–

za MM C. Schneider, Rechtsanwalt,

–

za avstrijsko vlado A. Posch in J. Schmoll, agenta,

–

za belgijsko vlado C. Jacob in L. Van den Broeck, agentki,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in P. P. Huurnink, agentki,

–

za Evropsko komisijo E. Schmidt in F. van Schaik, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 40, člena 13(1)(c) in člena 23(2) Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (UL 2014, L 127, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesminister für Soziales, Gesundheit, Pflege und Konsumentenschutz (zvezni minister za zdravje, socialne zadeve, oskrbo in varstvo potrošnikov, Avstrija; v nadaljevanju: minister) in MM, direktorjem družbe, ki trguje na debelo s tobakom, zaradi globe, ki jo je Bezirkshauptmannschaft Grieskirchen (upravni organ okrožja Grieskirchen, Avstrija; v nadaljevanju: upravni organ) naložil MM po dajanju na trg tobačnih izdelkov, katerih označevanje zavojčka ni v skladu z zahtevami v zvezi s predstavitvijo teh izdelkov.

Pravni okvir

Pravo Unije

Direktiva 2014/40

3

V uvodnih izjavah 8 in 59 Direktive 2014/40 je navedeno:

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

6

Člen 13 iste direktive, naslovljen „Predstavitev izdelkov“, določa:

7

Člen 23 Direktive 2014/40, naslovljen „Nadzor in izvrševanje“, v odstavkih 2 in 3 določa:

Uredba (EU) 2019/1020

8

V uvodnih izjavah 12, 14 in 43 Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL 2019, L 169, str. 1) je navedeno:

9

Člen 1 Uredbe št. 2019/1020, naslovljen „Predmet urejanja“, v odstavku 1 določa:

10

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

11

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

12

Člen 16 iste uredbe, naslovljen „Ukrepi za nadzor trga“, v odstavku 3 določa:

13

V Prilogi I k Uredbi 2019/1020, naslovljeni „Seznam harmonizacijske zakonodaje Unije“, so našteti akti Unije, ki spadajo v harmonizacijsko zakonodajo Unije iz člena 2 te uredbe. Med temi akti je v točki 55 te priloge Direktiva 2014/40.

Avstrijsko pravo

14

Člen 1 Tabak- und Nichtraucherinnen- bzw. Nichtraucherschutzgesetz (zakon o tobačnih izdelkih in zaščiti nekadilk oziroma nekadilcev (BGB1. I, 431/1995) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (BGBl. I, 66/2019) (v nadaljevanju: tobačni zakon), določa:

15

V skladu s členom 2(1) tobačnega zakona je prepovedano dajanje na trg „tobačnih in povezanih izdelkov, ki niso v skladu s členi od 4 do 10e ali predpisi, izdanimi na njihovi podlagi“.

16

Člen 5d tobačnega zakona določa:

17

Člen 14 tobačnega zakona v odstavku 1 določa:

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

18

Upravni organ je z odločbo z dne 30. maja 2022 MM, direktorju družbe, ki deluje kot trgovec na debelo, naložila upravno globo v višini 1000 EUR, ki jo je mogoče, če se ne izterja, spremeniti v kazen odvzema prostosti, ki nadomesti globo, z obrazložitvijo, da je ta družba eni od trafik dobavila cigarete v zavojčku z navedbama „zaokrožen do popolnosti“ in „s počasnim sušenjem“, ki naj bi se nanašali na okus, s tem pa naj bi kršila člen 14(1), točka 1, tobačnega zakona v povezavi s členom 2(1), točka 1, in členom 5d(1), točka 3, tega zakona.

19

MM je zoper to odločbo vložil pritožbo pri Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče Zgornje Avstrije, Avstrija). Navedeno sodišče je s sodbo z dne 1. septembra 2022 tej pritožbi ugodilo, odločbo z dne 30. maja 2022 odpravilo in prekrškovni postopek zoper osebo MM ustavilo.

20

To sodišče je menilo, da se je upravni organ v svoji odločbi oprl na to, da je dobava tobačnega izdelka trafiki povzročila „dajanje na trg“ v smislu člena 1, točka 2, tobačnega zakona. Ker ta določba povzema opredelitev pojma „dajanje na trg“ iz člena 2, točka 40, Direktive 2014/40, je navedeno sodišče menilo, da bi bilo treba ta pojem razlagati ozko, tako da se nanaša na odplačno ali neodplačno dajanje izdelkov na voljo potrošnikom, ne glede na to, kje so bili ti proizvedeni. Ker ta direktiva ne opredeljuje tega, kako je treba razumeti tako „dajanje na voljo“, je isto sodišče menilo, da se je treba opreti na opredelitev pojma „prodajno mesto“ iz člena 2, točka 41, navedene direktive.

