–

za Prokurator Rejonowy we Włocławku T. Rutkowska‑Szmydyńska,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za češko vlado M. Smolek, T. Suchá in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo J. Hottiaux in M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago:

–

člena 6, od (1) do (3), in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU;

–

členov 4 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina);

–

člena 1(2), člena 2(1)(b), člena 4(5) ter členov 8 in 9 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (UL 2016, L 297, str. 1);

–

člena 3(2), od (a) do (c), in (3)(a) in (b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1);

–

točk 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije (2013/C 378/02) z dne 27. novembra 2013 o procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku (UL 2013, C 378, str. 8; v nadaljevanju: Priporočilo Komisije), ter

–

načel primarnosti, učinkovitosti in neposrednega učinka prava Unije.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, ki je bil uveden zoper K. P. zaradi, prvič, posedovanja prepovedanih drog in psihotropnih snovi, in drugič, vožnje pod vplivom prepovedanih drog.

Pravni okvir

Mednarodno pravo

3

V točkah 23 in 32 Načel in smernic Združenih narodov o dostopu do brezplačne pravne pomoči v kazenskopravnih sistemih, sprejetih 20. decembra 2012 z resolucijo Generalne skupščine 67/187, je navedeno:

Pravo Unije

Direktiva 2013/48

4

V uvodnih izjavah 50 in 51 Direktive 2013/48 je navedeno:

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

6

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku“, določa:

7

Člen 12 iste direktive, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:

8

Člen 13 Direktive 2013/48 določa:

Direktiva 2016/1919

9

V uvodnih izjavah 1, 3, 4, 6, od 17 do 19, 23 in 24 Direktive 2016/1919 je navedeno:

10

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

11

Člen 2 Direktive 2016/1919, naslovljen ‚Področje uporabe‘, v odstavkih 1 in 2 določa:

12

Člen 4 Direktive 2016/1919, naslovljen „Brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku“, določa:

13

Člen 8 te direktive, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:

14

Člen 9 navedene direktive, naslovljen „Ranljive osebe“, določa:

15

Člen 11 iste direktive, naslovljen „Prepoved poslabšanja položaja“, določa:

Priporočilo Komisije

16

V uvodnih izjavah 1, 6, 7, 11 in 13 Priporočila Komisije je navedeno:

17

Točka 4 tega priporočila je v njegovem oddelku 2, naslovljenem „Identifikacija ranljivih oseb“. V tej točki je določeno:

18

Oddelek 3 navedenega priporočila, naslovljen „Pravice ranljivih oseb“, vsebuje deset delov, od katerih so štirje naslovljeni „Prepoved diskriminacije“, „Domneva o ranljivosti“, „Pravica do dostopa do odvetnika“ in „Snemanje zaslišanja“. V točki 6 istega priporočila, ki je v prvem od teh štirih delov, je določeno:

19

V točki 7 Priporočila Komisije, ki je v delu z naslovom „Domneva o ranljivosti“, je določeno:

20

V točki 11 tega priporočila, ki je v delu z naslovom „Pravica do dostopa do odvetnika“, je določeno:

21

V točki 13 navedenega priporočila, ki je v delu z naslovom „Snemanje zaslišanja“, je določeno:

Poljsko pravo

22

Člen 6 ustawa – Kodeks postępowania karnego (zakon – zakonik o kazenskem postopku) z dne 6. junija 1997 (Dz. U. 2022, pozicija 1375) v različici, ki se uporablja za kazenski postopek v glavni stvari (v nadaljevanju: ZKP), ima obdolžena oseba pravico do obrambe, vključno s pravico do pomoči odvetnika. O tej pravici se jo obvesti.

23

Člen 79 ZKP v odstavku 1 določa, da mora imeti obdolžena oseba v kazenskem postopku odvetnika, če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali je bila sposobna prepoznati pomen dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve dejanja ali pa je bila ta sposobnost bistveno zmanjšana (točka 3), in če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali ji stanje njenega duševnega zdravja omogoča samostojno in razsodno sodelovanje v postopku ali obrambo (točka 4). Člen 79(3) ZKP poleg tega določa, da je v primerih, navedenih zlasti v odstavku 1 tega člena 79, navzočnost odvetnika obvezna na obravnavi in na narokih, na katerih obdolžena oseba mora biti navzoča.

24

V skladu s členom 168a ZKP dokaz ne more biti opredeljen kot nedopusten zgolj zato, ker je bil pridobljen v nasprotju s postopkovnimi pravili ali na nezakonit način, naveden v členu 1(1) kazenskega zakonika, razen če je javni uslužbenec ta dokaz pridobil v okviru izpolnjevanja svojih poklicnih obveznosti, kadar gre za umor, naklepno povzročitev telesne poškodbe ali odvzem prostosti.

25

Člen 300 ZKP se nanaša na pravico osumljene osebe do obveščenosti. V zvezi s tem mora biti osumljena oseba pred prvim zaslišanjem obveščena o pravicah do izjave, molka ali zavrnitve odgovora na vprašanja, do obveščenosti o vsebini obtožbe in njenih spremembah, do vlaganja zahtev za izvedbo dejanj v okviru predkazenskega postopka ali preiskave, do pomoči odvetnika, vključno s prošnjo za imenovanje odvetnika po uradni dolžnosti v nekaterih primerih, o katerih mora biti obveščena, do seznanitve z elementi končnega spisa kazenske preiskave in o pravicah iz člena 301 ZKP ter o obveznostih in posledicah iz člena 74 ZKP. Osumljena oseba mora te informacije pridobiti v pisni obliki in potrditi, da jih je prejela, s podpisom potrdila o prejemu dokumenta z informacijami.

26

V skladu s členom 301 ZKP je osumljena oseba na svojo zahtevo zaslišana v navzočnosti postavljenega odvetnika. Neprisotnost zadnjenavedenega ne preprečuje izvedbe zaslišanja.

27

V skladu s členom 344a ZKP sodišče, ki odloča o zadevi, zadevo vrne državnemu tožilcu, da dopolni preiskavo, če so v spisu ugotovljene bistvene postopkovne pomanjkljivosti, zlasti potreba po iskanju dokazov, in če ima to sodišče velike težave pri izvajanju potrebnih dejanj. Ko navedeno sodišče zadevo vrne državnemu tožilcu, navede smer, v kateri mora potekati nadaljnja preiskava, in po potrebi ustrezne ukrepe, ki jih je treba sprejeti. Zoper ta sklep se lahko stranke pritožijo.

