Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 11. junija 2026(1)
Zadevi C‑631/24 P in C‑632/24 P
Evropska komisija
proti
Margrete Auken in drugim (C‑631/24 P)
in
Evropska komisija
proti
Fabienu Courtoisu in drugim (C‑632/24 P)
„ Pritožba – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dostop do dokumentov institucij Evropske unije – Člen 4(1)(b) – Izjema v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika – Člen 4(2), prva alinea – Izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov določene fizične ali pravne osebe – Uredba (EU) 2018/1725 – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in prostem pretoku takih podatkov – Člen 9(1)(b) – Nujnost prenosa osebnih podatkov za konkreten namen v javnem interesu – Prenos, s katerim se lahko poseže v legitimne interese zadevne osebe in sorazmernost tega prenosa – Dokumenti o vnaprejšnjih dogovorih o nabavi in pogodbe, sklenjene med Evropsko komisijo in farmacevtskimi podjetji, v okviru pandemije covida-19 – Delna zavrnitev dostopa – Razglasitev ničnosti sklepov Komisije v delu, v katerem je bil z njimi zavrnjen širši dostop, prvič, do izjav o neobstoju navzkrižja interesov, ki so jih podpisali člani skupne pogajalske skupine za nakup cepiv, in drugič, določil o odškodnini zadevnih farmacevtskih podjetij “
I. Uvod
1. Evropska komisija s pritožbama predlaga razveljavitev sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. julija 2024, Auken in drugi/Komisija (T‑689/21, EU:T:2024:476; v nadaljevanju: prva izpodbijana sodba), ter Courtois in drugi/Komisija (T‑761/21, EU:T:2024:477, v nadaljevanju: druga izpodbijana sodba), s katerima so bili Sklep Evropske komisije C(2022) 1038 final z dne 15. februarja 2022, ki je bil sprejet na podlagi člena 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001(2) in s katerim je bil M. Auken in drugim (v nadaljevanju: tožeče stranke) odobren delni dostop do vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in pogodb o nakupu, sklenjenih med Komisijo in zadevnimi farmacevtskimi podjetji za nakup cepiv proti pandemiji covida-19 (v nadaljevanju: prvi sporni sklep), Sklep Evropske komisije C(2022) 1359 final z dne 28. februarja 2022, ki je bil sprejet na podlagi tega člena 4 in s katerim je bil F. Courtoisu in drugim (v nadaljevanju: tožniki) odobren delni dostop do nekaterih dokumentov v zvezi z nakupom cepiv s strani te institucije v okviru te pandemije (v nadaljevanju: drugi sporni sklep), in različica zadnjenavedenega sklepa v francoskem jeziku, sporočena 31. marca 2022, razglašeni za delno nične.
2. Dostop javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije in Komisije ureja Uredba št. 1049/2001, obdelava osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije pa spada na področje uporabe Uredbe (EU) 2018/1725(3), pri čemer je treba ta akta pri preučitvi obravnavanih zadev razlagati skupaj.
3. Sodišče je v okviru teh zadev pozvano, naj v okviru pandemije covida-19 pojasni, prvič, obseg pooblastil Komisije, da fizičnim osebam s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov zavrne dostop do dokumentov institucij Unije, ki se v tem primeru nanašajo na imena članov skupne pogajalske skupine, sestavljene iz uradnikov Komisije in majhnega števila strokovnjakov iz držav članic, za nakup cepiv pri farmacevtskih podjetjih, in drugič, obseg izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov teh podjetij s strani držav članic glede določil o odškodnini za morebitno škodo, ki bi običajno nastala tem podjetjem zaradi njihove odgovornosti za njihova cepiva.
II. Pravni okvir
A. Uredba št. 1049/2001
4. Člen 1 Uredbe št. 1049/2001, naslovljen „Namen“, v točki (a) določa:
„Namen te uredbe je:
(a) na podlagi javnega ali zasebnega interesa določiti načela, pogoje in omejitve, ki urejajo pravico dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta [Evropske unije] in Komisije […], določen[o] v členu 255 [ES], da bi zagotovili čim širši dostop do dokumentov.“
5. Člen 4 te uredbe, naslovljen „Izjeme“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:
[…]
(b) zasebnost[i] in integritet[e] posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Skupnosti s področja varstva osebnih podatkov.
2. Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:
– poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino,
[…]
razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“
B. Uredba 2018/1725
6. Člen 1 Uredbe št. 2018/1725, naslovljen „Predmet urejanja in cilji“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Ta uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Unije in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov med njimi ali drugimi uporabniki, ustanovljenimi v Uniji.
2. Ta uredba varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov ter zlasti njihovo pravico do varstva osebnih podatkov.“
7. Člen 3 te uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v točki 13 določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(13) ,uporabnik‘ pomeni fizično ali pravno osebo, javni organ, agencijo ali drug organ, ki so mu bili osebni podatki razkriti, ne glede na to, ali je tretja oseba ali ne. […]“
8. Člen 9 navedene uredbe, naslovljen „Prenos osebnih podatkov uporabnikom, ustanovljenim v Uniji, ki niso institucije in organi Unije“, v odstavku 1 določa:
„Brez poseganja v člene 4 do 6 in 10 se osebni podatki prenesejo uporabnikom, ustanovljenim v Uniji, ki niso institucije in organi Unije, le če:
[…]
(b) uporabnik izkaže, da je prenos podatkov potreben za konkreten namen v javnem interesu, uporabnik pa v primeru, ko obstaja razlog za domnevo, da bi to lahko posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ugotovi, potem ko je na preverljiv način pretehtal različne navzkrižne interese, da je prenos osebnih podatkov za ta konkretni namen sorazmeren.“
III. Dejansko stanje
9. Dejansko stanje sporov, kot ju je predstavilo Splošno sodišče v točkah od 2 do 13 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 2 do 17 druge izpodbijane sodbe, je za potrebe teh sklepnih predlogov mogoče povzeti, kot sledi, pri čemer sta obe zadevi umeščeni v skupen kontekst.
A. Skupen kontekst obeh zadev
10. Svet je 14. aprila 2020 sprejel Uredbo (EU) 2020/521(4), s katero je aktiviral nujno pomoč v skladu z Uredbo (EU) 2016/369(5), da bi Unija v duhu solidarnosti obravnavala krizo v okviru omejitev, ki jih je povzročila hitra širitev virusa in nadnacionalna narava njegovih posledic, zaradi katerih je bil potreben celovit odziv.
11. Komisija je 17. junija 2020 objavila sporočilo z naslovom „Strategija Evropske unije za cepiva proti COVID-19“.(6) Ta strategija, katere cilj je bil pospeševanje razvoja, proizvodnje in uvajanja cepiv proti covidu-19, je temeljila na dveh stebrih. Prvi steber je bil zagotoviti zadostno proizvodnjo cepiv v Uniji in s tem zaloge za njene države članice prek vnaprejšnjih dogovorov o nabavi s proizvajalci cepiv v okviru instrumenta za nujno pomoč, kot je bil aktiviran z Uredbo 2020/521. Drugi steber je bil prilagoditi regulativni okvir Unije takratnim izrednim razmeram in izkoristiti obstoječo regulativno prožnost za pospešitev razvoja, odobritve in razpoložljivosti cepiv ob ohranjanju veljavnih standardov za kakovost, varnost in učinkovitost.
