Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 21. maja 2026(1)
Zadeva C‑730/23
Republika Poljska
proti
Zvezni republiki Nemčiji
„ Neizpolnitev obveznosti države – Člen 259 PDEU – Uredba (ES) št. 1013/2006 – Pošiljke odpadkov – Člen 24(2) – Prevzem odpadkov nazaj s strani pristojnega organa države odpreme v primeru nezakonite pošiljke – Zavrnitev Zvezne republike Nemčije, da zagotovi prevzem odpadkov, poslanih iz Nemčije na Poljsko v roku 30 dni – Člen 28 – Nezmožnost dogovora o uvrstitvi – Obveznost, da se zadevni odpadki obravnavajo kot odpadki iz Priloge IV k tej uredbi – Člen 4(3) PEU – Načelo lojalnega sodelovanja “
I. Uvod
1. Republika Poljska, ki jo delno podpira Evropska komisija, s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz prava Unije, natančneje iz Uredbe (ES) št. 1013/2006(2) in člena 4(3) PEU, v primeru več pošiljk odpadkov, poslanih iz Nemčije na šest lokacij na Poljskem.
2. V tej zadevi gre v glavnem za uporabo načel samostojnega upravljanja in proste presoje dokazov v okviru te uredbe v enem od redkih postopkov na podlagi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jih je začela država članica.
II. Pravni okvir
3. Člen 24 Uredbe št. 1013/2006, naslovljen „Prevzem odpadkov nazaj, če je pošiljka nezakonita“, v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Kadar pristojni organ odkrije pošiljko, za katero meni, da je nezakonita, o tem nemudoma obvesti druge zadevne pristojne organe.
2. Če je za nezakonito pošiljko odgovoren prijavitelj, pristojni organ države odpreme zagotovi, da zadevne odpadke:
(a) prevzame nazaj dejanski prijavitelj; ali, če prijava ni bila predložena,
(b) prevzame nazaj zakoniti prijavitelj; ali, če je to neizvedljivo,
(c) prevzame nazaj pristojni organ države odpreme sam ali fizična ali pravna oseba v njegovem imenu; ali, če je to neizvedljivo,
(d) odstrani ali predela na alternativni način v ciljni državi ali državi odpreme pristojni organ države odpreme sam ali fizična ali pravna oseba v njegovem imenu ali, če je to neizvedljivo,
(e) odstrani ali predela na alternativni način v drugi državi pristojni organ države odpreme sam ali fizična ali pravna oseba v njegovem imenu, če se s tem strinjajo vsi zadevni pristojni organi.
Prevzem nazaj, odstranjevanje ali predelava se opravi v 30 dneh ali v roku, o katerem se dogovorijo zadevni pristojni organi, potem ko je pristojni organ države odpreme izvedel ali so ga pristojni organi ciljne države ali tranzitne države pisno obvestili o nezakoniti pošiljki in razlogu(-ih) zanjo. Tako obvestilo lahko izhaja iz informacij, ki so jih pristojnim organom namembnega kraja ali tranzita med drugim predložili drugi pristojni organi.
[…]
3. Če je za nezakonito pošiljko odgovoren prejemnik, pristojni organ ciljne države zagotovi, da zadevne odpadke odstrani ali predela na okolju varen način:
(a) prejemnik; ali, če je to neizvedljivo,
(b) pristojni organ sam ali fizična ali pravna oseba v njegovem imenu.
[…]“
4. Člen 28 te uredbe, naslovljen „Nezmožnost dogovora o uvrstitvi“, v odstavku 2 določa:
„Če se pristojni organi države odpreme in ciljne države ne morejo dogovoriti o uvrstitvi prijavljenih odpadkov v Prilogo III, IIIA, IIIB ali IV, se šteje, da so odpadki uvrščeni v Prilogo IV.“
III. Dejansko stanje in predhodni postopek
5. Poljski organi so v letih od 2015 do 2019 ugotovili prisotnost odpadkov, za katere so menili, da so bili predmet „nezakonite pošiljke“ v smislu člena 2, točka 35, Uredbe št. 1013/2006, odpremljene iz Nemčije na šest lokacij na Poljskem, in sicer: lokacija št. 1 (Tuplice), lokacija št. 2 (Stary Jawor), lokacija št. 3 (Sobolew), lokacija št. 4 (Gliwice), lokacija št. 5 (Sarbia) in lokacija št. 6 (Bzowo).
6. Republika Poljska je zaradi zahtev za prevzem zadevnih odpadkov nazaj, ki so jih poljski organi vložili pri nemških organih in ki jim ni bilo ugodeno, 26. julija 2023 pri Komisiji vložila pritožbo na podlagi člena 259, drugi odstavek, PDEU, s katero je tej predlagala, naj izda obrazloženo mnenje, ker naj bi zavrnitev Zvezne republike Nemčije, da prevzame zadevne odpadke nazaj, pomenila kršitev prava Unije.(3)
7. Potem ko je Komisija preučila pisno stališče, ki ga je predložila Zvezna republika Nemčija, ter zaslišala njo in Republiko Poljsko, je 18. oktobra 2023 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je:
– prvič, menila, da Zvezna republika Nemčija, na eni strani, ni izpolnila svoje obveznosti, da v 30 dneh prevzame odpadke, ki so bili predmet nezakonite pošiljke na lokacijo št. 1, nazaj,(4) in na drugi strani, ni izpolnila svojih obveznosti v zvezi s predelavo odpadkov, uvrščenih pod klasifikacijsko številko 17 08 02, kar zadeva pošiljko, ki sta jo nemški podjetji organizirali na lokacijo št. 2;(5)
– drugič, ugotovila, da ne more ugotoviti kršitve prava Unije, kar zadeva druge očitke v zvezi z lokacijami št. od 2 do 6, in
– tretjič, zavrnila očitke, ki se nanašajo na kršitev člena 28(2) Uredbe št. 1013/2006 in člena 4(3) PEU.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
8. Republika Poljska je 29. novembra 2023 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 259 PDEU vložila to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz prava Unije v zvezi z nezakonitimi pošiljkami odpadkov na Poljsko, in naj tej državi članici naloži plačilo stroškov.
9. S sklepom z dne 18. aprila 2024 je bila Komisiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Republike Poljske.(6)
10. Zvezna republika Nemčija Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.
V. Analiza
11. Republika Poljska proti Zvezni republiki Nemčiji navaja tri očitke, ki se nanašajo na to, prvič, da je ta kršila svojo obveznost prevzema odpadkov, ki so bili nezakonito poslani v skladu z Uredbo št. 1013/2006,(7) nazaj, drugič, da je kršila svojo obveznost, da te odpadke obravnava kot odpadke iz Priloge IV k tej uredbi,(8) in tretjič, da je kršila svojo obveznost lojalnega sodelovanja s tem, da ni sprejela ukrepov, katerih namen bi bil razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z nezakonito pošiljko odpadkov.(9)
A. Prvi očitek: kršitev obveznosti prevzema nezakonito poslanih odpadkov nazaj
1. Uvodne ugotovitve
12. Republika Poljska s prvim očitkom v bistvu trdi, da Zvezna republika Nemčija s tem, da zadevnih odpadkov ni prevzela nazaj, ni izpolnila obveznosti iz Uredbe št. 1013/2006.(10)
13. V zvezi s tem bi, na prvem mestu, rad poudaril, da je v skladu s členom 191(2) PDEU cilj okoljske politike Unije doseči „visoko raven varstva“, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Evropske unije. Politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.(11) Iz teh načel po mojem mnenju izhaja, da imajo podjetja, ki so povzročitelji odpadkov, večjo odgovornost, kadar zagotovijo njihovo pošiljanje zunaj države članice, v kateri so odpadki nastali.
14. Na tej podlagi Uredba št. 1013/2006 med drugim sledi cilju okoljsko primernega ravnanja z odpadki, kot je opredeljen v členu 2, točka 8,(12) kar pomeni tudi, kot izhaja iz njenega člena 2, točka 34, da se pošiljanje odpadkov opravi le z namenom njihove predelave ali odstranjevanja.(13)
15. V tem okviru člen 3 te uredbe, ki v bistvu ureja postopke pošiljanja, v odstavku 1 določa „postopek predhodne pisne prijave in soglasja“ za pošiljke odpadkov, namenjenih za postopke odstranjevanja, in številne kategorije odpadkov, namenjenih za postopke predelave, v odstavku 2 pa „postopek zagotavljanja informacij“, ki ga ureja člen 18 navedene uredbe in ki je v zvezi z drugimi pošiljkami odpadkov (v količinah, ki presegajo 20 kg), ki so na „zelenem“ seznamu odpadkov,(14) omejen na določitev obrazca in sklenitev pogodbe med osebo, ki organizira pošiljanje, in prejemnikom, ki odpadke predela,(15) pri čemer morajo biti ti dokumenti napisani v skladu z navodili na obrazcu iz Priloge VII k tej uredbi (v nadaljevanju: obrazec iz Priloge VII).
16. V primeru nezakonite pošiljke odpadkov, kot je opredeljena v členu 2, točka 35, Uredbe št. 1013/2006,(16) člen 24(2) te uredbe določa, da če je za to nezakonito pošiljko odgovoren prijavitelj, pristojni organ države odpreme zagotovi, da se odpadki prevzamejo nazaj načeloma v 30 dneh ali v roku, o katerem se dogovorijo zadevni pristojni organi, od dneva, ko je zanjo izvedel ali so ga o tem obvestili pristojni organi ciljne države.
17. Na drugem mestu, naj spomnim, da mora namreč Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti dokaze, ki jih to potrebuje, da preveri obstoj te neizpolnitve obveznosti, ne da bi se Komisija lahko oprla na kakršno koli domnevo.(17) Ista načela veljajo, kadar tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti vloži država članica v smislu člena 259 PDEU.(18) Dokaze, ki jih je predložila Republika Poljska, je torej treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov ter glede na načeli samostojnega upravljanja in proste presoje dokazov, kot sta določeni v sodni praksi Sodišča.(19)
18. V obravnavanem primeru je iz trditev Republike Poljske razvidno, da naj bi bili zadevni odpadki poslani iz Nemčije na Poljsko v okviru postopka zagotavljanja informacij, brez upoštevanja pogojev, določenih v Uredbi št. 1013/2006, tako glede kategorije odpadkov, ki jih je bilo mogoče poslati po tem postopku, kot tudi glede dovoljenj, ki so jih imela podjetja, zadolžena za njihovo obdelavo. Kar zadeva lokacijo št. 1, Zvezna republika Nemčija priznava obstoj nezakonitih pošiljk, zato se spor nanaša le na vprašanje, ali je ta država članica kršila rok za prevzem teh odpadkov nazaj, medtem ko je treba v zvezi z lokacijami št. od 2 do 6 preučiti sam obstoj zatrjevanih nezakonitih pošiljk, ki bi jih bilo mogoče pripisati zadevnim nemškim podjetjem. V nadaljevanju teh sklepnih predlogov bom ta položaja analiziral ločeno.
