SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)
z dne 2. aprila 2025(*)
„ Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Omejitve glede vstopa na ozemlje držav članic – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejitve glede vstopa na ozemlje držav članic – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamih – Obveznost obrazložitve – Člen 2(1)(a) in (d) Sklepa 2014/145/SZVP – Člen 3(1)(a) in (d) Uredbe (EU) št. 269/2014 – Napaka pri presoji – Pravica do izjave – Državljanstvo Unije – Prosto gibanje – Lastninska pravica – Sorazmernost “
V zadevi T‑298/23,
Elena Petrovna Timchenko, stanujoča v Moskvi (Rusija), ki jo zastopajo T. Bontinck, S. Bonifassi, E. Federova, J. Goffin in J. Bastien, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske Unije, ki ga zastopata M.‑C. Cadilhac in V. Piessevaux, agenta,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata C. Giolito in M. Carpus Carcea, agenta,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),
v sestavi R. Mastroianni v funkciji predsednika, M. Brkan, sodnica, I. Gâlea, T. Tóth (poročevalec) in S. L. Kalėda, sodniki,
sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 11. junija 2024
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Elena Petrovna Timchenko, s tožbo na eni strani na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2023/572 z dne 13. marca 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 134) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/571 z dne 13. marca 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta), na drugi strani pa na podlagi člena 268 PDEU predlaga povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja teh aktov.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je žena poslovneža Gennadyja Nikolayevicha Timchenka. Oba imata rusko in finsko državljanstvo.
3 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija sprejela v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.
4 Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16, in popravek v UL 2023, L 125, str. 61).
5 Svet je istega dne na podlagi člena 215 PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).
6 Po agresiji oboroženih sil Ruske federacije na Ukrajino je Svet 25. februarja 2022 sprejel Sklep 2022/329/SZVP o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 50, str. 1, in popravek v UL 2023, L 125, str. 62), da bi med drugim prilagodil merila, na podlagi katerih se lahko fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom naložijo zadevni omejevalni ukrepi.
7 Člen 2(1) in (2) Sklepa 2014/145 v različici, spremenjeni s Sklepom 2022/329, določa:
„1. Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:
(a) fizične osebe, odgovorne za podporo ali izvajanje dejanj ali politik, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ali stabilnost ali varnost v Ukrajini ali ovirajo delo mednarodnih organizacij v Ukrajini;
[…]
(d) fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki materialno ali finančno podpirajo ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od njih korist;
[…]
ter fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, povezani z njimi, kot so navedeni v Prilogi.
2. Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi, ne smejo biti neposredno ali posredno dana na razpolago ali v njihovo korist nikakršna sredstva ali gospodarski viri.“
8 Podrobna pravila te zamrznitve sredstev so opredeljena v naslednjih odstavkih istega člena.
9 Člen 1(1)(a) in (b) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, prepoveduje vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merila, ki so v bistvu enaka tistim, navedenim v členu 2(1)(a) in (d) istega sklepa.
10 Uredba št. 269/2014 v različici po spremembi z Uredbo Sveta (EU) 2022/330 z dne 25. februarja 2022 (UL 2022, L 51, str. 1) nalaga sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljuje podrobna pravila te zamrznitve, ki so v bistvu enaka tistim iz Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329. Natančneje, v členu 3(1)(a) in (d) te uredbe so namreč v bistvu povzeta ista merila, kot so navedena v členu 2(1)(a) in (d) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329 (v nadaljevanju: merilo (a) oziroma merilo (d)).
Prvoten vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznamih omejevalnih ukrepov do 13. marca 2023
11 Svet je 8. aprila 2022 zaradi resnosti razmer v Ukrajini sprejel Sklep (SZVP) 2022/582 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 110, str. 55) in Izvedbeno uredbo (EU) 2022/581 o izvajanju Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 110, str. 3).
12 V uvodni izjavi 7 Sklepa 2022/582 je bilo navedeno:
„Glede na resnost razmer Svet meni, da je primerno uvesti omejevalne ukrepe za vodilne poslovneže, vključene v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije in osebe, ki podpirajo vlado Ruske federacije ali imajo od nje koristi, in s temi osebami povezane fizične osebe, vključno z družinskimi člani, ki imajo od teh oseb neupravičene koristi.“
13 S tema aktoma in na podlagi spisa WK 5055/22 (v nadaljevanju: prvotni spis WK) je bilo ime tožeče stranke pod številko 903 dodano na seznam, priložen k Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, in pod isto številko na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330 (v nadaljevanju: sporna seznama), iz teh razlogov:
„Elena [Petrovna] Timčenko je soproga milijarderja Genadija [Nikolajeviča] Timčenka, navedenega na seznamu v Sklepu […] 2014/145. V njegovih javnih poslih sodeluje prek fundacije Timčenko. Tako ima koristi od Genadija [Nikolajeviča] Timčenka, ki je odgovoren za podporo ukrepom ali politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine in finančno ali materialno podpira ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine ter ima od njih koristi.“
14 V Uradnem listu Evropske unije (UL 2022, C 157, str. 11) je bilo 11. aprila 2022 objavljeno Obvestilo osebam, subjektom in organom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2014/145, kot je bil spremenjen s Sklepom 2022/582, in iz Uredbe št. 269/2014, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo 2022/581.
15 Svet je 14. septembra 2022 s Sklepom (SZVP) 2022/1530 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 239, str. 149) in z Izvedbeno uredbo (EU) 2022/1529 o izvajanju Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 239, str. 1) ohranil omejevalne ukrepe proti tožeči stranki.
16 Tožeča stranka je zoper sklepa 2022/582 in 2022/1530 ter izvedbeni uredbi 2022/581 in 2022/1529 vložila tožbo, vpisano pod številko T‑361/22, ki je bila zavrnjena s sodbo z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑361/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:502).
17 Svet je 22. decembra 2022 tožečo stranko obvestil, da namerava njeno ime ohraniti na spornih seznamih. Poleg tega ji je posredoval spis WK 17719/2022 INIT (v nadaljevanju: spis WK o ohranitvi 1).
18 Tožeča stranka je 20. januarja 2023 Svetu v odgovor poslala dopis, v katerem mu je sporočila svoje pripombe glede te namere o ohranitvi njenega imena na spornih seznamih.