12. S tega vidika je Komisija pojasnila, da bodo države članice sodelovale v postopku od samega začetka in da bodo vse sodelujoče države članice zastopane v usmerjevalnem odboru, ki bi nudil pomoč glede vseh vidikov vnaprejšnjih dogovorov o nabavi pred njihovim podpisom. Poleg tega je navedla, da se bo o teh dogovorih, ki bodo sklenjeni v imenu vseh sodelujočih držav članic, pogajala skupna pogajalska skupina, sestavljena iz predstavnikov Komisije in majhnega števila strokovnjakov iz držav članic (v nadaljevanju: skupna pogajalska skupina). Komisija je navedla tudi, da bo v imenu držav članic odgovorna za postopek javnega naročanja in sklenitev vnaprejšnjih dogovorov o nabavi.
13. Po navedbah Komisije je bilo treba ta predlagani okvir analizirati kot „zavarovalno polico“, pri kateri gre za prenos nekaterih tveganj s farmacevtske industrije na javne organe v zameno za zagotovitev pravičnega in cenovno dostopnega dostopa do cepiva za države članice, če bi se to razvilo.
B. Zadeva C‑631/24 P
14. Tožeče stranke, ki so poslanke Parlamenta, so z dopisom z dne 20. januarja 2021, naslovljenim na predsednico in generalno sekretarko Komisije, na podlagi Uredbe št. 1049/2001 zaprosile za dostop do „različnih pogodb – vnaprejšnjih dogovorov o nabavi – sklenjenih med Komisijo in farmacevtskimi podjetji za nakup cepiv proti covidu-19“ (v nadaljevanju: začetna prošnja 1). V tem dopisu je bilo pojasnjeno, da so bile po njihovih informacijah že podpisane pogodbe z družbami AstraZeneca, Sanofi-GSK, Johnson & Johnson, BioNTech-Pfizer, CureVac in Moderna, tako da se je prošnja nanašala na te pogodbe in pogodbe, ki bi lahko bile sklenjene po datumu vložitve prošnje, med drugim pogodba, predvidena za sklenitev z družbo Novavax.
15. Generalna direktorica generalnega direktorata (GD) Komisije za zdravje in varnost hrane (v nadaljevanju: GD za zdravje) je z dopisom z dne 11. marca 2021 tožeče stranke obvestila, da je identificirala osem dokumentov, ki ustrezajo začetni prošnji 1, in sicer šest vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in dve pogodbi o nakupu. Pojasnila je, da je bila na eni od njenih spletnih straneh objavljena redigirana različica treh teh vnaprejšnjih dogovorov o nabavi, in sicer tistih, ki so bili sklenjeni z družbami AstraZeneca, Sanofi-GSK in CureVac, ter da so presoja preostalih dokumentov in posvetovanja z zadevnimi tretjimi osebami še vedno potekali, da bi se sprejela odločitev v zvezi z njihovim razkritjem.
16. Generalna direktorica GD za zdravje je z dopisom z dne 9. junija 2021 tožeče stranke obvestila, da je bil v odgovor na začetno prošnjo 1 odobren delni dostop do devetih dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da spadajo pod to prošnjo, in sicer do osmih zgoraj navedenih dokumentov in dodatne pogodbe o nakupu, sklenjene z družbo Pfizer-BioNTech. Navedla je, da so bile redigirane različice teh dokumentov objavljene na eni od njenih spletni strani in da so bili odlomki prikriti na podlagi izjem v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika, varstvom poslovnih interesov ter varstvom postopka odločanja institucij, določenih v členu 4(1)(b), členu 4(2), prva alinea, oziroma v členu 4(3), prvi pododstavek,(7) Uredbe št. 1049/2001.
17. Tožeče stranke so z dopisom z dne 30. junija 2021 vložile potrdilno prošnjo, v kateri so Komisijo pozvale, naj ponovno preuči svoje stališče glede navedenih devetih dokumentov in odobri njihovo razkritje v celoti, razen odlomkov, ki spadajo pod izjemo v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika iz člena 4(1)(b) te uredbe (v nadaljevanju: potrdilna prošnja 1). Tožeče stranke so se sklicevale zlasti na okoliščino, da so bile cene, navedene v vseh sklenjenih vnaprejšnjih dogovorih o nabavi, in celotne različice vnaprejšnjih dogovorov o nabavi, sklenjenih z družbami AstraZeneca, Pfizer-BioNTech in Moderna, med decembrom 2020 in aprilom 2021 nepooblaščeno razkrite na družbenih omrežjih in v medijih. Generalni sekretariat Komisije je 13. avgusta 2021 tožeče stranke obvestil, da še vedno ne more odgovoriti na njihovo potrdilno prošnjo. Ker na to prošnjo ni bilo odgovora, je na ta datum v skladu s členom 8(3) navedene uredbe v zvezi s to prošnjo nastala zavrnilna odločba zaradi molka organa.(8)
18. Komisija je 15. februarja 2022 po posvetovanju z zadevnimi farmacevtskimi podjetji (v nadaljevanju: zadevna podjetja) v skladu s členom 4(4) te uredbe sprejela prvi sporni sklep. V njem je bilo navedeno, da je generalni sekretariat Komisije v okviru presoje potrdilne prošnje 1 ponovno preučil odgovor, ki ga je na začetno prošnjo podal GD za zdravje, da je bilo po tej novi preučitvi identificiranih 13 dokumentov, ki ustrezajo prošnji za dostop do dokumentov, in sicer devet zgoraj navedenih dokumentov in dodatni štirje dokumenti.
19. Komisija je s prvim spornim sklepom odobrila delni dostop do dokumentov iz točke 11 prve izpodbijane sodbe. Natančneje, odobrila je širši delni dostop nekaterih od dokumentov, ki so bili predhodno razkriti, ter delni dostop do nekaterih drugih dokumentov, ki dotlej niso bili javno razkriti, v redigirani obliki.(9) Redigirane različice navedenih dokumentov so bile priložene k prvemu spornem sklepu.
20. Komisija se je v prvem spornem sklepu v utemeljitev zgolj delnega dostopa do zadevnih pogodb sklicevala na izjeme v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika ter na izjemo v zvezi z varstvom poslovnih interesov zadevnih podjetij.