2. Lokacija št. 1 (Tuplice)
19. Republika Poljska Zvezni republiki Nemčiji očita, da je kršila svojo obveznost, da v 30 dneh prevzame približno 20.000 ton nezakonito poslanih odpadkov cinkove žlindre.(20)
20. Stranki in Komisija priznavajo, da so bili zadevni odpadki predmet nezakonite pošiljke,(21) in se strinjajo, da se je prevzem odpadkov nazaj zaključil decembra 2024.(22)
21. Najprej, menim, da je treba zavrniti trditve Zvezne republike Nemčije, da je tožba nedopustna ali da je postala brezpredmetna, ker je bil prevzem odpadkov nazaj medtem zaključen. V okviru meddržavne tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki temelji na členu 259 PDEU, je treba namreč obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj tožene države članice, kakršen je bil ob predhodni predložitvi zadeve Komisiji, določeni v drugem odstavku tega člena.(23) V obravnavanem primeru se je na ta datum rok za prevzem takrat že zdavnaj iztekel.(24)
22. Na prvem mestu, Zvezna republika Nemčija trdi, da so bile odločbe njenih pristojnih nacionalnih organov, s katerimi je bilo družbi, od koder so izvirale pošiljke, naloženo, naj prevzame zadevne odpadke nazaj, predmet sodnega postopka. Trdi tudi, da je bilo za prevzem take količine odpadkov potrebnih več mesecev zaradi logističnih omejitev in potrebe po organizaciji postopka oddaje javnega naročila v skladu s pravili Unije. Glede na te okoliščine naj se 30-dnevni rok iz člena 24(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 1013/2006 ne bi uporabljal.
23. V zvezi s tem ugotavljam, da člen 24(2) te uredbe ne določa nobene izjeme niti razlogov, ki bi omogočali prekinitev teka zadevnega roka, vključno zaradi količine odpadkov, pri čemer je edina možnost, ki je v zvezi s tem ponujena, da se zadevni pristojni organi dogovorijo o alternativnem roku.(25) Vsekakor neupoštevanja roka v okviru skoraj desetletne zamude, kot je v obravnavani zadevi, ni mogoče utemeljiti niti z logističnimi razlogi niti z razlogom, da je treba zaradi količine odpadkov izvesti evropski razpisni postopek.(26)
24. Na drugem mestu, Zvezna republika Nemčija trdi, da sta se med predhodnim postopkom stranki dogovorili v skladu s členom 24(2) Uredbe št. 1013/2006 o možnosti, da se počaka na izid sodnega postopka, preden se prevzamejo zadevni odpadki nazaj, čemur pa poljski organi oporekajo.(27) Zvezna republika Nemčija se v zvezi s tem opira na korespondenco med poljskimi in nemškimi organi, v kateri naj bi se prvi strinjali z odločitvijo, da se počaka na izid sodnega postopka, ki je tekel, in naj od zadnjenavedenih ne bi zahtevali prevzema odpadkov nazaj pred koncem tega postopka.(28)
25. Ta korespondenca po mojem mnenju kaže na to, da poljski organi niso izrazili namena, da bi vprašanje takoj predložili Sodišču. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da so nekaj časa čakali na potek postopka v Nemčiji. Vendar iz teh izmenjav ni nedvoumno razvidno, da so se ti organi strinjali, da bodo počakali do konca tega postopka. Poleg tega med strankama ni sporno, da so poljski organi najpozneje na zaslišanju pred Komisijo 20. septembra 2023 jasno navedli, da tak dogovor ne obstaja. Zato menim, da obstoj dogovora o možnosti čakanja na izid sodnega postopka, na katerega se sklicuje Zvezna republika Nemčija, ni pravno zadostno dokazan.
26. V teh okoliščinah predlagam, naj se prvi očitek sprejme v delu, v katerem se nanaša na lokacijo št. 1 (Tuplice).
3. Lokacije št. od 2 do 6
27. V zvezi z lokacijami št. od 2 do 6 Republika Poljska Zvezni republiki Nemčiji očita, da je kršila določbe o prevzemu nezakonito poslanih odpadkov nazaj,(29) medtem ko ta izpodbija to obtožbo in zavrača sam obstoj nezakonitih pošiljk, ki bi jih bilo mogoče pripisati zadevnim nemškim družbam.(30)
28. V nadaljevanju teh sklepnih predlogov bom skupaj preučil položaje, ki so si podobni, zlasti kar zadeva kategorijo poslanih odpadkov.
a) Lokaciji št. 2 (Stary Jawor) in 3 (Sobolew)
29. Republika Poljska trdi, da so poljski organi med aprilom in septembrom 2018 med pregledi, izvedenimi na lokacijah št. 2 in 3,(31) odkrili prisotnost 1156 oziroma 1039 ton odpadkov,(32) ki so jih nemške družbe(33) nezakonito poslale(34). Namesto odpadnega betona (klasifikacijska številka 17 01 01(35)) (v nadaljevanju: odpadni beton), ki je bil naveden na obrazcih iz Priloge VII, naj bi ta podjetja po postopku zagotavljanja informacij poslala mešane gradbene odpadke, ki so vsebovali sadro (v nadaljevanju: odpadna sadra),(36) ki ne spadajo na „zeleni“ seznam, za postopke predelave, za katere podjetja prejemniki prav tako niso imela potrebnih dovoljenj.(37) Poleg tega naj bi bili v nekaterih primerih sporni odpadki, ki so jih nemške družbe pošiljateljice uvrstile med odpadno sadro, vendarle poslani poljskim podjetjem, ki niso imela dovoljenja za predelavo teh odpadkov.(38)
30. V zvezi s tem se mi zdi primerno razlikovati med vprašanjem obstoja pošiljk spornih odpadkov in vprašanjem odgovornosti zadevnih nemških podjetij.
31. Kar zadeva obstoj pošiljk (nezakonitih ali zakonitih) spornih odpadkov, je treba nato razlikovati med pošiljkami odpadkov, ki so uvrščeni med odpadni beton, in tistimi, ki so uvrščeni med odpadno sadro.
32. Na prvem mestu, med strankama ni sporno, da večina dokumentov, ki se nanašajo na te družbe – zlasti prevozne pogodbe in obrazci iz Priloge VII – omenja pošiljke odpadnega betona.(39) Vendar Republika Poljska trdi, da so bile v teh pošiljkah dejansko prikrite pošiljke odpadne sadre, kar naj bi dokazovali predvsem rezultati inšpekcijskih pregledov, ki so jih opravili poljski organi, ki so na zadevnih lokacijah ugotovili tudi prisotnost odpadne sadre poleg odpadnega betona ali mešanice obojega.
33. Zdi se mi, da je zgolj odkritje odpadne sadre na lokacijah objektov, ki so pod nadzorom poljskih organov, res indic za to, da so bili na te lokacije poslani drugi odpadki, in ne tisti, ki so bili kriti z dovoljenji za predelavo. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne dokazuje, da so ti odpadki dejansko izvirali iz spornih pošiljk. Tem pošiljkam so bili namreč priloženi obrazci iz Priloge VII in druge skladne prevozne listine, iz katerih izhaja, da so bili zadevni odpadki odpremljeni in prejeti kot odpadni beton. Noben element ne dokazuje, da naj bi navedene pošiljke prikrile druge kategorije odpadkov, še toliko bolj, ker je bil na zadevnih lokacijah najden tudi odpadni beton, kot priznava Republika Poljska.
34. Drugič, med strankama prav tako ni sporno, da so zadevna podjetja nekatere pošiljke odpadkov uvrstila med odpadno sadro.
35. Pri lokaciji št. 2 gre, prvič, za pošiljke med nemškima družbama pošiljateljicama ALBA Seehausen in Altmärkische na eni strani ter poljsko družbo prejemnico Bravet na drugi strani. Vendar ni dokazano, da so bile te pošiljke predmet zahteve za prevzem nazaj. Dokumenti v zvezi z zahtevami za prevzem odpadkov nazaj, ki jih navaja Republika Poljska, namreč ne navajajo takih pošiljk.(40)
36. Drugič, stranki se strinjata glede obstoja pogodbe o pošiljanju odpadne sadre med nemško družbo pošiljateljico Parentin in poljsko družbo prejemnico Bravet. Vendar take pošiljke niso navedene niti na obrazcih iz Priloge VII, ki so jih podpisale zadevne stranke, niti v drugih dokumentih v zvezi z njimi. Torej ni dokaza o izpolnitvi te pogodbe.(41)
37. Tretjič, stranki priznavata tudi obstoj pošiljk odpadkov, ki so bili registrirani kot odpadna sadra, s strani nemških družb pošiljateljic Drekopf in Recom v objekte poljske družbe prejemnice Bravet. Vendar glede na dokaze, ki jih je predložila Republika Poljska, poljski organi niso vložili zahteve za prevzem odpadkov nazaj, ker so bili ti odpadki pomešani z drugimi odpadki na lokaciji št. 2, tako da po njihovem mnenju ni bilo več mogoče ugotoviti, od katerega zadevnega podjetja izvirajo odpadki.(42)
38. Kar zadeva lokacijo št. 3, so se pošiljke odpadkov, ki so bili prijavljeni kot sadra, nanašale na pošiljke med nemško družbo pošiljateljico Parentin in poljsko družbo prejemnico PPH LWN, ki pa pred vložitvijo tožbe Republike Poljske niso bile omenjene in, kot trdi Zvezna republika Nemčija, poljski organi niso vložili zahteve za prevzem nazaj.(43)
39. Skratka, menim, da obstoj nezakonitih pošiljk odpadkov, za katere bi morala Zvezna republika Nemčija zagotoviti prevzem odpadkov nazaj, ni pravno zadostno dokazan, zato je treba prvi očitek v zvezi z lokacijama št. 2 in 3 zavrniti.
40. Zdaj, ko sem to pojasnil, bom zaradi izčrpnosti preučil tudi vprašanje odgovornosti zadevnih nemških podjetij v zvezi s pošiljkami odpadkov, ki so bili prijavljeni kot odpadna sadra, v objekte, ki nimajo potrebnih dovoljenj za njihovo predelavo.
41. V zvezi s tem se stranki ne strinjata glede odgovornosti povzročitelja odpadkov ali organizatorja njihovega pošiljanja glede zakonitosti postopkov predelave, opravljenih v državah, kamor so namenjeni odpadki, če, na eni strani, podjetje, ki je prejemnik odpadkov, ali upravljavec objekta za predelavo nima veljavnega dovoljenja za obdelavo teh odpadkov ali če, na drugi strani, zakonito poslani odpadki v ciljni državi niso pravilno predelani. Vprašanje se nanaša zlasti na pomen podpisa podjetja prejemnika na obrazcu iz Priloge VII ali izjave podjetja prejemnika v pogodbi, sklenjeni z organizatorjem pošiljanja, glede imetništva potrebnih dovoljenj.