19 Svet je z dopisom z dne 6. februarja 2023 tožečo stranko obvestil o svoji odločitvi, da njeno ime ohrani na spornih seznamih, ter ji posredoval osnutek obrazložitve teh ukrepov o ohranitvi in spis dokazov, na katerega se je skliceval, in sicer gre v obravnavani zadevi za spis WK 1326/2023 INIT (v nadaljevanju: spis WK o ohranitvi 2).
20 Tožeča stranka je po tem dopisu Svetu 15. februarja 2023 predložila pripombe. Istega dne ji je Svet odgovoril in ji potrdil, da namerava ohraniti ukrepe, sprejete zoper njo, na podlagi obrazložitve, ki se je razlikovala od prejšnjih.
21 Tožeča stranka je 2. marca 2023 Svetu predložila pripombe.
Sprejetje izpodbijanih aktov
22 Svet je 13. marca 2023 sprejel izpodbijana akta, pri čemer je ime tožeče stranke pod številko 903 ohranil na spornih seznamih iz teh razlogov:
„Je žena Genadija [Nikolajeviča] Timčenka, dolgoletnega znanca predsednika Vladimirja Putina in enega od njegovih zaupnikov.
Skupaj z možem opravlja poslovne dejavnosti prek nepremičninskega podjetja Sci Ruth in podjetja Maples S.A. ter je skupaj z možem kupila nepremičnine, kar dokazuje, da imata pomembne premoženjske vezi.
Poleg tega skupaj z možem lobira prek fundacije Timčenko, ki jo je ustanovila skupaj z njim in v kateri ima pomembno vlogo; je tesno povezana s svojim možem. Poleg tega ta fundacija izvaja nekatere dejavnosti v zvezi z investicijsko skupino Volga Group, ki znatno prispeva h gospodarstvu Rusije in njegovemu razvoju ter jo je ustanovil Genadij [Nikolajevič] Timčenko, ki je eden od njenih delničarjev. Elena [Petrovna] Timčenko ima torej koristi od svojega moža, predvsem z vidika socialnega in finančnega položaja. Zato je povezana z Genadijem [Nikolajevičem] Timčenkom, ki je uvrščen na seznam iz Sklepa Sveta 2014/145[…], med drugim zato, ker je odgovoren za podporo ukrepom ali politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine in finančno ali materialno podpira ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine ter ima od njih koristi.“
23 Svet je 14. marca 2023 tožečo stranko obvestil, da je sprejel izpodbijana akta, in odgovoril na njene dopise z dne 31. oktobra 2022 ter z dne 20. januarja, 15. februarja in 2. marca 2023.
24 Tožeča stranka je 23. marca 2023 Svet opozorila, da drugače kot druge jezikovne različice francoska različica obrazložitve, navedene v točki 22 zgoraj, kaže na to, da ima korist od ruskih nosilcev odločitev, kar pa ne drži.
Postopek in predlogi strank
25 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijana akta razglasi za nična;
– Svetu naloži plačilo 1.000.000 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
26 Svet ob podpori Evropske komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog za razglasitev ničnosti
27 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na očitno napako pri presoji, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve, tretji na kršitev pravice do izjave, četrti na kršitev načela sorazmernosti, peti na kršitev temeljne pravice do prostega gibanja, določene v členu 21 PDEU, člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in skupnih ustavnih tradicij držav članic, šesti pa na kršitev lastninske pravice, člena 52(1) Listine, skupnih ustavnih tradicij držav članic in na kršitev pravice do zasebnega življenja.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
28 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da obrazložitvi izpodbijanih aktov nista dovolj jasni in da zato pomenita kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU.
29 V zvezi s tem, kar posebej zadeva njeno sodelovanje v družbah SCI Ruth in Maples S.A., navaja, da Svet elementov iz spisa WK o ohranitvi 2 ni razkril, tako da se ne more seznaniti z natančnimi elementi, na katerih temelji prepričanje Sveta.
30 Poudarja, da zgolj sklicevanje na obstoj nepremičnin in premoženjskih vezi ne zadostuje za ugotovitev obstoja povezanosti. Dodaja, da Svet ni dokazal, kako naj bi imela kot ustanoviteljica in s sodelovanjem pri dejavnosti fundacije, ki jo je ustanovila s svojim možem (v nadaljevanju: Fundacija Timchenko), korist od izboljšanja javne podobe njenega moža.
31 Nazadnje trdi, da Svet ni posebej navedel razlogov, zaradi katerih je menil, da ji je treba zamrzniti sredstva, ter razlogov, zaradi katerih ji je bilo treba prepovedati vstop na ozemlje držav članic Unije in tranzit prek njega, navedel pa naj ne bi niti razlogov, zaradi katerih bi bilo s takimi omejitvami mogoče ustvariti pritisk na ruske oblasti.
32 Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.
33 V skladu s sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi se lahko izpodbijala njegova veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 63 in navedena sodna praksa).
34 Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Zlasti se ne zahteva, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, niti da se v njej podrobno odgovori na pripombe, ki jih je zadevna oseba navedla med posvetovanjem pred sprejetjem akta, ker se zadostnosti obrazložitve ne sme presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okoliščinah, ki jih zadevna oseba pozna in ji omogočajo, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 64 in navedena sodna praksa).
35 Tako mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti akt sprejet (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 65 in navedena sodna praksa).
36 V sodni praksi je bilo pojasnjeno, da morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet omejevalni ukrep, poleg pravne podlage tega ukrepa navedeni tudi specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih je Svet pri odločanju na podlagi svoje diskrecijske pravice štel, da mora ta ukrep veljati za zadevno osebo (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 105 in navedena sodna praksa).
37 Poleg tega je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve akta bistvena formalna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti razlogov, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67). Obrazložitev akta namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta akt temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost navedenega akta in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav navaja napačne razloge (glej sodbo z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37 in navedena sodna praksa).
38 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da tako Sklep 2014/145 kot Uredba št. 269/2014 vsebujeta sklicevanje na pravno podlago, na kateri temeljita, in sicer na člen 29 PEU oziroma člen 215 PDEU. Prav tako je treba navesti, da so splošne okoliščine, zaradi katerih je Svet izpodbijana akta sprejel, navedene v uvodnih izjavah teh aktov.
39 Poleg tega je iz besedila obrazložitve izpodbijanih aktov razvidno, da so bili ti ukrepi sprejeti, ker je Svet menil, da je bila tožeča stranka prek družb Ruth in Maples ter Fundacije Timchenko in zaradi različnih nakupov nepremičnin, opravljenih s svojim možem, povezana s svojim možem G. N. Timchenkom. V skladu s temi razlogi mož tožeče stranke na eni strani podpira dejanja in politike, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, na drugi strani pa zagotavlja materialno in finančno podporo ter ima koristi od ruskih nosilcev odločitev, ki izvajajo taka dejanja in politike. To po mnenju Sveta pomeni, da mož tožeče stranke izpolnjuje merili (a) in (d).
