SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 15. maja 2025(*)

„ Predhodno odločanje – Carinska unija – Carinski zakonik Unije – Metoda carinskega vrednotenja – Člen 70 – Vrednost transakcije – Blago, uvoženo po začasni nakupni ceni – Končna cena, odvisna od različnih dejavnikov, ki na dan sprejema carinske deklaracije niso znani “

V zadevi C‑782/23,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) z odločbo z dne 13. decembra 2023, ki je na Sodišče prispela 19. decembra 2023, v postopku

„Tauritus“ UAB

proti

Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos,

ob udeležbi

Kauno teritorinė muitinė,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, S. Rodin, N. Piçarra, sodnika, O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica, in N. Fenger, sodnik,

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,

sodni tajnik: M. Aleksejev, vodja oddelka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. novembra 2024,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za litovsko vlado K. Dieninis, V. Kazlauskaitė-Švenčionienė in E. Kurelaitytė, agenti,

–        za špansko vlado A. Pérez-Zurita Gutiérrez in A. Torró Molés, agenta,

–        za francosko vlado M. de Lisi in B. Travard, agenta,

–        za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in F. Moro, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. januarja 2025,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 70 in člena 173(3) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, in popravek v UL 2013, L 287, str. 90, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Tauritus“ UAB in Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos (carinski oddelek pri ministrstvu za finance Republike Litve, v nadaljevanju: carinski oddelek) glede zamudnih obresti na dodatni znesek uvoznega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki jih je zadnjenavedeni oddelek zahteval od družbe Tauritus.

 Pravni okvir

3        Carinski predpisi Evropske unije so sestavljeni zlasti iz carinskega zakonika Unije, Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL L 2015, L 343, str. 1) in Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL L 2015, L 343, str. 558).

 Carinski zakonik Unije

4        V skladu s členom 15(2)(a) carinskega zakonika Unije je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, odgovorna za pravilnost in popolnost informacij, navedenih v tej deklaraciji.

5        Člen 48 tega zakonika, naslovljen „Kontrola po prepustitvi blaga“, določa, da lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo pravilnost in popolnost informacij, navedenih med drugim v carinski deklaraciji, ter lahko pregledajo račune deklaranta in druge evidence, ki se nanašajo na operacije v zvezi z zadevnim blagom.

6        Člen 70 tega zakonika, naslovljen „Metoda carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti“, določa:

„1.      Primarna osnova za carinsko vrednost blaga je transakcijska vrednost, tj. cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali jo je treba plačati in je po potrebi usklajena.

2.      Dejansko plačana ali plačljiva cena je celoten znesek, ki ga kupec plača ali mora plačati prodajalcu ali tretji osebi v prodajalčevo korist za uvoženo blago in zajema vsa plačila, ki se jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga plača ali jih je treba plačati.

3.      Transakcijska vrednost se uporabi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

[…]

(b)      prodaja ali cena ni predmet pogojev ali storitev, katerih vrednost se v zvezi z blagom, ki se vrednoti, ne more določiti;

[…]“

7        Člena 71 in 72 tega zakonika urejata uskladitve iz člena 70(1) tega zakonika, ki jih je morda treba izvesti za carinsko vrednotenje na podlagi transakcijske vrednosti, in sicer z določitvijo elementov, ki – odvisno od primera – bodisi morajo biti prišteti k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati, bodisi – nasprotno – ne smejo biti vključeni v carinsko vrednost.

8        Člen 73 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Poenostavitev“, določa:

„Carinski organi lahko na zahtevo dovolijo, da se naslednji zneski določijo na podlagi posebnih meril, kadar jih ni mogoče določiti na dan sprejema carinske deklaracije:

(a)      zneski, ki se vključijo v carinsko vrednost v skladu s členom 70(2); in

(b)      zneski iz členov 71 in 72.“

9        Člen 74 tega zakonika, naslovljen „Sekundarne metode carinskega vrednotenja“, določa:

„1.      Kadar carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti z uporabo člena 70, je treba po vrstnem redu uporabiti točke (a) do (d) odstavka 2 vse do prve točke, po kateri se lahko določi carinska vrednost blaga.

[…]

2.      Carinska vrednost v skladu z odstavkom 1 je:

(a)      transakcijska vrednost enakega blaga […];

(b)      transakcijska vrednost podobnega blaga […];

(c)      vrednost na podlagi cene na enoto […]

(d)      izračunana vrednost […].

