Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi menilo, da člen 2(11) osnovne uredbe v povezavi s členom 2.4.2 protidampinškega sporazuma določa, da instituciji pri določanju stopenj dampinga z normalno vrednostjo primerjata samo tiste transakcije, ki so z njo primerljive. Na podlagi napotitve na določbe o pošteni primerjavi, ki jo vsebujeta navedena člena, naj bi bili instituciji z izvedbo prilagoditev dolžni poskrbeti za to, da so transakcije „kolikor je mogoče“ primerljive. Poleg tega naj zadevna člena ne bi določala, da mora biti primerjava „najbolj poštena“, kar je mogoče, ampak samo, da mora biti „poštena“. 39  –Točke 37, 40 in 61 izpodbijane sodbe.

Splošno sodišče je v obravnavani zadevi menilo, da je bilo mogoče vse vrste zadevnega izdelka izenačiti s „podobnim“ izdelkom in jih je bilo torej mogoče šteti za primerljive. To pa ni samodejno držalo za cene nekaterih vrst zadevnega izdelka, tj. cene izdelkov, ki so jih izvažali kitajski proizvajalci izvozniki in ki jih indijski proizvajalec ni proizvajal. Tako naj bi bila zaradi neobstoja prodajne cene za te sicer podobne vrste zadevnega izdelka v Indiji onemogočena izvedba primerjave za te vrste za namene izračuna stopenj dampinga. 40  –Točka 63 izpodbijane sodbe.

Splošno sodišče je nato preučilo različne metode, določene z osnovno uredbo, ki naj bi institucijama po potrebi omogočile izračun normalne vrednosti za tiste vrste zadevnega izdelka, za katere pri indijskem proizvajalcu ni bilo ujemajočega se izdelka. Vseeno je menilo, da te metode, tudi če bi bile izvedljive, ne bi zagotavljale bolj poštene primerjave, kot je tista, ki sta jo izvedli instituciji. 41  –Točke od 67 do 84 izpodbijane sodbe. Zavrnilo je tudi trditve pritožnic v zvezi z reprezentativnostjo stopenj dampinga, izračunanih za vse izvožene vrste zadevnega izdelka. 42  –Glej posebej točke od 81 do 83 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je na podlagi te analize sklenilo, da Svet ni storil očitne napake pri presoji, ker je iz izračuna stopnje dampinga izključil izvozne transakcije, povezane s tistimi vrstami zadevnega izdelka, za katere prodajne cene proizvajalca v primerljivi državi niso bile na razpolago.

Prvič, pritožnici trdita, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 2(11) osnovne uredbe in člen 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Ti določbi naj bi bilo treba razlagati tako, da določata, da je treba v primerjavo za namene izračuna stopnje dampinga vključiti celotno izvozno prodajo zadevnega izdelka, kot je opredeljen na začetku preiskave. Ta stopnja bi se namreč morala nanašati na celoten izdelek v preiskavi. Poleg tega naj status države brez tržnega gospodarstva ne bi omogočal odstopanja od pravil glede določitve stopnje dampinga.

Drugič, Splošno sodišče naj bi mešalo obveznosti, povezane z izračunom stopnje dampinga, z obveznostmi, povezanimi s pošteno primerjavo. Prvič, Splošno sodišče naj bi pri preučevanju, ali so različne rešitve, ki omogočajo primerjavo vseh izvoznih transakcij, bolj „poštene“ ali ne, omejilo obveznosti, povezane z izračunom stopnje dampinga, na obveznosti, povezane s pošteno primerjavo. Drugič, skladnosti izračuna stopnje dampinga s členom 2(11) osnovne uredbe se ne bi smelo ocenjevati na osnovi pojma „primerljive cene“, 43  –Pritožnici napotujeta na točko 61 izpodbijane sodbe. ampak bi jo bilo treba oceniti na osnovi pojma „primerljive transakcije“. Pritožnici izpodbijata tudi izraz „kolikor je mogoče“, ki ga je uporabilo Splošno sodišče. 44  –Točka 40 izpodbijane sodbe in točka 45 teh sklepnih predlogov.

Tretjič, analiza Splošnega sodišča naj bi bila vsekakor napačna. Po njunem mnenju ne gre za dokazovanje, da je eden od pristopov bolj pošten od drugega, ampak za to, da je uporabljeni pristop skladen s členom 2(11) osnovne uredbe in členom 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Upoštevanje teh določb bi morali zagotavljati instituciji, ne pa zadevne stranke. Pojem „reprezentativnost“ naj ne bi bil upošteven, saj ni naveden niti v osnovni uredbi niti v protidampinškem sporazumu. Pritožnici naj bi vsekakor dokazali nereprezentativnost izvoznih transakcij, ki sta jih uporabili instituciji Unije, v delu, ki se nanaša nanju.