40 Iz tega izhaja, da obrazložitvi izpodbijanih aktov tožeči stranki omogočata, da opredeli ne le pravno podlago teh aktov, ampak tudi specifične in konkretne okoliščine, zaradi katerih jo je Svet štel za povezano z njenim možem, ki sam izpolnjuje pogoje, določene v merilih (a) in (d) ter je zato vpisan na sporna seznama.
41 V zvezi s trditvami, da v obrazložitvi, navedeni v točki 22 zgoraj, niso navedeni razlogi, zaradi katerih je Svet menil, da je treba zamrzniti sredstva in gospodarske vire tožeče stranke ter omejiti njeno svobodo gibanja v Uniji, je treba poudariti, da je iz uvodne izjave 4 Sklepa 2014/145 ter uvodnih izjav 3 in 4 Uredbe št. 269/2014 razvidno, da se je Unija ob upoštevanju poslabšanja razmer v Ukrajini odločila, da sprejme take ukrepe zlasti v zvezi z osebami, povezanimi s tistimi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, kar je zadostovalo za to, da tožeča stranka razume, zakaj se je Svet odločil, da zanjo uporabi take omejitve.
42 Poleg tega očitki, na katere se sklicuje tožeča stranka in s katerimi trdi, prvič, da Svet ni dokazal, kako bi uporaba ukrepov, sprejetih v zvezi z njo, omogočila uresničitev ciljev, ki jim Svet sledi s Sklepom 2014/145 in z Uredbo št. 269/2014, in drugič, da se ne more seznaniti s prepričanjem Sveta glede družb Ruth in Maples, pomenijo izpodbijanje utemeljitve spornih ukrepov, ki se nanaša na njihovo utemeljenost, ne pa na njihovo formalno obrazložitev.
43 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave
44 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da njena pravica do izjave ni bila spoštovana in da jo je, nasprotno, Svet instrumentaliziral.
45 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Svet ni upošteval trditev, ki jih je navedla v dopisih z dne 20. januarja, 15. februarja in 2. marca 2023 v odgovor na osnutke podaljšanja omejevalnih ukrepov.
46 Tožeča stranka v repliki navaja, da Svet ni dokazal, da je njene pripombe in prošnje za ponovni pregled posredoval vsem delegacijam, ki ga sestavljajo. Trdi, da če bi bile te delegacije seznanjene s temi pripombami, v zvezi z njo ne bi bila sprejeta izpodbijana akta, s katerima je bilo njeno ime ohranjeno na spornih seznamih.
47 Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.
48 V zvezi s tem je treba navesti, da pravica do izjave v vsakem postopku, določena v členu 41(2)(a) Listine, ki je sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločitve, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej v tem smislu sodbi z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točki 34 in 36, in z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točki 65 in 67 ter navedena sodna praksa).
49 V okviru postopka, ki se nanaša na sprejetje odločitve o vpisu ali ohranitvi vpisa imena osebe na seznamu iz priloge k aktu o omejevalnih ukrepih, se na podlagi pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva zahteva, da pristojni organ Unije zadevni osebi posreduje elemente, s katerimi razpolaga zoper navedeno osebo, za utemeljitev svoje odločitve, zato da se tej osebi omogoči obramba njenih pravic v najboljših okoliščinah in da se lahko ob popolnem poznavanju razlogov odloči, ali je smiselno, da se obrne na sodišče Unije. Pristojni organ Unije mora ob tem posredovanju tej osebi omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče glede razlogov, ki so bili uporabljeni zoper njo (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 111 in 112; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 93).
50 Vendar člen 52(1) Listine dopušča omejitve pri izvrševanju pravic, ki jih ta zagotavlja, če zadevna omejitev spoštuje bistveno vsebino zadevne temeljne pravice ter če je v skladu z načelom sorazmernosti potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 101 in navedena sodna praksa).
51 Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do obrambe presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 102 in navedena sodna praksa). Pravico do izjave pred sprejetjem aktov, s katerimi se ime osebe ali subjekta ohrani na seznamu oseb ali subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, je treba priznati, če je Svet v odločitvi o ohranitvi vpisa imena osebe na seznamu zoper to osebo uporabil nove elemente, in sicer elemente, ki v prvotnem sklepu o vpisu njenega imena na ta seznam niso bili upoštevani (glej sodbo z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 54 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točka 33).
52 Poleg tega mora pristojni organ Unije, če zadevna oseba v zvezi z obrazložitvijo predloži pripombe, skrbno in nepristransko preizkusiti utemeljenost zatrjevanih razlogov glede na te pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, priložene tem pripombam (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 114).
53 V obravnavani zadevi je treba navesti, da je iz elementov iz spisa mogoče razbrati, da je Svet v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, vsem delegacijam, ki ga sestavljajo, posredoval dopise tožeče stranke z dne 20. januarja, 15. februarja in 2. marca 2023.
54 Poleg tega je iz dopisov Sveta, naslovljenih na tožečo stranko, zlasti iz dopisa z dne 14. marca 2023, razvidno, da je Svet v nasprotju z njenimi trditvami preučil ugovore zoper ohranitev ukrepov in nanje odgovoril.
55 Prav tako je treba navesti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, kako naj Svet ne bi odgovoril na njene trditve, in je treba opozoriti, da pravica do izjave ne pomeni pravice tožeče stranke do tega, da bi bila njena trditev sprejeta (glej sodbo z dne 14. septembra 2022, SŽ – Tovorni promet/Komisija, T‑575/20, neobjavljena, EU:T:2022:551, točka 42 in navedena sodna praksa).
56 Ker torej nobeden od elementov, ki jih navaja tožeča stranka, ne dokazuje, da je Svet kršil njeno pravico do izjave, je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
57 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Svet s tem, da jo je štel za povezano z njenim možem, storil očitno napako pri presoji v okoliščinah, v katerih v skladu s sodno prakso zakonska vez sama po sebi ne more pomeniti obstoja povezanosti med zakoncema.
58 Na prvem mestu, tožeča stranka v zvezi s premoženjskimi vezmi med njo in njenim možem navaja, da Svet ni dokazal trditev, ki jih navaja, bodisi zato, ker sta zadevni družbi prenehali opravljati vsakršno dejavnost, bodisi zato, ker med njunimi družbeniki ni G. N. Timchenka.