42. V obravnavani zadevi stranki priznavata, da podjetja prejemniki odpadkov nimajo dovoljenj, ki se zahtevajo za predelavo odpadne sadre.(44) Poleg tega v zvezi z lokacijo št. 2 tako kot Republika Poljska menim, da dovoljenje poljske družbe prejemnice Bravet za „zbiranje“ odpadne sadre, kot je opredeljeno v členu 3, točka 10, Direktive 2008/98,(45) prav tako ne bi vključevalo niti možnosti „predhodnega skladiščenja“ teh odpadkov, kot je določena v okviru postopka predelave R 13.(46) Čeprav lahko namreč izrazi iz teh opredelitev povzročijo zmedo, opredelitev pojma „skladiščenja odpadkov“, ki ustreza postopku predelave R 13 iz Priloge II k tej direktivi, izrecno izključuje „začasno skladiščenje“ v smislu člena 3, točka 10, navedene direktive.
43. Ker torej zadevna dovoljenja ne zajemajo postopkov predelave (R 5 ali R 13), za katere so bili odpadki poslani, je treba preučiti, ali je mogoče šteti, da so nemška podjetja, ki so organizirala pošiljko, zanje odgovorna, zlasti če je družba prejemnica teh odpadkov na obrazcu iz Priloge VII (polji 13 in 14) v okviru pogodbe z organizatorjem pošiljke navedla, da ima potrebna dovoljenja.(47)
44. V zvezi s tem je očitno, da bi bilo treba podjetja, če se dokaže, da so bila seznanjena z neobstojem potrebnih dovoljenj podjetij prejemnikov ali nezakonito preusmeritvijo odpadkov na druge lokacije, šteti za odgovorna za nezakonite pošiljke. Če pa ni dokaza, da so to vedela, je treba določiti obseg dolžnosti skrbnega ravnanja, ki jo imajo glede zadevnih nezakonitosti.
45. Na splošno, menim, da pošiljatelj odpadkov glede na večjo dolžnost skrbnega ravnanja, ki jo ima pri pošiljanju odpadkov zunaj države članice, v kateri nastanejo,(48) ne more zavzeti pasivne drže do obstoja potrebnih dovoljenj prejemnika. Povedano drugače, v nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja Zvezna republika Nemčija, pošiljatelj odpadkov ne more zgolj skleniti pogodbe o pošiljkah odpadkov in izpolniti obrazca iz Priloge VII. Ne da bi se mu naložile pretirano obremenjujoče obveznosti, je treba od tega pošiljatelja vseeno pričakovati, da zahteva kopijo ustreznih dovoljenj, ne da bi mu bilo treba opraviti temeljita preverjanja, kot so preiskave ali revizije veljavnosti teh dokumentov, za kar so izključno pristojni javni organi.(49)
46. V obravnavani zadevi v zvezi z odpadki, poslanimi na lokacijo št. 2, ugotavljam, da je družba Bravet, poljska družba, ki upravlja to lokacijo, nemškim podjetjem pošiljateljem ALBA Seehausen in Altmärkische(50) na eni strani ter Drekopf in Recom(51) na drugi strani predložila dovoljenja za zbiranje odpadkov, ki spadajo pod klasifikacijski številki 17 01 01 in 17 08 02, ter za predelavo odpadkov, ki spadajo samo pod klasifikacijsko številko 17 01 01 (in ne pod klasifikacijsko številko 17 08 02). Kljub temu so ta podjetja organizirala pošiljke odpadkov, ki spadajo pod klasifikacijsko številko 17 08 02, za postopke predelave R 13.
47. Zato in brez poseganja v pojasnila iz točk 35 in 37 teh sklepnih predlogov se zdi, da so zadevna nemška podjetja odgovorna, ker so ob izpolnjevanju obrazca iz Priloge VII vedela za položaj podjetja prejemnika.
48. Vendar se, na eni strani, ne strinjam s trditvijo Republike Poljske, da so nemške družbe odgovorne tudi zato, ker sta nemški družbi pošiljateljici ALBA Seehausen in Altmärkische navedli le kot objekt za predelavo v polju 7 svojih obrazcev iz Priloge VII poljsko družbo prejemnico Bravet, medtem ko bi morali, kar zadeva pošiljko, namenjeno v vmesni objekt, tudi omeniti nevmesni objekt za predelavo. Ker se namreč polje 7 obrazca iz Priloge VII nanaša le na „objekt za predelavo“, zadostuje torej navedba objekta, ki mora v skladu s tem, kar je navedeno v polju 8, izvesti postopek predelave R 13, tudi če zadnjenavedeni postopek vključuje skladiščenje odpadkov pred drugim postopkom predelave (razen začasnega skladiščenja, do zbiranja, na mestu nastanka odpadkov).(52)
49. Na drugi strani, ne strinjam se niti s stališčem, ki ga zagovarja Zvezna republika Nemčija, da izrecna obveznost navedbe nevmesnih objektov, določena v novi Uredbi (EU) 2024/1157, dokazuje, da se ta navedba zahteva šele od začetka veljavnosti te uredbe.(53)
50. Glede odpadkov, poslanih na lokacijo št. 3, med strankama ni sporno, da družba PPH LWN, ki je poljska družba, ki upravlja to lokacijo, ni imela potrebnih dovoljenj za konkretne parcele, na katerih naj bi bili odpadki raztovorjeni.
51. V zvezi s tem se mi zdi, da čeprav je treba priznati, da ima podjetje, ki je povzročitelj ali pošiljatelj odpadkov,(54) večjo dolžnost skrbnega ravnanja, od tega podjetja vseeno ni mogoče zahtevati, da je obveščeno in mora odgovarjati za točen kraj raztovarjanja v objektu za obdelavo, ki je ustrezno določen v upoštevnih dokumentih, na katerem bodo odpadki odloženi. Taka zahteva bi presegala obseg njegovega nadzora, saj je za to izključno odgovoren upravljavec objekta za obdelavo.(55)
b) Lokaciji št. 4 (Gliwice) in 5 (Sarbia)
52. Republika Poljska trdi, da so njeni organi med februarjem in majem 2018 med pregledi, izvedenimi na lokacijah št. 4 in 5,(56) odkrili 1300 oziroma 8700 ton odpadkov, ki so bili predmet nezakonitih pošiljk(57) nemških podjetij(58). V nasprotju s tem, kar je bilo navedeno na obrazcih iz Priloge VII, v katerih so bili omenjeni odpadki iz plastike in gume (pod klasifikacijsko številko 19 12 04) (v nadaljevanju: plastični odpadki), naj bi ta podjetja v okviru postopka zagotavljanja informacij pošiljala odpadke, ki ne spadajo na „zeleni“ seznam, za postopke predelave.
53. Natančneje, odpadki, odkriti na lokaciji št. 4, naj bi bili odpadki sestavljene embalaže živilskih proizvodov iz plastike in drugih materialov (v nadaljevanju: mešani komunalni odpadki),(59) katerih nastanek je povzročilo nemško podjetje Wurzer in ki so bili poslani v Gliwice na podlagi verige pogodb.(60) Odpadki, odkriti na lokaciji št. 5, naj bi bili odpadki, stisnjeni v bale, ovite z železno žico, ki ne spadajo pod nobeno opredeljivo klasifikacijsko številko,(61) katerih nezanemarljiv del naj bi nosil napise in črtne kode, ki potrjujejo njihov nemški izvor, katerih nastanek sta povzročili družbi Lobbe in Böhme,(62) in naj bi bili, čeprav so bili formalno namenjeni na lokacijo Chełmek, dejansko poslani v Sarbio po „nevtralizaciji“ prevoznih listin.(63) Poleg tega naj bi podjetje, ki je prejemnik odpadkov, poslanih na lokacijo št. 4, delovalo le kot posrednik(64) in naj bi imelo le dovoljenje za zbiranje plastičnih odpadkov, medtem ko naj podjetje, ki je bilo prejemnik odpadkov, poslanih na lokacijo št. 5, ne bi imelo dovoljenja za predelavo teh odpadkov.(65)
54. Kar zadeva lokacijo št. 4, pa je iz dokazov, ki jih je predložila Republika Poljska (obrazci iz Priloge VII, prevozni dokumenti, imenovani dokumenti CMR, in tehtalni listi), razvidno, da so bili odpadki, ki jih je povzročila družba Wurzer, uvrščeni med plastične odpadke z „zelenega“ seznama in poslani v poljsko podjetje Marko, ki je imelo dovoljenje za postopke predelave teh odpadkov in je potrdilo njihov prejem na lokaciji Jawiszowice (in ne na lokaciji Gliwice).(66) Prevozne listine, ki jih je predložila Republika Poljska v zvezi s pošiljkami, namenjenimi v Gliwice, se nanašajo le na posle, v katere sta bili vpleteni poljski družbi Marko kot pošiljateljica in A&P kot prejemnica.(67) Tudi če se domneva, da je bil prevzem odpadkov iz Nemčije s strani družbe Marko, kot trdi Republika Poljska, fiktiven, saj je bil tovor odpeljan neposredno od družbe Wurzer v Gliwice,(68) ta okoliščina ne izhaja iz dokumentov, ki sta jih pripravili nemški družbi, od koder so bile pošiljke poslane, in je predvsem ni mogoče neposredno pripisati njima. Za tako okoliščino bi bila, odvisno od primera, odgovorna zadevna poljska podjetja. Poleg tega tudi drugi dokazi, ki jih je predložila Republika Poljska, v zvezi s tem niso odločilni.(69) Tožba tudi sicer ni natančna glede količine odpadkov, ki jih je mogoče pripisati zadevnima nemškima družbama.
55. Kar zadeva lokacijo št. 5, so se vsi dokumenti (zlasti obrazci iz Priloge VII), ki jih je mogoče povezati z družbama Lobbe in Böhme, nanašali na pošiljke plastičnih odpadkov, odpeljane v poljski podjetji Havel (s strani družb Lobbe in Böhme) in Recovery (s strani družbe Böhme) v Chełmeku.(70) Drugi dokazi, ki jih je predložila Republika Poljska,(71) sicer dokazujejo, da so bili na lokaciji v Sarbii prisotni odpadki, ki jih je bilo mogoče povezati z nemškima podjetjema Lobbe in Böhme, ki bi lahko bili preusmerjeni iz uradnega cilja in prepeljani neposredno iz Nemčije v Sarbio. Vendar ti elementi ne zadostujejo kot dokaz, da sta zadevni nemški družbi te pošiljke organizirali, dovolili ali celo vedeli zanje. Zlasti ob upoštevanju naročil za prevoz, izmenjanih med poljskima podjetjema, ki vsebujejo „nalog za nevtralizacijo“,(72) namreč ni mogoče izključiti, da se je preusmeritev teh odpadkov prikrila tema nemškima družbama in da sta za to izključno odgovorni zadevni poljski družbi.(73) Poleg tega na podlagi dokazov, ki jih je predložila Republika Poljska, ni mogoče dovolj natančno ugotoviti količine odpadkov, ki naj bi jih zadevni nemški družbi poslali na zadevno lokacijo, na kateri je dokazana tudi prisotnost odpadkov iz Poljske in drugih držav. Take okoliščine ne omogočajo individualizacije zadevnih odpadkov in tako ovirajo njihov prevzem nazaj iz naslova domnevno nezakonitih pošiljk.(74)
c) Lokacija št. 6 (Bzowo)
56. Republika Poljska trdi, da so njeni organi med aprilom in septembrom 2017 med pregledi, izvedenimi na lokaciji št. 6,(75) odkrili 600 ton mešanih komunalnih odpadkov,(76) ki so bili predmet nezakonitih pošiljk(77) nemških družb(78). Ti odpadki naj ne bi spadali na „zeleni“ seznam, poljsko podjetje prejemnik pa naj ne bi imelo dovoljenja za njihovo predelavo.
