SKLEP SODIŠČA (šesti senat)

z dne 3. marca 2021(*)

„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 90 – Znižanje davčne osnove – Celotno ali delno neplačilo cene – Terjatev, ki je postala dokončno neizterljiva – Zastaralni rok za zahtevanje naknadnega znižanja davčne osnove za DDV – Datum začetka teka roka“

V zadevi C‑507/20,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu, Madžarska) z odločbo z dne 17. septembra 2020, ki je na Sodišče prispela 8. oktobra 2020, v postopku

FGSZ Földgázszállító Zrt.

proti

Nemzeti Adó‑ és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága,

SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi L. Bay Larsen, predsednik šestega senata, C. Toader (poročevalka), sodnica, in M. Safjan, sodnik,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi odločeno z obrazloženim sklepom v skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča,

sprejema naslednji

Sklep

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 90 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o DDV) v povezavi z načeli davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med madžarsko gospodarsko družbo FGSZ Földgázszállító Zrt. in Nemzeti Adó‑ és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága (direktorat za pritožbe pri nacionalni davčni in carinski upravi, Madžarska; v nadaljevanju: direktorat za pritožbe) v zvezi z zavrnitvijo tega direktorata, da družbi FGSZ odobri pravico do znižanja davčne osnove za davek na dodano vrednost (DDV) v višini plačila DDV, ki ga ni prejela zaradi plačilne nesposobnosti dolžnika.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 90 Direktive o DDV določa:

„1.      Pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice.

2.      Države članice lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila.“

4        Člen 185 te direktive določa:

„1.      Popravek se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.

2.      Z odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev iz člena 16.

Če transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane in v primeru tatvine lahko države članice vseeno zahtevajo popravek.“

5        Člen 273, prvi odstavek, navedene direktive določa:

„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.“

 Madžarsko pravo

6        Az adózás rendjéről 2003. évi XCII. törvény (zakon št. XCII iz leta 2003 o zakoniku o davčnem postopku) (Magyar Közlöny 2003/131. (XI. 14., str. 9990)), ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, v členu 4(3)(b) v bistvu določa, da je treba vračilo DDV opredeliti kot proračunsko pomoč in da zanj torej veljajo pravila o zastaranju, ki se uporabljajo za proračunske pomoči.

7        Člen 164(1) zakona št. XCII iz leta 2003 v bistvu določa, da pravica zaprositi za proračunsko pomoč zastara ob izteku petletnega roka, ki teče od leta, v katerem je nastala pravica do vložitve take prošnje.

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8        Družba FGSZ je v obdobju med oktobrom 2010 in januarjem 2011 partnerski družbi EMFESZ Kft. (v nadaljevanju: družba dolžnica) izdala več računov, ki so vključevali DDV. Družba FGSZ je v letu 2011 obračunala DDV za te račune in ga plačala davčnemu organu.

9        Družba dolžnica je bila, preden so bili ti računi plačani, predmet postopkov likvidacije, med drugim postopka, ki ga je 28. januarja 2014 začelo Fővárosi Törvényszék (sodišče v glavnem mestu Budimpešti, Madžarska). Družba FGSZ je prijavila terjatev, ki izhaja teh računov, likvidacijski upravitelj družbe dolžnice pa je 7. maja 2018 potrdil upravičenost te terjatve. 13. decembra 2019 je ugotovil, da je navedena terjatev postala neizterljiva.

10      Družba FGSZ je 19. decembra 2019 vložila zahtevo za izterjavo DDV v zvezi s temi računi in za plačilo zamudnih obresti.

11      Davčni organ na prvi stopnji je z odločbo z dne 24. januarja 2020 zavrnil to zahtevo z obrazložitvijo, da se je petletni zastaralni rok, določen v nacionalni zakonodaji, iztekel 31. decembra 2016.