59 Na drugem mestu, tožeča stranka v zvezi s svojo vlogo v Fundaciji Timchenko trdi, da njeno članstvo v upravnem odboru (board of trustees) pomeni, da ima v tej strukturi le nadzorno vlogo, ne pa, kot je Splošno sodišče navedlo v sodbi z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑361/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:502), da je neposredno povezana z operativnimi dejavnostmi navedene fundacije. Poleg tega naj bi bila ustanovitev fundacije običajna dejavnost bogatega poročenega para. V obravnavani zadevi poleg dejstva, da G. N. Timchenko nima nobene aktivne vloge v Fundaciji Timchenko, ta nikakor ni orodje za promocijo njegove podobe in sodelovanje pri njegovih javnih zadevah.
60 Tožeča stranka v repliki vztraja pri svojem stališču v zvezi s tem.
61 Glede tega, prvič, trdi, da mora Fundacija Timchenko delovati skupaj z ruskimi javnimi oblastmi, da bi zagotovila učinkovitost svojega delovanja v korist ranljivih demografskih skupin, ki jih poskuša zaščititi. Prav zaradi učinkovitosti in pripravljenosti za ustvarjanje sinergij naj bi člani fundacije brezplačno opravljali posvetovalne funkcije v javnih organih Ruske federacije.
62 Drugič, navaja, da tudi če bi Svet dokazal, da Fundacija Timchenko ustvarja javno podobo G. N. Timchenka, nikakor ne prikaže, kako bi mu taka podoba lahko pomagala tako v njegovem zasebnem kot v poklicnem življenju.
63 Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑361/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:502), preširoko razlagalo pojem „povezanost“, medtem ko je v sodbi z dne 6. septembra 2023, Pumpyanskaya/Svet (T‑272/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:491), obstoj povezanosti opredelilo ožje.
64 Četrtič, tožeča stranka v zvezi z navedbo Sveta, da pomen premoženjskih vezi in družinsko upravljanje premoženja kažeta na obstoj povezanosti, ker številni ruski milijarderji uporabljajo različne pravne konstrukcije za izogibanje omejevalnim ukrepom, trdi, da razlogovanje Sveta ustvarja domnevo izogibanja. Uvedba take domneve pa naj ne bi bila mogoča, ker je Sklep 2014/145 ne določa izrecno.
65 Svet ob podpori Komisije te trditve izpodbija.
66 Najprej je treba navesti, da je treba prvi tožbeni razlog razumeti tako, da se nanaša na napako pri presoji in ne na očitno napako pri presoji. Čeprav je namreč res, da ima Svet določeno diskrecijsko pravico, da v vsakem primeru posebej ugotovi, ali so pravna merila, na katerih temeljijo zadevni omejevalni ukrepi, izpolnjena, morajo sodišča Unije zagotoviti načeloma celovit nadzor vseh aktov Unije (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 121 in navedena sodna praksa).
67 Opozoriti je tudi treba, da učinkovitost sodnega nadzora, ki je zagotovljen s členom 47 Listine, med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, ali sklep, s katerim so bili omejevalni ukrepi sprejeti ali ohranjeni in ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev navedenega sklepa – utemeljeni (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119, in z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 122).
68 Dejansko mora pristojni organ Unije v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 121, in z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 123).
69 Poleg tega je treba presojo utemeljenosti teh razlogov opraviti tako, da se dokazi in informacije ne preizkusijo ločeno, temveč v okviru, v katerega so umeščeni. Svet namreč zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži sklenjen krog dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati obstoj zadostne povezave med osebo, za katero velja zamrznitev sredstev, in režimom ali na splošno položaji, proti katerim se bori (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 124 in navedena sodna praksa).
70 Poleg tega so omejevalni ukrepi po naravi varstveni in že po definiciji začasni ukrepi, katerih veljavnost je vedno odvisna od tega, ali so dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih so bili ti ukrepi sprejeti, še vedno podane, in od tega, ali jih je treba, da bi bil njihov cilj uresničen, ohraniti v veljavi. Iz tega izhaja, da mora Svet pri rednem pregledu teh omejevalnih ukrepov ponovno presoditi položaj in pripraviti analizo učinka takih ukrepov, da se ugotovi, ali so omogočili dosego ciljev prvotnega vpisa imen zadevnih oseb in subjektov na sporna seznama oziroma ali je v zvezi z navedenimi osebami in subjekti še vedno mogoča enaka ugotovitev (glej sodbo z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 67 in navedena sodna praksa).
71 Svetu za utemeljitev ohranitve imena osebe na spornih seznamih ni prepovedano, da se opre na enake dokazne elemente, na katerih je temeljil prvoten vpis, ponovni vpis ali prejšnja ohranitev imena zadevne osebe na teh seznamih, če se, prvič, razlogi za vpis niso spremenili, in drugič, se okoliščine niso spremenile do te mere, da bi ti dokazi postali brezpredmetni. Navedene okoliščine ne vključujejo le razmer v državi, v zvezi s katero je bil uveden sistem omejevalnih ukrepov, temveč tudi poseben položaj zadevne osebe. Prav tako je ohranitev na spornih seznamih utemeljena glede na vse upoštevne okoliščine in zlasti glede na to, da cilji omejevalnih ukrepov niso bili doseženi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 169 in navedena sodna praksa).
72 Svet se lahko v takih okoliščinah odloči, da imena zadevnih oseb ohrani na spornih seznamih, pri čemer ohrani razloge, ki se nanašajo na pretekla dejstva in so bili sprejeti v prejšnjih sklepih v zvezi z njimi, če je taka ohranitev utemeljena glede na vse upoštevne okoliščine in zlasti glede na to, da cilji omejevalnih ukrepov niso bili doseženi (glej po analogiji sodbo z dne 8. marca 2023, Mutondo/Svet, T‑94/22, neobjavljena, EU:T:2023:120, točka 50 in navedena sodna praksa).
73 V obravnavani zadevi je treba najprej navesti, da je Splošno sodišče s sodbo z današnjega dne, izdano v okviru zadeve Timchenko/Svet (T‑297/23), zavrnilo tožbo, ki jo je G. N. Timchenko vložil med drugim zoper Sklep 2023/572 in Izvedbeno uredbo 2023/571, na podlagi katerih je bilo njegovo ime vpisano na sporna seznama na podlagi meril (a) in (d).
