Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 25. junija 2026(1)
Zadevi C‑251/24 in C‑392/24
Axpo Energy Romania SA
proti
Agenția Națională de Administrare Fiscală,
Guvernul României
ob udeležbi
Ministerul Energiei (C-251/24)
in
PPC Renewables Romania SRL
proti
Agenția Națională de Administrare Fiscală,
Direcția Generală de Administrare a Marilor Contribuabili,
Guvernul României,
Ministerul Finanțelor
ob udeležbi
Ministerul Energiei (C-392/24)
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija))
„ Predhodno odločanje – Energija – Uredba (EU) 2019/943 – Notranji trg z električno energijo – Člen 3 – Načela, ki se nanašajo na delovanje trgov električne energije – Prosto določanje cen – Direktiva (EU) 2019/944 – Skupna pravila notranjega trga z električno energijo – Člen 5 – Dobavne cene na tržni podlagi – Uredba (EU) 2022/1854 – Nujno posredovanje za obravnavo visokih cen energije – Člen 8(1) – Nacionalni krizni ukrepi – Pojem ‚zgornja meja tržnih prihodkov‘ – Člen 8(2) – Pogoji o združljivosti ukrepov – Nacionalna ureditev, ki določa plačilo prispevka za podjetja, ki opravljajo dejavnost trgovanja (trading), in za proizvajalce električne energije – Vpliv na načelo prostega določanja cen – Ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu “
Uvod
1. Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija), spadata v okvir dveh sporov med družbama Axpo Energy Romania SA (v nadaljevanju: Axpo) in PPC Renewables Romania SRL (v nadaljevanju: PPC) (v nadaljevanju skupaj: tožeči stranki v glavni stvari) ter romunskimi upravnimi organi(2). Nanašata se zlasti na razlago Uredbe (EU) 2019/943(3), Direktive (EU) 2019/944(4) in Uredbe (EU) 2022/1854(5) v okviru nacionalne ureditve, ki uvaja mehanizem določitve zgornje meje prihodkov za operaterje, ki opravljajo dejavnosti trgovanja (trading) na trgu električne energije in zemeljskega plina, ter za proizvajalce električne energije.
2. V skladu s predlogom Sodišča bodo ti sklepni predlogi osredotočeni na analizo vprašanja, ali uvedba take zgornje meje po eni strani pomeni poseg v prosto oblikovanje cen na veleprodajnem trgu, ki bi lahko bil v nasprotju z načeli iz Uredbe 2019/943 in Direktive 2019/944, pri čemer tega posega ni mogoče opredeliti kot „nacionalni krizni ukrep“ v smislu Uredbe 2022/1854, in po drugi strani, ali povzroči diskriminatorne obdavčitve transakcij, opravljenih na nacionalnem trgu, v primerjavi s transakcijami, namenjenimi izvozu.
3. Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta del sklopa nedavnih zadev, predloženih Sodišču(6) po energetski krizi, ki je prizadela evropske energetske trge, Sodišču dajeta priložnost, da dodatno pojasni svojo sodno prakso v zvezi z razlago Uredbe 2022/1854, ki je bila zasnovana kot izjemen in začasen instrument za odziv na položaj brez primere, ki je nastal zaradi motnje na teh trgih.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba 2019/943
4. Člen 3 Uredbe 2019/943, naslovljen „Načela, ki se nanašajo na delovanje trgov električne energije“, določa:
„Države članice, regulativni organi, operaterji prenosnih sistemov, operaterji distribucijskih sistemov, operaterji trgov in pooblaščeni operaterji zagotovijo, da trgi električne energije delujejo na podlagi naslednjih načel:
(a) cene se oblikujejo na podlagi ponudbe in povpraševanja;
(b) tržna pravila spodbujajo prosto oblikovanje cen in se izogibajo ukrepom, ki preprečujejo oblikovanje cen na podlagi ponudbe in povpraševanja;
[…]
(h) postopoma se odstranijo ovire za čezmejne pretoke električne energije med trgovalnimi območji ali državami članicami in čezmejne transakcije na trgih električne energije ter povezanih trgih storitev;
[…]
(p) tržna pravila olajšajo trgovanje s produkti v Uniji, regulativne spremembe pa upoštevajo vplive na kratkoročne in dolgoročne terminske trge in produkte na njih;
[…].“
5. Člen 10 te uredbe, naslovljen „Tehnične trgovalne omejitve“, v odstavkih 1, 4 in 5 določa:
„1 Za ceno električne energije na veleprodajnem trgu ne sme biti najvišje zgornje in najnižje spodnje meje. Ta določba se med drugim uporablja za ponudbe in obračun v vseh časovnih okvirih ter vključuje izravnalno energijo in cene odstopanj brez poseganja v tehnične omejitve cen, ki se lahko uporabijo v časovnemu okviru izravnave in v časovnih okvirih za dan vnaprej in znotraj dneva v skladu z odstavkom 2.
[...]4. Regulativni organi ali, kadar je država članica v ta namen imenovala drug pristojni organ, takšni imenovani pristojni organi, določijo politike in ukrepe, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, ki bi lahko prispevali k posredno omejenemu oblikovanju cen na veleprodajnem trgu, vključno z omejitvijo ponudb v povezavi z aktiviranjem izravnalne energije, mehanizmov za zmogljivost, ukrepov operaterjev prenosnih sistemov in ukrepov za preverjanje tržnih izidov, ali k preprečevanju zlorab vodilnega položaja ali neučinkovito določenih trgovalnih območij.
5. Ko regulativni organ ali imenovani pristojni organ identificira politiko ali ukrep, ki bi lahko omejil veleprodajno oblikovanje cen, sprejme vse ustrezne ukrepe za preprečitev ali, če to ni mogoče, ublažitev učinka te politike ali ukrepa na ponudbeno dogajanje. Države članice do 5. januarja 2020 Komisiji posredujejo poročilo s podrobnostmi o ukrepih, ki so jih sprejele ali jih nameravajo sprejeti.“
Direktiva 2019/944
6. Člen 3 Direktive 2019/944, naslovljen „Konkurenčen, prožen in nediskriminatoren trg električne energije, v središču katerega je porabnik“, v odstavkih 1, 3 in 4 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da njihovo nacionalno pravo ne ovira po nepotrebnem čezmejne trgovine z električno energijo, udeležbe porabnikov, tudi prek prilagajanja odjema, naložb zlasti v spremenljivo in prožno proizvodnjo energije, shranjevanja energije, ali uvedbe elektromobilnosti ali novih interkonektorjev med državami članicami, in zagotovijo, da cene električne energije odražajo dejansko povpraševanje in ponudbo.
[...]
3. Države članice zagotovijo, da na notranjem trgu električne energije ni nepotrebnih ovir za vstop na trg, delovanje trga in izstop s trga, brez poseganja v pristojnosti, ki jih države članice ohranijo v zvezi s tretjimi državami.
4. Države članice zagotovijo enake konkurenčne pogoje, tako da za elektroenergetska podjetja veljajo pregledna, sorazmerna in nediskriminatorna pravila, pristojbine in obravnava, zlasti na področju bilančne odgovornosti, dostopa do veleprodajnih trgov, dostopa do podatkov, zamenjave dobaviteljev s strani odjemalcev in obračunavanja, po potrebi pa tudi licenciranja.“
7. Člen 5 te direktive, naslovljen „Dobavne cene na tržni podlagi“, v točkah od 1 do 4 določa:
„1. Dobavitelji prosto določajo ceno, po kateri odjemalcem dobavljajo električno energijo. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev učinkovite konkurence med dobavitelji.