57. V zvezi s tem se mi zdi, da dokazi, ki jih je predložila Republika Poljska,(79) dokazujejo po eni strani verjetno prisotnost mešanih komunalnih odpadkov iz Nemčije v skladišču ter po drugi strani neobstoj dovoljenja za predelavo teh odpadkov in neobstoj ustreznega objekta na lokaciji Bzowo.(80)
58. Ni pa dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti neposredno vpletenost zadevnih nemških podjetij v te pošiljke.(81) Natančneje, v prevoznih listinah, ki jih je mogoče povezati z zadevnimi nemškimi družbami, navedene pošiljke niso navedene.(82) Čeprav je res, da eden od teh obrazcev iz Priloge VII, ki ga je izpolnila družba Vorberg Recycling, ni navajal objekta za predelavo,(83) se mi ne zdi, da bi že samo ta element lahko zadostoval za ugotovitev odgovornosti zadevne družbe, tudi ob upoštevanju tega, da ta dokument potrjuje pošiljko plastičnih odpadkov (in ne mešanih komunalnih odpadkov, kot so jih ugotovili poljski organi na zadevnem mestu), in ob upoštevanju tega, da ni informacij o naravi odpadkov na tej lokaciji.(84)
4. Predlog glede prvega očitka
59. Glede na navedeno predlagam, naj se prvi očitek sprejme v delu, v katerem se nanaša na zamudo Zvezne republike Nemčije pri prevzemu odpadkov nazaj v zvezi z lokacijo št. 1. Nasprotno pa predlagam, naj se zavrne ta očitek glede odgovornosti te države članice za prevzem odpadkov, poslanih na lokacije od št. od 2 do 6, nazaj.
B. Drugi očitek: kršitev obveznosti obdelave odpadkov
60. Republika Poljska trdi, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti, da odpadke, odkrite na lokacijah št. od 3 do 6, obravnava kot odpadke iz Priloge IV k Uredbi št. 1013/2006, in to kljub nezmožnosti dogovora med pristojnimi organi države odpreme in ciljne države glede njihove uvrstitve. Iz tega sklepa, da je Zvezna republika Nemčija kršila člen 28(2) te uredbe.
61. Kar zadeva dopustnost drugega očitka, je jasno, da je Republika Poljska glede na pritožbo, vloženo pri Komisiji, navedla ta očitek le v zvezi z lokacijo št. 5.(85) Zato menim, da navedeni očitek ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na lokacije št. 3, 4 in 6.
62. Vsekakor, kot bom pojasnil v nadaljevanju teh sklepnih predlogov, je isti očitek neutemeljen tudi v zvezi z vsemi drugimi lokacijami, ki jih navaja Republika Poljska v okviru svojega drugega očitka.
63. Kar zadeva utemeljenost drugega očitka, naj spomnim, da se v skladu s členom 28(2) Uredbe št. 1013/2006, če se pristojni organi države odpreme in ciljne države ne uspejo dogovoriti o uvrstitvi prijavljenih odpadkov(86) kot odpadkov z „zelenega“ seznama (Priloge III, IIIA in IIIB) ali v Prilogo IV, šteje, da so ti odpadki uvrščeni v Prilogo IV.(87)
64. Najprej, po mojem mnenju iz besedila te določbe izhaja, da se zadevna nezmožnost dogovora lahko nanaša le na „uvrstitev“ odpadkov, ne pa na sam obstoj nezakonite pošiljke odpadkov, vključno z identifikacijo avtorja take pošiljke.
65. Dalje, glede na kontekst, v katerega je umeščena navedena določba, se zdi, da člen 28 Uredbe št. 1013/2006, naslovljen „Nezmožnost dogovora o uvrstitvi“, v odstavkih od 1 do 3 ureja tri posebne položaje, in sicer, prvič, nezmožnost dogovora glede tega, ali je predmet pošiljke odpadek ali ne, drugič, nezmožnost dogovora, kot v obravnavani zadevi, glede uvrstitve prijavljenih odpadkov med odpadke z „zelenega“ seznama, in tretjič, nezmožnost dogovora glede uvrstitve prijavljenega postopka kot postopka obdelave odpadkov. Tako se v nobenem trenutku ne obravnava vprašanja obstoja nezakonite pošiljke.
66. Nazadnje, kar zadeva cilj, ki se uresničuje z isto določbo, se mi zdi, da je njen namen rešiti postopkovni zastoj v zvezi z obdelavo poslanega, ne pa predhodno odločiti o vprašanju obstoja take pošiljke.
67. Zato vprašanje obstoja pošiljke, torej vprašanje, ki se obravnava v tej zadevi, spada na področje uporabe splošnih pravil o izvajanju in presoji dokazov, ne pa posebnih domnev iz člena 28 Uredbe št. 1013/2006. V tem okviru iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 17 teh sklepnih predlogov, izhaja, da mora v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti Komisija ali država članica, ki je vložila tožbo, dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti dokaze, ki jih to potrebuje, da preveri obstoj te neizpolnitve obveznosti, ne da bi se lahko oprla na kakršno koli domnevo.
68. Iz tega sledi, da se Komisija ali država članica, ki je tožeča stranka, ne more zadovoljiti s sklicevanjem na domnevo iz člena 28(1) te uredbe niti se ne more opreti le na ugotovitev nezmožnosti dogovora med pristojnimi organi države odpreme in ciljne države glede obstoja nezakonite pošiljke odpadkov, da bi iz tega sklepala, da mora biti pošiljka odpadkov predmet postopka predhodne pisne prijave in soglasja.
69. Glede na navedeno predlagam, naj se drugi očitek zavrne.
C. Tretji očitek: kršitev obveznosti lojalnega sodelovanja
70. Republika Poljska trdi, da je Zvezna republika Nemčija kršila obveznost lojalnega sodelovanja, ki jo ima na podlagi člena 4(3) PEU, ker ni sprejela ukrepov, katerih namen bi bil pojasniti dejstva v zvezi z nezakonitimi pošiljkami odpadkov na zadevne lokacije in s tem omogočiti izvajanje zadevnih določb Uredbe št. 1013/2006. Zvezni republiki Nemčiji očita, prvič, da je pri izmenjavah zavzela popolnoma pasivno držo, kot naj bi dokazovali neobstoj odgovora ali prepozen odgovor nemških organov na nekatere dopise, ki so jih poslali poljski organi, drugič, to, da je spis preprosto vrnila na deželno raven, čeprav so bili zaprošeni zvezni organi, ko pristojni deželni organi niso odgovorili, tretjič, da je zavrnila sodelovanje pri skupnih inšpekcijskih pregledih, in četrtič, da osem let ni prevzela odpadkov nazaj na lokaciji št. 1 (Tuplice).
71. Kar zadeva dopustnost tretjega očitka, glede katerega Zvezna republika Nemčija izraža pridržke, se bom omejil le na ugotovitev, da je Republika Poljska v pritožbi, vloženi pri Komisiji, navedla, čeprav zelo na splošno, očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti lojalnega sodelovanja.
72. Kar zadeva uporabo člena 4(3) PEU, ki jo Zvezna republika Nemčija izpodbija ob upoštevanju obstoja posebnih določb, ki se uporabljajo za postopek pošiljanja odpadkov,(88) menim, da obstoj teh posebnih določb o sodelovanju med zadevnimi državami članicami v Uredbi št. 1013/2006ne preprečuje uporabe splošnega načela lojalnega sodelovanja med državami članicami iz člena 4(3),(89) kar zadeva vidike, ki jih ta uredba izrecno ne ureja.
73. V zvezi s tem, kar zadeva lokacijo št. 1 (Tuplice), naj poudarim, da se Republika Poljska s tretjim očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) PEU, v bistvu sklicuje na isto ravnanje, kot je ravnanje, ki pomeni kršitev roka za prevzem odpadkov nazaj iz člena 24(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1013/2006. Ker pa je bila ta kršitev navedena in ugotovljena v okviru prvega očitka, se ta država članica ne more sklicevati tudi na kršitev tega člena 4(3), ki je splošnejša določba.(90)
74. Kar zadeva utemeljenost tretjega očitka, ki se nanaša na domnevno nesodelovanje nemških organov s poljskimi organi, ugotavljam, da so kljub zapletenosti spisov v zvezi z zadevnimi lokacijami in velikim razhajanjem med strankami glede večine informacij in dokazov, izmenjanih med postopkom, ti vseeno sodelovali, da bi poiskali rešitve, ne da bi bili ti ukrepi v večini primerov uspešni.
75. Najprej, ne zdi se mi, da bi nemški organi s tem, da niso ugodili številnim zahtevam za prevzem odpadkov nazaj, ki so jih vložili poljski organi, kršili člen 4(3) PEU, zlasti ker, na eni strani, so nemški organi sodelovali s poljskimi organi, zlasti s tem, da so izvajali nadzor nad družbami, za katere se je po mnenju poljskih organov sumilo, da so izvor nezakonitih pošiljk odpadkov,(91) in na drugi strani, predloženi dokazi niso zadostovali za utemeljitev izdaje zahtev za prevzem odpadkov nazaj.(92)
76. Dalje, okoliščina, ki jo poudarja Republika Poljska, da so nemški zvezni organi v nekaterih primerih spis vrnili zadevnim deželnim organom, sama po sebi ni dokaz za neizpolnitev obveznosti sodelovanja prvih ob upoštevanju pristojnosti drugonavedenih na področju ravnanja z odpadki.(93)
77. Nazadnje, zatrjevani neobstoj volje nemških organov, da sodelujejo pri skupnih inšpekcijskih pregledih v zvezi z lokacijama št. 5 in 6, je bil utemeljen s pomanjkanjem ustreznih informacij o naravi in izvoru odpadkov. Menim, da je s tem položajem mogoče upravičeno pojasniti nestrinjanja s poljskimi organi, vendar prav tako ne zadostuje za ugotovitev neizpolnitve obveznosti lojalnega sodelovanja.