C. Zadeva C‑632/24 P
21. Z dopisom z dne 24. maja 2021, naslovljenim na predsednika Komisije, in elektronskim sporočilom z istega dne, poslanim na generalni sekretariat Komisije, sta dva odvetnika „v imenu in za račun prvih 86.000 vlagateljev peticije na platformi https://dejavu/legal/“, ki sta jih zastopala in med katerimi so bili tudi tožniki, v skladu z Uredbo št. 1049/2001 zaprosila za dostop do več dokumentov v zvezi z nakupom cepiv v okviru pandemije covida-19, ki ga je Komisija opravila v imenu držav članic (v nadaljevanju: začetna prošnja 2). V tem dopisu je bilo tudi zaprosilo za informacije. Natančneje, začetna prošnja 2 se je nanašala na pogodbe o nakupu, ki jih je Komisija podpisala s proizvajalci cepiv, na identiteto predstavnikov Unije, ki so sodelovali v pogajanjih s temi proizvajalci, ter na izjave o neposrednih ali posrednih interesih med temi predstavniki in navedenimi proizvajalci, v njej pa so bili navedeni naslednji dokumenti: prvič, vse pogodbe, ki jih je Komisija podpisala na podlagi Uredbe 2020/521, in zlasti pogodbe z družbami Pfizer‑BioNTech, Moderna, Johnson & Johnson in AstraZeneca; drugič, seznam, sklepi o imenovanju in celotna identiteta predstavnikov Unije pri pogajanjih o pogodbi (in sicer: ime, priimek, poklicna ali institucionalna vloga), in tretjič, izjave o neposrednih ali posrednih interesih med predstavniki Unije, navedeni zgoraj ter proizvajalci, vlagatelji in financerji cepiv in drugih zdravil.(10)
22. Generalna direktorica GD za zdravje je z dopisom z dne 30. julija 2021 odgovorila na začetno prošnjo 2 in navedla, da je identificirala 46 dokumentov, ki ustrezajo navedeni prošnji, in sicer štiri vnaprejšnje dogovore o nabavi in tri pogodbe o nakupu, ki jih je Komisija sklenila z družbami AstraZeneca, Pfizer‑BioNTech, Janssen in Moderna, 17 dokumentov, imenovanih „osnutki memorandumov o soglasju“ (draft term sheet), ter 22 izjav o neobstoju navzkrižja interesov. Pojasnila je, da je bil odobren delni dostop do zgoraj navedenih vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in pogodb o nakupu, katerih delno redigirane različice so bile objavljene na eni od spletnih strani generalnega direktorata. Odlomki so bili prikriti na podlagi izjem v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika, varstvom poslovnih interesov podjetij ter varstvom postopka odločanja institucij, predvidenih v členu 4(1)(b), členu 4(2), prva alinea, in členu 4(3) Uredbe št. 1049/2001. Ti odlomki naj bi vsebovali občutljive poslovne informacije, ki se nanašajo zlasti na zadevna podjetja, njihove podizvajalce in povezane družbe, vključno z znanstvenimi podatki o cepivih, cenami, časovnim razporedom uporabe cepiv, proizvodno zmogljivostjo, znanjem in izkušnjami ter sodelovanjem strokovnjakov in partnerjev, poslovnimi strategijami in drugimi informacijami poslovne vrednosti. Delni dostop je bil odobren tudi za izjave o neobstoju navzkrižja interesov, od katerih je bil tožnikom poslan le en izvod, saj so se ti dokumenti razlikovali le glede imena podpisnika, podpisa in datuma podpisa. Informacije so bile prikrite na podlagi izjeme, ki se nanaša na varstvo zasebnosti in integritete posameznika in je določena v členu 4(1)(b) te uredbe. Komisija je po drugi strani navedla, da je bilo treba dostop do 17 „osnutkov memorandumov o soglasju“ v celoti zavrniti na podlagi izjem v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetij in varstvom postopka odločanja institucij, ki sta določeni v členu 4(2), prva alinea, in členu 4(3) navedene uredbe, v primeru šestih od teh „osnutkov memorandumov o soglasju“ pa tudi na podlagi izjeme, ki se nanaša na varstvo sodnih postopkov in je določena v členu 4(2), druga alinea, te uredbe.
23. Tožniki so 13. avgusta 2021 v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001 vložili potrdilno prošnjo, s katero so zahtevali, naj Komisija ponovno preuči svoje stališče glede vseh dokumentov, do katerih je bil dostop delno ali v celoti zavrnjen (v nadaljevanju: potrdilna prošnja 2). Komisija je 24. septembra 2021 tožnike obvestila, da še vedno ne more odgovoriti na njihovo potrdilno prošnjo. Ker ni bilo odgovora, je na ta datum v skladu s členom 8(3) te uredbe v zvezi s potrdilno prošnjo 2 nastala zavrnilna odločba zaradi molka organa (v nadaljevanju: zavrnilna odločba zaradi molka organa 2).
24. Komisija je 28. februarja 2022 po posvetovanju z zadevnimi farmacevtskimi podjetji v skladu s členom 4(4) navedene uredbe sprejela drugi sporni sklep, ki je bil tožnikom v angleščini vročen 1. marca 2022. Komisija je navedla, da je bila taka vročitev opravljena zaradi hitrosti in da bo francoski prevod tožnikom posredovan pozneje.
25. Komisija je v izrecnem sklepu poudarila, da je generalni sekretariat v okviru preučitve potrdilne prošnje 2 ponovno preučil odgovor, ki ga je na začetno prošnjo 2 podal GD za zdravje. Po tej novi preučitvi je bil seznam dokumentov, ki ustrezajo prošnji za dostop do dokumentov, spremenjen in je bilo v njem naštetih 66 dokumentov. Konkretno je ta sprememba pomenila, prvič, da je bilo izbrisanih vseh 17 dokumentov, ki jih je GD za zdravje prej označil kot „osnutke memorandumov o soglasju“, do katerih je bil v odgovor na začetno prošnjo 2 v celoti zavrnjen dostop, in drugič, da so bili dodani novi dokumenti, do katerih je bil odobren delni dostop in ki so vključevali vnaprejšnje dogovore o nabavi, pogodbe o nakupu ter 31 dopisov, ki so spadali v korespondenco med Komisijo in državami članicami. Poleg tega je bil odobren širši delni dostop do štirih vnaprejšnjih dogovorov o nabavi in treh pogodb o nakupu, do katerih je bil delni dostop odobren že po začetni prošnji 2. Tako je bil z izrecno odločbo odobren delni dostop tako do naslednjih vnaprejšnjih dogovorov o nabavi kot do pogodb o nakupu, navedenih v točki 14 druge izpodbijane sodbe, ter do drugih dokumentov, navedenih v tej točki 14.
26. Komisija je v izrecnem sklepu menila, da izjema v zvezi z varstvom zasebnosti in integritete posameznika velja za vse zadevne pogodbe in za druge dokumente, naštete v točkah 14 in 15 druge izpodbijane sodbe. Menila je tudi, da za te pogodbe velja tudi izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov podjetij. Francoska različica izrecne odločbe je bila tožnikom posredovana 31. marca 2022.
IV. Postopka pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sodbi
A. Zadeva T‑689/21 P
27. Tožeče stranke so pri Splošnem sodišču vložile tožbo za razglasitev ničnosti prvega spornega sklepa. V utemeljitev tožbe so navedle šest tožbenih razlogov, od katerih se je prvi nanašal na napačno uporabo izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov družb za informacije, za katere ta izjema ne velja, neobstoj obrazložitve v zvezi s tem in nedosledno uporabo navedene izjeme; drugi na neobstoj utemeljitve uporabe izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov družb za sedem kategorij določil; tretji na nedosledno uporabo Uredbe št. 1049/2001, ki je pripeljala do njene kršitve, in kršitev načela dobrega upravljanja, ker Komisija ni v enaki meri prikrila določil ali informacij, ter neobstoj obrazložitve v zvezi s tem; četrti na kršitev člena 4(2) te uredbe, ker Komisija ni upoštevala prevladujočega javnega interesa, ki upravičuje razkritje zaprošenih informacij, in neobstoj obrazložitve v zvezi s tem; peti na kršitev člena 42 in člena 52(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 10(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, šesti pa na kršitev členov 7 in 8 navedene uredbe, ker je Komisija s prvim spornim sklepom prikrila nekatere informacije, ki jih je predhodno razkrila, in neobstoj obrazložitve v zvezi s tem.