2. Države članice v skladu s členoma 28 in 29 zagotovijo usmerjeno zaščito energetsko revnih in ranljivih gospodinjskih odjemalcev z ukrepi socialne politike ali z drugimi sredstvi, vendar ne z javnimi posegi v določanje cen za dobavo električne energije.
3. Države članice lahko z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 izvajajo javne posege v določanje cen za dobavo električne energije energetsko revnim ali ranljivim gospodinjskim odjemalcem. Za takšne javne posege veljajo pogoji iz odstavkov 4 in 5.
4. Javni posegi v določanje cen za dobavo električne energije:
(a) so v splošnem gospodarskem interesu in ne presegajo tistega, kar je potrebno za zagotovitev tega splošnega gospodarskega interesa;
(b) so jasno opredeljeni, pregledni, nediskriminatorni in preverljivi;
(c) elektroenergetskim podjetjem v Uniji zagotavljajo enakopraven dostop do odjemalcev;
(d) so časovno omejeni in sorazmerni glede na upravičence;
(e) ne povzročajo dodatnih stroškov za udeležence na trgu na diskriminatoren način.“
Uredba 2022/1854
8. Člen 8 Uredbe 2022/1854, naslovljen „Nacionalni krizni ukrepi“, je določal:
„1 Države članice lahko:
(a) ohranijo ali uvedejo ukrepe, ki dodatno omejujejo tržne prihodke proizvajalcev, ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih [v] členu 7(1), vključno z možnostjo razlikovanja med tehnologijami, ter tržne prihodke drugih udeležencev na trgu, vključno s tistimi, ki so dejavni na področju trgovanja z električno energijo;
(b) določijo višjo zgornjo mejo tržnih prihodkov za proizvajalce, ki proizvajajo električno energijo iz virov, navedenih v členu 7(1), pod pogojem, da njihove naložbe in stroški poslovanja presegajo zgornjo mejo iz člena 6(1);
[…]
2. Ukrepi iz odstavka 1 v skladu s to uredbo:
(a) so sorazmerni in nediskriminatorni;
(b) ne ogrožajo investicijskih signalov;
(c) zagotavljajo pokritost naložb in operativnih stroškov;
(d) ne izkrivljajo delovanja veleprodajnih trgov električne energije in zlasti ne vplivajo na vrstni red gospodarnosti in oblikovanje cen na veleprodajnem trgu;
[…].“
Romunsko pravo
9. Člen 15 OUG št. 27/2022(7), kakor je bila spremenjena z zakonom št. 206/2022(8) in OUG št. 119/2022(9), določa:
„(1) Od 1. septembra 2022 v obdobju uporabe določb te izredne uredbe proizvajalci električne energije, združeni subjekti za proizvodnjo električne energije, trgovalci, dobavitelji, ki opravljajo dejavnost trgovanja, in agregatorji, ki trgujejo s količinami električne energije in/ali zemeljskega plina na veleprodajnem trgu, plačujejo prispevek v sklad za energetski prehod, določen v skladu z metodami iz Priloge št. 6 in Priloge št. 6.1.
(2) Določbe iz odstavka 1 se ne uporabljajo za proizvodne zmogljivosti, ki so začele obratovati po začetku veljavnosti te izredne uredbe, in za podjetja, ki opravljajo javno službo oskrbe s toplotno energijo in električno energijo proizvajajo v soproizvodnji.
[…]
(13) Za vsako transakcijo prodaje električne energije za izvoz ali za dobavo znotraj Unije iz Romunije, ki jo opravijo osebe iz odstavka 1, se prispevek v sklad za energetski prehod (C) določi tako: […] C = (Pmt – Pa) Qt 100 %, pri čemer: Qt = količina energije, ki se izvozi ali dobavi; Pmt = povprečna trgovalna cena energije na trgih za dan vnaprej, ki velja na dan pred izvedbo transakcije; Pa = nakupna cena.“(10)
10. Izračun za določitev prispevka v sklad za energetski prehod, ki ga morajo plačati proizvajalci električne energije, je bil določen v Prilogi št. 6 OUG št. 27/2022 (kakor je bila spremenjena s Prilogo št. 2 OUG št. 119/2022)(11), medtem ko je bil izračun za določitev prispevka, ki ga morajo plačati operaterji, ki opravljajo dejavnost trgovanja, določen v Prilogi št. 6.1 OUG št. 27/2022 (kakor je bila spremenjena s Prilogo št. 3 OUG št. 119/2022)(12).
Spora o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopka pred Sodiščem
11. Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, podjetji, ki delujeta na trgu električne energije in zemeljskega plina v Romuniji,(13) sta pri Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) vsaka posebej vložili tožbi, s katerima sta med drugim predlagali, naj se več romunskim upravam naloži povrnitev škode, ki naj bi jima nastala od septembra 2022 zaradi uporabe člena 15 OUG št. 27/2022, kakor je bila spremenjena z OUG št. 119/2022 (v nadaljevanju: sporni ukrep).
12. S spornim ukrepom je bil v bistvu uveden prispevek v sklad za energetski prehod, ki se uporablja za operaterje, ki opravljajo dejavnost trgovanja z električno energijo ali zemeljskim plinom (v nadaljevanju: prispevek za operaterje trgovanja), in za proizvajalce električne energije (v nadaljevanju: prispevek za proizvajalce električne energije).
13. Natančneje, prvič, prispevek za operaterje trgovanja (zadeva C‑251/24) je bil izračunan v višini razlike med tehtano povprečno mesečno prodajno ceno električne energije ali zemeljskega plina, dobavljene(-ga) v referenčnem mesecu, in tehtano povprečno mesečno nakupno ceno električne energije ali zemeljskega plina, dobavljene(-ga) v referenčnem mesecu, povečano za 2‑odstotno maržo, v skladu z metodologijo iz Priloge 6.1 k spornemu ukrepu. Kar pa zadeva transakcije prodaje električne energije za izvoz ali dobave znotraj Unije z ozemlja Romunije, je bil ta prispevek v skladu s členom 15(13) tega ukrepa določen v višini razlike med trgovalno ceno energije na trgih za dan vnaprej, ki velja na dan pred izvedbo transakcije, in nakupno ceno.
14. Drugič, prispevek za proizvajalce električne energije (zadeva C‑392/24) je bil po metodologiji iz Priloge 6 navedenega ukrepa izračunan kot rezultat razlike med mesečno prodajno ceno in 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh ter mesečno količino, ki je bila fizično dobavljena iz lastne proizvodnje ali prenesena iz proizvodnega portfelja v dobavni portfelj.
15. Kolikor je upoštevno za te sklepne predloge, se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je sporni ukrep v nasprotju z nekaterimi določbami Uredbe 2019/943 in Direktive 2019/944, ker pomeni poseg v prosto oblikovanje cen na veleprodajnem trgu, pri čemer ga ni mogoče uvrstiti med izjeme iz člena 8 Uredbe 2022/1854.(14) Drugič, sprašuje se, ali je ta ukrep v nasprotju s členi 28, 30 in 35 PDEU ter nekaterimi določbami Uredbe 2019/943 in Direktive 2019/944, ker uvaja različno obdavčitev za transakcije na domačem trgu v primerjavi s tistimi za izvoz.(15)
16. V teh okoliščinah je Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje(16) in Sodišču v predhodno odločanje predložilo šest vprašanj v zadevi C‑251/24, izmed katerih sta predmet teh ciljno usmerjenih sklepnih predlogov le četrto in peto vprašanje:
„4. Ali je treba določbe člena 3, točke (a), (b), (h) in (p), ter člena 10(1), (4) in (5) Uredbe 2019/943 v povezavi z uvodnima izjavama 22 in 23 te uredbe, določbe člena 5(1), (3) in (4) Direktive 2019/944 ter določbe člena 8 Uredbe 2022/1854, ki urejajo načela za oblikovanje cen na veleprodajnem trgu električne energije, razlagati tako, da nasprotujejo temu, da država članica uvede dodatno davčno obveznost, kakršna je prispevek za dejavnost trgovanja, ki ga ureja izredna uredba vlade št. 27/2022? Ali je mogoče pri razlagi teh določb šteti, da je tak prispevek sorazmeren v kontekstu, v katerem ne upošteva operativnih stroškov udeležencev na trgu, ki opravljajo dejavnost trgovanja? Ali je mogoče pri razlagi [navedenih] določb šteti, da tak prispevek ni diskriminatoren v kontekstu, v katerem velja le za določen del udeležencev na veleprodajnem trgu, ki se ukvarjajo z nakupom ali ponovno prodajo energije?
