SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 10. julija 2025 ( 1 )
Zadeva C‑229/24, [Brännelius] ( i )
TK,
OP
proti
Riksåklagaren
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska))
„Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Enotni trg za finančne storitve – Uredba (EU) št. 596/2014 – Zloraba trga – Člen 7(1)(a) – Pojem ,notranje informacije‘ – Informacije, ki niso objavljene – Člen 17 – Razkritje notranjih informacij s strani izdajatelja – Odločitev naročnika, da ne odda javnega naročila – Sporočilo ponudnikom po elektronski pošti – Pričakovana prodaja delnic podjetja ponudnika – Trgovanje na podlagi notranjih informacij – Notranje informacije – Razkritje notranjih informacij“
I. Uvod
|
1. |
Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska) odloča o pritožbi oseb, ki sta bili na prvi in na pritožbeni stopnji obsojeni, ker sta na švedski borzi prodali finančne instrumente, v zvezi s katerimi sta bili obtoženi, da sta imeli notranje informacije. |
|
2. |
Te informacije se nanašajo na odločitev občinskega naročnika, da ne odda javnega naročila družbi, ki kotira na borzi. Malo preden je ta družba o tem objavila sporočilo za medije, sta zgoraj navedeni osebi izvedeli za to iz elektronskega sporočila, ki ga je poslal naročnik, in prodali svoje delnice, da bi preprečili izgube na borzi. Spor o glavni stvari se nanaša na to, ali je mogoče informacijo, ki sta jo ti osebi uporabili v svojo korist, opredeliti kot notranjo informacijo, saj je bila ob prodaji delnic odločitev, da javno naročilo ne bo oddano, že sporočena omejenemu krogu naslovnikov. |
|
3. |
V tem okviru predložitveno sodišče Sodišču postavlja dve vprašanji, da bi zadnjenavedeno razložilo pojem „notranje informacije“, zlasti merilo, v skladu s katerim te informacije ne smejo „posta[ti] javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe (EU) št. 596/2014. ( 2 ) Sodišče se je že izreklo o več elementih tega pojma. ( 3 ) Vendar tega še ni storilo v zvezi z nerazkritjem zadevnih informacij kot pogojem, da bi se te informacije štele za notranje, kar je pogoj, katerega natančen obseg je v pravni literaturi predmet živahnih razprav. ( 4 ) Zlasti gre za vprašanje, kateremu krogu oseb morajo biti te informacije razkrite ali v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji morajo biti dostopne, da bi ne bile več notranje informacije. |
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba št. 596/2014
|
4. |
V uvodnih izjavah 14, 23, 24 in 28 Uredbe št. 596/2014 je navedeno:
[…]
[…]
|
|
5. |
Člen 7 te uredbe, naslovljen „Notranje informacije“, v odstavkih 1 in 4 določa: „1. V tej uredbi notranje informacije zajemajo naslednje vrste informacij:
[…] 4. Za namene odstavka 1 informacije, ki bi, če bi postale javne, verjetno znatno vplivale na cene finančnih instrumentov, izvedenih finančnih instrumentov, povezanih blagovnih promptnih pogodb ali finančnih produktov na dražbi na podlagi pravic do emisije, pomenijo informacije, ki bi jih razumni vlagatelj verjetno uporabil kot del podlage za svoje naložbene odločitve. […]“ |
|
6. |
Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Trgovanje na podlagi notranjih informacij“, določa: „1. Za namene te uredbe pride do trgovanja na podlagi notranjih informacij, kadar oseba, ki ima notranje informacije, na podlagi teh informacij neposredno ali posredno za svoj račun ali za račun tretje osebe pridobi ali odtuji finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo. […] […] 4. Ta člen se uporablja za vsako osebo, ki ima notranje informacije, ker ta oseba:
[…] Ta člen se uporablja tudi za vsako osebo, ki je pridobila notranje informacije v okoliščinah, ki niso navedene v prvem pododstavku, kadar te osebe vedo ali bi morale vedeti, da so to notranje informacije. […]“ |
|
7. |
V skladu s členom 14(a) in (c) iste uredbe, naslovljenim „Prepoved trgovanja na podlagi notranjih informacij in protipravnega razkritja notranjih informacij“, je prepovedano „trgovati ali poskušati trgovati na podlagi notranjih informacij“ in „protipravno razkrivati notranj[e] informacij[e]“. |
|
8. |
Člen 17(1) iste uredbe, naslovljen „Razkritje notranjih informacij javnosti“, med drugim določa: „Izdajatelj notranje informacije, ki ga neposredno zadevajo, čim prej sporoči javnosti. Izdajatelj zagotovi, da se notranje informacije objavijo na način, ki javnosti omogoča hiter dostop ter popolno, pravilno in pravočasno oceno informacij, ter v uradno določenem mehanizmu iz člena 21 Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 15. decembra 2004 o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, in o spremembah Direktive 2001/34/ES (UL 2004, L 390, str. 38], kadar je to primerno. Izdajatelj razkritja notranjih informacij javnosti ne sme združiti s trženjem svojih dejavnosti. Izdajatelj na svojem spletnem mestu objavi in ima vsaj pet let objavljene vse notranje informacije, ki jih mora razkriti javnosti. Ta člen se uporablja za izdajatelje, ki so zahtevali ali odobrili uvrstitev svojih finančnih instrumentov v trgovanje na reguliranem trgu v državi članici […].“ |
|
9. |
Člen 30(1) iste uredbe, naslovljen „Upravne kazni in drugi upravni ukrepi“, določa: „Brez poseganja v kakršne koli kazenske sankcije in v nadzorna pooblastila pristojnih organov na podlagi člena 23 države članice v skladu z nacionalnim pravom zagotovijo, da so pristojni organi pooblaščeni za sprejemanje ustreznih upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov vsaj za naslednje kršitve:
|
2. Izvedbena uredba (EU) 2016/1055
|
10. |
Člen 2(1) Delegirane uredbe (EU) 2016/1055 ( 5 ), naslovljen „Rešitve za razkritje notranjih informacij javnosti“, določa: „Izdajatelji in udeleženci na trgu s pravicami do emisije razkrijejo notranje informacije z uporabo tehničnih rešitev, ki zagotavljajo:
[…]“ |
B. Švedsko pravo
1. TF
|
11. |
Člen 1 poglavja 2 tryckfrihetsförordningen (1949:105) (ustavni zakon št. 105 iz leta 1949 o svobodi tiska) z dne 5. aprila 1949 (v nadaljevanju: TF) določa: „Za spodbujanje svobode izražanja, svobode in pluralizma informacij ter svobodnega umetniškega ustvarjanja ima vsakdo pravico dostopa do javnih dokumentov.“ |
|
12. |