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

28

Sąd Rejonowy we Włocławku (okrajno sodišče v Włocławku, Poljska), ki je predložitveno sodišče v tej zadevi, vodi kazenski postopek zoper K. P.

29

V skladu z navedbami predložitvenega sodišča je bil kazenski pregon uveden v naslednjih okoliščinah. 22. julija 2022 so policisti, potem ko so bili obveščeni o trčenju dveh vozil, ustavili K. P. Ta je bil zunaj vozila, videti je bil živčen in je zmedeno govoril.

30

Policisti so ga pozvali, naj jim izroči vse predmete, ki jih je imel pri sebi in ki bi bili lahko prepovedani. K. P. je iz vreče izvlekel plastične vrečke, ki so vsebovale bel prah in posušeno zeleno snov. Ti substanci sta bili zaseženi in nato opredeljeni kot substanci, ki bi lahko bili amfetamin oziroma marihuana.

31

K. P. je bil po ustavitvi prijet in odpeljan v bolnišnico, kjer so mu odvzeli kri, da bi se preverilo, ali je vzel prepovedane droge. Obdolžen je bil zaradi posesti prepovedane droge in psihotropne snovi.

32

K. P. je bil obveščen o pravici do pomoči odvetnika po lastni izbiri in o pravici, da se mu dodeli odvetnik, če mu njegov finančni položaj ne omogoča, da si ga sam izbere. Poleg tega je bil obveščen o svoji pravici, da se izjavi, da molči ali da ne odgovarja na vprašanja. Zapisnik o zaslišanju vsebuje zaznamek policista, da je „[K. P.] po svojih izjavah mentalno zdrav ter ni in nikoli ni bil vključen v psihiatrično, medikamentno ali nevrološko zdravljenje“.

33

K. P. naj se ne bi odpovedal pravici do pomoči odvetnika, vendar naj tudi ne bi zahteval, naj se kakega pokliče. Ne bi naj bilo nobenega dokaza za to, da je policist pregledal K. P., da bi ugotovil, ali je bil ta med zaslišanjem pod vplivom produktov ali substanc, ki bi vplivali na njegovo zmožnost razumeti in se spomniti dogodkov, oziroma ali je bil pod vplivom prepovednih drog.

34

Substanci, ki ju je posedoval K. P. in ki sta bili zaseženi, ter vzorci njegove krvi, odvzeti v bolnišnici, so bili znanstveno analizirani. Ob upoštevanju koncentracije amfetamina v teh vzorcih je bilo ugotovljeno, da je bil K. P. ob odvzemu krvi „pod vplivom droge, ki ima podoben učinek kot alkohol“. Tako je bil 7. avgusta 2022 obdolžen vožnje avtomobila pod vplivom droge, ki ima podoben učinek kot alkohol.

35

Akt z obtožbami mu je bil 14. oktobra 2022 vročen na psihiatričnem oddelku bolnišnice, kjer je bival. Tam je bil zaslišan brez navzočnosti odvetnika, državni tožilec pa poleg tega ni zahteval, naj se mu postavi odvetnik po uradni dolžnosti. Njegovo zaslišanje tudi ni bilo avdiovizualno posneto.

36

Pred tem zaslišanjem je 22. avgusta 2022 psihiater, ki je pred tem zdravil K. P., na svojem zaslišanju izjavil, da duševno stanje zadevne osebe, to je resnost simptomov njene duševne bolezni, tej ne omogoča sodelovanja pri nobenem dejanju v postopku in da bo to stanje verjetno trajalo vsaj nekaj tednov. Poleg tega naj bi iz zdravstvene dokumentacije K. P., ki je bila državnemu tožilcu na njegovo zahtevo posredovana 23. septembra 2022, izhajalo, da je zadevna oseba med 30. junijem 2021 in 22. julijem 2022 večkrat bivala v psihiatrični bolnišnici zaradi zdravljenja shizofrenije in shizoafektivne motnje. Izkazalo naj bi se tudi, da so ji sprva diagnosticirali duševno motnjo in motnjo zaradi izmeničnega uživanja prepovedanih drog in psihoaktivnih snovi ter psihotično duševno motnjo.

37

Pri predložitvenem sodišču je bil 15. decembra 2022 vložen obtožni akt.

38

Navedeno sodišče je 28. februarja 2023 na podlagi člena 344a(1) ZKP odločilo, da zadevo vrne državnemu tožilstvu, da dopolni preiskavo z zaslišanjem K. P. v navzočnosti odvetnika ter pridobi mnenje izvedencev psihiatrov o duševnem zdravju K. P. v času storitve kaznivega dejanja in v času kazenskega postopka zoper njega.

39

Vendar je Sąd Okręgowy we Włocławku (regionalno sodišče v Włocławku, Poljska) ta sklep na podlagi pritožbe državnega tožilstva razveljavilo. Zadeva je bila vrnjena predložitvenemu sodišču v nadaljnji postopek.

40

Navedeno sodišče v okviru tega postopka navaja, da je med drugim ugotovilo, da med postopkom preiskave ni bila opravljena nobena individualna ocena, da bi se preverilo, ali je bil K. P. v ranljivem položaju, zaradi katerega bi bilo treba postaviti odvetnika po uradni dolžnosti. Prav tako naj ne bi bilo ugotovljeno, ali mu njegovo duševno zdravje omogoča, da se udeleži postopka ali da neodvisno in razumno zagotovi svojo obrambo.

41

Predložitveno sodišče iz teh ugotovitev sklepa, da je bil K. P. tako prikrajšan, prvič, za minimalno varstvo, do katerega bi bil na podlagi Direktive 2016/1919 upravičen kot osumljena in potencialno ranljiva oseba, in drugič, za pravice, ki bi jih lahko na podlagi direktiv 2012/13 in 2013/48 uveljavljali vsi osumljenci. Šlo naj bi predvsem za zagotavljanje pravice do pomoči odvetnika za domnevno ranljive osebe in za pravico teh oseb do brezplačne pravne pomoči takoj, ko so osumljene storitve kaznivega dejanja.

42

Po mnenju predložitvenega sodišča ta položaj izhaja iz neobstoja pravilnega in popolnega prenosa teh direktiv v poljski pravni red ter iz neizvajanja Priporočila Komisije v njem. Zato naj bi bilo treba na prvem mestu ugotoviti, ali upoštevne določbe zgoraj navedenih direktiv izpolnjujejo merila neposrednega učinka.

