1

Tožeča stranka, družba Gumersport Mediterranea de Distribuciones, SL, je 13. decembra 2005 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.

2

Znamka, katere registracija se je zahtevala, je ta figurativni znak:

3

Proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 9, 12 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in glede vsakega razreda ustrezajo temu opisu:

4

Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 26/2006 z dne 26. junija 2006.

5

Tožeča stranka, družba Inter-Union Technohandel GmbH, je 6. septembra 2006 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse proizvode iz točke 3 zgoraj.

6

Ugovor je temeljil na registraciji št. 39628817 nemške besedne znamke PROFEX, ki je bila registrirana 12. februarja 1997 in obnovljena 14. julija 2006 ter zajema te proizvode iz razredov 6, 8, 9, 11, 12, 16, 17 in 21: „Verige proti kraji, žabice v obliki črke U, zaščite proti kraji s kovinskim kablom, spiralne protivlomne naprave, kabelska zaščita proti kraji; termometri, števci hitrosti, števci kilometrov in kompasi za kopenska vozila; zaščitne čelade, zaščitne rokavice; električne varovalke, držala varovalk, električni generatorji in dinama za kopenska vozila; električni in elektronski alarmni sistemi; mehanske protivlomne naprave (razen za kopenska vozila); dodatki za kopenska vozila, in sicer žarometi, žarometi za vzvratno vožnjo, zadnje luči, utripalke, ročne svetilke; svetilke za branje zemljevidov, žarnice in reflektorji; dodatki za kopenska vozila, in sicer prevleke za volanski obroč, škatle s prvo pomočjo, izpušne cevi, okrasni pokrovi za kolesa vozil, pokrovčki za rezervoarje, zavesice, nasloni, kanali za varnostne pasove, nasloni za glavo, nasloni za hrbet, otroški sedeži, vzvratna ogledala, stikala za upravljanje (nekovinska), vratni ležaji, zračne tlačilke, stekleničke za pijače, stojala, mehanske naprave proti kraji za vozila; rezervni deli za kopenska vozila, in sicer gume, kabli, zavore, zavorne čeljusti, zavorne ploščice, zavorni kabli, zavorne ročice, mehanski menjalnik, zadnji prestavni sistem, prestavna ročica, menjalni kabli, zobata kolesa, verige, zaščite za verige, blatniki, pedala, zvonci, sedeži za kolesa, balance za kolesa, prestave za kolesa; priklopniki za kopenska vozila; otroški sedeži za kopenska vozila; dodatki za kopenska vozila, zlasti košare, škatle, predali in oporniki za prtljago in drobne kose, prtljažniki, sedežne torbe, krmilo in okvir (prazna); notesniki, samolepilne etikete, lepilni trakovi, izolirni trak; dodatki za kopenska vozila, in sicer folije, rolete, žaluzije in plastični zasloni kot senčniki“.

7

V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).

8

UUNT je med postopkom na predlog družbe Gumersport Mediterranea de Distribuciones tožečo stranko pozval, naj predloži dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke v smislu člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009). Tožeča stranka je v zvezi s tem predložila različne dokaze, ki jih je preučil oddelek za ugovore.

9

Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 2. julija 2009 ugovor na podlagi člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 v celoti zavrnil z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni predložila zadostnih dokazov o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke.

10

Tožeča stranka je pri UUNT 26. avgusta 2006 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 vložila tožbo zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 2. julija 2009.

11

Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 14. junija 2010 razveljavil odločbo oddelka za ugovore in mu zadevo vrnil v ponovno odločanje. Odbor za pritožbe je v bistvu menil, da je oddelek za ugovore, ker ni upošteval nekaterih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, svojo odločbo oprl na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

12

Oddelek za ugovore je 17. decembra 2010 izdal novo odločbo, s katero je odločil, da je bila resna in dejanska uporaba prejšnje znamke dokazana glede dela proizvodov, za katere je bila registrirana, in sicer za različne vrste dodatkov za kolesa in avtomobile. Po mnenju oddelka za ugovore so bili proizvodi, za katere se je prejšnja znamka uporabljala, bodisi izrecno omenjeni v predloženih dokazih bodisi spadajo v te podkategorije prejšnje znamke: mehanske protivlomne naprave (razen za kopenska vozila); dodatki za kopenska vozila, in sicer žarometi, žarometi za vzvratno vožnjo, zadnje luči, utripajoče luči, ročne svetilke; svetilke za branje zemljevidov, žarnice in reflektorji; dodatki za kopenska vozila, in sicer prevleke za volanski obroč, izpušne cevi, kanali za varnostne pasove, nasloni za glavo, nasloni za hrbet, sedežne prevleke, otroški sedeži, vzvratna ogledala, zračne tlačilke, stekleničke za pijače, stojala, mehanske naprave proti kraji za vozila; rezervni deli za kopenska vozila, in sicer gume, kabli, zavore, zavorne čeljusti, zavorne ploščice, zavorni kabli, zavorne ročice, mehanski menjalnik, zadnji prestavni sistem, prestavna ročica, menjalni kabli, zobata kolesa, verige, zaščite za verige, blatniki, pedala, zvonci, sedeži za kolesa, balance za kolesa, prestave za kolesa; priklopniki za kopenska vozila; dodatki za kopenska vozila, in sicer filmi, rolete, žaluzije in plastični zasloni kot senčniki ter zlasti žabice v obliki črke U, spiralne protivlomne naprave; termometri, števci hitrosti, števci kilometrov in kompasi za kopenska vozila; zaščitne čelade, otroški sedeži za kopenska vozila.

