SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 5. septembra 2024 ( 1 )
Zadeva C‑346/23
Banco Santander S. A., pravna naslednica družbe Banco Banif S. A.
proti
Asociación de Consumidores y Usuarios de Servicios Generales-Auge v imenu svojih članov: Andree in Alberta
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Trgi finančnih instrumentov – Direktiva 2004/39/ES – Tožba v interesu potrošnikov – Člen 52(2) – Procesno upravičenje združenj potrošnikov, da zastopajo posamezne potrošnike – Vlagatelji potrošniki – Pravna pomoč združenjem potrošnikov – Oprostitev plačila stroškov nasprotne stranke – Nevarnost zlorabe pravdnih postopkov“
I. Uvod
|
1. |
Ta zadeva se nanaša na razlago pravil v zvezi s procesnim upravičenjem združenj potrošnikov za vložitev tožbe v interesu potrošnikov v okviru trgov finančnih instrumentov v skladu s členom 52(2) Direktive 2004/39/ES ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva MiFID I). Glavno vprašanje je, ali so sprejemljive omejitve procesnega upravičenja združenja potrošnikov, da nastopa kot zastopnik posameznih vlagateljev, ki se štejejo za potrošnike, na podlagi narave in vrednosti finančnih produktov, v katere so ti vlagali. Sodišče bo tako imelo priložnost raziskati stičišče med zaščito vlagateljev, zaščito potrošnikov in mehanizmi pravnega varstva, ki so na voljo v interesu potrošnikov. |
II. Pravni okvir
(a) Pravo Unije
Direktiva MiFID I
|
2. |
Člen 52 Direktive MiFID I, naslovljen „Pravica do pritožbe“, je določal: „1. Države članice zagotovijo, da je kakršna koli odločitev, sprejeta v skladu z zakoni ali drugimi predpisi, sprejetimi v skladu s to direktivo, ustrezno obrazložena in da v zvezi z njo velja pravica do pravnega sredstva na sodiščih. Pravica do pravnega sredstva na sodiščih se uporablja tudi, če v šestih mesecih po predložitvi zahtevka za pridobitev dovoljenja, v katerem so navedene vse potrebne informacije, ni sprejeta nobena odločitev v zvezi z njim. 2. Države članice predvidijo, da lahko eno ali več naslednjih teles, kakor določa nacionalni pravni red, v interesu potrošnikov in v skladu z nacionalnim pravnim redom pred sodiščem ali pristojnim upravnim organom sproži postopek za zagotovitev, da se nacionalne določbe za izvajanje te direktive uporabljajo:
|
|
3. |
Člen 53 Direktive MiFID I, naslovljen „Izvensodni mehanizem za pritožbe vlagateljev“, je določal: „1. Države članice spodbujajo vzpostavitev učinkovitih pritožbenih postopkov in postopkov pravnega varstva za izvensodno poravnavo potrošniških sporov v zvezi z opravljanjem investicijskih in pomožnih storitev, ki ga zagotavljajo investicijska podjetja, z uporabo obstoječih teles, kjer je ustrezno. […]“ |
Direktiva 2014/65/EU (MiFID II)
|
4. |
Člen 74(2) Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL 2014, L 173, str. 349) (v nadaljevanju: Direktiva MiFID II) določa: „2. Države članice določijo, da lahko eno ali več naslednjih teles, kakor določa nacionalno pravo, v interesu potrošnikov in v skladu z nacionalnim pravnim redom pred sodiščem ali pristojnim upravnim organom sproži tudi postopek za zagotovitev, da se uporabljajo Uredba (EU) št. 600/2014 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih in finančnih instrumentih ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2014, L 173, str. 84)] in nacionalne določbe, sprejete za izvajanje te direktive, in sicer:
|
(b) Špansko pravo
|
5. |
Člen 11(1) Ley de Enjuiciamiento Civil (zakon o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575; v nadaljevanju: LEC) določa, da imajo zakonito ustanovljena združenja potrošnikov in uporabnikov brez poseganja v posamično pravico oškodovanih oseb, da vložijo tožbo, procesno upravičenje, da pred sodišči branijo pravice in interese svojih članov in združenja ter splošne interese potrošnikov in uporabnikov. |
|
6. |
V skladu z drugo dodatno določbo Ley 1/1996 de asistencia jurídica gratuita (zakon 1/1996 o brezplačni pravni pomoči) z dne 10. januarja 1996 (BOE št. 11 z dne 12. januarja 1996, str. 793; v nadaljevanju: zakon 1/1996) imajo združenja potrošnikov pravico do brezplačne pravne pomoči, če so vložene tožbe „neposredno povezane s proizvodi ali storitvami vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje“. |
|
7. |
V skladu s členom 36(2) zakona 1/1996, če združenje v postopku ne uspe, mu ni treba nositi stroškov nasprotne stranke, ne glede na višino vrednosti predmeta spora, niti jih ne plačajo posamezni člani, ki jih to združenje zastopa v sodnem postopku. |
|
8. |
Priloga I, točka (c)(13), k Real Decreto 1507/2000 por el que se actualizan los catálogos de productos y servicios de uso o consumo común, ordinario y generalizado y de bienes de naturaleza duradera, a efectos de lo dispuesto, respectivamente, en los artículos 2, apartado 2, y 11, apartados 2 y 5, de la Ley General para la Defensa de los Consumidores y Usuarios y normas concordantes (kraljeva uredba 1507/2000 o posodabljanju seznama proizvodov in storitev vsakdanje, navadne in splošne rabe ter blaga trajne narave za namene določb člena 2(2) oziroma člena 11(2) in (5) splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov ter upoštevnih določb) z dne 1. septembra 2000 (BOE št. 219 z dne 12. septembra 2000, str. 31349) med te proizvode in storitve vsakdanje, navadne in splošne rabe na splošno vključuje bančne in finančne storitve. |
|
9. |
Tako člen 11(2) Ley Orgánica del Poder Judicial (sistemski zakon o sodiščih) z dne 1. julija 1985 (BOE št. 157 z dne 2. julija 1985, str. 20632) kot tudi člen 247(2) LEC z enakimi besedami določata, da sodišča z obrazloženo odločbo zavrnejo zahtevke, predhodna vprašanja in ugovore, ki so podani ob očitni zlorabi prava ali pomenijo obid materialnega ali procesnega prava. |
III. Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje
|
10. |
Fizični osebi, Alberto in Andrea, sta med majem 2007 in marcem 2009 z družbo Banco Banif S. A. (zdaj Banco Santander S. A.; v nadaljevanju: Banco Santander) sklenili pet naročil za nakup finančnih produktov v zneskih od 150.000 EUR do 300.000 EUR, v skupnem znesku 900.000 EUR. |
|
11. |
Vsa naročila so bila sklenjena v skladu z Direktivo MiFID I. |
|
12. |
Asociación de Consumidores y Usuarios de Servicios Generales-Auge (združenje potrošnikov in uporabnikov splošnih storitev – Auge, Španija; v nadaljevanju: Auge) je v imenu svojih članov, Alberta in Andree, vložilo tožbo zoper družbo Banco Banif S. A. Predlagalo je, da se ugotovi ničnost zgoraj navedenih pogodb o nakupu finančnih produktov zaradi napake volje. Predlagalo je tudi, naj se vlagateljema vrne znesek v višini 481.634,14 EUR skupaj s provizijami, stroški in obrestmi. Tej tožbi je bilo na prvi stopnji delno ugodeno v zvezi z določenimi naročili za nakup. Bančni instituciji je bilo posledično naloženo, naj tožečima stranka vrne 462.515,74 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi od dneva preklicanih naložb. |
|
13. |
Tožena bančna institucija se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožila pri Audiencia Provincial de Granada (sodišče province v Granadi, Španija). Navedeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, ker tožena stranka ni upoštevala vlagateljskega profila strank ter jima ni zagotovila jasnih in popolnih predpogodbenih informacij o tveganjih produktov, v katere sta se zavezali vlagati. |
|
14. |
Tožena bančna institucija je pri predložitvenem sodišču vložila izredno pravno sredstvo zaradi kršitve postopka in kasacijsko pritožbo. Trdi, da združenje Auge nima procesnega upravičenja za vložitev tožbe v imenu svojih članov, ker pri pogodbenih produktih ne gre za vsakdanjo in splošno rabo, temveč gre za špekulativne finančne produkte z visoko ekonomsko vrednostjo, ki presegajo vsakdanje potrošniške produkte. |
|
15. |
Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) poudarja, da je združenjem potrošnikov na splošno priznalo procesno upravičenje za zaščito njihovih članov v okviru tožb, za katere veljajo pravila Direktive MiFID I, tudi v postopkih, v katerih je bilo združenje Auge stranka. |
|
16. |
Vendar je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v dveh konkretnih zadevah odločilo, da združenje Auge kot združenje potrošnikov nima procesnega upravičenja za zaščito posameznih interesov potrošnikov v zvezi z naložbami v špekulativne finančne produkte z visoko ekonomsko vrednostjo, ker je menilo, da ne gre za produkte ali storitve vsakdanje, navadne in splošne rabe. V zvezi s tem je menilo, da je v španski zakonodaji to upravičenje združenj potrošnikov in uporabnikov povezano z varstvom njihovih pravic, kadar so te neposredno povezane z blagom ali storitvami vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje. |