28. Splošno sodišče je prvi sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je Komisija na podlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 zavrnila širši dostop, prvič, do opredelitev izrazov „namerna kršitev“ (wilful misconduct) v vnaprejšnjem dogovoru o nabavi, sklenjenem med njo in družbo AstraZeneca, in „po najboljših močeh“ (best reasonable efforts) v vnaprejšnjem dogovoru o nabavi in v pogodbi o nakupu, sklenjenima med Komisijo in družbo Pfizer-BioNTech, drugič, do določil o donacijah in preprodaji in, tretjič, do določil o odškodnini v vnaprejšnjih dogovorih o nabavi in pogodbah o nakupu, ki jih je Komisija sklenila z zadevnimi podjetji za nakup cepiv proti covidu-19. Splošno sodišče je tožbo v preostalem zavrnilo.
B. Zadeva T‑761/21 P
29. Tožniki so pri Splošnem sodišču vložili tožbo za razglasitev ničnosti zavrnilne odločbe zaradi molka organa 2, izrecne odločbe in francoske različice izrecne odločbe z dne 31. marca 2022. V utemeljitev svoje tožbe so v bistvu navedli štiri tožbene razloge, od katerih se je prvi nanašal na nepopolnost seznama dokumentov, za katere je bilo ugotovljeno, da so zajeti s prošnjo za dostop do dokumentov, drugi na to, da ni mogoče uporabiti dveh izjem, na kateri se je sklicevala Komisija, da bi upravičila delno zavrnitev dostopa do zaprošenih dokumentov, tretji na obstoj prevladujočega javnega interesa, ki upravičuje popoln dostop do zaprošenih dokumentov, četrti pa na kršitev načela sorazmernosti.
30. Splošno sodišče je z drugo izpodbijano sodbo razsodilo, da se postopek v zvezi s tožbenimi predlogi za razglasitev ničnosti odločbe zaradi molka organa 2, s katero je bila zavrnjena potrdilna prošnja 2, ustavi. Razveljavilo je drugi sporni sklep ter francosko jezikovno različico tega sklepa v delu, v katerem je Komisija zavrnila širši dostop, prvič, do izjav o neobstoju navzkrižja interesov, ki so jih podpisali člani skupne pogajalske skupine, na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 in, drugič, do določil o odškodnini v vnaprejšnjih dogovorih o nabavi in pogodbah o nakupu, ki jih je Komisija sklenila z zadevnimi podjetji za nakup navedenih cepiv za covid-19, na podlagi člena 4(2), prva alinea, te uredbe. Splošno sodišče je tožbo v preostalem zavrnilo.
V. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
A. Zadeva C‑631/24 P
31. Komisija v utemeljitev pritožbe, ki se nanaša na prvo izpodbijano sodbo, navaja štiri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi obveznosti obrazložitve v zvezi s prikritjem opredelitev izrazov „namerna kršitev“ in „po najboljših močeh“ (točke od 39 do 46 te sodbe); drugi na napačno uporabo prava pri razlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, kršitev obveznosti obrazložitve in izkrivljanje dejstev, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da so prikritja pogodbenih določil o odškodnini nezakonita (točke od 157 do 171 navedene sodbe); tretji na napačno uporabo prava pri razlagi člena 4(2), prva alinea, te uredbe in pri razlagi obveznosti obrazložitve v zvezi s prikritji pogodbenih določil v zvezi s preprodajami in donacijami (točke od 179 do 188 te sodbe), četrti pa na napačno uporabo prava pri ugotovitvi kršitve člena 11(1) in člena 42 Listine (točke od 236 do 238 in 240 prve izpodbijane sodbe).
32. Tožeče stranke predlagajo, naj Sodišče pritožbo zavrže kot delno nedopustno in v vsakem primeru zavrne kot neutemeljeno ter Komisiji naloži plačilo stroškov.
B. Zadeva C‑632/24 P
33. Komisija v utemeljitev pritožbe, ki se nanaša na drugo izpodbijano sodbo, navaja tri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na izkrivljanje dokazov pri presoji potrebnosti posredovanja zadevnih osebnih podatkov (točke od 63 do 92 te sodbe), drugi pa na napačno uporabo prava pri razlagi člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 v povezavi s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 (točke od 52 do 92 navedene sodbe). Tretji pritožbeni razlog, ki se nanaša na utemeljenost obrazložitve zavrnitve celotnega dostopa do pogodbenih določil o odškodnini (točke od 154 do 174 navedene sodbe), je sestavljen iz treh delov, ki se nanašajo na napačno uporabo prava pri razlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, kršitev obveznosti obrazložitve in tri izkrivljanja dokazov.
34. Tožniki predlagajo, naj Sodišče zavrne pritožbo in predlog, naj Sodišče razveljavi drugo izpodbijano sodbo, oziroma podredno, naj zavrne predlog Komisije, naj odloči o tožbi na prvi stopnji v zadevi T‑761/21, ter naj to zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču oziroma še bolj podredno, naj zavrne predlog Komisije, naj Sodišče zavrne tožbo na prvi stopnji v navedeni zadevi. V vsakem primeru tožniki predlagajo, naj Sodišče zavrne vse druge predloge Komisije, vključno s tistimi za povračilo stroškov, in naj Komisiji naloži plačilo svojih stroškov in stroškov, ki so jim nastali, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
35. Stranke so na skupni obravnavi za obe zadevi, ki je potekala 4. marca 2026, ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
VI. Analiza
36. Ti sklepni predlogi bodo v skladu s prošnjo Sodišča osredotočeni na analizo, prvič, drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑632/24 P in, drugič, drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑631/24 P in tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑632/24 P, ki bosta obravnavana skupaj.
A. Drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑632/24 P
37. Komisija z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 v povezavi s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, ker je menilo, da mora omogočiti dostop do izjav o neobstoju navzkrižja interesov, vključno z osebnimi podatki članov skupne pogajalske skupine, natančneje njihovimi imeni.
1. Prvi del drugega pritožbenega razloga: napačna razlaga prvega pogoja iz člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725
a) Trditve strank
38. Komisija trdi, da je Splošno sodišče cilj preverjanja nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine napačno opredelilo kot „konkreten namen v javnem interesu“ v smislu člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725.
39. Tega cilja po mnenju Komisije ni mogoče povezati s ciljem v javnem interesu. Čeprav je nepristranskost uradnikov Komisije in držav članic v javnem interesu, naj namreč preverjanje te nepristranskosti, ki ga opravi „kateri koli posameznik“, ki zaprosi za dostop do zadevnih dokumentov, ne bi ustrezalo takemu javnemu interesu, ampak bolj posamičnemu interesu tega posameznika, na primer za zadostitev njegovi radovednosti.