13

Oddelek za ugovore je nato preučil verjetnost zmede in je ugovoru delno ugodil za te proizvode: „zaščitne čelade za šport, kazalniki hitrosti, avtomatski kazalniki prenizkega pritiska v zračnicah“ iz razreda 9 in te proizvode: „vozila; naprave za premikanje po zemlji; dvokolesa in dodatki za dvokolesa, zvonci za dvokolesa, zračnice za dvokolesa, okvirji za dvokolesa, plašči za dvokolesa, pesta za dvokolesa, prestave za dvokolesa, zavore za kolesa, blatniki za dvokolesa, smerni kazalci za dvokolesa, platišča za dvokolesa, balance za dvokolesa, gonilke za dvokolesa, motorji za dvokolesa (mopede); plašči za dvokolesa, pedala za dvokolesa, napere za dvokolesa, varovala za oblačila pri dvokolesih, kolesa za dvokolesa, sedeži za dvokolesa, stojala za dvokolesa, zvonci za kolesa, pnevmatike brez zračnic za dvokolesa, verige za dvokolesa, košarice, prirejene za kolesa, vzvratna ogledala, pribor za krpanje zračnic, nosilci za kolesa, verige proti drsenju [snežne verige], okvirji za dvokolesa, kolesne osi za vozila, napenjalniki za napere na kolesih, tricikli“ iz razreda 12. Oddelek za ugovore je zato zavrnil prijavo znamke Skupnosti za te proizvode.

14

Družba Gumersport Mediterranea de Distribuciones je 16. februarja 2011 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 17. decembra 2010 v delu, v katerem je ta delno ugodil ugovoru in zavrnil prijavo znamke Skupnosti.

15

Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 27. marca 2012 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugodil pritožbi in razveljavil odločbo oddelka za ugovore z dne 17. decembra 2010.

16

Odbor za pritožbe je najprej pojasnil, da pritožba obsega tiste proizvode, za katere je bilo ugovoru ugodeno in prijava znamke Skupnosti zavrnjena, in sicer za tiste iz razredov 9 in 12 in navedene v točki 13 zgoraj (točki 13 in 14 izpodbijane odločbe).

17

Odbor za pritožbe je nato v bistvu štel, da – v nasprotju s tem, kar je odločil oddelek za ugovore – tožeča stranka ni dokazala obsega uporabe in, posledično, resne uporabe prejšnje znamke (točke od 32 do 39 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je zato sklenil, da je treba pritožbo zavrniti na podlagi člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 in pravila 22(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena (točka 40 izpodbijane odločbe).

18

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

19

UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:

20

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata, prvi, na kršitev člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 in pravila 22 Uredbe št. 2868/95 in, drugi, na kršitev člena 76(1) Uredbe št. 207/2009.

21

Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti prvi tožbeni razlog.

22

Tožeča stranka v okviru tega razloga odboru za pritožbe očita, da je napačno sklepal, da z dokazi, ki mu jih je predložila, ni bil izkazan obseg uporabe prejšnje znamke. Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno presodil dokaze, predložene v upravnem postopku. Do te napačne presoje naj bi prišlo zlasti zato, ker naj bi odbor za pritožbe uporabil napačna merila, in sicer „prezahtevna“ za dokaz uporabe prejšnje znamke.

23

UUNT prereka trditve tožeče stranke.

24

Opozoriti je treba, da lahko v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 vlagatelj zahteve za registracijo znamke Skupnosti, zoper katero je vložen ugovor, zahteva, da se dokaže resna in dejanska uporaba prejšnje nacionalne znamke, na katero se opira ugovor, za obdobje petih let pred objavo prijave.