|
17. |
V teh sodbah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ugotovilo, da obstajajo finančne storitve, ki zaradi svoje narave in okoliščin – glede na z njimi povezane visoke zneske in njihovo špekulativnost – presegajo opredelitev „storitve vsakdanje, navadne in splošne rabe“. To ne pomeni, da zadevni posamični vlagatelji ne morejo sami začeti postopka za varstvo svojih pravic, ampak tega niso upravičeni početi prek združenja potrošnikov, da ne bi plačali sodnih stroškov, potrebnih za vložitev tožbe, in da bi se izognili tveganju, povezanemu z morebitno naložitvijo stroškov postopka na prvi stopnji in postopka s kasacijsko pritožbo. |
|
18. |
Namen je torej preprečiti goljufijo ali zlorabo posebnega procesnega upravičenja združenj potrošnikov v primerih, v katerih je status potrošnika glede na značilnosti spora in vrednost predmeta spora oslabljen. Predložitveno sodišče poudarja, da bi se sicer lahko zlorabila pravica do brezplačne pravne pomoči, ki se tem združenjem priznava, kadar pred sodišči branijo interese svojih članov. |
|
19. |
Nazadnje Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) pojasnjuje, da v svoji sodni praksi ni odreklo statusa potrošnika vlagateljem, katerih cilj je pridobivanje dobička in ki delujejo na področju, ki presega njihovo gospodarsko ali poklicno dejavnost, tudi če so njihove naložbe zapletene ali velike. Vendar je podvomilo o procesnem upravičenju združenja potrošnikov v nekaterih konkretnih zadevah, v katerih bi glede na okoliščine zadeve lahko šlo za obid postopkovnega prava. Ta obid pomeni izogibanje plačilu sodnih stroškov in stroškov nasprotne stranke, in sicer tako, da se tožba ne vloži osebno, ampak prek združenja potrošnikov, vse to pa v škodo nasprotne stranke in državnega proračuna. |
|
20. |
V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje: „Ali lahko nacionalna sodišča, glede na to, da imajo združenja potrošnikov procesno upravičenje za zastopanje vlagateljev/potrošnikov, ki tožijo zaradi neizpolnjevanja obveznosti investicijske družbe pri trženju zapletenih finančnih produktov, pred sodišči, to upravičenje izjemoma omejijo, če gre v okviru posamičnega zahtevka za vlagatelje z visoko finančno sposobnostjo, ki opravljajo transakcije, za katere z vidika rabe ni mogoče šteti, da so navadne in splošne, in ki tožbo vložijo pod okriljem združenja potrošnikov, s čimer so lahko upravičeni do morebitne oprostitve plačila sodnih stroškov v sodnem postopku z zelo visoko vrednostjo predmeta spora, saj se izognejo plačilu sodnih stroškov in plačilu stroškov nasprotne stranke, če so tožbe neutemeljene ali gre pri njih za zlorabo?“ |
|
21. |
Pisna stališča so predložili združenje Auge, družba Banco Santander, španska vlada in Evropska komisija. Te stranke so na obravnavi 8. maja 2024 ustno predstavile stališča in odgovorile na vprašanja Sodišča. |
IV. Presoja
|
22. |
Predložitveno sodišče želi z edinim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 52(2) Direktive MiFID I razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki izjemoma omejuje procesno upravičenje združenj potrošnikov za zastopanje posameznih interesov določenih kategorij vlagateljev, ki imajo status potrošnikov, na podlagi denarne vrednosti in narave finančnih produktov, v katere so ti vlagali. Predložitveno sodišče sprašuje tudi o upoštevnosti dejstva, da so združenja potrošnikov v takih primerih upravičena do pravne pomoči in da se osebe, ki jih zastopajo, izognejo plačilu sodnih stroškov in stroškov nasprotne stranke. |
|
23. |
Vprašanje predložitvenega sodišča izhaja iz dveh posebnih vidikov španskega prava. Prvi je ta, da imajo združenja potrošnikov procesno upravičenje za zaščito ne le „splošnih interesov potrošnikov“, temveč tudi „pravic in interesov svojih članov“. ( 3 ) Drugi je ta, da so združenja potrošnikov upravičena do pravne pomoči, če so vložene tožbe „neposredno povezane s proizvodi ali storitvami vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje“. ( 4 ) V takih primerih združenju, če v postopku ne uspe, ni treba nositi stroškov nasprotne stranke; prav tako stroškov ne plačajo posamezni člani, ki jih to združenje zastopa v sodnem postopku. |
|
24. |
Pomisleki predložitvenega sodišča se nanašajo na združljivost razlage sodišča, ki omejuje procesno upravičenje združenja potrošnikov, s členom 52(2) Direktive MiFID I. |
|
25. |
Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so v skladu z njegovo sodno prakso vlagatelji opredeljeni kot potrošniki, kadar delujejo na področju, ki presega njihovo gospodarsko ali poklicno dejavnost (v nadaljevanju: vlagatelji potrošniki). ( 5 ) Združenjem potrošnikov je tudi na splošno priznalo procesno upravičenje za zaščito vlagateljev potrošnikov. Vendar se sprašuje, ali je procesno upravičenje združenj potrošnikov, kot je združenje Auge, mogoče omejiti, kadar branijo posamezne interese svojih članov na podlagi narave in vrednosti izvedenih naložb, ki jih ni mogoče šteti za produkte vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da bi glede na sistem pravne pomoči, ki se uporablja za združenja potrošnikov, priznanje procesnega upravičenja združenjem potrošnikov v takih okoliščinah lahko pripeljalo do obida postopkovnega prava v obliki izogibanja plačilu sodnih stroškov in stroškov strank. |
|
26. |
Pred obravnavo vprašanja predložitvenega sodišča je treba najprej ugotoviti, katera določba se ratione temporis uporablja v postopku v glavni stvari. |
(a) Predhodne ugotovitve o določbi, ki se uporablja ratione temporis
|
27. |
Direktiva MiFID I je bila razveljavljena z učinkom od 3. januarja 2017, ko je začela veljati Direktiva MiFID II. ( 6 ) Člen 74(2) Direktive MiFID II ureja pravico teles, ki so v njem navedena, da vložijo tožbo v interesu potrošnikov. Njegovo besedilo je skoraj enako besedilu člena 52(2) Direktive MiFID I. Prvi stavek člena 74(2) Direktive MiFID II vključuje prislov „tudi“, iz katerega je razvidno, da pravica v členu navedenih teles, da sprožijo postopek, dopolnjuje pravico do pritožbe, določeno v odstavku 1 tega člena. |
|
28. |
Predložitveno sodišče meni, da je določba, ki se v zadevi v glavni stvari uporablja ratione temporis, člen 52(2) Direktive MiFID I, ker so bile vse zadevne finančne transakcije izvedene v času, ko se je uporabljala ta direktiva. |
|
29. |
Na obravnavi je Sodišče, da bi ugotovilo, katera direktiva se uporablja ratione temporis, Komisijo vprašalo, ali je upoštevna določba, ki ureja pravico do sprožitve postopka, materialnopravna ali postopkovna. Komisija je menila, da je zadevna določba postopkovna in da je treba to, ali se uporablja Direktiva MiFID I ali Direktiva MiFID II, določiti na podlagi tega, kdaj je bila vložena tožba. |
|
30. |
V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso na splošno šteje, da se postopkovna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti, v nasprotju z materialnopravnimi pravili, ki se običajno razlagajo tako, da se nanašajo na položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti, samo če iz njihovega besedila, ciljev ali strukture jasno izhaja, da jim je treba pripisati tak učinek. ( 7 ) |
|
31. |
Združenje Auge je na obravnavi navedlo, da je tožbo vložilo leta 2015. Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da je bila tožba vložena pred letom 2017. |
|
32. |
Če je bila tožba združenja Auge vložena, preden je začela veljati Direktiva MiFID II, kar mora preveriti predložitveno sodišče, je določba, ki se uporablja ratione temporis, člen 52(2) Direktive MiFID I. Zato se ne zdi potrebno določiti, ali člen 52(2) Direktive MiFID I in člen 74(2) Direktive MiFID II določata postopkovna ali materialnopravna pravila. |
|
33. |
V vsakem primeru, kot je Komisija ugotovila na obravnavi, ker je besedilo člena 74(2) Direktive MiFID II skoraj enako besedilu člena 52(2) Direktive MiFID I, je vsaka razlaga, sprejeta v zvezi z zadnjo določbo, veljavna tudi v zvezi s prvo. |
|
34. |
Glede na navedeno moja analiza temelji na predpostavki, da je določba, ki se uporablja ratione temporis, člen 52(2) Direktive MiFID I. |
(b) Obseg tožbe v „interesu potrošnikov“ v skladu s členom 52(2) Direktive MiFID I: kolektivni ali tudi posamezni interesi?