40. Poleg tega naj tožniki ne bi dokazali obstoja konkretnega cilja v javnem interesu, ki je naveden v točki 71 druge izpodbijane sodbe. Komisija meni, da je razlogovanje Sodišča tako splošno, da bi se lahko uporabilo za vsak zahtevek za razkritje osebnih podatkov uradnikov Komisije in držav članic v okviru katerega koli postopka v zvezi z obvladovanjem pandemije covida-19. Tako bi se na podlagi tega razlogovanja domnevalo, da je konkretni cilj v javnem interesu dokazan za razkritje, na primer, imen uradnikov Komisije, ki so sodelovali pri pripravi sklepa o združljivosti državne pomoči, odobrene za obvladovanje posledic te pandemije. Zato naj bi Splošno sodišče napačno razlagalo prvi pogoj iz člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725.
41. Te ugotovitve naj ne bi bilo mogoče omajati s sodno prakso Splošnega sodišča, navedeno v točki 72 druge izpodbijane sodbe, v skladu s katero splošna narava utemeljitve prenosa osebnih podatkov ne vpliva neposredno na to, ali je prenos potreben za uresničitev cilja, ki mu sledi prosilec.(11) Komisija v zvezi s tem trdi, prvič, da se je ta sodna praksa nanašala na člen 8(b) Uredbe (ES) št. 45/2001(12), ki je bila nadomeščena z Uredbo 2018/1725, s katerim se je zahtevalo le, da uporabnik osebnih podatkov „dokaže potrebo po prenosu podatkov“. Drugič, trdi, da se navedena sodna praksa ne nanaša na splošno in abstraktno utemeljitev za prenos osebnih podatkov, ampak na posebno utemeljitev v zvezi z ravnanjem poslancev Parlamenta pri opravljanju njihovih nalog. Tretjič, ta institucija vsekakor opozarja na sodno prakso Splošnega sodišča, ki Sodišča pri razlagi prava ne zavezuje.
42. Komisija meni tudi, da Splošno sodišče ni upoštevalo bistvene razlike pri razlagi prvega pogoja iz člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 med zadevo C‑632/24 P in zadevo, v kateri je bila izdana sodba ClientEarth(13). Tožniki naj namreč – drugače kot v zadnjenavedeni zadevi – ne bi trdili, da so uradniki in uslužbenci Komisije, na katere se nanašajo osebni podatki, tretje osebe, ki bi lahko vplivale na postopek odločanja te institucije zaradi morebitnih povezav z industrijskimi krogi. Nasprotno, predstavniki Komisije in držav članic naj bi se v obravnavanem primeru neposredno pogajali o pogodbah s predstavniki zadevnih gospodarskih subjektov, brez posredovanja tretjih oseb, ki bi lahko imele take povezave. Splošno sodišče naj bi poskušalo razlikovati med tema zadevama tako, da je ugotovilo, da so pritožniki v zadevi, v kateri je bila izdana sodba ClientEarth, lahko predložili indice, zaradi katerih je bilo mogoče dvomiti o nepristranskosti zadevnih strokovnjakov, ker so poznali njihova imena. Vendar so v tej zadevi strokovnjaki javno objavili svoje izjave o interesih, tako da je bila njihova identiteta znana. Poleg tega naj se spor ne bi nanašal na razkritje izjav o neobstoju navzkrižja interesov. Komisija dodaja, da na podlagi okoliščine, ali prosilec lahko dokaže obstoj konkretnega cilja v javnem interesu, ni mogoče odpraviti zahteve po konkretnosti takega cilja.
43. Poleg tega Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je razkritje imen članov skupne pogajalske skupine potrebno v smislu člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725. Splošno sodišče naj bi namreč v točki 73 druge izpodbijane sodbe ugotovilo le, da so „[t]ožeče stranke […] lahko preverile, da člani skupne pogajalske skupine niso bili v položaju navzkrižja interesov le, če so poznale priimke, imena in poklicne ali institucionalne vloge teh članov“, ne da bi navedlo razloge, iz katerih bi bilo razkritje teh informacij edini način, da se tožnikom omogoči preverjanje neobstoja navzkrižja interesov. Kot pa je bilo opozorjeno v točki 60 druge izpodbijane sodbe, bi moral prosilec za izpolnitev pogoja „potrebnosti“ dokazati, da je prenos osebnih podatkov najprimernejši ukrep med ukrepi, s katerimi je mogoče doseči cilj, ki mu sledi prosilec, in da je prenos s tem ciljem sorazmeren.
44. Komisija meni, da v obravnavanem primeru razkritje teh osebnih podatkov članom javnosti, ki nimajo nobene uradne funkcije, ni potrebno, ker zadostuje, da se pristojnim organom omogoči dostop do njih, da lahko opravijo zahtevana preverjanja. Poleg tega naj bi bil cilj preverjanja nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine vsekakor dosežen z razkritjem anonimiziranih različic izjav o neobstoju navzkrižja interesov, na podlagi katerih so tožniki lahko preverili, ali so uslužbenci Komisije res izpolnjevali obveznosti, ki se uporabljajo v okviru katerega koli postopka oddaje javnega naročila Unije.
45. Tožniki prerekajo utemeljenost trditev Komisije.
b) Presoja
46. Uvodoma opozarjam, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča pri preučitvi razmerja med Uredbo št. 1049/2001 in Uredbo št. 45/2001, pri čemer je bila zadnjenavedena uredba nadomeščena z Uredbo 2018/1725, z vidika uporabe izjeme iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 v obravnavani zadevi upoštevati, da imata ti uredbi različne cilje. Prva zagotavlja največjo mogočo preglednost procesa odločanja javnih organov in podatkov, na katerih temeljijo njihove odločbe. Njen namen je torej kar najbolj omogočati izvrševanje pravice dostopa do dokumentov in spodbujati dobre upravne prakse. Druga zagotavlja varstvo svoboščin in temeljnih pravic fizičnih oseb, zlasti njihovo zasebnost, pri obdelavi osebnih podatkov.(14)
47. V Uredbi št. 1049/2001 in Uredbi št. 2018/1725 ni določb, ki bi izrecno določale primarnost ene nad drugo. Načeloma je treba zagotoviti njuno polno uporabo. Edina izrecna povezava med obema uredbama je v členu 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, ki določa izjemo od dostopa do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Unije s področja varstva osebnih podatkov.(15)
48. Poleg tega je treba, kot je navedeno v uvodni izjavi 5 Uredbe 2018/1725, kadar določbe te uredbe sledijo istim načelom kot določbe Uredbe 2016/679,(16) ta dva sklopa določb razlagati enotno, zlasti ker bi bilo treba strukturo Uredbe 2018/1725 razumeti kot enakovredno strukturi Uredbe (EU) 2016/679.
49. V tem okviru je Komisija pravilno navedla, da se na podlagi člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 osebni podatki – v nasprotju s členom 6(1) Uredbe št. 1049/2001(17) – prenesejo uporabnikom s sedežem v Uniji, ki niso institucije in organi Unije, le, če v skladu s prvim pogojem iz te določbe „uporabnik izkaže, da je prenos podatkov potreben za konkreten namen v javnem interesu“.
50. V obravnavani zadevi so tožniki zaprosili za informacije o identiteti članov skupne pogajalske skupine. Komisija je v drugem spornem sklepu sklenila, da v skladu s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 dostopa do osebnih podatkov ni mogoče odobriti.
51. Komisija v pritožbi v zadevi C‑632/24 P trdi, da je nepristranskost uradnikov Komisije in držav članic sicer v javnem interesu, vendar za njeno preverjanje, ki ga opravi „kateri koli posameznik“, ki zaprosi za dostop do zadevnih dokumentov, ni mogoče šteti, da je povezano z javnim interesom, ampak bolj izkazuje njegov posamični interes, na primer za zadostitev njegovi radovednosti.