21

Iz tega naj bi sledilo, da je treba šteti, da je izdelek „dan na trg“, če je na voljo na prodajnih mestih ali v prodaji na daljavo. Tako naj bi pod „dajanje na voljo“ spadalo razpolaganje z zalogo tobačnih izdelkov za neposredno prodajo potrošnikom, torej v zadnji fazi pred prodajo potrošnikom, ki običajno poteka v trafiki.

22

Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče Zgornje Avstrije, Avstrija) je iz tega sklepalo, da MM zadevnega tobačnega izdelka ni „dal na trg“, ker jih je dobavil prodajnemu mestu, ki je podjetje in ne potrošnik.

23

Upravni organ je zoper sodbo z dne 1. septembra 2022 vložil revizijo pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče. Minister je nato vstopil v ta postopek namesto upravnega organa.

24

Predložitveno sodišče meni, da mora za odločitev o sporu v postopku v glavni stvari ugotoviti, ali prepoved dajanja na trg tobačnega izdelka, katerega zavojček ni v skladu z zahtevami glede predstavitve tega izdelka na podlagi prava Unije in na podlagi nacionalnega prava, velja že v fazi, v kateri trgovec na debelo navedeni izdelek dobavi prodajnemu mestu, ali šele v fazi, v kateri se na tem prodajnem mestu proda potrošniku.

25

To sodišče v zvezi s tem navaja, da morajo države članice v skladu s členom 23(2) Direktive 2014/40 zagotoviti, da se tobačni in povezani izdelki, ki niso v skladu s to direktivo, ne dajo na trg. Na podlagi člena 2, točka 40, navedene direktive naj bi pojem „dajanje na trg“ pomenil dajanje izdelkov, ne glede na kraj njihove proizvodnje, na voljo potrošnikom v Uniji odplačno ali neodplačno, vključno s prodajo na daljavo. Vendar naj ista direktiva ne bi vsebovala opredelitve pojma „dajanje izdelkov na voljo“, ki pa je bistven za razlago zgoraj navedenega pojma „dajanje na trg“.

26

V teh okoliščinah predložitveno sodišče, prvič, poudarja, da člen 2, točka 40, Direktive 2014/40 v nemški jezikovni različici ne izključuje razlage pojma „dajanje na trg“, ki bi vsebovala dajanje izdelka na voljo na prodajnem mestu.

27

Drugič, Sodišče naj bi v točki 20 sodbe z dne 9. marca 2023, Pro Rauchfrei II (C‑356/22, EU:C:2023:174), razsodilo, da je treba v skladu z običajnim pomenom izraza „dajati na voljo“ šteti, da je tobačni izdelek predmet „dajanja na trg“, če ga potrošniki lahko pridobijo. To naj bi bilo mogoče šele, ko je ta izdelek na voljo za prodajo, tudi če še ni kupljen in plačan.

28

Vendar se je zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, ki se je nanašala na razlago druge določbe te direktive, nanašala na uporabo pojma „dajanje na trg“ v posebni obliki prodaje tobačnih izdelkov potrošnikom na prodajnem mestu, ne pa – kot v postopku v glavni stvari – na to, da trgovec na debelo tobačne izdelke daje na voljo prodajnemu mestu. Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je treba razlago, ki jo je Sodišče sprejelo v navedeni sodbi, razumeti tako, da je „dajanje na trg“ tobačnih izdelkov ne glede na zadevno določbo navedene direktive vselej pogojeno s tem, da je tobačni izdelek potrošniku na voljo neposredno, in ne v kateri od predhodnih faz v dobavni verigi.

29

Tretjič, to sodišče navaja, da je nemški zakonodajalec – drugače kot avstrijski zakonodajalec – pri opredelitvi pojma „dajanje na trg“ pojasnil, da dajanje tobačnih izdelkov na voljo zajema vsakršno dobavo izdelka za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu Unije v okviru gospodarske dejavnosti. Nemški zakonodajalec naj bi torej s tem povzel opredelitev pojma „dajanje na trg“, ki je zdaj v členu 3, točka 2, Uredbe 2019/1020, da bi zagotovil skladnost med materialnimi določbami in ukrepi za nadzor trga.

30

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Vprašanje za predhodno odločanje

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena V zvezi s tem mora iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe razbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej v tem smislu sodbe z dne 29. novembra 1978, Redmond, 83/78, EU:C:1978:214, točka 26; z dne 28. novembra 2000, Roquette Frères, C‑88/99, EU:C:2000:652, točka 18, in z dne 30. aprila 2024, M.N. (EncroChat), C‑670/22, EU:C:2024:372, točka 78).