|
35. |
Družba Banco Santander in španska vlada v bistvu trdita, da gre pri vprašanju iz postopka v glavni stvari za zadevo, ki ne spada na področje uporabe prava Unije, in da Sodišče ni pristojno za odgovor na zastavljeno vprašanje. Po njunem mnenju člen 52(2) Direktive MiFID I ureja le pravico združenj potrošnikov do sprožitve postopka v kolektivnem interesu potrošnikov, ne pa v njihovih posameznih interesih. Trdita, da se zastavljeno vprašanje nanaša na razlago španskega prava, ki daje združenjem potrošnikov procesno upravičenje za zaščito ne le kolektivnih, temveč tudi posameznih interesov. |
|
36. |
V delu, v katerem družba Banco Santander in španska vlada izpodbijata pristojnost Sodišča, zadostuje navesti, da predložitveno sodišče z navedenim vprašanjem prosi za razlago določbe prava Unije. V zvezi s tem je treba poudariti, da če morajo v postopku, ki je bil uveden na podlagi člena 267 PDEU, nacionalne določbe razlagati sodišča držav članic, in ne Sodišče, ki ni pristojno za odločanje o skladnosti pravnih pravil nacionalnega prava z določbami prava Unije, pa je Sodišče pristojno za to, da nacionalnemu sodišču da vse napotke za razlago prava Unije, ki mu lahko omogočijo presojo združljivosti notranjih pravnih pravil z ureditvijo Unije. ( 8 ) |
|
37. |
V obravnavani zadevi vprašanje predložitvenega sodišča zahteva določitev področja uporabe pojma „interes potrošnikov“ v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 52(2) Direktive MiFID I. To vprašanje se nanaša na stvarno področje uporabe te določbe. Iz tega izhaja, da je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanje. |
|
38. |
Glede na vsebino vprašanja je treba opozoriti, da člen 52(2) Direktive MiFID I od držav članic zahteva, da predvidijo, da lahko eno ali več teles, ki jih navaja ta določba, kakor določa nacionalni pravni red, v interesu potrošnikov in v skladu z nacionalnim pravnim redom pred sodiščem ali pristojnim upravnim organom sproži postopek za zagotovitev, da se uporabljajo nacionalne določbe za izvajanje te direktive. Telesa, našteta v tej določbi, so naslednja: (a) javna telesa ali njihovi zastopniki; (b) potrošniške organizacije, ki imajo legitimen interes za zaščito potrošnikov; (c) poklicne organizacije, ki imajo legitimen interes za ukrepanje za zaščito svojih članov. |
|
39. |
Iz razlogov, ki jih navajam v nadaljevanju, menim, da je pojem „interes potrošnikov“, uporabljen v tej določbi, dovolj širok in državam članicam pušča diskrecijsko pravico, da določijo natančno področje uporabe teh interesov, ki so lahko tako kolektivni kot posamezni. |
|
40. |
In sicer je treba poudariti, da je pojem „potrošnik[i]“ v členu 52(2) Direktive MiFID I zapisan v množini. Uporaba množine pomeni, da ima zadevni postopek kolektivno razsežnost. Države članice morajo predvideti mehanizem, ki enemu ali več telesom, naštetim v tem členu, omogoča, da imajo procesno upravičenje za zaščito mnogo potrošnikov in njihovih interesov na področju finančnih in investicijskih storitev. |
|
41. |
Sicer pa člen 52(2) ne določa natančnega obsega zadevnih interesov potrošnikov oziroma, natančneje, ali so telesa, ki imajo procesno upravičenje, upravičena zagovarjati izključno kolektivne interese potrošnikov, ki se jih razume kot splošni interes potrošnikov, ( 9 ) ali tudi posamezne interese določene skupine potrošnikov. |
|
42. |
Notranji pravni red vsake države članice mora torej določiti natančen obseg morebitnih tožb iz člena 52(2) Direktive MiFID I glede na interese potrošnikov, ki naj bi se s temi tožbami varovali. |
|
43. |
Besedilo člena 52(2) Direktive MiFID I je formulirano splošno in ne pomeni izčrpne uskladitve nacionalnih določb, ki urejajo tožbe, ki jih lahko vložijo v njem navedena telesa, vključno s potrošniškimi organizacijami. |
|
44. |
V zvezi s tem iz uvodne izjave 2 Direktive MiFID I izhaja, da ta direktiva zagotavlja „potrebno stopnjo uskladitve, da bi lahko vlagateljem ponudili visoko raven zaščite“. ( 10 ) Čeprav ta direktiva v skladu z uvodno izjavo 5 vzpostavlja „celovit ureditveni režim“ na določenih področjih finančnih trgov, ( 11 ) sredstva za izvrševanje njenih določb niso predmet izčrpnega usklajevanja. |
|
45. |
To je razvidno iz besedila člena 52(2) Direktive MiFID I, ki se dvakrat sklicuje na nacionalni pravni red. Prvič, nacionalni pravni red določa, katera od teles, navedenih v tem členu, imajo pravico vložiti tožbo. Drugič, pravica teh teles do sprožitve postopka se izvaja „v skladu z nacionalnim pravnim redom“. Tako je zakonodajalec Unije s sklicevanjem na nacionalni pravni red vsaki državi članici pustil diskrecijsko pravico, da določi telesa, ki lahko sprožijo postopek pred sodiščem, model izvrševanja, mehanizme pravnega varstva, obseg varovanih interesov potrošnikov in pogoje za vložitev tožb. |
|
46. |
Različne kategorije teles, navedene v členu 52(2) Direktive MiFID I, ki lahko glede na nacionalni pravni red sprožijo postopek za zaščito interesov potrošnikov na področju finančnih storitev, odražajo različne pristope in tradicije držav članic v zvezi s primarno odgovornostjo za izvrševanje predpisov, ki varujejo interese potrošnikov. Na splošno je razlika v tem, ali so za izvrševanje primarno odgovorna javna telesa (javno izvrševanje), združenja potrošnikov in poklicne zbornice (zasebno izvrševanje) ali tako eni kot drugi. ( 12 ) Glede na odločitev držav članic so za to, da se sproži postopek v interesu potrošnikov za zagotovitev, da se nacionalne določbe za izvajanje Direktive MiFID I uporabljajo, lahko izključno oziroma primarno odgovorna javna telesa ali njihovi zastopniki (člen 52(2)(a)) (model javnega izvrševanja). ( 13 ) Države članice se lahko tudi odločijo, da izključno ali primarno odgovornost nosijo potrošniške organizacije, ki imajo legitimen interes za zaščito potrošnikov, v skladu s členom 52(2)(b), in/ali poklicne organizacije, ki imajo legitimen interes za ukrepanje za zaščito svojih članov, v skladu s členom 52(2)(c) (model zasebnega izvrševanja). |
|
47. |
Izbira modela izvrševanja vpliva na obseg varovanih interesov potrošnikov. Javna telesa varujejo splošni interes. Potrošniške organizacije varujejo tudi in predvsem splošni interes potrošnikov. ( 14 ) Vendar ni mogoče izključiti, da se glede na nacionalno pravo združenjem potrošnikov lahko omogoči, da sprožijo postopek za zaščito posameznih interesov. ( 15 ) Zaščita posameznih interesov potrošnikov (na področjih finančnih in investicijskih storitev) se zdi še posebej pomembna za možnost izvrševanja iz člena 52(2)(c) Direktive MiFID I, kolikor se nanaša na „poklicne organizacije, ki imajo legitimen interes za ukrepanje za zaščito svojih članov“. ( 16 ) |
|