52. Menim, da te trditve ni mogoče sprejeti. Člen 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 se namreč nanaša na prenos osebnih podatkov „uporabnikom“. V členu 3, točka 13, te uredbe pa je „uporabnik“ opredeljen tako, da je lahko tudi fizična oseba. Iz tega sledi, da navedena uredba načeloma ne izključuje, da lahko „kateri koli posameznik“ zaprosi za posredovanje takih podatkov zaradi preverjanja nepristranskosti uradnikov Komisije. Nasprotno, s to uredbo je izrecno priznana možnost, da ima vsaka fizična oseba dostop do osebnih podatkov, če izpolnjuje vse pogoje iz tega člena 9(1)(b). Zato dostopa do osebnih podatkov, potrebnih za to preverjanje nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine, v nasprotju s trditvijo Komisije ni mogoče omejiti le na pristojne organe.
53. Komisija trdi tudi, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da so tožniki dokazali obstoj konkretnega cilja v javnem interesu. V zvezi s tem se sklicuje na točko 71 druge izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče menilo, da bi preglednost postopka, ki ga je Komisija vodila v okviru pogajanj s proizvajalci cepiv proti covidu-19 in sklenitvijo zadevnih pogodb v imenu držav članic, lahko pomenila konkreten cilj v javnem interesu v smislu člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725, „saj bi lahko prispevala k povečanju zaupanja državljanov Unije v strategijo cepljenja, ki jo spodbuja ta institucija, in posledično zlasti k boju proti širjenju lažnih informacij v zvezi s pogoji pogajanj in sklenitve teh pogodb […], zlasti s tem, da državljanom Unije omogoča, da se prepričajo, da med člani skupne pogajalske skupine in temi proizvajalci cepiv ni navzkrižja interesov“.
54. Menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava. Kot je namreč ugotovilo v točki 70 druge izpodbijane sodbe, je iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 1049/2001 razvidno, da preglednost zagotavlja, da so institucije Unije deležne večje zakonitosti ter so učinkovitejše in bolj odgovorne državljanom Unije v demokratičnem sistemu. Poleg tega je lahko v skladu z uvodno izjavo 28 Uredbe 2018/1725(18) konkreten cilj v javnem interesu v smislu člena 9(1)(b) te uredbe povezan s preglednostjo institucij in organov Unije. V tem primeru pa je bila ta zahteva po preglednosti toliko bolj potrebna, ker je bilo treba sprejeti nujne odločitve za obvladovanje pandemije covida-19.
55. V tem smislu je Sodišče že razsodilo, da kadar je načelo preglednosti izjav o interesih, s katerim se zagotavlja prevlada javnega interesa pri sprejemanju odločitev oseb, ki delajo v javni službi, v nacionalnem zakonu določeno za to, da se zagotovi nepristranskost teh odločitev in se preprečijo položaji navzkrižja interesov ter pojav in razvoj korupcije v javni službi, so taki cilji – glede na to, da se z njimi krepijo jamstva poštenosti in nepristranskosti nosilcev odločanja v javnem sektorju, preprečujejo navzkrižja interesov in da se z njimi bori proti korupciji v javnem sektorju – nedvomno v javnem interesu in so zato legitimni. Skrb za to, da nosilci odločanja v javnem sektorju svoje funkcije izvajajo nepristransko in objektivno, ter preprečevanje, da bi nanje vplivali vidiki v zvezi z zasebnimi interesi, sta namreč namenjena zagotavljanju ustreznega vodenja javnih zadev in upravljanja javnega premoženja.(19)
56. Enako člen 26(1)(a) Uredbe (ES) št. 726/2004(20) v zvezi s farmacevtsko industrijo določa, da Evropska agencija za zdravila v sodelovanju z državami članicami in Komisijo v okviru farmakovigilance vzpostavi evropski spletni portal o zdravilih za razširjanje informacij o zdravilih, odobrenih v Uniji, in da ta portal vzdržuje ter da ta agencija prek tega portala med drugim objavi vsaj imena članov odborov iz člena 56(1)(a) in (aa), te uredbe in članov koordinacijske skupine, vključno z njihovimi poklicnimi kvalifikacijami in izjavami iz člena 63(2) navedene uredbe.(21)
57. Komisija meni, da je razlogovanje Sodišča tako splošno, da bi se lahko uporabilo za vsako prošnjo za razkritje osebnih podatkov uradnikov Komisije in držav članic v okviru katerega koli postopka v zvezi z obvladovanjem pandemije covid-19. Vendar se mi zdi, da je Splošno sodišče v toki 71 druge izpodbijane sodbe pravno zadostno navedlo razloge, iz katerih so v posebnem okviru te pandemije tožniki dokazali obstoj konkretnega cilja v javnem interesu.
58. Kar zadeva posebno naravo zasledovanega cilja javnega interesa je Komisija na obravnavi pojasnila, da je skupna pogajalska skupina v okviru postopka pogajanj o pogodbi z zadevnimi podjetji poročala usmerjevalnemu odboru (steering board), ki je bil odgovoren za sprejemanje zadevnih odločitev. Tako je Komisija trdila, da preverjanje nepristranskosti uradnikov, ki delujejo na tehnični ravni, ni enako pomembno kot preverjanje nepristranskosti tistih, ki so odgovorni za sprejemanje določitev na višji ravni ali so hierarhično odgovorni. V zvezi s tem se zdi pomembno poudariti, da zahteva po nepristranskosti velja za uradnike Komisije v vseh fazah postopka odločanja, tudi kadar so vključeni v organ, katerega dejavnosti so pretežno tehnične narave.
59. V zvezi s sodbo Splošnega sodišča z dne 15. julija 2015, Dennekamp/Parlament,(22) navedeno v točki 72 druge izpodbijane sodbe, je treba spomniti, da je utemeljitev prenosa osebnih podatkov lahko splošna v smislu, da ni vezana na posameznega uporabnika, zlasti v okviru pandemije covida-19, v kateri je strategija cepljenja zajemala vse državljane Unije.
60. Nazadnje, Komisija meni, da sodba ClientEarth, na katero se je Splošno sodišče sklicevalo v točkah 90 in 91 druge izpodbijane sodbe, v obravnavani zadevi ni upoštevna, ker tožniki niso trdili, da so uradniki in uslužbenci Komisije, na katere so se nanašali osebni podatki, tretje osebe, ki lahko vplivajo na postopek odločanja te institucije zaradi morebitnih povezav z industrijskimi krogi. Vendar, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 91 druge izpodbijane sodbe, so bili pritožniki v zadevi, v kateri je bila izdana sodba ClientEarth, drugače kot v zadevi C‑632/24 P, obveščeni o imenih zadevnih strokovnjakov in jim je bil odobren dostop do njihovih izjav o interesih. Nasprotno pa, kot je pravilno navedlo Splošno sodišče, prvič, tožniki niso vedeli za identiteto strokovnjakov, ki so jih države članice imenovale v skupno pogajalsko skupino, tako da niso mogli predložiti indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče dvomiti o njihovi nepristranskosti. Drugič, Sodišče je v točki 58 sodbe ClientEarth razsodilo, da če bi bili pritožniki obveščeni o imenu, biografiji in izjavah o interesih strokovnjakov, ki so podali pripombe v zvezi z osnutkom smernic Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) v zvezi z znanstveno dokumentacijo, ki jo je treba priložiti vlogam za registracijo dajanja fitofarmacevtskih sredstev v promet, bi bilo treba za vsako pripombo pridobiti informacije, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, kateri od zunanjih strokovnjakov je bil njen avtor, da bi se omogočila konkretna preveritev nepristranskosti vsakega od teh strokovnjakov. Zato je Sodišče v bistvu menilo, da tudi posredovanje imen navedenih strokovnjakov na podlagi člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 morda ne zadošča.