25

Poleg tega se morajo v skladu s pravilom 22(3) Uredbe št. 2868/95, kakor je bila spremenjena, dokazi o uporabi nanašati na kraj, čas, obseg in naravo uporabe prejšnje znamke.

26

V skladu z ustaljeno sodno prakso je iz zgoraj omenjenih določb in ob hkratnem upoštevanju uvodne izjave 10 Uredbe št. 207/2009 razvidno, da je ratio legis zahteve, v skladu s katero mora biti prejšnja znamka predmet resne in dejanske uporabe, da bi se bilo mogoče nanjo uspešno sklicevati zoper prijavo znamke Skupnosti, v zmanjševanju števila kolizij med dvema znamkama, kadar iz dejanskega delovanja znamke na trgu ne izhaja upravičen ekonomski razlog. Po drugi strani pa namen navedenih določb ni presojanje gospodarskega uspeha niti nadzorovanje poslovne strategije podjetja ali celo pridržanje varstva znamk samo za njihovo količinsko obsežno tržno uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2004, Sunrider/UUNT – Espadafor Caba (VITAFRUIT), T‑203/02, ZOdl., EU:T:2004:225, točke od 36 do 38 in navedena sodna praksa).

27

Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za te proizvode in storitve, za razliko od simbolične uporabe, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z znamko (glej po analogiji sodbo z dne 11. marca 2003, Ansul, C‑40/01, Recueil, EU:C:2003:145, točka 43). Poleg tega pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka, taka, kot je zaščitena na upoštevnem ozemlju, uporablja javno in navzven (zgoraj v točki 26 navedena sodba VITAFRUIT, EU:T:2004:225, točka 39; glej v tem smislu in po analogiji tudi zgoraj navedeno sodbo Ansul, EU:C:2003:145, točka 37).

28

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za ugotovitev, ali se znamka resnično uporablja na trgu, zlasti ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za proizvode ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo teh proizvodov ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke (zgoraj v točki 26 navedena sodba VITAFRUIT, EU:T:2004:225, točka 40; glej po analogiji tudi zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Ansul, EU:C:2003:145, točka 43).

29

V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti tržno količino celotne uporabe in trajanje obdobja uporabe ter pogostost uporabe (zgoraj v točki 26 navedena sodba VITAFRUIT, EU:T:2004:225, točka 41, in sodba z dne 8. julija 2004, MFE Marienfelde/UUNT – Vétoquinol (HIPOVITON), T‑334/01, ZOdl., EU:T:2004:223, točka 35).

30

Da bi se preizkusil resen in dejanski značaj uporabe prejšnje znamke, je treba opraviti celovito presojo glede na vse upoštevne dejavnike obravnavanega primera. Taka presoja pomeni neko soodvisnost med upoštevanimi dejavniki. Tako se lahko majhen obseg proizvodov, ki se tržijo pod navedeno znamko, izravna z močno intenzivnostjo ali veliko stalnostjo med uporabo te znamke in obratno (zgoraj v točki 26 navedena sodba VITAFRUIT, EU:T:2004:225, točka 42, in zgoraj v točki 29 navedena sodba HIPOVITON, EU:T:2004:223, točka 36).

31

Resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnimi elementi ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu (sodbi z dne 12. decembra 2002, Kabushiki Kaisha Fernandes/UUNT – Harrison (HIWATT), T‑39/01, ZOdl., EU:T:2002:316, točka 47, in z dne 6. oktobra 2004, Vitakraft-Werke Wührmann/UUNT – Krafft (VITAKRAFT), T‑356/02, ZOdl., EU:T:2004:292, točka 28).

32

Ta tožbeni razlog je treba preučiti glede na navedene ugotovitve.

33

Glede na to, da je bila prijava znamke Skupnosti, ki jo je vložila družba Gumersport Mediterranea de Distribuciones, objavljena 26. junija 2006, se petletno obdobje iz člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 razteza – kot je pravilno poudaril odbor za pritožbe v točki 25 izpodbijane odločbe – od 26. junija 2001 do 25. junija 2006.

34

Iz točke 28 izpodbijane odločbe je razvidno, da je odbor za pritožbe za namene presoje resnosti in dejanskosti uporabe prejšnje znamke v upoštevnem obdobju upošteval v nadaljevanju navedene dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka.

35

Prvič, odbor za pritožbe je upošteval dokument, ki ga je tožeča stranka 5. marca 2007 naslovila na družbo Deutsche Bahn AG in ki je vseboval tabelo z navedenim letnim prometom za leta od 1997 do 2006, ki je bil ustvarjen s prodajo dodatkov za kolesa, ki so se tržila pod prejšnjo znamko.