74 Poleg tega je treba poudariti, da čeprav se pojem „povezanost“ pogosto uporablja v aktih Sveta v zvezi z omejevalnimi ukrepi, pa kot tak ni opredeljen, njegov pomen pa je odvisen od zadevnih kontekstov in okoliščin. Vendar pa se za ta pojem lahko šteje, da se nanaša na fizične ali pravne osebe, ki so na splošno povezane s skupnimi interesi, ne da bi bila potrebna povezava prek gospodarske dejavnosti. Pojem „povezanost“ iz upoštevnih določb Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, in Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, je torej mogoče razlagati tako, da se nanaša na vsako fizično ali pravno osebo ali na vsak subjekt, pri katerem je podana vez, ki presega družinsko razmerje, z osebo, za katero veljajo omejevalni ukrepi zaradi, kot v obravnavani zadevi, finančne podpore ali koristi, pridobljene od ruskih nosilcev odločitev, odgovornih za invazijo na Ukrajino, ali podpiranja ukrepov ali politik, ki spodkopavajo ali ogrožajo suverenost in neodvisnost Ukrajine (glej sodbo z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet, T‑361/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:502, točka 74 in navedena sodna praksa).
75 Kar posebej zadeva tožečo stranko, je treba poudariti, da se Svet za utemeljitev ohranitve njenega imena na spornih seznamih opira na dokumente iz prvotnega spisa WK, iz spisa WK o ohranitvi 1 in iz spisa WK o ohranitvi 2 ter zlasti na te dokumente:
– dokument 2 iz prvotnega spisa WK, ki je nedatiran posnetek zaslona strani Fundacije Timchenko na spletnem mestu LinkedIn, do katere je Svet dostopal marca 2022;
– dokument 5 iz prvotnega spisa WK, ki je nedatiran posnetek zaslona strani spletnega mesta Fundacije Timchenko, do katere je Svet dostopal marca 2022;
– dokument 1 iz spisa WK o ohranitvi 1, ki je posnetek zaslona članka časopisa Business Insider, iz marca 2022, s katerim se je Svet seznanil novembra 2022.
76 Tako iz dokumenta 1 iz spisa WK o ohranitvi 1 kot iz dokumentov 2 in 5 iz prvotnega spisa WK pa je razvidna vključenost zakoncev Timchenko v Fundacijo Timchenko. To ugotovitev potrjuje dokument 5 iz prvotnega spisa WK, ki dokazuje, da se zakonca, daleč od tega, da bi se umaknila iz dejavnosti te fundacije, vanjo osebno vpletata, saj sta se odločila, da bosta za predstavitev dejavnosti tega združenja obiskovalcem tega spletnega mesta javno prikazana.
77 Poleg tega so razprave na obravnavi pokazale, da je bila tožeča stranka še vedno članica upravnega odbora Fundacije Timchenko in da na dan sprejetja izpodbijanih aktov statut te fundacije ni bil spremenjen.
78 To pomeni, da je tožeča stranka s sodelovanjem v upravnem odboru fundacije še vedno vključena v njeno upravljanje, ne glede na to, da naj bi bila njena naloga „nadzorovati“ dejanja te fundacije. Poleg tega imata zakonca Timchenko kot ustanovna člana Fundacije Timchenko še vedno precejšnja pooblastila v navedeni fundaciji, saj lahko ne le pridobivata informacije o njenih dejavnostih in imata dostop do njenih dokumentov, ampak tudi imenujeta in odpokličeta člane njenega nadzornega sveta, to je organa, ki je v ustanovni listini fundacije opisan kot „najvišji organ“.
79 K tem elementom je treba dodati dejstvo, da je, kot je razvidno iz priloge A. 28 k tožbi, G. N. Timchenko, tako kot njegova žena, na operativni ravni v celoti vključen v dejavnost njune istoimenske fundacije, saj je zlasti med zdravstveno krizo, povezano s pandemijo covida‑19, podjetja skupine Volga Group povezal z dejavnostjo fundacije, tako da ji je zagotavljal podporo v finančnem in logističnem smislu ter glede zvez, za katero je v obravnavani zadevi značilno zlasti izvajanje letalskih povezav z Ljudsko republiko Kitajsko za nakup in distribucijo različnih medicinskih pripomočkov za račun te fundacije.
80 V zvezi s tem ni pomembno, da so se ta dejanja zgodila v posebnih okoliščinah pandemije covida‑19. Tak poseg namreč lahko kaže na to, da G. N. Timchenko na operativni ravni ustvarja sinergije med podjetji svoje skupine in fundacijo, da bi dopolnil dejavnost ruskih javnih služb. Poleg tega je treba ugotoviti, da G. N. Timchenko, ki je eden glavnih poslovnežev Ruske federacije, o takih dejanjih obvešča rusko javnost, kar zelo koristi njegovi podobi.
81 Taki elementi pa zadostujejo za ugotovitev obstoja povezanosti v smislu upoštevnih določb Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, in Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, v skupni pravni strukturi, zlasti ker zakonca Timchenko kot ustanovna člana Fundacije Timchenko v tej strukturi opravljata institucionalne funkcije in sta oba vključena v njeno delovanje, zlasti kar zadeva G. N. Timchenka, tako da uporabljata sredstva skupine Volga Group, katere edini delničar je ta.
82 V zvezi s tem ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 74 zgoraj, ni pomembno, da Fundacija Timchenko ni komercialno usmerjena in da zakonca Timchenko v njej dejavnost opravljata brezplačno.
83 Sodelovanje v tako obsežni strukturi kot je Fundacija Timchenko, ki razvija številne dobrodelne dejavnosti na ravni Ruske federacije in ki je za dosego tega cilja že imela korist od vpletenosti podjetij skupine Volga Group, namreč ne glede na obseg premoženja zadevnih zakoncev pomeni udeležbo, ki presega zgolj družinsko vez. Ta analiza je še toliko bolj utemeljena, ker ta fundacija pomaga ustvarjati pozitivno podobo navedenih zakoncev in zlasti G. N. Timchenka v očeh ruske javnosti. To pomeni, da je Fundacijo Timchenko mogoče šteti ne le za dobrodelni instrument, ampak tudi za komunikacijsko orodje, ki služi javni podobi zakoncev Timchenko, kar pomeni delovanje, ki presega zgolj družinsko razmerje.
84 Kar zadeva uvodno izjavo 7 Sklepa 2022/582, zadostuje navesti, da s tem sklepom pojem „povezanost“ ni bil niti uveden niti spremenjen, tako da ne more biti podlaga za razlago tega pojma.
