopanju, sklenjena med posameznikom in nogometnim agentom, ne sme biti sklenjena za obdobje, daljše od dveh let. To obdobje se lahko podaljša le s sklenitvijo nove pogodbe o zastopanju. Vsaka določba o samodejnem podaljšanju ali katera koli določba, katere namen je podaljšati veljavnost pogodbe o zastopanju preko najdaljšega dovoljenega obdobja, se šteje za nično in neveljavno.

[…]

5. Za pogodbo o zastopanju, sklenjeno med zaposlovalcem ali bivšim delodajalcem in nogometnim agentom, ni predpisano najdaljše obdobje veljavnosti.

[…]

7. Pogodba o zastopanju je veljavna le, če vsebuje vsaj:

(a) imena pogodbenih strank;

(b) trajanje (če je to primerno);

(d) naravo storitev nogometnega agenta, ki se bodo zagotavljale;

(e) podpise pogodbenih strank.

8. Nogometni agent lahko v okviru pravnega posla izvaja storitve nogometnega agenta ali druge storitve samo za eno stranko, razen v primeru, navedenem v nadaljevanju.

(a) Dovoljeno dvojno zastopanje: nogometni agent lahko izvaja storitve nogometnega agenta ali druge storitve za posameznika in zaposlovalca v okviru istega pravnega posla, pod pogojem, da sta obe stranki predhodno podali izrecno pisno soglasje.

9. Nogometni agent ne sme opravljati storitev nogometnega agenta ali drugih storitev v okviru istega pravnega posla za:

(a) bivšega delodajalca in posameznika;

(b) bivšega delodajalca in zaposlovalca ali

10. Nogometni agent in povezani nogometni agent ne smeta opravljati storitev nogometnega agenta ali drugih storitev za različne stranke v okviru istega pravnega posla, razen v primeru, navedenem v odstavku 8 tega člena.

[…]

13. Nična in neveljavna je vsaka klavzula v pogodbi o zastopanju, ki:

(a) omejuje sposobnost posameznika, da se samostojno pogaja in sklene pogodbo o zaposlitvi brez sodelovanja nogometnega agenta, in/ali

(b) predpisuje kazen za posameznika, če se samostojno pogaja in/ali sklene pogodbo o zaposlitvi brez sodelovanja nogometnega agenta.

[…]“

27 Člen 14 RAF, naslovljen „Nadomestilo za storitev – splošna načela“, določa:

„1. Nogometni agent lahko stranki zaračuna nadomestilo, kot je dogovorjeno v pogodbi o zastopanju.

2. Nadomestilo v skladu s pogodbo o zastopanju plača izključno stranka nogometnega agenta. Stranka ne sme skleniti pogodbe za izvedbo takega plačila z nobeno tretjo osebo ali je pooblastiti za ta namen.

3. Edina izjema od načela iz odstavka 2 tega člena je primer, ko nogometni agent zastopa posameznika in je njegov dogovorjeni letni prejemek enak ali manjši od 200.000 USD (ali enakovrednega zneska), v kar niso všteta pogojna plačila. V takih primerih se lahko zaposlovalec s posameznikom dogovori, da bo nadomestilo za ta pravni posel plačal njegovemu nogometnemu agentu v skladu s pogodbo o zastopanju. Izpolnjeni morajo biti vsi naslednji pogoji:

(a) Nadomestilo, ki ga zaposlovalec plača v imenu posameznika, ne vpliva na fiduciarno dolžnost nogometnega agenta do posameznika. Prav tako ne sme povzročiti, da bi bil nogometni agent kakor koli odvisen od zaposlovalca ali mu podrejen.

(b) Nadomestilo, ki ga zaposlovalec plača v imenu posameznika, ne sme biti večje od nadomestila, dogovorjenega v pogodbi o zastopanju med posameznikom in nogometnim agentom.

(c) Zaposlovalec ne sme od prejemka posameznika odšteti nobenega nadomestila, plačanega v skladu z odstavkom 3 tega člena.

[…]

6. Plačilo nadomestila za storitve mora biti izvedeno po zaključku zadevnega prestopnega roka in se plačuje v trimesečnih obrokih med trajanjem dogovorjene pogodbe o zaposlitvi.

7. Pri plačilu nadomestila za storitve se upošteva le plačilo, ki ga posameznik dejansko prejme, izračunano pro rata.

[…]

10. Kadar nogometni agent v okviru istega pravnega posla zastopa zaposlovalca in posameznika na podlagi člena 12, pododstavek 8a, tega pravilnika (primer dovoljenega dvojnega zastopanja), lahko zaposlovalec plača največ polovico celotnega nadomestila, ki pripada nogometnemu agentu.

[…]

12. Nogometni agent ni upravičen do nadomestila, ki še ni zapadlo in izhaja iz dogovorjene pogodbe o zaposlitvi, kadar:

(a) posameznik prestopi k drugemu zaposlovalcu pred iztekom dogovorjene pogodbe o zaposlitvi ali

(b) posameznik predčasno prekine pogodbo o zaposlitvi brez upravičenega razloga in ga nogometni agent v času odpovedi še vedno zastopa.

[…]“

28 Člen 15 RAF, naslovljen „Omejitev nadomestila za storitev“, določa:

„1. Višina nadomestila, ki se plača nogometnemu agentu za opravljanje storitev nogometnega agenta, se izračuna na naslednji način:

(a) za zastopanje posameznika ali zaposlovalca: na podlagi prejemka posameznika;

(b) za zastopanje bivšega delodajalca: na podlagi odškodnine za prestop za ustrezni pravni posel.

2. Ne glede na število nogometnih agentov, ki za neko stranko opravljajo storitve nogometnega agenta, znaša najvišje nadomestilo za opravljanje storitev nogometnega agenta v okviru pravnega posla:

	Omejitev nadomestila
Stranka	Letni prejemek posameznika znaša največ [200.000 USD] (ali enakovreden znesek)	Letni prejemek posameznika znaša več kot [200.000 USD] (ali enakovreden znesek)
Posameznik	5 % prejemka posameznika	3 % prejemka posameznika
Zaposlovalec	5 % prejemka posameznika	3 % prejemka posameznika
Zaposlovalec in posameznik (dovoljeno dvojno zastopanje)	10 % prejemka posameznika	6 % prejemka posameznika
Prejšnji subjekt (odškodnina za prestop)	10 % odškodnine za prestop

Za izognitev vsakršnim dvomom veljajo naslednja pravila:

(a) Pri izračunu ustrezne omejitve nadomestila na podlagi prejemka posameznika se ne smejo upoštevati nobena pogojna plačila.

(b) Če prejemek posameznika znaša več kot [200.000 USD] (ali enakovreden znesek), je nadomestilo za letni presežek tega zneska omejeno na 3 % presežka, če nogometni agent zastopa posameznika ali zaposlovalca, oziroma na 6 % presežka v primeru hkratnega zastopanja zaposlovalca in posameznika (dovoljeno dvojno zastopanje).

i. noben znesek, plačan kot odškodnina za kršitev pogodbe na podlagi člena 17 RSTJ ali Priloge 2 k RSTJ, niti

ii. noben odstotek od nadaljnje prodaje.

3. Kadar nogometni agent ali povezani nogometni agent v 24 mesecih pred pravnim poslom ali po njem za stranko, ki je vključena v ta pravni posel, opravi druge storitve, se domneva, da so druge storitve del storitev nogometnega agenta, ki jih ta opravlja v okviru tega pravnega posla, razen če se dokaže nasprotno.

4. Kadar nogometnemu agentu in/ali stranki ne uspe ovreči domneve iz odstavka 3 tega člena, se nadomestilo, plačano za druge storitve, šteje za del nadomestila, plačanega za storitve nogometnega agenta, opravljene v tem pravnem poslu.“

29 Člen 16 RAF, naslovljen „Pravice in obveznosti“, določa:

„1. Nogometni agent:

[…]

(b) ne sme pristopiti k stranki, ki jo zavezuje izključna pogodba o zastopanju z drugim nogometnim agentom, razen v zadnjih dveh mesecih te izključne pogodbe o zastopanju;

(c) ne sme skleniti pogodbe o zastopanju s stranko, ki jo zavezuje izključna pogodba o zastopanju z drugim nogometnim agentom, razen v zadnjih dveh mesecih te izključne pogodbe o zastopanju.

2. Nogometni agent:

[…]

(b) mora spoštovati in upoštevati statut, pravilnike, direktive in sklepe pristojnih organov FIFE, konfederacij in zvez članic;

[…]

(f) mora FIFI plačati letno licenčnino v roku, določenem na platformi, kot je opisano v členih 7 in 17 tega pravilnika;

[…]

(j) mora na platformo naložiti:

i. v 14 dneh po sklenitvi, spremembi ali odpovedi pogodbe o zastopanju: zadevno pogodbo o zastopanju in informacije, ki se zahtevajo na platformi;

ii. v 14 dneh po sklenitvi: vse pogodbe s stranko, razen pogodbe o zastopanju, kar med drugim vključuje pogodbe v zvezi z drugimi storitvami, in informacije, ki se zahtevajo na platformi;

iii. v 14 dneh po plačilu nadomestila za storitev: informacije, ki se zahtevajo na platformi;

iv. v 14 dneh po plačilu nadomestila v zvezi s katero koli pogodbo, sklenjeno s stranko, razen pogodbe o zastopanju: informacije, ki se zahtevajo na platformi;

v. v 14 dneh od nastanka: kateri koli pogodbeni ali drug dogovor med nogometnimi agenti o sodelovanju pri zagotavljanju kakršnih koli storitev ali delitvi prihodkov ali dobička iz katerega koli dela njihovih storitev nogometnih agentov;

vi. v 14 dneh od nastanka: vse informacije, ki bi lahko vplivale na obveznost izpolnjevanja pogojev glede primernosti, in

vii. v 14 dneh od nastanka: vsako pogodbo o poravnavi, sklenjeno s stranko ali drugim nogometnim agentom;

(k) če svoje dejavnosti opravlja prek agencije, mora na platformo naložiti:

i. v 14 dneh od prvega pravnega posla, v katerem sodeluje agencija: podatke o njeni lastniški strukturi, identiteti delničarjev, lastniškem deležu v osnovnem kapitalu agencije in/ali identiteti njenih dejanskih lastnikov;

ii. v 14 dneh od prvega pravnega posla, v katerem sodeluje agencija: podatek o številu nogometnih agentov, ki uporabljajo isto agencijo za opravljanje svojih poslovnih zadev, in imena vseh njenih zaposlenih;

iii. v 30 dneh od nastanka: vse spremembe katerih koli predhodno zagotovljenih informacij v zvezi z agencijo.

3. Nogometni agent ne sme storiti ali poskusiti storiti naslednjega:

[…]

(e) sprejeti nobene odškodnine za prestop ali nadomestila za razvoj, ki se plača v povezavi s prestopom igralca med klubi. To med drugim vključuje vse pravice, opisane v členu 18b RSTJ;

[…]

4. Kar zadeva razkritje in poročanje, mora nogometni agent:

(a) takoj obvestiti stranko o vsaki pisni ponudbi, posredovani s katerim koli komunikacijskim sredstvom, ki jo je prejel v zvezi z njo;

(b) stranki na njeno zahtevo zagotoviti kopijo ustrezne pogodbe o zastopanju ali katerega koli drugega pisnega sporazuma v zvezi z drugimi storitvami, kopijo pogodbe o zaposlitvi ali drugih pisnih dokumentov, pridobljenih v zvezi s storitvami nogometnega agenta, in seznam s podrobnostmi o vseh plačilih nogometnemu agentu v zvezi s pravnim poslom, v katerem je bil udeležen;

(c) na zahtevo zveze članice, konfederacije in/ali FIFE sodelovati z njenim ustreznim organom glede katere koli zahteve po informacijah v kateri koli obliki.“

30 Naslov IV RAF, „Pravice in obveznosti strank“, vsebuje le člen 18. Ta člen, naslovljen „Najem nogometnih agentov“, določa:

„1. Stranka:

[…]

(f) [če gre za klub,] mora v 14 dneh od nastanka v sistem FIFE za usklajevanje prestopov (TMS) naložiti:

i. informacije, ki se zahtevajo v TMS ob zaključku vsakega pravnega posla, ki je mednarodni prestop, pri katerem sodeluje klub;

ii. vse spremembe ali odpoved zadevne pogodbe o zastopanju;

iii. vse pogodbe z nogometnim agentom, razen pogodbe o zastopanju, med drugim o drugih storitvah, in informacije, ki se zahtevajo v TMS;

iv. informacije, ki se zahtevajo v TMS, po plačilu nadomestila v zvezi s katero koli pogodbo, sklenjeno z nogometnim agentom, razen pogodbe o zastopanju, in

(g) takoj obvesti FIFO, konfederacije ali zveze članice o vseh kršitvah tega pravilnika.

2. Stranka (ali njeni funkcionarji, če je to primerno) ne sme storiti ali poskusiti storiti naslednjega:

[…]

(e) neposredno ali posredno pomagati, da se kakor koli zaobide omejitev nadomestila, določena v tem pravilniku, ali pri tem sodelovati.

[…]“

31 Naslov V RAF, „Razkritje in objava“, vsebuje le člen 19 RAF. Ta člen, prav tako naslovljen „Razkritje in objava“, določa:

„FIFA bo zagotovila dostop do:

(a) imen in kontaktnih podatkov vseh nogometnih agentov;

(b) strank, ki jih zastopajo nogometni agenti, podatka o tem, ali je zastopanje izključno ali neizključno, in datuma poteka pogodbe o zastopanju;

(d) vseh sankcij, naloženih nogometnim agentom in strankam;

(e) podrobnosti o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni nogometni agenti, vključno z zneski nadomestil, ki so jih prejeli.“

32 Naslov VI RAF, „Spori“, zajema le člen 20. Ta člen, naslovljen „Pristojnost“, določa:

„1. Brez poseganja v pravico nogometnega agenta ali stranke, da zadevo predloži splošnemu sodišču, je senat za agente nogometnega razsodišča FIFE pristojen za odločanje o sporih:

(a) kadar spor izhaja iz pogodbe o zastopanju z mednarodno razsežnostjo ali je s tako pogodbo o zastopanju povezan (glej drugi odstavek člena 2 tega pravilnika);

(b) kadar je zahtevek vložen v skladu s postopkovnimi pravili o nogometnem razsodišču;

(c) če od dogodka, ki je povzročil spor, nista minili več kot dve leti, pri čemer se uporaba tega roka v vsakem primeru preveri po uradni dolžnosti.

2. Podrobni postopki za reševanje sporov so določeni v postopkovnih pravilih o nogometnem razsodišču.

3. Brez poseganja v pravico nogometnega agenta ali stranke, da zadevo predloži splošnemu sodišču, je za odločanje o sporih, ki izhajajo iz pogodbe o zastopanju brez mednarodne razsežnosti ali so z njo povezani, pristojen organ odločanja, določen v nacionalnem pravilniku o nogometnih agentih zadevne nacionalne zveze (glej tretji odstavek člena 2 tega pravilnika).“

2. RSTJ

33 Člen 18a RSTJ, naslovljen „Vpliv tretjih oseb na klube“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„1. Noben klub ne sme skleniti pogodbe, s katero drug(i) klub(i) ali, obratno, tretja oseba pridobi možnost vplivati, kar zadeva zaposlitev ali prestope igralcev, na neodvisnost ali politiko kluba ali na delovanje njegovih ekip.

2. Disciplinski odbor FIFE lahko naloži sankcije klubom, ki ne spoštujejo obveznosti iz tega člena.“

34 Člen 18b RSTJ, naslovljen „Lastništvo ekonomskih pravic igralcev s strani tretjih oseb“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1 določa:

„Noben klub ali igralec ne sme skleniti pogodbe, s katero se na tretjo osebo v celoti ali delno prenese upravičenost do nadomestila pri bodočem prestopu igralca iz enega kluba v drugi klub oziroma s katero se odstopijo kakršne koli pravice v zvezi z bodočim prestopom ali nadomestilom.“

3. Statut FIFE

35 Člen 8(3) Statuta FIFE, naslovljen „Ravnanje organov, uradnih oseb in drugih“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„Vsaka oseba ali organizacija, povezana z nogometom, je dolžna spoštovati statut in pravilnike FIFE ter načela fair playa.“

36 Člen 14 Statuta FIFE, naslovljen „Obveznosti zvez članic“, določa:

„1. Zveze članice imajo naslednje obveznosti:

(a) ves čas spoštovati statut, pravilnike, smernice in odločitve organov FIFE ter odločitve športnega arbitražnega razsodišča (CAS), sprejete v pritožbenem postopku na podlagi člena 56(1) Statuta FIFE;

(b) sodelovati na tekmovanjih, ki jih organizira FIFA;

(d) zagotoviti, da njihovi člani spoštujejo statut, pravilnike, smernice in odločitve organov FIFE;

(e) redno sklicevati svoj zakonodajni organ in najvišji organ, in sicer vsaj vsaki dve leti;

(f) ratificirati ustanovne dokumente, ki so v skladu z zahtevami standardnih statutov FIFE;

(g) ustanoviti komisijo za sodniške zadeve, ki je neposredno podrejena zadevni zvezi članici;

(h) spoštovati pravila igre;

(i) svoje zadeve voditi popolnoma neodvisno in zagotoviti, da se vanje ne vmešava nobena tretja oseba, v skladu s členom 19 tega statuta;

(j) upoštevati vse druge obveznosti, ki izhajajo iz tega statuta in drugih pravilnikov.

2. Posledica kršitve obveznosti s strani zveze članice so sankcije, določene v tem statutu.

3. Kršitev odstavka 1, [točka (i)], prav tako povzroči sankcije, tudi če vmešavanja tretje osebe ni mogoče pripisati zadevni zvezi članici. Zveze članice so odgovorne FIFI za vsako hudo malomarnost ali naklepno ravnanje, ki ga je mogoče pripisati članom njenih organov.“

37 Člen 57(1) Statuta FIFE, naslovljen „Pristojnost CAS“, določa:

„Vsaka tožba zoper odločitev, ki jo je FIFA sprejela na zadnji stopnji, zlasti odločitev sodnih organov, ter vsaka tožba zoper odločitve konfederacij, zvez članic ali lig mora biti vložena pri CAS v enaindvajsetih dneh od prejema odločitve.“

38 Člen 58(1) in (2) Statuta FIFE, naslovljen „Obveznosti glede reševanja sporov“, določa:

„1. Konfederacije, zveze članice in lige se zavežejo, da bodo CAS priznale kot neodvisen sodni organ. Zavezujejo se, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe, da bodo njihovi člani, igralci in uradniki spoštovali odločbe, ki jih sprejme CAS. Enake določbe veljajo za nogometne agente ter nogometne agente, ki organizirajo tekme in ki imajo licenco FIFA.

2. Uveljavljanje pravnih sredstev pred rednim sodiščem je prepovedano, razen če je to izrecno določeno v predpisih FIFE. Uveljavljanje pravnih sredstev pred rednim sodiščem je prepovedano tudi za vse vrste začasnih ukrepov.“

4. Disciplinski pravilnik FIFE

39 Različico Disciplinskega pravilnika FIFE iz leta 2019 je svet FIFE sprejel na seji z dne 3. junija 2019 v Parizu, veljati pa je začela 15. julija 2019 (v nadaljevanju: Disciplinski pravilnik FIFE). S 1. februarjem 2023 je bila nadomeščena z različico tega pravilnika iz leta 2023.

40 Člen 53 Disciplinskega pravilnika FIFE, naslovljen „Pristojnosti“, določa:

„1. Disciplinska komisija je pristojna za sankcioniranje vseh kršitev pravilnikov FIFE, ki niso v pristojnosti drugih organov.

2. Disciplinska komisija je pristojna zlasti za:

(a) sankcioniranje hujših kršitev, ki so jih uradniki za tekme spregledali;

(b) popravljanje očitnih napak v disciplinskih odločitvah sodnika;

(d) izrekanje dodatnih sankcij.“

5. Etični kodeks FIFE

41 Člen 4 Etičnega kodeksa FIFE, naslovljen „Področje uporabe kodeksa, primeri, ki v kodeksu niso urejeni, običaji, doktrina in sodna praksa“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„1. Ta kodeks ureja vsa vprašanja, na katera se nanašata besedilo ali namen njegovih določb.

2. V primerih, ki jih ta kodeks procesno ne ureja, ter v primeru dvoma glede razlage tega kodeksa etična komisija odloča v skladu z običaji FIFE.

3. Etična komisija se lahko pri vseh svojih dejavnostih sklicuje na predhodne odločitve ter na načela, ki sta jih že oblikovali doktrina in sodna praksa na področju športa.“

42 Člen 84 Etičnega kodeksa FIFE, naslovljen „Športno arbitražno razsodišče“, določa:

„1. Odločitve razsodnega senata so dokončne, razen če je zoper njih vložena pritožba pri [CAS] v skladu z ustreznimi določbami Statuta FIFE.

2. Zoper tako odločitev se lahko na CAS prav tako pritoži oseba, pristojna za preiskavo.“

II. Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

43 Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta FT, nogometni agent in podpredsednik združenja nogometnih agentov, imenovanega „The Football Forum“, ter RRC Sports, družba s sedežem v Nemčiji, ki prav tako deluje kot nogometni agent, FT pa je njen generalni direktor.

44 FIFA, tožena stranka v postopku v glavni stvari, je krovna organizacija, ki združuje številne mednarodne in nacionalne zveze. Zajema 211 nacionalnih zvez, vključno z Deutscher Fußball-Bund, ki je nemška nogometna zveza (v nadaljevanju: DFB). V skladu s členom 14 Statuta FIFE se morajo zveze članice v svojih statutih zavezati, da bodo spoštovale pravila, ki jih je določila FIFA, in da bodo priznale odločitve, ki jih je ta sprejela.

45 FIFA ima več institucij in odborov. Med njimi je svet, ki je organ, zadolžen za strategijo in nadzor, ki je pristojen za sprejemanje splošnih predpisov.

46 Svet FIFE je tako 16. decembra 2022 sprejel RAF, ki je bil objavljen 6. januarja 2023 in določa okvirne pogoje za osebe, ki zagotavljajo storitve nogometnih agentov v okviru mednarodnega sistema prestopov igralcev in trenerjev, ki ga je vzpostavila ta zveza. Natančneje, ta pravilnik določa pravila, ki urejajo ponudbo in zagotavljanje storitev posredovanja za igralce, trenerje, klube in lige kot samostojne pravne osebe, ter podrobna pravila o nadomestilu v zvezi s temi storitvami.

47 Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta pri Landgericht Mainz (deželno sodišče v Mainzu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložili opustitveno tožbo, s katero sta zahtevali, naj se FIFI prepove izvajanje več določb, zlasti določb RSTJ in RAF, ker naj bi bile te določbe v nasprotju s členi 56, 101 in 102 PDEU ter SUVP.

48 V zvezi s tem ima predložitveno sodišče pomisleke zlasti glede vprašanja, ali se izjema, ki je bila v okviru člena 101 PDEU določena v sodbah z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi (C‑309/99, EU:C:2002:98), in z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija (C‑519/04 P, EU:C:2006:492) uporablja za pravila, ki – kot ta v postopku v glavni stvari – niso izključno športne narave, ali pa se uporablja tudi za pravila, ki – čeprav so gospodarske narave – vsaj posredno vplivajo na sestavo ekip klubov.

49 Natančneje, predložitveno sodišče navaja, da ni očitno, na eni strani, da bi bilo mogoče cilje, na katere se FIFA sklicuje v utemeljitev zadevnih pravil, šteti za legitimne, saj se ti ne nanašajo neposredno na delovanje športnih tekmovanj kot takih, in na drugi strani, da so ta pravila nujna za uresničitev takih ciljev.

50 Splošneje, predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti trinajstih pravil iz RAF s členi 56, 101 in 102 PDEU.

51 Nazadnje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali so tista pravila – izmed teh pravil – ki določajo obdelavo osebnih podatkov, taka, da se z njimi lahko uresničujejo zakoniti interesi v smislu člena 6(1) SUVP, in ali izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz načela sorazmernosti, kar je nujen pogoj za zakonitost take obdelave.