36

Drugič, odbor za pritožbe je upošteval pisno izjavo, ki jo je 30. oktobra 2009 podpisal S., pooblaščeni zastopnik tožeče stranke. Temu dokumentu so bile priložene tabele, ki so bile prav tako podpisane in datirane in so vsebovale podatke o prometu, ustvarjenem s prodajo več dodatkov za kolesa in avtomobile, tržene pod prejšnjo znamko.

37

Tretjič, odbor za pritožbe je upošteval tri račune oglaševalske agencije R & P za izdelavo katalogov in drugih oglaševalskih dokumentov za opremo, ki se je tržila pod prejšnjo znamko.

38

Četrtič, odbor za pritožbe je upošteval primere oglaševanja prejšnje znamke.

39

Petič, odbor za pritožbe je upošteval nemški članek iz maja 2002, v katerem je bila prejšnja znamka omenjena v naslovu in besedilu.

40

Šestič, odbor za pritožbe je upošteval tri članke, objavljene v mesečni reviji test organizacije Stiftung Warentest (uradna ustanova za testiranje proizvodov). Dva članka sta bila od aprila 2005 in sta se nanašala na kolesarske čelade, tržene pod prejšnjo znamko. Tretji članek je bil od junija 2002 in se je nanašal na avto-sedež, tržen pod prejšnjo znamko.

41

Nazadnje, sedmič, odbor za pritožbe je upošteval kataloge za leta 2002, 2005 in 2006 v zvezi z dodatki za kolesa in avtomobile, tržene pod prejšnjo znamko.

42

Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi v skladu z odločbo oddelka za ugovore menil, da so predloženi dokazi izkazovali, da je bilo obdobje uporabe prejšnje znamke umeščeno v upoštevno obdobje (točka 29 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe se je prav tako strinjal z ugotovitvijo oddelka za ugovore, da se je prejšnja znamka uporabljala v Nemčiji (točka 30 izpodbijane odločbe). Poleg tega je odbor za pritožbe v skladu z odločbo oddelka za ugovore menil, da so predloženi dokazi izkazovali, da se je prejšnja znamka uporabljala, kakor je bila registrirana (točka 31 izpodbijane odločbe).

43

Nasprotno pa je odbor za pritožbe od odločbe oddelka za ugovore drugače odločil glede presoje obsega uporabe prejšnje znamke.

44

Odbor za pritožbe je menil, da se lahko glede na „očitno“ povezavo med avtorjem pisne izjave in tožečo stranko tej izjavi dokazna vrednost pripiše le, če je podprta z drugimi dokazi (točka 36 izpodbijane odločbe).

45

Odbor za pritožbe je dalje v bistvu menil, da drugi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne podpirajo vsebine pisne izjave in da zato obseg uporabe prejšnje znamke ni bil dokazan (točke od 37 do 40 izpodbijane odločbe).

46

Tožeča stranka odboru za pritožbe najprej očita, da ni štel, da pisna izjava in tabele, priložene tej izjavi, same po sebi pomenijo zadosten dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke.

47

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da pisna izjava izpolnjuje merila, ki se zahtevajo z upoštevno zakonodajo Unije. Odboru za pritožbe prav tako očita, da ni upošteval pomena in dokazne moči pisne izjave v skladu z nemškim pravom. Taka izjava naj bi bila pred nemškim sodiščem dopustna kot dokaz, vsakršna lažna izjava pa naj bi bila kazniva na podlagi člena 156 Strafgesetzbuch (nemški kazenski zakonik). Tožeča stranka odboru za pritožbe nazadnje očita, da ni upošteval tega, da se je pisna izjava zdela razumna in verodostojna.

48

Poudariti je treba, da je pisna izjava S. datirana in podpisana. V tej izjavi S. navaja, da je bil seznanjen s tem, da bo ta izjava predložena UUNT, in s tem, da se lažna izjava kaznuje. S. je v tem dokumentu izjavil, da tožeča stranka na veliko prodaja dodatke za kolesa in avtomobile pod prejšnjo znamko. Tej izjavi je priložil prav tako datirane in podpisane tabele, ki so vsebovale podatke o prometu, ustvarjenem s prodajo več dodatkov za kolesa in avtomobile med letoma 2001 in 2006. Ti podatki so bili prikazani na leto in na proizvod. S. je izjavil, da je približno 90 % prometa ustvarjenega od prodaj, opravljenih v Nemčiji. Pojasnil je tudi, da se učinki njegove pisne izjave raztezajo na promet, naveden v priloženih tabelah. Nazadnje je navedel, da so bili katalogi proizvodov, trženih pod prejšnjo znamko, vključno s tistimi, ki so bili predloženi UUNT v upravnem postopku, posredovani vsem vodjem nabave, direktorjem trženja in vodjem oddelkov veleblagovnic za maloprodajo.