85 Poleg tega v zvezi z domnevnim protislovjem med sodbama z dne 6. septembra 2023, Pumpyanskaya/Svet (T‑272/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:491), in z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑252/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:496), zadostuje navesti, da so se okoliščine, v katerih je bila izdana prva od teh sodb, razlikovale od okoliščin, ki opredeljujejo položaj zakoncev Timchenko, ker v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, mož tožeče stranke ni imel nobene posebne funkcije v zadevni fundaciji, kar pa v obravnavani zadevi ne drži.
86 Glede na vse te elemente je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev temeljne pravice tožeče stranke do prostega gibanja kot državljanka Unije
87 Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom trdi, da omejevalni ukrepi zoper njo kršijo določbe člena 21 PDEU ter člena 45(1) in člena 52(1) Listine.
88 Poudarja, da na podlagi člena 29 PEU ni mogoče omejiti področja uporabe člena 21 PDEU o prostem gibanju državljana Unije zaradi neobstoja posebne določbe v tem smislu.
89 Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu trdi, da v nasprotju s tem, kar je bilo razsojeno že v sodbi z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet (T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926), omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 29 PEU, ni mogoče šteti za lex specialis in za take, ki lahko odstopajo od normativnih besedil, sprejetih na podlagi člena 21 PDEU, med katerimi je zlasti Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46), katere člen 27 omogoča, da se ob upoštevanju načela sorazmernosti svoboda gibanja omeji le iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.
90 Poleg tega trdi, da je iz analize zakonodaje različnih držav Unije razvidno, da obstaja skupna ustavna tradicija držav članic, v skladu s katero se lahko svoboda gibanja omeji le iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja ter pod strogim sodnim nadzorom.
91 Tožeča stranka iz tega sklepa, da protislovje med prakso Unije in navedeno skupno ustavno tradicijo pomeni, da izpodbijana akta kršita člen 21 PDEU ter člena 45 in 52 Listine.
92 Svet tem trditvam nasprotuje.
93 Najprej je treba poudariti, da je tožeča stranka po vprašanju na obravnavi navedla in potrdila, da ne uveljavlja ugovora nezakonitosti zoper člen 1 Sklepa 2014/145 v delu, v katerem ta člen določa, da morajo države članice prepovedati vstop na svoje ozemlje osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Dodala je, da, nasprotno, izpodbija zakonitost ukrepov, sprejetih zoper njo, ker naj zlasti ne bi bili v skladu z načelom sorazmernosti.
94 Navesti je treba, da se pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, določena v členu 45(1) Listine, v skladu s členom 52(2) te listine uresničuje pod pogoji in v mejah, opredeljenih v Pogodbah. Kot izhaja iz Pojasnil k Listini (UL 2007, C 303, str. 17), je pravica, zagotovljena s členom 45(1) Listine, pravica, zagotovljena s členom 20(2)(a) PDEU. Obseg te pravice je določen v členu 21 PDEU.
95 V skladu s členom 21(1) PDEU se pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic uresničuje ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Navedeni pridržek iz drugega dela stavka člena 21(1) PDEU, ki se sklicuje na Pogodbi v dvojini, vključuje tudi Pogodbo EU in ukrepe, sprejete za njeno izvajanje. Iz tega sledi, da se omejitve v zvezi z uresničevanjem pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja iz člena 45(1) Listine lahko naložijo s sklepi na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), sprejetimi na podlagi člena 29 PEU, kot je sklep 2023/572 (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točki 195 in 196, in z dne 4. decembra 2015, Sarafraz/Svet, T‑273/13, neobjavljena, EU:T:2015:939, točki 194 in 195).
96 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 29 PEU, katerega besedilo je široko, na področju SZVP Svetu podeljuje pristojnost za sprejemanje sklepov, s katerimi se opredeljuje stališče Unije do posebnega geografskega ali tematskega vprašanja in s katerimi se uresničujejo cilji iz člena 21(2) PEU, tudi če to povzroči omejitev prostega gibanja državljanov Unije na ozemlju držav članic, katerih državljanstva nimajo. To pomeni, da je mogoče to svoboščino v skladu z določbami tega člena omejiti iz drugih razlogov od tistih, ki so določeni z Direktivo 2004/38.
97 Tako pa je tudi v obravnavani zadevi, saj so zadevni omejevalni ukrepi namenjeni izvajanju pritiska na ruske oblasti, da bi te prenehale dejavnosti in politike, ki destabilizirajo Ukrajino. To je namreč cilj splošnega interesa, ki ustreza ciljem, ki se uresničujejo v okviru SZVP ter na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so utrjevanje in podpora demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava ter ohranjanje miru, preprečevanje sporov, krepitev mednarodne varnosti in zaščita civilnega prebivalstva (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 176).
98 Vendar da bi bile omejitve izvrševanja pravic, določenih v členu 45(1) Listine, v skladu s pravom Unije, morajo izpolnjevati pogoje iz člena 52(1) te listine, kar pomeni, da morajo biti predpisane z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino navedenih pravic, namenjene morajo biti cilju splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija, in ne smejo biti nesorazmerne. Ta ugotovitev se nanaša tudi na pravice, priznane z Listino, ki jih urejajo določbe v Pogodbah (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Delvigne, C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 46, in sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Agenzia delle dogane e dei monopoli et Ministero dell’Economia e delle Finanze, C‑452/20, EU:C:2021:855, točka 60). Zato morajo omejitve uresničevanja pravice, določene v členu 45(1) Listine, ki so uvedene v okviru izvajanja SZVP, izpolnjevati navedene pogoje.
99 V obravnavani zadevi so, prvič, omejitve pravice tožeče stranke do prostega gibanja na ozemlju držav članic, ki izhajajo iz sklepa 2023/572, „predpisane z zakonom“, saj so določene v aktu, ki je med drugim splošen, in sicer v Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ter ima jasno pravno podlago v pravu Unije, in sicer v členu 29 PEU.
100 Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali omejitve iz točke 99 zgoraj spoštujejo „bistveno vsebino“ pravice tožeče stranke do prostega gibanja na ozemlju držav članic, se je treba osredotočiti na naravo in obseg zadevnih omejevalnih ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 153).
101 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da omejitve iz točke 99 zgoraj spoštujejo „bistveno vsebino“ pravice tožeče stranke do prostega gibanja na ozemlju držav članic. Najprej so namreč v skladu s členom 1(2) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, navedene omejitve v skladu z načelom mednarodnega prava, da država svojim državljanom ne more zavrniti pravice do vstopa in prebivanja na njenem ozemlju. Dalje, v skladu s členom 6 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, se sporna seznama redno pregledujeta, zato da se izbrišejo imena oseb, ki ne izpolnjujejo več meril za vpis. Nazadnje, navedene omejitve ne spodkopavajo te pravice kot take, saj učinkujejo tako, da je nekaterim osebam pod posebnimi pogoji in zaradi njihovega posamičnega položaja začasno odvzeta pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, dokler so izpolnjeni navedeni pogoji (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2015, Delvigne, C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 48).
102 Tretjič, omejitve iz točke 99 zgoraj so namenjene izvajanju pritiska na ruske oblasti, da bi te prenehale z dejanji in politikami, ki destabilizirajo Ukrajino. To pa je cilj splošnega interesa, ki ustreza ciljem, ki se uresničujejo v okviru SZVP in na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so utrjevanje in podpora demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava ter ohranjanje miru, preprečevanje sporov, krepitev mednarodne varnosti in zaščita civilnega prebivalstva (glej po analogiji sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 176).
103 Četrtič, glede načela sorazmernosti je treba opozoriti, da to kot splošno načelo prava Unije zahteva, da ravnanje institucij Unije ne prestopi mej tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev. Kadar gre torej za izbiro med več primernimi ukrepi, je treba uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 178 in navedena sodna praksa).
104 V zvezi s potrebnostjo omejitev iz točke 99 zgoraj je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi Svet lahko sprejel ukrepe, ki bi bili v primerjavi z določenimi manj omejujoči, vendar enako primerni. Poleg tega za uporabo zadevnih omejevalnih ukrepov velja ureditev odstopanj iz člena 1(6) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ki državam članicam dovoljuje, da odobrijo odstopanja od uvedenih ukrepov, zlasti kadar je potovanje neke osebe upravičeno z nujno humanitarno potrebo.
105 Poleg tega, ob priznavanju negativnih posledic uporabe zadevnih omejevalnih ukrepov za tožečo stranko, kot jih je ta opisala, je treba ugotoviti, da glede na pomembnost ciljev, ki se uresničujejo z navedenimi ukrepi, omejitve iz točke 99 zgoraj niso nesorazmerne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 71).
106 V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da tožeča stranka zaradi omejitve svobode gibanja ne more uporabljati nepremičnin, ki jih ima v Uniji, ne pomeni nesorazmerne omejitve glede na pomembnost ciljev, ki se s temi ukrepi uresničujejo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 71).
107 Poleg tega je treba navesti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke ustavne tradicije, ki so skupne državam članicam, ne določajo pravice državljanov Unije, da se gibljejo na ozemlju druge države od tiste, katere državljani so. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da navedene tradicije omejujejo pristojnost Sveta, da v okviru SZVP sprejme omejitve prostega gibanja državljanov iz razlogov, ki niso javni red, javna varnost in javno zdravje.
108 Iz tega sledi, da omejitve pravice tožeče stranke do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic spoštujejo pogoje, določene s Pogodbama.
109 Glede na navedeno je treba peti tožbeni razlog zavrniti.
Šesti tožbeni razlog: kršitev členov 7 in 17 Listine z vidika lastninske pravice in pravice do spoštovanja zasebnega življenja ter ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam
110 Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom trdi, da omejevalni ukrepi zoper njo kršijo člena 7 in 17 Listine, ki sta namenjena varstvu pravice do spoštovanja zasebnega življenja in lastninske pravice.
111 Poudarja, da je bila lastninska pravica še toliko bolj kršena zaradi dejstva, da je Svet z Uredbo (EU) 2022/1273 z dne 21. julija 2022 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 194, str. 1) v Uredbo št. 269/2014 vstavil nov člen 9, katerega odstavka 2 in 3 osebam, katerih ime je vpisano na sporna seznama, nalagata, da prijavijo sredstva ali gospodarske vire pod pristojnostjo države članice, ki jim pripadajo, so v njihovi lasti, so v njihovi posesti ali jih nadzorujejo, neobstoj te prijave pa se šteje za izogibanje omejevalnim ukrepom.
112 Navaja, da uporaba določb člena 9(2) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/1273, s tistimi iz člena 15(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) 2022/880 z dne 3. junija 2022 (UL 2022, L 153, str. 75), lahko ustvari tveganje zaplembe njenega premoženja in sredstev.
113 Trdi, da poseg v lastninsko pravico z omejevalnimi ukrepi pomeni nezakonito poseganje glede na skupne ustavne tradicije držav članic.
114 V zvezi s tem navaja, da je v nacionalnih pravih zamrznitev premoženja in sredstev dovoljena le, če obstaja vzročna zveza med osebnim ravnanjem posameznika in zamrznjenim premoženjem ali sredstvom, kar se lahko zgodi, na primer, če je premoženje omogočilo storitev kaznivega dejanja ali če pomeni korist, pridobljeno s tem kaznivim dejanjem.
115 Poleg tega trdi, da omejevalni ukrepi zoper njo škodujejo njenemu ugledu in zato pomenijo kršitev pravice do spoštovanja njenega zasebnega življenja. V zvezi s tem trdi, da jo povezujejo z ravnanji njenega moža in da je v očeh javnosti povezana z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, čeprav ni povezana s položaji, proti katerim se bori Unija.
116 Najprej je treba navesti, da tožeča stranka ne uveljavlja ugovora nezakonitosti zoper določbe Uredbe št. 269/2014 in določbe Sklepa 2014/145, ki določajo zamrznitev premoženja in sredstev oseb, katerih ime je vpisano na sporna seznama, ter odstopanja od teh ukrepov zamrznitve sredstev, prav tako pa z ugovorom ne izpodbija zakonitosti določb člena 9(2) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/1273, z določbami člena 15(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/880.
117 Če torej tožeča stranka z ugovorom ne uveljavlja nezakonitosti navedenih določb, Splošno sodišče omejevalnih ukrepov zoper njo ne more razveljaviti z obrazložitvijo, da so določbe, na katerih temeljijo ti ukrepi, nezakonite.
