Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek
V zadevi C-569/10,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 3. decembra 2010,
Evropska komisija , ki jo zastopata K. Herrmann in M. Owsiany-Hornung, agentki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Republiki Poljski , ki jo zastopajo M. Szpunar, M. Drwięcki in. B. Majczyna, agenti,
tožena stranka,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi L. Bay Larsen (poročevalec), predsednik senata, J.-C. Bonichot, sodnik, C. Toader, A. Prechal, sodnici, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. junija 2012,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. novembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1. Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Poljska s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev, da med zainteresiranimi subjekti ni diskriminacije glede dostopa do dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov in da se dovoljenja za opravljanje teh dejavnosti izdajo na podlagi postopka, v katerem lahko vsi zainteresirani subjekti predložijo vloge, na podlagi meril, objavljenih v Uradnem listu Evropske unije pred začetkom roka za oddajo navedenih vlog, ni izpolnila obveznosti iz členov 2(2), 3(1) in 5, točki 1 in 2, Direktive 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 262).
Pravni okvir
Pravo Unije
2. Člen 1, točka 3, Direktive 94/22 določa, da je „dovoljenje“ „katerikoli zakon, predpis ali pogodbena določba ali v skladu s temi izdan podzakonski predpis, s katerim pristojni organi države članice pooblastijo subjekt, da v svojem imenu in na svojo odgovornost izvaja izključno pravico do iskanja, raziskovanja ali izkoriščanja ogljikovodikov na določenem geografskem območju. Dovoljenje se lahko izda za vsako dejavnost posebej ali za več dejavnosti skupaj“.
3. Člen 2 te direktive določa:
„1. Države članice ohranijo pravico določiti območja znotraj svojega ozemlja, ki jih dajo na razpolago za opravljanje dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov.
2. Ko se območje da na razpolago za izvajanje dejavnosti iz odstavka 1, države članice zagotovijo, da med subjekti ni diskriminacije glede dostopa do opravljanja dejavnosti in opravljanja dejavnosti.
Vendar države članice lahko zaradi nacionalne varnosti zavrnejo prošnjo za dostop do in opravljanje dejavnosti vsakemu subjektu, ki je pod dejanskim nadzorom tretjih držav ali njihovih državljanov.“
4. Člen 3 navede direktive določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da izdajanje dovoljenj poteka po postopku, ki vsem zainteresiranim subjektom omogoča, da lahko predložijo vloge v skladu z odstavkom 2 ali 3.
2. Postopek se začne:
(a) na pobudo pristojnih organov z razpisom za oddajo vlog, ki se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti vsaj 90 dni pred rokom za oddajo vlog;
(b) ali razpisom za oddajo vlog, ki se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti po oddaji vloge subjekta, brez poseganja v člen 2(1). Drugi zainteresirani subjekti vloge oddajo v roku najmanj 90 dni od dneva objave razpisa.
Razpis natančno določa vrsto dovoljenja, geografsko območje ali območja, katerih del ali celota bodisi je lahko predmet vloge, in predlagani dan ali rok za izdajo dovoljenja.
Če imajo prednost vloge subjekti, ki so pravne ali fizične osebe, mora biti to izrecno navedeno v razpisu.
[…]
5. Naslednji primeri se ne obravnavajo kot izdaja dovoljenja v smislu odstavka 1:
[…]
(b) izdaja dovoljenja subjektu, ki je imetnik druge vrste dovoljenja, če imetje slednjega pomeni tudi pravico do izdaje prvega dovoljenja;
[…]“
5. Člen 5 Direktive 94/22 določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da:
(1) se dovoljenja v vseh primerih izdajo na podlagi meril v zvezi s:
(a) tehnično in finančno sposobnostjo subjektov; ter
(b) načinom, ki ga predlagajo za iskanje, raziskovanje in/ali vpeljavo izkoriščanja na zadevnem geografskem območju;
in kjer je to primerno:
(c) ceno, ki jo je subjekt pripravljen plačati za pridobitev dovoljenja, če se dovoljenje da v prodajo;
(d) drugimi ustreznimi nepristranskimi in nediskriminacijskimi merili za končno odločitev med vlogami, če sta ob upoštevanju meril (a), (b), in če je to primerno, tudi (c) dve ali več vlog enako ustrezni.
[…]
Ta merila se sestavijo in objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti pred začetkom roka za oddajo vloge. Države članice, ki so že objavile merila v svojih uradnih listih, lahko objavo v Uradnem listu Evropskih skupnosti omejijo na napotilo na objavo v uradnem glasilu svoje države. Vsako spremembo meril mora država članica vseeno v celoti objaviti v Uradnem listu Evropskih skupnosti;
(2) se pogoji in zahteve glede opravljanja ali prenehanja opravljanja dejavnosti, ki se uporabljajo za vsako vrsto dovoljenja zaradi zakonov in drugih predpisov, veljavnih v času oddaje vloge, ne glede na to, ali so zajeti v dovoljenju ali pa so eden od pogojev, ki jih je treba sprejeti pred izdajo takega dovoljenja, določijo in dajo kadarkoli na voljo zainteresiranim subjektom. V primerih, določenih v členu 3(2)(a), so ti lahko na voljo šele od dneva, ki je začetek roka za oddajo vloge;
[…]“
6. Člen 6(1) in (2) navedene direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo, da pogoje in zahteve iz člena 5(2) ter podroben opis obveznosti za uporabo posebnih dovoljenj utemeljujejo edino potreba po zagotavljanju pravilne izvedbe dejavnosti na območju, za katero dovoljenje velja, določbe odstavka 2 ali plačilo finančnega prispevka ali prispevka v ogljikovodikih.