78. Skratka, zdi se, da so nemški organi odgovorili na zahteve in pozive poljskih organov ter opravili lastne preiskave pri nemških povzročiteljih odpadkov, na katere so opozorili poljski organi. Čeprav je res, da je pri odgovorih na njihove zahteve in pozive večkrat prišlo do zamud, so te zamude vplivale na obe stranki, tako da naj kakršne koli „pasivne“ drže ne bi bilo mogoče pripisati izključno Zvezni republiki Nemčiji.
79. Glede na navedeno predlagam, naj se tretji očitek zavrne.
VI. Predlog
80. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj:
– sprejme prvi očitek iz tožbe, ki se nanaša na lokacijo št. 1 (Tuplice), in
– tožbo v preostalem zavrne.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (UL 2006, L 190, str. 1).
3 Gre za, natančneje, člen 24(2), prvi in drugi pododstavek, in člen 28(2) Uredbe št. 1013/2006 ter člen 4(3) PEU. Po navedbah v tožbi se je pritožba nanašala tudi na pošiljke odpadkov na lokacijo št. 7 (Babin), ki ni predmet te tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.
4 Člen 24(2), prvi in drugi pododstavek, v povezavi s členom 2, točka 35(e) in (g)(iii), Uredbe o pošiljkah odpadkov.
5 Člen 24(2), prvi in drugi pododstavek, v povezavi s členom 2, točka 35(g)(iii), Uredbe št. 1013/2006.
6 Komisija podpira tožbene predloge v delu, v katerem se nanašajo na kršitve, na katere se nanaša njeno obrazloženo mnenje.
7 Člen 24(2), prvi in drugi pododstavek, v povezavi s členom 2, točka 35(a), (b), (e) ter (g)(i) in (iii), Uredbe št. 1013/2006.
8 Člen 28(2) navedene uredbe.
9 Člen 4(3) PEU.
10 Člen 24(2), prvi in drugi pododstavek, v povezavi s členom 2, točka 35(a), (b), (e) ter (g)(i) in (iii), te uredbe.
11 Natančneje, v skladu z načelom o odpravi pri viru in načelom bližine zakonodaja Unije spodbuja odstranjevanje ali predelavo odpadkov čim bližje kraju nastanka odpadkov, pri čemer so pravila o pošiljanju odpadkov s tega vidika izjema, ki jo je treba razlagati ozko. Glej zlasti člen 16(3) Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, L 312, str. 3) in uvodno izjavo 20 Uredbe št. 1013/2006 . Glej tudi, po analogiji, sodbo z dne 4. marca 2010, Komisija/Italija (C‑297/08, EU:C:2010:115, točke od 64 do 66 in navedena sodna praksa).
12 V skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe št. 1013/2006 je pomembno, da se nadzorovanje in kontrola pošiljk odpadkov organizirata in urejata na način, ki upošteva potrebo po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja in človekovega zdravja (glej sodbo z dne 9. junija 2016, Nutrivet, C‑69/15, EU:C:2016:425, točka 32).
13 Glej sodbo z dne 23. oktobra 2025, Naturvårdsverket (Obdelava odpadkov po prevzemu nazaj) (C‑221/24 in C‑222/24, EU:C:2025:818, točka 49 ter navedena sodna praksa).
14 Seznam odpadkov, za katere velja splošna zahteva po informacijah, določena v členu 18 Uredbe št. 1013/2006, je v Prilogi III k tej uredbi naslovljen „‚Zeleni‘ seznam odpadkov“.
15 V skladu s členom 3, točka 15, Direktive 2008/98 „predelava“ pomeni vsak postopek v obratu ali širšem gospodarstvu, katerega glavni rezultat je, da odpadki služijo koristnemu namenu tako, da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so odpadki pripravljeni za izpolnitev te funkcije. Priloga II k tej direktivi vsebuje neizčrpen seznam postopkov predelave, vključno s postopkoma R 5 („Recikliranje/pridobivanje drugih anorganskih materialov“) in R 13 („Skladiščenje odpadkov do katerega koli od postopkov, označenih z R 1 do R 12 (razen začasnega skladiščenja, do zbiranja, na mestu nastanka odpadkov)“).
16 V bistvu je v tej določbi „nezakonita pošiljka“ opredeljena kot vsaka pošiljka odpadkov, za katero ni bil izveden postopek predhodne pisne prijave in soglasja (primeri iz točk (a) in (b)) ter ki je opravljena na način, posledica katerega je predelava ali odstranjevanje v nasprotju z upoštevnimi pravili (primer iz točke (e)), ali ki je bila predmet postopka zagotavljanja informacij za odpadke, ki niso navedeni v prilogah III, IIIA ali B, ali opravljena na način, ki ni določen na obrazcu iz Priloge VII (primeri iz točk (g)(i) in (iii)).
17 Glej zlasti sodbo z dne 14. marca 2019, Komisija/Češka republika (C‑399/17, EU:C:2019:200, točka 51 in navedena sodna praksa).
18 Glej v zvezi s tem zlasti Prete, L., Infringement Proceedings in EU Law, Wolters Kluwer, Alphen-sur-Rhin, 2017, str. 191.
19 Glej zlasti sodbo z dne 18. decembra 2025, Hamoudi/Frontex (C‑136/24 P, EU:C:2025:977, točka 114 in navedena sodna praksa).
20 V smislu člena 2, točka 35(e) in (g)(iii), Uredbe št. 1013/2006.
21 Odpadke, ki jih je proizvedla nemška družba Befesa Zinc Freiberg GmbH, je v obdobju od novembra 2013 do junija 2015 na Poljsko poslala druga nemška družba, in sicer družba Mineral Projekt Gesellschaft fur Planung und Konstruktion GmbH, pod klasifikacijsko številko 10 05 01, da bi se zanje uporabila postopka predelave R 13 in R 5. Ti odpadki so bili poslani poljski družbi POO RYNIED S.C., ki je bila na obrazcu iz Priloge VII k Uredbi št. 1013/2006 navedena kot prejemnik navedenih odpadkov za njihovo predelavo. Vendar ta ni imela dovoljenja za to predelavo in je nato odpadke poslala družbi EURO-TOR RECYCLING Sp. z o.o. Ta je imela dovoljenje le za predelavo dela pošiljke in poleg tega ni bila navedena na obrazcu iz Priloge VII.
22 Nemški organi so prvotno naložili prevzem odpadkov nazaj družbi, ki je bila zadolžena za organizacijo pošiljanja, nato pa so po njenem stečaju od povzročitelja odpadkov zahtevali, naj prevzame stroške prevzema nazaj.
23 Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi Češka republika/Poljska (Rudnik Turów) (C‑121/21, EU:C:2022:74, točka 49). Ta tožba se namreč razlikuje od tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU, za katero iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ta ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da naknadnih sprememb Sodišče ne sme upoštevati (glej sodbo z dne 5. novembra 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost splošnih sodišč) (C‑192/18, EU:C:2019:924, točka 45 in navedena sodna praksa)).
24 Postransko ugotavljam, da bi bil ta rok prekoračen tudi, če bi se kot dies a quo upošteval datum obrazloženega mnenja Komisije, kot trdi Komisija v pisnem stališču.
25 Poleg tega je zakonodaja, ki je veljala pred Uredbo št. 1013/2006, in sicer Uredba Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 176), v členu 26(2) predvidevala isti rok s skoraj enakimi besedami, in sicer „v 30 dneh od dneva, ko je bil pristojni organ obveščen o nezakonitem prometu, ali v roku, za katerega se pristojni organi lahko dogovorijo“ (glej tudi zelo podobno napisan člen 14(2) predloga Komisije za Uredbo Sveta (EGS) o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Skupnosti, v Skupnost in iz nje z dne 10. oktobra 1990, COM(90) 415 final).
26 Poleg tega je v skladu s členom 32(2)(c) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65) za javna naročila gradenj, blaga in storitev mogoče uporabiti postopek s pogajanji brez predhodne objave, „[k]olikor je to nujno potrebno, če zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih javni naročnik ni mogel predvideti, rokov za odprte postopke ali omejene postopke ali konkurenčne postopke s pogajanji ni mogoče upoštevati“.
27 Naj spomnim, da člen 24(2) Uredbe št. 1013/2006 ne pogojuje takega dogovora z določeno formalnostjo.
28 Gre za izvlečke iz dopisa z dne 19. januarja 2021 (priloga B.6) in elektronskega sporočila z dne 2. maja 2023 (priloga B.7), ki so ju poljski organi poslali nemškim organom. V prvem je bilo navedeno naslednje: „[p]lease inform the Chief Inspector of Environmental Protection what measures have been taken and whether the approximate date of return the waste to Germany is already known“ ([p]rosimo, da obvestite glavnega inšpektorja za varstvo okolja o sprejetih ukrepih in o tem, ali je že znan približen datum vrnitve odpadkov v Nemčijo) (prost prevod). V drugem je bilo napisano: „[…] could you provide current stage of the case? Has the court already issued a ruling on the case?“ ([…] ali lahko prosim sporočite, v kateri fazi je zadeva? Ali je sodišče že odločilo?) (prost prevod). V zvezi s tem mora Sodišče presojati dejansko stanje, pri čemer za to presojo velja načelo proste presoje dokazov v skladu z načeloma, navedenima v točki 17 teh sklepnih predlogov.
29 Prevzem teh odpadkov nazaj v smislu člena 24(2) Uredbe št. 1013/2006 naj bi se v nekaterih primerih zahteval zato, ker naj bi nemška podjetja navedene odpadke poslala kot odpadke z „zelenega“ seznama (glej opombo 14 teh sklepnih predlogov), in sicer z uporabo postopka zagotavljanja informacij, medtem ko bi morali isti odpadki, ki ne spadajo na ta seznam, biti poslani v skladu s postopkom predhodne pisne prijave in soglasja (glej točko 13 teh sklepnih predlogov). V drugih primerih naj bi bil ta prevzem nazaj nujen, ker poljska podjetja, ki so prejemniki odpadkov, niso imela potrebnih dovoljenj za obdelavo teh odpadkov.
30 Zvezna republika Nemčija meni, da ni dokazano, da so bile nezakonite pošiljke opravljene niti da je mogoče morebitne nezakonite pošiljke pripisati zadevnim nemškim družbam. Komisija se strinja s tem stališčem, razen dela pošiljk, ki se nanašajo na lokacijo št. 2.
31 Glej prilogo A.14 oziroma A.29 (zapisniki pregledov, ki so jih poljski organi opravili na teh lokacijah).
32 Glede lokacije št. 3 Republika Poljska v tožbi navaja količino 3360 ton, v repliki pa količino 1039 ton (glej prilogo C.2). Na obravnavi je pojasnila, da gre za približno oceno.