52 V teh okoliščinah je Landgericht Mainz (deželno sodišče v Mainzu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 101 [PDEU] (prepoved omejevalnih sporazumov), člen 102 PDEU (prepoved zlorabe prevladujočega položaja na trgu) in člen 56 PDEU (svoboda opravljanja storitev) ter člen 6 [SUVP] razlagati tako, da nasprotujejo [nekaterim določbam] ureditv[e], ki jo sprejme svetovna športna zveza (v obravnavanem primeru: FIFA), ki združuje 211 nacionalnih športnih zvez zadevne športne panoge (v obravnavanem primeru: nogometa) in katere pravila so zato vsekakor zavezujoča za večji del subjektov, dejavnih v nacionalnih profesionalnih ligah zadevne športne panoge (v obravnavanem primeru: društva (pri čemer so s tem mišljeni tudi nogometni klubi, ki so organizirani kot kapitalske družbe), igralce (ki so člani društev) in nogometne agente), [ki so namenjene urejanju dejavnosti nogometnih agentov igralcev in trenerjev]?“

III. Dopustnost vprašanja za predhodno odločanje

53 Uvodoma je treba opozoriti, da mora Sodišče sámo preizkusiti pogoje, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno oziroma ali je predlog, ki mu je bil predložen, dopusten (sodba z dne 4. septembra 2025, AW „T“, C‑225/22, EU:C:2025:649, točka 29 in navedena sodna praksa).

54 Iz ustaljene sodne prakse, ki se zdaj odraža v členu 94(a) in (b) Poslovnika Sodišča, izhaja, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih nacionalno sodišče postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 59 in navedena sodna praksa).

55 V obravnavani zadevi pa predlog za sprejetje predhodne odločbe izpolnjuje vse te zahteve, saj je iz elementov spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je zahtevana razlaga povezana z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, da izpostavljeni problem ni hipotetičen ter da ta spis vsebuje dejanske in pravne elemente, ki so potrebni, da lahko Sodišče koristno odgovori na postavljeno vprašanje.

56 Res je, kot navaja grška vlada, da ti elementi ne vsebujejo natančne opredelitve upoštevnega trga, še manj pa analize njegovega delovanja.

57 Vendar okoliščina, da Sodišče nima na voljo izčrpne predstavitve gospodarskega in pravnega okvira, v katerega spada spor o glavni stvari, ne izključuje, da lahko na podlagi informacij, ki mu jih je posredovalo predložitveno sodišče, vseeno poda razlago prava Unije, ki bi zadnjenavedenemu sodišču koristila.

58 Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, pa je razvidno, da lahko RAF vpliva na delovanje trga storitev nogometnih agentov pri mednarodnem prestopu poklicnih igralcev ali trenerjev in na trg zaposlovanja igralcev ali trenerjev, pri čemer je za zadnjenavedeni trg značilno, da je večstranski, saj zajema interakcijo med več zainteresiranimi stranmi, ki sledijo različnim interesom, kot so subjekti, ki zadevne posameznike zaposlujejo, subjekti, ki želijo te posameznike zaposliti, zadevni posamezniki sami in, nazadnje, odvisno od primera, njihovi zastopniki.

59 V teh okoliščinah Sodišče meni, da za odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ni treba podrobneje opredeliti materialnega ali geografskega obsega trgov, na katere bi se lahko nanašal RAF.

60 Kar zadeva okoliščino, ki jo navaja grška vlada, da na podlagi elementov iz predložitvene odločbe brez poglobljene analize ni mogoče ugotoviti obstoja kršitve konkurenčnega prava Unije, je treba opozoriti, da je izključno predložitveno sodišče pristojno za odločanje o utemeljenosti tožbenih razlogov, ki jih je navedla ena od strank v sporu o glavni stvari.

61 Vendar je treba navesti, da se predložitveno sodišče v vprašanju sklicuje na člen 53(3) Disciplinskega kodeksa FIFE. Predložitveno sodišče pa se pri povzemanju te določbe v predlogu za sprejetje predhodne odločbe sklicuje na izdajo tega kodeksa iz leta 2019, v kateri navedena določba vsebuje le dva odstavka. Poleg tega predložitveno sodišče sámo pri povzemanju te določbe v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja le ta dva odstavka.

62 Zato je treba vprašanje, ki ga je postavilo navedeno sodišče, šteti za dopustno, razen v delu, v katerem se nanaša na razlago členov 56, 101 in 102 PDEU ter člena 6 SUVP glede na pravilo, kot je to iz člena 53(3) Disciplinskega kodeksa FIFE.

IV. Vsebinska presoja

63 Predložitveno sodišče z vprašanjem Sodišče prosi za razlago členov 56, 101 in 102 PDEU ter člena 6 SUVP, da bi se izreklo o skladnosti sklopa pravil, ki jih je sprejela FIFA, s katerim se ureja izvajanje dejavnosti agentov nogometnih igralcev in trenerjev, s temi štirimi členi.

64 Natančneje, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali členi 56, 101 in 102 PDEU ter člen 6 SUVP nasprotujejo pravilom, ki jih je sprejela mednarodna športna zveza, kot so pravila iz RAF, ki jih je glede na njihov predmet in namen mogoče razvrstiti v pet kategorij, in sicer:

– pravila za omejitev zastopanja več strank hkrati, in sicer tega, da bi isti nogometni agent zastopal hkrati igralca ali trenerja in klube ali lige kot samostojne pravne osebe, ki kupujejo in prodajajo igralce;

– pravila za urejanje nadomestil nogometnih agentov;

– pravila v zvezi s pogoji za pridobitev in odvzem licence FIFA;

– pravila za urejanje možnosti nogometnih agentov, da pritegnejo nove igralce ali trenerje, ki bi jih zastopali, in

– pravila, ki urejajo posredovanje nekaterih informacij FIFI, drugim nogometnim agentom, klubom, ligam kot samostojnim pravnim osebam, igralcem in trenerjem.

65 V teh okoliščinah Sodišče meni, da je treba pri vsaki od teh kategorij pravil na prvem mestu podati razlago določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na konkurenčno pravo in svobodo opravljanja storitev, na drugem mestu pa razlago člena 6 SUVP.

A. Uporaba določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na konkurenčno pravo in svobodo opravljanja storitev

1. Uvodne ugotovitve

66 Člen 165 PDEU v odstavku 1, drugi pododstavek, določa, da Unija prispeva k spodbujanju evropske razsežnosti v športu ob upoštevanju njegove posebne narave, na prostovoljstvu temelječih struktur ter njegove družbene in vzgojne vloge. Poleg tega je v odstavku 2, zadnja alinea, tega člena 165 natančneje določeno, da je cilj dejavnosti Unije na tem področju razvijanje evropske razsežnosti v športu s spodbujanjem pravičnosti in odprtosti pri športnih tekmovanjih in sodelovanja med organi, odgovornimi za šport, ter z varovanjem telesne in moralne integritete športnikov, zlasti najmlajših. Iz tega izhaja, da morajo pristojne institucije Unije, ko na podlagi te določbe in pod pogoji, ki jih določa, sprejemajo spodbujevalne ukrepe ali priporočila na področju športa, upoštevati te cilje.

67 Vendar člena 165 PDEU ni mogoče šteti za posebno pravilo, s katerim bi bil šport izvzet iz vseh ali nekaterih drugih določb primarnega prava Unije, ki se lahko uporabljajo zanj, ali ki bi zahtevalo, da se mu v okviru te uporabe nameni posebna obravnava (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 101, in z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 75).

68 Posledično je treba pri uporabi določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na konkurenčno pravo ali svobodo opravljanja storitev, upoštevati posebnosti športa, vendar le, če se take posebnosti izkažejo za upoštevne, ter le v okviru in ob spoštovanju pogojev uporabe vsake od teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 84 in navedena sodna praksa).

69 Tako lahko ravnanja ali pravila, če sledijo gospodarskim ciljem ali se nanašajo na gospodarsko razsežnost športa, spadajo na področje uporabe določb prava Unije, ki se uporabljajo v primeru gospodarske dejavnosti, med katerimi so členi 56, 101 in 102 PDEU, tudi če je ta ravnanja ali pravila sprejela športna zveza (sodba z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 75 in navedena sodna praksa).

70 Le za nekatera posebna pravila, ki so bila, na eni strani, sprejeta izključno iz negospodarskih razlogov in ki se, na drugi strani, nanašajo na vprašanja, ki zadevajo zgolj šport kot tak, je treba šteti, da so nepovezana s kakršno koli gospodarsko dejavnostjo. To zlasti velja za pravila, ki se nanašajo na izključitev tujih igralcev iz sestave ekip, ki sodelujejo na tekmovanjih med reprezentančnimi ekipami svojih držav, ali na določitev meril za razvrščanje, ki se uporabljajo za izbor športnikov, ki na tekmovanjih sodelujejo v posamični konkurenci (sodba z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 76 in navedena sodna praksa, ter z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 22 in navedena sodna praksa).

71 Razen v teh zelo posebnih primerih lahko pravila, ki jih športna združenja sprejmejo za urejanje opravljanja storitev subjektov, ki izvajajo gospodarsko dejavnost, povezano s poklicno oziroma polpoklicno dejavnostjo športa ali ki imajo neposreden vpliv na tako opravljanje storitev, spadajo na področje uporabe določb prava Unije, ki se uporabljajo za to dejavnost, kot so členi 56, 101 in 102 PDEU (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 77 in navedena sodna praksa).

72 V obravnavani zadevi je namen RAF urediti nekatere dejavnosti nogometnih agentov, ki v bistvu proti plačilu povezujejo igralca ali trenerja s subjektom s sedežem v drugi državi, da bi ta igralec ali ta trener trajno ali začasno zamenjal en klub za drugega, kar je v ureditvi FIFE torej opredeljeno kot „prestop“. Ker pa te dejavnosti pomenijo opravljanje storitev, ki se zagotavljajo za plačilo in se nanašajo na povezovanje igralcev ali nogometnih trenerjev s klubom, je zanje treba šteti, da so gospodarske narave.

73 Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da lahko dejavnost nogometnih agentov odločilno vpliva na sestavo ekip, njihovo dolgoročno stabilnost in njihovo športno moč. Glede na to, da je sestava ekip eden od bistvenih parametrov tekmovanj, na katerih tekmujejo poklicni nogometni klubi, in da ta tekmovanja povzročijo gospodarsko dejavnost, pa je treba za pravilnik iz postopka v glavni stvari šteti, da vpliva na pogoje za opravljanje te gospodarske dejavnosti in na konkurenco med poklicnimi nogometnimi klubi, ki to dejavnost opravljajo (glej po analogiji sodbo z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 81).

74 Zato pravila, določena z RAF, niso del pravil, za katera bi bilo mogoče uporabiti izjemo iz točke 70 te sodbe, glede katere je Sodišče večkrat opozorilo, da ne sme preseči lastnega namena in da se nanjo ni mogoče sklicevati, da bi se kakršna koli športna dejavnost izključila s področja uporabe določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na gospodarsko pravo Unije (glej po analogiji sodbi z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 79, in z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 24 in navedena sodna praksa).

75 Zato ta pravila lahko spadajo na področje uporabe členov 56, 101 in 102 PDEU.

76 Kar zadeva člena 101 in 102 PDEU, pa se ta člena, na eni strani, čeprav vsak od njiju uresničuje različen cilj in ima vsak od njiju svoje področje uporabe, lahko uporabljata hkrati, kadar so izpolnjeni pogoji za njuno uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 119).

77 Na drugi strani, ker naj bi bila pravila RAF, na katera se predložitveno sodišče sklicuje v svojem vprašanju, kar zadeva njihovo uporabo, med seboj neodvisna, morebitna nezdružljivost enega od njih s pravom Unije – kot je v obravnavani zadevi ugotovilo predložitveno sodišče – sama po sebi ne more nujno povzročiti nezdružljivosti drugih.

78 Zato je treba vprašanje za predhodno odločanje preučiti glede na, prvič, člen 101 PDEU, drugič, člen 102 PDEU in, tretjič, člen 56 PDEU.

2. Uporaba določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na konkurenčno pravo

79 Najprej je treba navesti, da so za nogomet poleg drugih posebnosti značilna številna tekmovanja na mednarodni, evropski in nacionalni ravni, ki k sodelovanju pritegnejo zelo veliko klubov in zelo veliko igralcev. Poleg tega je zanj enako kot za nekatere druge športe značilno, da lahko na teh tekmovanjih sodelujejo samo ekipe, ki so dosegle določene športne uspehe, pri čemer potek navedenih tekmovanj temelji na medsebojnem soočanju in postopnem izločanju sodelujočih ekip. Torej v bistvu temelji na športni zaslužnosti, ki je lahko zagotovljena samo, če se vse prisotne ekipe soočijo pod enotnimi normativnimi in tehničnimi pogoji, kar zagotavlja določeno enakost možnosti (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 143).

80 Na podlagi teh različnih posebnosti je mogoče ugotoviti, da za organizacijo in potek takih tekmovanj na mednarodni, evropski in nacionalni ravni upravičeno veljajo skupna pravila, katerih namen je zagotavljati enotnost in usklajenost v okviru celovitega koledarja ter, širše, ustrezno in učinkovito spodbujati izvajanje športnih tekmovanj, ki temeljijo na enakih možnostih in športni zaslužnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 144, in z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točke 62 do 64).

81 Ker pa organizacija in potek takih tekmovanj lahko privedeta do opravljanja pomožnih gospodarskih dejavnosti, ki lahko same vplivajo na ta tekmovanja, ni mogoče šteti, da je za združenje, kot je FIFA, nujno nezakonito, da sprejme pravila za urejanje odnosov med svojimi člani in njihovimi člani na eni strani ter podjetji, ki bi lahko imela gospodarski interes za organizacijo navedenih tekmovanj, na drugi strani.

82 Vendar okoliščina, da je lahko legitimno, da konfederacija ali športna zveza sprejme taka pravila, ne pomeni, da se vsako od tako sprejetih pravil šteje za združljivo s konkurenčnim pravom Unije. Potrebno je namreč tudi, da se pri odločitvah, opravljenih ob sprejetju vsakega od teh pravil, spoštujejo tudi zahteve, ki izhajajo iz tega prava.

a) Vprašanje za predhodno odločanje v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 101 PDEU

83 Uvodoma je treba opozoriti, da uporaba člena 101(1) PDEU predpostavlja obstoj ravnanja več „podjetij“ ali – če ne gre za podjetja – „podjetniškega združenja“.

84 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba šteti, da kot „podjetje“ zlasti v smislu tega člena 101(1) PDEU deluje vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ki vključuje ponujanje proizvodov ali storitev na določnem trgu, ne glede na njegovo pravno obliko in način financiranja (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 76), medtem ko pojem „podjetniško združenje“ zajema združitev več subjektov, ki opravljajo tako dejavnost.

85 Čeprav je v obravnavani zadevi RAF sprejela zgolj FIFA, je treba navesti, da med člane te zveze spadajo nacionalne nogometne zveze, ki same zajemajo klube ali lige kot samostojne pravne osebe, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, ki vključujejo ponujanje proizvodov ali storitev na različnih trgih, kot so trg prodaje vstopnic za športne prireditve, trg sponzorstva ali pa trg merchandisinga.

86 Zato je mogoče šteti, da ima FIFA na teh trgih in na nabavnih trgih, kot so trgi zaposlovanja igralcev ali trenerjev ali pa storitve nogometnih agentov pri mednarodnem prestopu poklicnih igralcev ali trenerjev iz enega subjekta v drugega, status podjetniškega združenja.

87 Posledično je treba v položaju, kakršen je ta, ki ga predložitveno sodišče navaja v vprašanju, šteti, da se člen 101(1) PDEU lahko uporablja za FIFO, saj je to mogoče opredeliti kot „podjetniško združenje“ v smislu te določbe.

88 Ob tem je treba opozoriti, da so v skladu s členom 101(1) PDEU z notranjim trgom nezdružljivi in prepovedani vsi sporazumi med podjetji, vsi sklepi podjetniških združenj in vsa usklajena ravnanja podjetij, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

89 Kot je razvidno iz besedila te določbe, mora biti za njeno uporabo v danem primeru izpolnjenih več kumulativnih pogojev, in sicer, prvič, da obstaja sporazum med podjetji, sklep podjetniških združenj ali usklajeno ravnanje, drugič, da lahko ta sporazum, ta sklep ali to ravnanje prizadene trgovino med državami članicami in, tretjič, da je cilj oziroma posledica tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

1) Obstoj sporazuma, sklepa ali usklajenega ravnanja

90 V skladu s členom 101(1) PDEU mora biti zadevno ravnanje sestavljeno iz „sporazuma“, „usklajenega ravnanja“ ali „sklepa podjetniškega združenja“, pri čemer ti pojmi zajemajo ravnanja, ki so lahko različne narave in se lahko pojavljajo v različnih oblikah.

91 Natančneje, Sodišče je že ugotovilo, da sklep podjetniškega združenja, s katerim se sprejme ali izvaja ureditev, ki neposredno vpliva na pogoje opravljanja gospodarske dejavnosti podjetij, ki so neposredno ali posredno člani tega združenja, lahko pomeni tak „sklep podjetniškega združenja“ v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 118).

92 Kot je razvidno iz samega besedila vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, pa navedeno sodišče prav z vidika takega sklepa Sodišče sprašuje o razlagi člena 101(1) PDEU v primeru, ko je konfederacija ali mednarodna športna zveza sprejela in izvajala sklop pravil za vzpostavitev pravne ureditve, ki se uporablja za vse nogometne agente igralcev in trenerjev, ki želijo zastopati klube, lige kot samostojne pravne osebe, trenerje ali igralce, ki spadajo v ekosistem, ki ga je vzpostavila ta zveza.

93 Iz tega sledi, da je v takem položaju za RAF in s tem za vsako od pravil iz tega pravilnika mogoče šteti, da pomeni „sklep podjetniškega združenja“ v smislu člena 101(1) PDEU.

2) Vpliv na trgovino med državami članicami

94 Za uporabo člena 101(1) PDEU je med drugimi pogoji treba z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da lahko sporazum med podjetji, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje znatno vpliva na trgovino med državami članicami, tako da neposredno ali posredno in dejansko ali potencialno vpliva na trgovinske tokove, kar lahko ovira vzpostavitev ali delovanje notranjega trga, pri čemer se za ta pogoj lahko šteje, da je izpolnjen v primeru ravnanj, ki se nanašajo na celotno ozemlje države članice (sodba z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 43 in navedena sodna praksa).

95 V zadevi v glavni stvari pa je treba šteti, da je ta pogoj izpolnjen, saj ureditev, na katero se nanaša vprašanje za predhodno odločanje, velja za klube, lige kot samostojne pravne osebe, igralce, trenerje in nogometne agente igralcev, ki delujejo v državah članicah – vsaj za večino od njih – v vseh primerih, v katerih obstaja sporazum o zastopanju z mednarodno razsežnostjo ali dejavnost, povezana z mednarodnim prestopom ali mednarodnim poslom, v skladu s členom 2 RAF.

3) Dejstvo, da mora biti „cilj“ oziroma „posledica“ zadevnega ravnanja škodovanje konkurenci

96 Da bi se v danem primeru lahko štelo, da so sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje zajeti s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU, je treba v skladu s samim besedilom te določbe dokazati, da je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence bodisi cilj tega ravnanja bodisi je to posledica navedenega ravnanja (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 158 in navedena sodna praksa, in z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 47).

97 Za to je treba naprej preučiti cilj zadevnega ravnanja. Če se po taki preučitvi izkaže, da ima to ravnanje protikonkurenčni cilj, ni treba preučiti posledice tega ravnanja za konkurenco. Le če za navedeno ravnanje ni mogoče šteti, da ima tak protikonkurenčni cilj, je torej treba nato preučiti to posledico (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 159 in navedena sodna praksa, ter z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 37).

98 V zvezi s tem se preučitev, ki jo je treba opraviti, razlikuje glede na to, ali je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence „cilj“ ali „posledica“ teh pravil, saj se za vsakega od teh dveh pojmov uporabljajo različna pravna in dokazna pravila (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 160).

99 Ker je lahko cilj ali posledica preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence le del določenega ravnanja, te preučitve ni treba nujno opraviti glede na sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje kot celoto. Navedena preučitev se lahko – če je mogoče eno ali več določb, ukrepov ali vidikov tega sporazuma, sklepa ali usklajenega ravnanja ločiti od preostalega, ker lahko že sami po sebi povzročijo omejevanje konkurence na zadevnem trgu – opravi glede na tako določbo, ukrep ali vidik.

i) Pojem „omejevanje konkurence zaradi cilja“

100 Čeprav pojem protikonkurenčnega „cilja“ ne pomeni izjeme od pojma protikonkurenčne „posledice“, ga je treba vseeno razlagati ozko (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 161 in navedena sodna praksa, in z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 38)

101 Zato je treba ta pojem razumeti tako, da napotuje izključno na nekatere vrste dogovarjanja med podjetji, ki so za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno. Nekatere oblike dogovarjanja med podjetji je namreč že zaradi njihove narave mogoče šteti za škodljive za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 162 in navedena sodna praksa, ter z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 39).

102 Da bi se v danem primeru ugotovilo, ali gre pri nekaterih pravilih, uvedenih s sporazumom med podjetji, sklepom podjetniškega združenja ali usklajenim ravnanjem, za obliko usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, je treba preučiti, prvič, vsebino teh pravil, drugič, gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščena, in tretjič, cilje, ki se želijo z njimi doseči (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 165, in z dne 26. februarja 2026, Cargolux Airlines/Komisija, C‑401/22 P, EU:C:2026:132, točka 172).

103 Najprej, v zvezi s tem je treba pri preučitvi vsebine pravil, uvedenih z zadevnim sporazumom, sklepom ali ravnanjem, preučiti njihove različne vidike, da bi se ugotovila vrsta usklajevanja, ki ga ta pravila vzpostavljajo, in da bi se s tem ugotovilo, ali imajo navedena pravila značilnosti, na podlagi katerih jih je mogoče pripisati obliki usklajevanja med podjetji, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za dovolj škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, kar velja zlasti, če lahko vsako usklajevanje s takimi značilnostmi prav zaradi teh značilnosti privede do pogojev za konkurenco, ki ne ustrezajo običajnim pogojem na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2024, Banco BPN/BIC Português in drugi, C‑298/22, EU:C:2024:638, točka 45 in navedena sodna praksa).

104 Dalje, kar zadeva gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščena zadevna pravila, je treba navesti, da pojem omejevanja konkurence zaradi „cilja“ označuje le sporazume, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki spadajo v neko obliko usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, zato nikakor ni treba preučiti, še manj pa dokazati posledic navedenih pravil za konkurenco, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne, negativne ali pozitivne (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 166 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 131).

105 Vendar je treba upoštevati naravo zadevnih proizvodov ali storitev ter dejanske pogoje, ki opredeljujejo sestavo in delovanje zadevnega sektorja ali sektorjev oziroma trga ali trgov (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 166 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 131).

106 Mogoče je namreč, da je le, kadar so izpolnjeni nekateri posebni pogoji, mogoče ugotoviti, da so nekatere oblike usklajevanja ter s tem sporazumi, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki spadajo v okvir tega usklajevanja, škodljivi za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga. Zato mora preučitev gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščene te oblike usklajevanja, omogočiti, da se preveri, ali – kadar neka oblika sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja že po svoji naravi konkurenci škodi le v nekaterih okoliščinah, ki se nanašajo zlasti na naravo zadevnega blaga ali storitev, dejanske pogoje delovanja trga in njegovo strukturo – te okoliščine obstajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2024, Banco BPN/BIC Português in drugi, C‑298/22, EU:C:2024:638, točka 48, in z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 52).

107 Nazadnje, kar zadeva cilje, ki se uresničujejo z zadevnim ravnanjem, katerih preučitev je omejena na to, kar je nujno za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi „cilja“, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določiti „objektivne“ cilje, ki se s tem ravnanjem želijo doseči v zvezi s konkurenco (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa, ter z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 132).

108 Taki „objektivni“ cilji s konkurenčnega vidika ustrezajo namenu, ki je neločljivo povezan z zadevnim ravnanjem.

109 Vendar okoliščina, da vpletena podjetja subjektivno niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, ali dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (glej sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa, in z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 50).

110 Preučitev, opravljena v ta namen, mora vsekakor razkriti, kateri so natančni razlogi, na podlagi katerih je upravičeno ugotoviti, da je cilj celotnega ali dela sporazuma med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 108; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 168, in z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 51).

111 Kar zadeva spor o glavni stvari, je treba opozoriti, da Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU ni pristojno za uporabo pravil prava Unije v določenem primeru, o katerem je poleg tega le omejeno seznanjeno z elementi iz spisa, s katerim razpolaga, ampak le za to, da se izreče o razlagi teh pravil (glej v tem smislu sodbo z dne 18. maja 2021, Asociaia „Forumul Judecătorilor din România“ in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 201 in navedena sodna praksa).

112 Zato je predložitveno sodišče edino pristojno, da glede na vse dejanske in pravne elemente, ki jih ima na voljo, presodi, ali lahko nekatere določbe RAF na zadevnem trgu povzročijo omejevanje konkurence zaradi „cilja“.