2. Države članice lahko določijo pogoje in zahteve za izvajanje dejavnosti iz člena 2(1) v obsegu, ki je upravičen zaradi državne varnosti, javnega zdravja, varnosti transporta, varstva okolja, varstva bioloških virov in narodnega bogastva umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti, varnosti objektov in delavcev, načrtnega upravljanja virov ogljikovodikov (na primer stopnja izkoriščenosti zalog ogljikovodikov ali optimizacija izrabe ogljikovodikov) ali zaradi zagotavljanja davčnih prihodkov.“
Poljsko pravo
7. Direktiva 94/22 je bila v poljsko nacionalno pravo prenesena z zakonom o geoloških raziskavah in rudarstvu z dne 4. februarja 1994, kakor je bil spremenjen (Dz. U. 2005, št. 228, postavka 1947, v nadaljevanju: zakon o geoloških raziskavah in rudarstvu), in z uredbo sveta ministrov o postopku javnega razpisa za pridobitev užitka na rudarski pravici z dne 21. junija 2005 (Dz. U., št. 135, postavka 1131, v nadaljevanju: uredba sveta ministrov).
8. Navedeni zakon razlikuje med užitkom na rudarski pravici, ki ga odobri ministrstvo za finance kot lastnik nahajališč ogljikovodikov, in koncesijo, ki jo podeljuje ministrstvo za okolje. Za opravljanje dejavnosti iskanja, raziskovanja ali izkoriščanja ogljikovodikov na Poljskem se hkrati zahteva pridobitev užitka na rudarski pravici in koncesije.
9. Člen 9 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa, da lahko imetnik užitka na rudarski pravici v okviru meja, določenih v veljavnih zakonih in pogodbi o užitku na rudarski pravici, ob izključitvi tretjih strank opravlja dejavnosti iskanja, raziskovanja ali izkoriščanja neke mineralne surovine in da lahko okviru teh meja razpolaga s svojo pravico.
10. Člen 10(1) tega zakona določa, da užitek na rudarski pravici nastane na podlagi sporazuma v zameno za nadomestilo in pod pogojem pridobitve koncesije.
11. Člen 11, od (2) do (4), zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa:
„2. Brez poseganja v določbe člena 12(1) se za ustanovitev užitka na rudarski pravici, ki zajema iskanje, raziskovanje in črpanje zemeljskega plina, nafte in njenih naravnih derivatov ter metana iz premogovnih ležišč, predhodno opravi postopek javnega razpisa.
[…]
3. Organi, pristojni za začetek postopka javnega razpisa v zvezi s pridobitvijo užitka na rudarski pravici, so organi, odgovorni za podelitev koncesij.
4. Svet ministrov z uredbo določi pravila o objavi obvestil o javnem razpisu za pridobitev užitka na rudarski pravici in podatke, ki jih morajo obvestila vsebovati, zahteve, ki jih mora izpolniti ponudnik, in tiste, ki jih morajo izpolnjevati ponudbe, rok za predložitev ponudb, rok za zaprtje javnega razpisa ter načela in podrobnosti glede organizacije in izvedbe javnega razpisa ter te v zvezi s sklicem in delom razpisne komisije.“
12. Člen 12(1) in (3) navedenega zakona določa:
„1. Gospodarski subjekt, ki je raziskal in dokumentiral nahajališča mineralnih surovin v lasti ministrstva za finance in ki je pripravil geološko dokumentacijo z natančnostjo, ki se zahteva za pridobitev koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin, lahko zaprosi, da se v njegovo korist ustanovi užitek na rudarski pravici, pri čemer ima prednost pred tretjimi osebami.
[…]
3. Možnost, predvidena v odstavku 1, preneha po poteku dveh let od prejetja dopisa, s katerim organ, pristojen za geološko področje, odobri dokumentacijo.“
13. Člen 15(1) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa, da se koncesija zahteva za: „1. iskanje ali raziskovanje nahajališč mineralnih surovin, 2. črpanje mineralnih surovin“. Odstavek 2 tega člena za vse, kar ni urejeno z navedenim zakonom, napotuje na zakon z dne 2. julija 2004 o svobodi opravljanja gospodarske dejavnosti (Dz. U., št. 173, postavka 1807).
14. Člen 17 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa:
„1. Podelitev koncesije se lahko pogoji s predložitvijo varščine, iz katere se lahko poplačajo zahtevki, ki lahko nastanejo zaradi izvajanja dejavnosti, zajetih s koncesijo, če to upravičuje posebno pomemben interes države ali posebno pomemben javni interes, povezan zlasti z varstvom okolja.
2. Vrsta in znesek varščine iz odstavka 1 se določita v koncesiji ob upoštevanju vrste dejavnosti, ki se opravlja, področja, na katero se nanaša koncesija, obdobja, za katero je bila podeljena koncesija, in stopnje motenj za okolje zaradi predvidene dejavnosti.“
15. Člen 18(1)(2b) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa, da mora vloga za podelitev koncesije vsebovati številko vpisa v register podjetij ali register gospodarskih dejavnosti.
16. Člen 20(2), točka 1, navedenega zakona pa določa, da mora vloga za podelitev koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin vsebovati tudi dokaz, da ima vlagatelj pravico uporabiti geološko dokumentacijo.
17. Člen 47(3) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa:
„Subjekt, ki je nosil stroške izvedbe geoloških del, opravljenih na podlagi odločb, izdanih ob uporabi tega zakona, ima izključno pravico do popolnoma brezplačne uporabe geoloških informacij, pridobljenih na podlagi teh del, v raziskovalne in znanstvene namene in za opravljanje dejavnosti, določenih v tem zakonu. Ta pravica ugasne po poteku 5 let od prenehanja veljavnosti odločbe, na podlagi katere so bila opravljena dela, ki so bila vir informacij, ali na podlagi katere je bilo dopuščeno izvajanje druge dejavnosti, urejene v tem zakonu ali drugih predpisih. Subjekt, ki ima pravico do uporabe tako pridobljenih geoloških informacij, lahko drugim omogoči dostop do teh informacij, razen če je v koncesiji ali odločbi o odobritvi programa geoloških del določeno drugače“.
