Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 17. septembra 2026(1)
Zadeva C‑556/25
Haluška, s. r. o.
proti
Okresný úrad Ružomberok, katastrálny odbor
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike))
„ Predhodno odločanje – Energetika – Postopki za izdajo dovoljenj za proizvodnjo električne energije v malih hidroelektrarnah – Izključitev malih proizvajalcev iz možnosti, da zahtevajo vpis zakonskih služnosti v zemljiško knjigo, ki je predviden v nacionalnem pravu – Uporaba prava Unije v nacionalnem pravnem redu – Prepoved diskriminacije “
1. Na Slovaškem so proizvajalci električne energije načeloma upravičeni do služnosti na podlagi zakona(2) na zemljiščih tretjih oseb, če imajo v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva (EU) 2019/944(3), dovoljenje za opravljanje dejavnosti.
2. Vendar se zdi, da so mali proizvajalci električne energije z istim zakonom iz te možnosti izključeni. V postopku predhodnega odločanja se obravnava vprašanje, ali je taka izključitev združljiva s pravom Unije.
3. Natančneje, Sodišče je pozvano k razlagi člena 8 Direktive 2019/944 in njegove povezave s splošnim načelom prepovedi diskriminacije iz člena 9 te direktive.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije. Direktiva 2019/944
4. Člen 3, naslovljen „Konkurenčen, prožen in nediskriminatoren trg električne energije, v središču katerega je porabnik“, določa:
„[…]
4. Države članice zagotovijo enake konkurenčne pogoje, tako da za elektroenergetska podjetja veljajo pregledna, sorazmerna in nediskriminatorna pravila, pristojbine in obravnava, zlasti na področju bilančne odgovornosti, dostopa do veleprodajnih trgov, dostopa do podatkov, zamenjave dobaviteljev s strani odjemalcev in obračunavanja, po potrebi pa tudi licenciranja.
[…]“
5. Člen 8, naslovljen „Postopek za izdajo energetskega dovoljenja za nove zmogljivosti“, določa:
„1. Za gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti države članice sprejmejo postopek za izdajo energetskega dovoljenja, ki se izvaja v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili.
[…]
3. Države članice zagotovijo, da obstajajo posebni poenostavljeni in poenoteni postopki za izdajo energetskih dovoljenj za malo decentralizirano in/ali porazdeljeno proizvodnjo, ki upoštevajo njihovo omejeno velikost in morebitni vpliv.
Države članice lahko določijo smernice za ta posebni postopek za izdajo dovoljenj. Regulativni organi ali drugi pristojni nacionalni organi, vključno z organi za načrtovanje, pregledajo te smernice in lahko predlagajo njihove spremembe.
[…]“
6. Člen 9, naslovljen „Obveznosti javnih storitev“, določa:
„1. Brez poseganja v odstavek 2 države članice na podlagi svoje institucionalne organiziranosti in ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti zagotavljajo, da elektroenergetska podjetja delujejo v skladu z načeli te direktive z namenom oblikovanja konkurenčnega, zanesljivega in z okoljskega vidika trajnega trga električne energije ter teh podjetij ne diskriminirajo glede pravic ali obveznosti.
[…]“
7. V skladu s členom 73 se člen 8(1), (2), od (a) do (i) in (k), (3) in (4) uporablja od 1. januarja 2021.
B. Nacionalno pravo
1. Zakon o energetiki(4)
8. V členu 6 je odobritev, ki se zahteva za opravljanje „energetske dejavnosti“, urejena tako:
– v skladu z odstavkom 1 tega člena se energetske dejavnosti lahko izvajajo izključno na podlagi dovoljenja ali potrdila o izpolnitvi obveznosti prijave in v skladu z njim;
– v skladu z odstavkom 2 se med drugim za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, razen za dejavnosti iz odstavka 4, zahteva dovoljenje;
– v skladu z odstavkom 4(a) tega člena se dovoljenje ne zahteva za proizvodnjo in dobavo električne energije z napravami za proizvodnjo električne energije s skupno nazivno močjo do vključno 1 MW;
– v skladu z odstavkom 5 tega člena velja za osebe, ki opravljajo dejavnost, za katero se v skladu z odstavkom 4 dovoljenje ne zahteva, obveznost prijave, v skladu s katero morajo v roku 30 dni organ obvestiti o začetku, prenehanju ali spremembi dejavnosti. Potrdilo o izpolnitvi obveznosti prijave, ki ga izda organ, je dokument, ki omogoča opravljanje dejavnosti.
9. Člen 11(1) določa:
„Imetnik dovoljenja […] lahko v nujnem obsegu in v javnem interesu
(a) vstopa na tuja zemljišča ter v tuje objekte in naprave v obsegu in na način, ki sta nujna za opravljanje dejavnosti, ki so predmet dovoljenja,
[…]
(f) na tujih zemljiščih zunaj pozidanega območja občine postavi električne vode in elektroenergetske naprave prenosnega in distribucijskega omrežja […],
(g) na tujih nepremičninah izvaja dovoljena ravnanja na elektroenergetskih napravah […], ki so nujna za zagotovitev delovanja sistemov ali omrežij, za katerih gradnjo je bilo pridobljeno dovoljenje […].“(5)
10. Člen 11(8) določa:
„Obveznosti, ki izhajajo iz pravic iz odstavka 1, pomenijo služnosti, povezane z lastništvom nepremičnin. Predlog za vpis v kataster nepremičnin lahko vloži imetnik dovoljenja.“
2. Določbe o služnostih in katastru nepremičnin
11. Predložitveno sodišče povzema nacionalne določbe na področju služnosti in katastra nepremičnin. V skladu s temi določbami služnosti nastanejo na podlagi pisne pogodbe, odločbe pristojnega organa ali z zakonom. Za pridobitev pravice, ki ustreza služnostim, je nujen vpis v kataster nepremičnin.
II. Dejansko stanje, spor in vprašanji za predhodno odločanje
12. Iz predložitvene odločbe, dopolnjene z dodatnimi elementi, ki jih je predložila slovaška vlada, izhaja to dejansko stanje:
– družba Haluška, s. r. o. (v nadaljevanju: Haluška) proizvaja električno energijo v mali hidroelektrarni z močjo 0,0975 MW;
– ta naprava obratuje od leta 1993 in je bila leta 2009 „rekonstruirana“, družba Haluška pa je njeno upravljanje prevzela 15. oktobra 2014, ko je postala lastnica obrata;(6)
– družba Haluška je oktobra 2014 v skladu s poenostavljenim postopkom iz člena 6(4) in (5) zakona o energetiki prijavila začetek dejavnosti;(7)
– družba Haluška je 6. decembra 2021 pri Okresný úrad Ružomberok, katastrálny odbor (katastrski urad okrožja Ružomberok, Slovaška, v nadaljevanju: katastrski urad), predlagala vpis zakonske služnosti na nepremičninah, ki so v lasti tretjih oseb, v kataster v skladu s členom 11(1) in (6) zakona o energetiki;
– katastrski urad je 4. februarja 2022 predlog zavrnil z obrazložitvijo, da je služnost mogoče vpisati le v korist imetnika „dovoljenja“, izdanega na podlagi člena 6(2) zakona o energetiki, ne pa v korist podjetja, za katero velja „obveznost prijave“ iz odstavka 4 tega člena;
– družba Haluška je pri Správny súd v Banskej Bystrici (upravno sodišče v Banski Bistrici, Slovaška) vložila tožbo zoper sklep katastrskega urada. Trdila je, da je razlaga člena 11(1) zakona o energetiki, ki jo zagovarja katastrski urad, v nasprotju s pravom Unije, ker daje prednost velikim proizvajalcem, izkrivlja konkurenco in ovira dostop malih proizvajalcev do trga električne energije.
13. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrnilo, pri čemer je ugotovilo, da:
– člen 8(3) Direktive 2019/944 sam po sebi ne zahteva, da se „malemu proizvajalcu“ električne energije priznajo enake pravice, kot jih imajo „veliki proizvajalci“;
– je razlaga člena 11(1) in (8) zakona o energetiki, ki jo je podal katastrski urad, pravilna. Če bi se dopustile služnosti na podlagi zakona tudi v korist malih proizvajalcev, bi se število zemljišč, obremenjenih s služnostmi, znatno povečalo, kar bi pomenilo precejšen poseg v lastninske pravice tretjih oseb;
– dejstvo, da so služnosti na podlagi zakona iz člena 11(1) in (8) zakona o energetiki pridržane imetnikom „dovoljenj“, ne pomeni omejitve opravljanja gospodarske dejavnosti, saj lahko mali proizvajalec električne energije v skladu s slovaškim civilnim zakonikom predlaga ustanovitev pogodbene služnosti oziroma, če do sklenitve pogodbe ne pride, vloži tožbo.
14. Družba Haluška je zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo pri Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike), ki je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali nacionalne določbe, na podlagi katerih je nacionalni zakonodajalec malim proizvajalcem električne energije, ki dejavnost opravljajo na podlagi poenostavljenega postopka v skladu s členom 8(3) Direktive [2019/944], samodejno onemogočil dostop do pravic v zvezi s služnostmi, ki se priznajo na podlagi nacionalnega prava in s katerimi je olajšano opravljanje gospodarske dejavnosti na področju energetike, priznal pa jih je vsem preostalim proizvajalcem električne energije, glede na člen 194(1)(a) [PDEU], člen 8(1) in (3) ter člen 9(1) navedene direktive spadajo na področje uporabe prava Unije?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali je treba člen 8(1) in (3) v povezavi s členom 9(1) Direktive [2019/944] razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam, s katerimi je nacionalni zakonodajalec malim proizvajalcem električne energije, ki dejavnost opravljajo na podlagi poenostavljenega postopka v skladu s členom 8(3) te direktive, samodejno onemogočil dostop do pravic v zvezi s služnostmi, ki se priznajo na podlagi nacionalnega prava in s katerimi je olajšano opravljanje gospodarske dejavnosti na področju energetike, priznal pa jih je vsem preostalim proizvajalcem električne energije?“
III. Postopek pred Sodiščem
15. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil pri Sodišču vložen 19. avgusta 2025.
16. Pisna stališča so predložile družba Haluška, slovaška vlada in Evropska komisija.
17. Obravnave 10. junija 2026 sta se udeležili slovaška vlada in Komisija.
IV. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
18. Slovaška vlada meni, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker temelji na nepopolnem opisu dejanskega stanja in napačni predstavitvi nacionalnega pravnega okvira. Poleg tega naj zahtevana razlaga prava Unije ne bi bila povezana z dejanskim stanjem ali predmetom spora.
19. Natančneje, vprašanji naj bi bili hipotetični, ker naj bi bila predmet spora ustanovitev služnosti, ki jo nacionalno pravo „z vsebinskega vidika“ pridržuje imetniku dovoljenja za distribucijo energije, in ne proizvajalcem energije (ne glede na njihovo velikost), kot je družba Haluška.
20. V skladu z ustaljeno sodno prakso:(8)
– je le nacionalno sodišče je pristojno, da na lastno odgovornost opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena postavljena vprašanja in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša;
– za vprašanja za predhodno odločanje velja domneva upoštevnosti, Sodišče pa lahko odločanje zavrne le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ali če so vprašanja hipotetična.
21. Ugovoru slovaške vlade ni mogoče ugoditi v delu, v katerem se ne strinja z opisom dejanskega stanja in nacionalnega prava, saj je za to izključno pristojno predložitveno sodišče in ga mora Sodišče upoštevati.
22. V zvezi z domnevnimi pomanjkljivostmi predloga za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče sicer:
– ne pojasnjuje, kakšno gradnjo bi bilo treba izvesti na zemljiščih tretjih oseb, ki bi bila obremenjena s služnostjo, katere katastrski vpis je bil zavrnjen. Zdi se, da svoji vprašanji za predhodno odločanje postavlja na splošno v zvezi z vsemi pravicami iz člena 11 zakona o energetiki,(9) ki so različne narave, zaradi česar sta vprašanji nekoliko nenatančni;
– ob sklicevanju na načelo prepovedi diskriminacije ne navaja cilja, ki naj bi ga slovaška zakonodaja uresničevala s tem, da male proizvajalce izključuje iz upravičenosti do zakonskih služnosti. Opredelitev tega cilja bi bila lahko nujna za presojo neenakega obravnavanja, ki ni združljivo s pravom Unije.
23. Vendar te pomanjkljivosti v predstavitvi dejanskega in pravnega okvira(10) bodisi niso odločilne (zlasti v zvezi s konkretnim predmetom sporne služnosti) bodisi jih je bilo mogoče pojasniti v pisnem postopku in na obravnavi.
24. Poleg tega je treba analizo trditev slovaške vlade v zvezi z neuporabo ratione materiae člena 8 Direktive 2019/944 za spor o glavni stvari opraviti v okviru razlage te določbe, in ne v okviru obravnave dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe.
25. Podobno je treba ugovarjati tudi trditvi slovaške vlade v zvezi s členom 11(1) zakona o energetiki (ki ureja služnosti na podlagi zakona). Predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago nacionalnega prava, meni, da so lahko na podlagi te določbe vsi proizvajalci upravičeni do služnosti na podlagi zakona in da je treba, če ni tako, preučiti njeno nezdružljivost s členom 9 Direktive 2019/944. Zato ne gre za hipotetično vprašanje, temveč za vprašanje, ki je neposredno povezano z bistvom spora.(11)
26. Sodišče ima torej na voljo potrebne elemente, da dá koristen odgovor predložitvenemu sodišču, katerega vprašanja za predhodno odločanje je treba razglasiti za dopustna.
V. Vsebinska presoja
27. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je s pravom Unije skladna nacionalna ureditev, kot se razlaga in uporablja na Slovaškem, ki:
– malim proizvajalcem energije, ki uporabljajo „posebni“ postopek iz člena 8(3) Direktive 2019/944, ne omogoča vpisa služnosti v zemljiško knjigo na podlagi zakona na zemljiščih tretjih oseb;
– ta vpis pridržuje imetnikom dovoljenja, izdanega v skladu z „običajnim“ postopkom iz člena 8(1) Direktive 2019/944.
A. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
28. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali sporna nacionalna ureditev „glede na člen 194(1)(a) [PDEU], člen 8(1) in (3) ter člen 9(1) [Direktive 2019/944] spada[…] na področje uporabe prava Unije“.
29. Člen 194 PDEU je pravilo primarnega prava, na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 2019/944. Ta je eden od „ukrep[ov], potrebn[ih] za doseganje ciljev iz odstavka 1“ v smislu člena 194(2) PDEU.
30. Direktiva 2019/944 določa minimalno harmonizacijo glede organizacije in delovanja elektroenergetskega sektorja v Uniji. Med drugim določa pravila „o odprtem dostopu do celovitega trga“(12), vendar ne ureja neposredno možnosti (ki jo slovaško pravo daje imetnikom „dovoljenja“), da zahtevajo katastrski vpis zakonske služnosti na nepremičninah, ki so v lasti tretjih oseb.
31. Pravica do zakonske služnosti je eden od ukrepov, „s katerimi je olajšano opravljanje gospodarske dejavnosti na področju energetike“. Nanaša se torej na „organiziranj[e] in delovanj[e] elektroenergetskega sektorja Unije“. Čeprav je določitev pogojev za urejanje tega, kdo in kako lahko koristi služnost, v pristojnosti držav članic, morajo te pri izvajanju svoje pristojnosti spoštovati načelo prepovedi diskriminacije iz člena 9(1) Direktive 2019/944.(13)
32. Po mojem mnenju, kot pravilno navaja predložitveno sodišče, lahko razlaga členov 8(1) in (3) ter 9(1) Direktive 2019/944 vpliva na rešitev spora. Zato je treba sporno nacionalno ureditev presojati na podlagi predpostavke, da spada na področje uporabe Direktive 2019/944.
33. Slovaška vlada izpodbija uporabo ratione materiae člena 8 Direktive 2019/944 in poudarja, da nacionalno pravo določa dva ločena postopka: enega za gradnjo proizvodnega obrata in drugega za opravljanje poklicne dejavnosti(14) z uporabo proizvodnega obrata, ko je ta zgrajen(15).
34. Možnost vpisa zakonskih služnosti v zemljiško knjigo naj bi bila povezana le s pridobitvijo drugega dovoljenja (za opravljanje poklicne dejavnosti) in ne prvega (za gradnjo elektrarne). Na tej podlagi in ob sklicevanju na besedilo člena 8 Direktive 2019/944 slovaška vlada trdi, da se ta člen v obravnavani zadevi ne uporablja.
35. Zato je treba najprej pojasniti, ali je člen 8 Direktive 2019/944 omejen na „gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti“ ali pa zajema tudi „izvajanje poklicne dejavnosti v energetskem sektorju“. Če bi bila pravilna prva predpostavka, bi bilo mogoče izključiti upoštevnost tega člena v tem sporu.
36. Po mnenju slovaške vlade je področje uporabe člena 8(3) Direktive 2019/944 omejeno, ponavljam, na postopke v zvezi z „gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti“. Ne bi pa naj zajemalo postopkov za „dovoljenje za opravljanje dejavnosti v energetiki“. Zadnjenavedeno dovoljenje naj bi v skladu s slovaškim pravom (po mnenju slovaške vlade) omogočalo izdajo odobritve za vpis zakonskih služnosti v zemljiško knjigo.
37. Na prvi pogled se zdi, da besedilo Direktive 2019/944 podpira tezo slovaške vlade: člen 8 naj bi se na splošno uporabljal za „proizvodnjo“ energije.(16) V odstavku 3 tega člena so določeni „posebni […] postopki […] za malo decentralizirano in/ali porazdeljeno proizvodnjo“. Njegov odstavek 1 pa se nanaša na (običajne) postopke za „gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti“.
38. Vendar teza slovaške vlade ni v skladu z razlago člena 8 Direktive 2019/944, ki upošteva namen v njem določenega „postopka za izdajo energetskega dovoljenja“.
39. Cilj Direktive 2019/944 je med drugim „zagotoviti, da na notranjem trgu električne energije ni nepotrebnih ovir za vstop na trg, delovanje trga in izstop s trga“.(17)
40. Povezava med „vstopom na trg“ in postopki za izdajo energetskih dovoljenj je razvidna iz uvodne izjave 79 Direktive 2019/944: „Neupravičeno dolgi postopki za izdajo energetskih dovoljenj so lahko ovira za vstop novih udeležencev na trg.“(18)
41. Skupni namen postopkov iz člena 8(1) in (3) Direktive 2019/944 je torej olajšati učinkovit in nediskriminatoren vstop novih proizvajalcev, tako velikih kot majhnih, na notranji trg z električno energijo, tako da se prepreči, da bi bil ta vstop preveč zapleten, obremenjujoč in drag (v smislu časa in denarja).(19)
42. Za dosego dejanskega vstopa na trg z električno energijo ne zadostuje, da proizvajalec zgolj zgradi proizvodni obrat: treba ga je zagnati, da proizvaja električno energijo.
43. Iz člena 6(1) in (2) zakona o energetiki izhaja, da je „proizvodnj[a] […] električne energije“ ena od poklicnih dejavnosti v energetiki, ki „se lahko izvaja[…] izključno na podlagi dovoljenja ali potrdila o izpolnitvi obveznosti prijave in v skladu z njim“.(20)
44. Slovaška vlada je na obravnavi trdila, da mora na Slovaškem „nov proizvajalec“, ki želi vstopiti na notranji trg z električno energijo in se poklicno ukvarjati z obratovanjem proizvodnega obrata:(21)
– če želi zgraditi novo elektrarno, načeloma imeti uradno „potrdilo“, izdano v ta namen, ki pa se v primeru nekaterih malih proizvajalcev ne zahteva;(22)
– vsekakor(23) imeti odobritev, in sicer „dovoljenje za opravljanje dejavnosti proizvodnje električne energije“ (določeno v členu 6 zakona o energetiki), ki je nujno potrebno za začetek obratovanja elektrarne.
45. V tem okviru „energetsko dovoljenje za nove zmogljivosti“ iz člena 8 Direktive 2019/944 na Slovaškem zajema: (a) potrdilo, s katerim je bila po potrebi omogočena izgradnja obrata, in (b) dovoljenje za opravljanje poklicne dejavnosti proizvodnje energije v tem obratu.
46. Namen člena 8 Direktive 2019/944 je zagotoviti vstop na trg na podlagi postopkov, ki so v skladu z „objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili“ (v primeru malih proizvajalcev pa tudi „poenostavljeni in poenoteni“). To zahtevo je treba upoštevati tako v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo elektrarne (kadar je potrebno potrdilo v ta namen) kot v postopku za pridobitev dovoljenja za obratovanje. Njena uporaba zgolj v fazi gradnje bi bila nezadostna in v praksi ne bi zagotovila dostopa do trga, saj elektrarna brez dovoljenja, ki ji omogoča obratovanje (to je proizvodnjo energije), ne more sodelovati na skupnem trgu z električno energijo in jo je težko opredeliti kot „proizvodni obrat“.
47. Nazadnje, člen 8 Direktive 2019/944 je treba razlagati enotno, ne glede na značilnosti, ki jih ima postopek izdaje dovoljenja v skladu z nacionalnim pravom.
48. Člen 8 Direktive 2019/944 nalaga obveznost določitve posebnega postopka za male proizvajalce električne energije. Ne zahteva pa, da se postopki, potrebni za gradnjo obrata za proizvodnjo električne energije in za opravljanje dejavnosti proizvodnje električne energije v tem obratu ločijo v dva različna postopka. Mogoč je prenos člena 8 Direktive 2019/944, v skladu s katerim se obe dovoljenji pridobita v enem samem postopku.(24)
49. Skratka, menim, da je treba primerjavo med sporno nacionalno določbo in členom 8 Direktive 2019/944 opraviti ob upoštevanju široke razlage slednjega, ki njegovega obsega ne omejuje na gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti, temveč zajema tudi postopke izdaje dovoljenj (v širšem smislu), na podlagi katerih lahko proizvajalec električne energije vstopi na trg.(25)
50. S tega vidika bi člen 8 Direktive 2019/944 zajemal postopek izdaje dovoljenja za opravljanje poklicne dejavnosti v energetskem sektorju, če bi slovaško pravo z njim povezovalo možnost zahtevati vpis zakonske služnosti na premoženju, ki je v lasti tretjih oseb.
51. Vsekakor je ne glede na to, kako se razlaga člen 8 Direktive 2019/944, prvo vprašanje za predhodno odločanje omejeno na ugotovitev, ali nacionalno pravilo, ki male proizvajalce izključuje iz dostopa do služnostnih pravic, spada na področje uporabe prava Unije, in sicer člena 194(1)(a) PDEU ter členov 8(1) in (3) ter 9 Direktive 2019/944. Menim, da mora biti odgovor na tako postavljeno vprašanje pritrdilen.
B. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
52. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje (kot predlagam) želi predložitveno sodišče izvedeti, ali člen 8(1) in (3) v povezavi s členom 9(1) Direktive 2019/944 nasprotuje sporni nacionalni ureditvi.
53. V skladu s predložitveno odločbo je dosedanja razlaga nacionalne ureditve „[…] malim proizvajalcem električne energije, ki dejavnost opravljajo na podlagi poenostavljenega postopka […], samodejno onemogočil[a] dostop do pravic v zvezi s služnostmi, ki se priznajo na podlagi nacionalnega prava in s katerimi je olajšano opravljanje gospodarske dejavnosti na področju energetike, priznal[a] pa jih je vsem preostalim proizvajalcem električne energije“.
54. Predpostavka, na kateri temelji drugo vprašanje za predhodno odločanje, je torej, da nacionalna ureditev podeljuje različne pravice tistim, ki uporabijo „običajni“ postopek (člen 8(1) Direktive 2019/944), in tistim, ki uporabijo „poseben poenostavljen in poenoten“ postopek (člen 8(3) iste direktive).
55. Dvomi predložitvenega sodišča so posledica tega, da po njegovem mnenju:
– slovaška zakonodaja malim proizvajalcem nalaga „poseben“, poenostavljen in poenoten postopek iz člena 6(4) in (5) zakona o energetiki, brez možnosti, da bi se lahko namesto tega odločili za „običajni“ postopek, ki je pridržan „velikim“ proizvajalcem;
– ima ta ureditev za posledico, da je malim proizvajalcem „popolnoma“ onemogočen dostop do zakonskih služnosti, določenih v členu 11 zakona o energetiki;
– je ta omejitev taka, da je cilj člena 8(3) Direktive 2019/944 „popolnoma spodkopan“, saj malim proizvajalcem odvzema „ugodnosti, ki jih uživajo drugi proizvajalci električne energije, ki dejavnost opravljajo v okviru bolj zapletenega sistema izdaje dovoljenj“.(26)
56. Predložitveno sodišče, po tem ko je pojasnilo, kakšen je po njegovem mnenju cilj člena 8(3) Direktive 2019/944(27), graja nacionalno zakonodajo v zvezi s tem, ker naj z njo ne bi bilo mogoče doseči tega cilja.(28)
57. Člen 8 Direktive 2019/944 je postopkovne narave v tem smislu, da ne pogojuje pravic, ki bodo podeljene ali zavrnjene ob koncu zadevnih postopkov.(29) Ponavljam, omejen je na določitev postopkov, ki so bodisi običajni bodisi poenostavljeni in bodo privedli bodisi do dovoljenja (v prvem primeru) bodisi do prijave dejavnosti (v drugem primeru).
58. Neposredni cilj člena 8 Direktive 2019/944 v tem smislu ni zagotavljanje zdrave konkurence na trgu.(30) Namesto tega je njegov namen opredeliti obveznosti, ki jih morajo države članice spoštovati pri vzpostavitvi postopkov izdaje dovoljenj, ki proizvajalcem električne energije omogočajo dejanski in nediskriminatoren vstop na trg.
59. Pripravljalno gradivo za člen 8(3) Direktive 2019/944 in enakovredne določbe iz prejšnjih direktiv o notranjem trgu električne energije potrjujejo, da se ta določba nanaša bolj na postopek izdaje dovoljenja kot pa na vsebino in učinke samega dovoljenja.
60. Od prve vključitve v Direktivo 2003/54/ES(31) je bil cilj te določbe „spodbujati in pospešiti postopke izdaje dovoljenj za mala proizvodna podjetja“.(32) V skladu z Direktivo 2009/72 so morale države članice „zagotovi[ti], da obstajajo posebni postopki za izdajo […] dovoljenj“ v korist male proizvodnje.(33) V tem smislu je v Direktivi 2019/944 pojasnjeno, da bi bilo treba posebni postopek za izdajo dovoljenja poenostaviti in poenotiti.(34)
61. Iz tega zakonodajnega postopka je razvidno, da je člen 8(3) Direktive 2019/944 rezultat procesa postopnega prilagajanja postopka izdaje dovoljenj potrebam malih proizvajalcev električne energije. Namen tega je, da ti zaradi značilnosti tega postopka ne bi bili ovirani ali odvrnjeni od vstopa na trg.
62. Ob upoštevanju vsebinskega in ne le postopkovnega vidika je iz slovaške zakonodaje, ki določa dvojnost postopkov, razvidno, da ima, gledano v celoti, paradoksalno posledico: kar bi moralo biti korist za male proizvajalce električne energije, se v resnici izkaže za kazen. Ob zaključku „poenostavljenega“ postopka ti proizvajalci pridobijo odobritev, ki pa jim ne omogoča, da zaprosijo za vpis spornih služnosti v zemljiško knjigo na podlagi zakona, kot lahko to storijo tisti, ki uporabijo običajni postopek.
63. Kot sem že navedel, predložitveno sodišče navaja, da se s poenostavljenim postopkom malim proizvajalcem odvzemajo pravice, ki znatno vplivajo na njihov dostop do trga.(35)
64. Če pravilno razumem predložitveno odločbo, predložitveno sodišče meni, da (a) nacionalna zakonodaja malim proizvajalcem preprečuje uporabo „običajnega“ postopka(36) in (b) ne upošteva možnosti, da bi se ti mali proizvajalci (zaradi kakršnega koli legitimnega interesa, ki bi lahko upravičeval njihovo odločitev) odpovedali poenostavljenemu postopku in se odločili za običajnega(37).
65. Drugo vprašanje za predhodno odločanje torej presega strogo postopkovni okvir in obravnava razlikovanje med pravicami, ki jih ima imetnik „dovoljenja za nove proizvodne zmogljivosti“, glede na to, ali je bilo to dovoljenje pridobljeno po postopku iz odstavka 1 ali 3 člena 8 Direktive 2019/944.
66. Glede na to, kako je vprašanje oblikovano, nisem prepričan, da lahko odgovor na to vprašanje najdemo neposredno v členu 8 Direktive 2019/944. Kot sem že pojasnil, ta določba sama po sebi ne ureja pravic imetnika dovoljenja, temveč ureja postopek za vstop na trg.(38)
67. Tudi če razpolaganje s pravicami, ki izhajajo iz služnosti na podlagi zakona, ne bi bilo nujno potrebno za vstop malih proizvajalcev na trg,(39) lahko obstoj ali neobstoj teh pravic v večji ali manjši meri vpliva na opravljanje njihove dejavnosti. Pri tem se v celoti uporabljajo pravila iz Direktive 2019/944 v zvezi z dejavnostjo proizvajalcev električne energije na trgu ter pravicami in obveznostmi, ki jih ima podjetnik, ki je že vstopil na trg.(40)
68. Tem pravilom je treba dodati tista, ki so jih države članice sprejele v zvezi z vidiki, ki niso predmet minimalne harmonizacije na ravni Unije. Slednja morajo vsekakor spoštovati splošna načela prava Unije, med njimi načelo prepovedi diskriminacije, ki se splošno uporablja in je navedeno v členih 3(4) in 9(1) Direktive 2019/944.(41)
69. Zato menim, da je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti predvsem na podlagi člena 9(1) Direktive 2019/944 v povezavi s členom 8(3) te direktive.(42)
70. Služnosti, ki jih slovaško pravo povezuje z „vrsto“ pridobljenega dovoljenja, niso neposredno urejene z Direktivo 2019/944. Na tem področju morajo države članice, čeprav imajo določeno polje proste presoje, ki jim omogoča usmerjanje načina delovanja operaterjev, vsekakor zagotoviti uresničevanje ciljev Direktive 2019/944 in upoštevati, da morajo biti „[izbrana] merila […] objektivna in […] [ne]diskriminatorna“.(43)
71. Enakost pred zakonom je splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če taka obravnava ni objektivno utemeljena.(44)
72. Iz obrazložitvenega poročila o zakonu o energetiki(45) je razvidno, da je namen člena 11 tega zakona imetniku dovoljenja omogočiti opravljanje dejavnosti, na katere se dovoljenje nanaša, brez predhodnega soglasja lastnika nepremičnine, ki je obremenjena s služnostjo.(46)
73. Slovaška vlada poudarja, da položaj velikih in malih proizvajalcev energije ni primerljiv zaradi oprostitve, do katere so zadnjenavedeni upravičeni v zvezi z izpolnjevanjem nekaterih poklicnih zahtev ali obveznosti, ki jih imajo prvonavedeni.(47) Vendar nobena od teh zahtev ni povezana s ciljem člena 11, katerega pravila določajo pravice, ki lahko olajšajo izvajanje dejavnosti katerega koli proizvajalca energije, ne glede na to, ali je velik ali majhen.(48)
74. Ob pridržku presoje predložitvenega sodišča se zdi, da vse kaže na to, da je mogoče položaja šteti za primerljiva (zlasti glede zakonske služnosti kot instrumenta za spodbujanje proizvodnje električne energije) in da veljavna ureditev objektivno pomeni neenako obravnavanje v korist velikih proizvajalcev. Ti lahko kot imetniki „dovoljenja“ dosežejo vpis služnosti ne glede na soglasje lastnika obremenjenega premoženja, medtem ko morajo mali proizvajalci za dosego istega rezultata uporabiti sredstva z negotovim izidom (odvisna od volje lastnika zemljišča) ali dolgotrajnejša in bolj zapletena sredstva.(49)
75. Različno obravnavanje je lahko utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z legitimnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo, in če je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči.
76. Slovaška vlada meni, da je cilj nacionalne ureditve preprečiti, da bi se kršitve lastninskih pravic imetnikov nepremičnin, ki so obremenjene s služnostmi, nesorazmerno povečale. Ta instrument (služnost na podlagi zakona) naj bi bil pridržan za tiste, ki služijo javnemu interesu.(50)
77. Predložitveno sodišče v resnici ne izpodbija, da je varstvo lastninskih pravic tretjih oseb, na katerih premoženje vplivajo služnosti na podlagi zakona, cilj, s katerim je mogoče utemeljiti sporno omejitev.
78. Težava je v sorazmernosti ukrepa, saj obstaja druga ustrezna in manj omejevalna alternativa, ki bi omogočila uresničitev tega cilja.
79. Katastrski urad zavrne zahtevek malega proizvajalca na podlagi povsem formalnega merila („potrditev obveznosti prijave“ namesto „dovoljenja“), ne da bi analiziral druge zahteve iz člena 11(1) zakona o energetiki.(51) Širša analiza pa bi omogočila uresničitev navedenega legitimnega cilja, ne da bi bila hkrati in neizogibno malim proizvajalcem odvzeta možnost, da zahtevajo vpis zakonske služnosti.
80. Slovaška vlada je, ko je bila na obravnavi vprašana, priznala, da člen 11 zakona o energetiki ne podeljuje absolutne pravice do vpisa služnosti. Pojasnila je, da ima katastrski urad široko diskrecijsko pravico pri presoji obstoja javnega interesa in po potrebi tehtanju nasprotujočih si interesov proizvajalca in lastnika zadevnega zemljišča.
81. Glede na trditve slovaške vlade v pisnem stališču(52) zakon o energetiki temelji na predhodni in abstraktni oceni, ki jo je opravil neposredno zakonodajalec, da pri proizvodnji energije s strani malih proizvajalcev ni javnega interesa. Ta presoja izključuje tehtanje od primera do primera, ki ga katastrski urad ne more opraviti.
82. Slovaška vlada je na obravnavi priznala, da ne more pojasniti, kateri pravni argumenti utemeljujejo odločitev nacionalnega zakonodajalca, da sprejme ta pristop.
83. Menim, da tako pojmovanje „javnega interesa“ ni združljivo z Direktivo 2019/944. Če je cilj te direktive spodbujati proizvodnjo električne energije v majhnem obsegu in vključevanje energije iz obnovljivih virov (kot je elektrika iz hidroelektrarn) na trg, je to zato, ker obstaja javni interes za njuno spodbujanje.(53)
84. Ne trdim, da bi morali mali proizvajalci električne energije uživati enake pravice, kot so priznane proizvajalcem, katerih dejavnost proizvodnje je kritična ali bistvena za stabilnost omrežja. Strinjam se s predložitvenim sodiščem,(54) da lahko omejena velikost in manjši vpliv proizvodnje majhnega obsega ter oprostitev obveznosti izpolnjevanja nekaterih zahtev različnih vrst upravičujejo previdnejši pristop pri dodeljevanju pravic, ki bi lahko že zaradi svoje narave vplivale na druge javne interese ali pravice tretjih oseb.
85. Predložitveno sodišče se v več odlomkih predložitvene odločbe sklicuje na „sedanjo razlago in uporabo slovaške ureditve“(55) kot oviro, ki naj bi preprečevala, da se preseže zavrnitev vpisa služnosti, ki jo je zahtevala družba Haluška.
86. Kot vrhovno sodišče pa mora predložitveno sodišče razlagati nacionalno pravo, ne da bi bilo nujno vezano na prejšnje odločbe. Zdi se, da iz njegove obrazložitve izhaja, da mu nič ne preprečuje, da bi člen 11(1) zakona o energetiki razlagalo v skladu s pravom Unije, da bi se izognilo neupravičenemu neenakemu obravnavanju proizvajalcev.
87. V skladu s to (mogočo) razlago, ki je v skladu s pravom Unije, nacionalno pravilo ne nasprotuje temu, da ima katastrski urad dovolj široko polje proste presoje, da za vsak primer posebej presodi obstoj javnega interesa, tudi kadar mali proizvajalec električne energije iz vodnih virov uveljavlja služnost na podlagi zakona.
88. V tem okviru bo lahko katastrski urad pretehtal nasprotujoče si interese proizvajalca energije in lastnika zadevnega zemljišča ter po potrebi izključil tveganje zlorab, ki bi izhajale iz nenadzorovanega širjenja zakonskih služnosti.
89. Skratka, ob pridržku presoje predložitvenega sodišča bi bilo mogoče člen 11 zakona o energetiki razlagati v skladu z Direktivo 2019/944, ne da bi ta razlaga sistematično povzročila nesorazmerno škodo za lastninske pravice lastnikov zadevnih zemljišč (ki bi jim bilo treba poleg tega plačati odškodnino pod pogoji, določenimi v nacionalni ureditvi).
VI. Predlog
90. Glede na navedeno predlagam, naj se Najvyšší správny súd Slovenskej republiky (vrhovno upravno sodišče Slovaške republike) odgovori:
Člen 9(1) Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU
je treba razlagati tako, da
razen če je mogoče nacionalno ureditev razlagati v skladu z Direktivo 2019/944, o čemer mora odločiti predložitveno sodišče, pravilo nacionalnega prava, ki na podlagi predhodne in abstraktne ocene javnega interesa malim proizvajalcem električne energije v hidroelektrarnah, za katere se uporablja poenostavljeni postopek iz člena 8(3) te direktive, preprečuje, da bi uveljavljali služnost na podlagi zakona, priznano drugim proizvajalcem električne energije, ni združljivo s členom 9(1) te direktive.
1 Jezik izvirnika: španščina.
2 Služnost je v klasičnem pomenu obremenitev zemljišča, naložena v korist drugega zemljišča, ki pripada drugemu lastniku. Ustanovi se lahko z zakonom (zakonska služnost) ali po volji lastnikov (pogodbena služnost).
3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 125).
4 Zákon č. 251/2012 Z. z. o energetike a o zmene a doplnení niektorých zákonov v znení účinnom do 31. marca 2022 (zakon št. 251/2012 o energetiki ter spremembi in dopolnitvi nekaterih zakonov, v različici, ki je veljala do 31. marca 2022, v nadaljevanju: zakon o energetiki).
5 Seznam iz člena 11(1) vključuje tudi druga pooblastila, in sicer lahko imetnik dovoljenja „odstranjuje in obrezuje drevesa in druge rastline, ki ogrožajo varnost ali zanesljivost obratovanja naprav za pridobivanje energije“ (točka (b)); „prilagaja travinja“ (točka (c)); ali „na podlagi predhodnega soglasja, danega v skladu s posebnimi predpisi, dostopa do zaprtih prostorov in objektov“ ministrstev za obrambo in notranje zadeve, oboroženih sil in policije ter drugih državnih uradov (točka (d)). V izvirni različici predloga za sprejetje predhodne odločbe je besedilo točke (f) v krepkem tisku, kar kaže na to, da je ta določba predmet spora pred predložitvenim sodiščem. Po mnenju slovaške vlade pa se spor nanaša na služnost iz točke (g).
6 To izhaja iz dokumentov, navedenih v opombi 68 pisnega stališča slovaške vlade. Lastninska pravica se je spremenila na podlagi pogodbe z dne 15. oktobra 2014, s katero je bila hidroelektrarna prenesena v premoženje družbe Haluška.
7 Nacionalni spis, predložen Sodišču, vsebuje dokument, ki ga je 20. oktobra 2014 izdal Úrad pre reguláciu siet’ových odvetví (urad za regulacijo sektorja omrežij, Slovaška) in ki potrjuje, da je družba Haluška izpolnila obveznost prijave začetka dejavnosti 15. oktobra 2014. Ta uradni dokument, kot je v njem navedeno, služi kot podlaga za opravljanje dejavnosti v energetskem sektorju.
8 Sodba z dne 29. januarja 2026, Fondazione Teatro alla Scala di Milano (C‑668/24, EU:C:2026:60, točka 35 in navedena sodna praksa).
9 Predložitveno sodišče navaja, da nacionalni zakon malim proizvajalcem odvzema „pravice, ki znatno vplivajo na dostop podjetnikov v energetskem sektorju do trga in njihovo dejavnost na trgu (gradnja naprav na tujih zemljiščih in dostop do njih brez soglasja lastnika, upravljanje in vzdrževanje teh objektov itd.)“ (predložitvena odločba, točka 44, moj poudarek).
10 „[N]ujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja.“ Sodba z dne 30. aprila 2026, Kotaňák (C‑748/24, EU:C:2026:358, točka 29 in navedena sodna praksa).
11 Predlog za sprejetje predhodne odločbe prav tako ni hipotetičen zaradi dejstva, ki ga je na obravnavi navedla slovaška vlada, da naj bi družba Haluška dostop do zemljišč, ki so predmet služnosti, pridobila na drug način (pogodbeno in/ali s priposestvovanjem). Ta okoliščina bi, če bi bila dokazana, spadala v okvir presoje dejanskega stanja, za katero je pristojno izključno predložitveno sodišče.
12 Člen 1, drugi odstavek.
13 V skladu s tabelo iz Priloge IV k Direktivi 2019/944 njen člen 9(1) ustreza členu 3(1) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55). V zvezi z zadnjenavedeno je Sodišče ugotovilo, da: „[…] člen 3(1) [Direktive 2009/72] na področju notranjega trga z električno energijo določa splošno načelo prepovedi diskriminacije, ki je sestavni del splošnih načel prava Unije. Sodišče […] je že razsodilo, da to načelo zavezuje države članice, če nacionalni položaj, ki je predmet postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe prava Unije“ (sodba z dne 7. novembra 2019, UNESA in drugi, od C‑105/18 do C‑113/18, EU:C:2019:935, točka 49).
14 V tem okviru izraz „poklicna“ pomeni, da se dejavnost opravlja na podjetniški način. Tako ga bom uporabljal v teh sklepnih predlogih.
15 Slovaška vlada meni, da je člen 8 Direktive 2019/944 omejen na „gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti“, za katero je v njenem nacionalnem pravu potrebno drugo dovoljenje, kot je to iz postopka v glavni stvari (točke od 24 do 30 njenega pisnega stališča). Poudarja, da v nasprotju s tem, kar trdi predložitveno sodišče, člen 8(3) Direktive 2019/944 v nacionalno pravo ni bil prenesen s členom 6 zakona o energetiki, ampak s členom 12 tega zakona.
16 Naslov te določbe je „Postopek za izdajo energetskega dovoljenja za nove zmogljivosti“.
17 Glej uvodni izjavi 12 in 14 Direktive 2019/944.
18 Moj poudarek. V uvodni izjavi je pojasnjeno, da „[p]ostopki za izdajo energetskih dovoljenj ne bi smeli voditi do upravnih obremenitev, ki so nesorazmerne glede na velikost in možni učinek proizvajalcev“.
19 Slovaška vlada je na obravnavi priznala, da se ta cilj uresničuje z obveznostjo prijave iz člena 6(4) zakona o energetiki, vendar je vztrajala pri tem, da je člen 8(3) Direktive 2019/944 v nacionalno pravo prenesen le s členom 12 tega zakona.
20 Člen 6 energetskega zakona ureja dovoljenje, ki se zahteva ne le za opravljanje dejavnosti proizvodnje električne energije, ampak tudi za njen prenos, distribucijo in dobavo. Zato ga je mogoče povezati z več „dovoljenji“ iz Direktive 2019/944, vključno z dovoljenjem iz njenega člena 8 v zvezi s proizvodnjo energije.
21 Ni sporno, da namerava družba Haluška svojo dejavnost opravljati poklicno in ne zgolj za lastno porabo, pri čemer bi zadnjenavedeni primer spadal na področje uporabe člena 4(2) zakona o energetiki.
22 V skladu s členom 12(2) zakona o energetiki potrdilo ni potrebno, če gre za naprave za proizvodnjo električne energije iz sončne energije z močjo do 500 kW oziroma iz drugega vira energije do 1 MW.
23 Slovaška vlada je na obravnavi pojasnila, da se dovoljenje zahteva tako od proizvajalca, ki upravlja novozgrajeno elektrarno, kot od tistega, ki prevzame dejavnost že obstoječega obrata, in potrdila, da brez njega ni mogoče proizvajati energije.
24 V sklepnih predlogih v zadevi RegioneEmilia-Romagna (C‑653/24, EU:C:2025:966) sem preučil regulativni okvir, ki se uporablja za italijanske male hidroelektrarne, ki za proizvodnjo električne energije odvzemajo vode, ki so del javnega dobra. V tem okviru je bil uveden enoten postopek za izdajo dovoljenja, ki ureja tako gradnjo elektrarne kot tudi začetek obratovanja elektrarne (glej opombo 30 teh sklepnih predlogov).
25 Na obravnavi so bile poudarjene težave, povezane s pojmom „gradnja“ nove elektrarne, saj ni jasno, ali obstaja minimalni prag za opredelitev „nove gradnje“, kadar se izvajajo dela za obnovo in prilagoditev že obstoječega obrata. Te težave je mogoče in treba rešiti ob upoštevanju končnega cilja pravila, ki je olajšati vstop novega proizvajalca na trg, ne glede na datum gradnje obrata, ki ga upravlja.
26 Predložitvena odločba (točki 40 in 43).
27 Predložitvena odločba (točka 40): „namen in smisel člena 8(3) […] [sta] omogočiti malim decentraliziranim proizvajalcem lažji vstop na trg električne energije in s tem zagotoviti konkurenčno okolje na trgu električne energije (povečanje števila proizvajalcev električne energije), decentralizacija proizvodnje električne energije (da se malim proizvajalcem omogoči dostop do trga in jih zaščiti pred monopolom velikih dobaviteljev električne energije) […] ter v končni fazi doseganje koristi za potrošnike zaradi nižjih cen električne energije, ki so posledica zdrave konkurence na energetskem trgu“.
28 Predložitvena odločba, točka 40, in fine: tega cilja „ni mogoče doseči, če nacionalni zakonodajalec na eni strani za male decentralizirane proizvajalce električne energije določi poseben, poenostavljen postopek za izdajo dovoljenj, na drugi strani pa jim odvzame ugodnosti, ki jih uživajo drugi proizvajalci električne energije, ki dejavnost opravljajo v okviru bolj zapletenega sistema izdaje dovoljenj, določenega v členu 8(1) Direktive [2019/944]“.
29 V odstavku 4 tega člena so nekatere pravice podeljene samo „vlagateljem“, ki so sodelovali v postopku in jim je bilo zahtevano dovoljenje zavrnjeno.
30 Kot bom pojasnil v nadaljevanju, je njegov posredni učinek res povečanje števila proizvajalcev električne energije, ki delujejo na trgu, in s tem olajšanje ustvarjanja konkurenčnega okolja.
31 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211). Od držav članic je na splošno zahtevala le, da v okviru postopka izdaje dovoljenj upoštevajo „omejen[o] velikost in morebitni vpliv“ malih proizvodnih zmogljivosti. Direktiva 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 3) ni vsebovala nobene določbe za olajšanje vstopa malih proizvajalcev električne energije na trg.
32 To izhaja iz sporočila Komisije Evropskemu parlamentu v skladu z drugim pododstavkom člena 251(2) Pogodbe ES glede skupnega stališča Sveta o sprejetju direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES ter glede skupnega stališča Sveta o sprejetju direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (dokument SEC/2003/161 final, na voljo na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:52003SC0161). Odstavek 3 člena 6 ni bil vključen v prvotni predlog Komisije (COM/2001/0125 final). Evropski parlament je v prvi obravnavi (predlog spremembe 50) predlagal, da se vstavi nov odstavek, v skladu s katerim „small decentralised and/or embedded generators shall benefit from simplified authorisation procedures“. Cilj predloga spremembe je bil „spodbuditi razvoj decentraliziranih virov energije ob priznavanju, da imajo male elektrarne omejen okoljski in družbeni vpliv“ (glej poročilo Evropskega parlamenta, dokument A5-0077/2002 z dne 1. marca 2002, na voljo na https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-5-2002-0077_EN.html?redirect#_section1). Komisija se je s tem načelom strinjala. Določba je bila preoblikovana, hkrati pa je bil „ohranjen cilj hitrejšega postopka izdaje dovoljenj za male proizvodne obrate“ (dokument SEC/2003/161 final).
33 V skladu s členom 7(3) Direktive 2009/72 „[d]ržave članice zagotovijo, da obstajajo posebni postopki za izdajo energetskih dovoljenj za malo […] proizvodnjo, ki upoštevajo njihov[o] omejen[o] velikost in morebitni vpliv“ (poudarjene so spremembe glede na besedilo iz leta 2003). Poskus revizije člena 6(3) Direktive 2003/54 se je pojavil v stališču Evropskega parlamenta v prvi obravnavi, v katerem je bilo v predlogu spremembe 59 predlagano, da se državam članicam naloži obveznost, da zagotovijo, da „mali decentralizirani in/ali porazdeljeni proizvajalci uživajo ugodnosti poenostavljenih postopkov izdajanja dovoljenj“; glej poročilo Evropskega parlamenta A6-0191/2008, na voljo na https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-6-2008-0191_SL.html?redirect, moj poudarek).
34 Ta sprememba izhaja iz predloga spremembe 43 Evropskega parlamenta (na voljo na https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/A-8-2018-0044_SL.html#_section2).
35 Predložitveno sodišče v točkah 40, 42 in 44 predložitvene odločbe ter v besedilu obeh vprašanj za predhodno odločanje vztrajno ponavlja, da je malim proizvajalcem „onemogočen dostop“ do pravice do služnosti na podlagi zakona.
36 V tem primeru bi morali dokazati, da izpolnjujejo strožje zahteve glede strokovne usposobljenosti. Komisija je na obravnavi večkrat poudarila ta vidik.
37 Predložitveno sodišče torej ne sprašuje, ali je nacionalna ureditev, ki malim proizvajalcem odvzema svobodno izbiro med postopkoma iz odstavkov 1 in 3 člena 8 Direktive 2019/944, združljiva s to določbo. Glede na analizo namena te določbe menim, da je njen cilj zagotoviti malim proizvajalcem prožnejši postopek, zasnovan kot alternativa običajnemu postopku. Na drugi strani menim, da namen člena 8(3) Direktive 2019/944 ni, da se jih prisili k uporabi poenostavljenega postopka, tudi če iz kakršnega koli legitimnega razloga nimajo interesa zanj in bi raje uporabili „običajne“ poti za vstop na trg.
38 Slovaška vlada in Komisija sta se na obravnavi strinjali, da ureditev pravic, ki izhajajo iz dovoljenja, ni določena v členu 8 Direktive 2019/944.
39 Zdi se, da vse kaže na to, da je bila družba Haluška na trgu dejavna od leta 2014 in je več let delovala kot proizvajalka električne energije, ne da bi imela služnostne pravice, katerih katastrski vpis je zahtevala leta 2021.
40 Pravila, ki na primer urejajo njihov prost dostop do distribucijskega in prenosnega sistema ter lastniško ločitev tega sistema od operaterjev prenosnih sistemov, da se prepreči tveganje diskriminacije pri obratovanju sistema (člena 6 in 43); ali dostop proizvajalca do odjemalcev z vzpostavitvijo „neposrednih vodov“ (člen 7). Ker ni dodatnih pojasnil o naravi gradenj, ki naj bi se izvedle na podlagi služnosti, zahtevane v sporu v glavni stvari, ni mogoče oceniti morebitne upoštevnosti teh določb.
41 Države članice „ne diskriminirajo [elektroenergetskih podjetij] glede pravic ali obveznosti“ (člen 9(1) Direktive 2019/944).
42 Postopek, ki je privedel do spornega „dovoljenja“ (natančneje, do potrditve izpolnitve obveznosti prijave), se je končal 20. oktobra 2014, ko je veljala Direktiva 2009/72. Člen 7 te direktive je bil v bistvu enak sedanjemu členu 8 Direktive 2019/944. Zaradi poenostavitve se bom še naprej skliceval na člen 8 Direktive 2019/944, čeprav se ratione temporis uporablja člen 7 Direktive 2009/72.
43 Glej po analogiji sodbo z dne 9. oktobra 2008, Sabatauskas in drugi (C‑239/07, EU:C:2008:551, točka 47).
44 Glej med drugim sodbo z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek) (C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 54).
45 Navedeno v opombi 63 pisnega stališča slovaške vlade.
46 V tem poročilu je prav tako navedeno, da „urbanistični organ ob izdaji dovoljenja za postavitev vodov in naprav v elektroenergetskem omrežju odloči o obsegu in možnostih obratovanja te gradnje“ in da „[mora] imetnik dovoljenja lastniku nepremičnine plačati enotno nadomestilo, vendar le za površino, ki je ta ne more uporabljati zaradi zakonske služnosti, ki jo uveljavlja imetnik dovoljenja“.
47 Slovaška vlada med drugim navaja obveznost, da se ministrstvu za gospodarstvo ali operaterju prenosnega sistema posredujejo nekatere informacije in da se osebam, ki opravljajo državne funkcije, omogoči dostop do stavb, v katerih se opravlja dejavnost; da se zagotavlja strokovna usposobljenost oseb, ki opravljajo naloge, povezane s to dejavnostjo; in poskrbi, da obrati izpolnjujejo zahteve glede kakovosti, varnosti, varovanja zdravja pri delu in varstva okolja.
48 V skladu s sodno prakso Sodišča je treba „[z]ahtevo, da so […] položaji primerljivi, […] presojati glede na vse njihove značilnosti ter zlasti z vidika predmeta in namena akta, ki vzpostavlja zadevno razlikovanje“; sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini) (C‑930/19, EU:C:2021:657, točka 58, moj poudarek). V obravnavani zadevi sporno razlikovanje ni (neposredno) vzpostavljeno s pravilom o postopku za izdajo dovoljenja (člen 6 zakona o energetiki), ampak s pravilom o ustanovitvi služnosti (člen 11 tega zakona). Primerljivost položajev je torej treba presojati glede na namen zadnjenavedene določbe.
49 Mali proizvajalec lahko pridobi služnost le s pogodbo z lastnikom zemljišča ali v okviru sodnega postopka.
50 Pisno stališče slovaške vlade (točke od 60 do 63).
51 Med temi pogoji je tudi pogoj nujnosti in koristi javnega interesa. V skladu z določbo je vpis zakonske služnosti v zemljiško knjigo dovoljen le „v nujnem obsegu in v javnem interesu“.
52 Glede na to pisno stališče slovaške vlade (točka 64) proizvajalci, ki opravljajo svojo dejavnost na podlagi izpolnitve obveznosti prijave, delujejo izključno v pridobitne namene, in ne v javnem interesu, saj ne opravljajo ključne naloge za infrastrukturo in njihova proizvodnja ni bistvena za stabilnost omrežja.
53 Uvodna izjava 6 in člen 58(d) Direktive 2019/944. Slovaška vlada je na obravnavi nazadnje priznala, da dejansko obstaja javni interes za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.
54 Točka 43 predložitvene odločbe.
55 Točke 2, 39, 44 in 45 predložitvene odločbe.