43

Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da veljavna pravila kazenskega postopka ne ponujajo dovolj natančnih rešitev, ki bi vsaki osebi, ki spada na področje uporabe direktiv 2013/48 in 2016/1919, zagotavljale celoto pravic, določenih s tema direktivama, kot so pravica do takojšnjega dostopa do odvetnika, pravica do pomoči odvetnika v najzgodnejši fazi predkazenskega postopka ali pravica do takojšnje opredelitve njenih potreb, preden je zaslišana kot osumljena oseba. Ker naj teh pravil ne bi bilo mogoče razlagati tako, da bi bila v skladu s pravom Unije, želi predložitveno sodišče na drugem mestu izvedeti, ali morajo ne le nacionalna sodišča, ampak širše vsi nacionalni organi, pristojni za nadzor nad uporabo prava, opustiti uporabo navedenih pravil.

44

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe na tretjem mestu navaja, da skuša „opredeliti učinkovito pravno sredstvo“, s katerim bi se lahko odpravili učinki kršitve pravic, ki bi jih osumljena oseba morala imeti v prejšnjih fazah postopka na podlagi Direktive 2016/1919. Za to se sklicuje na člen 8 te direktive in na člen 12 Direktive 2013/48 ter na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

45

Na četrtem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje o položaju osumljene ali obdolžene osebe, ki je opredeljena kot ranljiva oseba, ki ji je treba v skladu z Direktivo 2016/1919 nemudoma zagotoviti brezplačno pravno pomoč. Navedeno sodišče se sprašuje, ali morajo nacionalni organi, kot je državni tožilec, ki sodelujejo v predkazenskem postopku in ga vodijo, zagotoviti učinkovito pravno varstvo na podlagi te direktive, kadar je za zadevno kaznivo dejanje zagrožena kazen odvzema prostosti. Učinkovita uporaba prava Unije naj bi poleg tega zahtevala neodvisnost in nepristranskost sodišč, pa tudi organov, pristojnih za kazenski pregon, v zadevah, ki so povezane s pravom Unije.

46

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy we Włocławku (okrajno sodišče v Włocławku) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Postopek pred Sodiščem

47

Predložitveno sodišče je Sodišču tudi predlagalo, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku iz člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 8. novembra 2023, Barało (C‑530/23, EU:C:2023:927), po opredelitvi sodnice poročevalke in generalne pravobranilke odločil, da se ta predlog zavrne.

Vprašanja za predhodno odločanje

48

Vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, se v bistvu nanašajo na razlago več določb direktiv 2013/48 in 2016/1919. Predložitveno sodišče želi s temi vprašanji predvsem določiti obseg pravice do dostopa do odvetnika in pravice do brezplačne pravne pomoči ranljive osebe.

49

Vendar predlog za sprejetje predhodne odločbe poleg glavnega predmeta vsebuje vprašanja v zvezi z več pojmi prava Unije in različnimi postopkovnimi vidiki, kot sta določitev neposrednega učinka nekaterih določb direktiv 2013/48 in 2016/1919 ali morebitna obveznost uvedbe pravnih sredstev, ki bi jo nalagali ti direktivi, ki jih je mogoče razbrati iz različnih vprašanj za predhodno odločanje.

50

Glede na to, kako so vsa ta vprašanja povezana med seboj, je treba na prvem mestu skupaj preučiti prvih deset vprašanj ter trinajsto in štirinajsto vprašanje v delu, v katerem se nanašajo na obseg pravice do dostopa do odvetnika in pravice do brezplačne pravne pomoči ranljive osebe ter na posledice morebitne neskladnosti nacionalne zakonodaje z obveznostmi, ki izhajajo iz direktiv 2013/48 in 2016/1919, na drugem mestu je treba preučiti drugo, deseto in enajsto vprašanje v delu, v katerem se nanašajo na zahtevo po učinkovitem pravnem sredstvu v primeru kršitve pravic, določenih na podlagi teh direktiv, in na dopustnost dokazov, na tretjem mestu je treba preučiti dvanajsto vprašanje, na zadnjem, četrtem mestu pa petnajsto vprašanje.

Prvih deset vprašanj ter trinajsto in štirinajsto vprašanje v delu, v katerem se nanašajo na obseg pravice do dostopa do odvetnika in pravice do brezplačne pravne pomoči ranljive osebe ter na posledice morebitne neskladnosti nacionalne zakonodaje z obveznostmi, ki izhajajo iz direktiv 2013/48 in 2016/1919

51

Predložitveno sodišče s prvimi desetimi vprašanji, trinajstim in štirinajstim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2), člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 Direktive 2016/1919 v povezavi s členom 3(2), od (a) do (c), ter členom 3(3)(a) in (b) Direktive 2013/48 razlagati tako, da so države članice, prvič, dolžne zagotoviti, da se ranljivost obdolžene ali osumljene osebe identificira in prizna, preden je ta oseba zaslišana v kazenskem postopku ali preden so bila v zvezi z njo izvedena konkretna preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov, in drugič, dolžne tem osebam zagotoviti dostop do odvetnika v okviru brezplačne pravne pomoči za ta postopek.

52

Predložitveno sodišče s temi vprašanji odpira več problematik, ki jih je treba preučiti zaporedoma. Najprej je treba določiti področji uporabe direktiv 2013/48 in 2016/1919 ter razmerje med njima. Nato je treba presoditi obseg pravice do dostopa do odvetnika in pravice do brezplačne pravne pomoči ranljive osebe. Nazadnje je treba za celovit odgovor temu sodišču obravnavati posledice morebitne neskladnosti nacionalne zakonodaje z obveznostmi, ki izhajajo iz direktiv 2013/48 in 2016/1919.

Področji uporabe direktiv 2013/48 in 2016/1919 ter razmerje med njima

53

Iz člena 1(2) Direktive 2016/1919 je izrecno razvidno, da ta direktiva dopolnjuje Direktivo 2013/48, saj je pravica do brezplačne pravne pomoči povezana z uresničevanjem pravice do dostopa do odvetnika. Člen 2(1), od (a) do (c), Direktive 2016/1919 poleg tega določa, da se ta direktiva uporablja za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku, ki imajo pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48 in ki jim je bodisi odvzeta prostost, bodisi morajo imeti pomoč odvetnika v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom, bodisi morajo biti te osebe navzoče, ali jim je dovoljeno, da so navzoče, pri nekaterih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov.

54

Člen 3(2), od (a) do (d), Direktive 2013/48 pa določa, da imajo osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku vsekakor dostop do odvetnika v štirih primerih. To pravico jim je tako treba zagotoviti, prvič, preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ, drugič, ko se izvedejo nekatera preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov, tretjič, brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti ali, četrtič, v ustreznem roku pred njihovo zglasitvijo na pristojnem sodišču.