Instituciji izpodbijata očitke pritožnic. Komisija najprej trdi, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten, saj pritožnici prerekata presojo dejstev in ne napačne uporabe prava, in tudi neupošteven. Dalje, po mnenju Komisije naj bi bila z razlago člena 2(11) osnovne uredbe in člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma, kot jo predlagata pritožnici, izkrivljena duh in vsebina člena 2.4 protidampinškega sporazuma, ki naj bi bil „prežet“ z načelom „poštene primerjave“ kot prednostnim načelom. Svet meni, da je v besedilu osnovne uredbe in protidampinškega sporazuma jasno navedeno, da mora zahteva po pošteni primerjavi prevladati nad obveznostjo izračuna stopnje dampinga na podlagi vseh izvoznih transakcij. Po mnenju institucij naj sodne prakse in poročil pritožbenega organa DSB, na katere se sklicujeta pritožnici, ne bi bilo mogoče upoštevati, saj naj bi se nanašali na vprašanje „nastavitve na ničlo“, ki se zelo razlikuje od vprašanja iz obravnavane zadeve. Nasprotno naj bi razlaga člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma, ki jo je podal pritožbeni organ DSB, pokazala, da je izraz „primerljive“ zelo pomemben za zagotavljanje „poštene primerjave“. Poleg tega naj bi iz sodne prakse izhajalo, da je pojem reprezentativnosti mogoče upoštevati.

Ta pritožbeni razlog se nanaša na obseg obveznosti institucij pri ugotavljanju obstoja stopnje dampinga v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe.

Očitki pritožnic se nanašajo na razlago te določbe v izpodbijani sodbi (navedena v točkah 45 in 46 teh sklepnih predlogov), na podlagi katere je Splošno sodišče v obravnavani zadevi utemeljilo izključitev izvoznih transakcij, povezanih z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, iz izračuna stopenj dampinga.

Najprej je treba poudariti, da v nasprotju s trditvijo Komisije prvi pritožbeni razlog ni niti v celoti nedopusten niti ni neupošteven.

Prvič, iz povzetka trditev pritožnic 45  –Glej točke od 48 do 50 teh sklepnih predlogov. namreč po mojem mnenju očitno izhaja, da ti Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo, ker je domnevno napačno razlagalo določbe osnovne uredbe in protidampinškega sporazuma, ki urejajo izračun stopnje dampinga in pošteno primerjavo. To so dopustna pravna vprašanja v okviru pritožbe.

Drugič, pritožbeni razlog ni niti neupošteven, kot trdi Komisija. Če bi namreč Sodišče pri sprejetju tega pritožbenega razloga menilo, da je Splošno sodišče napačno razlagalo zadevne določbe osnovne uredbe in protidampinškega sporazuma, bi bilo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo, kar bi povzročilo njeno razveljavitev.

Glede vsebinske analize posameznih očitkov pritožnic je treba najprej opozoriti, da – kot je upravičeno ugotovilo Splošno sodišče – iz ustaljene sodne prakse izhaja, da imata instituciji Unije na področju skupne trgovinske politike in zlasti ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi kompleksnosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morata preučiti. 46  –Tako mora biti sodni nadzor take presoje omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji dejstev ali za zlorabo pooblastil. Glej med drugim sodbo z dne 7. aprila 2016, ArcelorMittal Tubular Products Ostrava in drugi/Svet in Svet/Hubei Xinyegang Steel (C‑186/14 P in C‑193/14 P, EU:C:2016:209, točka 34 in navedena sodna praksa).

Natančneje, iz sodne prakse izhaja, da izvajanje člena 2(11) osnovne uredbe in zlasti izbira med različnimi metodami izračuna stopnje dampinga zahtevata presojo kompleksnih gospodarskih razmer. 47  –Glej sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 41).

Čeprav imata instituciji diskrecijsko pravico pri izvajanju člena 2(11) osnovne uredbe, morata to pravico vseeno izvajati v skladu z regulativnim okvirom, vzpostavljenim s to uredbo. V obravnavanem okviru se mi zdita upoštevni dve posebni zahtevi, ki izhajata iz tega regulativnega okvira.

Prvič, navesti je treba, da se protidampinški regulativni okvir navezuje na damping izdelka. Sama opredelitev dampinga iz člena 1(2) osnovne uredbe se nanaša na „damping izdelka“. 48  –V skladu s tem členom izdelek šteje kot dampinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Unijo manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenem za državo izvoznico.

Torej ni naključje, da je eden od prvih ukrepov institucij v okviru protidampinških preiskav opredelitev izdelka, ki je v preiskavi. Namen te opredelitve je pripraviti seznam izdelkov, katerih uvoz v Unijo je predmet protidampinške preiskave in za katere se po tej preiskavi po potrebi uvedejo protidampinške dajatve. 49  –Glej v zvezi s tem ustaljeno sodno prakso Splošnega sodišča, navedeno v točki 46 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi Portmeirion Group (C‑232/14, EU:C:2015:583). Na podlagi te opredelitve se nato določi tudi „podoben izdelek“ iz člena 1(4) osnovne uredbe.