12      Družba FGSZ je pri direktoratu za pritožbe zoper to zavrnilno odločbo vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena 3. marca 2020. Ta direktorat je opozoril, da čeprav člen 90(1) Direktive o DDV določa, da se davčna osnova zmanjša, če DDV v zvezi z računi – kot v sporu o glavni stvari – ni bil plačan, morajo države članice vseeno določiti pogoje, pod katerimi je treba to osnovo zmanjšati. Na tej podlagi je menil, da države članice lahko določijo, da za pravico do znižanja davčne osnove lahko velja zastaralni rok. Po njegovem mnenju bi ta rok moral začeti teči od datuma izpolnitve obveznosti plačila, to je datuma, navedenega na računih.

13      Družba FGSZ je pri predložitvenem sodišču vložila tožbo zoper odločbo z dne 3. marca 2020. V bistvu je ob opiranju na sodbi z dne 21. marca 2018, Volkswagen (C‑533/16, EU:C:2018:204), in z dne 12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens (C‑8/17, EU:C:2018:249), trdila, da mora zastaralni rok začeti teči od datuma, ko je terjatev postala neizterljiva, in ne od prvotno določenega datuma izpolnitve obveznosti plačila.

14      Ker je Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu, Madžarska) menilo, da ta zadeva povzroča težave pri razlagi prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je s temeljnimi načeli sorazmernosti, davčne nevtralnosti in učinkovitosti – zlasti ob upoštevanju točke 63 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Biosafe – Indústria de Reciclagens (C‑8/17, EU:C:2017:927), točke 27 sodbe z dne 23. novembra 2017, Di Maura (C‑246/16, EU:C:2017:887), in točke 36 sodbe z dne 22. februarja 2018, T‑2 (C‑396/16), ter glede na to, da država članica iz naslova DDV ne sme pobrati višjega zneska, kot je znesek, ki ga je dobavitelj blaga ali izvajalec storitve dejansko prejel – združljiva praksa države članice, v skladu s katero se – ker naj bi zmanjšanje davčne osnove v primeru dokončnega neplačila, urejeno v členu 90(1) Uredbe o DDV, imelo učinke ex tunc – splošni petletni prekluzivni rok za zmanjšanje davčne osnove, ki ga je določila ta država članica, računa od datuma prvotne dobave blaga in ne od datuma, ko je zadevna terjatev postala dokončno neizterljiva, in se dobrovernemu davčnemu zavezancu na podlagi poteka tega prekluzivnega roka odvzame pravica do zmanjšanja davčne osnove zaradi dokončne neizterljivosti terjatve, pri čemer lahko med datumom dobave blaga in datumom, ko je terjatev postala dokončno neizterljiva, poteče več let in v nacionalni zakonodaji na zadnjenavedeni datum v nasprotju s pravom Unije ni bilo omogočeno zmanjšanje davčne osnove zaradi dokončne neizterljivosti terjatve?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

15      Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 90 Direktive o DDV v povezavi z načeli davčne nevtralnosti, učinkovitosti in sorazmernosti razlagati tako, da kadar država članica določi zastaralni rok, ob katerega izteku davčni zavezanec, ki ima terjatev, ki je dokončno postala neizterljiva, ne more več uveljavljati svoje pravice do znižanja davčne osnove, mora ta rok začeti teči od prvotno določenega datuma izpolnitve obveznosti plačila ali od datuma, ko je terjatev dokončno postala neizterljiva.

16      Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, če je iz sodne prakse med drugim mogoče jasno sklepati, kakšen bo odgovor na vprašanje, ki mu je predloženo v predhodno odločanje, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

17      To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

18      Na prvem mestu je treba na eni strani spomniti, da se člen 90(1) Direktive o DDV nanaša na preklic naročila, zavrnitev ali celotno ali delno neplačilo ali znižanje cene po tem, ko je bila opravljena transakcija, ki je povzročila plačilo davka. Na podlagi te določbe morajo države članice znižati davčno osnovo in torej znesek DDV, ki ga dolguje davčni zavezanec, vsakič, ko davčni zavezanec po transakciji ni prejel dela ali celotnega plačila. Ta določba je izraz temeljnega načela te direktive, to je načela davčne nevtralnosti, na podlagi katerega davčno osnovo tvori dejansko prejeto plačilo, njegov korelat pa je, da davčna uprava iz naslova DDV ne sme prejeti zneska, ki bi bil višji od tistega, ki ga je prejel davčni zavezanec (sklep z dne 24. oktobra 2019, Porr Építési Kft., C‑292/19, neobjavljen, EU:C:2019:901, točka 19 in navedena sodna praksa, in sodba z dne 15. oktobra 2020, E. (DDV – Znižanje davčne osnove), C‑335/19, EU:C:2020:829, točka 21 in navedena sodna praksa).

19      Ob upoštevanju člena 90(1) Direktive o DDV v povezavi z besedilom člena 273 te direktive in načelom davčne nevtralnosti je pomembno, da se formalnosti, ki jih morajo davčni zavezanci izpolniti za uveljavljanje znižanja davčne osnove za DDV pred davčnimi organi, omejijo na tiste, ki omogočajo dokazovanje, da po sklenitvi transakcije plačilo – delno ali v celoti – dokončno ne bo prejeto (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2020, E. (DDV – Znižanje davčne osnove), C‑335/19, EU:C:2020:829, točke od 22 do 25 in navedena sodna praksa).

20      Člen 90(2) Direktive o DDV državam članicam na drugi strani omogoča, da v primeru celotnega ali delnega neplačila zneska transakcije odstopijo od pravila iz člena 90(1) te direktive. V zvezi s tem je Sodišče imelo priložnost pojasniti, da izvrševanje te možnosti odstopanja državam članicam ne more omogočiti, da v primeru neplačila preprosto izključijo znižanje davčne osnove za DDV. Namen navedene možnosti odstopanja je samo tem državam omogočiti, da odpravijo negotovost, povezano z neplačilom računa ali dokončnostjo tega neplačila, in ne ureja vprašanja, ali je mogoče, da se v primeru neplačila davčna osnova ne zniža (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2020, E. (DDV – Znižanje davčne osnove), C‑335/19, EU:C:2020:829, točki 29 in 30 in navedena sodna praksa).

21      V obravnavani zadevi je bilo 13. decembra 2019 ugotovljeno, da je terjatev družbe FGSZ zaradi celotnega neplačila računov družbe dolžnice neizterljiva. Družba FGSZ je 19. decembra 2019 vložila zahtevo za izterjavo DDV v zvezi s temi računi.

22      Iz tega sledi, da je bila na datum vložitve te zahteve ugotovljena dokončna neizterljivost terjatve.

23      Na drugem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je možnost vložitve zahtevka za vračilo DDV brez kakršnih koli časovnih omejitev v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki zahteva, da davčni položaj davčnega zavezanca glede njegovih pravic in obveznosti nasproti davčni upravi ne more biti neskončno dolgo izpodbojen. Čeprav obstoja zastaralnega roka, katerega iztek upniku onemogoča zahtevo po znižanju davčne osnove za DDV v zvezi z nekaterimi terjatvami, ni mogoče šteti za nezdružljivega z Direktivo o DDV, se datum, od katerega začne ta rok teči, določi v skladu z nacionalnim pravom, ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbi z dne 21. januarja 2010, Alstom Power Hydro, C‑472/08, EU:C:2010:32, točki 16 in 17 ter navedena sodna praksa, in z dne 12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens, C‑8/17, EU:C:2018:249, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa).

24      V zvezi z načelom enakovrednosti je treba poudariti, da Sodišče nima na voljo ničesar, kar bi vzbujalo dvom o skladnosti ureditve iz postopka v glavni stvari s tem načelom.

25      Glede načela učinkovitosti je Sodišče odločilo, da se v zvezi s členom 185 Direktive o DDV, za katerega je poudarilo, da se mora razlagati usklajeno s členom 90 te direktive (sodba z dne 22. februarja 2018, T‑2, C‑396/16, EU:C:2018:109, točka 35), ker davčni zavezanec ni ravnal neskrbno in ker ni bilo zlorabe ali tajnega dogovora z namenom goljufije, zoper uveljavljanje pravice do znižanja DDV ne bi bilo mogoče veljavno sklicevati na rok, ki bi začel teči z izdajo prvotnih računov in bi se za nekatere transakcije iztekel pred popravkom (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens, C‑8/17, EU:C:2018:249, točka 43 in navedena sodna praksa).