18. Člen 6 uredbe sveta ministrov določa:
„1. V posebnih pogojih razpisa so med drugim določeni:
[…]
(4) podatki v zvezi z dokumenti, ki jih mora predložiti ponudnik, da bi dokazal, da izpolnjuje zahtevane pogoje, med drugim izpisek iz registra podjetij in izjava, ki potrjuje, da na podlagi člena 5(2) ni izključen iz postopka;
(5) objektivna merila za oceno ponudb, s katerimi se zagotovi spoštovanje načel poštene konkurence in opredeli njihov pomen;
[…]
2. Od dneva objave razpisa da organizator razpisa posebne razpisne pogoje na razpolago ponudniku na podlagi njegove pisne zahteve.
3. Ponudnik lahko od organizatorja razpisa zahteva pojasnila glede posebnih razpisnih pogojev najpozneje 14 dni pred iztekom roka za oddajo ponudb.
4. Organizator razpisa nemudoma posreduje ta pojasnila vsem ponudnikom, pri tem pa ne razkrije, kdo je podal zahtevo. Pojasnila so za vse ponudnike zavezujoča.
[…]
6. Organizator razpisa podaljša roke za oddajo ponudb, da bi ponudnikom omogočil, da v svojih ponudbah upoštevajo prejeta pojasnila ali spremembe posebnih razpisnih pogojev“.
Dejansko stanje spora in predhodni postopek
19. Komisija je 23. marca 2007 Republiki Poljski poslala uradni opomin, v katerem je opozorila, da zakon o geoloških raziskavah in rudarstvu ni v skladu s členi 2(2), 3(1) in 5, točki 1 in 2, Direktive 94/22.
20. Republika Poljska je na uradni opomin odgovorila z dopisom z dne 23. maja 2007, v katerem je v bistvu trdila, da je Direktivo 94/22 pravilno prenesla v nacionalno pravo.
21. Komisija je 31. januarja 2008 Republiki Poljski posredovala obrazloženo mnenje, v katerem je vztrajala pri vseh očitkih, ki jih je navedla v uradnem opominu.
22. Republika Poljska je z dopisom z dne 20. marca 2008, ne da bi izpodbijala utemeljenost očitkov, navedenih v obrazloženem mnenju, predlagala ustavitev postopka za ugotavljanje kršitev, pri čemer je navedla, da so zakonodajna dela v okviru oblikovanja novega zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu omogočila „odpravo neizpolnitev obveznosti “ in odpravo „določb, ki Evropski komisiji vzbujajo dvome“. Ta država članica je med drugim Komisijo obvestila, da ji bo časovni razpored v zvezi s tem osnutkom zakona predstavila do konca junija 2008.
23. Republika Poljska je Komisiji z dopisom z dne 27. aprila 2010 sporočila, da je bil navedeni osnutek 18. novembra 2008 posredovan poljskemu parlamentu in da ga ta ni mogel sprejeti v letu 2009, vendar ji bo nov zakon posredovan, takoj ko bo sprejet.
24. V teh okoliščinah je Komisija vložila to tožbo.
Tožba
Dopustnost
25. Republika Poljska zatrjuje, da tožba zaradi neizpolnitve obveznosti ni dopustna, ker očitki, ki so navedeni v tožbi, niso enaki očitkom, navedenim v predhodnem postopku.
26. Komisija odgovarja, da so predmet spora in očitki, navedeni v predhodnem postopku, enaki tistim, ki so podlaga za tožbo. Odlomki tožbe, na katere se sklicuje Republika Poljska, naj ne bi vsebovali novih očitkov, ampak podrobnejšo pravno obrazložitev v podporo očitkom, ki jih je že navedla v svojem obrazloženem mnenju.
27. Dodaja, da bi bilo vsekakor mogoče, tudi če bi tožba vsebovala nove očitke, za nedopustne razglasiti le zadnjenavedene, ne pa vse očitke, navedene v tej tožbi.
28. Preden se odloči o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala Republika Poljska, je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namen predhodnega postopka, da zadevna država dobi možnost izpolniti svoje obveznosti, ki izvirajo iz prava Unije, in zoper očitke Komisije učinkovito uveljaviti svoja obrambna sredstva. Predmet tožbe, vložene na podlagi člena 258 PDEU, je zato omejen s predhodnim postopkom, predvidenim v tej določbi. Tožba torej ne more temeljiti na drugih očitkih, kot so ti, navedeni v predhodnem postopku (glej zlasti sodbi z dne 10. maja 2001 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-152/98, Recueil, str. I-3463, točka 23, in z dne 15. marca 2012 v zadevi Komisija proti Cipru, C-340/10, točka 21). Podrobneje, tožba mora temeljiti na enakih razlogih in navedbah, kot so tisti, navedeni v obrazloženem mnenju (glej zlasti sodbo z dne 3. marca 2011 v zadevi Komisija proti Irski, C-50/09, ZOdl., str. I-873, točka 93), ki mora vsebovati skladen in podroben prikaz razlogov, ki so Komisijo prepričali, da zadevna država članica ni izpolnila obveznosti iz prava Unije (glej zlasti sodbo z dne 11. septembra 2008 v zadevi Komisija proti Litvi, C-274/07, ZOdl., str. I-7117, točka 23 in navedena sodna praksa).
29. Vendar ta zahteva ne more pomeniti, da se v vsakem primeru zahteva popolna skladnost med nacionalnimi določbami, omenjenimi v obrazloženem mnenju, in tistimi iz tožbe (glej sodbi z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-11/95, Recueil, str. I-4115, točka 74, in z dne 22. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Italiji, C-283/07, točka 22).