Potem ko instituciji opredelita zadevni izdelek, morata ta izdelek med celotno preiskavo dosledno obravnavati v skladu s to opredelitvijo. 50  –Glej v zvezi s tem, glede člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma, točko 53 poročila pritožbenega organa STO z dne 1. marca 2001 z naslovom „Communautés européennes – Droits antidumping sur les importations de linge de lit en coton en provenance d’Inde“ („Evropske skupnosti – Protidampinške dajatve na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije“) (DS141/AB/R).

Iz tega zlasti izhaja, da morata instituciji, ko ugotovita obstoj stopenj dampinga, to storiti za zadevni izdelek, kot je opredeljen v okviru preiskave, in, natančneje, za ta izdelek v celoti. 51  –Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2006:236, točki 159 in 163). To izhaja tudi iz samega besedila opredelitve stopnje dampinga, ki je v skladu s členom 2(12) osnovne uredbe znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. Izvozna cena je v členu 2(8) opredeljena kot cena, ki se je plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi v Unijo. Poleg tega se pritožbeni organ STO v več poročilih pri razlagi člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma sklicuje na zahtevo, da je treba obravnavati zadevni izdelek v celoti. V zvezi s tem glej na primer točki 51 in 53 poročila pritožbenega organa STO z dne 1. marca 2001 z naslovom „Communautés européennes – Droits antidumping sur les importations de linge de lit en coton en provenance d’Inde“ („Evropske skupnosti – Protidampinške dajatve na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije“) (DS141/AB/R) ter točki 98 in 99 poročila pritožbenega organa STO z dne 11. avgusta 2004 z naslovom „États-Unis – Détermination finale de l’existence d’un dumping concernant certains bois d’œuvre résineux en provenance du Canada“ („Združene države – Dokončna ugotovitev dampinga za določene vrste gradbenega lesa iglavcev s poreklom iz Kanade“) (DS264/AB/R). Ne moreta najprej na določen način opredeliti izdelka, ki je v preiskavi, in nato izračunati stopenj dampinga na način, ki ni povsem v skladu s to opredelitvijo.

To ne pomeni, da instituciji ne smeta zadevnega izdelka razdeliti na vrste ali modele in narediti več primerjav, če ocenita, da je to primerno za ugotavljanje stopenj dampinga. Vendar pa zahteva po dosledni obravnavi izdelka med preiskavo pomeni, da je treba nato upoštevati rezultate vseh teh primerjav in da se stopnje dampinga ugotavljajo za obravnavani izdelek v celoti. 52  –Glede člena 2.4.2 dampinškega sporazuma glej točke 80, 98 in 99 poročila pritožbenega organa STO z dne 11. avgusta 2004 z naslovom „États‑Unis – Détermination finale de l’existence d’un dumping concernant certains bois d’œuvre résineux en provenance du Canada“ („Združene države – Dokončna ugotovitev dampinga za določene vrste gradbenega lesa iglavcev s poreklom iz Kanade“) (DS264/AB/R). V zvezi s tem je treba poudariti, da Sodišče v sodbi z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547), ni podvomilo o dopustnosti uporabe metode več primerjav v pravu Unije.

Drugič, iz samega besedila člena 2(11) osnovne uredbe izhaja, da za ugotavljanje stopenj dampinga velja zahteva, da morajo te stopnje pokazati celoten obseg dampinga, ki se izvaja. 53  –Iz tega člena namreč izhaja, da morata obe v njem določeni simetrični metodi omogočiti prikaz celotnega obsega dampinga, ki se izvaja, in da smeta instituciji asimetrično metodo uporabiti le, če ni tako (in če se vzorec izvoznih cen znatno razlikuje od kupca do kupca, po regijah ali časovnih obdobjih). V zvezi s tem glej sodbo z dne 9. januarja 2003, Petrotub in Republica/Svet (C‑76/00 P, EU:C:2003:4, točka 49), ter točko 73 in naslednje sklepnih predlogov generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v isti zadevi (C‑76/00 P, EU:C:2002:253).

Tako morata instituciji v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice pri izvajanju člena 2(11) osnovne uredbe uporabljati tiste metode izračuna stopenj dampinga, ki zagotavljajo, da te stopnje, kot so ugotovljene, pokažejo celoten obseg dampinga, ki se izvaja. 54  –Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2006:236, točka 154).

Vendar razlaga člena 2(11) osnovne uredbe, kakršno priporoča Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, po kateri bi lahko instituciji iz izračuna stopnje dampinga izključili izvozne transakcije, povezane z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, kot je opredeljen v okviru preiskave, hkrati pa tako izračunane stopnje dampinga uporabljata za vse vrste zadevnega izdelka, po mojem mnenju omogoča neupoštevanje obeh zahtev, navedenih v točkah 62 in 63 ter 65 in 66 teh sklepnih predlogov.

Prvič, če namreč nekatere vrste zadevnega izdelka niso upoštevane v izračunu stopenj dampinga, se te stopnje izračunajo samo za del zadevnega izdelka, ne pa za celoten izdelek, kot je opredeljen v okviru preiskave.