V skladu s členom 2 poglavja 2 TF se pravica dostopa do javnih dokumentov lahko omeji le, če je to potrebno za varovanje nekaterih javnih interesov, ki so navedeni v tem členu. |
|
13. |
Člen 4 poglavja 2 TF določa: „Dokument je javen, če ga hrani organ in se na podlagi člena 9 ali člena 10 šteje, da ga je organ prejel ali ustvaril.“ |
|
14. |
V skladu s členom 10 poglavja 2 TF se šteje, da je organ ustvaril dokument, ko je bil ta dan na voljo naslovniku. |
2. Zakon o dostopu in zaupnosti
|
15. |
Podrobnejše določbe o postopku, ki ga nacionalni organi uporabljajo za razkritje javnih dokumentov, in o omejitvah pravice dostopa do takih dokumentov so vsebovane v offentlighets- och sekretesslagen (2009:400) (zakon št. 400 iz leta 2009 o dostopu do informacij in zaupnosti javnih dokumentov, v nadaljevanju: zakon o dostopu in zaupnosti). |
|
16. |
Člen 3 poglavja 2 tega zakona določa: „Določbe [TF] o pravici dostopa do javnih dokumentov, ki jih hranijo organi, se, kolikor je upoštevno, uporabljajo tudi za dokumente delniških družb, družb z neomejeno odgovornostjo, gospodarskih združenj in ustanov, v katerih imajo občine ali regije pravno odločilen vpliv. Za namene tega zakona so navedene družbe, združenja in ustanove izenačene z organi.“ |
|
17. |
Člen 4 poglavja 6 navedenega zakona določa: „Organ na zahtevo posameznika posreduje informacije, vsebovane v javnem dokumentu, ki ga hrani, če navedene informacije niso zaupne ali če ni verjetno, da bi navedeno posredovanje oviralo pravilno delovanje organa.“ |
|
18. |
Člen 3, drugi odstavek, poglavja 19 istega zakona določa, da se v postopku oddaje javnega naročila informacije, ki se nanašajo med drugim na ponudbe ali ustrezno ponudbo, ne smejo razkriti nikomur drugemu kot ponudniku ali osebi, ki je oddala ponudbo, dokler niso razkrite vse ponudbe, dokler ni sprejeta odločitev o oddaji ali dokler postopek oddaje javnega naročila ni končan. |
|
19. |
V skladu s členom 16 poglavja 31 istega zakona se ureditev zaupnosti uporablja za informacije v zvezi s poslovnim ali operativnim položajem posameznika, kadar je ta v poslovnem razmerju z javnim organom, če je zaradi posebnih razlogov mogoče domnevati, da bi ta posameznik zaradi razkritja informacij utrpel škodo. |
3. Zakon št. 1145 iz leta 2016 o javnem naročanju
|
20. |
V skladu s členom 12, prvi odstavek, prvi stavek, poglavja 12 lagen (2016:1145) om offentlig upphandling (zakon št. 1145 iz leta 2016 o javnem naročanju) naročnik čim prej pisno obvesti kandidate in ponudnike o sprejetih odločitvah glede oddaje naročila ali sklenitve okvirnega sporazuma. |
|
21. |
V skladu s členom 7, prvi odstavek, poglavja 19 tega zakona mora naročnik, ki je oddal naročilo ali sklenil okvirni sporazum, najpozneje v 30 dneh po sklenitvi pogodbe ali okvirnega sporazuma objaviti obvestilo o rezultatu postopka oddaje javnega naročila. |
4. Zakon št. 1307 iz leta 2016 o sankcijah zaradi zlorabe trga vrednostnih papirjev
|
22. |
Z lag (2016:1307) om straff för marknadsmissbruk på värdepappersmarknaden (zakon št. 1307 iz leta 2016 o sankcijah zaradi zlorabe trga vrednostnih papirjev) je v švedsko zakonodajo prenesena Direktiva 2014/57/EU. ( 6 ) |
|
23. |
V skladu s členom 1(1), prvi pododstavek, točka 1, poglavja 2 tega zakona se za kaznivo dejanje trgovanja na podlagi notranjih informacij kaznuje oseba, ki ima notranje informacije in jih izkoristi tako, da na trgih vrednostnih papirjev za svoj račun ali za račun tretjega pridobi ali odsvoji finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo. |
III. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
|
24. |
Spomladi leta 2018 je Umeå kommunföretag AB (v nadaljevanju: občinsko podjetje), delniška družba švedskega prava, v kateri ima Umeå kommun (občina Umeå, Švedska) pravno odločilen vpliv, izvedlo postopek oddaje javnega naročila za nakup električnih avtobusov in polnilnih postaj. |
|
25. |
Ponudbi sta predložili dve družbi, od katerih je bila ena delniška družba švedskega prava Hybricon Bus Systems AB (v nadaljevanju: Hybricon). Tri druge družbe so izrazile interes v zvezi z zadevnim javnim naročilom, vendar jim ni bilo dovoljeno predložiti ponudbe. |
|
26. |
Z odločitvijo z dne 14. maja 2018, ki jo je sprejelo občinsko podjetje, naročilo ni bilo oddano družbi Hybricon, temveč drugi družbi ponudnici. Pet zainteresiranih družb je bilo obveščenih o rezultatu postopka oddaje javnega naročila z elektronskim sporočilom, ki ga je občinsko podjetje poslalo istega dne ob 14.34. ( 7 ) |
|
27. |
V družbi Hybricon je to elektronsko sporočilo prejel operativni vodja, ki je bil primarno odgovoren za stike z občinskim podjetjem v zvezi z zadevnim postopkom oddaje javnega naročila. Kmalu zatem je ta oseba poslala sporočilo osebi OP, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, naj proda delnice, ki jih ima v družbi Hybricon. Oseba OP je iste informacije poslala osebi TK, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, ki je bila prav tako imetnica delnic te družbe. |
|
28. |
Tako je oseba TK 14. maja 2018 ob 14.37 na švedski borzi oddala nalog za prodajo za 73.000 delnic družbe Hybricon. Nekaj minut pozneje, ob 14.40, je tudi oseba OP prodala 31.000 delnic navedene družbe. |
|
29. |
Sporočilo za medije družbe Hybricon, v katerem je bilo navedeno, da ji ni bilo oddano zadevno naročilo, je bilo objavljeno ob 15.22 istega dne. Objava te informacije je povzročila znaten padec cene delnic družbe Hybricon na borzi. Osebi OP in TK sta s prodajo delnic te družbe, ki sta jih imeli v lasti, omejili svoje izgube. |
|
30. |
Zaradi teh transakcij sta bili osebi OP in TK kazensko preganjani zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij, ki je prepovedano z zakonom št. 1307 iz leta 2016 o sankcijah zaradi zlorabe trga vrednostnih papirjev, in ju je tingsrätt (okrožno sodišče, Švedska) za temeljno obliko kaznivega dejanja trgovanja na podlagi notranjih informacij obsodilo na pogojno kazen odvzema prostosti in družbeno koristno delo. Osebama OP in TK sta bila iz premoženja zasežena zneska 51.508 SEK ( 8 ) oziroma 146.536 SEK ( 9 ), ki pomenita premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Po mnenju tingsrätt (okrožno sodišče) je šlo pri informaciji o tem, da družba Hybricon pri javnem naročilu ni bila uspešna, zaradi njene natančnosti za notranjo informacijo, ki se je neposredno nanašala na to družbo in vplivala na ceno njenih delnic. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da za to informacijo ni mogoče šteti, da je postala javna, dokler družba Hybricon ni izdala sporočila za medije. |