48. |
V širšem kontekstu je treba upoštevati dejstvo, da je bila v času sprejetja Direktive MiFID I (leta 2004) stopnja uskladitve pravnih sredstev v Uniji za zaščito interesov potrošnikov na splošno izredno nizka. ( 17 ) |
|
49. |
Le na nekaterih področjih, upoštevnih za varstvo potrošnikov, je bil predviden mehanizem opustitvenih tožb za zaščito kolektivnih interesov potrošnikov, ne da bi bili razveljavljeni obstoječi mehanizmi pravnega varstva za zaščito potrošnikov. |
|
50. |
Najpomembnejša od teh določb, ki je še vedno veljavna, je člen 7(2) Direktive 93/13/EGS. ( 18 ) Mehanizem iz te določbe državam članicam omogoča, da vzpostavijo nadzor nad nepoštenimi pogoji, vsebovanimi v tipskih pogodbah, z opustitvenimi tožbami, ki jih v javnem interesu vložijo združenja za varstvo potrošnikov. ( 19 ) |
|
51. |
Namen Direktive 98/27/ES ( 20 ) je bil približevanje zakonov in drugih predpisov v zvezi z opustitvenimi tožbami za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, ki so vključeni v direktive, navedene v prilogi k tej direktivi. ( 21 ) V skladu z uvodno izjavo 2 Direktive 98/27 je treba „kolektivn[e] interes[e]“ potrošnikov razumeti kot „interese, ki ne vključujejo preprostega kopičenja interesov posameznikov, oškodovanih zaradi kršitve“. |
|
52. |
Direktiva 98/27 v svoji prilogi ni vključevala nobenega sklicevanja na predhodnico Direktive MiFID I, in sicer Direktivo 93/22/EGS. ( 22 ) To se zdi smiselno, saj se je z Direktivo 93/22 poskušalo zgolj uskladiti začetne zahteve glede dovoljenj in poslovanja investicijskih družb in ni bila zelo pomembna za varstvo potrošnikov na področju finančnih in investicijskih storitev. ( 23 ) |
|
53. |
Po začetku veljavnosti Direktive MiFID I in kljub sklicevanju na „interes potrošnikov“ v členu 52(2) Direktive MiFID I priloga k Direktivi 98/27 ni bila spremenjena. Tudi priloga k Direktivi 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov ( 24 ) ni vključevala Direktive MiFID I. To, da je Direktiva MiFID I izpuščena s področja uporabe Direktive 2009/22, dodatno kaže, da je bila uskladitev mehanizmov pravnega varstva za zaščito interesov potrošnikov na področju Direktive MiFID I nizka in je taka tudi ostala. |
|
54. |
Direktiva (EU) 2020/1828 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov ( 25 ) je prva znatneje uskladila kolektivno pravno varstvo na ravni Unije, ( 26 ) saj je zajemala tako opustitvene ukrepe kot tudi ukrepe za povrnitev škode. Ta direktiva opredeljuje „kolektivn[e] interes[e] potrošnikov“ kot „splošni interes potrošnikov in – zlasti za namene ukrepov za povrnitev škode – interese skupine potrošnikov“. ( 27 ) |
|
55. |
Področje uporabe Direktive 2020/1828 je še posebej široko. Njen namen je doseči visoko stopnjo varstva potrošnikov na številnih področjih, ki vključujejo interese potrošnikov, vključno s finančnimi storitvami. ( 28 ) Njena priloga zajema zlasti člene od 23 do 29 Direktive MiFID II, v katerih so določbe za zagotovitev zaščite vlagateljev. |
|
56. |
Nekatere uvodne izjave Direktive 2020/1828 kažejo na raznolikost mehanizmov pravnega varstva, ki so obstajali, ko je bila sprejeta, za zaščito individualnih in kolektivnih interesov potrošnikov, tudi na področju finančnih storitev. Natančneje, v uvodni izjavi 13 je navedeno, da visoka stopnja varstva potrošnikov zahteva, da „bi morala ta direktiva […] ob splošnem potrošniškem pravu zajemati tudi področja, kot so […] finančne storitve“, in da „[k]er se povpraševanje potrošnikov po finančnih in investicijskih storitvah povečuje, je zlasti pomembno izboljšati izvrševanje potrošniškega prava na navedenih področjih“. V uvodni izjavi 11 Direktive 2020/1828 je navedeno, da ta direktiva „ne bi smela nadomestiti obstoječih nacionalnih postopkovnih mehanizmov za varstvo kolektivnih ali individualnih interesov potrošnikov“. ( 29 ) Nazadnje je v uvodni izjavi 48 navedeno, da „bi morale [države članice] določiti pravila za usklajevanje zastopniških tožb, individualnih tožb, ki jih sprožijo potrošniki, in vseh drugih tožb za varstvo individualnih in kolektivnih interesov potrošnikov, kot je predvideno v pravu Unije in nacionalnem pravu“. ( 30 ) |
|
57. |
Iz vsega navedenega izhaja, da je treba področje uporabe pojma „interes potrošnikov“ iz člena 52(2) Direktive MiFID I razumeti široko, kar državam članicam omogoča, da predvidijo postopke za zaščito skupnih in tudi posameznih interesov potrošnikov glede na nacionalne tradicije, ki se lahko zelo razlikujejo. |
|
58. |
Tako imajo države članice diskrecijsko pravico, če se odločijo, da bodo združenjem potrošnikov dale procesno upravičenje v skladu s členom 52(2)(b) Direktive MiFID I, da tožbo omejijo na zaščito kolektivnih interesov potrošnikov. Prav tako imajo diskrecijsko pravico, da tako kot v Španiji združenjem potrošnikov priznajo procesno upravičenje za zaščito ne le kolektivnih in splošnih interesov potrošnikov, temveč tudi posameznih interesov svojih članov. |
|
59. |
Vendar, kot bom pojasnila v naslednjem razdelku, je diskrecijska pravica, ki je državam članicam prepuščena pri določanju obsega tožbe v zvezi s tem, omejena. |
(c) Omejitve diskrecijske pravice držav članic pri izvajanju člena 52(2) Direktive MiFID I
|
60. |
Člen 52(2) Direktive MiFID I od držav članic zahteva, da predvidijo, da lahko eno ali več teles, navedenih v tem členu, v interesu potrošnikov in „v skladu z nacionalnim pravnim redom“ sproži postopek za zagotovitev, da se nacionalne določbe za izvajanje te direktive uporabljajo. Kadar pa države članice izvajajo diskrecijsko pravico, ki jim jo daje člen 52(2) Direktive MiFID I, morajo svojo diskrecijsko pravico uporabljati, kot je v bistvu ugotovila Komisija, v mejah, predpisanih s to določbo. Natančneje, upoštevni predpis nacionalnega prava ne sme ogrožati polnega učinka te določbe ob upoštevanju ciljev te direktive. ( 31 ) |
|
61. |
Natančneje, glede stvarnega področja uporabe postopka v skladu s členom 52(2) Direktive MiFID I iz te določbe izhaja, da se nanaša na pravilno uporabo nacionalnih določb za izvajanje te direktive v interesu potrošnikov, pri tem pa ne izključuje vlagateljev, ki se štejejo za potrošnike. ( 32 ) |
|
62. |
Pojem „potrošnik“ ni opredeljen v členu 52(2) Direktive MiFID ali kateri koli drugi določbi te direktive. Člen 4 Direktive MiFID I pa opredeljuje pojem „stranka“ in dve kategoriji strank (majhne vlagatelje in poklicne stranke). ( 33 ) |
|
63. |