Drugič, če instituciji v izračun stopenj dampinga ne vključita izvoznih transakcij, povezanih z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, ne moreta niti upoštevati niti oceniti vpliva, ki ga imajo te transakcije na izračun skupnih stopenj dampinga. Iz tega sledi, da te stopnje morda ne morejo pokazati celotnega obsega dampinga, ki se izvaja.

Ugotovitev, da instituciji ne smeta izključiti izvoznih transakcij, povezanih z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, iz izračuna stopenj dampinga, je potrjena tudi, prvič, v besedilu člena 2(11) osnovne uredbe, drugič, v sodni praksi Sodišča in, tretjič, v razlagi člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma v okviru STO.

Prvič, v besedilu člena 2(11) osnovne uredbe je namreč izrecno določeno, da se v okviru prve simetrične metode obstoj stopenj dampinga ugotavlja na osnovi primerjave ponderiranega povprečja normalne vrednosti s ponderiranim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Unijo. Taka formulacija dopušča malo možnosti za izključitev izvoznih transakcij, povezanih z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, iz izračuna stopnje dampinga.

Drugič, Sodišče je v sodbi Ikea Wholesale 55  –Sodba z dne 27. septembra 2007 (C‑351/04, EU:C:2007:547). grajalo Svet, ker ni „izračunal skupne stopnje dampinga, ki bi v popolnosti izražala vse primerljive izvozne cene“ 56  –Glej sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 56). Moj poudarek. .

Tretjič, pritožbeni organ DSB je pri razlagi člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma izrecno potrdil, da je treba obstoj stopenj dampinga za zadevni izdelek ugotavljati „na osnovi primerjave med ponderiranim povprečjem normalne vrednosti in ponderiranim povprečjem cen vseh primerljivih izvoznih transakcij, tj. vseh transakcij, povezanih z vsemi modeli ali vrstami izdelka, ki je v preiskavi“. 57  –Glej točki 55 in 58 poročila pritožbenega organa STO z dne 1. marca 2001 z naslovom „Communautés européennes – Droits antidumping sur les importations de linge de lit en coton en provenance d’Inde“ („Evropske skupnosti – Protidampinške dajatve na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije“) (DS141/AB/R). Moj poudarek.

Navedenim sklicem na besedilo člena 2(11) osnovne uredbe, sodno prakso Sodišča in sklepe pritožbenega organa DSB v primerih, ki so se nanašali na zakonitost t. i. metode „nastavitev na ničlo“, 58  –Z uporabo metode nastavitev na ničlo sta instituciji pri ugotavljanju skupne stopnje dampinga nastavili na ničlo negativne stopnje dampinga, tj. stopnje, ugotovljene za tiste modele zadevnega izdelka, katerih izvozna cena je višja od normalne vrednosti. Glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547, točki 53 in 54), in točko 88 izpodbijane sodbe. je treba dodati dve pojasnili.

Prvo pojasnilo se nanaša na razlago člena 2(11) osnovne uredbe, ki jo je uporabilo Splošno sodišče. To je namreč navedeni člen razlagalo v povezavi s členom 2.4.2 protidampinškega sporazuma in glede na obveznost izvajanja „poštene primerjave“, ki je določena v členu 2(10) osnovne uredbe in členu 2.4 protidampinškega sporazuma.

Po mnenju Splošnega sodišča iz vseh teh določb v bistvu izhaja, da institucijama normalne vrednosti ni treba nujno primerjati s ceno vseh izvoznih transakcij, povezanih z zadevnim izdelkom, ampak jo morata primerjati izključno z vsemi „transakcijami, ki so z njo primerljive“. 59  –Glej točko 40 izpodbijane sodbe. Moj poudarek. Splošno sodišče je menilo, da v obravnavani zadevi izvozne transakcije, povezane s tistimi vrstami zadevnega izdelka, za katere pri indijskem proizvajalcu ni bilo ujemajočega se izdelka in torej primerljive (prodajne) cene, niso bile primerljive transakcije. Ker naj ne bi bilo metode, s katero bi bilo mogoče zagotoviti bolj pošteno primerjavo od tiste, ki sta jo opravili instituciji, naj bi bila torej izključitev teh transakcij iz izračuna stopenj dampinga upravičena.

V zvezi s tem je treba vseeno poudariti, prvič, kot je razvidno iz točke 73 teh sklepnih predlogov, da je treba za namene uporabe člena 2.4.2 protidampinškega sporazuma, v povezavi s katerim je Splošno sodišče razlagalo člen 2(11) osnovne uredbe, za „primerljive izvozne transakcije“ šteti vse transakcije v povezavi s posameznimi vrstami zadevnega izdelka. 60  –Glej navedbo v opombi 57 teh sklepnih predlogov. Če je namreč mogoče vse vrste zadevnega izdelka, kot je opredeljen med preiskavo, izenačiti s podobnim izdelkom, zahteva po dosledni obravnavi zadevnega izdelka (in podobnega izdelka) iz točke 62 teh sklepnih predlogov pomeni, da je treba vse te vrste nujno obravnavati kot primerljive in da so torej primerljive tudi vse z njimi povezane transakcije, in to kljub temu, da ni podatkov o cenah nekaterih od teh transakcij.