33 Pošiljke odpadkov na lokacijo št. 2 naj bi se na eni strani nanašale na nemške družbe povzročiteljice ali pošiljateljice ALBA Niedersachsen-Anhalt GmbH (s sedežem v Braunschweigu, Nemčija), ALBA Niedersachsen-Anhalt GmbH (s sedežem v Seehausnu, Nemčija, v nadaljevanju: ALBA Seehausen), Altmärkische Entsorgung und Transport GmbH (v nadaljevanju: Altmärkische), Schutt-Karl GmbH, Parentin Gmbh, Drekopf Recyclingzentrum Leipzig GmbH (v nadaljevanju: Drekopf) in Recom Entsorgung (v nadaljevanju: Recom) ter na drugi strani na poljsko družbo prejemnico Bravet sp. z o.o. Pošiljke odpadkov na lokacijo št. 3 naj bi se nanašale na nemško družbo pošiljateljico Parentin in poljsko družbo prejemnico PPH LWN sp. z o.o.
34 V smislu člena 2, točka 35(e) in (g)(iii), Uredbe št. 1013/2006 v zvezi z lokacijo št. 2 in v smislu člena 2, točka 35(a), (b), (e) ter (g)(i) in (iii), Uredbe o pošiljkah odpadkov v zvezi z lokacijo št. 3.
35 V teh sklepnih predlogih se sklicujem na Evropski katalog odpadkov (EKO) in na uvrstitev, ki jo določa, kot sta predvidena v Odločbi Komisije 2000/532/ES z dne 3. maja 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5, str. 151). Ta odločba je bila nazadnje spremenjena s Sklepom Komisije 2014/955/EU z dne 18. decembra 2014 (UL 2014, L 370, str. 44, in popravek v UL 2017, L 271, str. 36).
36 Natančneje, odpadki pod klasifikacijsko številko 17 08 02, in sicer „gradbeni materiali na osnovi sadre, ki niso navedeni pod klasifikacijsko številko 17 08 01“ (zadnja klasifikacijska številka se nanaša na „gradbene materiale na osnovi sadre, ki so onesnaženi z nevarnimi snovmi“).
37 Poljska družba Bravet, prejemnica odpadkov, poslanih na lokacijo št. 2, naj bi imela dovoljenje za predelavo (postopek R 5) odpadnega betona in za zbiranje teh odpadkov, ne pa za predelavo odpadne sadre. Nasprotno pa naj poljska družba PPH LWN, prejemnica odpadkov, poslanih na lokacijo št. 3, ne bi imela dovoljenja za zbiranje niti za predelavo (postopki R 5) teh odpadkov, vsaj na parcelah, na katerih so bili raztovorjeni.
38 Zadevna nemška podjetja, ki naj bi vedela, da ni dovoljenja, naj bi bila zato odgovorna za te nezakonite pošiljke.
39 To velja na eni strani za vse pošiljke odpadkov, ki jih Republika Poljska pripisuje podjetjema ALBA Niedersachsen-Anhalt in Schutt-Karl, in na drugi strani za del pošiljk odpadkov, ki jih ta država članica pripisuje podjetjem ALBA Seehausen, Altmärkische, Parentin, Drekopf in Recom.
40 Glej elektronsko sporočilo z dne 11. januarja 2019 (priloga A.24) in dopis z dne 5. marca 2019 (priloga A.25). Republika Poljska v zvezi s tem v repliki ne navaja nobenega dodatnega stališča.
41 Poleg tega v nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja Republika Poljska, zgolj na podlagi dejstva, da je bila na lokaciji 2 najdena odpadna sadra, ni mogoče pravno zadostno dokazati, da ti odpadki izvirajo od nemške družbe pošiljateljice Parentin.
42 Poljski organi so pri njihovih komunikacijah z nemškimi organi v zvezi s temi pošiljkami v svojem elektronskem sporočilu z dne 11. januarja 2019 (priloga A.24), napisanem v angleškem jeziku, pojasnili naslednje: „Normally in this situation we would request for take back but the waste has been mixed together with other plasterboard waste that was already deposited on the land. Therefore it is impossible to distinguish which waste came from which company. I do not know whether take-back in this situation is possible“ (Običajno v tovrstni situaciji zahtevamo prevzem odpadkov nazaj, vendar so bili odpadki pomešani z drugimi vrstami odpadkov mavčnih plošč, ki so bili že deponirani na zemljišču. Torej ni mogoče razločiti, kateri odpadki so od katerega podjetja. Ne vem, ali je v takem primeru prevzem nazaj mogoč) (prost prevod). Ti organi so svoje sogovornike tudi zaprosili za mnenje o tej situaciji („[p]lease let me know your views on this“) (sporočite mi prosim vaše mnenje o tem) (prost prevod) in jih pozvali, naj zadevni nemški družbi (in sicer Drekopf in Recom) obvestijo, da poljska družba prejemnica Bravet ne more obdelati odpadkov pod klasifikacijsko številko 17 08 02 in da bi bilo treba ustaviti nadaljnje pošiljke teh odpadkov. V dopisu z dne 5. marca 2019 (priloga A.25), ki je v angleškem prevodu, ki so ga pripravili navedeni organi, je bilo ponovno poudarjeno, da zadevne pošiljke „were mixed with each other and with the waste already on the site, which made it impossible to distinguish between them and take-back was not possible“ (so bile pomešane med seboj in z odpadki, ki so že bili na lokaciji, zaradi česar jih ni bilo mogoče razlikovati in prevzem nazaj ni bil mogoč) (prost prevod). Republika Poljska je v repliki pojasnila, da so bili odpadki raztovorjeni in z buldožerjem razporejeni po lokaciji št. 2.
43 Te pošiljke, ki so bile na obrazcih iz Priloge VII navedene kot pošiljke odpadne sadre, namreč niso bile omenjene niti v prvem zahtevku za prevzem odpadkov nazaj, ki so ga poslali poljski organi (priloga A.35), niti v poznejši korespondenci (priloge od A.36 do A.44). Republika Poljska je v repliki pojasnila, da je bila ta okoliščina navedena, da bi se dokazalo, da v nasprotju s trditvami nemške družbe pošiljateljice Parentin ta družba ni pošiljala le odpadnega betona, ampak tudi odpadno sadro. Na obravnavi se je sklicevala na elektronsko sporočilo z dne 11. januarja 2024 (priloga A.24) (glej opombo 42 teh sklepnih predlogov).
44 Natančneje, iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je poljska družba Bravet, podjetje prejemnik odpadkov, poslanih na lokacijo št. 2, imela dovoljenje za zbiranje in predelavo (postopki R 5) odpadnega betona in za zbiranje odpadne sadre, ne pa tudi za njeno predelavo (glej priloge A.15, A.17 in B.12), poljska družba PPH LWN, prejemnica odpadkov, poslanih na lokacijo št. 3, pa je imela dovoljenje za zbiranje odpadnega betona (na določenih parcelah), vendar ne za predelavo teh odpadkov (priloga A.30).
45 Za namene te določbe je „zbiranje“ opredeljeno kot „pobiranje odpadkov, vključno s predhodnim razvrščanjem in predhodnim skladiščenjem odpadkov za namene prevoza do naprave za obdelavo odpadkov“. V uvodni izjavi 15 Direktive 2008/98 je poudarjeno, da „bi bilo [treba] razlikovati med predhodnim skladiščenjem odpadkov do zbiranja, zbiranjem odpadkov in skladiščenjem odpadkov do obdelave“ in da se „[u]stanove ali podjetja, ki med izvajanjem svojih dejavnosti povzročajo nastajanje odpadkov, […] ne bi smeli obravnavati, kot da sodelujejo pri ravnanju z odpadki in kot da za skladiščenje lastnih odpadkov do njihovega zbiranja potrebujejo dovoljenje“. V uvodni izjavi 16 te direktive je med drugim pojasnjeno, da se „[p]redhodno skladiščenje odpadkov v okviru opredelitve zbiranja […] razume kot dejavnost skladiščenja do zbiranja odpadkov v objektih, kjer se odpadki raztovorijo, da se lahko pripravijo za nadaljnji prevoz za predelavo ali odstranjevanje na drugem mestu“. V tej uvodni izjavi je dodano, da bi bilo „[g]lede na cilj te direktive […] treba ob upoštevanju vrste odpadkov, obsega in trajanja skladiščenja ter cilja zbiranja razlikovati med predhodnim skladiščenjem odpadkov do zbiranja in skladiščenja odpadkov pred obdelavo“.
46 V Prilogi II k Direktivi 2008/98 je „postopek predelave R 13“ opredeljen kot „skladiščenje odpadkov do katerega koli od postopkov, označenih z od R 1 do R 12 (razen začasnega skladiščenja, do zbiranja, na mestu nastanka odpadkov)“. Poleg tega je v opombi k tej opredelitvi pojasnjeno, da „‚začasno skladiščenje‘ pomeni predhodno skladiščenje, kot je opredeljeno v členu 3, točka 10“, te direktive (glej opombo 45 teh sklepnih predlogov). V obravnavani zadevi se zdi, da v dovoljenju, izdanem poljski družbi prejemnici Bravet za „zbiranje“ odpadkov (prilogi A.17 in B.12), niso omenjeni postopki predelave R 13, vsekakor pa je v njem v točki 2(3)(a) opisana metoda zbiranja, in sicer kot postopek, pri katerem se odpadki zlasti „za določen čas skladiščijo, dokler se ne zbere zadostna količina, nato pa se s prevoznimi sredstvi prepeljejo k drugemu imetniku odpadkov, ki ima ustrezno dovoljenje za ravnanje z odpadki“. Ta opredelitev po mojem mnenju ustreza opredelitvi „zbiranja“ v smislu člena 3, točka 10, Direktive 2008/98in odstopa od opredelitve „skladiščenja“, kot je predvidena v okviru postopka predelave R 13.
47 Postavlja se torej vprašanje porazdelitve tveganja med podjetja, ki so povzročitelji ali pošiljatelji odpadkov, na eni strani in podjetja, ki so prejemniki teh odpadkov, na drugi strani v primeru nepravilnih podatkov, navedenih na obrazcu iz Priloge VII ali v drugih dokumentih v zvezi s pošiljanjem teh odpadkov.
48 Glej opombo 11 teh sklepnih predlogov.
49 V zvezi s tem se ne strinjam v celoti s stališčem Komisije v obrazloženem mnenju, da so organizatorji v bistvu odgovorni le, če lahko ob izpolnjevanju obrazca iz Priloge VII „zlahka dostopajo“ do informacij o dovoljenjih. Ta pristop se mi namreč zdi preveč nedoločen in omejen glede odgovornosti povzročitelja ali pošiljatelja odpadkov, ki se, čeprav mu ni treba preverjati avtentičnosti zahtevanih dokumentov (morebitno ponarejanje teh dokumentov očitno spada v izključno odgovornost podjetja, ki jih je predložilo), ne more zadovoljiti zgolj z izjavami prejemnika, ampak mora sprejeti proaktiven pristop in vsaj zahtevati kopijo dovoljenja, ki ga ima prejemnik (razen če mu je bila na primer taka kopija že predložena ob prejšnjih pošiljkah). Poleg tega Komisija na obravnavi ni mogla pojasniti konkretnih položajev, v katerih bi podjetje lahko „zlahka dostopa“ do informacij o dovoljenjih, kar je odvisno od dejanskih okoliščin, ki pogosto niso odvisne od volje tega podjetja in zato niso odločilne za presojo njegove skrbnosti. Menim, da ta razmeroma strog pristop v zvezi s povzročiteljem ali pošiljateljem odpadkov temelji tudi na eni strani na členu 15(2) Direktive 2008/98, ki določa, da se, kadar se odpadki za namene predhodne obdelave prenesejo od izvirnega povzročitelja ali imetnika na trgovca, ustanovo ali podjetje, ki obdeluje odpadke, ali na zbiralca odpadkov, odgovornost za izvedbo celotne predelave ali odstranjevanja na splošno ne opusti, in na drugi strani na uvodni izjavi 18 Uredbe št. 1013/2006, v kateri je navedeno, da bi morali ob upoštevanju odgovornosti povzročiteljev odpadkov za okolju varno ravnanje z odpadki prijavne in transportne dokumente pošiljk odpadkov, kjer je to izvedljivo, izpolniti povzročitelji odpadkov. Glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 3. oktobra 2013, Brady (C‑113/12, EU:C:2013:627, točka 78).
50 Glej točko 35 teh sklepnih predlogov.
51 Glej točko 37 teh sklepnih predlogov.
52 Res je, da se obrazec iz Priloge VII sklicuje na navodila iz Priloge IC k Uredbi št. 1013/2006 in da je v točki 21 te priloge med drugim pojasnjeno, da se v zvezi s poljem, ki se nanaša na objekt za predelavo, navedejo „ustrezne informacije o poznejšem objektu ali objektih, kjer poteka ali potekajo ali bi lahko potekali poznejši postopek ali postopki R12/R13 […]“. Vendar naj na eni strani poudarim, da se ta navodila nanašajo na prijavne dokumente in se uporabljajo za dokumente v postopku prijave le dodatno. Zahteva, da je treba navesti nevmesne objekte predelave, je določena samo v členu 15(a) te uredbe, ki je del Poglavja I te uredbe, ki se uporablja za postopek predhodne pisne prijave in soglasja, in ne za postopek zagotavljanja informacij (zadevna določba predpisuje: „Kadar je pošiljka odpadkov namenjena vmesnemu postopku predelave ali vmesnemu postopku odstranjevanja, se v priglasitvenem dokumentu poleg začetnega vmesnega postopka predelave ali vmesnega postopka odstranjevanja navedejo vsi obrati, v katerih so predvideni naknadni vmesni ter nevmesni postopki predelave in vmesni postopki odstranjevanja.“). Na drugi strani ugotavljam, da navodila v zvezi s postopkom zagotavljanja informacij ne vsebujejo pojasnila iz točke 5, drugi odstavek, Priloge II k navedeni uredbi, ki se nanaša na podatke v zvezi s prijavo, v skladu s katero se, „[č]e so odpadki namenjeni za postopek vmesnega odstranjevanja ali predelave, […] navedejo podobni podatki glede vseh objektov, kjer so predvideni kasnejši postopki vmesnega in nevmesnega odstranjevanja ali predelave“. Ker v navodilih v zvezi s postopkom zagotavljanja informacij ni tega pojasnila, sklepam, da so zahteve v zvezi s tem postopkom manj stroge od zahteve v zvezi s postopkom predhodne pisne prijave in soglasja glede navedbe objektov za predelavo.
53 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o pošiljkah odpadkov, spremembi uredb (EU) št. 1257/2013 in (EU) 2020/1056 in razveljavitvi [Uredbe št. 1013/2006] (UL 2024, L 1157). Člen 18(7) te nove uredbe na novo in izrecno določa, da se, „[k]adar je pošiljka namenjena za vmesno predelavo, […] v dokumentu v Prilogi VII poleg začetne vmesne predelave navede tudi obrat, v katerem se neposredno po začetni vmesni predelavi izvaja vmesna predelava ali nevmesna predelava, in oznake R teh postopkov ter, kadar je to izvedljivo, obrati, v katerih je predvidena nadaljnja vmesna ali nevmesna predelava, in oznake R teh povezanih postopkov predelave“. Po mojem mnenju iz te določbe ne izhaja nujno, da navedba poznejših objektov, kadar je pošiljka namenjena vmesni predelavi (predvideni „kadar je to izvedljivo“), ne bi bila obvezna pred začetkom veljavnosti navedene uredbe, to je pred 21. majem 2026. Ker v uvodnih izjavah ali pripravljalnih dokumentih, na podlagi katerih je bila sprejeta ta uredba, ni nobene navedbe v tem smislu, bi bilo navedeno določbo mogoče razlagati tako, da določa obveznost, ki je že določena, čeprav ni izrecno opredeljena, v Uredbi št. 1013/2006.
54 Glej opombo 11 in točko 45 teh sklepnih predlogov.
55 Poleg tega se tudi s povsem dejanskega vidika sprašujem, kako bi lahko pošiljatelj, ki se običajno obrne na tretje prevozno podjetje, da bi opravil prevoz do objekta za predelavo, kakor koli nadziral natančen kraj v objektu za predelavo, kjer se odpadki raztovorijo, ali celo samo vedel zanj.
56 Glej prilogo A.48 oziroma A.61 (zapisniki pregledov, ki so jih poljski organi opravili na teh lokacijah).
57 V smislu člena 2, točka 35(a), (b), (e) ter (g)(i) in (iii) Uredbe št. 1013/2006.
58 Pošiljke odpadkov na lokacijo št. 4 naj bi bile povezane, na eni strani, z nemškim povzročiteljem odpadkov, družbo Wurzer Wertstoff GmbH (v nadaljevanju: Wurzer), nemško izvoznico, družbo Trade & Service GmbH, in na drugi strani, poljskima posrednicama, družbama Inter-Nicco sp. z o.o. sp. k. in F.H.U. Marko (v nadaljevanju: Marko), ter poljskima prejemnicama, družbama Ekobiopell Invest sp. z o.o. (v nadaljevanju: Ekobiopell) in A&P sp. z o.o., medtem ko naj bi bile pošiljke odpadkov na lokacijo št. 5 povezane, na eni strani, z nemškima pošiljateljicama, družbama Böhme GmbH in Lobbe RSW GmbH (v nadaljevanju: Lobbe), in na drugi strani, s poljskima prejemnicama, družbama Havel Investment sp. z o.o. (v nadaljevanju: Havel) in Recovery Green Recycling sp. z o.o. (v nadaljevanju: Recovery), na zemljiščih RS Robert Szymkowicz. Republika Poljska v tožbi navaja kodo drugega nemškega podjetja, katerega identiteta ni bila navedena, vendar predlaga le prevzem odpadkov nazaj v povezavi z družbama Lobbe in Böhme. Prav tako se v repliki sklicuje na pošiljke domnevno nezakonitih odpadkov nemških družb PB Solutions GmbH, Borchers Kreislaufwirtschaft GmbH in ALBA Recycling GmbH, ne da bi predložila zadostne dokaze o vpletenosti teh družb v pošiljke odpadkov na lokacijo št. 5. Poleg tega pošiljke odpadkov, ki naj bi jih bilo mogoče pripisati navedenim družbam, niso navedene niti v Prilogi C.2, ki vsebuje povzetek informacij in dokazov iz pritožbe v zvezi z domnevno nezakonitimi pošiljkami odpadkov, tudi na lokacijo št. 4.
59 Natančneje, odpadki, ki spadajo pod klasifikacijsko številko 19 12 12, in sicer „drugi odpadki (vključno z mešanicami materialov) iz mehanske obdelave odpadkov, ki niso navedeni v 19 12 11 (ta zadnja klasifikacijska številka se nanaša na „druge odpadke (vključno z mešanicami materialov) iz mehanske obdelave odpadkov, ki vsebujejo nevarne snovi)“.
60 Družba Wurzer naj bi odpadke poslala prek organizatorja Trade & Service, ki naj bi z družbo Inter-Nicco sklenil pogodbo o pošiljkah odpadkov. Zadnjenavedena naj bi jih nato na podlagi posredniške pogodbe z družbo Marko poslala v objekt v Gliwice, ki ga upravljata družbi Ekobiopell in A&P, s katerima je družba Marko sklenila pogodbe o pošiljkah odpadkov.
61 Ti plastični odpadki naj bi bili namreč onesnaženi z drugimi materiali, tako da naj ne bi spadali v klasifikacijsko številko plastičnih odpadkov.
62 Glede prisotnosti drugih družb, ki jo omenja Republika Poljska, glej opombo 58 teh sklepnih predlogov.
63 Ko so prevozna sredstva prišla na poljsko ozemlje, naj bi bili prvotni obrazci iz Priloge VII nadomeščeni z novimi obrazci iz Priloge VII, na katerih naj bi bili navedeni družba „Spółdzielnia socjalna „PLUS“ Żagań“ kot družba, odgovorna za prevoz, in družba „Sarbia 36“ kot prejemnica. Poleg tega naj bi bila na naročilih in računih za prevoz kot kraj natovarjanja navedena nemška kraja, kjer imata družbi Lobbe in Böhme sedež, ter Sarbia kot kraj raztovarjanja.
64 Zadevni odpadki naj bi bili najprej poslani temu podjetju v Jawiszowice, nato pa k drugim prejemnikom v Gliwice.
65 Poleg tega naj navedeni odpadki ne bi bili prepeljani v objekt za predelavo, opredeljen na prevoznih listinah in obrazcih iz Priloge VII, ampak neposredno v Sarbio, kjer ni bilo nobenega objekta za predelavo, pri čemer so se poleg tega uporabili ponarejeni dokumenti o pošiljanju.
66 Glej Prilogo B.20.
67 Glej Prilogo A.59 (dokumenti o dostavi odpadkov iz Nemčije v Gliwice).
68 Iz dokumentov, ki jih je predložila Republika Poljska (kot so računi, naročila za prevoz, dokumenti CMR, tehtalni listi in obrazci iz Priloge VII, glej v zvezi s tem Prilogo A.59), se namreč zdi verjetno, da so bile nekatere pošiljke odpadkov opravljene neposredno iz Nemčije v Gliwice.
69 Zlasti pričanja voznikov, pridobljena v predkazenskem postopku (priloga A.58), in izjava zastopnika družbe Marko (priloga A.56). Prav tako same fotografije, posnete med pregledom, ki prikazujejo odpadke nemških (in avstrijskih) izdelkov, ne zadostujejo, da bi odgovornost za te odpadke pripisali zadevnima nemškima družbama (priloga A.48). Poleg tega dejstvo, da družbi A&P in Ekobiopell nimata nobenega dovoljenja za obdelavo odpadkov, ne more povzročiti odgovornosti nemških družb, od koder izvirajo ti odpadki, če ni neposredne povezave med zadevnima poljskima in nemškima družbama.