55

Iz teh različnih določb torej izhaja, da nastop dogodkov, naštetih v členu 3(2), od (a) do (d), Direktive 2013/48, ni pogoj le za uveljavljanje pravice do dostopa do odvetnika, temveč hkrati tudi za uporabo Direktive 2016/1919 in pravice do brezplačne pravne pomoči, ki je z njo uvedena.

56

Ta sočasnost pri varstvu, zagotovljenem s tema direktivama, izhaja tudi iz člena 4(5) Direktive 2016/1919, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo, da se brezplačna pravna pomoč dodeli brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje pred zaslišanjem, ki ga opravi policija, drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, oziroma pred izvedbo preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov iz člena 2(1)(c) te direktive.

57

Pomen zgodnje dodelitve brezplačne pravne pomoči je potrjen v uvodni izjavi 24 navedene direktive. Iz te uvodne izjave izhaja, da bi bilo treba v postopek dodelitve te pomoči v nujnih primerih omogočiti začasno vključitev policije in tožilstva, če bi bilo to potrebno, da se navedena pomoč dodeli pravočasno.

58

S členom 4(5) Direktive 2016/1919 se tako uresničuje cilj te direktive, katere namen je, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 1, zagotoviti učinkovitost pravice do dostopa do odvetnika, določene z Direktivo 2013/48, tako da se osumljenim in obdolženim osebam v kazenskem postopku omogoči pomoč odvetnika, ki jo financirajo države članice.

59

Pravica do dostopa do odvetnika je namreč temeljno načelo, ki mora osumljenim in obdolženim osebam omogočati dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe. Zato morajo imeti te osumljene in obdolžene osebe dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in vsekakor od nastopa prvega od štirih posebnih dogodkov, naštetih v členu 3(2), od (a) do d), Direktive 2013/48, med katerimi je policijsko zaslišanje (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2024, Stachev, C‑15/24 PPU, EU:C:2024:399, točki 47 in 48). Iz tega sledi, da mora biti za to, da bi bila ta pomoč učinkovita, brezplačna pravna pomoč zagotovljena v zgodnji fazi postopka (glej po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točka 50).

Obseg pravice do dostopa do odvetnika in pravice do brezplačne pravne pomoči ranljive osebe

60

Kar zadeva položaj ranljivih oseb, člen 13 Direktive 2013/48 in člen 9 Direktive 2016/1919 državam članicam s podobno dikcijo nalagata, naj zagotovijo, da se pri izvajanju teh direktiv upoštevajo posebne potrebe ranljivih osumljenih ali obdolženih oseb.

61

Prvič, Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da osebe z duševnimi motnjami spadajo v kategorijo ranljivih oseb iz tega člena 13 (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točka 48). Ker Direktiva 2016/1919, kot je navedeno v točki 53 te sodbe, dopolnjuje Direktivo 2013/48 in ker se s tema direktivama uresničuje skupni cilj zagotavljanja varstva pravic osumljenih ali obdolženih oseb v kazenskih postopkih, njuni področji uporabe ratione personae ne moreta biti različni. Iz tega sledi, da osebe z duševnimi motnjami prav tako spadajo v kategorijo ranljivih oseb v smislu člena 9 Direktive 2016/1919.

62

Drugič, v zvezi z domnevno obveznostjo držav članic, da v okviru kazenskih postopkov uvedejo domnevo ranljivosti, na katero se predložitveno sodišče sklicuje v tretjem vprašanju, je treba ugotoviti, da zakonodajalec Unije ni pojasnil obsega obveznosti, ki je državam članicam naložena na podlagi člena 13 Direktive 2013/48 ali člena 9 Direktive 2016/1919. Zato iz teh dveh določb ni mogoče sklepati, da morajo države članice v nekaterih okoliščinah določiti domnevo ranljivosti osumljene ali obdolžene osebe.

63

Res je, da Priporočilo Komisije, na katero se predložitveno sodišče sklicuje v utemeljitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, države članice spodbuja k določitvi take domneve, zlasti za osebe z duševnimi motnjami, ki jih ovirajo pri razumevanju postopka in učinkovitem sodelovanju v njem.

64

Vendar je to priporočilo nezavezujoč akt, ki ne more ustvarjati obveznosti za države članice. To velja še toliko bolj v okviru minimalne harmonizacije, kjer zakonodajalec Unije ni konkretiziral načrta za sprejetje zavezujočega besedila o posebnih jamstvih za ranljive osumljene ali obdolžene osebe, na katerega je opozorjeno v uvodni izjavi 9 Direktive 2013/48 in uvodni izjavi 4 Direktive 2016/1919.

65

V uvodni izjavi 23 Direktive 2016/1919 je navedeno, da morajo države članice upoštevati Načela in smernice Združenih narodov o dostopu do brezplačne pravne pomoči v kazenskopravnih sistemih.

66

V skladu s točko 23 teh načel in smernic pa morajo policija, državni tožilci in sodniki zagotoviti, da so osebe, zoper katere teče postopek pred njimi ter ki nimajo sredstev za plačilo odvetnika in/ali so ranljive, deležne pravne pomoči. V točki 32 navedenih načel in smernic je še pojasnjeno, da je treba sprejeti posebne ukrepe, da bi bila pravna pomoč dejansko dostopna skupinam s posebnimi potrebami, zlasti duševnim bolnikom in uporabnikom drog.

67

Poleg tega je v uvodni izjavi 51 Direktive 2013/48 navedeno, da bi morali tako državno tožilstvo kot organi kazenskega pregona in pravosodni organi osebam, ki so v potencialno šibkem položaju, olajšati učinkovito uveljavljanje pravic iz te direktive. Za to bi morali, kot je razvidno iz te uvodne izjave 51, med drugim upoštevati morebitno ranljivost, ki vpliva na njihovo zmožnost uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika, in sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev uveljavljanja teh pravic.

68

Iz tega sledi, da se morajo preiskovalni organi ali kateri koli drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, kot so državni tožilci, prepričati, da se ranljivost osumljene ali obdolžene osebe identificira in prizna, preden se opravi zaslišanje te osumljene ali obdolžene osebe v okviru kazenskega postopka ali preden so bila v zvezi z njo izvedena konkretna preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov, zato da se tej osebi, kot je navedeno v točki 59 te sodbe, omogoči, da konkretno in učinkovito uveljavlja svojo pravico do obrambe.

69

Poleg tega je iz uvodne izjave 18 Direktive 2016/1919 razvidno, da zlasti glede na posebne potrebe ranljivih oseb prošnja osumljene ali obdolžene osebe za brezplačno pravno pomoč ne bi smela biti vsebinski pogoj za dodelitev te pomoči.