30. Kadar pa Komisija v predhodnem postopku ne navede, da predmet tega postopka, torej neizpolnitev obveznosti, ki se očita zadevni državi članici, presega nacionalne določbe, navedene v tem postopku, je tožba v delu, v katerem se nanaša na nacionalne določbe, ki niso navedene v predhodnem postopku, nedopustna (glej v tem smislu sodbi z dne 7. februarja 1984 v zadevi Komisija proti Italiji, 166/82, Recueil, str. 459, točke od 19 do 22, in z dne 22. junija 1993 v zadevi Komisija proti Danski, C-243/89, Recueil, str. I-3353, točke od 15 do 17). V takem primeru se namreč izkaže, da so bili razlogi za zatrjevano neizpolnitev obveznosti in zato njen temelj razširjeni, ne da bi zadevna država dobila v zvezi s tem možnost izpolniti svoje obveznosti, ki izvirajo iz prava Unije, in zoper očitke Komisije učinkovito uveljaviti svoja obrambna sredstva.
Prvi tožbeni razlog
– Trditve strank
31. Komisija s prvim tožbenim razlogom, to je z domnevno kršitvijo člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 94/22, zatrjuje diskriminacijo subjektov glede dostopa do dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov in njenega opravljanja. Med drugim zatrjuje, da je izključna pravica do brezplačne uporabe geoloških informacij, ki jo ima subjekt, ki je izvedel geološka dela na podlagi koncesije za izkoriščanje nahajališč ogljikovodikov, določena v členu 47(3) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu, skupaj z zahtevo, da vlagatelj v vlogi za podelitev koncesije za izkoriščanje dokaže, da ima pravico uporabiti geološko dokumentacijo, določeno v členu 20(2), točka 1, tega zakona, v nasprotju z načelom nediskriminatornega dostopa vseh zainteresiranih subjektov do dejavnosti izkoriščanja ogljikovodikov.
32. Republika Poljska zatrjuje, da je bil ta očitek prvič naveden v fazi postopka pred Sodiščem in da zato ni dopusten.
– Presoja Sodišča
33. Čeprav se je Komisija v obrazloženem mnenju res omejila na to, da je Republiki Poljski v bistvu očitala, da ker je vlagateljem vloge za podelitev koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin naložila obveznost, določeno v členu 20(2), točka 1, zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu, da dokažejo, da imajo pravico uporabiti geološko dokumentacijo, ni zagotovila nediskriminatornega dostopa do dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov, je treba spomniti, da ta obveznost v obravnavani zadevi nujno temelji na premisi, da ima na podlagi člena 47(3) tega zakona pravico do brezplačne uporabe te dokumentacije subjekt, ki je izvedel geološka dela na podlagi koncesije za izkoriščanje nahajališč ogljikovodikov.
34. Šteti je torej treba, da je z navedbo te druge določbe zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu v vlogi, s katero se postopek začne, pojasnjen očitek, na katerega se je Komisija sklicevala že v obrazloženem mnenju.
35. Ugovor nedopustnosti, ki ga je v zvezi s prvim tožbenim razlogom vložila Republika Poljska, je treba zato zavrniti.
Drugi tožbeni razlog
– Trditve strank
36. Komisija z drugim tožbenim razlogom, to je z domnevno kršitvijo člena 3(1) Direktive 94/22, Republiki Poljski med drugim očita, da glede izdajanja dovoljenja iz člena 1, točka 3, te direktive ni določila, da morata biti ustanovitev užitka na rudarski pravici in podelitev koncesije izvedena po razpisnem postopku in pod pogoji, ki zagotavljajo nediskriminatoren dostop do dovoljenj. Poleg tega naj bi bila prednost, ki jo ima na podlagi člena 12 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu imetnik pravice do uporabe geološke dokumentacije, tudi v nasprotju z zahtevo po razpisnem postopku. Poleg tega Komisija zatrjuje, da člen 52 zakona o svobodi opravljanja gospodarske dejavnosti določa izvedbo postopka javnega razpisa le, če je število podjetij, ki izpolnjujejo pogoje za podelitev koncesije in ki so dala varščino za pravilno izvedbo dejavnosti, na katero se nanaša koncesija, večje, kot je število koncesij, ki naj bi se podelile.
37. Nazadnje Komisija v tožbi zatrjuje tudi, da člen 53(4) navedenega zakona določa, da je treba ponudbo predložiti v poljščini, kar je v nasprotju z načelom, da je treba vsem zainteresiranim subjektom omogočiti, da predložijo vloge za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov. Vendar je Komisija v repliki ta očitek umaknila.
38. Republika Poljska se sklicuje na nedopustnost teh očitkov, ker so bili prvič navedeni v fazi postopka pred Sodiščem.
– Presoja Sodišča
39. Glede očitka, da Republika Poljska glede izdajanja dovoljenja iz člena 1, točka 3, Direktive 94/22 ni določila, da morajo biti podelitev užitka na rudarski pravici in koncesije izvedene po razpisnem postopku in pod pogoji, ki zagotavljajo nediskriminatorni dostop do dovoljenj, je dovolj navesti, da je ta očitek naveden že v obrazloženem mnenju. Tak očitek je torej v okviru te tožbe dopusten.
40. Očitek, da je prednost, ki jo ima na podlagi člena 12 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu imetnik pravice do uporabe geološke dokumentacije, v nasprotju z zahtevo po razpisnem postopku, ni bil predmet obrazloženega mnenja. Zato ta očitek ni dopusten.
41. Tudi očitek, da člen 52 zakona o svobodi opravljanja gospodarske dejavnosti določa izvedbo postopka javnega razpisa le, če je število podjetij, ki izpolnjujejo pogoje za podelitev koncesije in ki so dala varščino za pravilno izvedbo dejavnosti, na katero se nanaša koncesija, večje, kot je število koncesij, ki naj bi se podelile, ni bil predmet obrazloženega mnenja. Tudi ta očitek zato ni dopusten.
42. Ker je Komisija očitek, da člen 53(4) zakona o svobodi opravljanja gospodarske dejavnosti zahteva, da je treba ponudbo predložiti v poljščini, umaknila, o njem ni treba več odločati.