49

Poudariti je treba, da ta pisna izjava spada med „zaprisežene ali potrjene pisne izjave ali izjave, ki imajo podoben učinek po zakonu države, v kateri je izjava sestavljena“ v smislu člena 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009. Glede na razlago te določbe v povezavi s pravilom 22(4) Uredbe št. 2868/95 je treba ugotoviti, da je ta pisna izjava eno od sredstev, ki dokazujejo uporabo znamke (glej v tem smislu sodbi z dne 7. junija 2005, Lidl Stiftung/UUNT – REWE-Zentral (Salvita), T‑303/03, ZOdl., EU:T:2005:200, točka 40, in z dne 28. marca 2012, Rehbein/UUNT – Dias Martinho (OUTBURST), T‑214/08, ZOdl., EU:T:2012:161, točka 32). Stranki se ne strinjata glede dokazne vrednosti, ki jo je treba pripisati tej pisni izjavi.

50

V zvezi s tem je treba za presojo dokazne vrednosti takega dokumenta najprej preveriti verjetnost podatkov, ki jih vsebuje. Treba je torej upoštevati vir dokumenta, okoliščine njegovega nastanka in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in verodostojen (zgoraj v točki 49 navedena sodba Salvita, EU:T:2005:200, točka 42, in sodba z dne 13. junija 2012, Süd-Chemie/UUNT – Byk-Cera (CERATIX), T‑312/11, EU:T:2012:296, točka 29).

51

Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da kadar je izjavo v smislu člena 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009 sestavil eden od vodilnih tožeče stranke, je tej izjavi mogoče pripisati dokazno vrednost le, če je podprta z drugimi dokazi (glej v tem smislu sodbo z dne 13. maja 2009, Schuhpark Fascies/UUNT – Leder & Schuh (jello SCHUHPARK), T‑183/08, EU:T:2009:156, točka 39; zgoraj v točki 50 navedeno sodbo CERATIX, EU:T:2012:296, točka 30, in sodbo z dne 12. marca 2014, Globosat Programadora/UUNT – Sport TV Portugal (SPORT TV INTERNACIONAL), T‑348/12, EU:T:2014:116, točka 33).

52

V obravnavanem primeru, čeprav je pisna izjava S. potrjena in vsebuje podatke zlasti v zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke v Nemčiji v obliki tabel prometa, prikazanega na leto in na proizvod, je treba poudariti, da izvira od enega od vodilnih tožeče stranke in ne od tretje osebe, kar bi poleg tega zagotavljalo objektivnost. Zato je v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 50 in 51 zgoraj, to, da je odbor za pritožbe v točki 36 izpodbijane odločbe pravilno menil, da je glede na „očitno“ povezavo med avtorjem pisne izjave in tožečo stranko tej izjavi dokazno vrednost mogoče pripisati le, če je podprta z drugimi dokazi.

53

Z argumentom tožeče stranke v zvezi z dokazno močjo, ki naj bi jo imela pisna izjava po nemškem pravu, ni mogoče ovreči zgornje ugotovitve. Ne glede na dokazno moč, ki jo ima lahko ta izjava po nemškem pravu, je treba namreč ugotoviti, da nič v Uredbi št. 207/2009 in Uredbi št. 2868/95 ne omogoča sklepanja, da bi bilo treba dokazno moč dokazov o uporabi znamke, vključno s pisnimi izjavami iz člena 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009, analizirati ob upoštevanju nacionalne zakonodaje države članice (glej v tem smislu zgoraj v točki 49 navedeno sodbo Salvita, EU:T:2005:200, točka 42, in zgoraj v točki 51 navedeni sodbi jello SCHUHPARK, EU:T:2009:156, točka 38).

54

Na podlagi zgoraj navedenih razmislekov je treba očitek tožeče stranke, da bi moral odbor za pritožbe šteti, da pisna izjava S. sama po sebi pomeni zadosten dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, zavrniti.

55

Dalje je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe utemeljeno menil, da drugi dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku, ne podpirajo vsebine pisne izjave.