Če instituciji ne razpolagata s podatki o cenah (ali v državi izvoznici ali po potrebi v primerljivi državi) za nekatere vrste zadevnega izdelka, imata dve možnosti: ali zmanjšata obseg opredelitve zadevnega izdelka, tako da te vrste izdelka, za katere ni primerljive cene, izključita iz preiskave, 61  –Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2006:236, točka 168). ali pa računsko določita normalno vrednost za te vrste zadevnega izdelka, tako da je pri določitvi stopenj dampinga mogoče upoštevati tudi izvozne transakcije, ki se nanašajo na njih.

Drugič, drži sicer, da na podlagi napotitve na člen 2(10) osnovne uredbe v členu 2(11) iste uredbe 62  –Enako tudi člen 2.4.2 protidampinškega sporazuma napotuje na člen 2.4 istega sporazuma. obveznost izvajanja poštene primerjave vključuje tudi ugotavljanje obstoja stopenj dampinga. Vendar po eni strani to nikakor ne pomeni, da je mogoče to obveznost razlagati tako, da omejuje obseg opredelitve zadevnega izdelka ali obveznost, da se pri ugotavljanju stopenj dampinga upoštevajo vse izvozne transakcije v zvezi s tem izdelkom pri izvozu v Unijo. 63  –V zvezi s tem je treba še navesti, da je pritožbeni organ DSB izrecno potrdil, da „primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo, pri kateri se ustrezno ne upoštevajo vse primerljive izvozne transakcije […], ni ‚poštena primerjava‘ med izvozno ceno in normalno ceno, kot je določena v členu 2.4 in pododstavku 2.4.2“. Glej točko 55 poročila z dne 1. marca 2001 z naslovom „Communautés européennes – Droits antidumping sur les importations de linge de lit en coton en provenance d’Inde“ („Evropske skupnosti – Protidampinške dajatve na uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Indije“) (DS141/AB/R). Po drugi strani iz člena2(10) osnovne uredbe nikakor ne izhaja pojem „bolj poštena primerjava od druge“, na katerega Splošno sodišče opira večji del svojega razlogovanja. 64  –Glej v zvezi s tem točko 84 izpodbijane sodbe.

Drugo pojasnilo se nanaša na dejstvo, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru izrecno izključilo upoštevnost primerov, ki zadevajo metodo „nastavitve na ničlo“. 65  –Glej točke od 85 do 89 izpodbijane sodbe.

Natančneje, Splošno sodišče je zavrnilo upoštevnost zadeve Ikea Wholesale, v kateri sta instituciji uporabili tako metodo, pri čemer je menilo, da „v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da stopnja dampinga ni bila izračunana na osnovi znatne zastopanosti vrst zadevnega izdelka in da tako ne odraža vseh primerljivih izvoznih cen“. 66  –Glej točko 85 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je nato menilo, da v obravnavanem primeru v nasprotju s primeri uporabe metode „nastavitve na ničlo“ – pri katerih se pri primerjavi za namene določanja stopenj dampinga ni upoštevala celotna kategorija vrst zadevnega izdelka, za katere je bila ugotovljena negativna stopnja dampinga – ni bilo mogoče šteti, da je imel pristop institucij za posledico povečanje rezultata izračuna stopnje dampinga. 67  –Glej točko 88 izpodbijane sodbe.

Menim, da v obravnavanem primeru ni mogoče v celoti izključiti upoštevnosti sodne prakse in sklepov DSB v zvezi z uporabo metode „nastavitve na ničlo“, kot je to storilo Splošno sodišče. Navedeni primeri in obravnavana zadeva so si močno podobni, saj se namreč vsi nanašajo na neupoštevanje dela izvoznih transakcij, povezanih z zadevnim izdelkom, kot je opredeljen med preiskavo, za namene ugotavljanja stopenj dampinga. V okviru zadev, v katerih se je obravnavala metoda „nastavitve na ničlo“, je šlo za transakcije, pri katerih je bila ob primerjavi njihove cene z normalno vrednostjo ugotovljena negativna stopnja. V obravnavani zadevi gre za transakcije v povezavi s tistimi vrstami izdelka, za katere instituciji nimata podatkov o prodajnih cenah. Razlika med obema vrstama primerov je le, da je bil pri prvonavedenih primerih vpliv zadevnih transakcij na ugotavljanje stopenj dampinga izkrivljen, v obravnavani zadevi pa vpliv teh izvoznih transakcij na navedeno ugotavljanje – zaradi njihove izključitve – preprosto ni bil upoštevan.

Vendar ne vidim razloga, zakaj se zaradi take razlike v obravnavani zadevi ne bi upoštevala in se tako ne bi uporabila načela, izražena v teh odločbah glede ugotavljanja stopenj dampinga, še zlasti zahteva, da se pri tem ugotavljanju upoštevajo vse izvozne transakcije, povezane z zadevnim izdelkom.