70

Tako je očitno, da zakonodajalec Unije, ne da bi uvedel domnevo ranljivosti osumljenih ali obdolženih oseb, dodelitve brezplačne pravne pomoči ni nameraval pogojevati s prošnjo osebe v ranljivem položaju.

71

Tretjič, odločitev države članice, da v skladu s členom 4(2) Direktive 2016/1919 pri ugotavljanju, ali je treba dodeliti brezplačno pravno pomoč, uporabi merilo sredstev, ne more povzročiti zamude pri dodelitvi te pomoči ranljivim osebam. Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 19 te direktive, bi morali pristojni organi, ki navedene pomoči zadevni osebi ne bi mogli dodeliti, preden je ne bi zaslišala policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ ali pred izvedbo konkretnih preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov, zagotoviti nujno ali začasno brezplačno pravno pomoč pred takim zaslišanjem ali pred izvedbo takih konkretnih dejanj.

72

Iz tega sledi, da je treba ranljivi osebi, kot je oseba z duševnimi motnjami, omogočiti dostop do odvetnika, ki temelji na pravici do brezplačne pravne pomoči, brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje pred zaslišanjem, ki ga opravi policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, ali pred izvedbo preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov, pri katerih ta oseba mora ali sme sodelovati.

Posledice morebitne neskladnosti nacionalne zakonodaje z obveznostmi, ki izhajajo iz direktiv 2013/48 in 2016/1919

73

V obravnavani zadevi je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da upoštevne določbe nacionalnega prava, zlasti člen 79(1), točki 3 in 4, ZKP, določajo obvezno pomoč odvetnika, če obstaja utemeljen dvom glede tega, ali je bila obdolžena oseba sposobna prepoznati pomen dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve dejanja ali pa je bila ta sposobnost bistveno zmanjšana, ali glede tega, ali ji stanje njenega duševnega zdravja omogoča samostojno in razsodno sodelovanje v postopku ali obrambo. V skladu s členom 301 ZKP je treba tudi osumljeno osebo na njeno zahtevo zaslišati v navzočnosti postavljenega odvetnika, ne da bi neprisotnost zadnjenavedenega preprečevala izvedbo zaslišanja.

74

Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o združljivosti takih določb s členom 3(2) in (3) Direktive 2013/48 ter členom 1(2), členom 2(1)(b), členom 4(5) in členom 9 Direktive 2016/1919. Navedeno sodišče se poleg tega sprašuje, ali morajo preiskovalni organi, sodišča ali kateri koli drugi državni organi zavrniti uporabo nacionalnih določb, ki ne bi bile združljive s pravom Unije, in jih nadomestiti z določbami direktiv 2013/48 in 2016/1919, ki bi imele neposredni učinek.

75

V zvezi s tem Sodišče v okviru razdelitve nalog med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, na kateri temelji člen 267 PDEU, ni pristojno za razlago določb nacionalnega prava ali za odločanje o združljivosti nacionalnega ukrepa s pravom Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 3. februarja 1977, Benedetti, 52/76, EU:C:1977:16, točka 25; z dne 21. januarja 1993, Deutsche Shell, C‑188/91, EU:C:1993:24, točka 27, in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 53).

76

Predložitveno sodišče je torej tisto, ki mora preveriti, ali so zgoraj navedene določbe nacionalnega prava združljive s pravom Unije. Ob tem mora Sodišče temu sodišču glede na elemente iz predložitvene odločbe dati nekaj koristnih napotkov (sodbi z dne 9. aprila 2024, Profi Credit Polska (Obnova postopka, ki se je končal s pravnomočno odločbo), C‑582/21, EU:C:2024:282, točka 64, in z dne 15. oktobra 2024, KUBERA, C‑144/23, EU:C:2024:881, točka 53).

77

V tem okviru je treba na prvem mestu opozoriti, da za zagotovitev učinkovitosti celote določb tega prava načelo primarnosti med drugim nacionalnim sodiščem nalaga, da nacionalno pravo, kolikor je mogoče, razlagajo ob upoštevanju besedila in namena zadevnega akta prava Unije, da bi se dosegla rešitev, ki je v skladu s ciljem, ki se skuša uresničiti s tem aktom (glej v tem smislu sodbe z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 119; z dne 29. junija 2017, Popławski, C‑579/15, EU:C:2017:503, točka 31, in z dne 5. septembra 2024, M. S. in drugi (Procesne pravice mladoletnika), C‑603/22, EU:C:2024:685, točka 116).

78

Obveznost skladne razlage nacionalnega prava pa ima določene omejitve in zlasti ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (glej v tem smislu sodbi z dne 29. junija 2017, Popławski, C‑579/15, EU:C:2017:503, točka 33, in z dne 5. septembra 2024, M. S. in drugi (Procesne pravice mladoletnika), C‑603/22, EU:C:2024:685, točka 117).

79

Če ni mogoče podati razlage nacionalnega prava, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, takrat načelo primarnosti nacionalnemu sodišču nalaga, da zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, o katerem odloča. Navedeno sodišče mora tako po potrebi na podlagi lastne pristojnosti opustiti uporabo vsake nacionalne, tudi poznejše, ureditve ali prakse, ki je v nasprotju z določbo prava Unije z neposrednim učinkom, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2024, M. S. in drugi (Procesne pravice mladoletnika), C‑603/22, EU:C:2024:685, točka 118).

80

Pristojni nacionalni organi morajo namreč zagotoviti spoštovanje pravic, ki jih imajo neposredno vpletene fizične ali pravne osebe na podlagi določbe prava Unije, ki je z vidika njene vsebine brezpogojna in dovolj natančna (glej po analogiji sodbi z dne 3. oktobra 2019, Wasserleitungsverband Nördliches Burgenland in drugi, C‑197/18, EU:C:2019:824, točka 32, in z dne 19. maja 2022, Spetsializirana prokuratura (Sojenje obdolžencu na begu), C‑569/20, EU:C:2022:401, točka 28).

81

S tega vidika morajo, če v roku niso bili sprejeti izvedbeni ukrepi ali v primeru nepravilnega prenosa direktive, nacionalna sodišča in vsi državni organi zagotoviti to spoštovanje. Tako kot nacionalno sodišče morajo namreč ti organi, med katerimi so organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organi, kot sta policija in državno tožilstvo, po eni strani zavrniti uporabo vsake določbe nacionalnega prava, ki ni v skladu z brezpogojnimi in dovolj natančnimi določbami direktive, ter po drugi strani uporabiti te določbe, če so z njimi opredeljene pravice, ki jih lahko posamezniki uveljavljajo proti državi (glej v tem smislu sodbe z dne 19. januarja 1982, Becker, 8/81, EU:C:1982:7, točka 25; z dne 22. junija 1989, Costanzo, 103/88, EU:C:1989:256, točki 30 in 31; z dne 19. novembra 1991, Francovich in drugi, C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428, točka 11, in z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa), C‑348/22, EU:C:2023:301, točka 77).

82

Na drugem mestu, v zvezi z neposrednim učinkom določb prava Unije, navedenih v točki 74 te sodbe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je določba prava Unije na eni strani brezpogojna, če določa obveznost, ki ne vsebuje nobenega pogoja in njena izvršitev ali učinki niso odvisni od nobenega akta institucij Unije ali držav članic, razen akta, s katerim je bila prenesena v nacionalno pravo, ter na drugi strani dovolj natančna, da se lahko nanjo sklicuje pravni subjekt in jo uporabi sodišče, če določa obveznost z nedvoumnimi izrazi (glej v tem smislu sodbe z dne 3. aprila 1968, Molkerei‑Zentrale Westfalen/Lippe, 28/67, EU:C:1968:17, str. 226; z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 18, in z dne 1. avgusta 2022, TL (Odsotnost tolmača in prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 50).

83

Sodišče je poleg tega razsodilo, da direktiva državam članicam sicer dopušča določeno polje proste presoje pri sprejemanju pravil za njeno izvajanje, vendar je mogoče za določbo direktive šteti, da je brezpogojna in natančna, če državam članicam z nedvoumnimi izrazi nalaga natančno obveznost rezultata, ki ji ni dodan noben pogoj glede uporabe pravila, ki ga določa (glej v tem smislu sodbi z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 19, in z dne 1. avgusta 2022, TL (Odsotnost tolmača in prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 51). V zvezi s tem je bistveno to, da polje proste presoje, ki ga državam članicam daje zadevna direktiva, ne preprečuje določitve vsebine minimalnega varstva ali minimalnega jamstva, ki mora biti zagotovljeno osebam, na katere se nanaša ta direktiva (glej v tem smislu sodbi z dne 14. julija 1994, Faccini Dori, C‑91/92, EU:C:1994:292, točka 17, in z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa), C‑348/22, EU:C:2023:301, točka 65).

84

Prvič, v zvezi s členom 3(2) in (3) Direktive 2013/48 je na eni strani iz člena 3(2) te direktive razvidno, da imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in vsekakor najpozneje od prvega od štirih dogodkov, ki so zaporedoma navedeni v točkah od (a) do (d) te določbe. Ta določba ima torej neposredni učinek, ker državam članicam z nedvoumnimi izrazi nalaga, naj zagotovijo dostop do odvetnika od nastopa posebnih dogodkov, ne da bi imele te države članice kakršno koli polje proste presoje ali da bi lahko za to obveznost določile kakršen koli pogoj in ne da bi bilo potrebno posredovanje akta Unije ali držav članic.

85

Člen 3(3) navedene direktive ima s tem, da določa konstitutivne elemente te pravice do dostopa do odvetnika, prav tako neposredni učinek, ker brezpogojno in dovolj natančno določa vsebino minimalnega varstva osumljenih ali obdolženih oseb.

86

Drugič, tudi člen 4(5) Direktive 2016/1919 določa jasno opredeljeno obveznost, katere izpolnitev je opredeljena brezpogojno.

87

V skladu z besedilom te določbe je namreč treba osumljenim in obdolženim osebam brezplačno pravno pomoč zagotoviti brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje pred zaslišanjem, ki ga opravi policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, ali pred izvedbo preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov iz člena 2(1)(c) te direktive.

88

Iz tega sledi, da čeprav se lahko države članice v skladu s členom 4(2) navedene direktive odločijo za uporabo merila sredstev ali merila utemeljenosti ali celo obojega, da bi ugotovile, ali je treba dodeliti brezplačno pravno pomoč, to polje proste presoje ne more vplivati na trenutek, ko je treba to pomoč dodeliti, saj je ta zamejen z navedbo natančne časovne omejitve v členu 4(5) iste direktive.

89

Tretjič, v zvezi s členom 9 Direktive 2016/1919 je treba navesti, da ta določba s tem, da državam članicam nalaga, naj zagotovijo, da se upoštevajo posebne potrebe ranljivih oseb, ki so osumljene ali obdolžene, državam članicam nalaga natančno obveznost rezultata, ki ji ni dodan noben pogoj glede uporabe pravila, ki ga določa.

90

Polje proste presoje, priznano državam članicam pri opredelitvi načina, kako je treba upoštevati posebne potrebe osumljenih ali obdolženih oseb, ki so v posebej ranljivem položaju, je namreč omejeno z obveznostjo teh držav članic, ki je v isti določbi določena na splošno in nedvoumno, in sicer, da pri tem izvajanju zagotovijo posebno upoštevanje teh oseb.

91

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov izhaja, da mora predložitveno sodišče nacionalne določbe, navedene med drugim v točki 73 te sodbe, razlagati kar najbolj v skladu s pravom Unije, da se zagotovi polni učinek tega prava. Če ne bo moglo podati take razlage, bo moralo na podlagi lastne pristojnosti zavrniti uporabo nacionalnih določb, ki bi se izkazale za nezdružljive s členom 3(2) in (3) Direktive 2013/48 ter členom 4(5) in členom 9 Direktive 2016/1919, ter uporabiti navedene določbe teh direktiv, saj so obveznosti, ki jih določajo, naložene vsem organom držav članic, med katerimi so organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organi, kot sta policija in državno tožilstvo.

Sklepna ugotovitev glede prvih desetih vprašanj ter trinajstega in štirinajstega vprašanja

92

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvih deset vprašanj ter na trinajsto in štirinajsto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 Direktive 2016/1919 v povezavi s členom 3(2), od (a) do (c), in členom 3(3) Direktive 2013/48 razlagati tako, da so države članice, prvič, dolžne zagotoviti, da se ranljivost obdolžene ali osumljene osebe identificira in prizna, preden je ta oseba zaslišana v kazenskem postopku ali preden so bila v zvezi z njo izvedena konkretna preiskovalna dejanja ali dejanja zbiranja dokazov, in drugič, dolžne tem osebam zagotoviti dostop do odvetnika v okviru brezplačne pravne pomoči za namene tega postopka brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje pred zaslišanjem, ki ga opravi policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ, ali pred izvedbo preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov, pri katerih navedena obdolžena ali osumljena oseba mora ali sme sodelovati.

Drugo, deseto, enajsto in trinajsto vprašanje v delu, v katerem se nanašajo na zahtevo po učinkovitem pravnem sredstvu in na dopustnost dokazov

93

V uvodu je treba poudariti, da se predložitveno sodišče v enajstem vprašanju sklicuje na člen 8 Direktive 2016/1919, in ne na člen 12(1) Direktive 2013/48. Vendar se to sodišče v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe sklicuje na zadnjenavedeno določbo, oba člena pa se nanašata na pravna sredstva in sta oblikovana podobno.

94

V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče z drugim, desetim, enajstim in trinajstim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12 Direktive 2013/48 in člen 8 Direktive 2016/1919 razlagati tako, da nalagata, da sta odločbi, ki se na eni strani nanašata na preučitev morebitne ranljivosti osumljene ali obdolžene osebe ter na drugi strani na zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči ranljivi osebi in na izbiro, da je ta oseba zaslišana brez navzočnosti odvetnika, obrazloženi in da je zoper njiju mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo. Poleg tega navedeno sodišče sprašuje, ali je treba ti določbi razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka sodišču ne dovoljuje, da obremenilne dokaze, ki izhajajo iz izjav ranljive osebe med zaslišanjem, ki ga je policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ opravil s kršitvijo pravic iz direktiv 2013/48 ali 2016/1919, razglasi za nedopustne.

95

V zvezi s tem je najprej že iz člena 12(1) Direktive 2013/48 in člena 8 Direktive 2016/1919 razvidno, da morajo imeti osumljene ali obdolžene osebe v primeru kršitve pravic iz navedenih direktiv na voljo učinkovito pravno sredstvo v skladu z nacionalnim pravom.

96

Sodišče je že razsodilo, da prva od teh določb državam članicam nalaga, naj zagotovijo spoštovanje pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe, ki sta določeni v členu 47 oziroma členu 48(2) Listine, z določitvijo učinkovitega pravnega sredstva, ki vsem osumljenim ali obdolženim osebam omogoča, da zadevo predložijo sodišču, ki je zadolženo za preučitev, ali so bile pravice iz teh direktiv kršene (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2023, Rayonna prokuratura Lovech, teritorialno otdelenie Lukovit (Osebna preiskava), C‑209/22, EU:C:2023:634, točka 51).

97

Enaka razlaga velja tudi za člen 8 Direktive 2016/1919. Dodelitev brezplačne pravne pomoči je namreč vidik pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je izrecno zagotovljen s členom 47, tretji odstavek, Listine, pri čemer je cilj te direktive zagotoviti učinkovitost pravice do dostopa do odvetnika, določene z Direktivo 2013/48. Ti direktivi tako s skupnim delovanjem prispevata k uresničevanju pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47, prvi odstavek, Listine, ker dodelitev brezplačne pravne pomoči olajšuje izvrševanje pravice do dostopa do odvetnika (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2023, K. B. in F. S. (Preizkus po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah), C‑660/21, EU:C:2023:498, točka 44).

98

Iz tega sledi, da je treba člen 12(1) Direktive 2013/48 in člen 8 Direktive 2016/1919 razlagati tako, da nasprotujeta vsakemu nacionalnemu ukrepu, ki preprečuje uveljavljanje učinkovitih pravnih sredstev v primeru kršitve pravic, ki se s tema direktivama izvajajo (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 2019, Rayonna prokuratura Lom, C‑467/18, EU:C:2019:765, točki 57 in 58, in z dne 22. junija 2023, K. . in F. S. (Preizkus po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah), C‑660/21, EU:C:2023:498, točka 37).

99

Dalje, pojasniti je treba, da člena 47 in 48 Listine državam članicam ne nalagata, naj uvedejo samostojna pravna sredstva, ki bi jih osumljene ali obdolžene osebe lahko vložile za varstvo pravic, ki so jim podeljene z navedenima direktivama. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pravo Unije, vključno z določbami Listine, ne učinkuje tako, da bi državam članicam nalagalo, naj uvedejo druga pravna sredstva od tistih, ki so določena v nacionalnem pravu, razen če ni iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega sodnega varstva, ki bi lahko, čeprav le posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 13. marca 2007, Unibet, C‑432/05, EU:C:2007:163, točka 71; z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 62, in z dne 7. septembra 2023, Rayonna prokuratura Lovech, teritorialno otdelenie Lukovit (Osebna preiskava), C‑209/22, EU:C:2023:634, točka 54).

100

V zvezi s tem je treba dodati, da člen 12(1) Direktive 2013/48 in člen 8 Direktive 2016/1919 določata, da je pravica do ugotovitve morebitnih kršitev pravic, podeljenih s tema direktivama, priznana v skladu z „nacionalnim pravom“, pri čemer člen 12(2) Direktive 2013/48 natančneje določa, da dopustnost dokazov ostaja v pristojnosti nacionalnih pravil in sistemov.

101

Navedene določbe torej ne določajo podrobnih pravil, v skladu s katerimi mora biti mogoče uveljavljati kršitve teh pravic, in tako državam članicam puščajo določeno polje proste presoje za določitev posebnih postopkov, ki se bodo uporabljali v zvezi s tem (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2023, Rayonna prokuratura Lovech, teritorialno otdelenie Lukovit (Osebna preiskava), C‑209/22, EU:C:2023:634, točka 52), ob upoštevanju – kot izhaja iz člena 12(2) Direktive 2013/48 – pravice do obrambe in poštenosti postopka pri presoji izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika.

102

Zato nič v teh direktivah nacionalnega sodišča ne zavezuje, da samodejno izloči vse dokaze, pridobljene s kršitvijo pravic, podeljenih z direktivama 2013/48 in 2016/1919. Vendar je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je treba upoštevati, kot je to razvidno iz uvodnih izjav 50 in 53 prve od teh direktiv ter uvodnih izjav 17 in 30 druge direktive, potrebno, da nacionalna sodišča, kadar se ugotovi kršitev postopka, preverijo, ali je bila ta kršitev odpravljena med postopkom, ki je sledil tej kršitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2024, Stachev, C‑15/24 PPU, EU:C:2024:399, točka 96).

103

Tako je treba v primeru, v katerem bi bili dokazi zbrani v nasprotju z zahtevami iz navedenih direktiv, presoditi, ali je mogoče kljub tej pomanjkljivosti v trenutku, ko mora sodišče, ki odloča v zadevi, sprejeti odločitev, kazenski postopek kot celoto šteti za pošten, pri čemer je treba upoštevati več dejavnikov, med katerimi sta vprašanje, ali so izjave, zbrane brez navzočnosti odvetnika, sestavni ali pomemben del obremenilnih dokazov, in moč drugih dokazov v spisu (sodba z dne 14. maja 2024, Stachev, C‑15/24 PPU, EU:C:2024:399, točka 97).

104

Iz tega sledi, da pravo Unije državam članicam ne nalaga, naj določijo možnost sodišča, da za nedopustne razglasi obremenilne dokaze, ki izhajajo iz izjav ranljive osebe med zaslišanjem, ki ga je policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ opravil s kršitvijo pravic, določenih z direktivama 2013/48 ali 2016/1919, vendar le če lahko to sodišče v okviru kazenskega postopka preveri, ali so bile te pravice, razlagane ob upoštevanju člena 47 in člena 48(2) Listine, spoštovane, in izpelje vse posledice, ki izhajajo iz te kršitve, zlasti v zvezi z dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh okoliščinah (glej po analogiji sodbo z dne 5. septembra 2024, M. S. in drugi (Procesne pravice mladoletnika), C‑603/22, EU:C:2024:685, točka 174).

105

Nazadnje, iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da morajo države članice pri izvajanju direktiv 2013/48 in 2016/1919 zagotoviti spoštovanje zahtev, ki izhajajo tako iz pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do poštenega sojenja iz člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine kot iz pravice do obrambe, določene v členu 48(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2023, K. B. in F. S. (Preizkus po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah), C‑660/21, EU:C:2023:498, točka 40).

106

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je obvestitev o razlogih vidik pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker omogoča zagotovitev učinkovitega sodnega nadzora. Poleg tega je za to, da osumljena ali obdolžena oseba lahko brani pravice, ki so ji podeljene s tema direktivama, pod najboljšimi pogoji in se ob popolnem poznavanju dejstev odloči, ali je koristno vložiti pravno sredstvo, potrebno, da pristojni nacionalni organ tej osebi sporoči razloge, na katerih temelji njegova zavrnitev (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 1987, Heylens in drugi, 222/86, EU:C:1987:442, točka 15, in z dne 17. marca 2011, Peñarroja Fa, C‑372/09 in C‑373/09, EU:C:2011:156, točka 63).

107

Glede na zgoraj navedene razloge je treba člen 12 Direktive 2013/48 in člen 8 Direktive 2016/1919 razlagati tako, da nalagata, da sta odločbi, ki se na eni strani na nanašata preučitev morebitne ranljivosti osumljene ali obdolžene osebe ter na drugi strani na zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči ranljivi osebi in na izbiro, da je ta oseba zaslišana brez navzočnosti odvetnika, obrazloženi in da je zoper njiju mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo.

108

Ti določbi pa ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki v okviru kazenskega postopka sodišču ne dovoljuje, da za nedopustne razglasi obremenilne dokaze, ki izhajajo iz izjav ranljive osebe med zaslišanjem, ki ga je policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ opravil s kršitvijo pravic, določenih z direktivama 2013/48 ali 2016/1919, vendar le če lahko to sodišče v okviru kazenskega postopka na eni strani preveri, ali so bile te pravice, razlagane ob upoštevanju člena 47 in člena 48(2) Listine, spoštovane, in na drugi strani izpelje vse posledice, ki izhajajo iz te kršitve, zlasti v zvezi z dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh okoliščinah.

Dvanajsto vprašanje

109

Predložitveno sodišče z dvanajstim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali zaslišanje osumljene osebe, ki se opravi v psihiatrični bolnišnici, v kateri je ta oseba, ne da bi ji pomagal odvetnik in ne da bi se upošteval položaj negotovosti navedene osumljene osebe v razmerah posebej omejene svobode izražanja in posebne duševne nestabilnosti, pomeni nečloveško ravnanje zlasti v smislu člena 4 Listine.

110

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za predložitveno sodišče, od navedenega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja. Navedeno sodišče mora poleg tega navesti natančne razloge, zaradi katerih se sprašuje o razlagi prava Unije in meni, da je treba pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe (glej v tem smislu sodbe z dne 26. januarja 1993, Telemarsicabruzzo in drugi, od C‑320/90 do C‑322/90, EU:C:1993:26, točka 6; z dne 8. septembra 2009, Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International, C‑42/07, EU:C:2009:519, točka 40, in z dne 29. julija 2024, LivaNova, C‑713/22, EU:C:2024:642, točka 54).

111

Kot določa člen 94(a) in (c) Poslovnika, mora predlog za sprejetje predhodne odločbe med drugim vsebovati kratek povzetek upoštevnih dejstev ali vsaj navedbo dejanskih okoliščin, na katerih vprašanja temeljijo, ter razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.

112

V obravnavani zadevi predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobene informacije o okoliščinah, v katerih naj bi bilo opravljeno zaslišanje K. P. v bolnišnici. Na podlagi tega predloga tudi ni mogoče razumeti, zakaj bi bil odgovor na dvanajsto vprašanje potreben, da bi predložitveno sodišče lahko rešilo spor o glavni stvari.

113

V teh okoliščinah dvanajsto vprašanje ni dopustno.

Petnajsto vprašanje

114

Predložitveno sodišče s petnajstim vprašanjem sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da je državno tožilstvo neposredno odvisno od izvršilnega organa, in če je odgovor pritrdilen, ali državni tožilec v predkazenskem postopku ne sme uporabiti določb take ureditve.

115

V obravnavani zadevi je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je v okviru postopka v glavni stvari faza predkazenskega postopka končana. V teh okoliščinah namen vprašanja, ali ima državni tožilec v okviru tega predkazenskega postopka obveznost, da ne uporabi nacionalnih določb, ki so v nasprotju s pravom Unije, da bi se zagotovila učinkovitost pravic teh oseb, torej ni, da bi se pravo Unije razložilo za objektivne potrebe rešitve zadeve v glavni stvari, temveč je to vprašanje splošno in hipotetično.

116

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotovi drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo, ter predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora (glej v tem smislu sodbe z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi, C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360, točka 33; z dne 16. decembra 1981, Foglia, 244/80, EU:C:1981:302, točka 18; z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44, in z dne 5. septembra 2024, M. S. in drugi (Procesne pravice mladoletnika), C‑603/22, EU:C:2024:685, točka 75).

117

V teh okoliščinah petnajsto vprašanje ni dopustno.

Stroški

118

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

1.

Člen 2(1)(b), člen 4(5) in člen 9 Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje v povezavi s členom 3(2), od (a) do (c), in členom 3(3) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti

2.

Člen 12 Direktive 2013/48 in člen 8 Direktive 2016/1919