|
31. |
V pritožbenem postopku je hovrätt (pritožbeno sodišče, Švedska) prišlo do enakega sklepa kot tingsrätt (okrožno sodišče) in zgolj spremenilo kazen, ki jo je izreklo zadnjenavedeno sodišče, tako da je osebama OP in TK namesto družbeno koristnega dela naložilo pogojno kazen in kazen 150 dnevnih zneskov. |
|
32. |
Osebi OP in TK sta pri Högsta domstolen (vrhovno sodišče) vložili pritožbo zoper sodbo, ki jo je v pritožbenem postopku izdalo hovrätt (pritožbeno sodišče). S pritožbama predlagata, naj se ju oprosti, in trdita, da informacija o tem, da zadevno javno naročilo ni bilo oddano družbi Hybricon, ni več bila notranja, ker je njen avtor, v tem primeru občinsko podjetje, odločitev o oddaji naročila poslal zadevnim naslovnikom. Zato naj bi postala javni dokument, za katerega ne velja zaupnost, med drugim zato, ker naj bi bila v skladu s švedsko zakonodajo javno dostopna na zahtevo katere koli zainteresirane osebe. |
|
33. |
Riksåklagaren (generalno državno tožilstvo, Švedska) pa je predlagalo, naj se odločba hovrätt (pritožbeno sodišče) potrdi. Po njegovem mnenju bi namreč, čeprav je odločitev o oddaji naročila postala javna od trenutka, ko je bila poslana zadevnim naslovnikom, ta odločitev vendarle lahko spadala v ureditev zaupnosti, določeno z nacionalno zakonodajo Tako je do objave sporočila za medije družbe Hybricon ostala notranja informacija. |
|
34. |
Högsta domstolen (vrhovno sodišče) je pritožnikoma dovolilo vložiti pritožbo. |
|
35. |
Po mnenju tega sodišča iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014 ni mogoče sklepati, da je treba za vse informacije, ki niso bile razkrite na način iz člena 17 te uredbe, šteti, da niso javne. Iz izjav Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) izhaja, da lahko notranje informacije postanejo javne tudi na drug način, ne le z javnim razkritjem v smislu tega člena 17, vključno zaradi ukrepov tretjih oseb. Poleg tega Sodišče še ni podalo pojasnil glede zahtev, ki morajo biti izpolnjene, da se informacija ne bi več štela za notranjo. |
|
36. |
V tem okviru je Högsta domstolen (vrhovno sodišče), ki je ocenilo, da je njegova odločitev odvisna od razlage določb člena 7(1)(a) in člena 17 Uredbe št. 596/2014, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta v sodno tajništvo prispeli 26. marca 2024:
|
|
37. |
Pisna stališča v postopku pred Sodiščem so predložile osebi OP in TK, grška, poljska in norveška vlada ter Evropska komisija. Sodišče je v skladu s členom 101(1) Poslovnika od predložitvenega sodišča zahtevalo nekatere podrobnejše podatke, ( 10 ) ki jih je to posredovalo. Na obravnavi 3. aprila 2025 so ustne navedbe podale osebi OP in TK, grška in norveška vlada ter Komisija, ki so odgovorile na pisna in ustna vprašanja Sodišča. |
IV. Presoja
|
38. |
Vprašanji za predhodno odločanje sta povezani, saj je njun glavni cilj razlaga merila glede informacij, ki so „postale javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. |
A. Prvo vprašanje
|
39. |
Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali morajo biti informacije za to, da se šteje, da so „postale javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014, razkrite v smislu člena 17 te uredbe. |
|
40. |
Zato je treba preučiti razmerje med členom 7(1)(a) in členom 17(1) Uredbe št. 596/2014, zlasti pa obseg pojma razkritja, na katerem eden in drugi temeljita. ( 11 ) |
|
41. |
Po eni strani je s členom 17(1) Uredbe št. 596/2014 od vsakega izdajatelja zahtevano, da notranje informacije, ki se nanj neposredno nanašajo, čim prej „postanejo javne“, da se „javnosti“ omogoči hiter in popoln dostop do teh informacij ter njihova pravilna in hitra ocena. V ta namen so v tej določbi v povezavi s členom 2(1) Izvedbene uredbe 2016/1055 določena podrobna pravila za tako razkritje. |
|
42. |
Po drugi strani pa pogoj informacij, „ki niso javne“, pomeni drugega od štirih pogojev iz člena 7(1)(a) Uredbe 596/2014, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da se te informacije opredelijo kot „notranje“. V ta namen morajo navedene informacije imeti „natančno določene lastnosti“, nanašati se morajo „posredno ali neposredno […] na enega ali več izdajateljev ali na enega ali več finančnih instrumentov“ in bi, „če bi postale javne“, „verjetno znatno vplivale na cene teh finančnih instrumentov ali na ceno z njimi povezanih izvedenih finančnih instrumentov“. Take notranje informacije so lahko predmet „trgovanja na podlagi notranjih informacij“ v smislu člena 8 te uredbe, ki je prepovedano s členom 14(a) navedene uredbe in se kaznuje z upravno kaznijo v skladu s členom 30(1)(a) iste uredbe ali celo s kazensko sankcijo v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi je prenesena Direktiva 2014/57. |
|
43. |
Kot priznavajo vse stranke, pojem informacij, ki so „postale javne“, ne napotuje na pravo držav članic. Zato pomeni avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba v vseh državah članicah razlagati enotno. ( 12 ) |
|
44. |
Člen 7(1)(a) ne napotuje izrecno na člen 17(1) Uredbe št. 596/2014 niti ne določa načina, na katerega bodo informacije verjetno „postale javne“, da ne bi bile več notranje. To samo po sebi kaže, da poseben način razkritja notranjih informacij s strani izdajatelja finančnih instrumentov, kot je določen v členu 17(1) te uredbe, ni edini način objave zadevnih informacij. |
|
45. |
Prav tako zgolj to, da se navedene določbe nanašajo na informacije, ki so „postale javne“, ter na obveznost in sredstva vseh izdajateljev, da „[javno objavi]“ (notranje) informacije, ne zadošča za to, da bi šteli, da je treba ti določbi razlagati enako. Nasprotno, medtem ko je v členu 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014 to, da informacija ni javna, sestavni del tega, da je „notranja“, se v členu 17(1) te uredbe predpostavlja, da so informacije, ki jih je treba objaviti, že same po sebi„notranje“. Iz tega sledi, da pojem „razkritja“ v teh določbah nima nujno enakega pomena. |
|
46. |
