<TI><P>Presoja Splošnega sodišča</P></TI>55V skladu z ustaljeno sodno prakso opredelitev pomoči v smislu člena 87(1) ES zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana Tubemeuse, C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 25, in z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Chronopost in La Poste proti Ufex in drugi, C-341/06 P in C-342/06 P, ZOdl., str. I-4777, točka 121).56Prvič, iti mora za intervencijo države ali za ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, njenemu upravičencu mora omogočati prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali bi jo lahko izkrivljala (sodba Sodišča z dne 30. marca 2006 v zadevi Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, C-451/03, ZOdl., str. I-2941, točka 56, in zgoraj v točki 47 navedena sodba Chronopost in La Poste proti Ufex in drugi, točka 122).57Spomniti je treba, da so prednosti v smislu člena 87(1) ES ukrepi – kot so, med drugim, dobava blaga ali storitev pod ugodnejšimi pogoji (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2004 v zadevi Valmont proti Komisiji, T-274/01, ZOdl., str. II-3145, točka 44 in navedena sodna praksa) – ki v različnih oblikah zmanjšujejo finančne obremenitve, ki jih po navadi nosijo podjetja, zato so podobni subvencijam (sodbe Sodišča z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Visoki oblasti, 30/59, Recueil, str. 1, 39; z dne 29. junija 1999 v zadevi DM Transport, C-256/97, Recueil, str. I-3913, točka 19, in z dne 14. septembra 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C-276/02, ZOdl., str. I-8091, točka 24).58V tej zadevi tožeča stranka trdi, da spornega ukrepa ni mogoče šteti za državno pomoč, ker pogoj dodelitve prednosti upravičencem ni podan, saj gre pri navedenem ukrepu samo za odškodnino.59Ni sporno, da določenih oblik odškodnine podjetjem ni mogoče šteti za pomoč.60Tako je v sodbi z dne 27. septembra 1988 v združenih zadevah Asteris in drugi (od 106/87 do 120/87, Recueil, str. 5515, točki 23 in 24) Sodišče pojasnilo, da imajo javne pomoči v obliki ukrepov javnih oblasti, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom, pravno naravo, ki je bistveno drugačna od odškodnine, katere plačilo bi morebiti bilo naloženo nacionalnim oblastem zaradi povrnitve škode, in da se tako ta odškodnina ne šteje za pomoč v smislu členov 87 ES in 88 ES.61Sodišče je navedlo tudi, da se za javne subvencije, ki so podjetjem, ki jim je izrecno naloženo izpolnjevanje obveznosti javne službe, dodeljene zaradi nadomestila stroškov, ki nastanejo z izpolnjevanjem teh obveznosti, in ki izpolnjujejo določene pogoje, člen 87(1) ES ne uporablja (sodba Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 94).62V tej zadevi Komisija navaja, da se nadomestilo, ki ga država za razlastitev infrastrukture odobri podjetjem, običajno ne šteje za državno pomoč (točka 70 obrazložitve izpodbijane odločbe).63Pri spornem ukrepu gre za podaljšanje prvega ukrepa, s katerim je bila družbi Terni dodeljena ugodnejša cena za dobavo električne energije kot odškodnina po nacionalizaciji električne infrastrukture te družbe leta 1962.64Člen 6 predsedniške uredbe št. 1165/63, ki opredeljuje to odškodnino, določa:Družba ENEL mora družbi Terni dobaviti […] 1025000000 kWh (milijarda petindvajset milijonov) vsako leto z močjo 170000 kW (sto sedemdeset tisoč), kar je količina električne energije, ki jo je družba Terni porabila leta 1961 […] za dejavnosti, ki niso navedene med dejavnostmi iz člena 1 zakona št. 1643[/62], in 595000000 kWh (petsto petindevetdeset milijonov) na leto, z dodatno močjo 100000 kW (sto tisoč), za dejavnosti, ki so bile ob začetku veljavnosti zakona št. 1643[/62] še v teku.
Te dobave se opravljajo do 31. decembra 1992 na odjemnih mestih, ki so pri obratih družbe Terni in so sporazumno dogovorjena med strankami.
65To določeno količino električne energije je bilo treba dobaviti po ugodnejši ceni, ki je v členu 7 predsedniške uredbe št. 1165/63 opredeljena tako:Za dobavo 1025000000 kWh […] na leto bo cena dobave na kWh določena na podlagi povprečne interne cene, ki jo je sektor proizvodnje električne energije družbe Terni v letih od 1959 do 1961 […] zaračunaval podjetjem te družbe, ki so delovala v drugih sektorjih.
Za energijo, ki jo bo porabila družba Terni […] in presega 1025000000 kWh […] na leto, in do 595000000 kWh […] na leto, se cena iz prejšnjega odstavka poveča za 0,45 [italijanske] lire na kWh.