V zvezi s trditvijo o reprezentativnosti stopenj dampinga, kot so izračunane za vse vrste zadevnega izdelka, 68  –V zvezi s tem glej tudi točke od 81 do 84 izpodbijane sodbe. je treba poudariti, da, čeprav bi bile te stopnje reprezentativne za pet najbolj prodajanih vrst izdelka, kot je ugotovilo Splošno sodišče v točki 81 izpodbijane sodbe, to nikakor ne spremeni dejstva, da instituciji z izključitvijo nekaterih izvoznih transakcij iz izračuna navedenih stopenj nista upoštevali zadevnega izdelka v celoti in navedenih stopenj nista izračunali ob upoštevanju cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu tega izdelka v Unijo v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe. 69  –V zvezi s tem v nasprotju s trditvami Komisije menim, da iz besedne zveze „v popolnosti izražala“, ki jo je uporabilo Sodišče v točki 56 sodbe z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale (C‑351/04, EU:C:2007:547), in je povzeta v točki 72 teh sklepnih predlogov, ni mogoče izpeljati, da bi Sodišče želelo potrditi razlago člena 2(11) osnovne uredbe, s katero naj bi se, v nasprotju z besedilom samega člena, upravičevalo določanje stopnje dampinga, ki bi omogočalo izključitev nekaterih izvoznih transakcij, povezanih z zadevnim izdelkom.

Poleg tega ni sporno, da v obravnavani zadevi pri izračunu stopenj dampinga ni bilo upoštevanih 38 % oziroma 43 % prodaje obeh pritožnic, tako da je mogoče, prvič, vsaj podvomiti o reprezentativnosti teh stopenj, v delu, v katerem se nanašajo nanju, in, drugič, se vprašati, ali je bila, vsaj glede pritožnic, upoštevana zahteva, navedena v točkah 65 in 66 teh sklepnih predlogov, da mora stopnja dampinga pokazati celoten obseg dampinga, ki se izvaja. 70  –V teh okoliščinah Splošno sodišče ne more omiliti posledic ugotavljanja stopenj dampinga na način, ki ni v skladu s členom 2(11) osnovne uredbe, tako da od pritožnic zahteva, naj potrdita, da „bi bila izračunana stopnja dampinga ob upoštevanju vseh vrst izdelkov bistveno drugačna od tiste, ki je opredeljena v sporni uredbi“ (glej točko 83 izpodbijane sodbe in fine). Poleg tega bi bilo v obravnavanem primeru tako okoliščino praktično neizvedljivo dokazati glede na to, da so podatki o računski določitvi normalne vrednosti ostali zaupni (glej točko 117 in naslednje teh sklepnih predlogov). Prav ob upoštevanju navedenega je treba zavrniti tudi trditev o neupoštevnosti prvega pritožbenega razloga, ki temelji na tej točki izpodbijane sodbe in jo je Komisija navedla na obravnavi.

Nazadnje, v zvezi z ugotovitvijo Splošnega sodišča iz točke 89 izpodbijane sodbe, da lahko uporaba metode primerljive države povzroči dodatne težave, menim, da nič v členu 2(7)(a) osnovne uredbe niti v ciljih tega člena 71  –Glej točki 99 in 100 ter sodno prakso, navedeno v opombi 79 teh sklepnih predlogov. ne upravičuje razlage te določbe, kot da je z njo omejena obveznost iz člena 2(11) iste uredbe, da se pri ugotavljanju stopnje dampinga upoštevajo vse izvozne transakcije zadevnega izdelka, kot je opredeljen v preiskavi, pri izvozu v Unijo.

Glede na vse zgornje ugotovitve in iz pojasnjenih razlogov menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da Svet ni storil očitne napake pri presoji s tem, ko je iz izračuna stopnje dampinga izključil izvozne transakcije, povezane z nekaterimi vrstami zadevnega izdelka, ter da torej s sporno uredbo nista kršena niti člen 2(11) osnovne uredbe niti člen 2.4.2 protidampinškega sporazuma. Zato Sodišču predlagam, naj prvi pritožbeni razlog sprejme.

Pritožnici trdita, da je Splošno sodišče storilo napako, ker ni menilo, da sta instituciji kršili člen 2(10) osnovne uredbe in člen 2.4 protidampinškega sporazuma s tem, ko sta zavrnili njune zahteve za prilagoditve, prvič, zaradi razlik med proizvodnimi stroški in stroški indijskega proizvajalca 72  –Pritožnici sta se sklicevali zlasti na stroške dostopa do surovin in stroške, povezane z dodatnimi proizvodnimi postopki (samoproizvodnja energije), ki jih uporablja indijski proizvajalec. in, drugič, zaradi razlik v učinkovitosti porabe in produktivnosti 73  –Pritožnici sta se sklicevali na razlike v porabi (v količini in ne v vrednosti) surovin, v porabi (v količini in ne v vrednosti) električne energije ter v produktivnosti na zaposlenega med njima in indijskim proizvajalcem. .

V tretjem delu drugega pritožbenega razloga pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je kršilo člen 2(10) osnovne uredbe, člen 2.4 protidampinškega sporazuma in načelo dobrega upravljanja.

Napotujeta na točko 112 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče zavrnilo njun očitek, ki se je nanašal na to, da sta instituciji kršili obveznost, da sporočita, katere informacije so potrebne za vložitev zahteve za prilagoditve, in da pritožnicama ne naložita nerazumnega dokaznega bremena.

Pritožnici trdita, da dejstvo, da sta lahko razumeli razloge za zavrnitev njunih zahtev za prilagoditev, ki ga je izpostavilo Splošno sodišče, ne vpliva na vprašanje, ali jima je bilo naloženo nerazumno dokazno breme. Poleg tega naj bi instituciji po eni strani vse informacije, povezane s podatki proizvajalca iz primerljive države, šteli za zaupne, po drugi strani pa naj bi od pritožnic zahtevali, naj dokažeta, da je indijski proizvajalec v svojih cenah upošteval domnevne razlike. Takemu dokaznemu bremenu naj bi bilo brez dostopa do podatkov indijskega proizvajalca nemogoče zadostiti.

V tem delu pritožbenega razloga se postavlja vprašanje uskladitve dveh zahtev, ki si v nekaterih okoliščinah lahko nasprotujeta. Na eni strani je zahteva po ohranjanju zaupnosti podatkov podjetij, ki privolijo v sodelovanje z institucijama v okviru protidampinških preiskav. Taka zahteva je posebej pomembna v tistih primerih uporabe metode primerljive države, v katerih se instituciji praviloma opirata na podatke, ki jih predložijo podjetja iz primerljive države, ki sodelujejo v preiskavi. Neupoštevanje te zahteve bi namreč lahko resno ogrozilo možnost izvajanja takih preiskav. Vendar taki zahtevi na drugi strani nasprotuje zahteva, da se udeležencem, ki vložijo zahteve za prilagoditve v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe, vendarle omogoči, da razpolagajo z informacijami, ki jih potrebujejo za utemeljitev svojih zahtev. 83  –Glej točki 96 in 97 in sodno prakso v opombi 78 teh sklepnih predlogov.

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v členu 2.4 protidampinškega sporazuma pojasnjeno, da „[o]blasti sporočijo določenim udeležencem, kateri podatki so potrebni, da se zagotovi pravična primerjava, in ne smejo povzročati nerazumnega dokaznega bremena za te udeležence“.

Pritožbeni organ DSB je v poročilu z dne 28. julija 2011, navedenem v točkah 7, 40 in 41 teh sklepnih predlogov, v zvezi s sporom „Evropske skupnosti – Dokončni protidampinški ukrepi za nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla iz Kitajske“ pojasnil, da je v tem členu določeno, da morajo organi, ki so zadolženi za preiskavo, udeležencem sporočiti, katere informacije morajo vsebovati zahteve za prilagoditve, da bodo ti lahko predložili take zahteve. 84  –Točka 489 poročila pritožbenega organa, naslovljenega „ES – Pritrdilni elementi (Kitajska)“.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da zgoraj navedeni zahtevi, ki sta izrecno določeni v členu 2.4 protidampinškega sporazuma, nista izrecno povzeti v besedilu člena 2(10) osnovne uredbe. Vendar kljub temu menim, da izhajata iz razlage tega člena, opravljene v povezavi s členom 2.4 protidampinškega sporazuma, in da sta vsekakor povezani z načelom dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. 85  –Glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008, Huvis/Svet (T‑221/05, neobjavljena, EU:T:2008:258, točka 77).

Drugače kot pri običajni protidampinški preiskavi pa se pri preiskavi, pri kateri se normalna vrednost določi na osnovi cen proizvajalca iz primerljive države, podatki v zvezi s to vrednostjo pridobijo pri tretjem viru in se nanašajo na državo, ki ni država proizvajalcev izvoznikov, ki so v preiskavi. Ker ti proizvajalci izvozniki nimajo dostopa do teh podatkov, težko razpolagajo z informacijami, ki jih potrebujejo za to, da lahko ugotovijo, katere prilagoditve lahko zahtevajo pri institucijah, da se upoštevajo morebitne razlike, ki vplivajo na primerljivost cen med izvoženimi izdelki in izdelki, ki jih proizvajalec iz primerljive države proda na domačem trgu.

V podobnem primeru morata torej instituciji proizvajalcem izvoznikom, ki so predmet preiskave, zagotoviti dovolj informacij, da lahko vložijo zahteve za prilagoditve.

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je presoja vprašanja, katere posebne podatke je treba konkretno deliti z navedenimi proizvajalci izvozniki, odvisna od analize, ki jo je treba opraviti za posamezne primere ob upoštevanju posebnih okoliščin vsake preiskave. Drugič, instituciji morata te podatke zagotoviti tako, da upoštevata zahtevo po ohranjanju zaupnosti podatkov podjetij, ki so privolila v sodelovanje v zadevni preiskavi, zlasti proizvajalcev v primerljivi državi, če je potrebno.

Vendar so v obravnavani zadevi očitno vse informacije za določanje normalne vrednosti na osnovi podatkov v zvezi z indijskim proizvajalcem za proizvajalce izvoznike, ki so bili predmet preiskave, ostale zaupne. 86  –Glej točko 112 izpodbijane sodbe. Te okoliščine instituciji nista izpodbijali. V podobnih okoliščinah je, kot trdita pritožnici, „dokazovanje, da so domnevne razlike vplivale na primerljivost cen“, 87  –Glej točko 116 izpodbijane sodbe. dejansko težka, če ne nemogoča naloga.

V teh okoliščinah menim, da bi bilo treba tretji del drugega pritožbenega razloga sprejeti.

Vendar naj že zdaj opozorim, da čeprav bi Sodišče na podlagi zgornjih ugotovitev moralo ugotoviti, da je Splošno sodišče v obravnavani zadevi s tem, ko ni ugotovilo, da sta instituciji kršili obveznost, da sporočita, katere informacije so potrebne, in da proizvajalcem izvoznikom, ki so v preiskavi, ne naložita nerazumnega dokaznega bremena, kršilo člen 2(10) osnovne uredbe, to ne more vplivati na zavrnitev zahtev za prilagoditve, ki sta jih vložili pritožnici, v sporni uredbi. Kot namreč izhaja iz ugotovitev, ki sem jih navedel v okviru analize prvega in drugega dela tega pritožbenega razloga, prilagoditev, ki sta jih zahtevali pritožnici, zaradi njihove povezave s strukturo stroškov in proizvodno dejavnostjo, nikakor ne morejo zahtevati podjetja, kot sta pritožnici, ki jim ni bila odobrena tržnogospodarska obravnava. 88  –V zvezi s tem je treba še navesti, da pritožnici nista trdili, da jima je bila, ker nista imeli dostopa do informacij za določanje normalne vrednosti na podlagi podatkov indijskega proizvajalca, onemogočena vložitev zahteve za druge vrste prilagoditve.

V četrtem delu drugega pritožbenega razloga pritožnici trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 120 do 124 izpodbijane sodbe storilo napako, ker je menilo, da sta instituciji v sporni uredbi upoštevali obveznost obrazložitve, ki jima je naložena. Splošno sodišče naj v svoji oceni zahtevane stopnje natančnosti za obrazložitev ne bi upoštevalo okvira, v katerega se umešča sporna uredba, tj. uporabe metode primerljive države in nedostopnosti podatkov v zvezi z indijskim proizvajalcem. Splošno sodišče naj prav tako ne bi dovolj upoštevalo izmenjav med pritožnicama in institucijama med upravnim postopkom, tj. izmenjav, med katerimi naj bi prvonavedeni od drugonavedenih zahtevali natančnejša pojasnila. V teh okoliščinah naj bi bili instituciji dolžni dovolj natančno pojasniti razloge, iz katerih pritožnici s predloženimi trditvami in dokazi nista zadostili dokaznemu bremenu, ki jima je bilo naloženo.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti v skladu s sodno prakso Sodišča obrazložitev, ki je zahtevana v členu 296 PDEU, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. To zahtevo je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi navedene vse upoštevne dejanske ali pravne okoliščine, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 296 PDEU, presojati ne le glede na besedilo akta, ampak tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. 89  –Glej sodbo z dne 10. septembra 2015, Fliesen-Zentrum Deutschland (C‑687/13, EU:C:2015:573, točki 75 in 76 ter navedena sodna praksa).

V obravnavani zadevi pritožnici s tem, ko Splošnemu sodišču očitata, da ni dovolj upoštevalo izmenjav med upravnim postopkom, izpodbijata presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, to pa – kot sem navedel v točki 104 teh sklepnih predlogov – v pritožbenem postopku ni dopustno. 90  –Glej sodno prakso, navedeno v opombi 81 teh sklepnih predlogov.

Glede trditve, ki se nanaša na neupoštevanje uporabe metode primerljive države, je treba opozoriti, da je iz analize uvodnih izjav 41 in 103 sporne uredbe, ki sta povzeti v točki 99 izpodbijane sodbe, nedvoumno razvidno, da je mogoče, da je Svet upošteval to okoliščino v obrazložitvi, zakaj je po njegovem mnenju treba zavrniti zahteve za prilagoditve, ki sta jih vložili pritožnici. V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni grajalo obrazložitve sporne uredbe iz tega razloga. Glede trditve, ki se nanaša na nedostopnost podatkov v zvezi z indijskim proizvajalcem, ta element nikakor ne vpliva na dolžnost obrazložitve, ki je naložena institucijama, vsekakor pa morebitna podrobnejša obrazložitev ne bi mogla omiliti posledic nedostopnosti informacij, potrebnih za vložitev zahteve za prilagoditve.

Zato menim, da je treba četrti del drugega pritožbenega razloga prav tako zavrniti.

Skratka, iz točk 87 in 121 teh sklepnih predlogov izhaja, da je treba po mojem mnenju ugoditi pritožbi, ki sta jo pritožnici vložili v zadevi C‑376/15 P, in izpodbijano sodbo razveljaviti.