56

Prvič, odbor za pritožbe je v točki 38 izpodbijane odločbe upravičeno menil, da pisna izjava S. ni podprta z dokumentom, ki ga je tožeča stranka naslovila na družbo Deutsche Bahn (glej točko 35 zgoraj). Kot je poudaril odbor za pritožbe, ta dokument ni mogel podpreti pisne izjave, ker ni bil podpisan, ker v njem niso bili natančno navedeni zadevni proizvodi in ker je vseboval drugačne podatke o prometu od tistih, navedenih v pisni izjavi. Ob navedenem pa Splošno sodišče ugotavlja, da si podatki o prometu, navedeni v dokumentu, naslovljenemu na družbo Deutsche Bahn, čeprav se razlikujejo od vsebovanih v pisni izjavi S., ne nasprotujejo, kot v odgovoru na tožbo pred Splošnim sodiščem to navaja UUNT. Promet, naveden v dokumentu, naslovljenemu na družbo Deutsche Bahn, je namreč od prometa, navedenega v pisni izjavi S. za ista zadevna leta, večji zato, ker – kot je razvidno iz navedenega dokumenta – se nanaša na vse prodane dodatke za kolesa, medtem ko se promet, naveden v pisni izjavi, nanaša na posebne dodatke. Zato dokument, naslovljen na družbo Deutsche Bahn, čeprav ne podpira vsebine pisne izjave, pa tudi ne zmanjšuje njene dokazne moči.

57

Drugič, odbor za pritožbe je v točki 37 izpodbijane odločbe trdil, da pisna izjava ni mogla biti podprta s katalogi (glej točko 41 zgoraj) ali članki v zvezi s testi proizvodov (glej točko 40 zgoraj). Zdi se, da razmisleki iz teh dveh točk izpodbijane odločbe služijo kot utemeljitev te trditve odbora za pritožbe.

58

Odbor za pritožbe je na eni strani v točki 37 izpodbijane odločbe, potem ko je ugotovil, da pisna izjava S. ne more biti podprta s katalogi ali s članki o testih proizvodov, navedel ta stališča:

„V zvezi s tem vprašanjem [to je, v zvezi z obsegom uporabe] so bili [potrjeni] izjavi priloženi podatki o prometu za leta od 2001 do 2006 za več dodatkov za kolesa in avtomobile pod prejšnjo znamko PROFEX, na katere se nanaša [potrjena] izjava, vendar je te podatke o prometu sestavila sama stranka, ki je podala ugovor, in to, da se v [potrjeni] izjavi sklicuje na te podatke, ne pomeni, da so podprti z navedenimi katalogi ali članki“.

59

Ta odlomek, naveden v točki 37 izpodbijane odločbe, ne more podpreti trditve odbora za pritožbe, da pisna izjava ne more biti podprta s katalogi ali članki o testih proizvodov.

60

Na drugi strani je odbor za pritožbe v točki 39 izpodbijane odločbe s sklicevanjem na sodbo z dne 8. marca 2012 v zadevi Arrieta D. Gross/UUNT – International Biocentric Foundation in drugi (BIODANZA) (T‑298/10, EU:T:2012:113) navedel to:

„Oglasi, katalogi in članki v revijah ne morejo dokazati tega, da so bili razdeljeni potencialnim nemškim strankam, niti obsega distribucije ali števila prodaj ali sklenjenih pogodb za proizvode, ki jih varuje ta znamka. Zaradi zgolj obstoja oglasov, katalogov in člankov v revijah bi lahko kvečjemu postalo mogoče ali verjetno to, da so bili proizvodi, ki se oglašujejo pod prejšnjo znamko, prodani ali vsaj dani naprodaj na upoštevnem ozemlju, ne more pa dokazati uporabe – in še manj njenega obsega – kot se je nepravilno sklepalo v odločbi [oddelka za ugovore] (glej sodbo z dne 5. marca 2012, T‑298/10,‚BIODANZA‘, točka 36)“.

61

Iz točke 39 izpodbijane odločbe je razvidno, da je odbor za pritožbe z opiranjem na zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BIODANZA (EU:T:2012:113) menil, da različni katalogi, članki v revijah in oglasi, ki jih je predložila tožeča stranka, vključno s članki o testih proizvodov, objavljenih v reviji test ustanove Stiftung Warentest, ne morejo dokazati nikakršne uporabe, še manj pa obsega uporabe, prejšnje znamke in da zato ne podpirajo vsebine pisne izjave S.

62

Odbor za pritožbe pa je moral preučiti, ali dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka in ki niso pisna izjava S., podpirajo vsebino te izjave, da bi ugotovil obseg uporabe prejšnje znamke. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da odbor za pritožbe ni oporekal, da ta pisna izjava in tabele v zvezi s prometom, ki jih ta zajema, posredujejo zadostne informacije zlasti glede tržne količine, trajanja in pogostnosti uporabe (glej točko 29 zgoraj), da bi se dokazal obseg uporabe prejšnje znamke glede vsaj proizvodov, navedenih v tej izjavi in njej priloženih tabelah v zvezi s prometom. Odbor za pritožbe je le – in to upravičeno – podvomil v verodostojnost informacij, vsebovanih v pisni izjavi, zaradi „očitne“ povezave med avtorjem te izjave in tožečo stranko.