Kot je pravilno ugotovljeno v strokovni literaturi, v pravu Unije ni enotne opredelitve pojma „potrošnik“. ( 34 ) Vsaka od direktiv opredeljuje svoje področje uporabe in vsebuje svojo opredelitev pojma „potrošnik“, ki je upošteven za ta akt. Vendar direktiva MiFID I ne določa, kaj pomeni pojem „potrošnik“. Tako je treba – da bi se zagotovilo spoštovanje ciljev, ki jim sledi zakonodajalec Unije na področju potrošniških pogodb, in doslednost prava Unije – zlasti upoštevati pojem „potrošnik“ iz drugih predpisov prava Unije. ( 35 ) Pravni instrumenti, upoštevni za zaščito interesov potrošnikov v času sprejetja Direktive MiFID I, ( 36 ) kažejo na zbliževanje nekaterih bistvenih elementov opredelitve pojma „potrošnik“. ( 37 ) Potrošnik je fizična oseba, ki deluje zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da zadovolji svoje potrebe v smislu zasebne potrošnje. |
|
64. |
To razumevanje pojma potrošnik, ki temelji na merilu fizične osebe, ki deluje zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, je objektivno. ( 38 ) V členu 52(2) Direktive MiFID I nič ne kaže na to, da je za opredelitev vlagatelja kot „potrošnika“ v skladu s to določbo pomembno upoštevati finančni položaj te osebe v času, ko je izvedla naložbo, ter naravo in vrednost finančnih instrumentov, v katere se je vlagalo. |
|
65. |
Sklicevanje na „interes potrošnikov“ iz člena 52(2) Direktive MiFID I kaže na to, da imajo vlagatelji, ki jih je mogoče opredeliti kot potrošnike, dvojno vlogo, in sicer vlogo potrošnika in vlogo vlagatelja. Člen 53 Direktive MiFID I potrjuje ta dvojni status. Kot je navedeno v naslovu te določbe, ta ureja izvensodni mehanizem za pritožbe vlagateljev. V skladu s to določbo morajo države članice spodbujati vzpostavitev učinkovitih pritožbenih postopkov in postopkov pravnega varstva za izvensodno poravnavo „potrošniških sporov v zvezi z opravljanjem investicijskih in pomožnih storitev“. Iz te določbe izhaja, da obstajajo vlagateljski spori, ki se štejejo za potrošniške spore. ( 39 ) |
|
66. |
Dvojni status vlagatelja in potrošnika potrjuje tudi Direktiva MiFID II, ki se v uvodnih izjavah sklicuje na cilj varstva vlagateljev in potrošnikov. ( 40 ) |
|
67. |
Tudi Direktiva 2020/1828 podpira ta dvojni status. V uvodni izjavi 14 je navedeno, da ta direktiva zajema kršitve določb prava Unije iz Priloge I, vključno z Direktivo MiFID II, kolikor te določbe varujejo interese potrošnikov, „ne glede na to, ali se omenjajo kot potrošniki, […] stranke, mali vlagatelji, neprofesionalne stranke […] ali kaj drugega“ (moj poudarek). |
|
68. |
Iz zgoraj navedenega izhaja, da v okviru člena 52(2) Direktive MiFID I pojma vlagatelj in potrošnik soobstajata in tvorita „sestavljeni pojem“ ( 41 )„vlagatelj potrošnik“. |
|
69. |
Ta soobstoj ne vključuje nobenega praga, ki bi se nanašal na finančna sredstva ali vrednost finančnih instrumentov v zvezi s pravico do sprožitve postopka, določeno v členu 52(2) Direktive MiFID I. Tako za namene te določbe način ravnanja potrošnika kot vlagatelja, zlasti znesek, ki ga je vložil, ali kompleksnost ali vrednost instrumentov, tej osebi ne odvzame statusa potrošnika, če ta oseba deluje izven svoje pridobitne dejavnosti. ( 42 ) |
|
70. |
Iz navedenega posledično izhaja, da ti dejavniki ne morejo biti upoštevni za ugotavljanje procesnega upravičenja tam navedenih teles za sprožitev postopka v interesu vlagateljev potrošnikov. Povedano drugače, procesnega upravičenja v skladu s členom 52(2) Direktive MiFID I ni mogoče ločiti od statusa vlagateljev kot potrošnikov. |
|
71. |
Izključitev pravice teh teles in zlasti združenj potrošnikov do sprožitve postopka v zvezi z določenimi vlagatelji, ki imajo status potrošnikov, bi posredno oslabila ta status, čeprav dejansko ni podvržen nobenim pogojem ali pridržkom. Poleg tega bi izključitev te pravice ogrozila polni učinek člena 52(2) Direktive MiFID I, in sicer zagotavljati pravico do vložitve tožbe v interesu vseh vlagateljev potrošnikov, ne da bi se razlikovale različne ravni te pravice glede na velikost ali naravo naložbe. V zvezi s tem je treba upoštevati, da je cilj Direktive MiFID I v skladu z uvodnima izjavama 2 in 31 zagotoviti vlagateljem visoko raven zaščite. |
|
72. |
V tem primeru ni sporno, da špansko pravo priznava združenjem potrošnikov procesno upravičenje za zastopanje pravic in interesov svojih članov ter splošnih interesov potrošnikov. Predložitveno sodišče poudarja, da sta fizični osebi iz postopka v glavni stvari potrošnika in da je njun status potrošnikov dokazan. Poleg tega je to sodišče navedlo, da je združenjem potrošnikov na splošno priznalo procesno upravičenje za zaščito svojih članov v sporih, ki jih ureja Direktiva MiFID I. Vendar meni, da je treba procesno upravičenje združenj potrošnikov omejiti, kadar zastopajo interese potrošnikov, ki so vlagali v zapletene finančne produkte. |
|
73. |
Vendar lahko taka razlaga sodišča, ki omejuje procesno upravičenje teh združenj na podlagi vrednosti ali narave finančnega produkta, iz razlogov, pojasnjenih v točkah od 69 do 71 zgoraj, ogrozi polni učinek člena 52(2) Direktive MiFID I. |
|
74. |
Iz navedenega izhaja, da čeprav imajo države članice pri izvajanju člena 52(2) Direktive MiFID I diskrecijsko pravico, da se odločijo, ali imajo združenja potrošnikov procesno upravičenje zgolj za zaščito kolektivnih interesov potrošnikov ali tudi za zaščito posameznih interesov svojih članov, je to procesno upravičenje povezano s statusom teh vlagateljev kot potrošnikov. Vrsta produktov ali višina naložb zadevnih vlagateljev potrošnikov v zvezi s tem nista odločilni. |
(d) Procesno upravičenje in zloraba postopka glede na veljavno ureditev pravne pomoči
|
75. |
Predložitveno sodišče je navedlo, da imajo v skladu s španskim pravom združenja potrošnikov pravico do brezplačne pravne pomoči, če so vložene tožbe „neposredno povezane s proizvodi ali storitvami vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje“. To v skladu z veljavnim nacionalnim pravom pomeni, ( 43 ) da združenjem potrošnikov ni treba nositi stroškov nasprotne stranke, tudi če ne uspejo v postopku. Poleg tega združenjem potrošnikov ni treba plačati pravnih stroškov, povezanih z vložitvijo tožbe. |
|
76. |
Predložitveno sodišče meni, da v okoliščinah, v katerih združenje potrošnikov vloži tožbo, ki ni „neposredno povezana s proizvodi ali storitvami vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje“, kot so kompleksni finančni produkti, ki spadajo na področje uporabe Direktive MiFID I, obstaja nevarnost goljufive uporabe ali zlorabe procesnega upravičenja. Ta zloraba se kaže v tem, da združenje potrošnikov neupravičeno izkorišča „privilegirano“ ureditev pravne pomoči. |
|
77. |
V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da mora predložitveno sodišče razlagati pogoje, ki jih določa nacionalno pravo in ki združenju potrošnikov dajejo pravico do pravne pomoči. Natančneje, nacionalno sodišče mora preveriti, ali kompleksni finančni produkti visoke vrednosti spadajo na področje uporabe „proizvodov ali storitev vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje“ ali ne. Nacionalno sodišče mora prav tako preveriti posledice razvrstitve takih produktov v povezavi z veljavnostjo nacionalne ureditve pravne pomoči. |
|
78. |
Drugič, jasno je treba razlikovati med procesnim upravičenjem združenj potrošnikov v okviru Direktive MiFID I in vprašanjem pravne pomoči ali morebitne zlorabe postopka. |
|
79. |
Stališče, ki ga zavzemam v teh sklepnih predlogih, da procesnega upravičenja združenj potrošnikov v skladu s členom 52(2) Direktive MiFID I ni mogoče omejiti na podlagi vrednosti ali narave zadevnih finančnih produktov, ne posega v vprašanje, ali je pravno pomoč tem združenjem mogoče omejiti na podlagi takega merila. |
|
80. |
V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 52(2) Direktive MiFID I (ali kateri koli drugi zakonodajni akt Unije, ki se je takrat uporabljal) ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala pravno pomoč telesom, ki imajo procesno upravičenje za vložitev tožbe. Iz tega sledi, da če ni zakonodaje Unije glede dodelitve pravne pomoči združenjem potrošnikov, kadar sprožijo postopek v interesu potrošnikov v okviru člena 52(2) Direktive MiFID I, mora nacionalni pravni red posamezne države članice na podlagi načela procesne avtonomije določiti taka pravila, vendar le, če niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za primerljive položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da z njimi ni praktično onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti). ( 44 ) |
|
81. |
Glede načela enakovrednosti je treba poudariti, da Sodišče nima nobenega dokaza, na podlagi katerega bi lahko dvomilo, da so postopkovna pravila iz postopka v glavni stvari v skladu s tem načelom. |
|
82. |
Ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je iz druge dodatne določbe zakona 1/1996 razvidno, da se pravilo, po katerem imajo združenja potrošnikov pravico do pravne pomoči, če so vložene tožbe neposredno povezane s proizvodi ali storitvami vsakdanje, navadne in splošne rabe ali potrošnje, uporablja za vse upoštevne tožbe, ne glede na to, ali temeljijo na pravu Unije ali na nacionalnem pravu. |
|
83. |
Glede načela učinkovitosti je Sodišče že razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, obravnavati ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravic obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka. ( 45 ) |
|
84. |
Poleg tega lahko nacionalni predpisi, ki omejujejo dostop do pravne pomoči, vplivajo na pravico do dostopa do sodišča in na načelo učinkovitega sodnega varstva, določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 46 ) Ta pravica vključuje pravno pomoč osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, če je ta pomoč potrebna za učinkovit dostop do sodnega varstva. ( 47 ) |
|
85. |
V obravnavanem primeru se zdi, da upravičenost združenj potrošnikov do pravne pomoči ni odvisna od finančnega položaja združenja, temveč le od narave proizvodov ali storitev, ki jih zadeva spor, kar mora preveriti nacionalno sodišče. Zdi se tudi, da nacionalno pravo, ki se uporablja, učinkuje tako, da v korist združenj potrošnikov prekinja uporabo „načela ‚kdor izgubi, plača‘“. ( 48 ) |
|
86. |
Ker nacionalno pravo določa ugodno ureditev za združenja potrošnikov in odstopa od načela „kdor izgubi, plača“, se zdi, da merila, ki jih določa nacionalno pravo za upravičenost do ugodnosti te ureditve, v zvezi z naravo proizvoda, kot jih razlagajo nacionalna sodišča, ne morejo ogroziti načela učinkovitosti. ( 49 ) |
|
87. |
Poleg tega, ker člen 52(2) Direktive MiFID I ponovno potrjuje pravico do učinkovitega pravnega sredstva, določeno v členu 47 Listine, ( 50 ) je treba poudariti, da zadevna nacionalna ureditev omogoča dodeljevanje pravne pomoči združenjem potrošnikov, ne da bi bilo treba dokazati pomanjkanje zadostnih sredstev. V takih okoliščinah se zdi, da ta posebna ureditev pravne pomoči ne more vplivati na pravico združenja potrošnikov do učinkovitega pravnega sredstva. |
|
88. |
Dodati je treba tudi, da merila, določena v nacionalnem pravu za to, da lahko združenja potrošnikov izkoristijo posebno ureditev pravne pomoči, ne vplivajo na pravico posameznih vlagateljev, ki imajo status potrošnikov, da vložijo individualno tožbo in zaprosijo za pravno pomoč, če nimajo dovolj sredstev, v skladu z upoštevnimi določbami nacionalnega prava, kot je španska vlada navedla na obravnavi in kar mora preveriti predložitveno sodišče. |
|
89. |
Nacionalno sodišče mora tudi uporabiti nacionalno zakonodajo za kaznovanje zlorabe pravdnih postopkov in neupravičenih zahtevkov. ( 51 ) |
|
90. |
V teh okoliščinah je treba poudariti, da dejstvo, da združenje potrošnikov sproži postopek v imenu vlagateljev potrošnikov, ki imajo znatna finančna sredstva in so vlagali v kompleksne produkte, samo po sebi ne pomeni zlorabe postopka, zaradi katere bi združenje potrošnikov izgubilo procesno upravičenje. |
|
91. |
Vsaka drugačna razlaga bi v skladu z mojo zgornjo analizo ogrozila polni učinek člena 52(2) Direktive MiFID I. ( 52 ) |
|
92. |
Glede na navedeno je treba člen 52(2) Direktive MiFID I razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki izjemoma omejuje procesno upravičenje združenj potrošnikov za zastopanje posameznih interesov določenih kategorij vlagateljev, ki imajo status potrošnikov, na podlagi vrednosti in narave finančnih produktov, v katere so ti vlagali. To ne posega v vprašanje, ali se lahko pravna pomoč ter sočasna oprostitev plačila sodnih stroškov in stroškov nasprotne stranke omejita na podlagi takih meril. |
V. Predlog
|
93. |
Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), odgovori tako: Člen 52(2) Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS ter Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta in o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki izjemoma omejuje procesno upravičenje združenj potrošnikov za zastopanje posameznih interesov določenih kategorij vlagateljev, ki imajo status potrošnikov, na podlagi vrednosti in narave finančnih produktov, v katere so ti vlagali. To ne posega v vprašanje, ali se lahko pravna pomoč ter sočasna oprostitev plačila sodnih stroškov in stroškov nasprotne stranke omejita na podlagi takih meril. |
( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.
( 2 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 263). Splošno znana je kot „MiFID I“.
( 3 ) Člen 11(1) LEC. Glej točko 5 teh sklepnih predlogov.
( 4 ) Druga dodatna določba zakona 1/1996. Glej točko 6 teh sklepnih predlogov.
( 5 ) Pojem vlagatelji potrošniki preučim v nadaljevanju, v točki 65 in naslednjih teh sklepnih predlogov.
( 6 ) Pod pogoji iz člena 93(1) Direktive MiFID II.
( 7 ) Sodba z dne 3. junija 2021, Jumbocarry Trading (C‑39/20, EU:C:2021:435, točka 28).
( 8 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2024, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România (Združenja sodnikov) (C‑53/23, EU:C:2024:388, točka 14), in sodbo z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains (C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 240).
( 9 ) Opredelitev kolektivnih interesov je bila predmet razprave v pravni literaturi. Glej Boré, L., La défense des intérêts collectifs par les associations devant les juridictions administratives et judiciaires, LGDJ, Pariz, 1997, str. 3, ki poudarja, da kolektivni interes vključuje vsaj dve osebi, pri čemer ni pomembno, ali gre za dve osebi ali dve milijardi oseb, saj je to „dobesedni pomen besede; je jasen in preprost“ („C’est un intérêt qui concerne au moins deux personnes. Qu’il en concerne deux ou deux milliards, peu importe, cela reste un intérêt collectif. Tel est le sens littéral du mot; il est clair et simple“.) Nasprotno pa v zvezi s pravno opredelitvijo kolektivnega interesa isti avtor priznava, da je ta „nejasna in sporna“ („Son sens juridique, au contraire, est obscure et discuté“). Glej Calais-Auloy, J., Temple, H. in Depincé, M., Droit de la consommation. 10. izdaja, Pariz, Dalloz, 2020, str. 719, ki kolektivni interes opredeljujejo kot „interes, ki je med posameznim interesom nekaterih potrošnikov in splošnim interesom vseh državljanov“ („interêt qui se trouve à mi-chemin entre les intérêts individuels de quelques consommateurs et l'intérêt général de tous les citoyens“). Glej spodaj, točka 48 in naslednje teh sklepnih predlogov.
( 10 ) Moj poudarek. Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevi Khorassani (C‑678/15, EU:C:2017:100, opomba 21).
( 11 ) Glej Daams, L., Private enforcement im Kapitalmarktrecht – Das Verhältnis von Aufsichts- und Zivilrecht nach der MiFID II, Verlag Dr. Kovač, Hamburg, 2021, str. 96, ki govori o „popolni uskladitvi posameznega področja“ („bereichsspezifische Vollharmonisierung“). V uvodni izjavi 7 Direktive MiFID II je navedeno, da „[k]er je glavni cilj in predmet [D]irektive [MiFID II] poenotenje nacionalnih določb v zvezi z navedenimi področji, bi morala biti njena podlaga člen 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).“
( 12 ) Na splošno glej Cafaggi, F. in Micklitz, H. W., New Frontiers of Consumer Protection: The Interplay between Private and Public Enforcement, Intersentia, Antwerpen, 2009; Fairgrieve, D. in Lein, E., Extraterritoriality and Collective Redress, Oxford University Press, Oxford, 2012; Hodges, C., The Reform of Class and Representative Actions in European Legal Systems: A New Framework for Collective Redress in Europe, Hart, Oxford, 2008, str. 15 in naslednje.
( 13 ) Pravica do sprožitve postopka iz člena 52(2) Direktive MiFID I ne posega v pooblastilo pristojnih organov, da v skladu s členom 50(2)(d) Direktive MiFID I zahtevajo prenehanje katerega koli ravnanja, ki je v nasprotju z določbami, sprejetimi za izvajanje te direktive, ter v pooblastilo, da v skladu s členom 51 Direktive MiFID I sprejmejo administrativne sankcije.
( 14 ) Glej Hodges, C., The Reform of Class and Representative Actions in European Legal Systems, op. cit. zgoraj v opombi 12, str. 15, ki poudarja, da je „predmet tožbe, ki jo lahko vloži zasebni subjekt, združenje potrošnikov, tradicionalno omejen na opustitveno tožbo za zaščito splošnega interesa potrošnikov in se ne razširja na tožbe, katerih namen je varovanje posameznih interesov ali povrnitev škode“.
( 15 ) Zdi se, da je to tako v španskem pravnem redu, kot ga je predstavilo predložitveno sodišče. Francosko potrošniško pravo vsebuje tudi primere tožb, ki vključujejo posamezne interese skupine potrošnikov. Eden od primerov je action de groupe simplifiée (poenostavljena kolektivna tožba) iz člena L623-14 code de la consommation (zakonik o varstvu potrošnikov). Ta določba omogoča združenjem potrošnikov, da vložijo tožbo, kadar sta identiteta in število potrošnikov znana ter kadar so potrošniki utrpeli enako škodo. Drug primer je action en réprésentation conjointe (tožba s skupnim zastopanjem) iz člena L622-1 zakonika o varstvu potrošnikov. Ta določba daje pravico vsakemu združenju potrošnikov, ki je priznano na nacionalni ravni, da vloži odškodninsko tožbo, kadar je več identificiranih potrošnikov osebno utrpelo škodo, ki ima skupni izvor zaradi dejanj iste osebe, če ga za to pooblastita vsaj dva od zadevnih potrošnikov. Strokovna literatura opozarja na poseben značaj te tožbe, „narejene v Franciji“, saj je ločena od kolektivnih interesov potrošnikov in je njen namen braniti „skupek posameznih interesov“; glej Poillot, E., „L'action des associations en réprésentation conjointe“, v Sauphanor-Brouillaud, N. in drugi, Les Contrats de Consommation. Règles Communes, Traité de Droit Civil sous la direction de Jacques Ghestin, LGDJ, 2011, str. 1075 (moj poudarek).
( 16 ) Moj poudarek. V Franciji člen L452-2 code monétaire et financier (denarni in finančni zakonik) daje imenovanim združenjem vlagateljev procesno upravičenje, da vložijo, če jih za to pooblastita vsaj dva od zadevnih vlagateljev, odškodninsko tožbo v imenu teh vlagateljev v okoliščinah, v katerih je več identificiranih vlagateljev osebno utrpelo škodo, ki ima skupni izvor zaradi dejanj iste osebe.
( 17 ) Glej Hodges, C., in Voet, S., Delivering Collective Redress: New Technologies, Oxford, Hart, 2018, str. 12, ki ugotavljata, da se „Evropa dolga leta ni znala jasno opredeliti glede kolektivnega pravnega varstva in vzpostaviti skladnega pravnega okvira“. Glej tudi Mullenix, L. S., „For the Defense: 28 Shades of European Class Actions“, v Uzelac, A. in Voet, S. (ur.), Class Actions in Europe, Holy Grail or Wrong Trail?, Springer, 2021, str. od 43 do 69.
( 18 ) Direktiva Sveta z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).
( 19 ) V tem smislu glej sodbo z dne 4. julija 2024, Caixabank in drugi (Nadzor nad preglednostjo v kolektivnih tožbah) (C‑450/22, EU:C:2024:577, točka 26 in navedena sodna praksa).
( 20 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 43).
( 21 ) Glej kritično stališče Hodgesa, C., The Reform of Class and Representative Actions in European Legal Systems, op. cit. zgoraj v opombi 12, str. 10, ki ugotavlja, da „je predstava, da ukrepi Unije, zlasti Direktiva 98/27 o opustitvenih tožbah, usklajujejo večino že obstoječih nacionalnih kolektivnih mehanizmov, napačna. Mogoče je celo trditi, da je učinek te direktive bolj zapletanje kot usklajevanje ali poenostavljanje splošnega položaja“.
( 22 ) Direktiva Sveta z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 43).
( 23 ) Glej uvodno izjavo 2 Direktive MiFID I.
( 24 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. junija 2009 (UL 2009, L 110, str. 30).
( 25 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o razveljavitvi Direktive 2009/22/ES (UL 2020, L 409, str. 1).
( 26 ) Glej Kodek, G., „Representative Actions – a Judge's View“, Praefatio, Lex & Forum, zv. 1, 2024, str. 1, ki opozarja, da Direktiva 2020/1828 „odraža skeptičen in omejujoč pristop, ki je bil značilen že za predhodne pobude Unije“.
( 27 ) Člen 3(3) Direktive 2020/1828.
( 28 ) Glej uvodno izjavo 13 Direktive 2020/1828, v kateri je navedeno, da „[k]er se povpraševanje potrošnikov po finančnih in investicijskih storitvah povečuje, je zlasti pomembno izboljšati izvrševanje potrošniškega prava na navedenih področjih“.
( 29 ) Moj poudarek. Glej tudi uvodno izjavo 15, v kateri je navedeno, da Direktiva 2020/1828 „ne bi smela posegati v pravne akte iz Priloge I in se zato z njo ne bi smel […] nadomestiti kateri koli mehanizem izvrševanja, ki ga navedeni pravni akti morda določajo“.
( 30 ) Moj poudarek.
( 31 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2024, G (Pristojbine za predčasno odpoved pogodbe) (C‑371/22, EU:C:2024:21, točka 50 in navedena sodna praksa).
( 32 ) Zakonodajna zgodovina nastanka člena 52(2) Direktive MiFID I dokazuje, da je zakonodajalec nameraval dati tožbi iz tega člena širok obseg. Člen 48(2) Predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o investicijskih storitvah in reguliranih trgih ter spremembi direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/12/ES (COM/2002/625 final) je vseboval uvodni stavek „v zvezi s pravico do pritožbe iz odstavka 1“. S tem je vzpostavil neposredno povezavo med pravico enega od v njem navedenih teles do vložitve tožbe in pravico do pravnega sredstva na sodiščih zoper kakršno koli odločitev, sprejeto v skladu z zakoni ali drugimi predpisi, na katero se sklicuje člen 48(1) tega predloga. Ta uvodni stavek ni bil vključen v končno besedilo.
( 33 ) Pojem „stranka“ je opredeljen kot „katera koli fizična ali pravna oseba, za katero investicijsko podjetje opravlja investicijske ali/in pomožne storitve“. Pojem „poklicna stranka“ pomeni stranko, ki izpolnjuje merila iz Priloge II, medtem ko je pojem „majhni vlagatelj“ opredeljen negativno, in sicer kot stranka, ki ni poklicna stranka.
( 34 ) Stuyck, J., „La notion de consommateur en droit de l'Union européenne“, v Combet, M., Le droit européen de la consommation au XXIe siècle, Etat des lieux et perspectives, Bruylant, 2022, str. 25.
( 35 ) V tem smislu glej sodbo z dne 2. maja 2019, Pillar Securitisation (C‑694/17, EU:C:2019:345, točka 34 in navedena sodna praksa).
( 36 ) Glej direktive, navedene v Prilogi I k Direktivi 2009/22 o določitvi pravil za varstvo interesov potrošnikov. Direktivi, ki se zdita posebej pomembni, sta Direktiva 93/13 in Direktiva 2002/65 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 321).
( 37 ) Glej Riasetto, I., „L'investisseur-consommateur à la croisée du droit financier et du droit de la consommation. The investor-consumer at the crossroads of financial and consumer law“, European Journal of Consumer Law – Revue Européenne du Droit de la Consommation, zv. 2, 2023, str. 373.
( 38 ) Za objektivno razumevanje pojma potrošnik glej sodbi z dne 4. julija 2024, Caixabank in drugi (Nadzor nad preglednostjo v kolektivnih tožbah) (C‑450/22, EU:C:2024:577, točka 49 in navedena sodna praksa), in z dne 3. oktobra 2019, Petruchová (C‑208/18, EU:C:2019:825, točka 55). Glej Poillot, E., „Clients et consommateurs en droit bancaire et financier: entre protection subjective et protection objective de la partie faible en droit européen“, Hors-série Banque & Droit, februar 2023, str. 10, na str. 13; Prorok, J., „La distinction entre consommateur et investisseur. Commentaire CJUE, 4e chambre, 2 avril 2020, aff. C‑500/18, AU c/Reliantco Investments et Reliantco Investments Limassol Sucursala Bucureşti“, Banque & Droit, maj–junij 2020, str. 48, na str. 49.
( 39 ) V skladu z Direktivo MiFID II je upoštevna določba o izvensodnem mehanizmu člen 75, njegov naslov pa se izrecno sklicuje na „pritožbe potrošnikov“.
( 40 ) Glej uvodne izjave 77, 156 in 166 Direktive MiFID II.
( 41 ) Riassetto, I., „L’investisseur-consommateur à la croisée du droit financier et du droit de la consommation. The investor-consumer at the crossroads of financial and consumer law“, op. cit. zgoraj v opombi 37, str. od 369 do 386; Riassetto, I., „Prestations de services d’investissement et clauses abusives“, v Henry, X. (ur.), Des contrats civils et commerciaux aux contrats de consommation, Mélanges en l’honneur du Doyen Bernard Gross, Presses Universitaires de Nancy, 2009, str. 273. Glej tudi Poillot, E., „Clients et consommateurs en droit bancaire et financier: entre protection subjective et protection objective de la partie faible en droit européen“, op. cit. zgoraj v opombi 38, str. 15, ki poudarja, da soobstoj in povezava obeh sistemov varstva izvirata iz člena 12 PDEU.
( 42 ) Glej po analogiji sodbi z dne 3. oktobra 2019, Petruchová (C‑208/18, EU:C:2019:825, točka 42), in z dne 2. aprila 2020, Reliantco Investments in Reliantco Investments Limassol Sucursala Bucureşti (C‑500/18, EU:C:2020:264, točka 53).
( 43 ) Glej točko 7 teh sklepnih predlogov.
( 44 ) V tem smislu glej sodbo z dne 20. septembra 2018, EOS KSI Slovensko (C‑448/17, EU:C:2018:745, točka 36).
( 45 ) Sodba z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť (C‑470/12, EU:C:2014:101, točka 51).
( 46 ) V tem smislu glej sodbo z dne 22. decembra 2010, DEB (C‑279/09, EU:C:2010:811, točke od 29 do 31).
( 47 ) V tem smislu glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť (C‑470/12, EU:C:2014:101, točka 53).
( 48 ) Na splošno o vprašanju financiranja združenj potrošnikov v okviru kolektivnega pravnega varstva glej Hodges, C., The Reform of Class and Representative Actions in European Legal Systems, op. cit. zgoraj v opombi 12, str. 234, ki poudarja, da je „večja ali manjša izolacija nevladne organizacije od pravila ‚kdor izgubi, plača‘ teoretična, a […] nenačelna možnost“. Ugotoviti je mogoče, da Direktiva 2020/1828 potrjuje načelo „kdor izgubi, plača“ pri zastopniških tožbah za ukrepe za povrnitev škode. V skladu s členom 12 te direktive „[d]ržave članice zagotovijo, da v zastopniški tožbi za ukrepe za povrnitev škode neuspešna stranka plača stroške postopka, ki jih je imela uspešna stranka, v skladu s pogoji in izjemami, določenimi v nacionalnem pravu, ki se uporablja za sodne postopke na splošno“.
( 49 ) V tem smislu glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť (C‑470/12, EU:C:2014:101, točka 54).
( 50 ) V tem smislu glej sodbo z dne 13. septembra 2018, UBS Europe in drugi (C‑358/16, EU:C:2018:715, točka 57).
( 51 ) Ugotavljam, da Direktiva 2020/1828 državam članicam prepušča reševanje vprašanja zlorabe pravdnih postopkov. V uvodni izjavi 39 te direktive je navedeno: „[d]a bi preprečili zlorabe pravdnih postopkov, bi morale države članice določiti nova pravila ali ohraniti obstoječa pravila na podlagi nacionalnega prava, da bi sodišče ali upravni organ lahko odločil, da zavrne očitno neutemeljene zadeve, takoj ko prejme potrebne informacije za utemeljitev takšne odločitve.“
( 52 ) Glej točko 71 teh sklepnih predlogov.