118 Poleg tega, kar zadeva kršitev pravice do zasebnega življenja in lastninske pravice z zadevnimi omejevalnimi ukrepi, je treba ugotoviti, da so navedeni ukrepi varstveni ukrepi, katerih namen ni zadevnim osebam odvzeti teh pravic, ki sta določeni v členu 7 oziroma členu 17 Listine. Vendar ti ukrepi v obravnavani zadevi nedvomno pomenijo omejitev navedenih temeljnih pravic (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. marca 2014, Al Asad/Svet, T‑202/12, EU:T:2014:113, točka 115 in navedena sodna praksa).
119 Vendar, kot je bilo opozorjeno v točki 98 zgoraj, je za to, da bi bile omejitve izvrševanja pravic, določenih v Listini, v skladu s pravom Unije, potrebno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 52(1) te listine, in sicer morajo biti takšni ukrepi predpisani z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino navedenih pravic, namenjeni morajo biti cilju splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija, in ne smejo biti nesorazmerni.
120 V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da so ti štirje pogoji izpolnjeni.
121 Prvič, ugotoviti je treba, da so omejitve pri uresničevanju lastninske pravice tožeče stranke in poseg v njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja „predpisani z zakonom“, saj so določeni v aktih, ki so med drugim splošni, in sicer v Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, in v Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, ter imajo jasno pravno podlago v pravu Unije, in sicer v členu 29 PEU oziroma v členu 215 PDEU.
122 Drugič, ker se izpodbijana akta uporabljata za šest mesecev in se redno pregledujeta, kot je določeno v členu 6 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, so omejitve iz točke 121 zgoraj začasne in jih je mogoče odpraviti. Zato je treba ugotoviti, da te ne posegajo v bistveno vsebino pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter lastninske pravice. Poleg tega izpodbijana akta določata možnost odobritve odstopanj od uporabljenih omejevalnih ukrepov. Natančneje, v zvezi z zamrznitvijo sredstev člen 2(3) in (4) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ter člen 4(1), člen 5(1) in člen 6(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, določajo možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti, in drugič, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov.
123 Tretjič, omejitve iz točke 121 zgoraj se nanašajo na cilj splošnega interesa, ki je naveden v točki 102 zgoraj.
124 Četrtič, kar zadeva primernost teh omejitev, je treba najprej navesti, da so ustrezne za doseganje cilja splošnega interesa iz točke 102 zgoraj, saj prispevajo k njegovi uresničitvi. Dalje, v zvezi z njihovo potrebnostjo je treba ugotoviti, da se tožeča stranka ne sklicuje na alternativne in manj omejujoče ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče enako učinkovito doseči zastavljene cilje. Nazadnje, omejitve so začasne in jih je mogoče odpraviti ter predvidevajo možnost odstopanj. Zato je treba ugotoviti, da nevšečnosti, povzročene tožeči stranki, niso nesorazmerne glede na pomembnost cilja, ki se uresničuje s tema aktoma.
125 Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki temelji na obstoju skupnih ustavnih tradicij držav članic v zvezi z lastninsko pravico. Namreč, poleg dejstva, da se tožeča stranka opira na omejeno število analiz nacionalnega prava držav članic, je treba navesti, da ni dokazala, da se s temi nacionalnimi pravi zahteva izpolnjevanje pogojev, ki se bistveno razlikujejo od pogojev iz člena 52(1) Listine.
126 Glede na navedeno je treba šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
127 Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da zadevni ukrepi kršijo načelo sorazmernosti, ker niso niti primerni niti potrebni. Dodaja, da je razlaga pojma „povezanost“, ki jo je podal Svet, preširoka, ker ni vpletena v dejanja ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, in ker nima nobenega vpliva na politike, ki vodijo do takih dejanj.
128 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da so zadevni omejevalni ukrepi iz razlogov, navedenih že v točkah 104, 105 in 124 zgoraj, potrebni in primerni ter tako niso v nasprotju z načelom sorazmernosti.
129 Dalje, glede očitkov v zvezi s preširoko razlago pojma „povezanost“ in neobstojem vpliva, ki ga ima tožeča stranka na ruske nosilce odločitev, je treba navesti, da je Svet, ne da bi storil napako pri presoji, menil, da je bila s svojim možem povezana prek Fundacije Timchenko, zato je zoper njo lahko izrekel omejevalne ukrepe, ki veljajo zanjo.
130 Nazadnje, kar zadeva omejevalne ukrepe, sprejete v zvezi z njo, je treba ne glede na to, da tožeča stranka izpodbija, da stoji za dejanji ali politikami, ki jih izvaja vodstvo Ruske federacije, ali da lahko kakor koli vpliva nanj, ugotoviti, da se z omejitvijo prostega gibanja v državah članicah Unije, kot tudi z zamrznitvijo sredstev ali virov oseb, katerih ime je vpisano na sporna seznama, lahko izvaja pritisk ne le na te osebe, ampak tudi na splošno delovanje ruskega gospodarstva in, nazadnje, vsaj posredni pritisk na vodstvo Ruske federacije.
131 Iz tega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog in predlog za razglasitev ničnosti v celoti zavrniti.
Odškodninski zahtevek
132 Tožeča stranka v utemeljitev tega zahtevka trdi, da ji je bila z izpodbijanima aktoma povzročena nepremoženjska škoda, za katero zahteva odškodnino.
133 Svet predlaga zavrnitev tega zahtevka.
134 Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije za protipravno ravnanje njenih institucij v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU izpolnjenih več pogojev, in sicer da je ravnanje, ki se institucijam očita, nezakonito, da je škoda dejansko nastala in da med domnevnim ravnanjem in zatrjevano škodo obstaja vzročna zveza. Ker so ti trije pogoji za nastanek odgovornosti kumulativni, je treba odškodninsko tožbo zavrniti že, če samo eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (glej sodbo z dne 22. junija 2022, Haswani/Svet, T‑479/21, neobjavljena, EU:T:2022:383, točka 155 in navedena sodna praksa).
135 Kar zadeva škodo, ki naj bi nastala zaradi sprejetja izpodbijanih aktov, iz ugotovitev, navedenih v zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti, izhaja, da ohranitev imena tožeče stranke na izpodbijanih seznamih ni nezakonita. Ker eden od pogojev, navedenih v točki 134 zgoraj, ni izpolnjen, je treba predloge v zvezi z odškodninskim zahtevkom zavrniti.
136 Glede na vse navedeno je treba ta zahtevek in tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
137 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
138 Poleg tega v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Elena Petrovna Timchenko nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
|
Mastroianni |
Brkan |
Gâlea |
|
Tóth |
Kalėda |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. aprila 2025.
Podpisi
* Jezik postopka: francoščina.