63

Drugače povedano, odbor za pritožbe je moral preučiti, ali dokazi, ki niso pisna izjava, podpirajo informacije, vsebovane v tej izjavi, in se ni smel omejiti na preučitev, ali ti dokazi sami po sebi, brez pisne izjave, izkazujejo obseg uporabe prejšnje znamke. Če bi odbor za pritožbe ravnal tako, bi pisni izjavi S. odvzel vsakršno dokazno vrednost. Splošno sodišče pa je že imelo priložnost potrditi, da to, da izjava, sestavljena v smislu člena 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009, kot izjava S. v obravnavanem primeru, izhaja od zaposlenega v družbi, samo po sebi ne more tej izjavi odvzeti vse dokazne vrednosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 50 navedeno sodbo CERATIX, EU:T:2012:296, točka 30 in navedena sodna praksa).

64

Splošno sodišče glede na to uvodno ugotovitev meni, da odbor za pritožbe ni ustrezno preučil dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, in sicer pisne izjave S. ter „oglasov, katalogov in člankov v revijah“, vključno s članki, objavljenimi v reviji test ustanove Stiftung Warentest. Namreč, kot je razvidno iz točk 37 in 39 izpodbijane odločbe, je odbor za pritožbe preučil, ali lahko „članki o testih konkretnih proizvodov“ in „oglasi, katalogi in članki v revijah“ sami po sebi dokažejo obseg uporabe prejšnje znamke in je ob opiranju na zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BIODANZA (EU:T:2012:113) sklenil, da to ni tako. Iz nobenega dela izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi odbor za pritožbe preučil vsebino pisne izjave S. v povezavi z „oglasi, katalogi in članki v revijah“, vključno s članki, objavljenimi v reviji test ustanove Stiftung Warentest. To ugotovitev potrjuje napotilo odbora za pritožbe na zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BIODANZA (EU:T:2012:113), v kateri – kot je tudi navedeno v točkah 69 in 70 v nadaljevanju – je šlo za vprašanje, ali lahko oglasni material, ki ga je uporabil imetnik prejšnje znamke in ki je bil edini dokaz, predložen za izkaz resne in dejanske uporabe te znamke – dokaže tako uporabo.

65

Vendar je imel odbor za pritožbe v obravnavanem primeru – v nasprotju z dejanskim stanjem v zgoraj v točki 60 navedeni sodbi BIODANZA (EU:T:2012:113) – pred sabo več različnih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, in je moral preučiti, ali ti dokazi podpirajo vsebino pisne izjave in potrjujejo resničnost v njej vsebovanih informacij.

66

Ta napačna preučitev odbora za pritožbe vpliva na izpodbijano odločbo in pomeni zadostno podlago za njeno razveljavitev.

67

Poleg tega Splošno sodišče – neodvisno od te napačne preučitve – meni, da je odbor za pritožbe prav tako napačno presodil dokazno vrednost člankov o testih proizvodov, objavljenih v reviji test ustanove Stiftung Warentest.

68

Iz točke 39 izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je odbor za pritožbe menil, da „oglasi, katalogi in članki v revijah“, vključno s članki, objavljenimi v reviji test ustanove Stiftung Warentest, ne morejo dokazati nikakršne uporabe, še manj pa obsega uporabe, prejšnje znamke. V zvezi s tem se je odbor za pritožbe skliceval na zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BIODANZA (EU:T:2012:113).

69

Splošno sodišče je moralo v zgoraj v točki 60 navedeni sodbi BIODANZA (EU:T:2012:113) preučiti, ali je oglasni material, ki ga je imetnik prejšnje znamke objavil v revijah ali ga sam distribuiral v obliki letakov ali prospektov, dokazoval resno in dejansko uporabo te znamke. V zadevi, ki je bila podlaga za to sodbo, je oglasni material predstavljal edini dokaz, ki ga je imetnik prejšnje znamke predložil za izkaz resne in dejanske uporabe te znamke (zgoraj v točki 60 navedena sodba BIODANZA, EU:T:2012:113, točke od 63 do 66).