61. V zvezi z potrebnostjo razkritja imen članov skupne pogajalske skupine v smislu te določbe Komisija opozarja na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se izjeme od varstva osebnih podatkov in njihove omejitve določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno, pri čemer je treba, kadar je mogoče izbirati med več ukrepi, ki so primerni za uresničitev zastavljenih legitimnih ciljev, uporabiti najmanj omejujočega od teh ukrepov, kar pomeni, da je treba preučiti, ali teh ciljev ni mogoče razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.(23)
62. Komisija meni, da razkritje teh osebnih podatkov članom javnosti, ki nimajo nobene uradne funkcije, ni potrebno, ker zadostuje, da se pristojnim organom omogoči dostop do njih, da lahko opravijo potrebna preverjanja. Vendar, kot je bilo navedeno v točki 50 teh sklepnih predlogov, člen 9(1)(b) Uredbe 2018/1725 izrecno določa, da se lahko fizičnim osebam, vključno s člani javnosti, posredujejo taki podatki, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe. Komisija dodaja, da je Splošno sodišče glede na to, da je bilo z razkritjem anonimiziranih različic izjav o neobstoju navzkrižja interesov že mogoče doseči cilj preverjanja nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine, v točki 73 druge izpodbijane sodbe vsekakor napačno ugotovilo, da je bilo treba razkriti „priimke, imena in poklicne ali institucionalne vloge teh članov“.
63. Vendar Komisija ne pojasni, kako bi razkritje anonimiziranih različic izjav o neobstoju navzkrižja interesov zadostovalo za preučitev nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine. Take anonimizirane različice namreč po definiciji ne omogočajo zunanjega preverjanja, namenjenega preverjanju pravilnosti in/ali popolnosti informacij, ki jih vsebujejo. Poleg tega se zdi ta pristop v nasprotju s sodbo ClientEarth, v kateri je Sodišče razsodilo, da tudi s posredovanjem imen zadevnih strokovnjakov in njihovih izjav o interesih ni mogoče zagotoviti konkretnega preverjanja nepristranskosti vsakega od teh strokovnjakov.(24)
64. Na podlagi navedenega je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
2. Drugi del drugega pritožbenega razloga: napačna razlaga drugega pogoja iz člena 9(1)(b) Uredbe 2018/1725
a) Trditve strank
65. Komisija s prvim očitkom trdi, da je iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v drugi izpodbijani sodbi, razvidno, da je poseg, ki izhaja iz razkritja zadevnih osebnih podatkov, posebej resen za člane skupne pogajalske skupine. V zvezi s tem trdi, da je Splošno sodišče v točki 77 navedene sodbe samo priznalo posebnost okoliščin, v katerih so morali delati ti člani, in sicer je bilo to v obdobju, za katero je bilo značilno veliko povpraševanje po cepivih proti covidu‑19 in hkrati nezaupanje nekaterih državljanov Unije v strategijo cepljenja, ki jo je spodbujala Komisija. Splošno sodišče naj bi na podlagi tega v točki 77 navedene sodbe sklenilo, da izpostavljenost članov skupne pogajalske skupine nezaželenim zunanjim stikom po razkritju njihove identitete ni bila zgolj hipotetična. Komisija trdi, da ni mogoče podcenjevati resnih in zelo verjetnih posledic za zasebno življenje zadevnih uradnikov, ki bi jih imelo razkritje njihove identitete širši javnosti. Po njenem mnenju bi bili zaradi takega razkritja izpostavljeni neželenim zunanjim stikom, ki naj ne bi bili omejeni na novinarske stike, ampak bi lahko vključevali tudi posege v njihovo telesno integriteto in oblike nadlegovanja, zlasti s strani zagovornikov „teorij zarote“, katerih število v okviru pandemije covida-19 ni bilo zanemarljivo.
66. Komisija z drugim očitkom opozarja, da je Splošno sodišče v točki 80 druge izpodbijane sodbe priznalo, da je bila v drugem spornem sklepu upoštevana tehnična vloga, ki jo imajo člani skupne pogajalske skupine v okviru postopka oddaje naročil. Ti javni uslužbenci naj namreč ne bi imeli niti pristojnosti odločanja v svoji instituciji niti visokih hierarhičnih funkcij, tako da naj bi bil cilj preverjanja njihove nepristranskosti omejenega pomena.
67. Komisija s tretjim očitkom trdi, da je bil cilj preverjanja nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine dosežen že s predložitvijo anonimiziranih različic izjav o neobstoju navzkrižja interesov. To, da so vsi člani te skupine podpisali take izjave, naj bi samo po sebi dokazovalo spoštovanje dolžnosti nepristranskosti in neodvisnosti, h katerima so zavezani. Nasprotno pa naj bi Splošno sodišče v točki 84 druge izpodbijane sodbe menilo, da samo dejstvo, da so vsi člani skupne pogajalske skupine podpisali izjavo o neobstoju navzkrižja interesov, državljanu namreč ne omogoča, da bi se prepričal, da so ti člani opravljali svojo nalogo popolnoma neodvisno. Splošno sodišče naj bi napačno domnevalo, da lahko vsak državljan kadar koli postane „neuradni policist“, ki je zadolžen za preiskovanje nepristranskosti uradnikov pri opravljanju njihovih tehničnih nalog. Vendar naj bi pravni red Unije in pravni redi držav članic to nalogo poverili pristojnim organom, kot so disciplinski organi, organi policije in tožilci, ki zagotavljajo ustrezna jamstva na področju varstva podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, med preiskavo, medtem ko naj običajni državljan takih jamstev, nasprotno, ne bi mogel zagotoviti. Iz tega naj bi sledilo, da bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da bi moral posebej resen poseg v zasebno življenje članov skupne pogajalske skupine prevladati nad ciljem, kot ga navajajo pritožniki, ki je preveritev nepristranskost teh članov.
68. Tožniki prerekajo utemeljenost trditev Komisije.
b) Presoja
69. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane točke sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se specifično utemeljuje ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni pritožbeni razlog nista dopustna. Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da je treba kot očitno nedopustno zavreči pritožbo, ki ni dosledna, ki je omejena na splošne trditve in ki ne vsebuje natančnih navedb v zvezi s točkami sporne odločbe, v katerih naj bi bilo napačno uporabljeno pravo.(25)
70. V obravnavani zadevi ugotavljam, da se s prvim in drugim očitkom, ki ju je navedla Komisija in se nanašata na resnost posega in omejenost pomena konkretnega cilja v javnem interesu, zgolj opozarja na razlogovanje Splošnega sodišča, ne da bi se to razlogovanje prerekalo in ne da bi bile v teh očitkih natančno opredeljene točke druge izpodbijane sodbe, v katerih naj bi bilo pravo napačno uporabljeno. Zato je treba ta očitka zavreči kot nedopustna.