113 Vendar lahko Sodišče, da bi navedenemu sodišču dalo koristen odgovor, upošteva nekatere elemente iz spisa v postopku v glavni stvari, s katerim razpolaga, in pisna stališča, ki so mu bila predložena, da bi podalo pojasnila v zvezi s tem, kako je treba razlagati člen 101(1) PDEU glede na te elemente in ta stališča (glej po analogiji sodbo z dne 10. julija 2025, INTERZERO in drugi, C‑254/23, EU:C:2025:569, točka 124).

ii) Možnost, da se pravila, kot so ta, na katera se sklicuje predložitveno sodišče v svojem vprašanju, opredelijo kot omejevanje konkurence zaradi „cilja“

– Pravila, ki omejujejo zastopanje več strank hkrati

114 Predložitveno sodišče se v vprašanju sklicuje na pravila, kot so ta iz člena 12, od (8) do (10), RAF, ki določajo, da isti nogometni agent ali več „povezanih“ nogometnih agentov, in sicer direktorjev, družbenikov, delničarjev ali zaposlenih v isti agenciji, ali pa oseb, ki so v sorodstvenem razmerju ali so sklenile sporazum z namenom sodelovanja, ne more hkrati zastopati dveh ali treh strank, vpletenih v prestop igralca ali trenerja iz enega subjekta v drugega, in sicer igralca ali trenerja, zaposlovalca in bivšega delodajalca. Vendar člen 12(8) RAF določa izjemo, ki omogoča skupno zastopanje igralca ali trenerja in zaposlovalca, pod pogojem, da sta obe stranki dali izrecno soglasje za tako skupno zastopanje.

115 V zvezi s tem je treba, na eni strani, navesti, da je res, da pravila, kot so ta iz člena 12, od (8) do (10), RAF, lahko zmanjšajo intenzivnost konkurence na različnih segmentih trga storitev nogometnih agentov, ki posredujejo pri mednarodnih prestopih poklicnih igralcev ali trenerjev iz enega subjekta v drugega, saj nogometnim agentom, ki jih je ena stranka že najela, prepovedujejo opravljanje storitev v korist ene od drugih strank istega posla, ob upoštevanju izjeme iz člena 12(8) RAF. Vendar ta značilnost sama po sebi ne more privesti do tega, da bi se štelo, da je ravnanje, ki spada v tako obliko usklajevanja, že po svoji naravi dovolj škodljivo za konkurenco, če je glede na okvir take oblike usklajevanja za zadevni trg značilna visoka stopnja koncentracije, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

116 Na drugi strani, čeprav so pravila, kot so ta iz člena 12, od (8) do (10), RAF, s tem, da nogometnim agentom nalagajo, da zastopajo samo eno od zadevnih strank, izjemoma pa igralce ali trenerje in zaposlovalca, taka, da omejujejo gospodarsko svobodo nogometnih agentov, pa taka okoliščina ne pomeni nujno, da gre pri teh pravilih za obliko usklajevanja, ki jo je treba že zaradi svoje narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga.

117 Opozoriti je namreč treba, da neposredni cilj pravil Unije na področju protimonopolne politike ni, da se gospodarskim subjektom zagotovi svobodno opravljanje njihove gospodarske dejavnosti. Pač pa se z njimi želi zagotoviti predvsem, da podjetja na danem trgu ne izkrivljajo konkurence v škodo tako podjetij kot potrošnikov ter, širše gledano, blaginje narodov Unije, v skladu s cilji Unije, kot so določeni v členu 3(1) in (3) PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 41).

118 Ker posledično ni razvidno, da pravila, ki jih sprejme podjetniško združenje, kot so pravila iz člena 12, od (8) do (10), RAF, sama po sebi izkazujejo zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – je treba ugotoviti, da se zdi, da ta pravila ne pomenijo omejevanja konkurence zaradi „cilja“.

– Pravila, ki se nanašajo na nadomestilo, do katerega je upravičen nogometni agent v zvezi z zaposlitvijo igralca ali trenerja

119 Predložitveno sodišče se v vprašanju sklicuje na sedem različnih pravil, vzpostavljenih z RAF v zvezi z nadomestilom za nogometne agente, ki jih je zato treba preučiti zaporedoma.

120 Prvič, kar zadeva pravilo, kot je to iz člena 15(2) RAF, ki določa zgornjo mejo nadomestila za nogometne agente, izračunanega kot odstotek zneska prestopa ali letne plače igralca ali trenerja, je treba navesti, da iz sodne prakse Sodišča sicer res izhaja, da so nekatera tajna dogovarjanja, kot so tista, ki privedejo do horizontalne določitve cen, že po svoji naravi škodljiva za pravilno delovanje običajne konkurence na zadevnem trgu, natančneje za svobodno določanje cene, količine ali kakovosti proizvodov in storitev (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. januarja 2024, Lietuvos notarų rūmai in drugi, C‑128/21, EU:C:2024:49, točki 93 in 94).

121 Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 56 in 57 sklepnih predlogov, iz sodne prakse Sodišča ni razvidno, da bi bilo treba šteti, da določitev najvišje cene, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, po naravi nujno lahko izkrivlja konkurenco.

122 Poleg tega glede na spis, s katerim razpolaga Sodišče, in brez poseganja v temeljito preučitev, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, pravilo, ki – tako kot pravilo iz člena 15(2) RAF – določa zgornjo mejo nadomestila, glede na svoj vpliv na pripravljenost zadevnih podjetij k zagotavljanju zadevnih storitev ali na kakovost teh storitev očitno ni dovolj škodljivo, da bi se opustila presoja njegovih učinkov. Ker tako pravilo ne določa fiksne zgornje meje nadomestila, temveč določa relativno omejitev – saj je, odvisno od primera, sorazmerno bodisi s plačilom, ki ga igralec ali trener prejme, ko nogometni agent zastopa tega posameznika ali zaposlovalca, bodisi z odškodnino, ki jo zaposlovalec izplača bivšemu delodajalcu, ko nogometni agent zastopa zadnjenavedenega – namreč ne kaže, da bi to pravilo nogometnim agentom lahko onemogočalo, da si z višjim nadomestilom poplačajo trud, ki ga vložijo zlasti v izboljšanje kakovosti storitev, ki jih zagotavljajo, ali da bi jih odvračalo od ponujanja svojih storitev na zadevnem trgu.

123 Poleg tega je treba pojasniti, da pravila, kakršno je to iz člena 15(2) RAF, ni mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi „cilja“ v smislu člena 101 PDEU glede nogometnih agentov, ki zastopajo zaposlovalce ali bivše delodajalce, zgolj zato, ker se zgornja meja nadomestil, ki jo določa, za te nogometne agente izračuna kot odstotek tako imenovane odškodnine za „prestop“.

124 Drugič, kar zadeva pravilo, ki tretjim osebam prepoveduje izplačevanje nadomestil, dolgovanih iz naslova pogodbe o zastopanju, v imenu pogodbenih partnerjev nogometnega agenta igralcev in trenerjev ter ki se ne uporablja za nogometne agente, ki zastopajo posameznika, čigar dogovorjeno letno plačilo je 200.000 USD (188.341,65 EUR na dan sprejetja RAF) ali manj oziroma protivrednost v drugi valuti, kot je nadomestilo iz člena 14(2) in (3) RAF, je očitno, da to pravilo zgolj omejuje uporabo nekaterih finančnih aranžmajev za plačilo nadomestila nogometnemu agentu, pri čemer tem nogometnim agentom ali njihovim strankam ne preprečuje, da bi si konkurirali na podlagi enega od odločilnih parametrov, glede na katere se vzpostavi konkurenca, kot sta cena ali kakovost ponujenih storitev. Zdi se torej, da tako pravilo za konkurenco ni tako škodljivo, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi „cilja“, kar pa mora kljub temu preveriti predložitveno sodišče.

125 Tretjič, enako velja, kar zadeva pravilo, kot je to iz člena 15(3) in (4) RAF, ki določa domnevo, da je treba druge storitve, ki jih nogometni agent ali drugi nogometni agent, ki je povezan s prvim, zagotavlja v 24 mesecih pred opravljanjem storitev nogometnega agenta ali po njem, šteti za del teh storitev nogometnega agenta in da se zato, kadar agent in/ali stranka te domneve ne more ovreči, za nadomestila, izplačana za te druge storitve, šteje, da so del nadomestila za storitev nogometnega agenta. Za tako pravilo namreč ni mogoče šteti – kot tudi ne za pravilo, navedeno v prejšnji točki te sodbe – da je njegov cilj omejevanje konkurence na zadevnem trgu.

126 Kar zadeva, četrtič, pravilo, kot je to iz člena 15(1) RAF, s katerim je nogometnim agentom prepovedano, da bi se o svojem nadomestilu dogovorili drugače kot izključno na podlagi nadomestila posameznika, ki prestopi, oziroma zneska prestopa, in petič, pravilo, kot je določeno v členu 16(3)(e) tega pravilnika v povezavi s členom 18b RSTJ, s katerim je prepovedano, da bi nogometni agenti za prestop posameznika prejeli nadomestila ali dele nadomestila oziroma da bi se nogometnim agentom izplačala nadomestila ali deli nadomestila, katerih podlaga za izračun je odvisna od odškodnine za bodoči prestop, ki jo bo zaposlovalec prejel iz naslova nadaljnjega prestopa igralca ali trenerja, je treba ugotoviti, da taka pravila ne vplivajo na višino tega nadomestila, ampak le na način njegovega izračuna ali plačila.

127 Čeprav lahko taka pravila omejijo možnost zadevnih nogometnih agentov, da si konkurirajo tako, da svojim strankam ponudijo alternativne načine izračuna ali plačila njihovega nadomestila, pa ne kaže, da ta pravila preprečujejo cenovno konkurenco. Poleg tega, ker se ta pravila a priori uporabljajo brez razlikovanja, se na prvi pogled prav tako ne zdijo taka, da bi lahko dajala prednost nekaterim nogometnim agentom ali njihovim strankam.

128 Posledično ni mogoče šteti, da je upravičeno, da se pravila, ki imajo take značilnosti, uvrstijo med oblike usklajevanja med podjetji, za katere je treba šteti, da so po svoji naravi dovolj škodljiva za konkurenco, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

129 Šestič, kar zadeva pravilo, kot je določeno v členu 14(10) RAF, ki klubom ali ligam kot samostojnim pravnim osebam prepoveduje, da bi, kadar nogometni agent igralcev in trenerjev posreduje hkrati za zaposlovalca in posameznika, izplačali več kot 50 % celotnega nadomestila, ki ga ta posameznik in navedeni subjekt dolgujeta za storitve nogometnega agenta, je treba opozoriti, da se to pravilo, ki se ne nanaša na izračun odškodnine, ki jo je treba izplačati nogometnemu agentu, ampak na določitev osebe, ki bi lahko bila dolžna plačati tako odškodnino, uporablja le v izjemnem primeru, navedenem v členu 12(8) RAF, v katerem sta zaposlovalec in posameznik izrecno privolila v to dvojno zastopanje, kar omejuje morebitno škodljivost tega pravila za konkurenco.

130 Poleg tega lahko tako pravilo prepreči pojav tajnih dogovarjanj, ki bi lahko izkrivila ponudbo in povpraševanje ter bi zato imela pozitivne posledice za konkurenco, tako da ni mogoče šteti, da je samo po sebi tako škodljivo za konkurenco, da bi bilo mogoče šteti, da preizkus njegovih posledic ni potreben.

131 Prav tako je treba – kar zadeva, sedmič, pravilo, kot je to iz člena 14(7) RAF, ki določa, da je treba znesek nadomestila za storitev, izračunan v odstotkih, določiti na podlagi plače, ki je bila dejansko izplačana posamezniku, izračunane sorazmerno – ugotoviti, da tako pravilo poleg tega, da ne preprečuje cenovne konkurence ali glede enega od drugih odločilnih dejavnikov, glede na katere se vzpostavi konkurenca, očitno ni dovolj škodljivo za konkurenco na trgu storitev nogometnega agenta za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev iz enega subjekta v drugega. Nasprotno, zdi se, da to pravilo spodbuja konkurenco na trgu dela takih posameznikov v delu, v katerem spodbuja nogometne agente, da si prizadevajo svojim strankam zagotoviti dejansko izplačilo njihovega nadomestila.

132 Ob tem je treba navesti, da se predložitveno sodišče v zvezi z zadnjenavedenim pravilom prav tako sklicuje na člen 14(12) RAF, ki v resnici določa ločeno pravilo, v skladu s katerim agent nogometnih igralcev ali trenerjev ne more zahtevati nadomestila za storitev, ki še ni „dolgovana“ iz naslova dogovorjene pogodbe o zaposlitvi, kadar je posameznik pred iztekom te pogodbe prestopil k drugemu zaposlovalcu ali kadar posameznik predčasno odpove dogovorjeno pogodbo o zaposlitvi brez utemeljenega razloga, čeprav nogometni agent v trenutku te odpovedi posameznika še vedno zastopa.

133 Če pa bi bilo treba izraz „dolgovano“ iz člena 14(12) RAF glede na kontekst, v katerem je uporabljen, razlagati tako, da pomeni „zapadlo“ ali „izterljivo“, kar mora preveriti predložitveno sodišče, bi iz tega izhajalo, da bi bilo treba izraz „ki še ni dolgovano“ razumeti tako, da se nanaša na nadomestilo, do katerega je nogometni agent upravičen zaradi prejšnjega prestopa zadevnega posameznika v subjekt, s katerim je sklenil pogodbo, ki je bila nato odpovedana.

134 Taka razlaga izraza „dolgovano“ bi povzročila, da bi nogometni agent, ki je sodeloval pri prvem prestopu, izgubil del nadomestila, ki mu je bilo dolgovano iz naslova tega prestopa, če bi posameznik, ki je tako prestopil, v skladu s členom 14(12)(a) tega pravilnika ponovno prestopil pred iztekom svoje nove pogodbe o zaposlitvi ali če bi ta posameznik na podlagi člena 14(12)(b) navedenega pravilnika predčasno odpovedal dogovorjeno pogodbo o zaposlitvi brez utemeljenega razloga, čeprav ga nogometni agent v trenutku te odpovedi še vedno zastopa.

135 Res je, da bi tako pravilo s tem nevtraliziralo spodbudo, ki bi jo sicer lahko imeli nogometni agenti, ki so zastopali posameznika pri prvem prestopu, da bi svoje stranke spodbudili k čim hitrejši odpovedi svoje pogodbe, da bi prejeli novo nadomestilo, ali da bi jih celo spodbudili k sklenitvi pogodb za razmeroma kratko obdobje, da bi nadomestilo prejeli čim pogosteje, kar bi lahko prispevalo h krepitvi konkurence na trgu dela teh posameznikov.

136 Ker pa člen 14(12)(a) RAF za položaj, na katerega se nanaša, kot edini pogoj za uporabo tega člena določa, da je posameznik pred iztekom dogovorjene pogodbe o zaposlitvi prestopil k drugemu zaposlovalcu, bi tako pravilo pomenilo, da bi bili nogometni agenti, ki so sodelovali pri prvem prestopu posameznika – ampak so ga od takrat prenehali zastopati – samodejno prikrajšani za del svojega nadomestila, če bi posameznik prestopil v drug subjekt, in to tudi če pri tem novem prestopu ne bi imeli nobene vloge.

137 Ker bi bilo tako prikrajšanje za nadomestilo zato arbitrarno, je treba v skladu s pristopom, ki ga je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 4. oktobra 2024, FIFA (C‑650/22, EU:C:2024:824), za tako pravilo šteti, da spada v obliko usklajevanja, ki že po svoji naravi škoduje pravilnemu delovanju običajnega konkurenčnega trga.

138 Glede na zgoraj navedeno je treba, kar zadeva pravila o nadomestilu za agente, ki so določena v RAF in na katera se sklicuje predložitveno sodišče, ugotoviti, da razen pravila, ki bi – tako kot pravilo, ki bi ga bilo mogoče izpeljati iz člena 14(12)(a) tega pravilnika – v primeru, da bi posameznik prestopil v nov subjekt, nogometne agente, ki so sodelovali pri njegovem prejšnjem prestopu, ampak so ga od takrat prenehali zastopati, prikrajšalo za nadomestilo, ki bi jim bilo dolgovano na podlagi tega prejšnjega prestopa, ta pravila ne spadajo med oblike usklajevanja med podjetji, ki bi že po svoji naravi škodovale pravilnemu delovanju običajnega konkurenčnega trga, tako da je treba preučiti njihove posledice.

– Pravila, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta

139 Najprej je treba navesti, da se vprašanja predložitvenega sodišča ne nanašajo na zahtevo, da je treba imeti licenco, ki jo je FIFA izdala za opravljanje dejavnosti nogometnih agentov igralcev, trenerjev, klubov ali lig kot samostojnih pravnih oseb v okviru zaposlovanja igralcev ali trenerjev, ampak se nanašajo na nekatera podrobna pravila v zvezi s pridobitvijo in ohranitvijo take licence.

140 Za ugotovitev, ali taka pravila pomenijo omejevanje konkurence zaradi „cilja“, je treba preučiti, ali jih je mogoče pripisati obliki usklajevanja, ki že po svoji naravi izkazuje zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, tako da preučitev njihovih učinkov ne bi bila potrebna.

141 V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče izmed različnih pravil, ki so določena v RAF ali drugih besedilih FIFE in ki urejajo pogoje za pridobitev in ohranitev licence FIFA, sklicuje le na dve skupini pravil.

142 Prva skupina zajema pravila, kot so tista iz člena 4(2), člena 16(2)(b) in člena 20 RAF v povezavi s členom 8(3), členom 57(1) ter členom 58(1) in (2) Statuta FIFE ter iz člena 4(2) in člena 84 Etičnega kodeksa FIFE, ki pridobitev in ohranitev licence FIFA pogojujejo s tem, da za kandidate in imetnike take licence veljajo, na eni strani, pravila FIFE in, privzeto, švicarsko pravo ter, na drugi strani, pristojnost te zveze, zvez članic in CAS, ki ima sedež v Švici.

143 V zvezi s tem zadostuje navesti, da zgolj dejstva, da za vsak gospodarski subjekt, ki želi posredovati pri prestopih, ki spadajo v ekosistem FIFE, veljajo pravila te mednarodne športne zveze, podredno pa pravo tretje države, ki ustreza sedežu te zveze, ter pristojnost te zveze, konfederacij in zvez članic ali celo posebnega arbitražnega organa, samega po sebi ni mogoče obravnavati, kot da pomeni obstoj omejevanja konkurence zaradi „cilja“.

144 Le če bi bilo ugotovljeno, da materialnopravna pravila FIFE ali pravila, ki so določena v švicarskem pravu in se tako uporabljajo, že po svoji naravi škodujejo pravilnemu delovanju običajnega konkurenčnega trga, bi bilo namreč pravila, kot so tista iz člena 4(2), člena 16(2)(b) in člena 20 RAF v povezavi s členom 8(3), členom 57(1) in členom 58(1) in (2) Statuta FIFE ter iz člena 4(2) in člena 84 Etičnega kodeksa FIFE, kot taka mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi „cilja“.

145 V postopku v glavni stvari mora predložitveno sodišče preveriti, ali je to res tako, vendar le, če so tožeče stranke v postopku v glavni stvari navedle tak očitek.

146 Druga skupina pravil, na katere se predložitveno sodišče sklicuje v svojem vprašanju, zajema pravila iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF, v skladu s katerimi se zahteva, da kandidati za pridobitev licence FIFA nikoli niso bili v kazenskem postopku spoznani za krive katerega od kaznivih dejanj, ki so v njem našteta, niti niso bili suspendirani za vsaj dve leti, niti jim ni zaradi kršitve etičnih pravil ali pravil poklicnega ravnanja regulativni organ ali vodstveni športni organ odredil izključitve ali izbrisa iz registra.

147 V zvezi s tem je res, da je na podlagi take skupine pravil dostop do zadevne dejavnosti odvisen od preudarkov, ki niso povezani z nobenim prizadevanjem, ki ga je mogoče vložiti, in z nobenim virom, ki bi ga zadevni kandidat lahko uporabil.

148 Vendar ni mogoče šteti, da pravila iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF uvajajo omejevanje konkurence zaradi „cilja“. Kot je bilo opozorjeno v točki 101 te sodbe, je namreč mogoče za tako omejevanje šteti le sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj ali usklajena ravnanja, ki pomenijo obliko usklajevanja, ki je dovolj škodljiva za pravilno delovanje zadevnega trga.

149 To, da se od vsakega kandidata zahteva, da ni bil nikoli spoznan za krivega v kazenskem postopku niti da mu ni bila v bistvu nikoli naložena poklicna ali športna sankcija, pa očitno ne preprečuje znatnemu številu oseb dostopa do trga storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev iz enega subjekta v drugega.

150 To velja še toliko bolj, ker se – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – zahteve iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF lahko uporabljajo pregledno, objektivno in nediskriminatorno (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 177).

151 Posledično ni mogoče šteti, da pravilo, kot je to iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF, ki za izdajo licence FIFA določa pogoj, da kandidat ni bil predmet določenih kazenskih obsodb ali določenih športnih sankcij, pomeni omejevanje konkurence zaradi „cilja“.

– Pravila, ki se nanašajo na „pristope“

152 Najprej je treba navesti, da čeprav se predložitveno sodišče sklicuje na pravila, kot so ta iz člena 16(1)(b) in (c) RAF, v delu, v katerem je z njimi nogometnim agentom igralcev prepovedano pristopiti k stranki, ki je že vezana s pogodbo o izključnem zastopanju z drugim nogometnim agentom, ali z njo skleniti pogodbo o zastopanju, je iz besedila teh določb razvidno, da s temi določbami nogometnim agentom ni absolutno prepovedano, da pristopijo k taki stranki ali da z njo sklenejo tako pogodbo. S temi določbami je namreč na eni strani obdobje, v katerem lahko ti agenti pristopijo k stranki, ki je vezana s tako pogodbo, omejeno na obdobje dveh mesecev pred iztekom pogodbe o izključnem zastopanju, na drugi strani pa jim je prepovedano skleniti pogodbo s tako stranko zunaj tega dvomesečnega obdobja.

153 V zvezi s tem pa ni mogoče izključiti, da lahko obveznost, naložena vsem nogometnim agentom, ki želijo skleniti pogodbo o izključnem zastopanju s klubom, ligo kot samostojno pravno osebo, trenerjem ali igralcem, da se v istem časovnem obdobju pogajajo o sklenitvi take pogodbe, spodbuja boljšo primerljivost ponudb in s tem privede do določitve cene, ki bolje odraža ponudbo in povpraševanje na trgu storitev nogometnega agenta za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev.

154 Res je, da obenem pravila, kot so tista iz člena 16(1)(b) in (c) RAF, krepijo stabilnost pogodb, to je dejansko trajanje že sklenjenih pogodb o izključnem zastopanju. Vendar če trajanje pogodbe o izključnem zastopanju ni očitno predolgo, za taka pravila ni mogoče šteti, da sama po sebi pomenijo obliko usklajevanja med podjetji, ki že po svoji naravi kaže zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco.

155 Čeprav lahko vsaka pogodba z določenim trajanjem ovira optimalno prilagoditev ponudbe in povpraševanja, je treba namreč to okoliščino uravnotežiti s potrebo po predvidljivosti, s katero se srečuje vsak gospodarski subjekt pri organizaciji svoje dejavnosti.

156 V obravnavani zadevi je iz besedila člena 12(3) RAF razvidno, da pogodba o zastopanju, sklenjena med posameznikom in nogometnim agentom, ne sme biti daljša od dveh let, medtem ko v zvezi s pogodbo o zastopanju, sklenjeno med zaposlovalcem ali bivšim delodajalcem in nogometnim agentom, člen 12(5) tega pravilnika ne določa nobenega najdaljšega obdobja veljavnosti.

157 Ker pa v teh določbah ni določeno, obratno, da bi te pogodbe imele minimalno trajanje, je treba ugotoviti, da je vpliv pravil na konkurenco, ki – tako kot pravila, na katera se v svojem vprašanju sklicuje predložitveno sodišče – omejujejo obdobje, v katerem lahko nogometni agenti pristopijo k stranki in z njo sklenejo novo pogodbo, odvisen od prakse, ki prevladuje na zadevnem trgu glede trajanja teh pogodb, in od značilnosti tega trga. Zato je treba načeloma za presojo vpliva takih pravil preučiti njihove posledice.

158 Vendar je treba navesti, da se pravila iz člena 16(1)(b) in (c) RAF uporabljajo le za nogometne agente, s katerimi igralec, trener, liga kot samostojna pravna oseba ali zadevni klub še ni vezan s pogodbo o zastopanju. Nogometnim agentom, ki so že vezani s pogodbo o izključnem zastopanju, ni treba čakati na obdobje dveh mesecev pred iztekom te pogodbe, da bi se ponovno pogajali o pogojih pogodbe ali sklenili novo pogodbo. Tako je treba ugotoviti, da taka pravila drugim dajejo prednost v primerjavi s prvimi, kar je prednost, ki lahko izkrivlja ponudbo in povpraševanje na zadevnem trgu. Zato je očitno upravičeno, da se ta pravila, ker iz svoje uporabe izključujejo nogometne agente, ki so že vezani s pogodbo o izključnem zastopanju, uvrstijo med oblike usklajevanja med podjetji, ki so same po sebi dovolj škodljive za konkurenco, tako da preučitev njihovih posledic ni potrebna.

– Pravila o zbiranju nekaterih informacij na digitalni platformi, ki jo upravlja FIFA, in posredovanju dela teh podatkov

159 Predložitveno sodišče se v vprašanju sklicuje, na eni strani, na pravilo iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF, ki nogometnim agentom nalaga, da nekatere informacije vnesejo v digitalno platformo, ki jo upravlja FIFA, in na drugi strani, na pravilo iz člena 19 tega pravilnika, v skladu s katerim so imena in kontaktni podatki nogometnih agentov, imena strank, ki jih zastopajo, storitve nogometnih agentov, opravljene za vsako posamezno stranko, vsaka sankcija, izrečena zoper nogometne agente in stranke, ter podrobne informacije o vseh pravnih poslih, pri katerih sodelujejo nogometni agenti, vključno z višino njihovega nadomestila, na voljo klubom, ligam kot samostojnim pravnim osebam, igralcem, trenerjem in nogometnim agentom.

160 Kar zadeva pravilo, kot je to iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF, je treba navesti, da zgolj dejstva, da te določbe urejajo zbiranje informacij v korist FIFE, da bi se ta lahko prepričala, da so materialne določbe, ki jih določa ta pravilnik, zares spoštovane, na prvi pogled ni mogoče šteti za takega, da lahko samo po sebi pomeni omejevanje konkurence. Ker FIFA ni dejavna na enem od zadevnih trgov, tak mehanizem zbiranja informacij sam po sebi in s pridržkom morebitnega razširjanja ali uporabe teh informacij namreč nima nobenega vpliva na konkurenco.

161 Kar zadeva pravilo, kot je to iz člena 19 RAF, je treba ugotoviti, da ureja razkritje in objavo – med informacijami, ki jih je zbrala FIFA – podatkov, ki se nanašajo zlasti na storitve, ki jih vsak nogometni agent opravlja za vsako od svojih strank, in podrobnih informacij o vseh pravnih poslih, pri katerih sodelujejo navedeni agenti, vključno z višino nadomestila, ki se jim izplača. S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, so te informacije a priori dostopne osebam, ki imajo pravico do dostopa do platforme, ki jo upravlja FIFA, med katerimi so načeloma klubi, lige kot samostojne pravne osebe, igralci, trenerji in nogometni agenti z licenco FIFA, ki so različne fizične in pravne osebe, ki delujejo na zadevnih trgih.

162 Čeprav je preglednost med gospodarskimi subjekti načeloma taka, da – vsaj na trgu, ki ni oligopolen – prispeva h krepitvi konkurence med ponudniki, pa morajo gospodarski subjekti na trgu, da bi ta deloval učinkovito, svoje ravnanje določiti samostojno, kar predpostavlja, da so v negotovosti vsaj glede tega, kdaj, v kolikšnem obsegu in kako bodo njegovi konkurenti v prihodnje prilagodili svoje ravnanje na tem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2024, Banco BPN/BIC Português in drugi, C‑298/22, EU:C:2024:638, točke 53, 54 in 61).

163 Tako je v skladu s sodno prakso Sodišča mogoče šteti, da je izmenjava informacij sama po sebi opredeljena kot oblika usklajevanja med podjetji, ki je že po svoji naravi škodljiva za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, bodisi kadar lahko v okviru te izmenjave izmenjane informacije sodelujoče pri tej izmenjavi, ki bi bili razumno dejavni in ekonomsko učinkoviti, zgolj spodbudijo, da tiho ravnajo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca, bodisi kadar navedena izmenjava sama po sebi omogoča zmanjšanje take negotovosti v delu, v katerem se nanaša na informacije, ki so, na eni strani, zaupne in, na drugi strani, strateške (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2024, Banco BPN/BIC Português in drugi, C‑298/22, EU:C:2024:638, točka 62).

164 Kot take „zaupne informacije“ je treba razumeti vse informacije, ki niso že znane vsem gospodarskim subjektom, dejavnim na zadevnem trgu, medtem ko je treba kot „strateške informacije“ razumeti informacije, ki lahko, odvisno od okoliščin, v kombinaciji z drugimi informacijami, ki jih sodelujoči v tej izmenjavi informacij že poznajo, razkrijejo strategijo, ki jo nekateri od teh sodelujočih nameravajo uporabiti glede tega, kar predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca (sodba z dne 29. julija 2024, Banco BPN/BIC Português in drugi, C‑298/22, EU:C:2024:638, točka 63).

165 V obravnavani zadevi, na eni strani, informacije, katerih razkritje in objavo ureja člen 19 RAF, koristijo različnim fizičnim in pravnim osebam, ki delujejo na zadevnih trgih, in sicer na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev ter na trgu zaposlovanja igralcev ali trenerjev, tako da ni mogoče a priori šteti, da so na teh trgih zaupne. Na drugi strani, ker se take informacije nanašajo na že izvedene pravne posle, načeloma ne morejo razkriti strategije, ki jo nameravajo te osebe izvesti glede tega, kar predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se vzpostavi konkurenca na navedenih trgih, tako da jih načeloma prav tako ni mogoče šteti za strateške v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 162 do 164 te sodbe, razen če je zaradi nekaterih posebnosti teh trgov ali zadevnega sektorja dejavnosti iz njih očitno mogoče sklepati o prihodnjem ravnanju navedenih oseb na teh trgih, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

166 Kar zadeva možnost, da se v okviru iz postopka v glavni stvari šteje, da bi dajanje takih informacij na voljo vsem razumno dejavnim in ekonomsko učinkovitim osebam, ki imajo dostop do njih, povzročilo, da bi te enako ravnale glede enega od parametrov, glede na katere se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca, je treba opozoriti, da taka možnost ni odvisna samo od narave tako razširjenih informacij, ampak tudi od značilnosti trga in zlasti od števila podjetij, ki na njem delujejo.

167 Natančneje, čeprav je res, da izmenjava informacij o cenah, ki se uporabljajo, na močno koncentriranem trgu lahko spodbuja tajna dogovarjanja, ostaja dejstvo, da lahko razkritje in objava takih informacij na trgu, za katerega je značilna razpršenost udeležencev – obratno – prispevata k spodbujanju konkurence.

168 V obravnavani zadevi pa se zdi, da predložitveno sodišče ne meni, da so zadevni trgi močno koncentrirani, kar mora navedeno sodišče preveriti.

169 Posledično, tudi če pravilo, kot je to iz člena 19(e) RAF, določa, da FIFA da na voljo podrobne informacije o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni nogometni agenti, vključno z informacijami o višini nadomestil za storitve, izplačanih nogometnim agentom, ostaja dejstvo, da ker se, na eni strani, te informacije nanašajo le na pretekle pravne posle in ker se, na drugi strani, zdi, da zadevni trgi niso močno koncentrirani, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, za tako obveznost ni mogoče šteti, da spada v obliko usklajevanja med podjetji, za katero bi se lahko že zaradi njene narave štelo, da je škodljiva za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga.

– Vmesna ugotovitev

170 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je med različnimi kategorijami pravil, ki jih je predložitveno sodišče opredelilo v svojem vprašanju – glede na elemente, s katerimi razpolaga Sodišče, in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – le za dve od njih mogoče šteti, da omejujeta konkurenco zaradi „cilja“, in sicer za:

– pravilo, kakršno je to iz člena 14(12)(a) RAF, če ga je treba razumeti tako, da agent nogometnih igralcev ali trenerjev ne more zahtevati plačila še nezapadlega dela nadomestila za storitev, ki mu je bilo sicer dolgovano zaradi prestopa posameznika, kadar je zadnjenavedeni pozneje, še pred iztekom pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvim prestopom, prestopil v drug subjekt, in to tudi če je agent od takrat tega posameznika prenehal zastopati in ni imel nobene vloge pri novem prestopu, in

– pravila, kot so tista iz člena 16(1)(b) in (c) RAF, ki na eni strani obdobje, v katerem lahko nogometni agent igralcev ali trenerjev pristopi k stranki, ki je že vezana s pogodbo o izključnem zastopanju z drugim agentom, omejujejo na obdobje dveh mesecev pred iztekom take pogodbe in na drugi strani temu agentu prepovedujejo sklenitev pogodbe s to stranko zunaj tega obdobja, ker iz uporabe teh pravil izključujejo nogometne agente, ki so že vezani s pogodbo o izključnem zastopanju, saj zadnjenavedenim agentom ni treba čakati na obdobje dveh mesecev pred iztekom te pogodbe, da bi se ponovno pogajali o njenih pogojih ali sklenili novo pogodbo.

iii) Opredelitev obstoja ravnanja, katerega posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence

171 Pojem ravnanja s protikonkurenčno „posledico“ zajema vsako kolektivno ravnanje, ki se ne more šteti za ravnanje s protikonkurenčnim „ciljem“, pod pogojem, da se dokaže, da je dejanska ali potencialna posledica tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, in to znatno (sodba z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 99 in navedena sodna praksa).

172 Za to je treba preučiti konkurenco v dejanskem okviru, v katerem bi ta delovala, če zadevnega sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja ne bi bilo, in sicer z opredelitvijo trga ali trgov, na katerih lahko to ravnanje povzroči posledice, nato pa z opredelitvijo teh posledic, naj bodo dejanske ali potencialne. Ta preučitev sama po sebi pomeni, da je treba upoštevati vse upoštevne okoliščine (sodba z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 100 in navedena sodna praksa).

173 Vendar Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU ne more ugotoviti, ali bi bila, če zadevna pravila ne bi obstajala, konkurenca na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev iz enega subjekta v drugega oziroma na trgu dela igralcev ali trenerjev intenzivnejša, saj taka presoja nujno zahteva upoštevanje dejanskih preudarkov, ki niso v njegovi pristojnosti.

174 Zato mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali lahko v okviru postopka v glavni stvari pravila, navedena v njegovem vprašanju, za katera je ugotovilo, da jih ni mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi „cilja“, kljub temu pomenijo omejevanje konkurence zaradi „posledice“.

iv) Možnost utemeljitve morebitnega omejevanja konkurence zaradi „cilja“ ali zaradi „posledice“

175 Kadar se ugotovi, da je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence bodisi cilj ukrepa iz sporazuma med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja, v celoti ali delno, bodisi ima ta ukrep tako posledico, se lahko ta ukrep kljub temu izogne načelu prepovedi omejevanja konkurence zaradi cilja ali zaradi posledice iz člena 101(1) PDEU, če spada na področje uporabe izjeme iz člena 101(3) PDEU ali – kar zadeva usklajevanje, katerega posledica je omejevanje konkurence – če sledi cilju v splošnem interesu in izpolnjuje zahteve iz sodne prakse Sodišča.

– Možnost, da se za nekatera ravnanja šteje, da ne spadajo na področje uporabe prepovedi iz člena 101(1) PDEU, ker se z njimi uresničuje cilj v splošnem interesu

176 Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da za vse sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj ali usklajena ravnanja, ki omejujejo svobodo delovanja podjetij, ki so stranke tega sporazuma ali morajo spoštovati ta sklep, ne velja nujno prepoved iz člena 101(1) PDEU. Na podlagi preučitve gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo nekateri od teh sporazumov in nekateri od teh sklepov, se lahko namreč ugotovi, prvič, da so vsi ali del njih upravičeni zaradi uresničevanja enega ali več legitimnih ciljev v splošnem interesu, ki sami po sebi niso protikonkurenčni, drugič, da so konkretni ukrepi, ki so uporabljeni za uresničevanje teh ciljev, resnično nujni za to in, tretjič, da tudi če se izkaže, da je neizogibna posledica teh ukrepov vsaj potencialno omejevanje ali izkrivljanje konkurence, ta neizogibna posledica ne presega tega, kar je nujno za dosego navedenih ciljev, zlasti z odpravo vsakršne konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 183 in navedena sodna praksa, in z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 36).

177 Vendar te sodne prakse ni mogoče uporabiti v primeru ravnanj, katerih „posledica“ ni le omejevanje ali vsaj potencialno omejevanje konkurence z omejevanjem svobode delovanja nekaterih podjetij, temveč so za to konkurenco tako škodljiva, da upravičujejo ugotovitev, da je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence celo njihov „cilj“ (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 186, in z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 37).

178 Stopnja škodljivosti teh ravnanj za konkurenco in torej neposredna ali posredna škoda, ki jo lahko povzročijo posrednim ali končnim uporabnikom in potrošnikom v različnih zadevnih sektorjih ali trgih, je namreč prevelika, da bi jih bilo mogoče šteti za upravičena in sorazmerna (sodba z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 92).

179 Poleg tega je treba glede na nujnost in sorazmernost v ožjem smislu, ki ju morajo imeti navedena ravnanja, navesti, da preučitev tega ravnanja pomeni – kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 176 te sodbe – najprej, da je treba ugotoviti, ali so konkretna sredstva, ki so v danem primeru uporabljena za uresničevanje legitimnega cilja v splošnem interesu, primerna za zagotovitev uresničitve tega cilja, dalje, presoditi, ali je uporaba teh sredstev nujna za dosego navedenega cilja, kar pomeni, da ne obstajajo drugi ukrepi, ki bi bili za to enako učinkoviti, vendar bi manj omejevali konkurenco, in nazadnje, preveriti, ali omejevalni učinki, ki jih povzročajo sprejeti ukrepi, niso nesorazmerni glede na tak cilj, zlasti z odpravo vsakršne konkurence na zadevnem trgu (sodba z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 98, in z dne 9. julija 2026, ROGON in drugi, C‑428/23 EU:C:2026:563, točka 38).

180 Čeprav mora predložitveno sodišče presoditi, ali cilji, na katere se FIFA sklicuje v podporo spornim pravilom, lahko izpolnjujejo te pogoje, Sodišče vseeno ocenjuje, da je treba za to, da bi navedenemu sodišču zagotovilo koristen odgovor, navesti naslednje premisleke.

181 V obravnavani zadevi je iz točke 170 te sodbe razvidno, da razen za dve pravili, ki sta posebej navedeni v tej točki, za druga pravila, na katera se predložitveno sodišče sklicuje v svojem vprašanju, načeloma ni mogoče šteti, da pomenijo omejevanje konkurence zaradi „cilja“, tako da se sodna praksa, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, zanje potencialno uporablja.

182 Poleg tega, v delu, v katerem se FIFA v svojih pisanjih primarno sklicuje na to, da je namen nekaterih spornih pravil odpraviti nekatere tržne anomalije, zlasti asimetrijo informacij med nogometnimi agenti igralcev in njihovimi strankami, na obstoj časovno omejenega pogajalskega „okna“, ki lahko spodbudi sprejetje strategije „hold-up“, na obstoj razmerij ekskluzivnosti med agenti in njihovimi strankami, ki ustvarja situacije tipa „gate keeper“, in na nepreglednost, ki se nanaša na nadomestilo za agente, je treba poudariti, da takih ciljev ni mogoče opredeliti kot cilje v splošnem interesu v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe.

183 Tako kot razlogi, ki imajo izključno gospodarsko naravo, ne morejo pomeniti nujnih razlogov v splošnem interesu, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti omejitev prostega pretoka, zagotovljenega s Pogodbo DEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 251 in navedena sodna praksa), tudi cilji, na katere se lahko sklicuje podjetniško združenje na podlagi sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, ne smejo biti povsem gospodarski.

184 Čeprav povsem gospodarski cilj ne more niti biti nujni razlog v splošnem interesu, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti omejitev temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo DEU, niti se nanj ni mogoče sklicevati na podlagi sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, pa okoliščina, da ureditev narekuje eden ali več gospodarskih razlogov, ne izključuje, da je taka ureditev lahko upravičena, če je očitno, da s temi razlogi na koncu sledi enemu ali več legitimnim ciljem v splošnem interesu, ki niso gospodarski (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2013, Essent in drugi, od C‑105/12 do C‑107/12, EU:C:2013:677, točke 51, 52 in 57, in z dne 10. julija 2025, INTERZERO in drugi, C‑254/23, EU:C:2025:569, točka 123).

185 Kadar se zatrjuje obstoj takega položaja, mora pristojno nacionalno sodišče preveriti, ali se z zadevno ureditvijo, in sicer z gospodarskimi razlogi, ki jo narekujejo, dejansko uresničujejo legitimni cilji v splošnem interesu, ki so navedeni v utemeljitev te ureditve (glej v tem smislu sodbi z dne 22. oktobra 2013, Essent in drugi, od C‑105/12 do C‑107/12, EU:C:2013:677, točki 57 in 66, in z dne 10. julija 2025, INTERZERO in drugi, C‑254/23, EU:C:2025:569, točka 123). V tem okviru se mora navedeno sodišče poleg tega prepričati, da se ti cilji niso oddaljili od svoje funkcije, zato da bi dejansko sledili povsem gospodarskim ciljem (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2000, Église de scientologie, C‑54/99, EU:C:2000:124, točka 17, in z dne 13. julija 2023, Xella Magyarorszag, C‑106/22, EU:C:2023:568, točka 66).

186 Prav tako je treba opozoriti, da mora stranka, ki se sklicuje na obstoj takih legitimnih ciljev v splošnem interesu, enako kot za vse pogoje, ki se zahtevajo za uveljavljanje sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, dokazati njihovo resničnost s prepričljivimi trditvami in dokazi (sodba z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 94 in navedena sodna praksa).

187 V obravnavani zadevi se FIFA sklicuje tudi na to, da RAF – kot je poleg tega razvidno iz člena 1(2) tega pravilnika – sledi več ciljem, ki niso povsem gospodarski, kot so zlasti opredelitev minimalnih poklicnih in etičnih standardov, zaščita strank pred ravnanjem nogometnih agentov, ki je v nasprotju z zahtevami etike, ki veljajo za to dejavnost, zaščita igralcev, ki nimajo izkušenj z delovanjem sistema prestopov v nogometu ali informacij o delovanju tega sistema, ali pa krepitev pogodbene stabilnosti med klubi ter igralci in trenerji.

188 Prvi trije cilji, navedeni v prejšnji točki te sodbe, pa so legitimni cilji v splošnem interesu v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 174 te sodbe, ki jim lahko glede na to, kar je razvidno iz točke 81 navedene sodbe, sledi športno združenje (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 12. decembra 1996, Reisebüro Broede, C‑3/95, EU:C:1996:487, točka 31, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 183). Enako velja za zadnjega od teh ciljev, ki se nanaša na krepitev pogodbene stabilnosti, če se ta nanaša na potrebo po zagotavljanju stabilnosti ekip v isti športni sezoni (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točke od 100 do 102, in z dne 30. aprila 2026, CD Tondela in drugi, C‑133/24, EU:C:2026:361, točka 96).

189 Res je, kot poudarja predložitveno sodišče, da taki cilji niso neposredno povezani z organizacijo športnih tekmovanj. Vendar ta okoliščina ni upoštevna za uporabo sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, saj ta poleg tega ni značilna za šport (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98, točke od 97 do 110).

190 Vendar mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali ureditev iz postopka v glavni stvari dejansko sledi ciljem, kot so navedeni v točki 187 te sodbe, in ali se ti cilji niso oddaljili od svoje funkcije, zato da bi dejansko sledili povsem gospodarskim ciljem.

191 Če bi se izkazalo, da je tako, bi moralo predložitveno sodišče za vsako pravilo iz postopka v glavni stvari presoditi, ali je z njim mogoče doseči enega od teh ciljev in ali je za to potrebno. Sodišče kljub temu ocenjuje, da je koristno navedenemu sodišču zagotoviti napotke za namene te presoje.

192 V zvezi s tem je treba navesti, na prvem mestu, da so pravila, ki omejujejo večkratno zastopanje – kot so pravila iz člena 12, od (8) do (10), RAF – očitno primerna za uresničitev legitimnega cilja v splošnem interesu, na katerega se sklicuje FIFA, in ki je zaščititi stranke nogometnih agentov pred morebitnimi ravnanji nogometnih agentov, ki bi bila v nasprotju z zahtevami etike, ki veljajo za to dejavnost. Taka pravila namreč s tem, da omejujejo položaje, v katerih je nogometni agent lahko soočen z navzkrižjem interesov, zmanjšujejo tveganje za nastanek takih ravnanj.

193 Dalje, čeprav bi FIFA za uresničevanje tega cilja lahko sprejela druge ukrepe, ki manj omejujejo konkurenco, kot sta določitev obveznosti preglednosti ali zagotovitve informacij, ki sta naloženi nogometnim agentom, ali zahteva po pridobitvi pisnega soglasja zadevnih strank, je treba ugotoviti, da na podlagi elementov iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ni mogoče ugotoviti, ali bi bili ti ukrepi enako učinkoviti za zaščito strank nogometnih agentov pred tveganjem navzkrižja interesov. Predložitveno sodišče mora zato preveriti, ali FIFA ni mogla uporabiti drugih ukrepov, ki bi omogočali enako učinkovito uresničitev navedenega cilja, hkrati pa bi bili manj omejujoči za konkurenco.

194 Nazadnje, kaže, da pravila, ki omejujejo večkratno zastopanje in na katera se predložitveno sodišče sklicuje v svojem vprašanju, ne morejo povzročiti nesorazmernih omejevalnih posledic za konkurenco glede na cilj, ki se želi doseči, kot je naveden v točki 192 te sodbe. Člen 12, od (8) do (10), RAF namreč zgolj zahteva ozaveščeno privolitev v položajih, v katerih so morebitna navzkrižja interesov manj resna, zlasti med igralci ali trenerji na eni strani in zaposlovalci na drugi strani, dvojno zastopanje pa prepoveduje le v primerih, v katerih je nasprotje interesov očitno, kot je v primerih dvojnega zastopanja igralca ali trenerja in bivšega delodajalca oziroma bivšega delodajalca in zaposlovalca ali pa kadar namerava nogometni agent zastopati vse stranke v istem pravnem poslu.

195 Posledično – če predložitveno sodišče ugotovi, da ni bilo drugih sredstev, ki bi bila manj škodljiva za konkurenco in s katerimi bi bilo mogoče enako učinkovito doseči cilj varstva strank nogometnih agentov pred morebitnimi navzkrižji interesov zadnjenavedenih – kaže, da pravila, kot so tista iz člena 12, od (8) do (10), RAF, katerih namen je omejiti večkratno zastopanje, lahko spadajo na področje uporabe sodne prakse, navedene v točki 176 te sodbe.

196 Kar zadeva, na drugem mestu, pravila, ki se nanašajo na nadomestilo, ki ga lahko nogometni agent zahteva iz naslova zaposlitve igralca ali trenerja, in zlasti pravilo, ki določa dinamično zgornjo mejo nadomestila, določeno v členu 15(2) RAF, FIFA primarno trdi, da se z njimi uresničuje cilj odprave nekaterih tržnih anomalij, med katerimi so zlasti tiste, ki so navedene v točki 182 te sodbe. Tak cilj pa je, če je tako opredeljen, očitno povsem gospodarski, tako da sam po sebi ne more utemeljiti uporabe sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe.

197 Ob tem je iz stališč FIFE razvidno, da se zadnjenavedena sklicuje tudi na to, da se s temi pravili uresničujejo nekateri cilji iz člena 1(2) RAF, med katerimi so zlasti cilji v zvezi z zaščito strank pred ravnanjem nogometnih agentov, ki so v nasprotju z zahtevami etike, ki se uporabljajo za to aktivnost, in zaščito igralcev, ki nimajo izkušenj z delovanjem sistema prestopov v nogometu ali informacij o delovanju tega sistema. Kot je bilo ugotovljeno v točki 188 te sodbe, pa taki cilji pomenijo legitimne cilje v splošnem interesu v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, ki jim športna zveza lahko sledi.

198 S pridržkom preverjanj, ki jih mora predložitveno sodišče opraviti v zvezi z vprašanjem, ali navedena pravila na koncu dejansko sledijo ciljem, navedenim v prejšnji točki te sodbe, in ali se ti cilji niso oddaljili od svoje funkcije, zato da bi dejansko sledili povsem gospodarskim ciljem, je treba glede različnih zadevnih pravil podati naslednje ugotovitve.