70

V tem okviru je Splošno sodišče v točkah 68 in 69 zgoraj v točki 60 navedene sodbe BIODANZA (EU:T:2012:113) menilo, da zgolj predložitev kopij oglasnega materiala, v katerem je navedena znamka omenjena v zvezi z zadevnimi proizvodi in storitvami, ne more dokazati resne in dejanske uporabe zadevne znamke. Splošno sodišče je navedlo, da bi bilo treba dokazati, da je bil ta material, kakršen koli že je, dovolj distribuiran pri upoštevni javnosti, da bi se dokazala resnost in dejanskost uporabe zadevne znamke. Splošno sodišče je pojasnilo, da v primeru oglasov, objavljenih v tisku, to pomeni predložiti dokaz o distribuciji zadevnega časopisa ali revije pri upoštevni javnosti, in da lahko drugače velja le v primeru oglasov, objavljenih v zelo znanih časopisih ali revijah, katerih obtok je splošno znan.

71

V obravnavanem primeru se je odbor za pritožbe napačno oprl na zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BIODANZA (EU:T:2012:113) in v točki 39 izpodbijane odločbe sklenil, da članki o testih proizvodov, objavljeni v reviji test ustanove Stiftung Warentest, ne morejo dokazati obsega uporabe prejšnje znamke.

72

Ugotoviti je namreč treba, da imajo članki o testih proizvodov, objavljeni v reviji test ustanove Stiftung Warentest drugačno naravo in funkcijo od oglasnega materiala, ki se je obravnaval v točki 60 navedene sodbe BIODANZA (EU:T:2012:113).

73

Natančneje, funkcija oglasnega materiala, ki se je obravnaval v točki 60 navedene sodbe BIODANZA (EU:T:2012:113) je bila spodbujanje prodaje proizvoda ali storitve, ki jo pokriva zadevna znamka, ne da bi se podale informacije o dejanski uporabi te znamke. Zaradi te vrzeli v informaciji je Splošno sodišče poudarilo, da mora imetnik prejšnje znamke dokazati zadostno distribucijo oglasnega materiala pri upoštevni javnosti, razen v primeru, da je ta distribucija splošno znana.

74

Nasprotno pa funkcija člankov iz revije test ustanove Stiftung Warentest, ki jih je predložila tožeča stranka, ni oglaševanje proizvoda, temveč predstavitev prednosti in pomanjkljivosti tega proizvoda in njegova primerjava z drugimi povsem enakimi proizvodi, ki se tržijo pod drugimi znamkami, da bi potrošniku pomagali pri izbiri ob nakupu. Še pomembneje, iz besedila teh člankov je razvidno, da se ti nanašajo na proizvode, ki so že prisotni na trgu. Ti članki so namreč vsebovali informacije o povprečni ceni proizvodov na trgu.

75

V nasprotju z oglasnim materialom, ki se je obravnaval v zgoraj v točki 60 navedeni sodbi BIODANZA (EU:T:2012:113), članki iz revije test ustanove Stiftung Warentest, ki jih je predložila tožeča stranka, nudijo informacije v zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke v zvezi s testiranimi proizvodi, ki bi jih odbor za pritožbe lahko upošteval v povezavi z drugimi predloženimi dokazi in zlasti s pisno izjavo S. Iz enakih razlogov bi moral odbor za pritožbe upoštevati napotila na teste, ki jih je opravila ustanova Stiftung Warentest in ki so bili vsebovani v oglasnih katalogih, ki jih je tožeča stranka predložila v upravnem postopku.

76

Nazadnje je treba poudariti, da ob upoštevanju narave in funkcije revije test ustanove Stiftung Warentest, obseg njene distribucije pri upoštevni javnosti – ki je vprašanje, o katerem so stranke v svojih pisnih stališčih pred Splošnim sodiščem na široko razpravljale – ni odločilen. Članki revije test ne glede na njihov obseg distribucije – ker se nanašajo na proizvode, tržene pod prejšnjo znamko – nudijo informacije o obsegu njene uporabe v zvezi s temi proizvodi in imajo torej dokazno moč, ki bi jo odbor za pritožbe moral upoštevati.

77

Iz točk od 62 do 66 zgoraj je razvidno, da je odbor za pritožbe s tem, da ni preučil vprašanja, ali oglasi, katalogi in članki v revijah, vključno s članki, objavljenimi v reviji test ustanove Stiftung Warentest, podpirajo vsebino pisno izjave S. in njej priložene tabele o prometu, napačno preučil te dokaze. Iz točk od 67 do 75 zgoraj je prav tako razvidno, da je odbor za pritožbe storil napako, ko je zanikal vsakršno dokazno moč člankov o testih proizvodov, objavljenih v reviji test ustanove Stiftung Warentest, in oglasnih katalogov tožeče stranke, ki vsebujejo napotila na teste, ki jih je ustanova Stiftung Warentest opravila za nekatere teh proizvodov. Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe kršil člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 in da je treba izpodbijano odločbo razveljaviti.

78

Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba prvemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ugoditi in izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti njen drugi tožbeni razlog.

79

V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT s svojim predlogom ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: