Na to vprašanje je v nasprotju z mnenjem Združenega kraljestva treba odgovoriti neodvisno od volje davčnega zavezanca, da stroške vključi v ceno svojih izstopnih transakcij.

Na podlagi sodbe Becker je namreč obstoj neposredne in takojšnje zveze med vstopnimi in izstopnimi transakcijami odvisen od objektivne vsebine prejetih vstopnih transakcij. 22  –Sodba Becker (C‑104/12, EU:C:2013:99, točke 22, 23 in 33). Že v sodbi BLP Group je Sodišče v tem smislu ugotovilo, da zveza med vstopnimi in izstopnimi transakcijami ni odvisna od namena davčnega zavezanca. 23  –Glej sodbo BLP Group (C‑4/94, EU:C:1995:107, točka 24).

K temu je treba dodati, da se v skupnem sistemu DDV obdavčujejo tudi storitve, ki se opravijo po ceni, ki je nižja od stroškov. 24  –Glej zgoraj, točka 38. V tem primeru davčni zavezanec cene oblikuje subjektivno, brez upoštevanja vseh stroškov za opravljanje izstopne transakcije. Prav tako je v takem primeru jasno, da vse vstopne transakcije, ki v skladu s členom 1(2), drugi pododstavek, Direktive o DDV z objektivnega vidika sodijo med stroške izstopnih transakcij, dajejo tudi pravico do odbitka vstopnega davka. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč podjetnik s pravico do odbitka vstopnega davka popolnoma razbremenjen bremena DDV, ki ga pri vseh ekonomskih dejavnostih plača ali dolguje, 25  –Glej med drugim sodbe Rompelman (268/83, EU:C:1985:74, točka 19), Ghent Coal Terminal (C‑37/95, EU:C:1998:1, točka 15), Halifax in drugi (C‑255/02, EU:C:2006:121, točka 78), Securenta (C‑437/06, EU:C:2008:166, točka 25) in Idexx Laboratories Italia (C‑590/13, EU:C:2014:2429, točka 32). ker je namen skupnega sistema DDV obremeniti le končnega potrošnika in ne podjetnika, ki je davčni zavezanec. 26  –Glej med drugim sodbe Elida Gibbs (C‑317/94, EU:C:1996:400, točka 19), Pelzl in drugi (C‑338/97, C‑344/97 in C‑390/97, EU:C:1999:285, točka 21), KÖGÁZ in drugi (C‑283/06 in C‑312/06, EU:C:2007:598, točka 51) in Lebara (C‑520/10, EU:C:2012:264, točka 25).

Za vprašanje, ali so stroški v smislu sodne prakse vključeni v ceno storitve, je zato odločilna objektivna ekonomska zveza med vstopnimi in izstopnimi transakcijami. 27  –Glej sodbo AES-3C Maritza East 1 (C‑124/12, EU:C:2013:488, točka 31). Zgolj vzročna zveza pri tem ne zadošča. 28  –Glej sodbo Becker (C‑104/12, EU:C:2013:99, točka 31). Če je vstopna transakcija objektivno namenjena cilju izvajanja določenih ali vseh izstopnih transakcij davčnega zavezanca, je tudi med njima podana neposredna in takojšnja zveza v smislu sodne prakse. V takšnem primeru namreč vstopna transakcija z ekonomskega vidika pomeni strošek opravljanja izstopnih transakcij. Kot izhaja že iz besedila člena 168 Direktive o DDV, je zato pomemben objektivni namen uporabe vstopne transakcije.

V obravnavanem primeru se z ureditvijo rekreacijske poti v skladu z ugotovitvami predložitvenega sodišča želi privabiti obiskovalce, za katere se bodo opravljale storitve za plačilo. Ureditev rekreacijske poti tako z ekonomskega vidika predstavlja stroške teh transakcij.

Posledično med pridobitvijo oziroma izdelavo osnovnih sredstev rekreacijske poti in storitvami, ki se nudijo obiskovalcem za plačilo, načeloma obstaja neposredna in takojšnja zveza v smislu sodne prakse.

Okoliščina, da je rekreacijska pot obiskovalcem dana v brezplačno uporabo, ne nasprotuje pravici do odbitka.

Sicer gre v tem primeru za primarno uporabo osnovnih sredstev rekreacijske poti. Primarna uporaba pa lahko samo v dveh primerih prekine neposredno in takojšnjo povezavo s sekundarno uporabo za obdavčene izstopne transakcije. 29  –Glej glede možnosti prekinitve te povezave sodbo TETS Haskovo (C‑234/11, EU:C:2012:644, točka 34).

Po eni strani je to podano, če se primarna uporaba nanaša na transakcije, ki se opravljajo za plačilo, vendar so oproščene plačila DDV. Vstopne transakcije sodijo v tem primeru med stroške oproščenih izstopnih transakcij in so s tem vključene v njihovo ceno. Za takšne transakcije v členu 168 in naslednjih Direktive o DDV načeloma ni predvidena pravica do odbitka. V takšnem primeru v skladu s sodno prakso ni pomembno, da vstopne transakcije služijo širšemu „končnemu“ namenu, ki vključuje tudi obdavčene izstopne transakcije. 30  –Glej sodbe BLP Group (C‑4/94, EU:C:1995:107, točka 19), SKF (C‑29/08, EU:C:2009:665, točki 62 in 71) in X (C‑651/11, EU:C:2013:346, točka 56).

Vendar se v obravnavanem primeru primarna uporaba ne nanaša na oproščene transakcije, ki se opravljajo za plačilo, temveč na brezplačno uporabo.

Po drugi strani bi bila neposredna in takojšnja povezava vstopnih transakcij s storitvami, ki se obiskovalcem nudijo za plačilo, prekinjena tudi v primeru, če bi primarna uporaba rekreacijske poti za namene brezplačne uporabe s strani obiskovalcev pomenila, da Sveda opravlja dejavnost, ki ni ekonomska. Na podlagi sodne prakse namreč vstopni DDV ne more biti odbiten glede stroškov davčnega zavezanca, ki so povezani z opravljanjem neekonomskih dejavnosti. 31  –Sodbi Securenta (C‑437/06, EU:C:2008:166, točka 30) in Vereniging Noordelijke Land- en Tuinbouw Organisatie (C‑515/07, EU:C:2009:88, točka 37).

Vendar to v skladu z ugotovitvami predložitvenega sodišča ni podano. 32  –Glej točke od 23 do 25 zgoraj. Okoliščina, da se storitev da na razpolago brezplačno – v nasprotju s stališčem Komisije – še ne pomeni, da davčni zavezanec opravlja dejavnost, ki ni ekonomska. V tej zvezi je Združeno kraljestvo na obravnavi pravilno izpostavilo primer trgovskega centra, ki svojim strankam zagotavlja brezplačna parkirna mesta.

Na pravico do odbitka vstopnega davka tudi ne vpliva okoliščina, da bi bilo lahko vključevanje stroškov za ureditev rekreacijske poti pri določanju cen načrtovanih storitev, ki se za obiskovalce opravljajo za plačilo, v nasprotju s sporazumom, sklenjenim z nacionalno plačilno agencijo. To je predložitveno sodišče preučilo.

Ni pa razvidno, kako bi lahko takšna kršitev vplivala na presojo DDV, niti ne vpliva na pravico do odbitka, kot je bilo prikazano zgoraj, 33  –Glej točke od 42 do 45 zgoraj. ali Sveda stroške dejansko vključuje v svoje cene.

Prav tako na presojo obravnavanega primera z vidika DDV ne vpliva Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, 34  –UL L 277, str. 1. na katero se sklicuje predložitveno sodišče.

Četudi bi bila uporaba rekreacijske poti s strani Sveda v nasprotju s strani predložitvenega sodišča omenjenim členom 36(b), točka vii, te uredbe, na podlagi katerega se dodeljujejo podpore za „neproizvodne naložbe“, to ne bi vplivalo na pravico do odbitka. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo davčne nevtralnosti nasprotuje razlikovanju med zakonitimi in nezakonitimi transakcijami. 35  –Glej sodbe Fischer (C‑283/95, EU:C:1998:276, točka 28), CPP (C‑349/96, EU:C:1999:93, točka 33) in GfBk (C‑275/11, EU:C:2013:141, točka 32).

Tudi ugovor Republike Litve v zvezi z določbami o popravku odbitka vstopnega davka v obravnavanem primeru ne nasprotuje pravici do odbitka vstopnega DDV.

V skladu s členom 187 Direktive o DDV se prvotni odbitek pri pridobitvi ali izdelavi investicijskega blaga popravi, če se v obdobju petih let ugotovijo spremembe, ki vplivajo na pravico do odbitka.

Republika Litva iz tega sklepa, da se mora investicijsko blago v obdobju petih let od njegove pridobitve ali izdelave uporabljati za namene ekonomske dejavnosti. V nasprotnem primeru je pravica do odbitka izključena.

Obdobje popravka v skladu s sodno prakso – prvič – ne vpliva na ugotovitev, ali je davčni zavezanec v trenutku pridobitve ali izdelave blaga deloval za namene svoje ekonomske dejavnosti. 36  –Glej sodbo Lennartz (C‑97/90, EU:C:1991:315, točka 20). Drugič, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče ugotoviti, da se je investicijsko blago v obdobju popravka uporabljalo za namene, ki izključujejo pravico do odbitka. Četudi se za obiskovalce rekreacijske poti storitve sprva ne opravljajo za plačilo, to ne vpliva na uporabo investicijskega blaga za namene ekonomske dejavnosti Sveda, če je na podlagi objektivnih okoliščin mogoče ugotoviti, da to načrtuje za prihodnost.

Končno je treba še preveriti, ali okoliščina, da nacionalna plačilna agencija Svedi povrne do 90 % stroškov za pridobitev oziroma izdelavo upoštevnega investicijskega blaga, vpliva na višino odbitka.

Po mnenju Združenega kraljestva je ta okoliščina bistvena za presojo vprašanja, v kolikšnem delu so stroški vstopnih transakcij vključeni v ceno izstopnih transakcij.

Strinjam se s stališčem Republike Litve in Komisije, da delno povračilo stroškov s strani nacionalne plačilne agencije ne vpliva na višino odbitka vstopnega davka. V skladu s členom 168 Direktive o DDV je namreč pomembno samo, ali se vstopne transakcije uporabljajo za namene obdavčenih izstopnih transakcij. Nasprotno pa ni pomembno, kako se financirajo vstopne transakcije.

Glede na navedeno je Sodišče že odločilo, da predpis države članice, ki pravico do odbitka DDV omejuje v primeru, ko je nakup zadevnega blaga financiran s subvencijami, ni združljiv s pravom Unije o DDV. 37  –Glej sodbo Komisija/Francija (C‑243/03, EU:C:2005:589, točka 33).

Zato ima davčni zavezanec v primeru, kakršen je v sporu o glavni stvari, pravico do neomejenega odbitka vstopnega DDV v zvezi z vstopnimi transakcijami v zvezi s pridobitvijo oziroma izdelavo upoštevnega investicijskega blaga.