26      Takih postopkov za določitev roka namreč ne bi bilo mogoče utemeljiti z nujnostjo upoštevanja negotovosti glede dokončne neizterljivosti terjatve (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2020, E. (DDV – Znižanje davčne osnove), C‑335/19, EU:C:2020:829, točke od 33 do 35 in 44).

27      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že odločilo, da pravo Unije nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do vračila DDV, ker je prekluzivni rok, ki je v tej ureditvi določen za uveljavljanje te pravice, začel teči z dnem dobave blaga in potekel pred vložitvijo zahtevka za vračilo (sodba z dne 21. marca 2018, Volkswagen, C‑533/16, EU:C:2018:204, točka 51) oziroma ker je začel teči z izdajo navedenih prvotnih računov in se iztekel (sodba z dne 12. aprila 2018, Biosafe – Indústria de Reciclagens, C‑8/17, EU:C:2018:249, točka 44).

28      Iz tega sledi, da če je država članica določila, da za pravico upnika, da doseže znižanje davčne osnove iz člena 90 Direktive o DDV, velja zastaralni rok, mora ta rok začeti teči od datuma, ko je terjatev postala dokončno neizterljiva, in ne od prvotno določenega datuma izpolnitve obveznosti plačila.

29      V obravnavani zadevi, čeprav nacionalna ureditev, obravnavana v postopku v glavni stvari, določa petletni zastaralni rok, ki začne teči od leta, v katerem nastane pravica do vložitve takega zahtevka, je iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, razvidno, da je družba FGSZ zahtevek za vračilo DDV vložila 19. decembra 2019, to je šest dni po tem, ko je likvidacijski upravitelj družbe dolžnice ugotovil, da je zadevna terjatev neizterljiva.

30      Iz tega sledi, da je davčni zavezanec zahtevek vložil v takem roku, zato je treba ugotoviti, da je izkazal skrbnost in da mu ni mogoče odvzeti pravice do znižanja davčne osnove.

31      Nazadnje, spomniti je treba še, da člen 90(1) Direktive o DDV na eni strani izpolnjuje pogoje za neposredni učinek in da načelo primarnosti prava Unije na drugi strani pomeni, da ima vsako nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, kot organ države članice dolžnost, da v sporu, o katerem odloča, ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z določbo prava Unije z neposrednim učinkom. Tako se lahko davčni zavezanec, kot je družba FGSZ, kadar ne izpolnjuje pogojev, določenih z nacionalno ureditvijo, ki niso v skladu s to določbo, pred nacionalnimi sodišči proti državi članici sklicuje na navedeno določbo, da bi dosegel znižanje svoje davčne osnove (sodba z dne 15. oktobra 2020, E. (DDV – Znižanje davčne osnove), C‑335/19, EU:C:2020:829, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).

32      Ob upoštevanju zgornjih navedb je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 90 Direktive o DDV v povezavi z načeloma davčne nevtralnosti in učinkovitosti razlagati tako, da kadar država članica določi zastaralni rok, po katerega izteku davčni zavezanec, ki ima terjatev, ki je dokončno postala neizterljiva, ne more več uveljavljati svoje pravice do znižanja davčne osnove, mora ta rok začeti teči od datuma, ko je terjatev dokončno postala neizterljiva, in ne od prvotno določenega datuma izpolnitve obveznosti plačila.

 Stroški

33      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo:

Člen 90 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v povezavi z načeloma davčne nevtralnosti in učinkovitosti je treba razlagati tako, da kadar država članica določi zastaralni rok, po katerega izteku davčni zavezanec, ki ima terjatev, ki je dokončno postala neizterljiva, ne more več uveljavljati svoje pravice do znižanja davčne osnove, mora ta rok začeti teči od datuma, ko je terjatev dokončno postala neizterljiva, in ne od prvotno določenega datuma izpolnitve obveznosti plačila.

Podpisi


*      Jezik postopka: madžarščina.