Tretji tožbeni razlog
– Trditve strank
43. Komisija s tretjim tožbenim razlogom, to je z domnevno kršitvijo člena 5, točki 1 in 2, Direktive 94/22 zlasti zatrjuje, da s poljsko ureditvijo zahteva po objavi meril za ocenjevanje iz točke 1 tega člena v Uradnem listu Evropske unije ni bila pravilno prenesena. Komisija v tožbi Republiki Poljski očita tudi, da je enako obravnavala na eni strani merilo v zvezi s tehničnimi in finančnimi zmogljivostmi ponudnika in merilo v zvezi z obsegom in tehnologijami, ki so predvidene za geološka dela, ter na drugi strani predlagani znesek nadomestila za nastanek užitka na rudarski pravici. Komisija je zadnjenavedeni očitek na obravnavi umaknila.
44. Republika Poljska zatrjuje, da sta ta očitka nedopustna, ker nista bila navedena v obrazloženem mnenju.
– Presoja Sodišča
45. V zvezi s prvim očitkom, in sicer da s poljsko ureditvijo zahteva po objavi meril za ocenjevanje iz člena 5, točka 1, Direktive 94/22 v Uradnem listu Evropske unije ni bila pravilno prenesena, je treba ugotoviti, da je ta očitek naveden v obrazloženem mnenju. Zato je dopusten.
46. Ker je Komisija drugi očitek, naveden v točki 43 te sodbe, na obravnavi umaknila, o njem ni treba več odločati.
Utemeljenost
Prvi tožbeni razlog
47. Prvi tožbeni razlog, ki je domnevna kršitev člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 94/22, je razdeljen na dva dela.
Prvi del prvega tožbenega razloga
– Trditve strank
48. Komisija s prvim delom prvega tožbenega razloga zatrjuje, da poljska ureditev s tem, da v členu 18(1)(2b) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa, da mora vloga za podelitev koncesije vsebovati številko vpisa v register podjetij ali register gospodarskih dejavnosti na Poljskem, glede dostopa do samega postopka podelitve koncesije ustvarja diskriminatoren položaj za subjekte s sedežem v drugih državah članicah, ki lahko zaprosijo za podelitev koncesije le, če imajo podjetje, ki je na Poljskem vpisano v register.
49. Republika Poljska ugovarja, da obveznost sedeža, določena v fazi vložitve vloge za podelitev koncesije, ne ovira opravljanja predvidene gospodarske dejavnosti, ker se ta faza nanaša na nadzor nad izpolnjevanjem formalnih zahtev s strani subjekta in po navadi vodi do podelitve koncesije.
– Presoja Sodišča
50. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 2(2) Direktive 94/22 države članice zagotovijo, da med subjekti ni diskriminacije glede dostopa do opravljanja dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov in opravljanja teh dejavnosti na območjih, na katerih jih je mogoče opravljati.
51. Člen 18(1)(2b) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu torej – ker zahteva, da ima gospodarski subjekt s sedežem v drugi državi članici, ki želi pridobiti koncesijo za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov na Poljskem, sedež ali poslovno enoto na poljskem ozemlju celo preden se mu podeli koncesija – otežuje dostop tega subjekta do predvidene gospodarske dejavnosti v primerjavi s subjektom s sedežem na Poljskem. Navedena določba namreč zahteva, da gospodarski subjekt, ki predloži vlogo za podelitev koncesije, izvede naložbe, ki so lahko pomembne, čeprav ne ve, ali bo to koncesijo pridobil.
52. Člen 18(1)(2b) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu torej ni združljiv s členom 2(2) Direktive 94/22.
53. Okoliščina, ki jo zatrjuje Republika Poljska, v skladu s katero so za podelitev koncesije za neko območje določeni le nekateri formalni pogoji za vlagatelja, kar po navadi sledi ustanovitvi užitka na rudarski pravici na tem območju, ne more izpodbiti ugotovitve iz prejšnje točke. Na eni strani namreč ni mogoče šteti za gotovo, da vlagatelj v vsakem primeru izpolnjuje pogoje, ki so določeni za podelitev koncesije, na drugi strani pa je ta država članica sama priznala, da obstaja primer zavrnitve podelitve koncesije.
54. Prvi del prvega tožbenega razloga je zato utemeljen.
Drugi del prvega tožbenega razloga
– Trditve strank
55. Komisija z drugim delom prvega tožbenega razloga zatrjuje, da je izključna pravica do brezplačne uporabe geoloških informacij s strani subjekta, ki je izvedel geološka dela na podlagi koncesije za izkoriščanje nahajališč ogljikovodikov, kot je določena v členu 47(3) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu, skupaj z zahtevo, da vlagatelj v vlogi za podelitev koncesije za izkoriščanje dokaže, da ima pravico uporabiti geološko dokumentacijo, določeno v členu 20(2), točka 1, tega zakona, v nasprotju z načelom nediskriminatornega dostopa vseh zainteresiranih subjektov do dejavnosti izkoriščanja ogljikovodikov. Subjekt, ki je namreč prej pridobil koncesijo za raziskovanje nahajališč ogljikovodikov, naj bi bil namreč v ugodnejšem položaju kot drugi subjekti, zainteresirani za podelitev koncesije za izkoriščanje.
56. Republika Poljska v zvezi s tem zatrjuje, da ima na podlagi poljskega prava vsak zainteresiran subjekt enak in nediskriminatorni dostop do pridobitve koncesije za iskanje in raziskovanje ogljikovodikov. Zato naj bi imel vsak subjekt možnost dokumentirati nahajališče mineralnih surovin, pripraviti geološko dokumentacijo v zvezi s tem in zato pridobiti izključno pravico do brezplačne uporabe teh geoloških informacij.
57. Pravila, ki veljajo na Poljskem glede pravice do geoloških informacij in ki dajejo subjektom, ki so sami nosili stroške, potrebne za pridobitev teh informacij, pravico do uporabe le-teh, naj bi temeljila na enem od temeljnih načel poljskega prava in prava Unije, in sicer spoštovanju lastninske pravice in drugih premoženjskih pravic.