199 Kar zadeva, prvič, pravilo, ki uvaja dinamično zgornjo mejo nadomestila iz člena 15(2) RAF, drugič, pravilo, ki nogometnim agentom, ki zastopajo posameznika, prepoveduje, da se o svojem nadomestilu dogovorijo drugače kot izključno na podlagi nadomestila posameznika, ki je prestopil, ali pa – za nogometne agente, ki zastopajo bivšega delodajalca – drugače kot izključno na podlagi odškodnine za prestop iz člena 15(1) tega pravilnika, in tretjič, pravilo, ki določa, da je treba znesek nadomestila za storitev določiti na podlagi plače, ki se posamezniku dejansko izplača, določene v členu 14(7) navedenega pravilnika, je očitno, da je z njimi mogoče uresničiti vsaj legitimni cilj v splošnem interesu, ki je zaščititi stranke pred ravnanji nogometnih agentov, ki so v nasprotju z zahtevami etike, ki veljajo za to dejavnost. Taka pravila namreč preprečujejo položaje, v katerih bi bili nogometni agenti spodbujeni k delovanju v interesu, ki ne bi bil interes njihovih strank, in s tem znižujejo tveganje, da bi se ti znašli v položaju navzkrižja interesov.

200 Enako velja za pravilo iz člena 14(10) RAF, ki zaposlovalcu prepoveduje, da bi, kadar nogometni agent posreduje hkrati zanj in za posameznika, izplačal več kot 50 % celotnega dolgovanega nadomestila, pravilo, ki je določeno v členu 14(2) in (3) tega pravilnika in ki tretjim osebam prepoveduje izplačilo dolgovanih nadomestil, ter pravilo, določeno v členu 16(3)(e) navedenega pravilnika v povezavi s členom 18b RSTJ, ki nogometnim agentom prepoveduje, da bi za prestop posameznika prejeli nadomestila, katerih osnova za izračun bi bila odvisna od odškodnine za bodoči prestop, ki jo bo zaposlovalec prejel iz naslova nadaljnjega prestopa tega posameznika.

201 Kar zadeva pravilo iz člena 15(3) in (4) RAF, ki določa domnevo, da je treba druge storitve, ki jih nogometni agent ali drug nogometni agent, ki je povezan s prvim, zagotavlja v 24 mesecih pred opravljanjem storitev nogometnega agenta ali po njem, šteti za del teh storitev nogometnega agenta, pa je to namenjeno preprečevanju zaobida pravila, ki določa dinamično zgornjo mejo nadomestila. Iz tega sledi, da je treba šteti, da pravilo, ki določa tako domnevo, sledi istim ciljem kot pravilo, ki določa dinamično zgornjo mejo nadomestila – zlasti cilju varstva strank pred ravnanji nogometnih agentov, ki so v nasprotju za zahtevami etike, ki veljajo za to dejavnost – in da je primerno za dosego vsaj zadnjenavedenega cilja.

202 Če bo predložitveno sodišče ugotovilo, da ta različna pravila v zvezi z nadomestilom za nogometne agente na koncu dejansko sledijo ciljem, navedenim v točki 197 te sodbe, in da se ti cilji niso oddaljili od svoje funkcije, da bi dejansko sledili povsem gospodarskim ciljem, bo moralo nato ugotoviti, ali je bilo mogoče uporabiti druge ukrepe, ki bi bili manj omejujoči za konkurenco in s katerimi bi bilo mogoče enako učinkovito prispevati k uresničevanju teh ciljev.

203 Nazadnje, predložitveno sodišče bo moralo presoditi, ali taka pravila lahko povzročijo nesorazmerne omejevalne posledice za konkurenco.

204 Natančneje, kar zadeva uvedbo dinamične zgornje meje, ki je izmed pravil, ki se nanašajo na nadomestilo za nogometne agente in na katera se predložitveno sodišče sklicuje v vprašanju, očitno tisto, ki bi lahko najbolj škodovalo konkurenci, je treba navesti, da se, na eni strani, ta zgornja meja določi sorazmerno bodisi z nadomestilom, ki ga prejme igralec ali trener, kadar nogometni agent zastopa posameznika ali zaposlovalca, bodisi z odškodnino, ki jo zaposlovalec izplača bivšemu delodajalcu, kadar nogometni agent zastopa zadnjenavedenega, in da s tem zadevni gospodarski subjekti ohranijo možnost, da si konkurirajo tako glede cen kot glede katerega koli drugega upoštevnega parametra, kot sta kakovost zagotovljenih storitev ali inovativnost. Na drugi strani, iz elementov v spisu, s katerim razpolaga Sodišče, ni razvidno, da bi bila določena omejitev za honorarje, ki jih nogometni agenti lahko prejmejo za storitve, ki niso povezane s prestopom, ob upoštevanju uporabe izpodbojne domneve iz člena 15(3) in (4) RAF.

205 Kar zadeva pravilo, ki tretjim osebam prepoveduje izplačilo nadomestila, ki je dolgovano iz naslova pogodbe nogometnih agentov igralcev ali trenerjev in določeno v členu 14(2) in (3) RAF, pa je treba navesti, da na podlagi okoliščine, ki jo je predložitveno sodišče izpostavilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, da to pravilo zadevne igralce in trenerje prikrajša za ugodnost, ki jo pomeni to, da njim samim ni treba plačati tega nadomestila, očitno ni mogoče šteti, da ima navedeno pravilo nesorazmeren učinek na konkurenco glede na zastavljeni cilj, ki je, kot navaja FIFA, varstvo strank nogometnih agentov pred morebitnimi ravnanji zadnjenavedenih, ki bi bila v nasprotju z zahtevami etike, ki veljajo za to dejavnost, saj to pravilo vseeno lahko prepreči, da bi bili nogometni agenti igralcev ali trenerjev spodbujeni k delovanju v interesu osebe, ki bi izplačala nadomestilo, v škodo interesa svojih strank. Tako tveganje navzkrižja interesov pa bi lahko imelo za zadnjenavedene sicer večje posledice kot obveznost, da to nadomestilo plačajo same.

206 Kljub temu mora predložitveno sodišče preveriti, ali pravila, navedena v točkah 204 in 205 te sodbe, enako kot druga pravila v zvezi z nadomestilom, do katerega je nogometni agent upravičen, izpolnjujejo vse pogoje, na katere je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe.

207 Na tretjem mestu, kar zadeva pravila, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta, iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF, če ta kot pogoj za pridobitev te licence določajo, da zoper nogometne agente ni bil sprejet noben kazenski ali disciplinski ukrep, je iz predložitvene odločbe razvidno, da je cilj teh pravil opredeliti minimalne etične standarde ter zaščititi igralce in trenerje, zlasti tiste na začetku kariere, pred nepoštenimi praksami nogometnih agentov. Taka pravila pa so očitno primerna za uresničitev teh legitimnih ciljev v splošnem interesu.

208 Ob tem mora predložitveno sodišče glede na vse upoštevne elemente, ki jih ima na voljo, presoditi, ali enake ravni varstva tega cilja ni bilo mogoče doseči z manj omejujočimi ukrepi za konkurenco, ki bi bili enako učinkoviti, in ali omejevalni učinki, ki jih povzročajo sprejeti ukrepi, niso nesorazmerni v primerjavi s takim ciljem, zlasti z odpravo vsakršne konkurence na zadevnem trgu.

209 Kar zadeva pravila, na katera se predložitveno sodišče sklicuje v svojem vprašanju, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta ter ki za pridobitev in ohranitev te licence določajo pogoj, da kandidati in imetniki licence nogometnega agenta spoštujejo, na eni strani, pravila FIFE in, privzeto, švicarsko pravo ter, na drugi strani, pristojnost te zveze, zvez članic in CAS, je mogoče šteti, da so ta pravila utemeljena s ciljem, na katerega se sklicuje FIFA in v skladu s katerim se strankam nogometnih agentov in samim nogometnim agentom zagotovi boljša raven varstva, zlasti tako, da se jim po vsem svetu zagotovi enoten pravni okvir, skupaj z mehanizmom nadzora, ki ga izvaja en sam organ odločanja.

210 Poleg tega je mogoče šteti, da je namen navedenih pravil, če kandidatom in imetnikom licence nogometnega agenta nalagajo, da spoštujejo pravila FIFE, zagotoviti celovitost sistema prestopov in, širše, športnih tekmovanj. Tak cilj pa je mogoče šteti za legitimen cilj v splošnem interesu v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe.

211 Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali to, da so se za nogometne agente uporabljala pravila FIFE in švicarsko pravo, in to, da so ti agenti morali spoštovati pristojnost organov, vzpostavljenih za to, lahko povzroči nesorazmerne omejevalne posledice za konkurenco glede na ta cilj.

212 Na četrtem mestu, pravila, ki se nanašajo na „pristope“, določena v členu 16(1)(b) in (c) RAF, pa očitno niso taka, da bi jih bilo mogoče utemeljiti s ciljem, ki ga je navedla FIFA. Zadnjenavedena namreč v svojih pisnih stališčih zgolj trdi – s ciljem, ki ni povsem gospodarski – da bi taka pravila omogočala jasno določitev obdobja, v katerem nogometni agenti lahko pristopijo k igralcu, da bi sklenili pogodbo o zastopanju, in v katerem lahko igralci izberejo svoje agente. Vendar tudi če bi se štelo, da je tak cilj lahko podoben legitimnemu cilju v splošnem interesu, za ta cilj ni mogoče šteti, da se uresničuje dosledno, saj se taka pravila, kot je navedeno v točki 158 te sodbe, ne uporabljajo za nogometne agente, ki so že vezani s pogodbo o izključnem zastopanju.

213 Na petem mestu, za pravila iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) ter pravila iz člena 19, od (a) do (d), RAF, ki urejajo posredovanje nekaterih informacij FIFI in drugim osebam, ki morajo uporabiti RAF, je mogoče šteti – ker ta pravilnik tudi sam sledi nekaterim ciljem v splošnem interesu – da prispevajo k uvedbi ukrepov, ki so potrebni za uresničitev ciljev iz točke 187 te sodbe.

214 Ker pa ta pravila nalagajo posredovanje informacij, ki so na eni strani namenjene temu, da se FIFI omogoči, da preveri spoštovanje tega pravilnika, in na drugi strani temu, da se osebe, na katere se navedeni pravilnik nanaša, z njim uskladijo, se zdijo primerna za uresničitev takih ciljev.

215 Poleg tega, še vedno kar zadeva informacije iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) ter informacije iz člena 19, od (a) do (d), RAF, se ne zdi, da bi bilo iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da obstajajo drugi ukrepi, s katerimi bi bilo mogoče enako učinkovito doseči zastavljene cilje. Poleg tega se zdi, da dajanja teh informacij na voljo ni mogoče obravnavati, kot da lahko samo po sebi povzroči nesorazmerne omejevalne učinke na konkurenco. Vendar mora predložitveno sodišče presoditi ta dva vidika glede na vse upoštevne elemente, ki so jih predložile stranke v sporu o glavni stvari.

216 Glede informacij iz člena 19(e) RAF pa je treba navesti, da se zdi, da zelo široka formulacija te določbe – v delu, v katerem se nanaša na „podrobnosti o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni nogometni agenti“ – pušča odprto možnost, da dajanje na voljo informacij na tak način ni potrebno za uresničitev cilja zagotavljanja pravilne uporabe tega pravilnika.

217 Natančneje, očitno je, da izvajanje take določbe konkurentom omogoča, da se seznanijo z zneskom nadomestil, izplačanih nogometnim agentom. Čeprav je za to, da se nogometnim agentom, ki želijo pristopiti k novim strankam, omogoči, da predložijo konkurenčne ponudbe cen, potrebna določena preglednost cen, pa je treba navesti, da bi se lahko dostop do anonimiziranih podatkov, kot je razpršenost cen, ki jih zaračunavajo vsi nogometni agenti, v primerjavi s povprečjem cen, izkazal za zadostnega za uresničitev tega cilja.

218 Posledično se zdi, da je sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, mogoče uporabiti le za pravila, kakršna so ta iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF ter člena 19, od (a) do (d), tega pravilnika, medtem ko je ni mogoče razširiti na pravilo iz njegovega člena 19(e).

– Možnost, da nekatera ravnanja spadajo na področje uporabe člena 101(3) PDEU

219 V skladu s členom 101(3) PDEU so vsi sporazumi, sklepi podjetniških združenj ali usklajena ravnanja, za katere se izkaže, da so v nasprotju s členom 101(1) PDEU zaradi svojega protikonkurenčnega cilja ali posledice, lahko predmet izjeme, če ta sporazum, ta sklep ali to usklajeno ravnanje izpolnjuje štiri kumulativno določene pogoje v tej določbi.

220 Kot izhaja iz samega besedila navedene določbe, so pogoji iz člena 101(3) PDEU za upravičenost do izjeme, prvič, da zadevni sporazum med podjetji, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje prispeva k izboljšanju proizvodnje ali distribucije zadevnih izdelkov ali storitev oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, drugič, da je treba dokazati, da je pravičen delež koristi, ki izhajajo iz tega povečanja učinkovitosti, pridržan uporabnikom, tretjič, da zadevni sporazum, sklep ali ravnanje za udeležena podjetja ne določa omejitev, ki za doseganje takega povečanja učinkovitosti niso nujne, in četrtič, da ta sporazum, sklep ali ravnanje udeleženim podjetjem ne daje možnosti popolne izključitve učinkovite konkurence za znaten del zadevnih izdelkov ali storitev.

221 Prvi od teh štirih pogojev zahteva, da se z zadostno stopnjo verjetnosti dokaže, da zadevni sporazum med podjetji, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje omogoča povečanje učinkovitosti (sodba z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 154).

222 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da povečanje učinkovitosti, ki ga mora omogočati sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje v danem primeru, ne ustreza kateri koli prednosti, ki jo imajo udeležena podjetja zaradi tega sporazuma, sklepa ali ravnanja v okviru svoje gospodarske dejavnosti, ampak le znatnim objektivnim prednostim, ki jih je z navedenim sporazumom, sklepom ali ravnanjem posebej mogoče doseči v zadevnem sektorju ali zadevnih sektorjih oziroma na zadevnem trgu ali zadevnih trgih. Poleg tega je treba za to, da bi se ta prvi pogoj lahko štel za izpolnjen, dokazati ne le obstoj in obseg tega povečanja učinkovitosti, ampak tudi, da to povečanje lahko odtehta slabe strani zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja na področju konkurence (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 192 in navedena sodna praksa).

223 Tako povečanje mora biti količinsko opredeljivo (glej sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 196), v smislu, da ga mora biti mogoče na podlagi ocenjevalne lestvice pretehtati bodisi glede na škodljivost, ki jo v zadevnem okviru razkriva oblika usklajevanja med podjetji, v katero zaradi svojih značilnosti spada sporazum, sklep ali usklajeno ravnanje, bodisi glede na dejanske ali potencialne omejevalne posledice navedenega sporazuma, navedenega sklepa ali navedenega ravnanja za konkurenco.

224 V zadevi v glavni stvari bi lahko okoliščina, da zadevna pravila omejujejo možnost nogometnih agentov, da izkoristijo nekatere tržne anomalije, pomenila povečanje učinkovitosti na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev iz enega subjekta v drugega ali na trgu zaposlovanja igralcev ali trenerjev. Odprava nedelovanja trga namreč lahko načeloma ustvari tako povečanje gospodarske učinkovitosti, kar pa mora kljub temu preveriti sodišče ob upoštevanju vseh zahtev, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 219 do 223 te sodbe.

225 Drugi pogoj, na katerega je bilo opozorjeno v točki 220 te sodbe, vključuje dokazovanje, da ima povečanje učinkovitosti, ki ga mora omogočati zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje, koristen učinek na vse uporabnike – ne glede na to, ali gre za poslovne subjekte, vmesne potrošnike ali končne potrošnike – v različnih zadevnih sektorjih oziroma na različnih zadevnih trgih (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 193).

226 V zvezi s tem je treba navesti, da pojem „vsi uporabniki“ predpostavlja presojo obstoja takega povečanja učinkovitosti, zato je treba ta drugi pogoj razumeti tako, da ne zahteva nujno, da ima vsak potencialni uporabnik zadevnega blaga ali storitev enako korist od tega povečanja učinkovitosti ali da ima od njega celo korist posamično, pod pogojem, da pravičen delež koristi, ki izhaja iz navedenega povečanja učinkovitosti, pripada vsem tem uporabnikom skupaj.

227 Tretji pogoj, ki se nanaša na nujnost ali potrebnost zadevnega ravnanja, predpostavlja presojo in primerjavo učinka, na eni strani, zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja oziroma, na drugi strani, resnično možnih alternativnih ukrepov, da bi se ugotovilo, ali je povečanje učinkovitosti, ki se pričakuje od navedenega ravnanja, mogoče doseči z ukrepi, ki bi bili za konkurenco manj omejujoči (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 197, in z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 156).

228 Glede četrtega pogoja je treba navesti, da preverjanje, ali je ta v danem primeru izpolnjen, obsega preučitev kvantitativnih in kvalitativnih elementov, ki opredeljujejo delovanje konkurence na zadevnih sektorjih oziroma trgih, da bi se ugotovilo, ali zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje udeleženim podjetjem daje možnost, da popolnoma izključijo učinkovito konkurenco glede znatnega dela zadevnih proizvodov ali storitev (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 198).

229 Neizpolnjevanje enega od teh štirih kumulativnih pogojev zadostuje za izključitev možnosti, da bi bilo zadevno ravnanje upravičeno do izjeme iz člena 101(3) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 208, in z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 155).

230 Podjetje ali podjetniško združenje, ki se sklicuje na to določbo, mora s prepričljivimi trditvami in dokazi dokazati, da so pogoji za upravičenost do izvzetja izpolnjeni (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 82).

231 Če so te trditve in ti dokazi taki, da drugo stranko zavezujejo k temu, da jih prepričljivo ovrže, je – če do takega ovrženja ne pride – dovoljeno sklepati, da je stranka, ki se sklicuje na člen 101(3) PDEU, zadostila svojemu dokaznemu bremenu (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 191).

232 Iz tega sledi, da mora FIFA v zadevi v glavni stvari – da bi zanjo lahko veljal člen 101(3) PDEU – pred predložitvenim sodiščem s prepričljivimi trditvami in dokazi dokazati, da je sprejetje RAF povzročilo povečanje učinkovitosti, ne glede na to, ali je kvalitativno ali kvantitativno, do katerega bi lahko prišlo na trgih, na katere se nanašajo storitve nogometnih agentov, in da je to povečanje tako, da za potrošnike izravna vse negativne učinke, ki izhajajo iz spornih pravil tega pravilnika, tudi če ta pravila pomenijo omejevanje konkurence zaradi „cilja“ ali „posledice“.

233 Vendar je treba, kar zadeva pravilo, kot je to iz člena 16(1)(b) in (c) RAF, opozoriti, da iz točke 158 te sodbe izhaja, da se prepoved nogometnim agentom, da pristopijo k stranki, ki je že vezana s pogodbo o izključnem zastopanju, ali da z njo sklenejo pogodbo o zastopanju, ne uporablja za nogometne agente, ki so že vezani s pogodbo o izključnem zastopanju, tako da to pravilo zadnjenavedenim daje neupravičeno prednost. Posledično je očitno, da ne izpolnjuje prvega od pogojev iz člena 101(3) PDEU, ker ni mogoče šteti, da kakor koli povečuje učinkovitost.

234 Zato iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 101 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če na eni strani zahteve, ki jih ta ureditev vsebuje, povzročajo omejevanje konkurence, ne glede na to, ali je to omejevanje opredeljeno kot omejevanje zaradi „cilja“ ali kot omejevanje zaradi „posledice“, in če na drugi strani to omejevanje ne more izpolnjevati pogojev iz člena 101(3) PDEU za upravičenost do izjeme od prepovedi iz člena 101(1) PDEU oziroma – kar zadeva zahteve, katerih posledica je omejevanje konkurence – se z navedenim omejevanjem ne sledi legitimnemu cilju v splošnem interesu, glede na katerega je to omejevanje očitno ustrezno, nujno in sorazmerno v ožjem smislu.

b) Vprašanje za predhodno odločanje v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 102 PDEU

235 Najprej je treba opozoriti, da je treba člena 101 in 102 PDEU razlagati in uporabljati skladno, vendar pri tem upoštevati posebnosti, značilne za enega in drugega od njiju (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 119).

236 V skladu s členom 102 PDEU pa je nezdružljivo z notranjim trgom in s tem prepovedano vsako ravnanje, ki ga je mogoče pripisati enemu ali več podjetjem s prevladujočim položajem na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, ki bi lahko prizadelo trgovino med državami članicami in ki bi pomenilo zlorabo takega položaja.

1) Dejstvo, da zadevno ravnanje izvaja eno ali več podjetij

237 V obravnavani zadevi ni sporno, da je RAF sprejela samo FIFA. Res je, da se je za namene uporabe člena 101(1) PDEU ta subjekt štel za podjetniško združenje. Vendar ta okoliščina ne izključuje, da bi bilo mogoče to zvezo za namene uporabe člena 102 PDEU opredeliti kot „podjetje“.

238 Ker si FIFA prizadeva tudi za lastne cilje in ker je v ta namen dejavna na več trgih, kot so organiziranje športnih tekmovanj, trg prodaje vstopnic za športne prireditve, prenos televizijskih pravic, prodaja partnerstev z mediji, sponzorstvo ali pa trženje licenc za uporabo pravic intelektualne lastnine, je namreč za to zvezo mogoče šteti, da ustreza opredelitvi „podjetje“ za namene uporabe člena 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 115).

2) Prevladujoč položaj na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu

239 V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „prevladujoči položaj“ napotuje na položaj gospodarske moči podjetja – ali več podjetij – ki temu podjetju s tem, da mu daje možnost, da ravna pretežno neodvisno glede na svoje konkurente, stranke, dobavitelje in nazadnje tudi potrošnike, omogoča, da preprečuje ohranitev učinkovite konkurence na enem ali več upoštevnih trgih, ki se lahko razlikujejo od trga, na katerem ima to moč (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija, C‑457/10 P, EU:C:2012:770, točka 175).

240 Taka gospodarska moč na danem trgu pa lahko izhaja zlasti iz dejstva, da podjetje izvršuje pooblastilo za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij znatnemu delu tega trga ali teh trgov (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 137).

241 V obravnavani zadevi ni sporno, da lahko FIFA kot krovna organizacija, ki združuje različne mednarodne in nacionalne nogometne konfederacije ter mednarodne in nacionalne nogometne zveze, zaradi pooblastila za urejanje, ki ji ga podeljuje ta organizacija, v praksi izvršuje to pooblastilo glede bistvenega dela gospodarskih dejavnosti, povezanih z nogometom, in s tem na zadevnih trgih ter pri tem ovira ohranitev učinkovite konkurence na teh trgih.

242 Res je, da – v nasprotju z dejanskim stanjem, na podlagi katerega sta bili izdani sodbi z dne 1. julija 2008, MOTOE (C‑49/07, EU:C:2008:376), in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company (C‑333/21, EU:C:2023:1011) – FIFA sama ni gospodarski subjekt, ki deluje na teh trgih in zlasti na trgih, na katere bi RAF lahko imel največji vpliv, in sicer na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev in na trgu zaposlovanja poklicnih igralcev ali trenerjev.

243 Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 137 sklepnih predlogov, ta okoliščina ni ovira za pristojnost FIFE, da določi pogoje, pod katerimi lahko podjetja dostopajo do trga storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev in do trga dela igralcev ali trenerjev.

244 Posledično je treba ugotoviti, da ima FIFA prevladujoč položaj v smislu člena 102 PDEU na različnih trgih, na katerih izvršuje pristojnost za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij, zlasti na tistih, na katere bi uporaba RAF lahko vplivala.

3) Pojem „vpliv na trgovino med državami članicami“

245 Ker je pojem „vpliv na trgovino med državami članicami“ skupen členoma 101 in 102 PDEU in ker je bilo v točki 95 te sodbe ugotovljeno, da je v obravnavani zadevi ta pogoj za namene uporabe člena 101 PDEU izpolnjen, iz tega sledi, da enako velja za uporabo člena 102 PDEU.

4) Obstoj zlorabe

246 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je cilj člena 102 PDEU preprečiti ogrožanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov tako, da se sankcionirajo ravnanja podjetij s prevladujočim položajem, ki omejujejo konkurenco na podlagi učinkovitosti in lahko tako potrošnikom povzročajo neposredno škodo ali ki preprečujejo oziroma izkrivljajo to konkurenco in jim lahko tako povzročajo posredno škodo (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 124 in navedena sodna praksa).