3.      Kadar carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo odstavka 1, se ta določi na podlagi podatkov, razpoložljivih na carinskem območju Unije, in z uporabo ustreznih metod, ki so skladne z načeli in splošnimi določbami:

(a)      sporazuma o izvajanju člena VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini;

(b)      člena VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini; in

(c)      tega poglavja.“

10      Člen 101 navedenega zakonika, naslovljen „Določitev zneska uvozne ali izvozne dajatve“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.      Znesek plačljive uvozne ali izvozne dajatve določijo carinski organi […], takoj ko dobijo potrebne podatke.

2.      Brez poseganja v člen 48 lahko carinski organi sprejmejo znesek plačljive uvozne ali izvozne dajatve, ki ga določi deklarant.“

11      Pod naslovom V, poglavje 2, tega zakonika je oddelek 3 z naslovom „Poenostavljene carinske deklaracije“, v katerem sta člena 166 in 167 tega zakonika. Ta člen 166, naslovljen „Poenostavljena deklaracija“, v odstavku 1 določa:

„Carinski organi lahko dopustijo, da se blago da v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije, v kateri se lahko izpusti nekatere navedbe[, potrebne za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno,] ali spremne listine[, potrebne za uporabo določb, ki urejajo ta carinski postopek].“

12      Člen 167 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Dopolnilna deklaracija“, določa:

„1.      V primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 deklarant v določenem roku pri pristojnem carinskem uradu vloži dopolnilno deklaracijo, ki vsebuje navedbe, potrebne za zadevni carinski postopek.

V primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 so potrebne spremne listine v posesti deklaranta in na razpolago carinskim organom v določenem roku.

[…]

4.      Šteje se, da poenostavljena deklaracija iz člena 166 […] in dopolnilna deklaracija sestavljata enoten, nedeljiv instrument, ki začne učinkovati z dnem sprejema poenostavljene deklaracije v skladu s členom 172 […].“

13      Člen 172(2) tega zakonika določa:

„Dan, ko carinski organi sprejmejo carinsko deklaracijo, je dan, ki se upošteva za uporabo določb o carinskem postopku, za katerega je blago prijavljeno, in za vse druge uvozne in izvozne formalnosti, razen če ni določeno drugače.“

14      Člen 173 navedenega zakonika, naslovljen „Sprememba carinske deklaracije“, določa:

„1.      Deklarantu se na podlagi zahtevka dovoli, da spremeni eno ali več navedb v carinski deklaraciji, potem ko carinski organi to deklaracijo že sprejmejo. […]

[…]

3.      Na podlagi zahtevka deklaranta se v treh letih po sprejemu carinske deklaracije lahko dovoli spremembo carinske deklaracije po prepustitvi blaga, da deklarant lahko izpolni svoje obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek.“

15      V skladu s členom 286(1) in (3) carinskega zakonika Unije se je s tem zakonikom razveljavila in nadomestila Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) (UL 2008, L 145, str. 1).

16      V skladu s členom 288(2) carinskega zakonika Unije so se vse določbe, navedene v točkah od 4 do 14 te sodbe, začele uporabljati 1. maja 2016.

 Delegirana uredba 2015/2446

17      Člen 17 Delegirane uredbe 2015/2446, ki je naslovljen „Poenostavitev“ in ki se nanaša na člen 73 carinskega zakonika Unije, v odstavku 1 določa:

„Dovoljenje iz člena 73 zakonika se lahko odobri, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)      uporaba postopka iz člena 166 zakonika bi v takih okoliščinah predstavljala nesorazmerne upravne stroške;

(b)      določena carinska vrednost se ne bo bistveno razlikovala od vrednosti, določene brez uporabe dovoljenja.“

 Izvedbena uredba 2015/2447

18      Člen 128 Delegirane uredbe 2015/2447, ki je naslovljen „Transakcijska vrednost“ in ki se nanaša na člen 70(1) carinskega zakonika Unije, v odstavku 1 določa:

„Transakcijska vrednost blaga, ki je bilo prodano za izvoz na carinsko območje Unije, se določi v trenutku sprejema carinske deklaracije na podlagi prodaje, ki se izvede, tik preden je bilo blago vneseno na to carinsko območje.“

19      Člen 130 te izvedbene uredbe, ki je naslovljen „Popusti“ in ki se nanaša na člen 70(1) in (2) carinskega zakonika Unije, določa:

„1.      Pri določanju carinske vrednosti iz člena 70(1) [carinskega zakonika Unije] se upoštevajo popusti, če v trenutku sprejema carinske deklaracije prodajna pogodba določa njihovo uporabo in njihov znesek.

[…]

3.      Popusti, ki izhajajo iz sprememb pogodbe po sprejetju carinske deklaracije, se ne upoštevajo.“

20      Člen 133 navedene izvedbene uredbe, ki je naslovljen „Vrednotenje pogojev in protistoritev“ in ki se nanaša na člen 70(3)(b) carinskega zakonika Unije, določa:

„Če je prodaja ali cena uvoženega blaga odvisna od pogoja ali protistoritve, katerih vrednost se v zvezi z blagom, ki se vrednoti, lahko določi, se ta vrednost šteje za del dejansko plačane ali plačljive cene […]:

[…]“

21      Člen 144 te izvedbene uredbe, ki je naslovljen „Rezervna metoda“ in ki se nanaša na člen 74(3) carinskega zakonika Unije, v odstavku 1 določa:

Pri določanju carinske vrednosti na podlagi člena 74(3) [carinskega zakonika Unije] se lahko uporabi prožnost glede uporabe metod, določenih v členih 70 in 74(2) [tega] zakonika. Tako določena vrednost v največji možni meri temelji na prej določenih carinskih vrednostih.“

 Direktiva 2006/112/ES

22      Člen 85 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1) določa:

„Pri uvozu blaga davčno osnovo sestavlja vrednost, ki je v skladu z veljavnimi določbami [prava Unije] določena kot carinska vrednost.“

23      Člen 273, prvi odstavek, te direktive določa:

„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj […].“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

24      Družba Tauritus je med 1. oktobrom 2015 in 30. aprilom 2017 v Litvo uvažala dizelsko gorivo in gorivo za reaktivne motorje.

25      V pogodbah, sklenjenih z dobavitelji, in v predračunih, ki so jih ti izdali, je bila navedena začasna cena za nakup tega blaga.

26      V teh pogodbah je bilo določeno, da bo ta začasna cena naknadno usklajena glede na povprečno tržno ceno goriva v zadevnem obdobju in glede na povprečni menjalni tečaj v tem obdobju. Končna cena je lahko bila višja ali nižja od začasne cene. Določena je bila v aneksih k prodajnim pogodbam, na njeni podlagi pa so bili izdani končni računi.

27      Družba Tauritus je v carinskih deklaracijah kot carinsko vrednost za uvoženo blago navedla začasno ceno, za metodo za določitev te vrednosti pa je navedla oznako 6, kar je ustrezalo carinski vrednosti, določeni na podlagi razpoložljivih podatkov na carinskem območju Unije v skladu z rezervno metodo, imenovano „fall back“, določeno v členu 74(3) carinskega zakonika Unije.

28      Ta družba je po tem, ko je prejela končne račune, običajno vložila zahtevke za spremembo vrednosti blaga, navedenega v carinskih deklaracijah.

29      Vendar je bilo v okviru naknadnega davčnega nadzora, ki ga je 26. maja 2017 opravil Kauno teritorinė muitinė (regionalni carinski urad v Kaunasu, Litva), ugotovljeno, da je družba Tauritus med 29. septembrom in 1. februarjem 2017 vložila 13 carinskih deklaracij, za katere naknadno ni zahtevala spremembe carinske vrednosti blaga, čeprav je med 6. februarjem in 15. marcem 2017 prejela končne račune za zadevno blago, v katerih je bila navedena končna cena, ki je bila višja od začasne cene in torej od carinske vrednosti, navedene v teh deklaracijah. Zato ta družba za to blago ni plačala dodatnega uvoznega DDV. Vendar predložitveno sodišče pojasnjuje, da iz nobenega elementa iz spisa iz postopka v glavni stvari ni mogoče sklepati, da ta dejstva kažejo na goljufivi namen.

30      Regionalni carinski urad je po tem nadzoru sprejel odločbo, v kateri je uporabil metodo carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti, določeno v členu 70(1) carinskega zakonika Unije (v nadaljevanju: metoda transakcijske vrednosti), in je zato kot carinsko vrednost zadevnega blaga uporabil končno ceno, navedeno v končnih računih. Od družbe Tauritus je na tej podlagi med drugim zahteval plačilo dodatnih zneskov uvoznega DDV, povišanih za zamudne obresti za obdobje od datuma sprejema zadevnih carinskih deklaracij do 14. septembra 2017, to je datuma izdaje poročila o nadzoru.

31      Družba Tauritus je zoper to odločbo pri carinskem oddelku vložila ugovor, nato pa upravno pritožbo pri Mokestinių ginčų komisija prie Lietuvos Respublikos Vyriausybės (komisija za reševanje davčnih sporov pri vladi Republike Litve), ki sta bili – tako kot pozneje tožba pred pristojnim prvostopenjskim upravnim sodiščem – zavrnjeni.

32      Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), pri katerem je bila vložena pritožba zoper sodbo, je s sodbo z dne 17. junija 2020 razsodilo, da je regionalni carinski urad napačno izračunal carinsko vrednost blaga na podlagi metode transakcijske vrednosti, ker končna cena blaga ne more biti podlaga za carinsko deklaracijo, saj na dan vložitve te deklaracije ni bila znana. Spor je bil vrnjen carinskemu oddelku, da ta o njem ponovno odloči.

33      Carinski oddelek je z odločbo z dne 31. decembra 2020 potrdil odločbo regionalnega carinskega urada, ker je menil, da je družba Tauritus dolžna plačati zamudne obresti na dodatni uvozni DDV za zadevno blago. Zlasti je menil, da bi morala ta družba zahtevati uskladitev carinske vrednosti iz carinskih deklaracij na podlagi končne cene blaga in da je regionalni carinski urad, ker navedena družba te obveznosti ni izpolnila pred začetkom naknadnega preverjanja, zadevne carinske deklaracije utemeljeno spremenil in zahteval zamudne obresti od datuma vložitve teh deklaracij.

34      Ker je bila tožba, ki jo je družba Tauritus vložila zoper to odločbo pri pristojnem prvostopenjskem upravnem sodišču, zavrnjena, je ta družba ponovno vložila pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), ki je predložitveno sodišče.

35      To sodišče meni, da je zaradi prakse litovske carinske uprave potrebna razlaga člena 70 in člena 173(3) carinskega zakonika Unije, na podlagi katere bo lahko določilo znesek dolga iz naslova uvoznega DDV in datum zapadlosti tega dolga, saj sta to elementa, ki ju mora določiti, da lahko odloči o obstoju obveznosti plačila zamudnih obresti, kar je v postopku v glavni stvari edino sporno vprašanje.

36      Na prvem mestu, predložitveno sodišče meni, da iz člena 70 carinskega zakonika Unije in člena 128(1) Izvedbene uredbe 2015/2447 izhaja, da mora biti za uporabo metode transakcijske vrednosti cena, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, v trenutku vložitve deklaracije pri carinskem organu znana oziroma jo je mogoče opredeliti. Natančneje, trdi, da člen 70(3)(b) carinskega zakonika Unije izključuje uporabo te metode, če je prodaja ali cena predmet pogojev ali storitev, katerih vrednost se v zvezi z blagom, ki se vrednoti, ne more določiti. V obravnavanem primeru pa to sodišče meni, da je naknadna uskladitev začasne cene prodajni pogoj, katerega učinek na končno ceno naj ne bi bil niti določen niti določljiv. Iz tega sklepa, da navedene metode ni bilo mogoče uporabiti.

37      Poleg tega naj uporaba metode transakcijske vrednosti v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ne bi bila združljiva z obveznostjo pravilnosti iz člena 15(2)(a) carinskega zakonika Unije. Z navedbo cene, ki bo naknadno spremenjena, v carinski deklaraciji bi se namreč uporabila arbitrarna ali fiktivna carinska vrednost.

38      Na drugem mestu, predložitveno sodišče dvomi, da člen 173(3) carinskega zakonika Unije nalaga vložitev zahtevka za spremembo carinske deklaracije za blago, katerega vrednost je bila v skladu s členom 74 tega zakonika določena na podlagi začasnega prodajnega računa, po tem, ko je znana končna cena tega blaga.

39      To sodišče v zvezi s tem trdi, da v skladu s členom 173(2) carinskega zakonika Unije uvoznik po odobritvi prepustitve blaga ne sme več spremeniti carinske deklaracije, razen v primeru izjeme iz člena 173(3) tega zakonika, ki se nanaša na spremembo, ki deklarantu omogoča izpolniti njegove obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek.

40      Ta člen 173(3) naj bi namreč določal izjemo, ki jo je treba razlagati ozko in katere uporaba naj bi bila v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, vprašljiva, saj naj to, da se neka metoda carinskega vrednotenja, ki je v času vložitve carinske deklaracije ni bilo mogoče uporabiti, ni uporabila, ne bi pomenilo napake ali netočnosti, ki jo je treba popraviti. Navedeno sodišče v zvezi s tem meni, da Izvedbena uredba 2015/2447 ne določa možnosti spremembe carinske deklaracije v primeru, v katerem dejansko dolgovana cena za zadevno blago izhaja iz sprememb prodajne pogodbe, do katerih je prišlo po vložitvi carinske deklaracije. Nasprotno, trdi, da ta izvedbena uredba v členu 130(3) prepoveduje upoštevanje popustov, ki izhajajo iz sprememb pogodbe po sprejetju te deklaracije.

41      V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 70 [carinskega zakonika Unije] razlagati tako, da se odstavek 1 navedenega člena ne uporablja v položaju, […] v katerem je bila v trenutku sprejetja carinske deklaracije in na podlagi prodaje, ki je bila opravljena neposredno pred dobavo blaga na carinsko območje [Unije], znana le začasna cena blaga, ki pa je bila pozneje (torej po vložitvi deklaracije in sprostitvi blaga v prosti promet) usklajena navzgor ali navzdol glede na okoliščine, na katere stranke [prodajnega] posla niso mogle vplivati in ki niso bile znane v trenutku predložitve deklaracije?

2.      Ali je treba člen 173(3) [carinskega zakonika Unije] razlagati tako, da deklarant nima obveznosti, da pri carinskih organih zahteva uskladitev carinske vrednosti, določene in prijavljene v skladu s členom 74 tega zakonika, kadar […] cena, ki jo je treba dejansko plačati za blago, kot je navedena v členu 70(1) navedenega zakonika in ki ni bila in ni mogla biti znana ob vložitvi deklaracije, postane znana po tem, ko je bilo blago že sproščeno v prosti promet?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Dopustnost

42      Sodišče najprej ugotavlja, da se spor o glavni stvari ne nanaša na dodatni znesek DDV, ki ga je zahteval regionalni carinski urad, temveč na zamudne obresti na ta znesek, ki so, kot se zdi, edine, ki jih družba Tauritus prereka. Vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, pa se nanašata izključno na določitev carinske vrednosti uvoženega blaga v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, in torej na pravilnost zahtevka za plačilo dodatnega zneska DDV v takih okoliščinah.

43      V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodbi z dne 21. aprila 1988, Pardini, 338/85, EU:C:1988:194, točka 8, in z dne 22. oktobra 2024, Kolin Inşaat Turizm Sanayi ve Ticaret, C‑652/22, EU:C:2024:910, točka 36).

44      Vendar Sodišče ne more odločati o vprašanju za prehodno odločanje, če je očitno, da razlaga pravnega pravila Unije, za katero je zaprosilo nacionalno sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbi z dne 13. julija 2000, Idéal tourisme, C‑36/99, EU:C:2000:405, točka 20, in z dne 4. oktobra 2024, Biohemp Concept, C‑793/22, EU:C:2024:837, točka 27).

45      Vendar v tem primeru ni tako. Natančneje, predložitveno sodišče je dovolj jasno navedlo razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi nekaterih določb prava Unije, za katero meni, da je potrebna za to, da bo lahko izdalo sodbo, in ni očitno, da zahtevana razlaga ni povezana s sporom o glavni stvari ali da je izpostavljeni problem hipotetičen.

46      Te ugotovitve ni mogoče omajati z okoliščino, da se spor o glavni stvari očitno nanaša le na obresti, ki jih zahteva carinska uprava, saj se znesek DDV ne prereka.

47      Namreč, čeprav so na podlagi člena 273 Direktive 2006/112 in člena 325(1) PDEU države članice tiste, ki morajo sprejeti vse zakonodajne in upravne ukrepe, s katerimi zlasti zagotovijo, da je DDV, dolgovan na njihovih ozemljih, pobran v celoti, in med katerimi je obračunavanje zamudnih obresti, če to prispeva k boju proti neplačevanju dolgovanih zneskov iz naslova tega davka v predpisanih rokih (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2022, Direktor na Direktsia „Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“, C‑1/21, EU:C:2022:788, točka 92), pa iz besedila tega člena 273 izhaja, da morajo taki ukrepi prispevati k zagotavljanju pravilnega pobiranja DDV.

48      Predložitveno sodišče želi z vprašanjema o metodi, na podlagi katere je treba določiti davčno osnovo v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, med drugim ugotoviti prav dejansko dolgovani znesek DDV in datum zapadlosti tega zneska, kar sta, kot navaja, dejavnika, od katerih je odvisna pravilnost zahtevka za plačilo zamudnih obresti, ki ga izpodbija družba Tauritus.

49      Vprašanji za predhodno odločanje sta zato dopustni.

 Prvo vprašanje

50      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 70 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da mora biti carinska vrednost blaga – kadar je ob uvozu tega blaga na carinsko območje Unije znana le njegova začasna cena, ki je navedena na predračunu, pri čemer prodajna pogodba določa, da se bo končna cena določila naknadno s končnim računom, in sicer na podlagi nekaterih vnaprej določenih objektivnih dejavnikov, katerih vrednost ni odvisna od volje strank in ki strankama ob sprejemu carinske deklaracije niso znani, kot je povprečje menjalnega tečaja nekaterih valut ali povprečna cena nekaterih proizvodov v danem obdobju – določena na podlagi metode transakcijske vrednosti iz navedenega člena.

51      Najprej je treba opozoriti, da je cilj prava Unije o carinskem vrednotenju vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Tako mora carinska vrednost odražati resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga in zato upoštevati vse njegove elemente, ki imajo ekonomsko vrednost (sodba z dne 9. junija 2022, Baltic Master, C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 24 in navedena sodna praksa).

52      Poleg tega v skladu s členoma 70 in 74 carinskega zakonika Unije, prvič, transakcijska vrednost blaga pomeni „primarno osnovo za carinsko vrednost blaga“ in, drugič, uporaba drugih osnov za določitev te vrednosti pomeni „sekundarne metode“, ki jih je treba uporabiti le, „[k]adar carinske vrednosti blaga ni mogoče določiti z uporabo [tega] člena 70“.

53      Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 36 sklepnih predlogov, je s členi od 70 do 74 carinskega zakonika Unije izrecno uvedena hierarhija med različnimi metodami carinskega vrednotenja, ki so v njem določene, zato uvoznik ne more prosto izbrati, katero metodo bo uporabil.

54      Zato je treba carinsko vrednost uvoženega blaga primarno določiti na podlagi metode transakcijske vrednosti, saj se ta metoda šteje za najustreznejšo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master, C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 26 in navedena sodna praksa), metode, navedene v členu 74 carinskega zakonika Unije, pa je treba šteti za podredne metode (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Hamamatsu Photonics Deutschland, C‑529/16, EU:C:2017:984 točka 26 in navedena sodna praksa). To velja zlasti za rezervno metodo iz člena 74(3) tega zakonika, ki se uporablja le, če carinske vrednosti ni mogoče določiti niti z metodo transakcijske vrednosti niti z eno od podrednih metod, navedenih v odstavku 2 tega člena.

55      Predložitveno sodišče se v obravnavanem primeru z vidika metode carinskega vrednotenja blaga sprašuje o morebitnih posledicah okoliščine, da je bila ob vložitvi carinske deklaracije znana le začasna cena, pri čemer se je končna cena določila šele naknadno, ko so bile znane vrednosti različnih dejavnikov, glede katerih sta se stranki prodajnega posla dogovorili, da bo od njih odvisna končna cena.

56      Carinska vrednost uvoženega blaga je na podlagi člena 70(1) carinskega zakonika Unije sestavljena iz njegove transakcijske vrednosti, torej cene, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, vendar s pridržkom, da se po potrebi opravijo uskladitve v skladu s členoma 71 in 72 tega zakonika. Iz tega člena 70(2) je razvidno, da so v tej ceni kot pogoj za prodajo uvoženega blaga zajeta vsa opravljena plačila ali plačila, ki jih je treba opraviti.

57      Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da je bilo ponovno vrednotenje začasne cene, navedene na predračunu, kot je bilo določeno v pogodbah iz postopka v glavni, predpisano z namenom določitve končne cene uvoženega blaga. Zato je treba šteti, da je transakcijska vrednost teh izdelkov ta končna cena. Predložitveno sodišče vseeno dvomi glede možnosti uporabe take transakcijske vrednosti za določitev carinske vrednosti tega blaga, ker njegova končna cena na dan, ko je bilo navedeno blago uvoženo na carinsko območje Unije, ni bila znana.

58      V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 70(3)(b) carinskega zakonika Unije določa, da se transakcijska metoda ne uporablja, če sta prodaja ali cena predmet pogojev ali storitev, katerih vrednost se v zvezi z blagom, ki se vrednoti, ne more določiti.

59      Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je bilo končno prodajno ceno blaga iz postopka v glavni stvari mogoče določiti že ob sklenitvi prodajnih pogodb za to blago, ob upoštevanju pogodbenih pravil za določitev te končne cene, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 43 in 44 sklepnih predlogov.

60      Ponovno vrednotenje začasne cene uvoženega blaga, kot je bilo določeno v pogodbah iz postopka v glavni stvari, je bilo namreč odvisno od objektivnih dejavnikov, ki so bili določeni vnaprej in ki niso bili odvisni od volje pogodbenih strank. Poleg tega iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, očitno izhaja, da so bile te stranke to ponovno vrednotenje dolžne opraviti.

61      Ker je bila v obravnavanem primeru končna cena blaga na dan uvoza tega blaga na carinsko območje Unije očitno določljiva, se zgolj na podlagi okoliščine, da ta cena na ta datum ni bila določena, ne more izključiti carinsko vrednotenje navedenega blaga na podlagi njegove transakcijske vrednosti. Iz samega besedila člena 70 carinskega zakonika Unije namreč izhaja, da lahko ta transakcijska vrednost ustreza ne samo „ceni, ki je bila [za zadevno blago] dejansko plačana“, ampak tudi „ceni, ki jo je [za to blago] treba plačati“.

62      Poleg tega iz sodbe z dne 19. novembra 2020, 5th AVENUE Products Trading (C‑775/19, EU:C:2020:948, točka 8, 9, 43 in 47), izhaja, da je treba znesek, ki ustreza nekemu odstotku letnega prometa, ki ga je uvoznik blaga ustvaril na določenem ozemlju, in ki je prodajalcu – poleg prvotno zaračunane cene – dolgovan v zameno za izključno pravico do prometa, vključiti v carinsko vrednost tega blaga, čeprav je ta znesek določen šele naknadno.

63      Ugotoviti je treba tudi, da člena 166 in 167 carinskega zakonika Unije določata postopek na podlagi poenostavljene carinske deklaracije, ki omogoča upoštevanje s pogodbo predpisanega ponovnega vrednotenja transakcijske vrednosti blaga, ki ga je treba opraviti po sprejetju carinske deklaracije tega blaga, kot je ponovno vrednotenje, določeno v pogodbah iz postopka v glavni stvari.

64      V skladu s členom 166(1) tega zakonika carinski organi namreč lahko dopustijo, da se blago da v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije, v kateri se lahko izpusti del navedb, potrebnih za uporabo določb, ki urejajo carinski postopek, za katerega je blago prijavljeno, ali spremnih listin, potrebnih za to uporabo, saj člen 167 navedenega zakonika določa, da deklarant v določenem roku vloži dopolnilno deklaracijo, ki vsebuje navedbe, potrebne za zadevni carinski postopek, in carinskim organom da na razpolago potrebne spremne listine.

65      V okviru tega postopka se lahko vloži poenostavljena deklaracija, v kateri je navedena carinska vrednost, ki ustreza začasni ceni, navedeni na predračunu, ki ji sledi dopolnilna deklaracija, v kateri je navedena carinska vrednost, ki ustreza končni ceni, navedeni na končnem računu.

66      Kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 58 in od 65 do 67 svojih sklepnih predlogov, v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, uporaba poenostavljenega postopka carinske deklaracije iz členov 166 in 167 carinskega zakonika Unije omogoča, prvič, prijavo carinske vrednosti, ki v skladu s primarno metodo transakcijske vrednosti odraža resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga, to je ceno, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati za njegov nakup, in drugič, izpolnitev obveznosti pravilnosti in popolnosti, določene v členu 15(2)(a) tega zakonika, zlasti s tem, da se carinskim organom takoj navede, da je uvoženo blago začasno deklarirano za vrednost, ki ne ustreza njegovi transakcijski vrednosti.

67      Dodati je treba, da se poenostavitev carinskega vrednotenja iz člena 73 carinskega zakonika Unije v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, očitno ne uporablja, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.

68      Carinski organi lahko na podlagi tega člena sicer res dovolijo, da se zneski, ki jih je treba vključiti v carinsko vrednost v skladu s členom 70(2) tega zakonika, določijo na podlagi posebnih meril, kadar jih na dan sprejema carinske deklaracije ni mogoče količinsko opredeliti.

69      Vendar morata biti v skladu s členom 71(1) Delegirane uredbe 2015/2446 za izdajo tega dovoljenja izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da uporaba postopka na podlagi poenostavljene carinske deklaracije iz členov 166 in 167 carinskega zakonika Unije pomeni nesorazmeren upravni strošek in, drugič, da se carinska vrednost, določena na podlagi takih posebnih meril, ne razlikuje bistveno od carinske vrednosti, določene brez takega dovoljenja.

70      Vendar ne glede na to, da je za uporabo take poenostavitve potrebna predhodna odobritev, za katero je iz okoliščin zadeve v glavni stvari mogoče domnevati, da v obravnavanem primeru ni bila zahtevana, iz ničesar ne izhaja, da bi uporaba postopka na podlagi poenostavljene carinske deklaracije za uvoznika iz postopka v glavni stvari pomenila nesorazmeren upravni strošek.

71      Zato iz navedenega izhaja, da je treba v takih okoliščinah vrednost uvoženega blaga določiti na podlagi metode transakcijske vrednosti, in sicer z uporabo postopka na podlagi poenostavljene carinske deklaracije, določenega v členih 166 in 167 carinskega zakonika Unije.

72      Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sodbo z dne 20. decembra 2017, Hamamatsu Photonics Deutschland (C‑529/16, EU:C:2017:984). Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 45 sklepnih predlogov, ugotovitev Sodišča v tej sodbi ni mogoče prenesti na okoliščine zadeve v glavni stvari.

73      V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, nanašala na spremembo transfernih cen, dogovorjenih med družbami iz iste skupine, glede na naknadno razdelitev preostalega dobička med subjekte te skupine na podlagi meril, ki jih je določila obvladujoča družba.

74      Resnična ekonomska vrednost uvoženega blaga, ki mora biti načeloma odražena v carinski vrednosti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2022, Baltic Master, C‑599/20, EU:C:2022:457, točka 24 in naveden sodna praksa), namreč ne more izhajati iz naknadne razdelitve dobička med stranke prodajnega posla na podlagi odločitve, ki jo je sprejela ena od teh strank.

75      Drugič, sodba z dne 20. decembra 2017, Hamamatsu Photonics Deutschland (C‑529/16, EU:C:2017:984), spada v drugačen pravni okvir kot zadeva iz postopka v glavni stvari, saj se nanaša zlasti na uporabo ene določbe, to je člena 78(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307) v zvezi s postopkom ponovnega pregleda carinske deklaracije, ki je v carinskem zakoniku Unije ni.

76      Nazadnje je treba pojasniti, da okoliščina, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, da je deklarant deloval brez goljufivega namena, ni upoštevna. Člen 15 carinskega zakonika Unije namreč vse osebe, ki so udeležene v carinskih formalnostih, zavezuje, da v carinski deklaraciji predložijo pravilne in popolne informacije, zato je vsaka neizpolnitev te obveznosti „neupoštevanje carinske zakonodaje“ v smislu člena 42(1) tega zakonika, saj se ta pojem ne nanaša le na goljufiva ravnanja, ampak vključuje vsakršno neupoštevanje carinske zakonodaje Unije ne glede na to, ali je bilo to neupoštevanje namerno ali storjeno iz malomarnosti ali celo brez kakršnega koli krivdnega ravnanja zadevnega gospodarskega subjekta (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2023, J. P. Mali, C‑653/22, EU:C:2023:912, točki 28 in 29 ter navedena sodna praksa).

77      Na podlagi vsega navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 70 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da mora biti carinska vrednost blaga – kadar je ob uvozu tega blaga na carinsko območje Unije znana le njegova začasna cena, ki je navedena na predračunu, pri čemer prodajna pogodba določa, da se bo končna cena določila naknadno s končnim računom, in sicer na podlagi nekaterih vnaprej določenih objektivnih dejavnikov, katerih vrednost ni odvisna od volje strank in ki strankama ob sprejemu carinske deklaracije niso znani, kot je povprečje menjalnega tečaja nekaterih valut ali povprečna cena nekaterih proizvodov v danem obdobju – določena na podlagi metode transakcijske vrednosti iz navedenega člena, pri čemer je treba načeloma uporabiti postopek na podlagi poenostavljene carinske deklaracije, določen v členih 166 in 167 tega zakonika.

 Drugo vprašanje

78      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 173(3) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da mora deklarant, kadar je bila carinska vrednost blaga, ki je bilo predmet prodaje, kot je ta iz postopka v glavni stvari, deklarirana v skladu s členom 74(3) tega zakonika na podlagi začasnih cen, navedenih na prvotnem računu, zahtevati dovoljenje za spremembo carinske deklaracije po tem, ko se seznani s končno ceno tega blaga.

79      Ker iz odgovora na prvo vprašanje izhaja, da je treba v okoliščinah, kakršne so te iz zadeve v glavni stvari, carinsko vrednost blaga prijaviti v skladu s členom 70 carinskega zakonika Unije, na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

80      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 70 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije

je treba razlagati tako, da

mora biti carinska vrednost blaga – kadar je ob uvozu tega blaga na carinsko območje Evropske unije znana le njegova začasna cena, ki je navedena na predračunu, pri čemer prodajna pogodba določa, da se bo končna cena določila naknadno s končnim računom, in sicer na podlagi nekaterih vnaprej določenih objektivnih dejavnikov, katerih vrednost ni odvisna od volje strank in ki strankama ob sprejemu carinske deklaracije niso znani, kot je povprečje menjalnega tečaja nekaterih valut ali povprečna cena nekaterih proizvodov v danem obdobju – določena na podlagi metode transakcijske vrednosti iz navedenega člena, pri čemer je treba načeloma uporabiti postopek na podlagi poenostavljene carinske deklaracije, določen v členih 166 in 167 te uredbe.

Podpisi


*      Jezik postopka: litovščina.