5. Ali je treba določbe členov 28, 30 in 35 PDEU, člena 3 Uredbe št. 2019/943 in člena 3 Direktive 2019/944, ki določajo prepoved uvedbe zakonodajnih ovir za čezmejni pretok električne energije med državami članicami, razlagati tako, da nasprotujejo temu, da država članica uvede dodatno davčno obveznost, kakršna je prispevek za dejavnost trgovanja, ki ga ureja izredna uredba vlade št. 27/2022, v skladu s katero se je za izvoz v obdobju od 1. septembra do 16. decembra 2022 uporabljala strožja formula, v okviru katere se dobiček sploh ni upošteval, medtem ko se je za prodajo na domačem trgu upoštevala 2‑odstotna teoretična stopnja dobička? Ali je treba pri razlagi navedenih določb šteti, da pravo Unije nasprotuje uvedbi takega prispevka, ki se od 16. decembra 2022 pobira le v primeru prodaje količin energije, namenjenih izvozu, ne pa tudi v primeru uvoza energije?“
17. V zadevi C‑392/24 je Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) prav tako prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo sedem vprašanj, izmed katerih je predmet teh ciljno usmerjenih sklepnih predlogov le peto vprašanje:
„5. Ali je treba [iste določbe, na katere se nanaša četrto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24], razlagati tako, da pravo Unije nasprotuje temu, da država članica uvede dodatno davčno obveznost, kakršna je prispevek od prihodkov proizvajalcev električne energije? Ali je glede na razlago teh določb mogoče šteti, da je tak prispevek sorazmeren, čeprav ne upošteva dejanskih operativnih stroškov, ki jih imajo proizvajalci električne energije?“(17)
18. Pisna stališča so Sodišču predložile tožeči stranki in Evropska komisija.(18)
Analiza
19. Na predlog Sodišča bodo ti sklepni predlogi osredotočeni, prvič, na četrto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24 in peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑392/24, ki ju bom obravnaval skupaj, in, drugič, na peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24.
Četrto vprašanje v zadevi C‑251/24 in peto vprašanje v zadevi C‑392/24 v zvezi z načelom prostega oblikovanja cen
20. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevi C‑251/24 in petim vprašanjem v zadevi C‑392/24, ki sta v bistvu enaki, v bistvu sprašuje, ali so nekatere določbe prava Unije, ki se nanašajo na delovanje trgov električne energije, zlasti v zvezi s prostim določanjem cen,(19) in nacionalne krizne ukrepe(20) ter načeli sorazmernosti (v zadevah C‑251/24 in C‑392/24) in prepovedi diskriminacije (v zadevi C‑251/24), v nasprotju s spornim ukrepom, ker se ta nanaša na prihodke iz dejavnosti trgovanja (zadeva C‑251/24) ali iz proizvodnje električne energije (zadeva C‑392/24).
21. Navedeno sodišče v bistvu – tako kot tožeči stranki v postopku v glavni stvari – izraža zaskrbljenost, da bi sporni ukrep lahko na prvem mestu pomenil poseg v prosto oblikovanje cen na veleprodajnem trgu, kar bi bilo v nasprotju z Uredbo 2019/943(21), da bi ga bilo na drugem mestu mogoče opredeliti kot enakovrednega ukrepu za določitev prodajne cene, ki ni potrebna, in bi bil poleg tega diskriminatoren ter nesorazmeren, kar bi pomenilo kršitev Direktive 2019/944(22), in da bi nazadnje lahko pomenil „neusklajen nacionalni ukrep“, ki bi lahko vplival na delovanje notranjega trga energije v smislu Uredbe 2022/1854.
22. V zvezi s tem naj na prvem mestu opozorim, da Direktiva 2019/944 in Uredba 2019/943 določata skupna pravila in načela v zvezi z delovanjem trgov električne energije v Uniji.(23) Kar zadeva zlasti načela, ki urejajo oblikovanje cen na trgih, na katera opozarja predložitveno sodišče, navajam, da člen 5 te direktive določa, da dobavitelji prosto določajo ceno, po kateri dobavljajo električno energijo odjemalcem (odstavek 1), pri čemer ta člen državam članicam omogoča, da pod določenimi pogoji izvajajo javne posege v določanje teh cen (odstavki od 2 do 5), medtem ko člen 3(a) in (b) navedene uredbe v bistvu spodbuja prosto oblikovanje cen na podlagi razmerja med ponudbo in povpraševanjem, njen člen 10 pa med drugim prepoveduje določanje najvišjih ali najnižjih veleprodajnih cen električne energije ter vse politike ali ukrepe, ki bi lahko posredno omejevali oblikovanje veleprodajnih cen(24).
23. Poleg tega naj pojasnim, da se določbe Direktive 2019/944 in Uredbe 2019/943 ne uporabljajo za ukrepe, ki so izključno davčne narave.(25) Zato se uvodoma postavlja vprašanje, ali je sporni ukrep mogoče opredeliti kot „davčni ukrep“, ki je izključen s področja uporabe teh dveh pravnih instrumentov.(26)
24. V obravnavani zadevi iz obrazložitve spornega ukrepa izhaja, da je njegov glavni cilj sprejeti določbe za odpravo motenj, ugotovljenih na trgih zemeljskega plina in električne energije, ki naj bi povzročile zvišanje transakcijskih cen na teh trgih.(27) Zato se zdi, da nacionalni zakonodajalec tega ukrepa ni zasnoval kot zgolj davčni ukrep, temveč kot instrument za regulacijo trgov električne energije in zemeljskega plina.
25. Sicer je res, kot Komisija poudarja v odgovoru na vprašanja za pisni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče, da ni mogoče izključiti, da navedeni ukrep izpolnjuje merila, ki jih je sodna praksa Sodišča razvila za opredelitev pristojbine ali takse.(28) Oba zadevna prispevka sta namreč določena z zakonom, in sicer na podlagi vnaprej določenih stopenj in pogojev, sta obvezna in ju morata plačati obe zadevni podjetji. Ker pa isti ukrep izrecno uresničuje cilj regulacije trga električne energije, menim, da ga je treba preučiti glede na Direktivo 2019/944 in Uredbo 2019/943, v obsegu, v katerem spada na njuno področje uporabe.
26. V zvezi s tem naj, prvič, glede razlage Direktive 2019/944 zgolj ponovim presojo iz svojih sklepnih predlogih v zadevi Secab(29), v okviru katere sem navedel, da se člen 5 te direktive nanaša na posege držav članic na maloprodajnem trgu električne energije in na cene, po katerih dobavitelji električne energije prodajajo električno energijo končnim odjemalcem. Zato ta direktiva ni povezana z ukrepom, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki se – podobno kot nacionalna ureditev, obravnavana v zgoraj navedeni zadevi – nanaša na zamejevanje prihodkov, ki jih na veleprodajnem trgu ustvarijo proizvajalci električne energije ali trgovci z električno energijo.(30)
27. V zvezi z, drugič, razlago Uredbe 2019/943, ugotavljam, da prispevek za operaterje trgovanja nima neposrednega vpliva niti na nakupno niti na prodajno ceno električne energije ali zemeljskega plina na trgih trgovanja. Ta prispevek se namreč nanaša na razliko med tema cenama in s tem na maržo operaterjev, ne pa na ceno, po kateri se električna energija in zemeljski plin prodajata.(31) Enako prispevek za proizvajalce električne energije ne vpliva neposredno na veleprodajno ceno električne energije, temveč se nanaša na maržo operaterjev, saj ustreza razliki med mesečno prodajno ceno električne energije in zgornjo mejo 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh. Poleg tega, kot zatrjuje Komisija, predložitvena odločba ne vsebuje nobene navedbe glede meril, na podlagi katerih je romunski zakonodajalec določil to zgornjo mejo.
28. Na drugem mestu navajam, da je bila Uredba 2022/1854, ki je veljala v obdobju od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023, nujno posredovanje za obravnavo visokih cen električne energije v okviru energetske krize, njen cilj pa je bil zlasti uvesti zgornjo mejo tržnih prihodkov nekaterih proizvajalcev električne energije ter omogočiti njihovo ciljno prerazporeditev končnim odjemalcem.(32) Člen 6 te uredbe tako uvaja obvezno zgornjo mejo tržnih prihodkov proizvajalcev električne energije iz virov energije, naštetih v njenem členu 7, ki je določena pri največ 180 EUR na MWh proizvedene električne energije. Poleg tega člen 8(1) navedene uredbe državam članicam v kriznih razmerah omogoča, da sprejmejo ukrepe za omejitev ali določitev zgornje meje tržnih prihodkov, ki jih ustvarijo proizvajalci električne energije iz teh virov energije, vključno z razlikovanjem med tehnologijami, ter prihodke drugih udeležencev na trgu, če ti ukrepi izpolnjujejo pogoje iz člena 8(2)(33) in člena 10(34) iste uredbe.
29. V obravnavani zadevi naj najprej opozorim, da je bil sporni ukrep uveden pred sprejetjem Uredbe 2022/1854(35) in da se njegovo časovno področje uporabe le deloma prekriva s časovnim področjem uporabe te uredbe, in sicer za obdobje od 1. do 16. decembra 2022(36). Zato se navedena uredba za sporni ukrep uporablja le za navedeno obdobje, države članice pa še naprej ohranjajo pristojnost za sprejemanje ukrepov, podobnih ukrepom iz te uredbe, vendar z drugačnim časovnim področjem uporabe(37).
30. V zvezi s časovnim okvirom, v katerem so se uporabljale določbe Uredbe 2022/1854, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, je treba presoditi, ali je mogoče sporni ukrep glede na njegovo naravo in cilj opredeliti kot „nacionalni krizni ukrep“ v smislu člena 8(1) te uredbe in, če je primerno, ali izpolnjuje kumulativne pogoje iz odstavka 2 te določbe in zahtevo iz člena 10 navedene uredbe.
31. V zvezi s tem, prvič, glede vprašanja, ali je sporni ukrep nacionalni ukrep v skladu s členom 8(1) Uredbe 2022/1854, menim, da je ta nujni ukrep, sprejet za ublažitev učinkov visokih cen energije, na prvi pogled „nacionalni krizni ukrep“ v smislu te določbe. Vendar je treba preveriti, ali je njegov cilj uvesti zgornjo mejo „tržnih prihodkov“ v skladu z navedeno določbo.
32. Naj opozorim, da je v členu 2(5) Uredbe 2022/1854 pojem „tržni prihodek“ opredeljen kot „realizirani dohodek, ki ga proizvajalec prejme v zameno za prodajo in dobavo električne energije v Uniji.(38) Zato se zgornje meje prihodkov, ki jih države članice uvedejo na podlagi te uredbe, načeloma ne morejo uporabljati za zgolj teoretične prihodke, ki ne odražajo tržne realnosti, temveč morajo odražati dejansko ustvarjene prihodke zadevnih proizvajalcev.(39) Hkrati lahko pristojni organi držav članic na podlagi uvodne izjave 37 navedene uredbe za izračun zgornje meje tržnih prihodkov uporabijo „razumne ocene“, ne da bi bila glede tega potrebna dodatna pojasnila. Kot je razsodilo Sodišče, so lahko take ocene tudi v obliki domnev, če omogočajo razumne ocene teh prihodkov, ki so reprezentativne za dejanske razmere na trgu v obravnavanem obdobju.(40)
33. Ob tem je treba poudariti, da Uredba 2022/1854 ne vsebuje dodatnih usmeritev in državam članicam pušča določeno polje proste presoje pri njenem izvajanju.(41) Vsekakor pa morajo države članice, ker uredba ne določa nobene zavezujoče metode, ki bi jo morale upoštevati pri določitvi zgornje meje v skladu s členom 8(1) te uredbe, spoštovati pogoje iz njenega člena 8(2).(42)
34. Drugič, v zvezi s temi pogoji najprej ugotavljam, da je sicer naloga predložitvenega sodišča, da presodi, ali sporni ukrep izpolnjuje navedene pogoje, ob upoštevanju vseh dejanskih in tehničnih elementov, ki opredeljujejo ne le položaj zadevnih operaterjev in naprav, temveč tudi nacionalni trg električne energije,(43) vendar mu lahko Sodišče v zvezi s tem poda koristne napotke.
35. Ugotavljam tudi, da je treba pri presoji nacionalnega ukrepa glede na pogoje, naštete v členu 8(2) Uredbe 2022/1854, upoštevati dejstvo, da so ukrepi, določeni s to uredbo, enkratni posegi, namenjeni obravnavanju izjemnih okoliščin. V zvezi s tem sta trajanje ukrepa in njegova izjemna narava pomembna elementa, ki ju je treba upoštevati pri preučitvi njegove potrebnosti in sorazmernosti, da bi se ocenil obseg njegovih učinkov.(44)
36. V zvezi z zahtevo po sorazmernosti ukrepov iz člena 8(2)(a) navedene uredbe najprej ugotavljam, po eni strani, da prispevek za operaterje trgovanja nalaga dajatev v višini 98 % razlike med prodajnimi in nakupnimi cenami na trgih trgovanja z električno energijo, ki se poveča na 100 % za izvozne ali dobavne transakcije znotraj Unije iz Romunije. Ta prispevek, izračunan na podlagi fiktivne cene, ni neposredno povezan s prihodki od prodaje ali dobave električne energije. Poleg tega pomeni posebej visoko dajatev, ker pokriva skoraj celotno razliko med prodajnimi in nakupnimi cenami električne energije ali zemeljskega plina,(45) tako da pušča le 2‑odstotno stopnjo dobička za notranje transakcije, za izvoz oziroma dobave znotraj Unije pa marže ni. Predložitveno sodišče mora zato zlasti preveriti, ali navedeni prispevek upošteva stroške, ki jih imajo zadevna podjetja (ki lahko presegajo 2‑odstotno stopnjo dobička),(46) in ali lahko – kot poudarja Komisija – povzroči znatno zmanjšanje obsega trgovanja in števila operaterjev, dejavnih na trgih trgovanja, s tveganjem izkrivljanja na veleprodajnem trgu. Po drugi strani pa prispevek za proizvajalce električne energije, čeprav se izračuna na podlagi prihodkov, ki so jih zadevna podjetja dejansko ustvarila, temelji na pavšalni zgornji meji 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh, pri čemer iz predložitvene odločbe ne izhaja, da je nacionalni zakonodajalec pojasnil podrobna merila za to določitev.
37. Dalje, v zvezi z zahtevo po prepovedi diskriminacije iz člena 8(2)(a) iste uredbe ugotavljam, da se sporni ukrep ne uporablja za nekatere kategorije proizvajalcev, in sicer za operaterje novih proizvodnih zmogljivosti in javne ponudnike storitev oskrbe s toplotno energijo, ki električno energijo proizvajajo v soproizvodnji, zaradi česar bi bil ob neobstoju objektivne utemeljitve lahko diskriminatoren. Poleg tega, kar zadeva zlasti prispevek za operaterje trgovanja, lahko tudi različno obravnavanje med notranjimi transakcijami ter izvozom in dobavami znotraj Unije, ki je predmet petega vprašanja za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24, temu prispevku daje diskriminatoren značaj.
38. Nazadnje je treba glede drugih pogojev iz člena 8(2)(b), (c) in (d) Uredbe 2022/1854 presoditi, ali sporni ukrep ne ogroža investicijskih signalov, ali omogoča pokrivanje investicijskih in obratovalnih stroškov ter ali ne izkrivlja delovanja veleprodajnega trga električne energije, zlasti s tem, da ne vpliva na vrstni red gospodarnosti in na oblikovanje cen na veleprodajnem trgu(47). V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da predložitvena odločba ne vsebuje dovolj elementov, ki bi v zvezi s tem zagotovili koristne informacije.(48)
39. Tretjič, v zvezi z vprašanjem namembnosti presežnih prihodkov, ki izhajajo iz uporabe spornega ukrepa,(49) ugotavljam, da je treba v skladu s členom 10(1) Uredbe 2022/1854 vse presežne prihodke, ki izhajajo iz uporabe zgornje meje tržnih prihodkov, uporabiti za ciljno financiranje podpornih ukrepov v korist končnih odjemalcev električne energije, namenjenih ublažitvi vpliva visokih cen električne energije na te odjemalce.
40. V obravnavani zadevi in brez poseganja v dejansko presojo, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, se zdi, da nacionalna ureditev, ki je predmet postopka v glavni stvari, prihodke iz spornega ukrepa namenja v korist končnih odjemalcev električne energije.(50) V skladu s členom 15, od (6) do (8), OUG št. 27/2022, kakor je bila spremenjena z OUG št. 119/2022, so namreč zneski, pobrani na podlagi tega ukrepa, namenjeni financiranju mehanizma za omejitev cen dobave električne energije in zemeljskega plina, ki je bil z istim aktom uveden v korist končnih odjemalcev.
41. Glede na vse navedeno predlagam, naj se na četrto vprašanje v zadevi C‑251/24 in na peto vprašanje v zadevi C‑392/24 odgovori, da je treba člen 3(a), (b), (h) in (p) ter člen 10(1), (4) in (5) Uredbe 2019/943 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 22 in 23, člen 5(1), (3) in (4) Direktive 2019/944 ter člen 8 Uredbe 2022/1854 kot tudi načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki uvaja prispevek za operaterje trgovanja na eni strani in prispevek za proizvajalce električne energije na drugi strani, če ni dokazov, da ti prispevki vplivajo na veleprodajne cene električne energije, pod pogojem, da ti prispevki izpolnjujejo pogoje, naštete v členu 8(2) Uredbe 2022/1854.
Peto vprašanje v zadevi C‑251/24 v zvezi z oviranjem čezmejne trgovine
42. Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevi C‑251/24 v bistvu sprašuje, ali določbe prava Unije, ki prepovedujejo zakonodajne ovire, povezane s čezmejno trgovino električne energije med državami članicami,(51) nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki uvaja prispevek za operaterje trgovanja. Natančneje, navedeno sodišče želi izvedeti, ali je ta prispevek mogoče opredeliti kot „ukrep, ki uvaja neposredne omejitve ali omejitve s podobnim učinkom za čezmejno trgovino med državami članicami“, saj bolj vpliva na izvoz električne energije kot na notranjo prodajo.(52)
43. Prvič, v zvezi z določbami prava Unije, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, navajam, da člen 28(1) ter člena 30 in 35 PDEU kot temeljno načelo prava Unije določajo prepoved vsakršnega ukrepa, katerega učinek je omejitev izvoza blaga med državami članicami, medtem ko so člen 3 Uredbe 2019/943 ter člen 3(1) in člen 58 Direktive 2019/944 v bistvu usmerjeni v odpravo ovir za čezmejno trgovino z električno energijo.
44. Drugič, v zvezi z upoštevno nacionalno ureditvijo opozarjam, da je za obdobje od 1. septembra do 16. decembra 2022 prispevek za operaterje trgovanja določal različno obdavčitev glede na to, ali so bile transakcije izvedene na notranjem trgu ali so bile namenjene izvozu,(53) od 16. decembra 2022 dalje pa se je ta prispevek plačeval le za izvoz električne energije, ne pa tudi za uvoz(54).
45. Zato ni dvoma, da prispevek za operaterje trgovanja uvaja različno obravnavanje med transakcijami, opravljenimi na domačem trgu, in transakcijami, namenjenimi izvozu. Ker je romunski trg električne energije vključen v trg celinske Evrope, menim, da lahko različna uporaba tega prispevka za izvozne in uvozne transakcije vpliva na čezmejno trgovino in zato ovira to trgovino v smislu člena 3(1) Direktive 2019/944 in člena 3(p) Uredbe 2019/943. Poleg tega iz nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari, kot je navedena v predložitveni odločbi, ne izhaja nobena utemeljitev za to različno obravnavanje.
46. Navedeni prispevek lahko poleg tega iz istih razlogov pomeni tudi ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev pri uvozu v smislu člena 35 PDEU.(55) Ker pa ta prispevek spada na področje harmoniziranih pravil o oviranju trgovine, določenih z Direktivo 2019/944 in Uredbo 2019/943, menim, da ni treba posebej preučevati njegove skladnosti s primarnim pravom Unije.(56) Ker tega prispevka po mojem mnenju prav tako ni mogoče opredeliti niti kot carinsko pristojbino niti kot izvozno takso, je treba ugotoviti, da člena 28 in 30 PDEU v obravnavani zadevi nista upoštevna.
47. Glede na navedeno predlagam, naj se na peto vprašanje v zadevi C‑251/24 odgovori, da je treba člen 35 PDEU, člen 3 Uredbe 2019/943 in člen 3 Direktive 2019/944 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki za izvozne transakcije določa strožjo formulo od tiste, ki se uporablja za notranje transakcije in uvoz, kadar tako različno obravnavanje ni utemeljeno z enim od razlogov iz člena 36 PDEU ali z nujnim razlogom v splošnem interesu ter ni sorazmerno z zastavljenim ciljem.
Predlog
48. Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24 ter na peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑392/24, ki jih je postavilo Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija), odgovori:
1. Člen 3(a), (b), (h) in (p) ter člen 10(1), (4) in (5) Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije v povezavi z uvodnima izjavama 22 in 23 te uredbe, člen 5(1), (3) in (4) Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU ter člen 8 Uredbe Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije ter načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki uvaja, prvič, prispevek za operaterje trgovanja na trgu z električno energijo in zemeljskim plinom v višini 100 % razlike med tehtano povprečno mesečno prodajno ceno električne energije ali zemeljskega plina, dobavljene(-ga) v referenčnem mesecu, in tehtano povprečno mesečno nakupno ceno električne energije ali zemeljskega plina, dobavljene(-ga) v referenčnem mesecu, povečano za 2‑odstotno maržo dobička, ter v višini 100 % razlike med trgovalno ceno energije na trgih za dan vnaprej, ki velja na dan pred izvedbo transakcije, in nakupno ceno, za transakcije prodaje električne energije za izvoz ali dobavo znotraj Unije iz Romunije, in, drugič, prispevek za proizvajalce električne energije v višini rezultata razlike med mesečno prodajno ceno in 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh ter mesečno količino, ki je bila fizično dobavljena iz lastne proizvodnje ali prenesena iz proizvodnega portfelja v dobavni portfelj, če ni dokazov, da ti prispevki vplivajo na veleprodajne cene električne energije, pod pogojem, da ti prispevki izpolnjujejo pogoje, naštete v členu 8(2) Uredbe 2022/1854.
2. Člen 35 PDEU, člen 3 Uredbe 2019/943 in člen 3 Direktive 2019/944
je treba razlagati tako, da
nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki za izvozne transakcije določa strožjo formulo od tiste, ki se uporablja za notranje transakcije in uvoz, kadar tako različno obravnavanje ni utemeljeno z enim od razlogov iz člena 36 PDEU ali z nujnim razlogom v splošnem interesu ter ni sorazmerno z zastavljenim ciljem.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Natančneje, romunski upravni organi, ki so tožene stranke v postopku v glavni stvari, so v zadevi C‑251/24 romunska vlada in Agenția Națională de Administrare Fiscală (nacionalna agencija davčne uprave, Romunija), v zadevi C‑392/24 pa romunska vlada, Ministerul Finanțelor (ministrstvo za finance, Romunija), nacionalna agencija davčne uprave in Direcția generală de administrare a marilor contribuabili (generalna direkcija za velike davčne zavezance, Romunija), pri čemer Ministerul Energiei (ministrstvo za energijo, Romunija) intervenira v obeh sporih o glavni stvari.
3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu električne energije (UL 2019, L 158, str. 54).
4 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL 2019, L 158, str. 125).
5 Uredba Sveta z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije (UL 2022, L 261, str. 1).
6 Glej v zvezi s tem sodbi z dne 18. decembra 2025, Electrabel in drugi (C‑633/23, v nadaljevanju: sodba Electrabel in drugi, EU:C:2025:991), in z dne 22. januarja 2026, Secab (C‑423/23, v nadaljevanju: sodba Secab, EU:C:2026:32), zadevi, v katerih sem pripravil sklepne predloge. Glej tudi nerešene zadeve 2Valorise Ham in drugi (C‑467/24), v kateri bom sklepne predloge predstavil 16. julija 2026, ter Varo Energy Belgium in drugi (C‑358/24), Vermilion Energy Ireland in drugi (C‑533/24) in Acea Produzione in drugi (C‑153/25), v katerih bom sklepne predloge predstavil 22. oktobra 2026. Nazadnje, zaradi celovitosti glej zadeve ENV Bulgaria Renewables (C‑187/25), VETS Svoge (C‑327/25), ARERA (C‑878/25), ARERA-II (C‑879/25), ARERA-III (C‑880/25) in GSE (C‑881/25), ki so na datum predstavitve teh sklepnih predlogov še vedno v fazi pisnega dela postopka.
7 Ordonanța de urgență a guvernului nr. 27 privind măsurile aplicabile clienților finali din piața de energie electrică și gaze naturale în perioada 1 aprilie 2022-31 martie 2023, precum și pentru modificarea și completarea unor acte normative din domeniul energiei (izredna uredba vlade št. 27/2022 o ukrepih, ki od 1. aprila 2022 do 31. marca 2023 veljajo za končne odjemalce na trgu električne energije in zemeljskega plina, ter o spremembi in dopolnitvi normativnih aktov na področju energetike) z dne 18. marca 2022 (Monitorul Oficial al României, Partea I, št. 274 z dne 22. marca 2022, v nadaljevanju: OUG št. 27/2022).
8 Legea nr. 206/2022 pentru aprobarea Ordonanței de urgență a Guvernului nr. 27/2022 privind măsurile aplicabile clienților finali din piața de energie electrică și gaze naturale în perioada 1 aprilie 2022 – 31 martie 2023, precum și pentru modificarea și completarea unor acte normative din domeniul energiei (zakon št. 206/2022 o potrditvi izredne uredbe vlade št. 27/2022 o ukrepih, ki se uporabljajo za končne odjemalce na trgu električne energije in zemeljskega plina v obdobju od 1. aprila 2022 do 31. marca 2023, ter o spremembi in dopolnitvi nekaterih normativnih aktov na področju energetike) z dne 8. julija 2022 (Monitorul Oficial al României, Partea I, št. 692 z dne 11. julija 2022).
9 Ordonanța de urgență nr. 119/2022 pentru modificarea și completarea Ordonanței de urgență a Guvernului nr 27/2022 privind măsurile aplicabile clienților finali din piața de energie electrică și gaze naturale în perioada 1 aprilie 2022 – 31 martie 2023, precum și pentru modificarea și completarea unor acte normative din domeniul energiei (izredna uredba št. 119/2022 o spremembi in dopolnitvi izredne uredbe vlade št. 27/2022 o ukrepih, ki se uporabljajo za končne odjemalce na trgu električne energije in zemeljskega plina v obdobju od 1. aprila 2022 do 31. marca 2023, ter o spremembi in dopolnitvi nekaterih zakonodajnih aktov na področju energetike) (Monitorul Oficial al României, Partea I, št. 864 z dne 1. septembra 2022; v nadaljevanju: OUG št. 119/2022). OUG št. 119/2022 je bila potrjena z Legea no 357/2022 privind aprobarea Ordonanței de urgență a Guvernului nr. 119/2022 pentru modificarea și completarea Ordonanței de urgență a Guvernului nr. 27/2022 privind măsurile aplicabile clienților finali din piața de energie electrică și gaze naturale în perioada 1 aprilie 2022 – 31 martie 2023, precum și pentru modificarea și completarea unor acte normative din domeniul energiei (zakon št. 357/2022 o potrditvi izredne uredbe vlade št. 119/2022 o spremembi in dopolnitvi izredne uredbe vlade št. 27/2022 o ukrepih, ki se uporabljajo za končne odjemalce na trgu električne energije in zemeljskega plina v obdobju od 1. aprila 2022 do 31. marca 2023, ter o spremembi in dopolnitvi normativnih aktov na področju energetike) (Monitorul Oficial al României, Partea I, št. 1198 z dne 13. decembra 2022) (v nadaljevanju: zakon št. 357/2022).
10 Za vsak primer je treba navesti, da je bil ta odstavek 13 razveljavljen 16. decembra 2022 s členom I, točka 22, zakona št. 357/2022.
11 V skladu s to prilogo je bil prispevek v sklad za energetski prehod, ki ga morajo plačati proizvajalci električne energije, izračunan kot rezultat (morebitne) razlike med mesečno prodajno ceno in 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh ter mesečno količino, ki je bila fizično dobavljena iz lastne proizvodnje ali prenesena iz proizvodnega portfelja v dobavni portfelj.
12 V skladu s to prilogo je bil prispevek v sklad za energetski prehod, ki ga morajo plačati operaterji, ki opravljajo dejavnost trgovanja, izračunan glede na razliko med tehtano povprečno mesečno prodajno ceno električne energije ali zemeljskega plina, dobavljene(-ga) v referenčnem mesecu, in tehtano povprečno mesečno nakupno ceno električne energije ali zemeljskega plina, dobavljene(-ga) v referenčnem mesecu, povečano za 2‑odstotno maržo.
13 Natančneje, družba Axpo opravlja dejavnost trgovanja in dobavljanja energije pri končnih odjemalcih, medtem ko družba PPC deluje kot proizvajalka električne energije iz obnovljivih virov, pri čemer prispeva 2 % k nacionalni proizvodnji električne energije.
14 Gre za četrto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24 oziroma peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑392/24.
15 Gre za peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24.
16 Predložitveno sodišče je poleg tega pri Curtea Constituțională (ustavno sodišče, Romunija) vložilo zahtevek za presojo ustavnosti istih upoštevnih določb nacionalne zakonodaje.
17 Peto vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑392/24 je v bistvu enako četrtemu vprašanju za predhodno odločanje v zadevi C‑251/24. Naj zgolj informativno opozorim, da se preostala vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložitveno sodišče postavilo v teh zadevah, v bistvu nanašajo na uporabo drugih določb Uredbe 2019/943 in Direktive 2019/944, členov 49 in 56, člena 63(1), členov 101 in 102, člena 107(1), člena 108 in člena 191(2) PDEU ter nekaterih določb Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 2021 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi uredb (ES) št. 401/2009 in (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (UL 2021, L 243, str. 1), Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL 2018, L 328, str. 82) in Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1).
18 Te stranke so tudi pisno odgovorile na vprašanja, ki jih je Sodišče postavilo na podlagi člena 61 Poslovnika.
19 Gre zlasti za člen 5(1), (3) in (4) Direktive 2019/944 ter člen 3(a), (b), (h) in (p) in člen 10(1), (4) in (5) Uredbe 2019/943 v povezavi z uvodnima izjavama 22 in 23 te uredbe.
20 Gre za člen 8 Uredbe 2022/1854.
21 Prispevki za operaterje trgovanja in proizvajalce električne energije naj bi bili v nasprotju z zahtevami prožnega sistema uravnavanja cen na podlagi ponudbe in povpraševanja, kot je določen v členu 3 Uredbe 2019/943, ter obveznostjo odprave upravne zamejitve veleprodajnih cen, določenih v členu 10 te uredbe.
22 Sporni ukrep naj bi v delu, v katerem uvaja zgornje meje veleprodajnih cen, posredno določal zgornje meje cen za negospodinjske odjemalce. Prispevek za operaterje trgovanja naj bi diskriminatorno nalagal dodatne stroške le njim, ne pa vsem udeležencem na trgu, ki kupujejo in preprodajajo električno energijo na veleprodajnem trgu, medtem ko naj bi prispevek za proizvajalce električne energije diskriminatorno nalagal dodatne stroške le njim, ne pa tudi drugim proizvajalcem (proizvajalcem električne in toplotne energije v soproizvodnji ter proizvajalcem, katerih proizvodne zmogljivosti so začele obratovati po 1. aprilu 2022). Poleg tega naj bi se s temi prispevki kršile tudi zahteve po sorazmernosti ukrepov za poseganje v cene, določene v členu 5(4)(b) in (d) Direktive 2019/944, ker naj bi bili uvedeni brez predhodne ocene učinka, zlasti glede 2‑odstotne marže oziroma praga 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh in brez upoštevanja dejanskih stroškov delovanja zadevnih družb. Poleg tega naj bi za proizvajalce električne energije poleg prispevka, ki jim je bil naložen, še naprej veljala obveznost plačila davka od dohodkov pravnih oseb kot tudi obveznost javnih storitev, medtem ko bi morale države članice v skladu z uvodno izjavo 22 te direktive uporabiti druga orodja politike, da bi zagotovile dostopnost oskrbe državljanov z električno energijo.
23 Glej zlasti člena 1 in 3 Direktive 2019/944 ter člen 1 Uredbe 2019/943.
24 V uvodni izjavi 22 Uredbe 2019/943 je med drugim pojasnjeno, da bi morala temeljna tržna načela opredeliti, da se cene električne energije določijo s pomočjo povpraševanja in ponudbe.
25 Sodišče je na primer razsodilo, da se te določbe ne uporabljajo za nacionalno ureditev, ki uvaja poseben davek za proizvajalce električne energije, katerega cilj je tudi povečanje prihodkov v korist državnega proračuna (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2019, Slovenské elektrárne, C‑376/18, EU:C:2019:1068, točke od 37 do 43 in navedena sodna praksa). Prav tako je ugotovilo, da davek od dohodkov proizvajalcev električne energije, izračunan na podlagi razlike med povprečno mesečno prodajno ceno električne energije in ceno 450 romunskih levov (RON) (približno 90 EUR) na MWh, s katero se vsaj delno uresničuje proračunski cilj in katerega namen ni niti urejati dobavo električne energije niti zagotavljati varstvo potrošnikov ali ohranjanje svobodne konkurence, ni ukrep, ki bi bil enakovreden „ukrepu za določitev prodajne cene“ električne energije ali omejitvi svobode proizvajalcev električne energije, da določijo svoje prodajne cene (glej sodbo z dne 16. oktobra 2025, Braila Winds, C‑391/23, EU:C:2025:799, točki 52 in 53).
26 Naj opozorim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča opredelitev davka, takse, dajatve ali pristojbine glede na pravo Unije določi Sodišče ob upoštevanju objektivnih značilnosti davka, ne glede na to, kako je opredeljen v nacionalnem pravu (glej zlasti sodbo z dne 3. marca 2021, Promociones Oliva Park, C‑220/19, EU:C:2021:163, točka 45 in navedena sodna praksa).
27 Iz obrazložitve spornega sklepa je tudi razvidno, da so bili po mnenju nacionalnega zakonodajalca ukrepi, uvedeni s tem aktom, med drugim morda v nasprotju z nekaterimi določbami Direktive 2019/944 in Uredbe 2019/943.
28 Glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 143).
29 C‑423/23, EU:C:2025:63, točka 36; presoja, ki jo je Sodišče nato potrdilo v sodbi Secab (točka 52).
30 Poleg tega, čeprav ni mogoče izključiti, da ima lahko sporni ukrep – podobno kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Secab – posreden vpliv na prodajne cene električne energije za končne odjemalce (glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Secab, C‑423/23, EU:C:2025:63, točka 37), podatki iz predložitvene odločbe v zvezi s tem ne omogočajo ugotovitve, da bi bilo treba zadevno nacionalno ureditev enačiti z državnim posegom v določanje cene dobave električne energije končnim odjemalcem v smislu člena 5 Direktive 2019/944.
31 Sicer je res, kot poudarja Komisija, da lahko navedeni prispevek posredno vpliva na oblikovanje veleprodajnih cen na teh trgih, ker ima lahko nezmožnost pridobitve zadostne marže za ustvarjanje dobička – ali celo zgolj za kritje stroškov – odvračilni učinek na dejavnost operaterjev in lahko povzroči zmanjšanje količine tržene električne energije ali zemeljskega plina. Vendar predložitvena odločba ne vsebuje elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takega vpliva.
32 V nasprotju z Direktivo 2019/944 in Uredbo 2019/943, ki sta bili sprejeti na podlagi člena 194 PDEU o energetski politiki Unije in katerih namen je vzpostaviti splošni okvir, ki ureja splošno delovanje trga električne energije, cilj Uredbe 2022/1854, ki je bila sprejeta na podlagi člena 122 PDEU, ni bil uvesti stalnih ukrepov na trgu, temveč določiti izjemne, ciljno usmerjene in časovno omejene ukrepe, namenjene odzivanju na posebne razmere na energetskih trgih.
33 Člen 8(2), od (a) do (e), Uredbe 2022/1854 v bistvu določa, da so ti ukrepi sorazmerni in nediskriminatorni, da ne ogrožajo investicijskih signalov, da krijejo naložbene in obratovalne stroške, da ne izkrivljajo delovanja veleprodajnih trgov električne energije in da so združljivi s pravom Unije.
34 Člen 10(1) Uredbe 2022/1854 v bistvu določa, da se presežni prihodki, ki izhajajo iz uporabe tega ukrepa, uporabijo za ciljno usmerjeno financiranje podpornih ukrepov za končne odjemalce električne energije za ublažitev vpliva visokih cen električne energije.
35 Sporni ukrep je bil z OUG št. 119/2022 uveden od 1. septembra 2022 dalje.
36 Naj pojasnim, da je Uredba 2022/1854 sicer začela veljati 8. oktobra 2022, vendar se v skladu z njenim členom 22(1) členi 6, 7 in 8 te uredbe uporabljajo le za obdobje od 1. decembra 2022 do 30. junija 2023, kot določa njen člen 22(2)(c).
37 Čeprav člen 8 Uredbe 2022/1854 državam članicam omogoča ne le uvedbo, ampak tudi „ohranjanje“ nacionalnih kriznih ukrepov, sprejetih pred to uredbo, nobena od njenih določb ne ureja veljavnosti teh ukrepov za obdobje pred 1. decembrom 2022. Zato je v zvezi s tem obdobjem sporni ukrep v izključni pristojnosti držav članic. Kot je pojasnilo Sodišče, določbe te uredbe same po sebi ne morejo nasprotovati nacionalni ureditvi za obdobje, v katerem se ta uredba ni uporabljala (glej sodbo Secab, točka 38, in v istem smislu sodbo Electrabel in drugi, točka 58).
38 Ležeči tisk je moj poudarek. V uvodni izjavi 30 Uredbe 2022/1854 je poleg tega pojasnjeno, da bi bilo treba zgornjo mejo tržnih prihodkov uporabljati le za realizirane tržne prihodke.
39 Glej v zvezi s tem moje sklepne predloge v zadevi Electrabel in drugi (C‑633/23, EU:C:2025:131, točka 38).
40 Glej sodbo Electrabel in drugi (točka 48).
41 Kot sem na primer poudaril v sklepnih predlogih v zadevi Electrabel in drugi (C‑633/23, EU:C:2025:131, točka 43), bi morale države članice imeti možnost, da izberejo metode, ki so po njihovi presoji tehnično in administrativno potrebne in prilagojene posebnim značilnostim njihovega nacionalnega trga, da bi na najučinkovitejši in najprimernejši način izvajale nujne izjemne ukrepe.
42 Glej v tem smislu sodbo Secab (točka 60).
43 Glej v tem smislu sodbo Electrabel in drugi (točki 52 in 53).
44 Glej moje sklepne predloge v zadevi Secab (C‑423/23, EU:C:2025:63, točke od 49 do 51). Prav tako je treba opozoriti, da je cilj teh ukrepov uvedbe zgornje meje prihodkov v skladu z Uredbo 2022/1854 zagotoviti varstvo končnih odjemalcev električne energije (glej v tem smislu tudi sodbo Electrabel in drugi, točka 51).
45 Ob upoštevanju, prvič, razlike med tehtanimi povprečnimi mesečnimi (prodajnimi in nakupnimi) cenami v referenčnem mesecu in, drugič, kar zadeva prodajo električne energije za izvoz in dobavo znotraj Unije iz Romunije, razlike med trgovalnimi cenami energije (prodajnimi in nakupnimi) na trgih za dan vnaprej, ki velja na dan pred izvedbo transakcije.
46 Sodišče je v sodbi Electrabel in drugi (točka 53) na primer pojasnilo, da je v zvezi s tem pomembno preveriti, ali obstaja popravni mehanizem, ki po potrebi omogoča operaterjem ali pristojnim nacionalnim organom, da upoštevajo dejanske prihodke, da bi popravili rezultat teh domnev, kadar ne vodijo do razumnih in reprezentativnih ocen dejanskih razmer na trgu v obravnavanem obdobju.
47 Zadnji pogoj iz člena 8(2)(e) Uredbe 2022/1854 se na splošno nanaša na združljivost zadevnega ukrepa s pravom Unije, ki se nanaša zlasti na upoštevno sektorsko zakonodajo (kot sta Direktiva 2019/944 in Uredba 2019/943, ki sta bili obravnavani v prvem delu moje analize) ter, širše, na spoštovanje temeljnih pravic in splošnih načel prava Unije.
48 Vendar opozarjam, da uvodne izjave od 27 do 29 Uredbe 2022/1854 vsebujejo upoštevne napotke, v katerih je zlasti pojasnjeno, da morajo biti referenčne cene določene na ravni, ki presega pričakovanja razumnega vlagatelja, da je treba pri določitvi zgornje meje prihodkov pustiti razumno razliko glede na cene, ki jih vlagatelji lahko razumno pričakujejo, da se te ne smejo določiti na podlagi povprečnih cen, ampak na ravni, ki ustreza najvišjim cenam, ter da se lahko pristojni nacionalni organi sklicujejo na „izravnane stroške proizvodnje energije“ (LCOE) za zadevno tehnologijo.
49 V členu 2(9) Uredbe 2022/1854 so „presežni prihodki“ opredeljeni kot „pozitivn[a] razlik[a] med tržnimi prihodki proizvajalcev na MWh električne energije in zgornjo mejo tržnih prihodkov v višini 180 EUR na MWh električne energije iz člena 6(1)“. Čeprav se ta opredelitev nanaša le na zgornjo mejo iz člena 6(1) navedene uredbe, menim, da je treba zahtevo iz njenega člena 10 uporabiti tudi za zgornjo mejo, ki jo država članica določi na podlagi člena 8(1) te uredbe.
50 To razlago poleg tega potrjujejo odgovori tožečih strank v postopku v glavni stvari in Komisije na vprašanja za pisni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.
51 Gre za člene 28, 30 in 35 PDEU, člen 3 Uredbe 2019/943 in člen 3 Direktive 2019/944.
52 Naj opozorim, da je v obdobju od 1. septembra do 16. decembra 2022 formula za izračun navedenega prispevka določala manj ugodno obravnavo izvoznih transakcij v primerjavi z notranjimi transakcijami, saj ni vključevala nobene marže dobička, medtem ko je tista, ki se je uporabljala za notranje transakcije, vključevala 2‑odstotno maržo. Od 16. decembra 2022 se isti prispevek uporablja samo za izvoz električne energije, ne pa za uvoz.
53 Kar zadeva izvoz ali prodajo električne energije znotraj Unije iz Romunije, se je namreč prispevek za operaterje trgovanja zaračunaval v višini 100 % razlike med trgovalno ceno električne energije na nacionalnem trgu za dan vnaprej, ki velja na dan pred izvedbo transakcije, in nakupno ceno, medtem ko je za prodajo na nacionalnem trgu veljala (potencialna) 2‑odstotna marža dobička.
54 Uvoz električne energije namreč ni bil več obdavčen z zadevnim prispevkom, medtem ko se je ta še naprej uporabljal za izvoz električne energije za vsak znesek, ki je presegal 2 % nakupne cene.
55 Poleg tega, čeprav ta vidik ni predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑251/24, bi lahko sporni prispevek – kot navaja Komisija – pomenil tudi ukrep z enakim učinkom kot količinska omejitev pri uvozu v smislu člena 34 PDEU, v okviru, v katerem se z njim – čeprav se uporablja enako za notranje transakcije in uvoz – ne upoštevajo stroški, značilni za uvoz.
56 Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 14. decembra 2004, Radlberger Getränkegesellschaft in S. Spitz (C‑309/02, EU:C:2004:799, točka 53 in navedena sodna praksa).