To presojo potrjujejo dobesedna razlaga, vključno z jezikovno, ter kontekstualna in teleološka razlaga člena 7(1)(a) in člena 17 Uredbe št. 596/2014. |
|
47. |
Prvič, čeprav so si nekatere jezikovne različice teh določb v tem pogledu podobne, ( 13 ) za več drugih jezikovnih različic, vključno s tisto v švedskem jeziku, to ne velja. V zadnjenavedenih je jasneje določena razlika med informacijami, ki (še) niso postale javne v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014, in (posebnim) dejanjem razkritja notranjih informacij s strani izdajatelja, kot je zahtevano s členom 17 te uredbe. ( 14 ) |
|
48. |
Vendar se ubeseditev v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami besedila zakonodaje Unije pojavijo razhajanja, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 15 ) |
|
49. |
Drugič, kot je navedeno v uvodnih izjavah 23 in 24, je namen Uredbe št. 596/2014 ščititi integriteto finančnih trgov in ustvariti zaupanje vlagateljev, ki pa temelji na zagotavljanju tega, da bodo navedeni vlagatelji obravnavani enakopravno in zaščiteni pred zlorabo „notranjih informacij“. ( 16 ) |
|
50. |
V ta namen sta z Uredbo št. 596/2014 v bistvu določena dva dopolnjujoča se instrumenta. Po eni strani so na podlagi represivnega vidika iz drugega poglavja, katerega predmet so „[n]otranje informacije, trgovanje na podlagi notranjih informacij, njihovo protipravno razkritje in tržna manipulacija“ in v katerega spada člen 7(1)(a) te uredbe, za nekatera nezakonita ravnanja, opisana kot „zloraba trga“, določene upravne kazni ali kazenske sankcije. Po drugi strani pa preventivni vidik te uredbe iz njenega tretjega poglavja, ki se nanaša na „[z]ahteve glede razkritja“, med drugim določa zahtevi po razkritju in obveščanju, ki jih ima zlasti izdajatelj vrednostnih papirjev, vključno z zahtevo iz člena 17(1), da se zagotovi med drugim „hiter [in popoln]“ dostop „javnosti“ do „notranjih informacij“. |
|
51. |
Zato obveznost izdajatelja, da v skladu s členom 17(1) Uredbe št. 596/2014 razkrije take informacije, ni del represivnega vidika, ampak ima izključno preventivni namen. V ta namen so s to določbo v povezavi z zahtevami iz člena 2(1) Izvedbene uredbe 2016/1055 natančno urejeni pogoji razkritja, ki jih morajo upoštevati izdajatelji, da bi „čim širši javnosti“ ( 17 ) omogočili enostaven dostop do zadevnih informacij, in to prav zaradi tega, ker so pred tem razkritjem bile notranje informacije. |
|
52. |
Po drugi strani je v skladu z uvodno izjavo 23 Uredbe št. 596/2014 represivni vidik namenjen temu, da se kaznuje „pridobljena nepoštena prednost v škodo tretjih oseb, ki za take informacije ne vedo, in posledično [posledica česar je] zmanjšanje celovitosti finančnih trgov in zaupanja vlagateljev“. ( 18 ) Povedano drugače, nepoštena prednost je v tem, da ima oseba z dostopom do notranjih informacij informacije, ki so upoštevne za naložbene odločitve in ki niso na voljo drugim, zlasti ne potencialnim vlagateljem, ki teh informacij nimajo ali ne morejo imeti. ( 19 ) |
|
53. |
Iz tega sklepam, da krog oseb iz člena 7(1)(a) in člena 17 Uredbe št. 596/2014 ni nujno enak. Namen druge določbe v povezavi s členom 2(1) Izvedbene uredbe 2016/1055 je namreč razkritje (nedvomno) zaupnih informacij čim širši javnosti, namen prve določbe pa ugotoviti, ali obstajajo take notranje informacije, da bi se ocenila – odvisno od okoliščin – kazenska odgovornost osebe, ki je obtožena „trgovanja na podlagi notranjih informacij“ v smislu člena 8(1) in člena 14(a) te uredbe, to je zaradi kaznivega dejanja, ki ogroža zaupanje vlagateljev. |
|
54. |
Tretjič, glede na represivni namen člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014 menim, da je treba pojem, da so informacije „postale javne“, zaradi katerega zadevne informacije niso več notranje, razlagati strogo in pri tem upoštevati cilje, ki jim sledi ta uredba in zlasti njen represivni vidik. |
|
55. |
V zvezi s tem opozarjam, da je treba tako sankcijo, ki je formalno kazenska, kot je bila naložena v obravnavani zadevi ( 20 ), kot tudi upravno kazen represivne narave, katere najvišji znesek je precej visok, opredeliti kot kazensko sankcijo v smislu členov od 48 do 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Najvišji znesek upravne kazni, ki jo je treba na podlagi člena 14(a) Uredbe št. 596/2014 naložiti fizičnim ali pravnim osebam za kršitev prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij, in zahteva, da mora biti navedeni znesek izrečen „v višini vsaj trikratnega zneska pridobljenega dobička ali preprečene izgube na podlagi kršitve“ ( 21 ), namreč zadostujeta, da se take sankcije opredelijo kot kazenske ( 22 ). Njihov namen torej ni le nadomestiti škodo, temveč tudi kaznovati nekatere vrste ravnanja. ( 23 ) Zato se uporablja tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz člena 49(1), prvi stavek, Listine. S tem načelom je zahtevano, da zakon jasno opredeli kazniva dejanja in kazni, ki so zagrožene zanje, tako da lahko naslovnik predpisa iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage od sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati. ( 24 ) |
|
56. |
V tem okviru je treba upoštevati, da se v skladu z uvodnima izjavama 23 in 24 Uredbe št. 596/2014 javnost, ki je zaščitena z njenim represivnim vidikom, razlikuje od javnosti, na katero se nanaša njen preventivni vidik. Preventivni vidik se namreč nanaša na splošno javnost, da bi bila obveščena o obstoju informacij, ki so (že opredeljene kot) notranje, cilj represivnega vidika pa je kaznovati trgovanje na podlagi notranjih operacij, ki škoduje zaupanju vlagateljev (glej točki 49 in 52 teh sklepnih predlogov). |
|
57. |
Cilj posebne zaščite zaupanja vlagateljev je podprt zlasti s členom 7(4) Uredbe 596/2014, ki določa četrto merilo, s katerim je opredeljen pojem „notranjih informacij“, in sicer verjetnost, da bodo „vplivale na cene […] finančnih instrumentov“. Taka verjetnost je prisotna le, kadar bi „razumni vlagatelj [take informacije] verjetno uporabil kot del podlage za svoje naložbene odločitve“. ( 25 ) V uvodni izjavi 14 te uredbe je v zvezi s tem med drugim navedeno, da „[r]azumni vlagatelji oblikujejo svoje naložbene odločitve na podlagi informacij, ki so jim že na voljo, to pomeni na podlagi predhodno razpoložljivih informacij“. ( 26 ) Poleg tega se v skladu z isto uvodno izjavo razumnost take naložbene odločitve ocenjuje glede na „pričakovan vpliv informacije z vidika celote dejavnosti zadevnega izdajatelja, zanesljivosti vira informacije in drugih tržnih spremenljivk, ki bi lahko v določenih okoliščinah vplivale na finančne instrumente“. |
|
58. |
Če je torej opredelitev notranjih informacij odvisna od razumne hipotetične naložbene odločitve, ki se lahko sprejme na njihovi podlagi, je iz tega mogoče sklepati, da je javnost, ki jo ščiti represivni vidik Uredbe št. 596/2014, javnost, ki jo sestavljajo razumni vlagatelji. |
|
59. |
Cilj člena 7(1)(a) Uredbe 596/2014 je torej boj proti temu, da bi različni razumni vlagatelji imeli asimetričen dostop do informacij. ( 27 ) Nasprotno pa ta cilj ni namenjen zaščiti nerazumnih vlagateljev, in sicer tistih, ki se ne obnašajo ali se ne informirajo tako skrbno, kot bi se ob upoštevanju meril iz točke 56 teh sklepnih predlogov razumni vlagatelj. |
|
60. |
V teh okoliščinah se mi ne zdi upravičeno, da bi bila odgovornost – odvisno od okoliščin – kazenska zaradi „trgovanja na podlagi notranjih informacij“ odvisna od širokega pojma razkritja zadevnih informacij v smislu člena 17(1) Uredbe št. 596/2014. Zadnjenavedena določba v povezavi s členom 2(1) Izvedbene uredbe št. 2016/1055 se namreč drugače kot člen 7(1)(a) te uredbe, v katerem je prav tako uporabljen negativen pojem razkritja („niso postale javne“), nanaša na najširšo javnosti. Poleg tega v členu 17(1) navedene uredbe ni obravnavano vprašanje, ali imajo pripadniki te širše javnosti nekatere lastnosti oziroma izkazujejo zadostno stopnjo skrbnosti, ki jim omogoča učinkovit dostop do teh informacij. Menim, da široki pristop, ki temelji na tem pojmu širokega razkritja, ne bi bil skladen niti s potrebo po ozki razlagi pojma informacij, ki (niso) „javne“ v smislu člena 7(1)(a) iste uredbe, niti s pravno varnostjo, zahtevano z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (glej točko 54 teh sklepnih predlogov). |
|
61. |
Iz tega izhaja, da je treba šteti, da je informacija „postala javna“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014, če je znana ali dostopna razumnemu vlagatelju, ki ravna z ustrezno skrbnostjo, čeprav še ni prišlo do razkritja širši javnosti v smislu člena 17 iste uredbe. |
|
62. |
Iz tega sklepam, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno. Pojem informacij, ki niso „postale javne“, iz člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014 ni opredeljen samo s tem, da ni bilo razkritja v smislu člena 17 te uredbe, temveč lahko do tega razkritja pride tudi na drug način. ( 28 ) |
|
63. |
To me pripelje do odgovora na drugo vprašanje. |
B. Drugo vprašanje
1. Uvodna pojasnila
|
64. |
Če je informacije mogoče objaviti v drugi obliki, kot je določena v členu 17 Uredbe št. 596/2014, želi predložitveno sodišče izvedeti, katere okoliščine je treba upoštevati pri presoji, ali se lahko šteje, da so zadevne informacije „postale javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. |
|
65. |
Menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti v dveh delih. |
|
66. |
Najprej je treba določiti stopnjo razkritja ali dostopnosti, ki je zahtevana z vidika zainteresiranih naslovnikov, da bi se štelo, da so informacije „postale javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014 (glej oddelek 2). |
|
67. |
Nato je treba glede na dejstva, ki so pripeljala do spora o glavni stvari, pojasniti, pod katerimi pogoji je mogoče iz okoliščin zadeve sklepati na to razkritje ali dostopnost (glej oddelek 3). |
2. Stopnja razkritja ali dostopnosti, ki je zahtevana z vidika vlagateljev, da bi se štelo, da so informacije „postale javne“
|
68. |
Da bi se določila zahtevana stopnja razkritja ali dostopnosti z vidika zainteresiranih naslovnikov, je po mojem mnenju treba ponovno upoštevati med drugim cilje, ki jim sledi zakonodajalec Unije, in upoštevni regulativni okvir. |
|
69. |
Na prvem mestu, opozarjam na ugotovitve iz točke 50 in naslednjih teh sklepnih predlogov, v skladu s katerimi je treba šteti, da so informacije, za katere je verjetno, da jih bo razumni vlagatelj poznal ali zanje izvedel, „postale javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. Vprašanje, ali ima lahko potencialni vlagatelj dejansko dostop do zadevnih informacij, je namreč odvisno od natančnejše opredelitve njegovih lastnosti, kot so opisane v točkah od 56 do 58 teh sklepnih predlogov. V zvezi s tem menim, da si vlagatelji, ki nimajo teh lastnosti ali ne izkažejo zahtevane stopnje skrbnosti, ne zaslužijo zaščite v smislu cilja enakega dostopa do informacij, da se zagotovijo pošteni pogoji konkurence med vlagatelji na finančnih trgih. ( 29 ) |
|
70. |
Na drugem mestu, ta presoja je potrjena z uvodno izjavo 28 Uredbe št. 596/2014. Iz nje je med drugim razvidno, da „[r]aziskav in ocen na podlagi javno dostopnih podatkov“ ne bi smeli šteti za notranje informacije. Podobno se tudi za „samo dejstvo, da se posel izvrši na podlagi raziskav ali ocen“, ne bi smelo šteti, da pomeni uporabo notranjih informacij. Po drugi strani pa lahko, „kadar trg na primer pričakuje redno objavo ali razširjanje informacij in taka objava ali razširjanje prispeva k postopku oblikovanja cen finančnih instrumentov ali vsebujejo poglede priznanega komentatorja trgov ali institucije, ki lahko vplivajo na cene s tem povezanih finančnih instrumentov, informacija […] pomeni notranjo informacijo“. V navedeni uvodni izjavi je na koncu navedeno, da „[morajo] [t]ržni akterji […] zato upoštevati, v kolikšni meri informacije niso javne in možni učinek na finančne instrumente, prodane pred njihovo objavo ali širjenjem, da bi ugotovili, ali bi to pomenilo trgovanje na podlagi notranjih informacij“. ( 30 ) |
|
71. |