66Zdi se , da se ukrep, ki je veljal za družbo Terni, torej sestavljen iz treh dejavnikov: količine električne energije, njene cene in trajanja ugodnejše obravnave.67Komisija meni, da prvotni ukrep pomeni izplačilo odškodnine, da je bil ustrezen in da cena Terni upravičencem v celotnem obdobju trajanja omenjenega ukrepa, to je do leta 1992, ni prinesla nobene prednosti. Komisija trdi, pri čemer se sklicuje na preprost dobesedni pomen besedila člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63 in jasno določitev obdobja uporabe te cene na 30 let, da njenega podaljšanja ni mogoče šteti kot sestavnega dela odškodnine, in zaključuje, da ta cena, ki je bila v skladu z določbami člena 11(11) zakona št. 80/05 za podjetja Terni dogovorjena za obdobje od 1. januarja 2005, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES (točke 78, 79, 94 in 117 obrazložitve izpodbijane odločbe).68Tožeča stranka ugovarja tej ugotovitvi, pri čemer se sklicuje na dinamično razlago nacionalnih določb o povračilu škode. Navaja, da te določbe vzpostavljajo poseben kompenzacijski mehanizem, ki je fleksibilen, pri čemer je količina električne energije edini izmed treh dejavnikov za določitev odškodnine, poleg cene in trajanja, ki je bil določen dokončno.69Ta mehanizem naj bi bil namenjen zagotavljanju ekonomskega ravnotežja, v katerem se je nahajala družba Terni pred nacionalizacijo leta 1962, pri kateri je šlo za izjemen in v primerjavi z drugimi samoproizvajalci električne energije, ne glede na to, ali so bili konkurenti družbe Terni ali ne, diskriminatoren ukrep. V teh okoliščinah naj bi bil namen zakonodajalca povračilo škode družbi Terni na podlagi mehanizma, ki je tej družbi dodelil položaj navideznega samoproizvajalca in je zagotovil trajno vzporednost obravnave družbe Terni in nerazlaščenih samoproizvajalcev.70V skladu z izvirno logiko povračila škode so italijanski organi torej uporabo cene Terni podaljšali glede na podaljšanje koncesij za hidroelektrarne samoproizvajalcem, pri čemer je bilo to podaljšanje nujno za izvedbo povračila škode in s tem tudi povezano.71Teh trditev ni mogoče sprejeti.72Na prvem mestu je treba poudariti, da je ta spor nastal v okviru nacionalizacije italijanskega elektroenergetskega sektorja, ki je bila opravljena na podlagi člena 43 italijanske ustave, pri čemer je zakon št. 1643/62, ki ga dopolnjuje predsedniška uredba št. 1165/63, izvedbeni pravni akt tega člena.73Ta besedila je torej treba uporabiti kot osnovo za to, da bi razumeli zadevno nacionalizacijo v vseh njenih razsežnostih, skupaj z odškodnino, ki jo pravo zahteva, če o prenosu lastnine enostransko odloči država.74Iz besedila člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63, ki je popolnoma nedvoumno, pa je razvidno, da je bila cena Terni določena kot odškodnina za točno določeno obdobje brez možnosti podaljšanja. Tako ta člen določa, da se dobave električne energije družbi Terni opravljajo do 31. decembra 1992, pri čemer navedba natančnega datuma a priori izključuje vsako težavo glede razlage obdobja časovne veljavnosti te določbe.75Poleg tega tožeča stranka ne navaja nobene določbe zakona št. 1643/62 ali predsedniške uredbe št. 1165/63, ki bi določala spremembo trajanja uporabe cene Terni z možnim podaljšanjem tega obdobja po datumu predvidenega izteka. Nasprotno pa je treba opozoriti, da je nacionalni zakonodajalec možnost spremembe cene dobave električne energije družbi Terni izrecno predvidel v členu 8 predsedniške uredbe št. 1165/63.76Ob tem ko poudarja, da je nacionalni zakonodajalec datum prenehanja koncesij za hidroelektrarne za samoproizvajalce ob nacionalizaciji upošteval tako, da je v predsedniški uredbi št. 1165/63 določil datum 31. december 1992, tožeča stranka navaja, da neobstoj izrecne določbe glede možnosti spremembe trajanja uporabe cene Terni glede na trajanje koncesij pojasnjuje dejstvo, da je obnovitev slednjih za tega zakonodajalca v tem obdobju pomenila dogodek, ki je bil popolnoma nepredvidljiv.77Ugotoviti je treba, da je že prvotna določitev trajanja veljavnosti koncesij sama vsebovala vprašanje razvoja teh koncesij ob njihovem prenehanju in njihovega nadaljevanja na podlagi podaljšanja z zakonom ali javnim razpisom, kar je bila predvidljiva možnost in ne dogodek, ki bi bil popolnoma nepredvidljiv. Iz spisa torej izhaja, da se zdi neobstoj neposredne določbe v nacionalni zakonodaji, ki bi predvidevala možnost spremembe uporabe cene Terni, preprosta posledica izbire zakonodajalca, da družbi Terni škodo povrne s koristjo, ki jo bo ta družba imela zaradi ugodnejše cene električne energije v točno določenem obdobju, ki je bilo dokončno opredeljeno v času nacionalizacije.78Tudi če predpostavimo, da je treba, v skladu z navedbami tožeče stranke, pri razlagi zadevnih nacionalnih predpisov, ne glede na njihovo nedvoumno besedilo, upoštevati kontekst in namen nacionalnega zakonodajalca, to ne more spremeniti zgoraj navedenih ugotovitev.79Prvič, tožeča stranka se sklicuje na parlamentarna pripravljalna dela in zlasti na razpravi na popoldanskem zasedanju poslanske zbornice 18. septembra 1962 in popoldanskem zasedanju Senata Italijanske republike 15. novembra 1962.80Najprej se sklicuje na naslednji izvleček:[K]aj lahko torej storimo [za povračilo škode družbi Terni]? […] Komisija je na začetku postavila zelo jasno merilo: zagotavljati obratom, ki jih trenutno uporablja družba Terni, količino električne energije, ki jo je ta družba porabila leta 1961, po cenah iz tega leta. Lahko pa, nasprotno, postavimo merilo.
81Glede zasedanja Senata tožeča stranka navaja, da je bila bilo izrecno navedeno, da je posebna oblika odškodnine, ki je bila dodeljena družbi Terni, seveda namenjena ohranitvi notranjega ravnotežja tega podjetja.82Ti sklicevanji v najboljšem primeru razkrivata skrb parlamentarcev, na eni strani, za ohranitev finančnega ravnotežja družbe Terni, za katero načeloma ne bi smel veljati zakon št. 1643/62, in, na drugi strani, za ločitev merila ali mehanizma povračila škode, kar se je v zakonodaji dejansko odrazilo s sprejetjem posebne metode povračila škode, kar je razvidno iz vsebine člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63.83Nesporno je, da v tem primeru nadomestilo ni bilo opravljeno z izplačilom fiksnega denarnega zneska, določenega na podlagi tržne vrednosti razlaščene infrastrukture, temveč z mehanizmom, ki določa dobavo določene količine električne energije po ceni, ki bi jo družba Terni morala plačati, če bi obdržala svojo električno infrastrukturo, za obdobje, ki je sorazmerno preostalemu obdobju veljavnosti razlaščene koncesije, kar odraža skrb zakonodajalca, da ne poruši notranjega ravnotežja družbe Terni.84Res je, da obdobje veljavnosti cene Terni nekoliko presega preostalo dolžino veljavnosti koncesije družbe Terni in da je Komisija navedla, da je verjetno, da so italijanski organi oblasti iztek veljavnosti cene Terni nameravali prilagoditi splošnemu izteku veljavnosti hidroelektričnih koncesij v Italiji (točka 77 obrazložitve izpodbijane odločbe).85Vendar pa je zakonodajalec v predsedniški uredbi št. 1165/63 določil točen datum prenehanja veljavnosti cene Terni, brez drugih časovnih dejavnikov, poleg tega pa tožeča stranka ni dokazala, da bi iz zasedanj parlamenta izhajala volja navedenega zakonodajalca, da se trajanje veljavnosti cene Terni uskladi s trajanjem koncesij za hidroelektrarne za samoproizvajalce, tako da bi obnovitev slednjih avtomatično pomenila podaljšanje te cene.86Drugič, tožeča stranka se sklicuje na nedvoumno razlago namena nacionalnega zakonodajalca s strani najvišjih italijanskih sodišč in glede tega navaja sodbo Corte suprema di cassazione št. 17686 z dne 21. novembra 2003 in sodbo Consiglio di Stato št. 606 z dne 21. februarja 2005, ki naj bi potrjevali nujnost zagotovitve primerljive obravnave družbe Terni in ostalih nerazlaščenih samoproizvajalcev električne energije tudi po letu 1992.87Vendar pa je treba ugotoviti, da je sklicevanje na ti dve sodbi neupoštevno, saj sta bili razglašeni po sprejemu zakona št. 9/91, ki je podaljšal in po 31. decembru 1992 omogočil uporabo določb, ki zaradi povračila škode družbi Terni določajo uporabo ugodnejše cene.88Poleg tega sta bili ti sodbi, kot navaja tožeča stranka, razglašeni v zadevah z drugim predmetom, kot je ta v tej zadevi. Nacionalnima sodiščema ni bilo predloženo vprašanje, ali so italijanski organi s podaljšanjem veljavnosti cene Terni po 31. decembru 1992 kršili obveznost, ki jo imajo države članice na podlagi člena 88(3) ES, da ne izvajajo novih pomoči, ne da bi o tem predhodno obvestile Komisijo.89Vprašanje, ki je bilo zastavljeno tema sodiščema, je bilo, ali mora družba Terni po spremembi nacionalne strukture cen električne energije plačevati dodatne stroške za dobavo električne energije. Sodišči sta v pravnem okviru, navedenem v točki 87 zgoraj, odgovorili nikalno, pri čemer sta se oprli na namen posebne ureditve določitve cene dobave električne energije družbi Terni, ki ji je bila določena kot nadomestilo za nacionalizacijo.90Presojeno je bilo, da je bil namen cene Terni tej družbi omogočiti preskrbo z električno energijo po cenah, ki so v splošnem enake stroškom, ki bi jih družba Terni imela, če bi lahko še naprej uporabljala energijo, ki bi jo proizvedla sama, in da zaradi tega od te družbe ni mogoče zahtevati dodatnih stroškov [za dobavo električne energije], katerih ji ne bi bilo treba plačevati, če bi lahko nadaljevala s proizvodnjo električne energije za lastne potrebe ter torej trošila električno energijo, ki bi jo proizvedla sama.91Ta obrazložitev nasprotuje tezi tožeče stranke. V nasprotju z njenimi trditvami nacionalna sodišča niso menila, da mora cena električne energije, ki jo mora družba Terni plačevati družbi ENEL, ostati enaka ceni drugih samoproizvajalcev, temveč da mora ustrezati stroškom, ki bi jih nosila družba Terni, če bi lahko nadaljevala z uporabo električne energije, ki bi jo proizvedla sama, kar je mogoče le na podlagi koncesije za hidroelektrarne in le med njenim trajanjem.92V skladu s takšno logiko povračila škode, kot so jo opredelila nacionalna sodišča, kar se tiče elementa cene električne energije, trajanje veljavnosti cene Terni, kot pravilno ugotavlja Komisija, ne more biti ločeno od preostalega obdobja veljavnosti razlaščene koncesije in vezano na prihodnji razvoj koncesij za hidroelektrarne za samoproizvajalce.93Na drugem mestu je treba ugotoviti, da zakonodaja o podaljšanju koncesij za hidroelektrarne, ki je bila sprejeta pozneje kot zakon št. 1643/62 in predsedniška uredba št. 1165/63, nasprotuje razlagi, ki jo zagovarja tožeča stranka, namreč da ta besedila trajanje veljavnosti cene Terni z nekakšno dinamično in posredno napotitvijo povezujejo s trajanjem koncesij za hidroelektrarne za samoproizvajalce, tako da podaljšanje teh koncesij pomeni avtomatično podaljšanje veljavnosti te cene.94To razlago onemogoča že dejstvo, da je bil za podaljšanje veljavnosti cene Terni – ki nikakor ni bila avtomatična – potreben zakonodajni ukrep, da bi spremenili odškodnino, ki je bila prvotno določena v predsedniški uredbi št. 1165/63.95Prvo podaljšanje veljavnosti cene Terni izhaja iz člena 20(4) zakona št. 9/91, ki je prav tako do leta 2001 podaljšal tedaj obstoječe koncesije za hidroelektrarne. Tega zakona ne moremo strniti, kot meni tožeča stranka, le na istočasno podaljšanje veljavnosti cene Terni in koncesij za hidroelektrarne za samoproizvajalce do leta 2001, saj vsebuje dva predmeta, in sicer podaljšanje veljavnosti cene Terni in njeno prenehanje konec leta 2007 (glej točko 19 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar je kasnejši datum in tako datum, ki je neodvisen od datuma prenehanja tedaj obstoječih koncesij za hidroelektrarne. Ta dva elementa sta nerazdružljiva in dejansko kažeta na samostojnost vprašanja trajanja veljavnosti te cene v primerjavi s položajem samoproizvajalcev.96Razdružitev položaja podjetij Terni in položaja samoproizvajalcev potrjuje dejstvo, da so italijanski organi leta 1999 posredovali le zato, da so do leta 2010 podaljšali tedaj obstoječe koncesije za hidroelektrarne.97Drugo podaljšanje cene Terni je opravljeno s členom 11(11) zakona št. 80/05, ki določa:Da bi omogočili razvoj in prestrukturiranje proizvodnje zadevnih podjetij, je uporaba ugodnejših cenovnih pogojev za dobavo električne energije iz člena 1(1)(c) uredbe-zakona št. 25 z dne 18. februarja 2003, ki je bil, s spremembami, spremenjen v zakon […] št. 83 z dne 17. aprila 2003, podaljšana na celotno leto 2010, v cenovnih pogojih, ki so veljali 31. decembra 2004.
98Ta določba se ne sklicuje na koncesije za hidroelektrarne in ne vsebuje nobenega elementa, ki bi omogočal sklepanje, da je bil namen zakonodajalca uskladiti trajanje veljavnosti cene Terni s trajanjem teh koncesij.99Nasprotno, iz iste določbe je razvidno, da je cena Terni le eden izmed ugodnejših cenovnih pogojev in da je namen njenega podaljšanja, da bi omogočili razvoj in prestrukturiranje proizvodnje zadevnih podjetij. V točki 67 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri so strnjene navedbe italijanskih organov med formalnim postopkom preiskave, je pojasnjeno, da ti organi vztrajajo pri tem dejstvu:Sporno podaljšanje veljavnosti cene, ki je določeno v odstavku 11 člena 11 zakona št. 80/05, je povezano z obsežnim programom vlaganj, ki ga podjetje ThyssenKrupp izvaja na industrijskem območju Terni-Narni. V skladu s tem akcijskim načrtom bodo na tem območju vzpostavljene nove proizvodne zmogljivosti. Cena je torej mišljena kot začasna rešitev, dokler ne bodo vzpostavljene te proizvodne zmogljivosti, in njena ukinitev bi ogrozila sedanja vlaganja.
100Kot je bilo navedeno v točki 61 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s političnimi razlogi za [drugo] podaljšanje, italijanski organi menijo tako:[C]ena [je] potrebna za vzpostavitev enakih pogojev delovanja za energetsko intenzivna podjetja v Italiji in njihove konkurente v [Evropski uniji], ki tudi uživajo ugodnosti nižjih cen električne energije (na podlagi cen ali pogodb), dokler tekoči infrastrukturni projekti za proizvodnjo in prevoz električne industrije ne bodo končani. Če bi ceno ukinili, bi zadevna podjetja svojo proizvodnjo preselila v države zunaj [Unije]. To bi neizogibno povzročilo industrijsko krizo in veliko izgubo delovnih mest na prizadetih območjih. Zato je na podaljšanje veljavnosti cene, kot pravi [Italijanska republika], treba gledati kot na prehodno rešitev.
101Ne gre torej za ukrep pravnega nadaljevanja odškodnine, do katere je bila upravičena družba Terni po nacionalizaciji njene električne infrastrukture leta 1962.102Poleg tega je treba ugotoviti, da je do podaljšanja veljavnosti cene Terni prišlo skoraj šest let po obnovitvi koncesij za hidroelektrarne z zakonsko uredbo št. 79/99, dolžina tega obdobja pa je v nasprotju z zatrjevano povezavo med spornim ukrepom in podaljšanjem teh koncesij.103Tožeča stranka navaja, da veljavnost cene Terni ni bila podaljšana istočasno, leta 1992, ker je zakon št. 9/91 določal počasen izstop, pri čemer naj bi ta cena prenehala veljati leta 2007. Zadostuje ugotovitev, da ta argument le potrjuje nepovezanost usode cene Terni in cen ostalih samoproizvajalcev s koncesijami za hidroelektrarne in v ničemer ne potrjuje argumentov tožeče stranke.104Te ugotovitve o objektivni povezavi med načrtovanim postopnim ukinjanjem cene Terni in njenim nepodaljšanjem v letu 1999 ne more spremeniti preprosta trditev tožeče stranke, da veljavnost zadevne cene leta 1999 ni bila podaljšana zaradi pričakovanja znižanja cen električne energije po liberalizaciji trga, kar je trditev, ki je tožeča stranka tudi ni z ničemer dokazala.105Dejansko je treba ugotoviti, da so italijanski organi v letu 1991 sprejeli odločitev, da postopno prenehajo z uporabo cene Terni in da so se v letu 2005 premislili, pri čemer naj bi sporni ukrep spremljal vlaganja, ki jih je izvedla zlasti tožeča stranka.106Nazadnje je treba ugotoviti da je nekaj mesecev po podaljšanju veljavnosti cene Terni zakon št. 266/05 znova podaljšal koncesije za hidroelektrarne (do leta 2020), ne da bi hkrati ustrezno podaljšal veljavnost cene Terni.107Na tretjem mestu je treba poudariti, da so argumenti tožeče stranke glede odločbe z dne 6. avgusta 1991 in, bolj splošno, glede domnevnih nasprotij Komisije, neustrezni.108Tožeča stranka, na prvem mestu, trdi, da iz odločbe z dne 6. avgusta 1991 o nenasprotovanju uporabi zakona št 9/91 in izmenjave dopisov med Komisijo in italijanskimi organi izhaja, da je ta institucija sprejela sklep, da pomeni podaljšanje veljavnosti cene Terni leta 1991 zakonito nadaljevanje kompenzacijskega ukrepa, ki je bil odobren družbi Terni z zakonom št. 1643/62 in predsedniško uredbo št. 1165/63, in da zaradi tega za to cenovno ureditev predpisi Skupnosti o državnih pomočeh ne veljajo.109Nesporno je, da je po tem, ko so italijanski organi poslali obvestilo o zakonu št. 9/91, ki je v členu 20(4) prvič podaljšal veljavnost cene Terni, Komisija sprejela odločbo z dne 6. avgusta 1991, v kateri se je odločila, da ukrepu ne bo nasprotovala.110V izpodbijani odločbi Komisija pojasnjuje, čemur tožeča stranka ne ugovarja, da je bila o zakonu št. 9/91 obveščena istočasno kot o zakonu št. 10/91, ki se prav tako nanaša na energetska vprašanja, in da so dokumenti, na podlagi katerih je Komisija sprejela svojo odločitev, vsebovali le kratek opis in oceno členov o državni pomoči. Člen 20(4) zakona št. 9/91, ki določa podaljšanje veljavnosti cene Terni, v dokumentih ni bil omenjen (glej točki 20 in 134 obrazložitve izpodbijane odločbe).111Komisija dodaja, da je na podlagi tako skopih informacij na žalost nemogoče ugotoviti, kateri so bili v tem primeru razlogi za to, in še zlasti izvedeti, ali je Komisija preučila in nameravala odobriti ceno Terni, čeprav je res, da je Italijanska republika Komisijo uradno obvestila o celotnem zakonu in se tudi odločba o odobritvi nanaša na celotni zakon (točki 135 in 136 obrazložitve izpodbijane odločbe).112V nasprotju z navedbami tožeče stranke naj bi Komisija razglasila pomoč iz obeh zakonov v skladu s pravili o državni pomoči leta 1991 […] za združljivo (točka 20 obrazložitve izpodbijane odločbe).113To ugotovitev potrjuje besedilo odločbe z dne 6. avgusta 1991, v kateri je Komisija navedla, da se je ob upoštevanju dejstva, da je gospodarjenje z energijo eden izmed ciljev energetske politike Skupnosti, in po preučitvi finančnih vzpodbud, ki jih določata [zadevna] zakona, ob upoštevanju obveznosti Italijanske republike v zvezi z nekaterimi določbami, odločila, da njeni vlogi ne ugovarja. Sklicevanje na okoljski cilj in obveznosti nacionalnih oblasti, ki je izrecno navedeno v naslednjih odstavkih iste odločbe poleg, zlasti, sklicevanja na zgornjo mejo, določeno za regionalne pomoči, potrjuje, da so bili ukrepi iz zakonov št. 9/91 in št. 10/91, potem ko so bili najprej obravnavani kot pomoči,dovoljeni kot združljivi s skupnim trgom, čeprav odločba z dne 6. avgusta 1991 uporabljene izjeme izrecno ne navaja.114Poleg tega je treba spomniti, da odločitev o nenasprotovanju v skladu z opredelitvijo iz člena 4(3) Uredbe št. 659/1999, ki kodificira in potrjuje prakso na področju preiskave državnih pomoči v skladu s sodno prakso Skupnosti (sodba Sodišča z dne 17. julija 2008 v zadevi Athinaïki Techniki proti Komisiji, C-521/06 P, ZOdl., str. I-5829, točka 5), ustreza položaju, ko Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da, kolikor se nanaša na področje uporabe člena 87(1) ES, ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, in zato odloči, da je ta ukrep združljiv s skupnim trgom.115Tožeča stranka poleg tega navaja, pri čemer se sklicuje na dopis italijanskega ministrstva za industrijo, trgovino in obrt z dne 19. septembra 1991, ki je bil naslovljen na italijansko ministrstvo za državno soudeležbo, da je Komisija italijanske organe zaprosila za posredovanje informacij v zvezi z domnevno pomočjo, ki naj bi bila dodeljena družbi Ilva, prej Terni, in da Komisija po prejemu odgovora teh organov, da pri podaljšanju veljavnosti cene Terni ne gre za pomoč, temveč za obliko podaljšanja nadomestila, ki ga določa zakon št. 1643/62, tej razlagi ni ugovarjala.116Ne glede na ugovore Komisije glede posredovanja tega odgovora s strani italijanskih organov velja, da ob upoštevanju besedila Uredbe št. 659/1999 samo iz molka Komisije ni mogoče sklepati, da je institucija sprejela kakršnokoli odločitev o ukrepu iz zakona št. 9/91, ki je bila sicer vsebovana že v odločbi z dne 6. avgusta 1991.117Vsekakor pa je treba poudariti, da podaljšanje veljavnosti cene Terni z zakonom št. 9/91 ni sporni ukrep, ki je povzročil sprejem izpodbijane odločbe, ki je predmet te tožbe, in da se argumentacija tožeče stranke v zvezi z odločbo z dne 6. avgusta 1991 in domnevno izmenjavo dopisov med Komisijo in italijanskimi organi nanaša na razpravo o domnevni kršitvi načela varstva zaupanja v pravo, ki naj bi jo storila ta institucija in je predmet zadnjega razloga za razglasitev ničnosti, na katerega se sklicuje tožeča stranka.118Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, saj je Komisija v njej sporni ukrep opredelila kot državno pomoč, čeprav je hkrati priznala, da je logika podaljševanja namenjena [vzdrževanju vzporednosti obravnave z drugimi proizvajalci hidroelektrične energije, katerih koncesije so bile podaljšane] (točka 92 obrazložitve izpodbijane odločbe), da je bilo prvotno trajanje določeno na dan prenehanja koncesij za hidroelektrarne (točka 77 obrazložitve izpodbijane odločbe) ali da je bila metoda kompenzacije, ki jo je italijanski zakonodajalec izbral leta 1962, upravičena, saj je preprečil[a] tveganje dodatne škode, ki bi lahko nastala družbi Terni v naslednjih letih, na primer v primeru zvišanja cen električne energije (točka 73 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer naj bi slednja trditev pomenila posredno pripoznavo dejstva, da je škoda, ki je nastala družbi Terni z razlastitvijo premoženja, tesno povezana z ugodnostmi, do katerih bi lahko bili upravičeni drugi samoproizvajalci.119Ta razlaga temelji na površnem in subjektivnem razumevanju izpodbijane odločbe, in zlasti njene točke 92, ki povzema razloge Komisije in se glasi tako:Glede podaljšanj veljavnosti cene Terni Komisija ocenjuje, da so se utemeljila s tem, da jih je treba opraviti sočasno z obnovitvijo koncesij drugim proizvajalcem hidroelektrične energije. Vendar pa je bila takšna sočasnost, ki je bistvo mehanizma kompenzacij, v dogovoru o razlastitvi predvidena samo za [30] let in ne brez časovne omejitve. Zato iz razlogov, ki so bili navedeni že [zgoraj v točkah od 73 do 78 obrazložitve], ta podaljšanja niso imela značaja nadomestila.
120Komisija dodaja, to, kar navedeno v točki 93 obrazložitve izpodbijane odločbe:Tak sklep še bolj velja za drugo podaljšanje veljavnosti cene. Z njim je bil prekinjen opustitveni mehanizem, katerega cilj je bil olajšati prehod podjetij na polno ceno, s čimer se je pokazalo, da italijanski organi oblasti menijo, da se je podjetjem nadomestila že izplačalo v celoti. [Italijanska republika] je resnično obširno pojasnila razloge za to drugo podaljšanje, ki so povezani samo z industrijsko politiko (glej pripombe [Italijanske republike zgoraj v točki 60 obrazložitve]).
121V obrazložitvi Komisije ni torej nobene dvoumnosti niti nobenega nasprotja, saj Komisija meni, da logika, ki je prevladala pri izbiri načina povračila škode družbi Terni, ne more upravičiti podaljšanja veljavnosti cene Terni po izteku obdobja 30-tih let, ki ga je nacionalni zakonodajalec izrecno določil.122Nazadnje je treba ugotoviti, da bi argumentacija tožeče stranke vodila do odškodnine, ki bi bila neomejena glede trajanja in zato tudi glede vrednosti, kar bi vodilo do položaja, katerega zakonitosti tožeča stranka ni dokazala niti z vidika nacionalnega pravnega reda niti z vidika sodne prakse ESČP.123Spomniti je treba, da je bila odločitev italijanskih organov o nacionalizaciji električne infrastrukture družbe Terni sprejeta v skladu s členom 43 italijanske ustave, ki določa da [d]oločena podjetja ali kategorije podjetij, ki se tičejo bistvenih javnih storitev, energetskih virov ali monopolnih razmer in ki so izrazito splošnega pomena, sme zakon zaradi javne koristi pridržati državi, javnim ustanovam ali skupnostim delavcev ali porabnikov ali pa jih nanje prenesti z razlastitvijo ali proti odškodnini.124Tožeča stranka navaja, da mora biti odškodnina na podlagi sodne prakse Corte suprema di cassazione in Corte costituzionale (italijansko ustavno sodišče) zadostna in ustrezna ter resna, njena višina pa mora ustrezati vrednosti premoženja glede na njegove bistvene lastnosti, ki so razvidne iz njegove potencialne ekonomske uporabe.125Komisija ne ugovarja tem navedbam in navaja sodbo Corte costituzionale št. 5/1980 z dne 30. januarja 1980, ki vsebuje naslednje besedilo:Odškodnina, ki se jo zagotavlja razlaščencu, […] četudi ne pomeni popolnega povračila nastale škode – če je pomembno uskladiti pravice posameznika s splošnim interesom, v interesu katerega je opravljena razlastitev – pa vendarle ne more biti določena v nepomembnem ali simboličnem znesku, temveč mora pomeniti resno povračilo. Da bi bilo to mogoče, je treba pri izračunu odškodnine upoštevati vrednost premoženja glede na njegove bistvene lastnosti, ki so razvidne iz njegove potencialne ekonomske uporabe.
126Nesporno je, da je bil način povračila škode iz člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63 določen ob upoštevanju lastnosti nacionaliziranega premoženja, in sicer proizvodnih zmogljivosti, katerih uporaba je temeljila na koncesiji, katere trajanje bi moralo koncesionarju omogočiti amortizacijo investicije.127Italijanska republika je tako izbrala dodelitev povračila škode, ne s plačilom fiksnega zneska, ki bi bil določen s tržno vrednostjo razlaščenega premoženja, temveč z mehanizmom, ki določa dobavo določene količine električne energije po ceni, ki bi jo družba Terni morala plačati, če bi obdržala svojo električno infrastrukturo. Pri tem so italijanski organi za določitev obdobja veljavnosti cene Terni smiselno upoštevali preostalo obdobje veljavnosti koncesije družbe Terni, pri čemer je bil datum prenehanja te cene postavljen celo nekoliko kasneje kot veljavnost te koncesije.128Kot poudarja Komisija v točki 75 izpodbijane odločbe, je skupni znesek odškodnine torej odvisen od obdobja veljavnosti cene Terni.129Po mnenju tožeče stranke, mora biti obdobje veljavnosti te cene v skladu z izvirno logiko mehanizma za povračilo škode, ki ga je določil nacionalni zakonodajalec, sistematično podaljšano glede na obnovitve koncesije za nerazlaščene samoproizvajalce, da bi se trajno nevtralizirali škodljivi učinki nacionalizacije glede na gibanje cen električne energije.130Razlaga člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63, kot jo predlaga tožeča stranka, bi pomenila, da je bila odškodnina za nacionalizacijo električne infrastrukture družbe Terni dodeljena za nedoločeno obdobje, da je glede izračuna svoje višine odvisna od dogodkov, ki so kasnejši, celo za več let, od dne nacionalizacije, in da sta zato tako znesek odškodnine kot vrednost nacionaliziranega premoženja nedoločena in neomejena.131Ugotoviti pa je treba, da tožeča stranka ne navaja nobenega pravila ali načela prava Skupnosti, nobene določbe nacionalnega pravnega reda in nobene odločbe nacionalnega sodišča, na kateri bi lahko temeljila njena razlaga, ki vodi do dodelitve odškodnine, določene za nedoločeno obdobje ali v zvezi s katero bi bila na splošno predvidena možnost upoštevanja dogodkov, ki so kasnejši od njene določitve, kar bi vodilo do spremembe ocene vrednosti nacionaliziranega ali razlaščenega premoženja in posledično višine odškodnine.132Zdi se poleg tega, da tožeča stranka, ko priznava vsebino določbe, na katero se sklicuje Komisija, to je člen 32 predsedniške uredbe št. 327 z dne 8. junija 2001 o poenotenju določb zakonov in drugih predpisov na področju razlastitve zaradi javne koristi, priznava neobstoj možnosti take razlage. Glede tega navaja, da je gotovo res, da pri odškodnini, ki je bila dodeljena zaradi razlastitve, ne more iti za ukrep, katerega trajanje je neomejeno in da mora biti odškodnina na predvidljiv način jasno določena ob razlastitvi. Člen 32 te predsedniške uredbe namreč določa, da se odškodnina za razlastitev […] izračuna na podlagi lastnosti premoženja v trenutku sporazuma o prenosu ali na dan objave odločbe o razlastitvi.133Vendar pa tožeča stranka navaja, da je ta izvirni [fleksibilni] kompenzacijski mehanizem zaradi izjemne narave razlastitve družbe Terni skladen tudi z načeli iz člena 1 dodatnega Protokola k [EKČP] in sodno prakso [ESČP].134Omenjeni člen z naslovom Varstvo lastnine se glasi tako:Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.
Ta določba ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.
135Zadošča ugotoviti, da ta določba določa pravico do lastnine in hkrati opredeljuje njene meje in da sklicevanje le na to besedilo ne more utemeljevati sklepanja tožeče stranke v tej zadevi.136Glede sodne prakse ESČP tožeča stranka navaja sodbo z dne 11. aprila 2002 v zadevi Lallement proti Franciji, iz katere naj bi izhajalo, da zahteva po odškodnini, ki je v razumni zvezi z vrednostjo premoženja, ki je bilo odvzeto, lahko včasih pomeni obveznost zagotovitve bistveno višjega zneska od same vrednosti razlaščenega premoženja.137V tej sodbi, ki se nanaša na razlastitev nepremičnine, ki se je uporabljala za kmetijske namene, ESČP spominja, da mora ukrep, ki posega v pravico do lastnine, kot je razlastitev, upoštevati pravično ravnovesje med zahtevami, ki izhajajo iz splošnega interesa neke skupnosti, in potrebo po varovanju temeljnih pravic posameznika. Pri razlastitvi je to ravnovesje načeloma doseženo, če razlaščenec dobi odškodnino, ki je v razumni zvezi s prodajno vrednostjo premoženja, čeprav bi legitimni cilji javne koristi govorili v prid povračilu v vrednosti, ki je nižja od polne tržne vrednosti. ESČP meni, da, ne glede na diskrecijsko pravico države, v primeru, če je razlaščeno premoženje delovno orodje razlaščenca, plačana odškodnina ni v razumni zvezi z vrednostjo premoženja, če iz kakršnegakoli razloga ne krije te posebne izgube ali ne omogoča ponovne vzpostavitve tega orodja po razlastitvi. (točke 18, 20, 23).138Analogija med položajem družbe Terni in položajem v omenjeni sodbi, namreč razlastitvijo kmetijskega zemljišča, ki se nanaša na kmetova proizvodna sredstva in lahko ogrozi njegovo sposobnost, da nadaljuje s svojo poklicno dejavnostjo, po kateri sklepa tožeča stranka, pa ni le vprašljiva, temveč poleg tega sodba ESČP ne vsebuje nobene izrecne navedbe o obveznosti zagotovitve bistveno višjega zneska od same vrednosti razlaščenega premoženja.139Ta sodba namreč temelji na razmerju sorazmernosti, ki mora obstajati med višino odškodnine in dano vrednostjo razlaščenega premoženja, pri čemer ta obrazložitev ni združljiva z rezultatom razlage člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63, ki jo zastopa tožeča stranka in ki lahko zaradi neobstoja časovne omejitve vodi do neomejene ali trajne pravice do cene Terni.140Iz zgoraj navedenega izhaja, da podaljšanja cene Terni, ki je bilo odobreno leta 2005 s spornim ukrepom, ni mogoče šteti za sestavni del odškodnine, do katere je družba Terni upravičena zaradi nacionalizacije leta 1962. Ta trditev tožeče stranke izhaja prej iz dodatne razširitve izvirne logike povračila škode, ki jo je sprejel nacionalni zakonodajalec ki temelji na obravnavi družbe Terni kot navideznega samoproizvajalca. S tem se želi izogniti časovni omejitvi, ki je bila določena za uporabo cene Terni, in obiti jasno in natančno besedilo člena 6 predsedniške uredbe št. 1165/63.141Komisija je torej pravilno ugotovila, po tem ko je pojasnila, da ni nobenega dvoma, da je zagotavljanje električne energije po cenah, ki so nižje od običajnih cen električne energije, nedvomno očitna gospodarska prednost za prejemnice ugodnosti, ki imajo tako nižje proizvodne stroške in okrepljen konkurenčni položaj (točka 99 obrazložitve izpodbijane odločbe), da ugodnejša cena, ki je bila odobrena podjetjem Terni od 1. januarja 2005, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.142Zaradi tega je treba tožbeni razlog kršitve člena 87(1) ES zavrniti.