247 Podjetja s prevladujočim položajem imajo – neodvisno od razlogov za tak položaj – namreč posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogrožajo učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu (sodba z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 74).

248 Pri takih zlorabah gre za ravnanja, s katerimi se z uporabo drugačnih sredstev od tistih, ki so značilna za konkurenco med podjetji na podlagi učinkovitosti, ovira ohranjanje ravni obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 125 in navedena sodna praksa).

249 Vendar cilj člena 102 PDEU ni niti preprečiti podjetjem, da po lastni zaslugi osvojijo prevladujoči položaj na enem ali več trgih, niti zagotoviti, da konkurenčna podjetja, ki so manj učinkovita kot podjetja s takim položajem, ostanejo na trgu (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 126 in navedena sodna praksa).

250 Nasprotno, konkurenca na podlagi učinkovitosti lahko po definiciji vodi do izginotja ali do marginalizacije konkurenčnih podjetij, ki so manj učinkovita in torej za potrošnike manj zanimiva zlasti z vidika cen, produkcije, izbire, kakovosti ali inovacij (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 127 in navedena sodna praksa).

251 A fortiori, čeprav člen 102 PDEU podjetjem s prevladujočim položajem nalaga posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogrožajo učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, se z njim ne sankcionira sam obstoj prevladujočega položaja, ampak le njegova zloraba (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 128 in navedena sodna praksa).

252 Pri dokazovanju, da je treba neko ravnanje opredeliti kot „zlorabo prevladujočega položaja“, ki lahko vključuje uporabo različnih analitičnih modelov glede na to, za katero vrsto ravnanja gre v danem primeru, je treba vseeno v vseh primerih presoditi vse upoštevne dejanske okoliščine (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 130 in navedena sodna praksa).

253 Med vrstami ravnanj, ki lahko pomenijo zlorabo prevladujočega položaja, niso le tista ravnanja, ki so opredeljena kot „zloraba z izrinjenjem“, to je ravnanja, s katerimi je mogoče konkurente izključiti z enega ali več zadevnih trgov z uporabo sredstev, ki ne spadajo na področje konkurence na podlagi učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 129), ampak tudi tista ravnanja, ki so opredeljena kot „zloraba z izkoriščanjem“, kar pomeni, da tako podjetje zlorabi svoj prevladujoči položaj na trgu v škodo svojih strank ali dobaviteljev in, nazadnje, potrošnikov, tako da jim določi tržne, cenovne ali necenovne pogoje, ki niso tisti, ki bi se uporabili v primeru delujoče in torej dovolj učinkovite konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 14. februarja 1978, United Brands in United Brands Continentaal/Komisija, 27/76, EU:C:1978:22, točka 249, in z dne 14. septembra 2017, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra – Latvijas Autoru apvienība, C‑177/16, EU:C:2017:689, točka 35).

254 V obravnavani zadevi tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da imajo pravila RAF, na katera se sklicuje predložitveno sodišče, hkrati učinke izrinjenja in učinke izkoriščanja na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev in na trgu zaposlovanja igralcev ali trenerjev.

255 Na eni strani naj bi namreč ta pravila tako nogometnim agentom kot igralcem, trenerjem in klubom ali ligam kot samostojnim pravnim osebam omejevala dostop do prvega od teh trgov, nogometnim agentom, ki so na njem že dejavni, pa tudi možnost učinkovitega konkuriranja, prav tako pa naj bi klubom omejevala sredstva za konkuriranje na trgu dela igralcev ali trenerjev. Na drugi strani naj bi navedena pravila nogometnim agentom nalagala drugačne pogoje za posle od tistih, ki bi veljali v običajnih konkurenčnih pogojih.

256 Kar zadeva, na prvem mestu, obstoj morebitnih zlorab z izrinjenjem, je treba opozoriti, da mora biti podjetje s prevladujočim položajem – kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 253 te sodbe – za to, da bi njegovo ravnanje spadalo v ta analitični okvir, v dejanski ali potencialni konkurenci s podjetji, na katera zadevno ravnanje vpliva.

257 Analitični okvir, značilen za zlorabe z izrinjenjem, namreč temelji na preučitvi tega, na eni strani, ali zadevno ravnanje odstopa od konkurence na podlagi učinkovitosti in, na drugi strani, ali to ravnanje lahko povzroči dejanske ali potencialne posledice, ki lahko omejujejo konkurenco, s tem, da se enako učinkovita konkurenčna podjetja izključijo z zadevnega trga ali trgov ali da se preprečuje njihov razvoj na teh trgih, pri čemer so zadnjenavedeni lahko tako trgi, na katerih obstaja prevladujoči položaj, kot tudi povezani ali sosednji trgi, na katerih ima navedeno ravnanje lahko svoje dejanske ali potencialne posledice (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 129, in z dne 10. septembra 2024, Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping), C‑48/22 P, EU:C:2024:726, točka 165).

258 V skladu s sodno prakso Sodišča je prvi pogoj, ki ga je treba preučiti v okviru tega preizkusa, zlasti mogoče izpolniti tako, da se dokaže, da ravnanja ne bi mogel ponoviti hipotetični konkurent, ki bi bil enako učinkovit, vendar ne bi imel prevladujočega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 82), medtem ko je drugi pogoj ta, da zadevno ravnanje povzroči izrinjenje hipotetičnega enako učinkovitega konkurenta z zadevnega trga ali trgov oziroma preprečitev njegovega razvoja na teh trgih (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, točka 129 in navedena sodna praksa).

259 Vendar ugotovitev kršitve člena 102 PDEU zaradi zlorabe z izrinjenjem ni pogojena z dokazom, da lahko zadevno ravnanje dejansko izrine takega konkurenta (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2024, Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping), C‑48/22 P, EU:C:2024:726, točki 263 in 264).

260 Sklicevanje na enako učinkovitega konkurenta je namreč v primerih, v katerih je upoštevno, namenjeno tudi temu, da se opozori, da se za izpolnitev drugega pogoja, navedenega v točki 257 te sodbe, dejanski ali potencialni učinki, ki jih povzroči zadevno ravnanje, ne smejo nanašati izključno na manj učinkovita podjetja, saj je nesporno, da namen člena 102 PDEU ni niti preprečiti podjetjem, da si na podlagi lastnih zaslug pridobijo prevladujoči položaj na enem ali več trgih, niti zagotoviti, da konkurenčna podjetja, ki so manj učinkovita od tistih, ki imajo tak položaj, ostanejo na trgu. Nasprotno, konkurenca na podlagi učinkovitosti lahko po definiciji vodi do izginotja ali do marginalizacije konkurenčnih podjetij, ki so manj učinkovita in zato za potrošnike manj zanimiva zlasti z vidika cen, produkcije, izbire, kakovosti ali inovacij (sodba z dne 10. septembra 2024, Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping), C‑48/22 P, EU:C:2024:726, točka 164 in navedena sodna praksa).

261 V zadevi iz postopka v glavni stvari je treba navesti, da je mogoče šteti, da ima FIFA prevladujoči položaj na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev in na trgu zaposlovanja igralcev ali trenerjev, saj ta položaj izhaja iz pooblastila za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij, ki ga izvršuje na teh trgih, kot je bilo navedeno v točki 244 te sodbe.

262 Res je, da iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ni razvidno, da je FIFA na enem ali drugem od teh trgov prisotna kot podjetje ali da kratkoročno oziroma srednjeročno namerava na navedenih trgih izvajati gospodarsko dejavnost.

263 Kljub temu so člani FIFE nacionalne nogometne zveze, ki same zajemajo podjetja, kot so lige kot samostojne pravne osebe in klubi, ki opravljajo različne gospodarske dejavnosti, med katerimi sta primarno organizacija nogometnih tekmovanj ali sodelovanje na njih. Opravljanje zadnjenavedene dejavnosti pomeni, da te lige in ti klubi posredujejo na trgu zaposlovanja poklicnih igralcev in trenerjev ter na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev.

264 Čeprav lig kot samostojnih pravnih oseb in nogometnih klubov na eni strani ter nogometnih agentov, ki so prisotni na tem trgu, na drugi strani ni mogoče šteti za konkurente, imajo ti subjekti kljub temu nasprotujoče si gospodarske, poslovne in finančne interese, zlasti glede razdelitve dobička, ki ga je mogoče ustvariti pri mednarodnih prestopih poklicnih igralcev ali trenerjev, pri katerih lahko ti subjekti sodelujejo.

265 Če bi torej FIFA uporabila svoja pooblastila za urejanje in s tem svoj prevladujoči položaj, da bi glede na gospodarske ali konkurenčne interese lig kot samostojnih pravnih oseb in klubov, ki so člani nacionalnih zvez, ki so z njo povezane, omejila, usmerjala ali disciplinirala razvoj konkurence na trgu storitev nogometnih agentov, bi bilo mogoče tako ravnanje opredeliti kot zlorabo prevladujočega položaja – natančneje, kot zlorabo z izrinjenjem – tudi če bi se posledice tega ravnanja pokazale na trgih, ki so povezani s trgi, na katerih FIFA opravlja svoje gospodarske dejavnosti, ali ki so sosednji tem trgom. Enako naj bi veljalo, če bi ta zveza svoja pooblastila uporabila, da bi omejila, usmerjala ali disciplinirala razvoj konkurence na tem trgu glede na lastne gospodarske ali konkurenčne interese, vključno z interesi, ki se kažejo na drugih trgih, kot je trg organizacije nekaterih medklubskih tekmovanj, na katerem ima prevladujoči položaj.

266 Da bi se ugotovilo, ali je tako v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, pa je treba opraviti podrobno, celovito in splošno analizo zadevnega ravnanja, za kar je treba preučiti naravo, vsebino in dejanske ali potencialne posledice pravil, ki jih je tako združenje sprejelo za urejanje, nadzor ali sankcioniranje različnih vidikov zadevnih gospodarskih dejavnosti, na zadevnih trgih.

267 V obravnavani zadevi mora tako analizo opraviti predložitveno sodišče.

268 Na drugem mestu, kar zadeva obstoj morebitne zlorabe z izkoriščanjem, je treba navesti, da uporaba analitičnega okvira, ki je neločljivo povezan s to opredelitvijo, predpostavlja, da je podjetje s prevladujočim položajem s svojim ravnanjem ta položaj na danem trgu zlorabilo ali ga poskušalo zlorabiti v škodo svojih strank, dobaviteljev ali drugih poslovnih partnerjev.

269 Natančneje, tako zlorabo pomenijo ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, s katerimi to svojim strankam ali dobaviteljem postavlja tržne pogoje, ki nimajo nobene razumne povezave z naravo posla ali vrednostjo proizvoda ali storitve, dane na trg (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2017, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra – Latvijas Autoru apvienība, C‑177/16, EU:C:2017:689, točka 35, in z dne 18. decembra 2025, OSA, C‑161/24, EU:C:2025:985, točka 29).

270 Čeprav v obravnavani zadevi ni sporno, da nogometni agenti FIFI ne zagotavljajo nobenega blaga ali storitve, ostaja dejstvo, da morajo v skladu s členom 16(2)(f) RAF nogometni agenti, ki želijo opravljati svojo dejavnost na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev, tej zvezi plačati letne stroške za ohranitev svoje licence, h katerim se lahko med drugim prištejejo stroški opravljanja izpita, ki se zahteva za pridobitev te licence.

271 Poleg tega je, splošneje, ta trg storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev sam neločljivo povezan s trgom zaposlovanja igralcev ali trenerjev, kar sta dva trga, na katerih delujejo podjetja, kot so lige kot samostojne pravne osebe in klubi ter ki so člani nacionalnih nogometnih zvez, ki so sama združena znotraj FIFE in glede katerih se izvajajo pooblastila te zveze za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij. V teh okoliščinah za nogometne agente hkrati veljajo pooblastila FIFE in so v zvezi z opravljanjem njihove dejavnosti odvisni od poslovnih partnerjev, ki so sami posredno člani navedene zveze. Tako so lahko izpostavljeni morebitni zlorabi z izkoriščanjem, ki izhaja iz tega, da zadnjenavedena uporablja svoja pooblastila.

272 Vendar je treba – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 127 in 128 sklepnih predlogov – da bi se s tem analitičnim okvirom dokazal obstoj take zlorabe v okoliščinah iz postopka v glavni stvari, dokazati, da je podjetje s prevladujočim položajem v svojem interesu svojim strankam, dobaviteljem ali drugim poslovnim partnerjem določilo pogoje za opravljanje njihove dejavnosti, ki niso ekonomsko, tehnično ali pravno utemeljeni.

273 V zadevi v glavni stvari bi bilo mogoče obstoj zlorabe z izkoriščanjem dokazati tako, da bi se dokazalo, da bi morala razumno učinkovita športna zveza, ki je v primerljivem položaju, sprejeti drugačna pravila od zadevnih, ki bi bila, čeprav bi lahko dosegla zastavljene cilje, bistveno manj škodljiva za lastne interese nogometnih agentov.

274 Vsekakor mora predložitveno sodišče za vsako od teh pravil presoditi, ali jih je mogoče preučiti z analitičnim okvirom, ki se uporablja za zlorabe z izkoriščanjem, in ugotoviti, ali lahko različna pravila, ki jih navaja predložitveno sodišče, pomenijo zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU.

5) Možnost utemeljitve ravnanja, ki spada na področje uporabe člena 102 PDEU

275 Če bi tožeči stranki iz postopka v glavni stvari dokazali, da je mogoče nekatera sporna pravila opredeliti kot „zlorabo prevladujočega položaja“, ker odražajo izkoriščanje, s strani FIFE, prevladujočega položaja, ki ga ima ta na primer na trgu storitev nogometnih agentov za mednarodni prestop poklicnih igralcev ali trenerjev ali na trgu dela igralcev ali trenerjev, bi lahko ta zveza poskušala upravičiti tako ravnanje. V ta namen bi FIFA lahko trdila, bodisi da njeno ravnanje spada na področje uporabe sodne prakse, navedene v točki 176 te sodbe, bodisi da je to ravnanje objektivno potrebno zaradi posebnih in zakonitih omejitev, zlasti pravnih, industrijskih ali trgovinskih (glej po analogiji sodbi z dne 14. septembra 2017, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra – Latvijas Autoru apvienība, C‑177/16, EU:C:2017:689, točka 60, in z dne 25. februarja 2025, Alphabet in drugi, C‑233/23, EU:C:2025:110, točki 71 in 74), ali pa dokazala, da so negativne posledice, ki lahko zaradi tega ravnanja nastanejo za potrošnike, izničene ali celo presežene s povečanjem učinkovitosti, od katere imajo koristi tudi zadnjenavedeni (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 202).

276 Prvič, v zvezi s sodno prakso, navedeno v točki 176 te sodbe, je treba navesti, da za njeno uporabo v okviru uporabe člena 102 PDEU veljajo enaki pogoji, kot so tisti, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 176 do 179 te sodbe, glede izvajanja člena 101 PDEU.

277 Zlasti te sodne prakse ni mogoče uporabiti za ravnanja, ki ne glede na to, kateri so legitimni cilji v splošnem interesu, na katere bi se bilo mogoče sklicevati za njihovo pojasnitev, že po svoji naravi kršijo člen 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 185).

278 Drugič, kar zadeva možnost podjetja, da se sklicuje na to, da je njegovo ravnanje objektivno nujno zaradi posebnih in legitimnih omejitev, je treba opozoriti, da je med položaji, za katere je bilo v sodni praksi že ugotovljeno, da lahko pomenijo obstoj takih omejitev, med drugim obstoj legitimnih zahtev, kot je potreba po soočanju s posebnimi tržnimi ali tehničnimi omejitvami (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 3. oktobra 1985, CBEM, 311/84, EU:C:1985:394, točka 26, in z dne 25. februarja 2025, Alphabet in drugi, C‑233/23, EU:C:2025:110, točka 73).

279 V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari dokazali obstoj takega položaja.

280 Če gre za to, bo moralo navedeno sodišče še preveriti, ali je ravnanje zadevnega podjetja, v obravnavani zadevi FIFE, ostalo sorazmerno, kar predpostavlja – podobno kot to, kar zahteva uporaba sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 179 te sodbe – da je bilo to ravnanje, prvič, primerno za odziv na navedene omejitve, drugič, potrebno za to in, tretjič, ni povzročilo nesorazmernega posega v konkurenco glede na posledice, ki bi izhajale iz nespoštovanja navedenih omejitev, zlasti z odpravo vsakršne konkurence na zadevnem trgu.

281 Tretjič, kar zadeva možnost utemeljitve morebitnih zlorab prevladujočega položaja z okoliščino, da so negativne posledice, ki za potrošnike izhajajo iz zadevnega ravnanja, izravnane ali celo presežene s povečanjem učinkovitosti, od katerega imajo tudi koristi, je treba opozoriti, da zanjo veljajo enaki pogoji, kot so določeni za uporabo člena 101(3) PDEU in kot so navedeni v točkah od 176 do 179 te sodbe.

282 Če bi bilo v obravnavani zadevi dokazano, da sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari izpolnili svoje dokazno breme glede dokazovanja obstoja zlorabe prevladujočega položaja, bo moralo nato predložitveno sodišče presoditi, ali so trditve, ki jih je FIFA navedla za utemeljitev navedenih pravil, na podlagi bodisi sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 176 te sodbe, bodisi obstoja povečanja učinkovitosti, bodisi objektivne nujnosti teh pravil glede na posebne omejitve, utemeljene.

283 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če, na eni strani, ima ta zveza zavezujočo normativno pristojnost glede znatnega dela zadevnega trga in lahko zahteve, ki jih ta ureditev vsebuje, pomenijo zlorabo prevladujočega položaja v smislu tega člena 102 ter če, na drugi strani, se s takimi zahtevami ne sledi legitimnemu cilju v splošnem interesu, glede na katerega so te zahteve očitno ustrezne, nujne in sorazmerne v ožjem smislu, te zahteve niso objektivno nujne zaradi posebnih in legitimnih omejitev, zlasti pravnih, industrijskih ali trgovinskih, in ne ustvarjajo povečanja učinkovitosti, ki bi koristilo potrošnikom in bi lahko izravnalo negativne posledice, ki jih imajo za te potrošnike.

3. Vprašanje za predhodno odločanje v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 56 PDEU

284 Na podlagi člena 56 PDEU so omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji prepovedane za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi članici osebe, ki so ji storitve namenjene.

285 Tudi če se ta določba nanaša predvsem na države članice, se vseeno lahko uporablja, kadar lahko skupina ali organizacija, ki ima določeno pristojnost nad posamezniki, tem posameznikom naloži pogoje, enakovredne tistim, ki bi jim jih država članica lahko sama naložila (glej v tem smislu sodbe z dne 12. decembra 1974, Walrave in Koch, 36/74, EU:C:1974:140, točka 17; z dne 11. aprila 2000, Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točka 47, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 39).

286 Člen 56 PDEU torej lahko nasprotuje vsaki ureditvi, ki jo sprejme mednarodni športni organ in ki lahko ovira uresničevanje te svoboščine s tem, da vsem ponudnikom s sedežem v eni državi članici prepoveduje opravljanje njihovih dejavnosti v drugi državi članici, jih pri tem ovira ali zmanjšuje privlačnost tega opravljanja dejavnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 2010, Olympique Lyonnais, C‑325/08, EU:C:2010:143, točka 33, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 247 in navedena sodna praksa), razen če je taka ureditev utemeljena.

a) Obstoj oviranja

287 V obravnavani zadevi ni sporno, da se RAF uporablja v vseh državah članicah.

288 Vendar to ne spremeni dejstva, da odkar je FIFA sprejela zadevno ureditev, se lahko zgodi, da nogometni agenti s sedežem v nekaterih državah članicah ne morejo zagotavljati nekaterih od svojih storitev za sedanje ali potencialne stranke s sedežem na ozemlju drugih držav članic, v katerih opravljanje te dejavnosti prej ni bilo regulirano ali pa so zanj veljala manj stroga pravila. To velja za pravila, ki omejujejo večkratno zastopanje, pravila, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta v delu, v katerem ta pravila za podelitev take licence določajo pogoj, da zoper nogometne agente ni bil sprejet noben od kazenskih ali disciplinskih ukrepov iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF, in za pravila o „pristopih“ iz člena 16(1)(b) in (c) RAF.

289 Vendar je treba, kar zadeva pravila, ki se nanašajo na nadomestilo, do katerega je upravičen nogometni agent in ki jih predložitveno sodišče navaja v svojem vprašanju, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ureditev ne pomeni omejitve svobode opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU zgolj zato, ker bi se lahko uporabila manj stroga ali ekonomsko zanimivejša pravila, če ta ureditev ne bi bila sprejeta (glej v tem smislu sodbi z dne 29. marca 2011, Komisija/Italija, C‑565/08, EU:C:2011:188, točka 49, in z dne 8. junija 2023, Fastweb in drugi (Intervali za obračun), C‑468/20, EU:C:2023:447, točka 85 in navedena sodna praksa).

290 Posledično ni mogoče šteti, da pravila, ki se nanašajo na nadomestilo, na katera se predložitveno sodišče sklicuje v svojem vprašanju, uvajajo omejitev navedene svobode opravljanja storitev zgolj zato, ker urejajo nadomestilo za nogometne agente in trenerje oziroma način izračuna ali izplačila tega nadomestila. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali lahko glede na trditve tožečih strank v postopku v glavni stvari ta pravila pomenijo tako omejitev iz drugega razloga.

291 Kaže, da pravila, ki urejajo zbiranje nekaterih informacij na digitalni platformi, ki jo upravlja FIFA, in posredovanje dela teh informacij drugim nogometnim agentom, klubom, ligam kot samostojnim pravnim osebam, trenerjem in igralcem, ki jih predložitveno sodišče navaja v svojem vprašanju, ne pomenijo ovire za svobodo opravljanja storitev, saj so posledice, ki jih taka pravila lahko imajo na opravljanje dejavnosti s strani nogometnih agentov v drugi državi članici, preveč negotove in preveč posredne narave, da bi se zanje lahko štelo, da ovirajo to svobodo.

292 Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da zakonodaja, ki velja za vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti na nacionalnem ozemlju, in katere namen ni urejati pogoje glede opravljanja storitev zadevnih podjetij ter katere morebitni omejevalni učinki za svobodo opravljanja storitev so preveč naključni in preveč posredni, da bi bilo mogoče za v njej določeno obveznost šteti, da lahko omeji to svobodo, ni v nasprotju s prepovedjo iz člena 56 PDEU (sodba z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK, C‑83/21, EU:C:2022:1018, točka 45).

293 Treba pa je navesti, najprej, da se za pravila, ki urejajo zbiranje nekaterih informacij na digitalni platformi in na katera se sklicuje predložitveno sodišče v svojem vprašanju, zdi, da njihov cilj ni urediti pogoje za uresničevanje pravice do svobode opravljanja storitev podjetij s sedežem v drugi državi članici niti niso taka, da bi nogometnim agentom s sedežem v drugih državah članicah na dovolj zanesljiv in neposreden način prepovedovala izvrševanje te svobode, jih pri tem ovirala ali jim to izvrševanje naredila manj privlačno, če zahtevanih informacij ni težko zagotoviti oziroma jih ni pretirano veliko (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 20. junija 2024, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Napotitev delavcev iz tretjih držav), C‑540/22, EU:C:2024:530, točka 116), kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

294 Dalje, pravila, na katera se sklicuje predložitveno sodišče v svojem vprašanju ter ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta in ki za pridobitev in ohranitev te licence določajo pogoj, da nogometni agenti spoštujejo pravila FIFE in, privzeto, švicarsko pravo, lahko uvedejo omejitev svobode opravljanja storitev le, če lahko sama pravila, ki se tako uporabljajo za navedene agente, te agente odvrnejo od opravljanja njihove dejavnosti v drugi državi članici.

295 Nazadnje, kar zadeva pravila, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta, ki za pridobitev in ohranitev te licence določajo pogoj, da nogometni agenti spoštujejo pristojnost te zveze, zveze članic in CAS, je treba navesti, da predložitveno sodišče ni zadostno pojasnilo, zakaj bi lahko taka pravila nogometnim agentom s sedežem v drugih državah članicah prepovedovala izvrševanje njihove pravice do svobode opravljanja storitev na ozemlju države članice, jih pri tem ovirala ali jim to izvrševanje naredila manj privlačno, tako da Sodišče v zvezi s tem ne more zavzeti stališča.

b) Obstoj utemeljitev

296 Ker, kot je bilo ugotovljeno v točki 288 te sodbe, nekatera pravila, na katera se sklicuje predložitveno sodišče v svojem vprašanju, pomenijo oviro za svobodno opravljanje storitev, določeno v členu 56 PDEU, je treba opozoriti, da je nedržavne ukrepe mogoče dopustiti, tudi če ovirajo svobodo gibanja, določeno v Pogodbi DEU, če se dokaže, prvič, da je njihovo sprejetje utemeljeno z legitimnim ciljem v splošnem interesu, ki ni povsem gospodarski, in drugič, da spoštujejo načelo sorazmernosti, kar pomeni, da so primerni za zagotovitev uresničitve tega cilja in da ne presegajo tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 251 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 95).

297 Kar zadeva zahtevo, ki se nanaša na primernost takih ukrepov, je prav tako treba opozoriti, da je ukrepe mogoče šteti za primerne za zagotovitev uresničitve navajanega cilja le, če resnično odražajo skrb za njegovo dosledno in sistematično doseganje (sodbi z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 251 in navedena sodna praksa, in z dne 4. oktobra 2024, FIFA, C‑650/22, EU:C:2024:824, točka 95). Zahteva, ki se nanaša na nujnost teh ukrepov, pa pomeni, da je treba preveriti, ali ne obstaja alternativni ukrep, ki bi omogočil enako učinkovito uresničitev zastavljenega cilja, vendar bi bil manj omejevalen (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj o mobilnosti), od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točka 824, in z dne 10. julija 2025, INTERZERO in drugi, C‑254/23, EU:C:2025:569, točka 208).

298 Nazadnje, enako kot v primeru državnih ukrepov, potem ko tožeča stranka oziroma tožeče stranke dokažejo, da nedržavni ukrepi pomenijo oviro v smislu Pogodbe DEU, mora tisti, ki je te ukrepe sprejel, dokazati, da ti izpolnjujejo kumulativna pogoja, na katera je bilo opozorjeno v točki 296 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 252 in navedena sodna praksa).

299 V obravnavani zadevi je treba navesti, na prvem mestu, da se z zadevnimi pravili, ki omejujejo večkratno zastopanje in na katera se sklicuje predložitveno sodišče v svojem vprašanju, želi preprečiti navzkrižja interesov in s tem zaščititi stranke pred ravnanji nogometnih agentov, ki so v nasprotju z zahtevami etike, ki veljajo za to dejavnost. Enako kot je sodno prakso iz točke 176 te sodbe – kot je bilo poudarjeno v točki 188 te sodbe – mogoče uporabiti v primeru sporazumov ali sklepov v obliki pravil, ki sledijo etičnim ali deontološkim ciljem (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 183), pa je treba cilj preprečevanja navzkrižja interesov šteti za legitimni cilj v splošnem interesu, ki lahko upraviči oviro za svobodo opravljanja storitev.

300 Poleg tega je očitno, da so taka pravila primerna za uresničitev takega cilja, ker omejujejo možnost istega agenta ali več agentov – ki so zaradi svojega statusa direktorjev, družbenikov, delničarjev ali zaposlenih v isti agenciji oziroma obstoja sorodstvene vezi med njimi ali pa sklenitve sporazuma z namenom sodelovanja „povezani“ – da v okviru istega pravnega posla hkrati zastopajo igralca in klube, ki kupujejo in prodajajo.

301 Še več, čeprav bi bilo mogoče predvideti druge ukrepe, kot sta obveznosti preglednosti in obveščanja, ki sta naloženi nogometnim agentom, oziroma zahteva po pridobitvi pisnega soglasja zadevnih strank, se zdi, da taki ukrepi ne omogočajo enako učinkovitega doseganja zastavljenega cilja, kar mora kljub temu preveriti predložitveno sodišče.

302 Na drugem mestu, kar zadeva pravila, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta, v delu, v katerem je z njimi kot pogoj za pridobitev te licence določeno, da zoper nogometne agente ni bil sprejet noben od kazenskih ali disciplinskih ukrepov iz člena 5(1)(a)(ii) in (iii) RAF, je iz točke 207 te sodbe razvidno, da ta pravila sledijo legitimnemu cilju v splošnem interesu, ki se nanaša na določitev minimalnih etičnih standardov ter na varstvo igralcev in trenerjev, zlasti na začetku kariere, pred zlorabami s strani nogometnih agentov.

303 Kar zadeva pravila, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta, v delu, v katerem je z njimi za pridobitev in ohranitev te licence določen pogoj, da kandidati in imetniki take licence spoštujejo, na eni strani, pravila FIFE in, privzeto, švicarsko pravo ter, na drugi strani, pristojnost te zveze, zvez članic in CAS, ob predpostavki, da taka pravila omejujejo svobodo opravljanja storitev, je iz točke 209 te sodbe razvidno, da je mogoče šteti, da se z navedenimi pravili želi zagotoviti boljša raven varstva strank nogometnih agentov in samih nogometnih agentov z določitvijo enotnega pravnega okvira, skupaj z mehanizmom nadzora, ki ga izvaja en sam organ odločanja. Tako kot to, kar je bilo navedeno v točki 299 te sodbe, pa je tak cilj mogoče šteti za legitimni cilj v splošnem interesu, ki lahko upraviči oviro za svobodno opravljanje storitev.

304 Poleg tega je mogoče šteti, da je namen navedenih pravil, ki se nanašajo na licenco nogometnega agenta – če kandidatom in imetnikom licence nogometnega agenta nalagajo, da spoštujejo pravila FIFE – nazadnje zagotoviti integriteto sistema prestopov in, širše, športnih tekmovanj ter izboljšanje poklicnih standardov, ki veljajo za to dejavnost. Take cilje pa je prav tako mogoče šteti za legitimne cilje v splošnem interesu, s katerimi je mogoče utemeljiti oviranje svobode opravljanja storitev.

305 Kljub temu mora predložitveno sodišče glede na vse upoštevne elemente, ki jih ima na voljo, presoditi, ali so s tem, da za pridobitev in ohranitev licence veljajo nekateri pogoji, kakršni so navedeni v točkah 302 in 303 te sodbe, pravila o licenci nogometnega agenta primerna za uresničevanje ciljev iz točk 302 in 304 te sodbe in ali uresničitve teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki manj omejujejo svobodo opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU.

306 Na tretjem mestu, v zvezi s pravili o „pristopih“, na podlagi katerih je nogometnim agentom prepovedano nagovarjati potencialno stranko in z njo skleniti pogodbo zunaj določenih obdobij, je treba navesti, da je FIFA pred predložitvenim sodiščem ta pravila utemeljila z nujnostjo zagotovitve stabilnosti pogodb med nogometnimi agenti igralcev in njihovimi strankami. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 111 sklepnih predlogov, pa je očitno, da je uresničevanje takega cilja, ki je drugačen od cilja zagotavljanja kontinuitete pogodb med igralci in klubi v interesu pravilnega poteka športnih tekmovanj, povsem gospodarske narave in da zato ne more utemeljiti oviranja svobode opravljanja storitev.

307 Res je, da je FIFA v stališčih pred Sodiščem prav tako trdila, da taka pravila „koristijo igralcem, ki imajo odslej na voljo jasen rok, v katerem lahko razmislijo o različnih možnostih“. Tako trditev je mogoče povezati z legitimnim ciljem v splošnem interesu, navedenim v členu 1(2)(e) RAF, in sicer zaščititi igralce, ki nimajo izkušenj z delovanjem sistema prestopov v nogometu ali informacij o delovanju tega sistema.

308 Vendar ostaja dejstvo, da v obravnavani zadevi zadevna pravila brez razlikovanja varujejo igralce in klube, čeprav se lahko tak cilj nanaša le na igralce. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 212 te sodbe, ta pravila temu cilju ne sledijo dosledno, saj se ne uporabljajo za nogometne agente, ki so že vezani s pogodbo o zastopanju.

309 Posledično, če bi v postopku v glavni stvari tožeči stranki uspeli dokazati, da pravila, ki se nanašajo na „pristope“ – čeprav so na videz nevtralna – kljub temu ustvarjajo oviro za svobodno opravljanje storitev, take ovire ne bi bilo mogoče utemeljiti z enim ali drugim od ciljev, ki so bili navedeni v točkah 306 in 307 te sodbe. Predložitveno sodišče bi torej moralo ugotoviti, ali bi bilo glede na druge cilje, ki jih morebiti navaja FIFA, kljub temu mogoče šteti, da so taka pravila utemeljena z legitimnim ciljem v splošnem interesu, ki ni povsem gospodarski, in ali tak cilj uresničujejo ob spoštovanju zahtev, ki izhajajo iz načela sorazmernosti.

310 Iz tega sledi, da je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov s pravili, ki, prvič, omejujejo večkratno zastopanje s strani teh agentov, drugič, pridobitev licence, potrebne za izvedbo nekaterih pravnih poslov, pogojujejo s tem, da zoper navedene agente niso bili sprejeti nekateri kazenski ali disciplinski ukrepi, tretjič, izdajo te licence pogojujejo s spoštovanjem materialnih določb, ki prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost izvrševanja – s strani nogometnih agentov s sedežem v drugih državah članicah – pravice do svobode opravljanja storitev na ozemlju države članice, ali četrtič, urejajo možnost, da nekateri nogometni agenti igralcev pristopijo k novim igralcem, da bi jih zastopali, če te različne kategorije pravil niso niti utemeljene z legitimnim ciljem v splošnem interesu niti sorazmerne glede na tak cilj.

B. Vprašanje za predhodno odločanje v delu, v katerem se nanaša na razlago člena 6 SUVP

311 V skladu s členom 2(1) SUVP se ta uredba z vsebinskega vidika uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke.

312 Vendar, kot je razvidno iz člena 1(1) navedene uredbe, ta uredba ureja le obdelavo podatkov posameznikov.

313 Posledično lahko člen 6 SUVP nasprotuje sprejetju pravil, ki določajo obdelavo osebnih podatkov, le, če se nanašajo na podatke posameznikov, kot so med drugim nogometni agenti, igralci ali trenerji, in ne na podatke subjektov, kot so klubi ali lige kot samostojne pravne osebe.

314 Kar zadeva ozemeljsko področje uporabe SUVP, člen 3(2)(a) te uredbe določa, da se ta uredba uporablja za obdelavo osebnih podatkov posameznikov, ki so v Uniji, kadar tako obdelavo izvaja upravljavec ali obdelovalec, ki nima sedeža v Uniji, in kadar so dejavnosti obdelave povezane s ponujanjem blaga ali storitev takim posameznikom v Uniji, ne glede na to, ali je potrebno plačilo ali ne.

315 V obravnavani zadevi je namen RAF urediti poklicno dejavnost nogometnih agentov. Posledično obdelave osebnih podatkov, določene v RAF – če se te nanašajo na gospodarske ali športne dejavnosti, ki jih v Uniji izvajajo posamezniki, kot so nogometni agenti, igralci ali trenerji – spadajo na področje uporabe SUVP.

316 Pri vsaki obdelavi osebnih podatkov pa je treba, zlasti ob upoštevanju odstopanj, dovoljenih v členu 23 SUVP, spoštovati načela, ki urejajo obdelave osebnih podatkov, in pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, navedene v poglavju II oziroma poglavju III te uredbe. Natančneje, vsaka obdelava osebnih podatkov mora, na eni strani, biti v skladu z načeli iz člena 5 navedene uredbe in, na drugi strani, izpolnjevati vsaj alternativne pogoje za zakonitost, ki so našteti v členu 6(1), prvi pododstavek, te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2023, Norra Stockholm Bygg, C‑268/21, EU:C:2023:145, točka 43).

317 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 159 sklepnih predlogov, čeprav predložitveno sodišče ni pojasnilo, kateri alternativni pogoji za zakonitost iz te določbe se uporabljajo v postopku v glavni stvari, tako iz elementov iz predloga za sprejetje predhodne odločbe kot iz narave zadevnih pravil izhaja, da je ta pogoj tisti, ki je določen v členu 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP.

318 Ta določba določa, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, če je „potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov“.

319 V skladu z ustaljeno sodno prakso navedena določba tako določa tri kumulativne zahteve, in sicer, prvič, da si upravljavec ali tretja oseba prizadeva za zakoniti interes, drugič, da je obdelava potrebna za uresničitev zakonitega interesa, ki se mu sledi, in tretjič, da interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanaša varstvo podatkov, ne prevladajo nad zakonitim interesom upravljavca ali tretje osebe do njihove obdelave (glej v tem smislu sodbi z dne 4. julija 2023, Meta Platforms in drugi (Splošni pogoji za uporabo družbenega omrežja), C‑252/21, EU:C:2023:537, točka 106, in z dne 9. januarja 2025, Mousse, C‑394/23, EU:C:2025:2, točka 45).

320 Kar zadeva, na prvem mestu, zahtevo, da si upravljavec prizadeva za enega ali več „zakonitih interesov“ v smislu SUVP, je Sodišče ugotovilo, da ker v tej uredbi ni opredelitve pojma „zakoniti interes“, ni sporno, da je mogoče za zakonit šteti širok nabor interesov. Natančneje, ta pojem ni omejen na interese, ki so priznani in določeni z zakonom (glej v tem smislu sodbo z dne 9. januarja 2025, Mousse, C‑394/23, EU:C:2025:2, točka 46), temveč se lahko, kot je razvidno iz uvodne izjave 47 SUVP, na primer uporablja v primeru upoštevnega in ustreznega razmerja med posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, in upravljavcem obdelave v položajih, kakršni so ti, v katerih je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, stranka upravljavca ali dela zanj. Na splošno se navedeni pojem razlikuje od pojma „legitimni cilj v splošnem interesu“, na katerega se sklicuje sodna praksa, navedena zlasti v točkah 176 in 296 te sodbe, kot to izhaja iz besedila teh točk.

321 Na drugem mestu, v skladu z zahtevo, da je obdelava osebnih podatkov potrebna za uresničitev zakonitega interesa, ki se mu sledi, je treba preveriti, ali bi bilo mogoče navedeni zakoniti interes razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti v pravici do spoštovanja zasebnega življenja in do varstva osebnih podatkov, zagotovljeni v členu 7 oziroma členu 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), pri čemer morajo biti odstopanja od in omejitve načela varstva takih podatkov omejeni na tisto, kar je nujno potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 9. januarja 2025, Mousse, C‑394/23, EU:C:2025:2, točki 28 in 48).

322 V tem okviru je treba prav tako opozoriti, da je treba pogoj v zvezi s potrebo po obdelavi preučiti skupaj z načelom „najmanjšega obsega podatkov“ iz člena 5(1)(c) SUVP, v skladu s katerim morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (glej v tem smislu sodbi z dne 12. septembra 2024, HTB Neunte Immobilien Portfolio in Ökorenta Neue Energien Ökostabil IV, C‑17/22 in C‑18/22, EU:C:2024:738, točka 52, in z dne 9. januarja 2025, Mousse, C‑394/23, EU:C:2025:2, točka 49).

323 Na tretjem mestu, v skladu z zahtevo, da interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanaša varstvo podatkov, ne prevladajo nad zakonitim interesom upravljavca ali tretje osebe, je treba opraviti tehtanje obstoječih nasprotujočih si pravic in interesov, ki je načeloma odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera (sodba z dne 12. septembra 2024, HTB Neunte Immobilien Portfolio in Ökorenta Neue Energien Ökostabil IV, C‑17/22 in C‑18/22, EU:C:2024:738, točka 53).

324 Zlasti lahko interesi in temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, kot je razvidno iz uvodne izjave 47 SUVP, med drugim prevladajo nad interesom upravljavca, kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, v katerih posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, take nadaljnje obdelave svojih podatkov razumno ne pričakujejo.

325 Poleg tega, čeprav okoliščina, da se zadevni osebni podatki nanašajo na poklicne dejavnosti, sama po sebi teh podatkov ne more izključiti niti iz varstva, podeljenega s temeljno pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ki je zagotovljena s členom 7 Listine, niti iz varstva, ki ga daje pravica do varstva podatkov, zagotovljena s členom 8 Listine in konkretizirana s SUVP (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers, C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912, točka 38), je tako okoliščino kljub temu mogoče upoštevati pri presoji vprašanja, ali interesi oziroma temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, prevladajo nad zakonitim interesom, za katerega si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, zlasti kadar se navajani zakoniti interes nanaša na dejstvo, da je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, stranka upravljavca ali dela zanj.

326 Čeprav mora nazadnje predložitveno sodišče presoditi, ali so pravila iz RAF, kot so navedena v členu 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) ter členu 19 tega pravilnika, v skladu s tremi zahtevami, na katere je bilo opozorjeno v točki 319 te sodbe, lahko Sodišče, ki odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, tudi v tem primeru poda pojasnila, ki navedeno sodišče usmerjajo pri tej presoji (glej v tem smislu sodbo z dne 9. januarja 2025, Mousse, C‑394/23, EU:C:2025:2, točka 51).

327 Ker se torej predložitveno sodišče v vprašanju sklicuje na pravila, navedena v prejšnji točki te sodbe, je treba navedenemu sodišču zagotoviti elemente razlage člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP, ki so potrebni za presojo, ki jo bo opravilo glede združljivosti obdelav osebnih podatkov, ki so določene z določbami RAF, navedenimi v prejšnji točki te sodbe, s to določbo.

1. Obdelave osebnih podatkov, določene v členu 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF

328 Člen 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF določa, da morajo nogometni agenti FIFI sporočiti različne informacije, ki bi lahko vsebovale osebne podatke, in sicer, prvič, vsak sporazum, razen pogodbe o zastopanju, sklenjene s stranko, vključno – vendar ne samo – s sporazumi v zvezi z drugimi storitvami, ter informacije, zahtevane na digitalni platformi, ki jo upravlja FIFA, drugič, informacije, zahtevane na tej platformi, ki se nanašajo na plačilo nadomestila za storitve, tretjič, informacije, zahtevane na navedeni platformi, ki se nanašajo na plačilo nadomestila, povezanega s pogodbo, ki ni pogodba o zastopanju, sklenjena s stranko, četrtič, vsak pogodbeni ali drug dogovor med nogometnimi agenti, katerega namen je sodelovanje pri opravljanju storitev ali delitev vsega ali dela prihodka ali dobička, ustvarjenega z njihovimi dejavnostmi kot nogometni agenti, in petič, število nogometnih agentov, ki uporabljajo isto agencijo, in identiteto vseh njenih zaposlenih.

329 Ker delovanje digitalne platforme, kakršna je ta, ki jo upravlja FIFA, predpostavlja uporabo „avtomatiziranih obdelav“ in „zbirk“ v smislu člena 2(1) SUVP v povezavi – v zvezi s tem drugim pojmom – s členom 4, točka 6, te uredbe, če se taka dejanja zbiranja nanašajo na osebne podatke, je treba ta dejanja šteti za obdelavo osebnih podatkov v smislu SUVP, tako da zanje veljajo zahteve iz točke 319 te sodbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

a) Spoštovanje prve zahteve iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP

330 Kar zadeva to, da mora biti z obdelavo iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF spoštovana prva zahteva, na katero je bilo opozorjeno v točki 319 te sodbe in ki se nanaša na to, da upravljavec ali tretja oseba sledi zakonitemu interesu, je treba navesti, da se FIFA za utemeljitev takih obdelav sklicuje zlasti na to, da so nujne za zagotovitev, da posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, in sicer nogometni agenti in njihove stranke – ne glede na to, ali gre za klube, igralce, trenerje ali lige kot samostojne pravne osebe – spoštujejo regulativni okvir, ki ga je vzpostavila ta zveza.

331 Navesti je treba, da ker so vse fizične osebe, katerih podatke lahko nogometni agenti posredujejo FIFI na podlagi te določbe, udeleženci tekmovanj, ki jih organizira ta zveza oziroma konfederacije ali z navedeno zvezo povezane zveze, in ker se podatki, ki se tako lahko posredujejo, nanašajo na poklicne dejavnosti teh fizičnih oseb, ki se izvajajo v povezavi s temi športnimi tekmovanji, se lahko šteje, da obstaja upoštevno in ustrezno razmerje v smislu uvodne izjave 47 SUVP med temi udeleženci na eni strani in FIFO na drugi strani.

332 Posledično je mogoče šteti, da se z zahtevo, ki jo FIFA naloži nogometnim agentom, da ji sporočijo informacije iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF, da bi se prepričala, da ti nogometni agenti in njihove stranke izpolnjujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi tega pravilnika, uresničuje zakoniti interes v smislu člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP, vendar le, če so obveznosti, ki upravičujejo sporočanje takih informacij, same v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, in pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Koninklijke Nederlandse Lawn Tennisbond, C‑621/22, EU:C:2024:858, točka 49), kar mora preveriti predložitveno sodišče.

b) Spoštovanje druge zahteve iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP

333 Kar zadeva drugo zahtevo, navedeno v točki 319 te sodbe, ki se nanaša na nujnost obdelave in spoštovanje načela najmanjšega obsega zadevnih podatkov, je treba navesti, da se podatki iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF, čeprav so razmeroma številni, zdijo ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za uresničitev zakonitega interesa, ki se uresničuje z zadevnimi obdelavami, in sicer zagotoviti, da ne le nogometni agenti, ampak tudi druge zadevne udeležene strani, kot so klubi, lige kot samostojne pravne osebe, igralci in trenerji, spoštujejo regulativni okvir, ki ga je vzpostavil RAF.

334 Najprej, treba je namreč ugotoviti, da sporočanje vsakega sporazuma, razen pogodbe o zastopanju, sklenjene s stranko, tudi – ne pa samo – sporazuma, povezanega z drugimi storitvami iz člena 16(2)(j)(ii) RAF, zagotavlja, da se različne zahteve, ki se nanašajo na vsebino pogodbe o zastopanju, določene s tem pravilnikom, kot so te iz člena 12(8) in (9) navedenega pravilnika ali pa njegovega člena 15, ne zaobidejo s klavzulami, vstavljenimi v pogodbe, sklenjene med nogometnim agentom in njegovimi strankami, razen tistih, ki so povezane s storitvami nogometnega agenta in katerih cilj naj bi bil v resnici urediti njihovo pravno razmerje z namenom zagotavljanja takih storitev.

335 Vendar mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali bi drugi ukrepi lahko omogočili enako učinkovit nadzor, hkrati pa bi manj posegali v pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

336 Dalje, poudariti je treba, da so osebni podatki, na katere bi se lahko nanašalo sporočanje informacij iz člena 16(2)(j)(v) in člena 16(2)(k)(ii) RAF, očitno ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno, da se FIFI omogoči, da se prepriča, da nogometni agenti izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo, na eni strani, iz člena 15(3) in (4) RAF ter njegovega člena 12(10) in, na drugi strani, iz člena 11(3) navedenega pravilnika. Kljub temu mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali bi drugi ukrepi lahko omogočili enako učinkovit nadzor, hkrati pa bi manj posegali v pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

337 Nazadnje, kar zadeva obdelave, določene tako v točki (iii) kot v točki (iv) člena 16(2)(j)(iii) in (iv) RAF, je treba navesti, da v teh dveh določbah ni pojasnjeno, katere informacije morajo nogometni agenti sporočiti, temveč v zvezi s tem zgolj napotujeta na informacije, zahtevane na digitalni platformi, ki jo upravlja FIFA. Zato ni mogoče šteti, da sta ti določbi v nasprotju s SUVP, ker sami po sebi ne določata nobene natančne obdelave in napotujeta na to, da ta zveza sprejme druge določbe. Enako velja za člen 16(2)(j)(ii) RAF, saj se ta člen sklicuje na „informacije, zahtevane na platformi“.

c) Spoštovanje tretje zahteve iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP

338 Kar zadeva tretjo zahtevo, navedeno v točki 319 te sodbe, ki se nanaša na tehtanje različnih zadevnih interesov, temeljnih pravic in svoboščin, je treba ugotoviti, da čeprav se lahko nekateri osebni podatki nogometnih agentov z licenco FIFA ter igralcev in trenerjev, ki jih ti agenti zastopajo, direktorjev zadevnih klubov in lig kot samostojnih pravnih oseb ter zaposlenih v agencijah, prek katerih ti nogometni agenti opravljajo svojo dejavnost, obdelujejo v skladu s členom 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF, pa število oseb, na katere se te obdelave nanašajo, ostaja razmeroma omejeno.

339 Poleg tega se tako navedeni osebni podatki ne nanašajo na družinsko ali intimno življenje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ampak na poklicne dejavnosti, ki jih ti opravljajo v regulativnem okviru, ki ga je določila FIFA in s katerim naj bi bili kot strokovnjaki seznanjeni. V teh okoliščinah pa ti posamezniki lahko legitimno pričakujejo, da bo ta zveza obdelovala nekatere njihove osebne podatke.

340 Poleg tega je namen člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF zagotoviti pravilno uporabo RAF.

341 Za tak cilj pa je mogoče šteti, da ima določen pomen za FIFO.

342 Zato in s pridržkom presoje, ki jo mora, kot izhaja iz točke 326 te sodbe, opraviti predložitveno sodišče, bi to lahko štelo, da obdelave osebnih podatkov iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF temeljijo na ravnotežju med, na eni strani, interesi, temeljnimi svoboščinami in pravicami posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, in na drugi strani, zakonitim interesom, za katerega si prizadeva upravljavec.

343 Tako bi se ta določba – če bi poleg tega predložitveno sodišče ugotovilo, da zadevna pravila ne kršijo nobene določbe prava Unije ali veljavnega nacionalnega prava – lahko štela za združljivo s členom 6(1), prva alinea, točka (f), SUVP.

344 Kljub temu je treba poudariti, da ta preudarek ne vpliva na skladnost nekaterih obdelav osebnih podatkov, katerih vsebina ni natančno določena v členu 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF – kot so tiste v zvezi z informacijami, zahtevanimi na digitalni platformi, ki jo upravlja FIFA – s SUVP, ki bi jo predložitveno sodišče lahko ugotovilo, ker je treba pri presoji te skladnosti upoštevati naravo in obseg teh obdelav.

2. Obdelava osebnih podatkov, določena v členu 19 RAF

345 FIFA v skladu s členom 19 RAF zagotavlja dostop do informacij o vseh nogometnih agentih, vključno z njihovimi imeni in kontaktnimi podatki, ter o strankah, ki jih ti agenti zastopajo, pri čemer je natančneje določeno, ali gre za izključno zastopanje ali ne, datum poteka zadevne pogodbe o zastopanju, storitve nogometnega agenta, opravljene za vsako stranko, vsako sankcijo, izrečeno zoper nogometne agente in njihove stranke, ter podrobne informacije o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni nogometni agenti, vključno z zneski nadomestil za storitve, izplačanih zadnjenavedenim.

346 Tako zagotavljanje dostopa je mogoče opredeliti kot razširjanje osebnih podatkov v smislu člena 4, točka 2, SUVP, tako da zanj veljajo zahteve, na katere je bilo opozorjeno v točki 319 te sodbe.

347 Kar zadeva člen 19(d) RAF, ki zahteva dostop do vseh sankcij, izrečenih zoper nogometne agente in njihove stranke, je treba opozoriti, da se lahko obdelava – kadar se nanaša na osebne podatke, ki se nanašajo na kazenske obsodbe in prekrške – v skladu s členom 10 SUVP izvaja le pod nadzorom javnega organa, razen če tako obdelavo „dovoljuje pravo Unije ali pravo države članice, ki zagotavlja ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki“.

348 S tem je namen navedenega člena 10 zagotoviti povečano varstvo v zvezi s takimi obdelavami, ki lahko zaradi posebne občutljivosti zadevnih podatkov pomenijo posebno hud poseg v temeljni pravici do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, ki ju zagotavljata člena 7 in 8 Listine (sodba z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke), C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 74).

349 Ker se namreč podatki, na katere se sklicuje člen 10 SUVP, nanašajo na ravnanja, ki povzročijo neodobravanje družbe, lahko odobritev dostopa do takih podatkov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, stigmatizira in tako pomeni hud poseg v njegovo zasebno ali poklicno življenje (sodba z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke), C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 75), in to čeprav taka posledica ne bi bila del sankcije, določene za ta ravnanja.

350 Za zagotovitev povečanega varstva, določenega v tem členu 10, ki je sicer omejeno le na kazensko področje (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke), C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 78), pa je nujno, da se – kadar se obdelava osebnih podatkov nanaša na kazenske obsodbe osebe, na prekrške ali na varnostne ukrepe, sprejete v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, pri čemer ta obdelava ni dovoljena s pravom Unije ali pravom države članice – od javnega organa, pod nadzorom katerega se navedena obdelava izvaja, zahteva, da sam uporablja SUVP, in da je lahko, odvisno od primera, podana njegova odgovornost, kar pomeni, da gre za javni organ države članice.

351 V obravnavani zadevi iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da bi bile obdelave iz člena 19(d) RAF dovoljene s pravom Unije ali pravom države članice, ki določa ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Če bi se torej izkazalo, da v postopku v glavni stvari sankcije iz te določbe spadajo na področje uporabe člena 10 SUVP, FIFA nikakor ne bi mogla izvesti take obdelave podatkov, ker ta ne bi bila izvedena pod nadzorom javnega organa države članice.

352 Ob upoštevanju take predpostavke, v zvezi s katero predložitveno sodišče Sodišča ne sprašuje, je torej treba preučiti, ali različni postopki obdelave, predvideni v navedenem členu 19, izpolnjujejo zahteve, na katere je bilo opozorjeno v točki 319 te sodbe.

a) Spoštovanje prve zahteve iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP

353 V zvezi s tem, da mora biti z vsemi različnimi obdelavami osebnih podatkov, določenimi v členu 19 RAF, spoštovana prva zahteva, na katero je bilo opozorjeno v točki 319 te sodbe, je treba navesti, da FIFA med drugim trdi, da je namen teh obdelav, da se različnim osebam, ki jim RAF nalaga obveznosti preverjanja, omogoči izpolnjevanje teh obveznosti.

354 Tako kot cilj, ki se uresničuje z obdelavo osebnih podatkov iz člena 16(2)(j), od (ii) do (v), in (k)(ii) RAF, kot je naveden v točki 330 te sodbe, pa je za cilj, naveden v prejšnji točki te sodbe, mogoče šteti, da spada v zakoniti interes, vendar le, če so zadevne obveznosti same v skladu s pravom Unije in pravom zadevne države članice, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

b) Spoštovanje druge zahteve iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP

355 Kar zadeva drugo zahtevo, navedeno v točki 319 te sodbe, ki se nanaša na to, da mora biti obdelava, ki je bila izvedena, potrebna za uresničitev zakonitega interesa, ki se mu sledi, in da so podatki, ki so predmet te obdelave, primerni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno glede na zastavljene cilje, je treba ugotoviti, da ker je zakoniti interes, na katerega se sklicuje FIFA, to, da se različnim osebam, ki jim RAF nalaga obveznosti preverjanja, omogoči, da se z njimi uskladijo, morata biti razkritje in objava informacij iz člena 19 tega pravilnika pridržana le fizičnim ali pravnim osebam, za katere veljajo take obveznosti, kar lahko zahteva vzpostavitev različnih načinov dostopa glede na kategorijo zadevnih oseb ali subjektov.

356 V obravnavani zadevi je res, da navedeni pravilnik ne določa natančno, katera kategorija oseb se lahko seznani z vsako od informacij, navedenih v njegovem členu 19. Vendar to pomanjkanje natančne določitve samo po sebi ne more povzročiti, da bi bil ta člen v nasprotju s členom 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP, če in v delu, v katerem predložitveno sodišče ugotovi, da tako pomanjkanje natančne določitve ne pomeni, da imajo vse te kategorije oseb neselektivni dostop do vseh teh informacij.

357 Poleg tega to pomanjkanje natančne določitve Sodišču ne preprečuje, da poda pripombe glede kategorij oseb, v zvezi s katerimi bi bila lahko vsaka obdelava osebnih podatkov iz člena 19 RAF utemeljena, ob upoštevanju obveznosti, ki jih nalaga ta pravilnik.

358 Glede tega je treba navesti, na prvem mestu, da je, kar zadeva imena in kontaktne podatke agentov iz člena 19(a) tega pravilnika, dajanje takih osebnih podatkov na voljo drugim nogometnim agentom mogoče šteti za ustrezno, relevantno in omejeno na to, kar je potrebno, da se zadnjenavedenim omogoči izpolnjevanje obveznosti, ki jim jih nalaga ta pravilnik, ker so ti podatki vsekakor zahtevani, kadar želijo vzpostaviti odnos z nogometnim agentom, ki zastopa igralca ali trenerja, zaradi morebitne zaposlitve.

359 Enako velja za razkritje in objavo teh podatkov v korist klubov, lig kot samostojnih pravnih oseb, igralcev in trenerjev, ker iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni razvidno, da bi obstajali alternativni ukrepi, s katerimi bi v skladu s členom 18(1)(c) RAF fizične in pravne osebe, ki želijo, da jih nogometni agent zastopa, lahko preverile, ali strokovnjak, s katerim nameravajo skleniti pogodbo o zastopanju, dejansko ima licenco FIFA.

360 Kar zadeva informacije o identiteti strank, ki jih zastopa vsak nogometni agent, ter izključnosti oziroma neizključnosti pogodbe o zastopanju in trajanju te pogodbe, ki jih je treba dati na voljo v skladu s členom 19(b) tega pravilnika, je treba poudariti, da bi tako dajanje na voljo klubom in ligam kot samostojnim pravnim osebam lahko omogočilo, da se uskladijo s členom 18a RSTJ.

361 Na podlagi zadnjenavedenega člena namreč noben klub ne more skleniti pogodbe, ki tretjim osebam zlasti omogoča, da v okviru dela ali prestopov pridobijo možnost vplivanja na neodvisnost ali politiko kluba ali celo na uspešnost njegovih ekip. Zdi pa se, da je treba nogometnega agenta za namene uporabe navedenega člena šteti za tretjo osebo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

362 Kar zadeva izključnost oziroma neizključnost pogodbe o zastopanju, ki obstaja med vsakim nogometnim agentom in njegovimi strankami, in trajanje te pogodbe, bi lahko dajanje te informacije na voljo drugim nogometnim agentom izpolnjevalo to zahtevo, ker so ti podatki potrebni, da se zadnjenavedenim omogoči, da spoštujejo pravila iz člena 16(1)(b) in (c) RAF, ki urejajo možnost nogometnega agenta, da vzpostavi stik s strankami, ki so sklenile pogodbo o izključnem zastopanju.

363 Za nobeno od teh informacij pa ni razvidno, da bi obstajali alternativni ukrepi, ki bi omogočali enako učinkovito izpolnjevanje teh zahtev, vendar bi manj posegali v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine, in pravico do varstva podatkov, zagotovljeno s členom 8 Listine, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

364 Vendar je treba, na drugem mestu, navesti, na eni strani, da iz RAF ni razvidno, da bi ta določal obveznosti, katerih spoštovanje zahteva razkritje in objavo informacij iz člena 19 tega pravilnika v korist fizičnih ali pravnih oseb, ki niso nogometni agenti, igralci, trenerji, klubi in lige kot samostojne pravne osebe. Na drugi strani, ne glede na identiteto naslovnika teh informacij ni mogoče šteti, da je dajanje na voljo podatkov o storitvah nogometnega agenta, opravljenih za vsako stranko, v smislu tega člena 19(c), o kaznih, izrečenih zoper nogometne agente in stranke, v smislu navedenega člena 19(d) in o podrobnih informacijah o vseh pravnih poslih, ki jih izvede vsak nogometni agent, v smislu tega člena 19(e), potrebno za izpolnitev katere koli obveznosti, ki izhaja iz navedenega pravilnika.

365 Res je, da člen 18(2)(e) RAF nogometnim agentom nalaga, da se vzdržijo vsakršnega neposrednega ali posrednega sodelovanja ali prispevanja k izogibanju zgornje omejitve nadomestila za storitve, uvedene s tem pravilnikom. Vendar se za zagotovitev spoštovanja take obveznosti ne zahteva, da so drugi nogometni agenti seznanjeni s storitvami, ki jih njihovi konkurenti zagotavljajo svojim strankam, niti, a fortiori, s podrobnimi informacijami o vseh pravnih poslih, pri katerih so zadnjenavedene sodelovale.

366 Prav tako, čeprav morajo v skladu s členom 18(1)(g) RAF stranke nogometnih agentov FIFI, konfederacijam oziroma zvezam članicam nemudoma sporočiti vsako kršitev tega pravilnika, taka obveznost ne zahteva, da jim morajo biti v ta namen predhodno dane na voljo posebne informacije.

367 Iz tega sledi, da razen če obstajajo druga veljavna pravila, ki so v instrumentih, ki niso RAF, cilj, na katerega se sklicuje FIFA in ki je naveden v točki 353 te sodbe, sam po sebi ne more upravičiti vseh obdelav osebnih podatkov, določenih v členu 19 tega pravilnika.

368 Ob tem je iz člena 1 navedenega pravilnika razvidno, da ta prav tako sledi interesom, ki so opredeliti minimalne poklicne in etične standarde, zaščititi stranke pred neetičnimi ravnanji ter zaščititi igralce, ki nimajo izkušenj z delovanjem sistema prestopov v nogometu ali informacij o delovanju tega sistema. Vendar, na eni strani, naj bi bilo uresničevanje teh interesov s strani športne zveze mogoče šteti za zakonito.

369 Na drugi strani, dajanje na voljo informacij iz člena 19, od (a) do (c), RAF in s tem obdelave osebnih podatkov, ki izhajajo iz tega dajanja na voljo, naj bi bilo mogoče šteti za ustrezne, relevantne in omejene na to, kar je potrebno za uresničitev takih zakonitih interesov.

370 Vendar tudi če bi se z RAF uresničevali navedeni zakoniti interesi, to, da sta v členu 19(e) tega pravilnika določena razkritje in objava vseh pravnih poslov, v katere so vključeni nogometni agenti, ostaja v nasprotju z načelom najmanjšega obsega podatkov v smislu člena 5(1)(c) SUVP, saj obseg take obdelave ni dovolj omejen, da bi se zagotovilo spoštovanje tega načela.

371 Nazadnje, v zvezi z obdelavo iz člena 19(d) RAF, ki zajema razkritje in objavo vseh sankcij, izrečenih zoper nogometnega agenta ali stranko, je treba navesti, da se taka obdelava lahko izkaže za potrebno, saj lahko pomeni učinkovitejšo in bolj odvračilno sankcijo kot naložitev globe, saj so posledice takega dajanja na voljo težko predvidljive, zaradi česar je kakršna koli presoja v smislu stroškov in koristi kršitve zadevnega pravila nezanesljiva. Poleg tega se lahko taka obdelava izkaže za potrebno, da se osebam, ki bi lahko bile oškodovane zaradi kršitve RAF, s katero je bila utemeljena sankcija, omogoči, da se z njo seznanijo.

372 Ne kaže pa, da bi ukrep, ki bi manj posegal v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljeno s členom 7 Listine, in v pravico do varstva osebnih podatkov, zagotovljeno s členom 8 Listine, omogočil uresničitev zastavljenih zakonitih interesov enako učinkovito. Vendar mora predložitveno sodišče preveriti, ali je take ukrepe mogoče predvideti, na primer, v obliki bolj omejene vsebine objave osebnih podatkov ali njihovega razširjanja.

c) Spoštovanje tretje zahteve iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP

373 Kar zadeva to, ali je z obdelavo iz člena 19, od (a) do (c), RAF spoštovana tretja zahteva, na katero je bilo opozorjeno v točki 319 te sodbe in ki zajema tehtanje različnih obstoječih interesov, temeljnih pravic in svoboščin, je treba navesti, da se te obdelave nanašajo na omejeno število oseb in izključno na poklicne dejavnosti, ki jih te osebe opravljajo v okviru regulativnega okvira, ki ga je vzpostavila FIFA in za katerega se šteje, da so z njim kot strokovnjaki seznanjene.

374 V tem kontekstu je mogoče, na prvem mestu, za obdelavo osebnih podatkov iz člena 19, od (a) do (c), RAF, v sklopu katere so dana na voljo, prvič, imena in kontaktni podatki vseh nogometnih agentov, drugič, identiteta strank, ki jih ti agenti zastopajo, vključno z informacijo o izključnosti oziroma neizključnosti pogodbe o zastopanju ter datumom poteka te pogodbe, in tretjič, storitve nogometnega agenta, opravljene za vsako stranko, šteti, da gre pri njej za primerno ravnovesje med zakonitim interesom, ki se mu sledi, in pravicami oseb, katerih osebni podatki so predmet teh obdelav.

375 Na drugem mestu, kar zadeva razkritje in objavo sankcij, izrečenih zoper nogometne agente in stranke, ki so določene v členu 19(d) RAF, je res, da lahko taki podatki posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, izpostavijo določeni obliki izključenosti.

376 Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more preprečiti, da bi zakoniti interes upravljavca in zakoniti interes tretje osebe lahko prevladala nad interesi, temeljnimi pravicami in svoboščinami zadevnih nogometnih agentov in njihovih strank.

377 Res je, da je Sodišče v točki 92 sodbe z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504), poudarilo tveganje stigmatizacije, ki bi ji lahko bili v nekaterih okoliščinah izpostavljeni vozniki vozil, ki so storili prometni prekršek in jim je bila v primeru objave kazenskih točk, ki so jim bile dodeljene, naložena denarna ali druga sankcija. Vendar se sankcije, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, niso nanašale na poklicno dejavnost, ampak na vsakodnevno življenje zadevnih oseb, tako da njihova objava ni mogla prispevati k ponovni vzpostavitvi zaupanja na določenem trgu niti omogočiti morebitnim oškodovanim osebam, da se seznanijo z dejstvi, očitanimi zadevni osebi.

378 V obravnavani zadevi pa se zdi, da je za zadevne obdelave mogoče šteti, da pomenijo element same sankcije, prav tako pa kaže, da so take, da lahko ponovno vzpostavijo zaupanje na zadevnih trgih in osebam, ki bi lahko bile oškodovane, olajšajo uveljavljanje njihove pravice do odškodnine. Za tak cilj je mogoče šteti, da spada med interese, ki so višji od interesov nogometnih agentov, ki so kršili RAF, vendar le, če pravila, katerih kršitev je pripeljala do sankcije, niso v nasprotju s pravom Unije.

379 Posledično lahko take obdelave kljub tveganju izključenosti, ki jo lahko zajemajo, v nekaterih položajih pomenijo ustrezno tehtanje med zakonitim interesom, ki se mu sledi, ter interesi, temeljnimi pravicami in svoboščinami oseb, na katere se te obdelave nanašajo.

380 Vendar čeprav ni mogoče izključiti, da bi objava informacij o resnejših sankcijah ob upoštevanju okoliščin, ki so značilne za tako sankcionirana dejanja, lahko pomenila ustrezno tehtanje zadevnih interesov, temeljnih pravic in svoboščin, pa to ne velja za posledice, ki jih v tem kontekstu zajema obveznost iz člena 19(d) RAF, v skladu s katero je treba razkriti vse sankcije, izrečene zoper nogometne agente in stranke.

381 Zdi se namreč, da zadnjenavedena obveznost povzroči obveznost razkritja in objave vseh naloženih sankcij, ne glede na njihovo težo, škodo, ki so jo dejstva, zaradi katerih so bile te sankcije izrečene, lahko povzročila zaupanju v zadevne trge, obstoj morebitne škode, ki so jo utrpele tretje osebe, ali pa čas, ki je pretekel od storitve zadevnega prekrška.

382 V zadevi v glavni stvari pa iz člena 19 RAF ni razvidno, da bi se razlikovalo med sankcijami, izrečenimi zoper nogometnega agenta ali njegove stranke, glede na njihovo težo niti da te sankcije po poteku določenega obdobja po storitvi dejanj ne bi bile več na voljo.

383 Iz vseh teh preudarkov izhaja, da je treba člen 6(1), prvi pododstavek, SUVP razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če ta ureditev določa, da ta zveza razkrije in objavi, na eni strani, vse sankcije, izrečene zoper nogometne agente ali njihove stranke, in na drugi strani, podrobne informacije o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni nogometni agenti, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

384 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da:

– je treba člen 101 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če na eni strani zahteve, ki jih ta ureditev vsebuje, povzročajo omejevanje konkurence, ne glede na to, ali je to omejevanje opredeljeno kot omejevanje zaradi „cilja“ ali kot omejevanje zaradi „posledice“, in če na drugi strani to omejevanje ne more izpolnjevati pogojev iz člena 101(3) PDEU za upravičenost do izjeme od prepovedi iz člena 101(1) PDEU oziroma – kar zadeva zahteve, katerih posledica je omejevanje konkurence – se z navedenim omejevanjem ne sledi legitimnemu cilju v splošnem interesu, glede na katerega je to omejevanje očitno ustrezno, nujno in sorazmerno v ožjem smislu;

– je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če, na eni strani, ima ta zveza zavezujočo normativno pristojnost glede znatnega dela zadevnega trga in lahko zahteve, ki jih ta ureditev vsebuje, pomenijo zlorabo prevladujočega položaja v smislu tega člena 102 ter če, na drugi strani, se s takimi zahtevami ne sledi legitimnemu cilju v splošnem interesu, glede na katerega so te zahteve očitno ustrezne, nujne in sorazmerne v ožjem smislu, te zahteve niso objektivno nujne zaradi posebnih in legitimnih omejitev, zlasti pravnih, industrijskih ali trgovinskih, in ne ustvarjajo povečanja učinkovitosti, ki bi koristilo potrošnikom in bi lahko izravnalo negativne posledice, ki jih imajo za te potrošnike;

– je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da lahko nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov s pravili, ki, prvič, omejujejo večkratno zastopanje s strani teh agentov, drugič, pridobitev licence, potrebne za izvedbo nekaterih pravnih poslov, pogojujejo s tem, da zoper navedene agente niso bili sprejeti nekateri kazenski ali disciplinski ukrepi, tretjič, izdajo te licence pogojujejo s spoštovanjem materialnih določb, ki prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost izvrševanja – s strani nogometnih agentov s sedežem v drugih državah članicah – pravice do svobode opravljanja storitev na ozemlju države članice, ali četrtič, urejajo možnost, da nekateri nogometni agenti igralcev pristopijo k novim igralcem, da bi jih zastopali, če te različne kategorije pravil niso niti utemeljene z legitimnim ciljem v splošnem interesu niti sorazmerne glede na tak cilj;

– je treba člen 6(1), prvi pododstavek, točka (f), SUVP razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če ta ureditev določa, da ta zveza razkrije in objavi, na eni strani, vse sankcije, izrečene zoper nogometne agente ali njihove stranke, in na drugi strani, podrobne informacije o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni ti agenti.

Stroški

385 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 101 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če na eni strani zahteve, ki jih ta ureditev vsebuje, povzročajo omejevanje konkurence, ne glede na to, ali je to omejevanje opredeljeno kot omejevanje zaradi „cilja“ ali kot omejevanje zaradi „posledice“, in če na drugi strani to omejevanje ne more izpolnjevati pogojev iz člena 101(3) PDEU za upravičenost do izjeme od prepovedi iz člena 101(1) PDEU oziroma – kar zadeva zahteve, katerih posledica je omejevanje konkurence – se z navedenim omejevanjem ne sledi legitimnemu cilju v splošnem interesu, glede na katerega je to omejevanje očitno ustrezno, nujno in sorazmerno v ožjem smislu.

Člen 102 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če, na eni strani, ima ta zveza zavezujočo normativno pristojnost glede znatnega dela zadevnega trga in lahko zahteve, ki jih ta ureditev vsebuje, pomenijo zlorabo prevladujočega položaja v smislu tega člena 102 ter če, na drugi strani, se s takimi zahtevami ne sledi legitimnemu cilju v splošnem interesu, glede na katerega so te zahteve očitno ustrezne, nujne in sorazmerne v ožjem smislu, te zahteve niso objektivno nujne zaradi posebnih in legitimnih omejitev, zlasti pravnih, industrijskih ali trgovinskih, in ne ustvarjajo povečanja učinkovitosti, ki bi koristilo potrošnikom in bi lahko izravnalo negativne posledice, ki jih imajo za te potrošnike.

Člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov s pravili, ki, prvič, omejujejo večkratno zastopanje s strani teh agentov, drugič, pridobitev licence, potrebne za izvedbo nekaterih pravnih poslov, pogojujejo s tem, da zoper navedene agente niso bili sprejeti nekateri kazenski ali disciplinski ukrepi, tretjič, izdajo te licence pogojujejo s spoštovanjem materialnih določb, ki lahko prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost izvrševanja – s strani nogometnih agentov s sedežem v drugih državah članicah – pravice do svobode opravljanja storitev na ozemlju države članice, ali četrtič, urejajo možnost, da nekateri nogometni agenti igralcev pristopijo k novim igralcem, da bi jih zastopali, če te različne kategorije pravil niso niti utemeljene z legitimnim ciljem v splošnem interesu niti sorazmerne glede na tak cilj.

Člen 6(1), prvi pododstavek, točka (f), Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo sprejme mednarodna športna zveza in ki ureja dejavnost športnih agentov, če ta ureditev določa, da ta zveza razkrije in objavi, na eni strani, vse sankcije, izrečene zoper nogometne agente ali njihove stranke, in na drugi strani, podrobne informacije o vseh pravnih poslih, v katere so vključeni ti agenti.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.