Zakonodajalec Unije tako meni, po eni strani, da informacije, ki jih je mogoče odkriti z raziskavami na podlagi javno dostopnih podatkov, načeloma ne bi smele biti opredeljene kot notranje informacije, po drugi strani pa, da morajo udeleženci na trgu z vso potrebno skrbnostjo preučiti domet takih informacij in njihov morebitni vpliv na finančne instrumente, s katerimi se trguje. Iz tega izhaja, da, nasprotno, zgolj dejstvo, da so informacije dostopne le z določenim naporom ali raziskavami zainteresirane osebe, ne izključuje tega, da so informacije „javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. Nasprotno, to, ali so te informacije javne, je po mojem mnenju odvisno od tega, ali in pod katerimi pogoji lahko zainteresirana oseba kot razumen in običajno skrben udeleženec na trgu dejansko dostopa do njih, da bi odpravila morebitno asimetrijo informacij med potencialnimi vlagatelji, ki jo želi Uredba 596/2014 preprečiti. |
|
72. |
Na tretjem in zadnjem mestu, zamisel, da je pojem vlagatelj, ki si zasluži zaščito v smislu Uredbe št. 596/2014, zlasti njenega represivnega vidika, pojem razumnega in običajno skrbnega vlagatelja in ne javnosti v širšem smislu, je posredno potrjena z osebnim področjem uporabe člena 8(4) Uredbe št. 596/2014. V tej določbi se razlikuje med različnimi vrstami oseb z dostopom do notranjih informacij, to je osebami, ki imajo notranje informacije, ki so lahko predmet trgovanja na podlagi notranjih informacij v smislu odstavka 1 te določbe. |
|
73. |
Krog oseb, ki imajo notranje informacije in lahko opravijo tako (prepovedano) trgovanje na podlagi prepovedanih informacij, kot je navedeno členu 8(4), prvi pododstavek, od (a) do (d), Uredbe št. 596/2014 ( 31 ), to so tako imenovane „primarne“ osebe z dostopom do notranjih informacij, je namreč z drugim pododstavkom tega odstavka 4 razširjen na vse druge osebe, ki imajo notranje informacije, „kadar te osebe vedo ali bi morale vedeti, da so to notranje informacije“, to so tako imenovane „sekundarne“ osebe z dostopom do notranjih informacij ( 32 ). „Primarne“ osebe z dostopom do notranjih informacij imajo notranje informacije na podlagi posebne dejavnosti ali ravnanja, ki jih razlikuje od drugih vlagateljev, „sekundarne“ osebe z dostopom do notranjih informacij pa pridobijo ta položaj le, če dokazano vedo za obstoj notranjih informacij ali če se jim lahko očita, da se tega obstoja ne zavedajo, do česar pa pride zaradi neskrbnega ravnanja. |
|
74. |
Iz tega sklepam, da je stopnja razkritja ali dostopnosti, da bi se štelo, da so informacije „postale javne“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014, odvisna od perspektive razumnega in običajno skrbnega vlagatelja. |
3. Merila in okoliščine primera, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali so informacije „postale javne“
|
75. |
Pogoje, pod katerimi je mogoče z zgoraj navedenimi merili ugotoviti, ali so domnevno notranje informacije javne, je treba presojati glede na okoliščine, ki so podlaga za spor o glavni stvari ter katerih preučitev spada v pristojnost in odgovornost nacionalnega sodišča. Menim, da mora biti za zaščito pravne varnosti in domneve nedolžnosti glede na hude posledice, če se ugotovi, da obstaja trgovanje na podlagi notranjih informacij, izpolnjevanje teh meril enostavno preverljivo tako za zainteresirane osebe kot za organe in sodišča. V ta namen je, kot sem pojasnila v točkah od 68 do 74 teh sklepnih predlogov, s pravom Unije zahtevano, da se kot oporna točka upošteva perspektiva razumnega in običajno skrbnega vlagatelja. Ali so navedena merila v neki zadevi izpolnjena, pa morajo ugotoviti nacionalni organi in sodišča. |
|
76. |
V zvezi s tem v nasprotju s trditvami oseb TK in OP menim, da zgolj možnost, da vlagatelj pridobi informacije, ki so na podlagi nacionalne zakonodaje o svobodi informacij, kot sta TF ali zakon o dostopu in zaupnosti, formalno opredeljene kot „javne“, ker jih hranijo javni organi in ker so dostopne na zahtevo, ni dovolj, da bi se za tako informacijo štelo, da je „javna“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. Tako kot pri pravici dostopa do dokumentov na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 ( 33 ) je namreč po eni strani za uveljavljanje te pravice dostopa v skladu s členom 4 poglavja 6 TF potrebna izrecna zahteva, vložena pri teh organih, po drugi strani pa lahko glede te zahteve veljajo izjeme, kot so omejitve in merila, ki se nanašajo na zaupnost, iz člena 2 poglavja 2 TF ter člena 3, drugi odstavek, poglavja 19 in člena 16 poglavja 31 zakona o dostopu in zaupnosti. Menim, da so te omejitve in merila lahko v nasprotju s pojmom „razkritja“ iz člena 7(1)(a) te uredbe in ciljem njenega represivnega vidika, ki je namenjen zaščiti zaupanja vlagateljev. |
|
77. |
Poleg tega je treba upoštevati posebnosti konteksta, v katerem bo lahko prišlo do razkritja upoštevne informacije, kot je v obravnavani zadevi sprejetje in objava odločitve o oddaji javnega naročila na podlagi zakona št. 1145 iz leta 2016 o javnem naročanju. V takem položaju so vsi udeleženci postopka oddaje javnega naročila in osebe, ki so izrazile ali bodo izrazile interes, da izvedo za njegov rezultat, ozka upoštevna javnost, za katero se lahko domneva, da je sestavljena iz razumnih potencialnih vlagateljev, ki ravnajo s potrebno skrbnostjo. Ti udeleženci ali osebe bodo namreč še posebej verjetno investirali glede na rezultat takega postopka. |
|
78. |
Očitno zadevna švedska zakonodaja temelji na tem razumevanju, saj je z njo določeno dvostopenjsko razkritje zainteresiranim udeležencem na trgu. Tako po eni strani na podlagi člena 12, prvi odstavek, prvi stavek, poglavja 12 zakona št. 1145 iz leta 2016 o javnem naročanju naročnik čim prej pisno obvesti kandidate in ponudnike o sprejetih odločitvah glede oddaje naročila ali sklenitve okvirnega sporazuma. Po drugi strani je treba v skladu s členom 7, prvi odstavek, poglavja 19 tega zakona tako odločitev objaviti v obvestilu o rezultatu postopka oddaje javnega naročila najpozneje v 30 dneh po sklenitvi zadevne pogodbe ali okvirnega sporazuma. |
|
79. |
Vendar menim, da omejeno razkritje, kot je določeno v členu 12, prvi odstavek, prvi stavek, poglavja 12 zakona št. 1145 iz leta 2016 o javnem naročanju, kandidatom, ponudnikom in – odvisno od okoliščin – drugim osebam, ki so izrazile interes za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, načeloma ne zadostuje za to, da bi zadevna informacija „postala javna“ v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. Kot izhaja iz člena 7, prvi odstavek, poglavja 19 tega zakona, očitno tudi švedski zakonodajalec sam meni, da obstajajo tudi druge zainteresirane osebe, med drugim tiste, ki spremljajo obvestila o rezultatu postopka oddaje javnega naročila. V takih okoliščinah bi bilo mogoče krog oseb, ki so prejele takojšnje obvestilo o odločitvi o oddaji naročila pred objavo takega obvestila, v skladu s členom 8(4), drugi pododstavek, te uredbe opredeliti kot „sekundarne“ osebe z dostopom do notranjih informacij, ki bi lahko (poskušale) opraviti prepovedano trgovanje na podlagi notranjih informacij ali nezakonito razkriti notranje informacije v smislu člena 14(a) ali (c) navedene uredbe. Tako tudi ob predpostavki, da je bila odločitev o oddaji naročila hkrati s pošiljanjem petim ponudnikom sporočena 22 drugim osebam, ki so izrazile interes za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila – kar glede na informacije, ki so jih predložili predložitveno sodišče in stranke, ni dokazano – pojem „razkritja“ v smislu člena 7(1)(a) te uredbe ne bi bil nujno izpolnjen. |
|
80. |
Po drugi strani pa menim, da objava rezultata postopka oddaje javnega naročila z obvestilom v skladu s členom 7, prvi odstavek, poglavja 19 zakona št. 1145 iz leta 2016 zadostuje, da so obveščeni vsi razumni in običajno skrbni potencialni vlagatelji. Od takega zainteresiranega vlagatelja je namreč mogoče pričakovati, da bo redno spremljal take objave, ki lahko vplivajo na njegove naložbene odločitve. Menim, da je tak pristop združljiv s pravico do obrambe in domnevo nedolžnosti, ki sta določeni v členu 48 Listine, saj organom in sodiščem ter zainteresiranim osebam, ki so potencialno izpostavljene – odvisno od okoliščin primera – kazenskemu pregonu, ( 34 ) omogoča, da ugotovijo, ali je zadevno dejanje razkritja doseglo zahtevano stopnjo razkritja. |
|
81. |
Ta ocena ne posega v vprašanje, ali in v kolikšni meri objava takega obvestila izpolnjuje tudi pogoje za razkritje iz člena 17(1) Uredbe št. 596/2014, ki se pripiše izdajatelju, zlasti pogoj hitrega in popolnega informiranja, kar je vprašanje, o katerem v obravnavani zadevi ni treba odločiti. Enako velja za vprašanje, ali sporočilo za medije družbe Hybricon z dne 14. maja 2018, objavljeno po domnevnem trgovanju na podlagi notranjih informacij, izpolnjuje te pogoje oziroma ali je njegova posledica vsaj to, da so objavljene informacije izgubile značaj notranjih informacij v smislu člena 7(1)(a) te uredbe. Vendar to ne spremeni dejstva, da razkritje v smislu člena 17(1) navedene uredbe zadostuje za izpolnitev pogoja razkritja, zahtevanega s členom 7(1)(a) te uredbe. |
|
82. |
V vsakem primeru mora predložitveno sodišče glede na okoliščine zadeve preveriti, ali je bila, ko je prišlo do domnevnega trgovanja na podlagi notranjih informacij, dosežena zahtevana stopnja razkritja z vidika razumnega in običajno skrbnega potencialnega vlagatelja v smislu člena 7(1)(a) Uredbe št. 596/2014. |
V. Predlog
|
83. |
Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Högsta domtolen (vrhovno sodišče, Švedska) odgovori: Člen 7(1)(a) Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES je treba razlagati tako, da:
|
( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.
( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
( 2 ) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES (UL 2014, L 173, str. 1 in popravek v UL 2016, L 287, str. 320), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) 2024/2809 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2024 o spremembi uredb (EU) 2017/1129, (EU) št. 596/2014 in (EU) št. 600/2014 za povečanje privlačnosti javnih kapitalskih trgov v Uniji za podjetja in za olajšanje dostopa do kapitala za mala in srednja podjetja (UL L, 2024/2809).
( 3 ) Glej sodbe z dne 23. decembra 2009, Spector Photo Group in Van Raemdock (C‑45/08, EU:C:2009:806); z dne 7. julija 2011, IMC Securities (C‑445/09, EU:C:2011:459); z dne 28. junija 2012, Geltl (C‑19/11, EU:C:2012:397); z dne 11. marca 2015, Lafonta (C‑628/13, EU:C:2015:162), in z dne 15. marca 2022, Autorité des marchés financiers (C‑302/20, EU:C:2022:190).
( 4 ) Glej med drugim Hansen, J. L., „MAD in a Hurry: The Swift and Promising Adoption of the EU Market Abuse Directive“, European Business Law Review, 2004, str. 183 in naslednje; Gilotta, S., „The Regulation of Outsider Trading in the EU and the US“, European Company and Financial Law Review, 2016, str. 631 in naslednje; Klöhn, L., „Wann ist eine Information öffentlich bekannt i.S.v. Art. 7 MAR?“, Zeitschrift für das gesamte Handels-und Wirtschaftsrecht, 2016, str. 707 in naslednje; Juan y Mateu, F., „La difusión pública de información privilegiada en los mercados de valores“, Revista de Derecho Mercantil, 2017, št. 304, str. 113 in naslednje; Hössl-Neumann, M., Informationsregulierung durch Insiderrecht, 2020, str. 53 in naslednje; Hössl-Neumann, M., in Torggler, U., „Inside Information“, v Kalls, S., Oppitz, M., Torggler, U., in Winner, M. (ur.), EU Market Abuse Regulation, Elgar, Cheltenham, 2021, str. 55 in naslednje, in Veil, R., „Insider Dealing“, v Veil, R. (ur.), European Capital Markets Law, Hart Publishing, Oxford, 3. izdaja, 2022, točka 14, str. 189 in naslednje.
( 5 ) Izvedbena uredba Komisije z dne 29. junija 2016 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi s tehničnimi rešitvami za ustrezno razkritje notranjih informacij javnosti in za odložitev razkritja notranjih informacij javnosti v skladu z Uredbo (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2106, L 172, str. 47).
( 6 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kazenskih sankcijah za zlorabo trga (direktiva o zlorabi trga) (UL 2014, L 173, str. 179).
( 7 ) Iz pisnih stališč tožečih strank iz postopka v glavni stvari je razvidno, da odločitev o oddaji naročila ni bila poslana le tem petim družbam, temveč tudi na 22 elektronskih naslovov oseb, ki so izrazile interes za spremljanje postopka oddaje javnega naročila, ne da bi v njem sodelovale. Vendar istovetnost teh oseb in njihova vloga v navedenem postopku nista znani. Glede na pojasnila predložitvenega sodišča namreč ni bilo ugotovljeno, da so bile zadevne informacije dejansko sporočene navedenim osebam. Poleg tega na obravnavi nobena od strank ni mogla potrditi, da je bila odločitev o oddaji vzporedno poslana 22 drugim naslovnikom.
( 8 ) Približno 4720 EUR.
( 9 ) Približno 13.425 EUR.
( 10 ) Podrobnejši podatki so se nanašali, prvič, na možnost, ki sta jo navajali osebi OP in TK, da je naročnik odločitev o oddaji naročila poslal na elektronske naslove oseb, ki so izrazile interes za ta postopek oddaje javnega naročila; drugič, na istovetnost teh oseb in razloge za njihov interes za postopek oddaje javnega naročila; in tretjič, na razkritje, ki je posledica sporočila za medije družbe Hybricon, ter na morebitno objavo sporočila za medije po postopku oddaje javnega naročila s strani naročnika in, odvisno od okoliščin primera, na čas njegove objave (glej tudi opombo 7 teh sklepnih predlogov).
( 11 ) To je predmet žolčne razprave v pravni teoriji, glej opombo 4 teh sklepnih predlogov: Hansen, str. 194 in 195; Gilotta, str. 634 in naslednje; Klöhn, str. od 714 do 719; Juan y Mateu, str. 117 in naslednje; Hössl‑Neumann, str. od 53 do 58; Hössl‑Neumann in Torggler, str. od 62 do 65, in Veil, str. 201.
( 12 ) Glej med drugim sodbo z dne 15. novembra 2022, Senatsverwaltung für Inneres und Sport (C‑646/20, EU:C:2022:879, točka 40 in navedena sodna praksa), v skladu s katero „tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba pojme določbe prava Unije, ki pri opredelitvi pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji, in sicer ne le ob upoštevanju besedila te določbe, ampak tudi njenega konteksta in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba“.
( 13 ) Glej francosko („rendue publique“ in „rend publiqes“) in špansko jezikovno različico („no se haya hecho pública“ in „hará pública“).
( 14 ) Tako je v švedski jezikovni različici natančneje navedeno „Information [...] som inte har offentliggjorts“ in „informera allmänheten“. Isto velja med drugim za nemško („nicht öffentlich bekannte Informationen“ in „gibt der Öffentlichkeit [...] unverzüglich bekannt“), angleško („information [...] which has not been public“ in „inform the public“), italijansko („che non è stata resa pubblica“ in „comunica al pubblico“) in portugalsko jezikovno različico („não tenha sido tornada pública“ in „informa o público“).
( 15 ) Glej sodbi z dne 1. marca 2016, Alo in Osso (C‑443/14 in C‑444/14, EU:C:2016:127, točka 27), in z dne 21. julija 2016, EUIPO/Grau Ferrer (C‑597/14 P, EU:C:2016:579, točka 24 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi (C‑561/19, EU:C:2021:799, točka 46 in navedena sodna praksa, v skladu s katero: „je treba vsako določbo prava Unije obravnavati v okviru njenega konteksta in jo razlagati ob upoštevanju vseh določb tega prava, njenih ciljev in razvoja na dan, ko je treba zadevno določbo uporabiti“).
( 16 ) Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Autorité des marchés financiers (C‑302/20, EU:C:2021:747, točka 1).
( 17 ) Glej člen 2(1)(a)(i) Izvedbene uredbe 2016/1055; glej tudi Klöhn (opomba 4 teh sklepnih predlogov), str. 707.
( 18 ) Moj poudarek.
( 19 ) Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Autorité des marchés financiers (C‑302/20, EU:C:2021:747, točka 1). V zvezi z ureditvijo, veljavno pred Uredbo št. 596/2014, glej tudi sodbi z dne 10. maja 2007, Georgakis (C‑391/04, EU:C:2007:272, točka 38), in z dne 23. decembra 2009, Spector Photo Group in Van Raemdonck (C‑45/08, EU:C:2009:806, točki 47 in 48).
( 20 ) V smislu člena 1(1) Direktive 2014/57 (glej opombo 7 teh sklepnih predlogov).
( 21 ) Glej člen 30(2), od (h) do (j), Uredbe št. 596/2014.
( 22 ) Glej po analogiji med drugim sodbo z dne 14. septembra 2023, Volkswagen Group Italia in Volkswagen Aktiengesellschaft (C‑27/22, EU:C:2023:663, točka 45 in naslednje).
( 23 ) Glej v tem smislu sodbe z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 89); z dne 4. maja 2023, MV – 98 (C‑97/21, EU:C:2023:371, točka 42), in z dne 14. septembra 2023, Volkswagen Group Italia in Volkswagen Aktiengesellschaft (C‑27/22, EU:C:2023:663, točka 49).
( 24 ) Glej v tem smislu sodbe z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 162 in navedena sodna praksa); z dne 5. decembra 2017, M. A. S. in M. B. (C‑42/17, EU:C:2017:936, točka 56), in z dne 9. septembra 2021, Ministère public (Ekstrateritorialne sankcije) (C‑906/19, EU:C:2021:715, točka 46 in navedena sodna praksa).
( 25 ) Moj poudarek. Glej med drugim tudi angleško („information a reasonable investitor would be likely to use as part of the basis of his or her investment decisions“) in nemško jezikovno različico („Informationen, [...] die ein verständiger Anleger wahrscheinlich als Teil der Grundlage seiner Anlageentscheidungen nutzen würde“).
( 26 ) Moj poudarek.
( 27 ) Glej v tem smislu tudi Hansen (opomba 4 teh sklepnih predlogov), str. 195.
( 28 ) Glej v tem smislu tudi ESMA, Questions and Answers on the Market Abuse Regulation (Vprašanja in odgovori o uredbi o zlorabi trga), 17. izdaja, posodobljena 15. novembra 2022, str. 21, A5.10.
( 29 ) Glej v tem smislu tudi Hansen (opomba 4 teh sklepnih predlogov), str. 195.
( 30 ) Moj poudarek.
( 31 ) Kar je sicer vsaka oseba, ki je „članica upravnega, poslovodnega ali nadzornega organa izdajatelja“, ki ima „delež v kapitalu izdajatelja“, ki ima „dostop do informacij pri opravljanju redne službe, poklica ali dolžnosti“ ali je vpletena „v kriminalne dejavnosti“.
( 32 ) Moj poudarek. Razlikovanje med „primarnimi osebami z dostopom do notranjih informacij“ in „sekundarnimi osebami z dostopom do notranjih informacij“ je v pravni literaturi postalo običajno; glej med drugim Hössl-Neumann (opomba 4 teh sklepnih predlogov), str. 51, in Veil (opomba 4 teh sklepnih predlogov), str. 215, točka 78.
( 33 ) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (Uradni list, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).
( 34 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2009, Spector Photo Group in Van Raemdonck (C‑45/08, EU:C:2009:806, točka 43 in naslednje ter navedena sodna praksa).