32

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, v obravnavanem primeru ni sporno, da je družba, katere MM je direktor, trgovini na drobno dobavila tobačne izdelke, katerih označevanje zavojčkov je zajemalo element ali značilnost, ki se nanaša na okus, v smislu člena 13(1)(c) Direktive 2014/40. Vendar iz te odločbe ne izhaja, da je razlaga te določbe nujna za to, da se predložitvenemu sodišču omogoči, da odloči v sporu o glavni stvari.

33

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da to sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(2) Direktive 2014/40 v povezavi s členom 2, točka 40, te direktive razlagati tako, da je obveznost držav članic, da zagotovijo, da se tobačni izdelki, katerih označevanje zavojčka ni v skladu z zahtevami v zvezi s predstavitvijo teh izdelkov, ne dajo na trg, omejena na fazo, v kateri se na prodajnem mestu prodajo potrošnikom.

34

Na podlagi člena 23(2) Direktive 2014/40 države članice zagotovijo, da se tobačni in povezani izdelki, ki niso v skladu s to direktivo ter z izvedbenimi in delegiranimi akti, ki so v njej določeni, ne dajo na trg. Člen 2, točka 40, navedene direktive pojem „dajanje na trg“ opredeljuje kot dajanje izdelkov, ne glede na kraj njihove proizvodnje, na voljo potrošnikom v Uniji odplačno ali neodplačno, vključno s prodajo na daljavo.

35

Na podlagi te opredelitve je Sodišče razsodilo, da je treba šteti, da je tobačni izdelek predmet „dajanja na trg“, če ga potrošniki lahko pridobijo, torej takoj ko je ta izdelek na voljo za prodajo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Pro Rauchfrei II, C‑356/22, EU:C:2023:174, točka 20).

36

Vendar ta razlaga pojma „dajanje na trg“, ki temelji na običajnem pomenu izraza „dajati na voljo“ iz člena 2, točka 40, Direktive 2014/40, ne omogoča – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 46 in 49 sklepnih predlogov – ugotoviti, ali so države članice za to, da bi spoštovale obveznost, naloženo v členu 23(2) te direktive, zavezane izvajati nadzor le v fazi, v kateri se ti izdelki na prodajnem mestu prodajo potrošniku, ali tudi v prejšnji fazi v dobavni verigi.

37

Poleg tega nemška jezikovna različica te določbe, na katero se sklicuje predložitveno sodišče in ki se razlikuje med drugim od francoske ali angleške jezikovne različice, prav tako ne sme biti odločilna. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč formulacija, uporabljena v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more biti edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 1969, Stauder, 29/69, EU:C:1969:57, točka 3, in z dne 21. marca 2024, Cobult, C‑76/23, EU:C:2024:253, točka 25).

38

Da bi se odgovorilo na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je torej treba upoštevati kontekst, v katerega se umešča člen 23(2) Direktive 2014/40, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2019, Planta Tabak, C‑220/17, EU:C:2019:76, točka 60).

39

Na prvem mestu, kar zadeva kontekst, v katerega se umešča člen 23(2) Direktive 2014/40, je treba ugotoviti, prvič, da ima ta določba transverzalen obseg, ker je njen namen ta, da se tobačni in povezani izdelki, ki niso v skladu s katero koli določbo te direktive, vključno z izvedbenimi in delegiranimi akti, ki so v njej določeni, ne dajo na trg.

40

Drugič, za zagotavljanje učinkovitosti navedene določbe člen 23(3) navedene direktive državam članicam nalaga, da določijo pravila o kaznih, ki veljajo za kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi iste direktive, in da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje izvrševanja teh kazni. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 55 sklepnih predlogov, se uvedba teh pravil o kaznih nanaša na vse določbe Direktive 2014/40, ne glede na fazo v dobavni verigi, za katero se uporabljajo, in tako ni omejena na fazo, v kateri se neskladni tobačni izdelki prodajo potrošnikom na prodajnem mestu.

41

Če bi se v teh okoliščinah sprejela razlaga obveznosti, ki jo imajo države članice na podlagi člena 23(2) Direktive 2014/40 in ki bi bila omejena na dajanje tobačnih izdelkov na voljo potrošnikom, to ne bi bilo neskladno le z možnostjo, določeno v odstavku 3 tega člena 23, da se kaznuje vsako ravnanje, ki ni v skladu z določbami te direktive, ne glede na fazo v dobavni verigi, za katero se uporabljajo, ampak bi tudi posegalo v učinkovitost obveznosti nadzora, ki je naložena državam članicam, in torej v navedeno direktivo samo.

42

Tretjič, razlaga te obveznosti, ki jo imajo države članice, v skladu s katero se navedena obveznost nanaša na različne faze v dobavni verigi, ne da bi bila omejena zgolj na fazo, v kateri se tobačni izdelki na prodajnem mestu prodajo potrošnikom, je potrjena tudi s širšim pravnim okvirom, v katerega se umešča Direktiva 2014/40.

43

V zvezi s tem iz člena 2 Uredbe 2019/1020 in iz točke 55 Priloge I k tej uredbi izhaja, da se navedena uredba uporablja za proizvode, ki spadajo v Direktivo 2014/40. V skladu s členom 1 iste uredbe je cilj Uredbe 2019/1020 krepitev nadzora trga proizvodov, zajetih s harmonizacijsko zakonodajo Unije, ki spada na področje uporabe navedene uredbe, da se zagotovi, da so na trgu Unije dostopni samo skladni proizvodi.

44

V skladu s členom 3, točka 2, Uredbe 2019/1020 pojem „dajanje na trg“ pomeni, da „je proizvod prvič dostopen na trgu Unije“, torej v skladu s členom 3, točka 1, te uredbe pomeni prvo „dobavo proizvoda za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu Unije v okviru gospodarske dejavnosti v zameno za plačilo ali brezplačno“.

45

Tako razlaga obveznosti, ki jo imajo države članice na podlagi člena 23(2) Direktive 2014/40 in ki bi bila omejena na to, da se tobačni izdelki prodajo potrošnikom na prodajnem mestu, ne bi bila v skladu s ciljem Uredbe 2019/1020. To velja še toliko bolj, ker je treba navedeno uredbo – kot izhaja iz uvodnih izjav 12 in 14 te uredbe – uporabiti za vse gospodarske subjekte, ki sodelujejo v dobavni verigi in na katere se neposredno nanaša harmonizacijska zakonodaja Unije iz te uredbe.

46

Poleg tega je v uvodni izjavi iste uredbe navedeno, da organi za nadzor trga delujejo v interesu gospodarskih subjektov, končnih uporabnikov in javnosti, da se z ustreznimi pregledi zagotovi skladnost z navedenimi zakonodajami po vsej dobavni verigi. Vendar je med ukrepi za nadzor trga, ki jih lahko naložijo ti organi, v členu 16(3)(b) Uredbe 2019/1020 določena možnost, da se prepreči dostopnost proizvoda na trgu.

47

Tako iz konteksta, v katerega je umeščen člen 23(2) Direktive 2014/40, izhaja, da obveznosti iz te določbe, ki je naložena državam članicam, ni mogoče razlagati tako, da je omejena na fazo, v kateri se tobačni izdelki prodajo potrošnikom na prodajnem mestu.

48

Na drugem mestu, cilj varovanja zdravja in varstva potrošnikov, ki se mu sledi s to direktivo, potrjuje tako razlago.

49

Navedena direktiva, ki temelji na členu 114 PDEU, v skladu s svojim členom 1 sledi dvojnemu cilju, ki je olajševanje pravilnega delovanja notranjega trga s tobačnimi in povezanimi izdelki, ob upoštevanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih (sodbi z dne 4. maja 2016, Poljska/Parlament in Svet, C‑358/14, EU:C:2016:323, točka 80, in z dne 30. januarja 2019, Planta Tabak, C‑220/17, EU:C:2019:76, točka 38). Želja zakonodajalca Unije po zagotavljanju visoke stopnje varovanja zdravja in varstva potrošnikov je nedvoumno izražena v uvodnih izjavah 8 in 59 Direktive 2014/40.

50

Tudi če bi bilo treba nadzor, ki je državam članicam naložen v členu 23(2) Direktive 2014/40, omejiti na fazo, v kateri se tobačni izdelki prodajo potrošnikom na prodajnem mestu, bi s tem – kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 69 sklepnih predlogov – nastalo nezanemarljivo tveganje, da bi bili potrošnikom na voljo izdelki, ki ne bi bili v skladu s predpisi in bi torej škodovali njihovemu zdravju.

51

Da bi se dosegel cilj zagotavljanja visoke stopnje varovanja zdravja in varstva potrošnikov, ta obveznost pomeni izvajanje nadzora v različnih fazah v dobavni verigi s tem, da zagotavlja, da države članice pri vsaki transakciji, ki je predpogoj za to, da je izdelek nazadnje na voljo potrošnikom, preverijo skladnost z zahtevami Direktive 2014/40.

52

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23(2) Direktive 2014/40 v povezavi s členom 2, točka 40, te direktive razlagati tako, da obveznost držav članic, da zagotovijo, da se tobačni izdelki, katerih označevanje zavojčka ni v skladu z zahtevami v zvezi s predstavitvijo teh izdelkov, ne dajo na trg, ni omejena na fazo, v kateri se na prodajnem mestu prodajo potrošnikom.

Stroški

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.