58. Republika Poljska meni, da je s členom 47(3) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu prenesen člen 3(5)(b) Direktive 94/22, ki določa, da se izdaja dovoljenja subjektu, ki je imetnik druge vrste dovoljenja, če imetje slednjega pomeni tudi pravico do izdaje prvega dovoljenja, ne obravnava kot izdaja dovoljenja v smislu odstavka 1 istega člena 3.
– Presoja Sodišča
59. Opozoriti je treba, da se na podlagi člena 10(1) in 11(2) zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu, brez poseganja v določbe člena 12(1) tega zakona, za nastanek užitka na rudarski pravici, ki zajema iskanje, raziskovanje in črpanje zemeljskega plina, nafte in njenih naravnih derivatov ter metana iz premogovnih ležišč, predhodno opravi postopek javnega razpisa, nastane pa na podlagi sporazuma v zameno za nadomestilo in pod pogojem pridobitve koncesije.
60. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 81 sklepnih predlogov, pa je posledica člena 47(3) v povezavi s členom 20(2), točka 1, zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu ta, da zainteresirani subjekt, ki je bil uspešen na javnem razpisu v zvezi z užitkom na rudarski pravici, ki zajema izkoriščanje zadevnih ogljikovodikov, v petletnem obdobju izključnosti ne more pridobiti koncesije za izkoriščanje, če subjekt, ki je prej izvedel geološka dela in ki ima torej izključno pravico do uporabe geološke dokumentacije, ne privoli v to, da mu jo da na razpolago.
61. Zadevna ureditev torej očitno glede na prednos tni položaj, ki ga za pet let daje subjektu, ki je že opravljal dejavnosti iskanja in raziskovanja, v vsakem primeru subjektu, ki ni opravljal niti dejavnosti iskanja niti dejavnosti raziskovanja zadevnih nahajališč, otežuje ali celo onemogoča pridobitev dovoljenja za izkoriščanje ogljikovodikov.
62. Te ugotovitve nikakor ne izpodbije trditev Republike Poljske, da dovoljenje, določeno v nacionalnem postopku, zajema tako koncesijo za iskanje in raziskovanje kot koncesijo za izkoriščanje.
63. Poleg tega, čeprav lahko države članice zagotovijo neko nadomestilo subjektu, ki je nosil stroške za pripravo geološke dokumentacije med dejavnostjo iskanja in raziskovanja, to nadomestilo ne more biti tako, kot je določeno v zakonu o geoloških raziskavah in rudarstvu, ne da bi bilo kršeno načelo nediskriminatornega dostopa vseh subjektov do dejavnosti, med drugim, črpanja ogljikovodikov, kot je določeno v členu 2(2) Direktive 94/22.
64. Drugi del prvega tožbenega razloga je torej utemeljen.
65. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba prvi tožbeni razlog, ki ga Komisija navaja v utemeljitev tožbe, sprejeti.
Drugi tožbeni razlog
66. Drugi tožbeni razlog, in sicer zatrjevana kršitev člena 3(1) Direktive 94/22, vsebuje samo še dva dela.
Prvi del drugega tožbenega razloga
– Trditve strank
67. Komisija s prvim delom drugega tožbenega razloga zatrjuje, da določbe zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu ne zagotavljajo, da bo vsekakor izveden postopek javnega razpisa, ki bi ustrezal načelom, določenim v členu 3(2) Direktive 94/22 za izdajo dovoljenja za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov.
68. Komisija ne ugovarja izbiri Republike Poljske, da je podvojila dovoljenje iz člena 1, točka 3, Direktive 94/22, tako da je treba pridobiti užitek na rudarski pravici, nato pa še koncesijo. Vendar bi morala v tem primeru pridobitev teh pravic potekati v skladu s postopkom iz člena 3(2) Direktive 94/22 in tako, da zagotovi nediskriminatorni dostop do dovoljenj. Samo užitek na rudarski pravici naj bi bil podeljen na podlagi postopka javnega razpisa, koncesija pa naj bi bila podeljena po postopku na podlagi pravnih naslovov.
69. Republika Poljska opozarja, da v sistemu, določenem v zakonu o geoloških raziskavah in rudarstvu, dovoljenje v smislu člena 1, točka 3, Direktive 94/22 hkrati sestavljata užitek na rudarski pravici in koncesija.
70. Vsak subjekt naj bi lahko predložil vlogo za pridobitev užitka na rudarski pravici, kar bi mu omogočilo pridobitev koncesije. Vsaka ponudba, predložena v okviru postopka javnega razpisa v zvezi z nastankom užitka na rudarski pravici, naj bi se ocenjevala ob upoštevanju objektivnih in nediskriminatornih meril.
71. Po mnenju Republike Poljske to, da se v praksi formalnega upravnega postopka v zvezi s podelitvijo koncesije udeleži samo en subjekt, in sicer tisti, čigar ponudba je bila ocenjena za najboljšo in ki je zato na koncu javnega razpisa v zvezi z nastankom užitka na rudarski pravici uspešen, potrjuje, da je podelitev koncesije odvisna od rezultata postopka javnega razpisa v zvezi z užitkom na rudarski pravici. Zato naj bi bil cilj Direktive 94/22, in sicer da se koncesija podeli subjektu, ki predloži najboljšo ponudbo v okviru postopka javnega razpisa, ki se ocenjuje ob upoštevanju transparentnih in nediskriminatornih pogojev, uresničen z nacionalnimi pravnimi določbami, obravnavanimi kot celota.
– Presoja Sodišča
72. Člen 3(1) Direktive 94/22 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da izdajanje dovoljenj poteka po postopku, ki vsem zainteresiranim subjektom omogoča, da lahko predložijo vloge v skladu z odstavkom 2 ali 3 tega člena.