70 Na obrazcih iz Priloge VII, ki sta jih izpolnili zadevni nemški družbi, so odpadki uvrščeni kot plastični odpadki, ki spadajo na „zeleni“ seznam, in so navedene, na eni strani, družba Lobbe kot organizatorka pošiljke ter družba Havel v Chełmeku kot prejemnica in objekt za predelavo, na drugi strani pa družba Böhme kot organizatorka pošiljke, družba Recovery kot prejemnica in družba Havel kot objekt za predelavo.
71 Zlasti je treba omeniti inšpekcijski pregled, ki so ga opravili poljski organi (priloga A.61), ter ugotovitve preiskave, ki jo je opravilo okrožno državno tožilstvo v Tarnówu (priloga A.67).
72 Ta „nalog za nevtralizacijo“ naj bi v bistvu pomenil, da se originalni dokumenti (zlasti obrazci iz Priloge VII) zamenjajo s ponarejenimi dokumenti. Republika Poljska na primer opozarja na dodatno navedbo v prevozni pogodbi, sklenjeni med poljskima družbama Karol in Hunters Investment, v skladu s katero „je bistveno, da voznik ob natovarjanju ne navede cilja, kamor je namenjeno blago“ (glej prilogo A.66).
73 Ni namreč nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da sta bili nemški družbi morda obveščeni o tej preusmeritvi, za katero sta odgovorni predvsem poljski družbi. V zvezi s tem Republika Poljska navaja obrazec iz Priloge VII (Priloga A.70), ki naj bi dokazoval obstoj sodelovanja med družbama Lobbe in Logistics Hunters, ki naj bi bili zadolženi za prevoz odpadkov neposredno iz Nemčije v Sarbio. Vendar se ta dokument tako kot drugi razpoložljivi obrazci iz Priloge VII dejansko nanaša na pošiljanje odpadkov v obrat družbe Havel v Chełmeku. V teh okoliščinah vprašanje, v kakšnem obsegu je mogoče zadevne odpadke uvrstiti pod klasifikacijsko številko 19 12 04 (ki ustreza klasifikacijski številki B 3010 Baselske konvencije o nadzoru uvoza/izvoza nevarnih odpadkov in njihovega odstranjevanja, podpisane 22. marca 1989, ki je bila v imenu Evropske gospodarske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 93/98/EGS z dne 1. februarja 1993 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 18, str. 301) glede na njihovo raven nečistoč, ni odločilno. Vsekakor se mi ne zdi dokazano, da so ti odpadki presegli raven nečistoč, ki je dovoljena z opredelitvijo klasifikacijske številke B 3010 iz Baselske konvencije, kot se razlaga ob upoštevanju dokumenta Komisije z naslovom „Frequently Asked Questions (FAQs) on Regulation (EC) 1013/2006 on shipments of waste“, ki je v angleščini na voljo na naslednjem naslovu: https://ec.europa.eu/environment/pdf/waste/shipments/faq.pdf.
74 V zvezi s tem Republika Poljska v repliki zgolj ponavlja, da je bila količina odpadkov v Sarbii ocenjena na približno 8700 ton, od katerih naj bi bil večji del nemškega porekla.
75 Glej Prilogo A.72 (zapisnik o pregledu, ki so ga poljski organi opravili na kraju samem) in Prilogo A.73 (fotografije, posnete na tej lokaciji).
76 Mešani komunalni odpadki, ki spadajo pod klasifikacijsko številko 19 12 12 (približno 70 % teh odpadkov), onesnaženi z organskimi snovmi, in drugi plastični odpadki, ki spadajo pod klasifikacijsko številko 19 12 04 (približno 30 % navedenih odpadkov), ki vsebujejo mineralna onesnaževala.
77 V smislu člena 2, točka 35(a), (b), (e) ter (g)(i) in (iii) Uredbe đt. 1013/2006.
78 Pošiljke odpadkov na zadevno lokacijo so povezane, na eni strani, z nemškimi podjetji Lobbe, Vorberg Recycling GmbH, WAZ Werstoff-Aufberentulgs-Zentrum GmbH in TAK GmbH ter, na drugi strani, s poljskim podjetjem Ecomed Adam Macech, ki je najemnik skladišča v Bzowo.
79 Zlasti inšpekcijski pregled, ki so ga opravili poljski organi, in ugotovitve kazenske preiskave, ki jo je opravilo okrožno tožilstvo v Tarnówu (glej prilogo A.74, pismo tega organa).
80 Glej dovoljenje, izdano družbi Ecomed Adam Macech za zbiranje plastičnih odpadkov (priloga A.72, str. 3042).
81 Na primer, fotografije, posnete na lokaciji št. 6 (prilogi A.72 in A.73), na katerih so vidni odpadki z etiketami z identifikacijsko številko družbe Lobbe (10999), sicer dokazujejo, da so na tej lokaciji bili odpadki, ki so izvirali od tega podjetja, vendar na njihovi podlagi ni mogoče pravno zadostno dokazati, da je bilo navedeno podjetje vpleteno v njihov prevoz. Čeprav ni mogoče izključiti, da je bilo obveščeno o prevozu, je mogoče tudi, da so zadevne poljske družbe organizirale nezakonite pošiljke brez kakršne koli vpletenosti tega podjetja.
82 Na primer, elementi v obrazcih iz Priloge VII, ki jih je mogoče povezati z družbo Lobbe, so se nanašali le na pošiljke plastičnih odpadkov, ki spadajo pod klasifikacijsko številko 19 12 04, namenjene k družbi Havel v Chełmeku (glej prilogo B.33).
83 Glej Prilogo A.74 (dokumenti državnega tožilstva v Tarnówu), zlasti str. 3146.
84 Poleg tega se mi ne zdi, v nasprotju s trditvami Republike Poljske, da je sodba z dne 9. junija 2016, Nutrivet (C‑69/15, EU:C:2016:425, točki 37 in 38), v tem smislu upoštevna. V tej zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je bila v spremnih dokumentih iz postopka v glavni stvari navedena druga družba, kot je bila tista, h kateri so bile pošiljke odpadkov iz postopka v glavni stvari dejansko namenjene, s sedežem v drugi državi članici, ki je bila navedena kot objekt za predelavo, čeprav ni bila v ciljni državi, navedeni v teh dokumentih.
85 Glej točko 214 pritožbe (prilogi A.81 in B.5). Zato se Zvezna republika Nemčija sklicuje na nedopustnost tega očitka v delu, v katerem se nanaša na lokacije št. 3, 4 in 6, medtem ko Republika Poljska, čeprav priznava, da se njena pritožba nanaša le na lokacijo št. 5, trdi, da navedba lokacij št. 3, 4 in 6 v tožbi ne pomeni razširitve drugega očitka, ampak le njegovo pojasnilo. Glej v zvezi s tem zlasti Prete, L., Infringement Proceedings in EU Law, Wolters Kluwer, Alphen aan den Rijn, 2017, str. 203.
86 Čeprav je v besedilu člena 28(2) Uredbe št. 1013/2006uporabljen izraz „‚prijavljeni‘ odpadki“, se mi zdi, da se uporablja tudi za odpadke, ki so bili prvotno predmet postopka zagotavljanja informacij. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do nesmiselnega rezultata, v skladu s katerim bi se ta določba uporabljala (in bi torej ustvarila obveznost prijave) le, če so bili odpadki že prijavljeni. Razlaga, ki jo predlagam, pa se zdi skladna s sobesedilom, v katero je umeščena navedena določba, ki spada v poglavje 3 te uredbe, naslovljeno „Splošne upravne določbe“, in z njenim ciljem, ki je ravno odprava razhajanj mnenj organov glede uporabe člena 3 navedene uredbe.
87 Povedano drugače, s členom 28(2) Uredbe št. 1013/2006je uvedena subsidiarna uvrstitev odpadkov v primeru razhajanj mnenj zadevnih organov, kar pripelje do uporabe postopka predhodne pisne prijave in soglasja iz člena 3(1) te uredbe. Ta pristop je v skladu s previdnostnim načelom in načelom, da je treba delovati preventivno, saj zagotavlja najvišjo raven nadzorovanja in kontrole v skladu z navedeno uredbo. Iz tega sledi, da je treba postopek predhodne pisne prijave in soglasja šteti za privzeti postopek, da se zagotovita optimalno nadzorovanje in kontrola pošiljk odpadkov znotraj Unije zaradi varstva okolja in zdravja ljudi. Nasprotno pa je postopek zagotavljanja informacij primeren le za odpadke, za katere je potrebna nižja raven nadzorovanja in kontrole.
88 Ta država članica dvomi o uporabi člena 4(3) PEU v obravnavani zadevi, ker Uredba št. 1013/2006vsebuje posebne določbe o sodelovanju med državami članicami in je torej lex specialis.
89 Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da se neizpolnitev splošne obveznosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU loči od neizpolnitve posebnih obveznosti, v katerih je ta izražena. Tako jo je mogoče ugotoviti le, če se nanaša na ravnanja, ki so ločena od ravnanj, ki pomenijo kršitev teh posebnih obveznosti (sodba z dne 17. decembra 2020, Komisija/Slovenija (Arhivi ECB) (C‑316/19, EU:C:2020:1030, točka 121 in navedena sodna praksa)).
90 Glej sodno prakso, navedeno v prejšnji opombi teh sklepnih predlogov. Glej tudi sodbo z dne 30. aprila 2024, Latvija/Švedska (Sistemi zajamčenih vlog) (C‑822/21, EU:C:2024:373, točki 99 in 100 ter navedena sodna praksa).
91 Sodišče je namreč v okviru tožb zaradi neizpolnitve obveznosti, ki temeljijo na členu 258 PDEU, pojasnilo, da je Komisija, ki nima lastnih preiskovalnih pooblastil na tem področju, zelo odvisna od dokazov, ki jih predložijo morebitni pritožniki, zasebni ali javni organi, ki delujejo na ozemlju zadevne države članice, in ta država članica sama, in da morajo nacionalni organi v duhu lojalnega sodelovanja prvi opraviti potrebne preglede na kraju samem v skladu z dolžnostjo vsake države članice, da olajša izpolnjevanje nalog Komisije (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Slovenija, C‑140/14, EU:C:2015:501, točke od 40 do 43 in navedena sodna praksa). Isto načelo se po mojem mnenju uporablja po analogiji v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU.
92 Glej mojo analizo v okviru prvega očitka v zvezi z lokacijami št. od 2 do 6.
93 Čeprav je namreč Sodišče večkrat razsodilo, da država članica ne more uveljavljati določb, praks ali položajev notranjega pravnega reda, vključujoč tiste, ki izvirajo iz federalne organiziranosti, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti in rokov, določenih s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2002, Komisija/Nemčija (C‑383/00, EU:C:2002:289, točka 20)), se je edini primer, na katerega so se v zvezi s tem sklicevali poljski organi in ki se nanaša na lokacijo št. 3, po več izmenjavah (priloge A.37, A.39 in A.40) končal z zavrnilnim odgovorom pristojnih organov (priloga A.44).