73. Gotovo je, da na podlagi nacionalnega postopka, kot je vzpostavljen z zakonom o geoloških raziskavah in rudarstvu, dovoljenje za uveljavljanje izključne pravice do iskanja, raziskovanja ali izkoriščanja ogljikovodikov na nekem geografskem območju v smislu člena 1, točka 3, Direktive 94/22, sestavljata hkrati užitek na rudarski pravici in koncesija.
74. To, da je samo podelitev užitka na rudarski pravici izvedena na podlagi postopka javnega razpisa, medtem ko so za podelitev koncesije subjektu, ki je pridobil užitek, določeni le nekateri formalni pogoji, samo po sebi torej ni nezdružljivo s členom 3(1) Direktive 94/22. Vnaprej namreč ni mogoče izključiti, da tak sistem lahko zagotavlja, da „izdajanje dovoljenj poteka po postopku, ki vsem zainteresiranim subjektom omogoča, da lahko predložijo vloge“ v smislu tega člena 3(1). Tako bi bilo med drugim, če bi lahko vsi zainteresirani subjekti predložili vloge za pridobitev užitka na rudarski pravici pod nediskriminatornimi pogoji, za podelitev koncesije subjektu, ki je pridobil ta užitek, pa bi bile določene le zahteve, ki ne bi zajemale presoje ustreznosti vlog v smislu člena 5, točka 1(d), Direktive 94/22.
75. Prvi del drugega tožbenega razloga zato ni utemeljen.
Drugi del drugega tožbenega razloga
– Trditve strank
76. Komisija z drugim delom drugega tožbenega razloga zatrjuje, da se obvestilo, v katerem je izražena nujnost, da se izvede postopek javnega razpisa, objavi le v Dziennik Ustaw Rzeczypospolitej Polskiej (uradni list Republike Poljske), in ne v Uradnem listu Evropske unije, kot to zahteva člen 3(2) Direktive 94/22, na katerega napotuje člen 3(1) te direktive.
77. Republika Poljska navaja, da se v skladu s členom 4(2) uredbe sveta ministrov tudi obvestilo o javnem razpisu v zvezi s pridobitvijo užitka na rudarski pravici, ki zajema iskanje, raziskovanje in črpanje zemeljskega plina, nafte in njenih naravnih derivatov ter metana iz premogovnih ležišč, objavi v Uradnem listu Evropske unije.
– Presoja Sodišča
78. V skladu s členom 3(2) Direktive 94/22, na katerega napotuje odstavek 1 istega člena, se postopek, ki vsem zainteresiranim subjektom omogoča predložitev vloge za izdajo dovoljenja, začne bodisi na pobudo pristojnih organov z razpisom za oddajo vlog, ki se objavi v Uradnem listu Evropske unije, bodisi z razpisom za oddajo vlog, ki se objavi v Uradnem listu Evropske unije po oddaji vloge subjekta.
79. To, da je ta zahteva po objavi v zvezi s pridobitvijo užitka na rudarski pravici v poljskem pravnem redu spoštovana, se ne izpodbija.
80. To, da postopek v zvezi s podelitvijo koncesije ni tako objavljen, pa samo po sebi iz istih razlogov, kot so navedeni v okviru preučitve prvega dela drugega tožbenega razloga, ni v nasprotju s členom 3(2) Direktive 94/22 in zato niti z odstavkom 1 tega člena.
81. Drugi del drugega tožbenega razloga torej ni utemeljen in ga je treba zato zavrniti.
Tretji tožbeni razlog
82. Tretji tožbeni razlog, in sicer zatrjevana kršitev člena 5, točki 1 in 2, Direktive 94/22, je razdeljen na tri dele.
Prvi del tretjega tožbenega razloga
– Trditve strank
83. Komisija s prvim delom tretjega tožbenega razloga zatrjuje, da ker člen 17 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu določa, da je podelitev koncesije lahko pogojena s predložitvijo varščine, iz katere se lahko poplačajo zahtevki, ki lahko nastanejo zaradi izvajanja dejavnosti, zajetih s koncesijo, če to upravičuje posebno pomemben interes države ali posebno pomemben javni interes, povezan zlasti z varstvom okolja, je v nasprotju s členom 5, točka 1(a), Direktive 94/22. Komisija poleg tega spominja, da to, da je podelitev koncesije pogojena s predložitvijo varščine, ne more temeljiti na členu 6(2) te direktive, torej določbi, ki se ne nanaša na pridobitev ali zavrnitev izdaje dovoljenja, ampak le na položaj na dan, ko je bilo dovoljenje izdano.
84. Republika Poljska to trditev Komisije izpodbija in trdi, da člen 6(2) Direktive 94/22 pristojnim nacionalnim organom omogoča, da podelitev koncesije pogojijo s predložitvijo varščine, če to upravičuje posebno pomemben interes države, povezan zlasti z varstvom okolja.
– Presoja Sodišča
85. Člen 5, točka 1(a), Direktive 94/22 določa, da se dovoljenja v vseh primerih izdajo na podlagi meril v zvezi s tehnično in finančno sposobnostjo subjektov.
86. Gotovo je, da varščina, s predložitvijo katere je lahko pogojena podelitev koncesije, v smislu člena 17 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu, ni zajeta s členom 5, točka 1(a), Direktive 94/22.
87. Vendar je iz člena 5, točka 2, v povezavi s členom 6(1) in (2) Direktive 94/22 razvidno, da lahko država članica, kot to določa člen 17 zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu, podelitev koncesije pogoji s predložitvijo varščine, iz katere se lahko poplačajo zahtevki, ki lahko nastanejo zaradi izvajanja dejavnosti, zajetih s koncesijo, če to upravičuje posebno pomemben interes države ali posebno pomemben javni interes, povezan zlasti z varstvom okolja.
88. Prvi del tretjega tožbenega razloga zato ni utemeljen.
Drugi del tretjega tožbenega razloga
– Trditve strank
89. Komisija z drugim delom tretjega tožbenega razloga zatrjuje, da zahteva po objavi podrobnih meril glede elementov iz člena 5, točka 1, Direktive 94/22 v Uradnem listu Evropske unije ni bila zadovoljivo prenesena v poljski pravni red.
90. Republika Poljska izpodbija trditev, da naj bi kršila obveznost objave in jasne opredelitve vseh meril za ocenjevanje ponudbe zainteresiranih subjektov. Meni, da člen 2, točka 3, uredbe sveta ministrov izpolnjuje to obveznost.
– Presoja Sodišča
91. Člen 5, točka 1, peti pododstavek, Direktive 94/22 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se merila, na podlagi katerih se izdajo dovoljenja, sestavijo in objavijo v Uradnem listu Evropskih Unije pred začetkom roka za oddajo vloge.
92. V zvezi s tem je treba opozoriti, da, kot je navedla Komisija, ne da bi ji Republika Poljska nasprotovala, člen 2, točka 3, uredbe sveta ministrov, na katerega se ta država članica sklicuje, navaja le vrste meril, na podlagi katerih se ponudba šteje za najugodnejšo. Poleg tega, čeprav, kot je zatrjevala Komisija, člen 4(2) in (3) iste uredbe določa objavo obvestil o javnih razpisih, ki med drugim vsebujejo merila za ocenjevanje ponudb, v Uradnem listu Evropske unije, pa se je izkazalo, da je poljska vlada v praksi v navedenem Uradnem listu objavljala le kategorije meril za ocenjevanje ponudb, pri čemer se je za podrobnejšo opredelitev teh meril sklicevala na „podrobne pogoje podelitve v zvezi s pridobitvijo užitka na rudarski pravici za iskanje in črpanje na nahajališčih nafte in zemeljskega plina na nekaterih območjih, zajetih s koncesijo“, za katere je mogoče zaprositi pri pristojnem oddelku ministrstva za okolje.
93. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da Republika Poljska ni sprejela vseh ukrepov, ki so potrebni, da se zagotovi zadovoljiv prenos člena 5, točka 1, Direktive 94/22 v poljski pravni red.
94. Drugi del tretjega tožbenega razloga je zato utemeljen.
Tretji del tretjega tožbenega razloga
– Trditve strank
95. Komisija s tretjim delom tretjega tožbenega razloga, in sicer zatrjevano kršitvijo člena 5(2) Direktive 94/22, trdi, da poljska ureditev ne zagotavlja, da so vsi pogoji in zahteve v zvezi z opravljanjem dejavnosti, na katere se nanaša navedena direktiva, določeni in dani na voljo vsem zainteresiranim subjektom od dneva, ki je začetek roka za oddajo vlog.
96. Čeprav Republika Poljska izpodbija očitek, na katerega se sklicuje Komisija, navaja le, da poljska ureditev določa posredovanje vseh potrebnih podatkov zainteresiranim subjektom in da so ti podatki na voljo v določeni fazi postopka, da pa si pridržuje možnost, da, zgolj izjemoma, nekatere pogoje podrobneje opredeli v aktih o koncesiji.
– Presoja Sodišča
97. Kot določa člen 5, točka 2, Direktive 94/22, se pogoji in zahteve glede opravljanja ali prenehanja opravljanja dejavnosti, ki se uporabljajo za vsako vrsto dovoljenja zaradi zakonov in drugih predpisov, veljavnih v času oddaje vloge, ne glede na to, ali so zajeti v dovoljenju ali pa so eden od pogojev, ki jih je treba sprejeti pred izdajo takega dovoljenja, določijo in dajo kadar koli na voljo zainteresiranim subjektom. V primerih, določenih v členu 3(2)(a) te direktive, so ti lahko na voljo šele od dneva, ki je začetek roka za oddajo vloge.
98. Čeprav Republika Poljska izpodbija očitek, ki predstavlja tretji del tretjega tožbenega razloga, na katerega se sklicuje Komisija, pa ne izpodbija trditve, da poljska ureditev ne zagotavlja, da so vsi pogoji in zahteve v zvezi z opravljanjem dejavnosti, na katere se nanaša Direktiva 94/22, določeni in dani na voljo vsem zainteresiranim subjektom od dneva, ki je začetek roka za oddajo vlog.
99. Navedena ureditev torej ni združljiva s členom 5, točka 2, Direktive 94/22.
100. Tretji del tretjega tožbenega razloga je zato utemeljen.
101. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba prvi del tretjega tožbenega razloga, na katerega se sklicuje Komisija pri utemeljevanju tožbe, zavrniti, drugi in tretji del pa sprejeti.
102. Zato je treba ugotoviti, da Republika Poljska s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev, da med zainteresiranimi subjekti ni diskriminacije glede dostopa do dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov in da se dovoljenja za opravljanje teh dejavnosti izdajo na podlagi postopka, v katerem lahko vsi zainteresirani subjekti predložijo vloge, na podlagi meril, objavljenih v Uradnem listu Evropske unije pred začetkom roka za oddajo navedenih vlog, ni izpolnila obveznosti iz členov 2(2) in 5, točki 1 in 2, Direktive 94/22, v preostalem pa je treba tožbo zavrniti.
Stroški
103. Člen 138(3), prvi stavek, Poslovnika določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Ker v obravnavani zadevi stranki z nekaterimi predlogi nista uspeli, je treba odločiti, da nosi vsaka svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Republika Poljska s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev, da med zainteresiranimi subjekti ni diskriminacije glede dostopa do dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov in da se dovoljenja za opravljanje teh dejavnosti izdajo na podlagi postopka, v katerem lahko vsi zainteresirani subjekti predložijo vlo ge, na podlagi meril, objavljenih v Uradnem listu Evropske unije pred začetkom roka za oddajo navedenih vlog, ni izpolnila obveznosti iz členov 2(2) in 5, točki 1 in 2, Direktive 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Evropska komisija in Republika Poljska nosita vsaka svoje stroške.