71. Kar zadeva tretji očitek, ki se nanaša na tehtanje zadevnih interesov, Komisija trdi, da je bil cilj preverjanja nepristranskosti članov skupne pogajalske skupine dosežen že s predložitvijo anonimiziranih različic izjav o neobstoju navzkrižja interesov, in dodaja, da so le pristojni organi, kot so disciplinski organi, organi policije in tožilci, pristojni za dostop do osebnih podatkov, ki so potrebni za preverjanja v zvezi z neobstojem navzkrižja interesov.
72. S tem Komisija povzema trditve, podobne tistim, ki jih je navedla v okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga, ki jih je treba po mojem mnenju glede na sodno prakso Sodišča zavrniti.(26)
73. Komisija se sklicuje tudi na sodbo z dne 22. novembra 2022, Luxembourg Business Registers,(27) v kateri je Sodišče v točki 83 razsodilo, da so v zvezi z uravnoteženjem teže poseganja v temeljne pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine, ki je posledica dostopa širše javnosti do informacij o dejanskih lastnikih, za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma odgovorni predvsem javni organi in subjekti, kot so kreditne ali finančne ustanove, ki imajo zaradi svojih dejavnosti specifične obveznosti na tem področju. Vendar obravnavana zadeva temelji na drugačnem pravnem okviru, saj lahko konkretno preverjanje nepristranskosti uradnikov Komisije izvajajo tako pristojni organi kot širša javnost.
74. Zato menim, da je treba tretji očitek zavrniti kot neutemeljen.
75. Iz tega sledi, da je treba drugi del drugega pritožbenega razloga delno zavrniti kot neutemeljen in delno zavreči kot nedopusten.
76. V teh okoliščinah predlagam, naj se drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑632/24 P v celoti zavrne.
B. Drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑631/24 P in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑632/24 P
77. V skladu s sodno prakso Sodišča člen 1 Uredbe št. 1049/2001 določa, da je njen namen javnosti podeliti pravico do čim širšega dostopa do dokumentov institucij Unije, ob upoštevanju ureditve izjem na podlagi javnega ali zasebnega interesa, ki jih je treba, ker odstopajo od načela, določenega v tem členu, razlagati in uporabljati ozko. Med temi izjemami od pravice do dostopa je tudi izjema iz člena 4(2), prva alinea, te uredbe, ki določa, da institucije Unije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo „poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino“, razen če ne prevlada javni interes za razkritje zadevnega dokumenta. Kadar se zadevna institucija odloči, da zavrne dostop do dokumenta, za posredovanje katerega je bila zaprošena, mora načeloma podati pojasnila glede tega, kako bi lahko dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko posegel v interes, ki je varovan z izjemo iz člena 4 navedene uredbe, na katero se ta institucija sklicuje. Poleg tega mora biti nevarnost ogrožanja interesa razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična.(28)
78. V obravnavani zadevi je iz spornih sklepov razvidno, da je Komisija zavrnila popoln dostop do določil o pogodbeni odgovornosti zadevnih podjetij, da ne bi tvegala razkritja domnevno poslovno občutljivih informacij o ugotovljenih tveganjih v zvezi z izvajanjem zadevnih pogodb in finančnih pragov, ki so jih zadevna podjetja sprejela v zvezi s temi tveganji.(29)
79. Drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑631/24 P in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑632/24 P, ki sta v bistvu podobna, sta razdeljena na tri dele, od katerih se prvi nanaša na možnost strateškega ravnanja v zvezi z zadevnimi podjetji, drugi na konkurenčno prednost, podeljeno konkurentom teh podjetij, tretji pa na vpliv na ugled navedenih podjetij.
1. Prvi del: možnost strateškega ravnanja v zvezi z zadevnimi podjetji
a) Trditve strank
80. Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 157 do 161 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 160 do 164 druge izpodbijane sodbe zavrnilo razlog, ki ga je navedla v spornih sklepih in v skladu s katerim naj bi natančno poznavanje meja odgovornosti zadevnega podjetja omogočilo strateško ravnanje v zvezi z njim, saj bi lahko bilo soočeno z ekonomskimi posledicami več tožb, pri katerih bi šlo za zlorabo in bi bile vložene neupravičeno zgolj z namenom dobiti odškodnino, povezano z uporabo njegovega cepiva.
81. Komisija trdi, prvič, da ugotovitev Splošnega sodišča, navedena v točki 158 prve izpodbijane sodbe in točki 161 druge izpodbijane sodbe(30), ne omaja razloga, ki je bil v spornih sklepih naveden v utemeljitev zavrnitve širšega razkritja določil o odškodnini zadevnim podjetjem, in sicer to, kako bi lahko neka tožeča stranka uporabila te določbe v okviru odškodninske tožbe, in to ne glede na okoliščino, da se navedene določbe razlikujejo od pravil, ki urejajo odgovornost pogodbenika.
82. Drugič, Komisija poudarja, da trditev iz točke 159 prve izpodbijane sodbe in točke 162 druge izpodbijane sodbe(31) ni pravilno obrazložena in da je očitno napačna. Meni, da so poslovni interesi zadevnih podjetij v tem, da se je treba izogniti povečanju števila odškodninskih tožb, vloženih zoper njih. Ob predpostavki, da je zadevni interes omejen zgolj na cilj „izogibanja“ takim ukrepom, naj v zgoraj navedenih točkah izpodbijanih sodb ne bi bili pojasnjeni razlogi, iz katerih tak interes ne bi bil vreden varstva. Poleg tega naj bi se sodna praksa, navedena v drugem stavku vsake od navedenih točk, nanašala na morebitne posledice glede stroškov v okviru pravnih postopkov, medtem ko naj bi se obravnavani zadevi nanašali ne le na ekonomske posledice takšnih postopkov, temveč tudi na učinke, povezane z ugledom proizvajalca, v primeru povečanja števila sodnih postopkov.(32)
83. Tretjič, Komisija trdi, da sta točka 160 prve izpodbijane sodbe in točka 163 druge izpodbijane sodbe(33) prav tako napačni in izkrivljata vsebino izpodbijanih sklepov. V teh sklepih naj bi namreč jasno navedla, da bi natančno poznavanje omejitev odgovornosti pogodbenika lahko spodbudilo strateško ravnanje v razmerju do zadevnih podjetij.
84. Tožeče stranke trdijo, da je treba prvi del teh pritožbenih razlogov delno zavreči kot nedopusten in v vsakem primeru kot neutemeljen. Tožniki trdijo, da ta prvi del teh pritožbenih razlogov ni utemeljen.
b) Presoja
85. Uvodoma opozarjam, da lahko v skladu s sodno prakso Sodišča dostop do občutljivih poslovnih informacij v zvezi s poslovnimi strategijami, ki jih uporabljajo zadevna podjetja, zneski njihovih prodaj, njihovimi tržnimi deleži ali njihovimi poslovnimi odnosi oslabi varstvo poslovnih interesov teh podjetij v smislu člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.(34)
86. V zvezi s točko 158 prve izpodbijane sodbe in točko 161 druge izpodbijane sodbe je treba razlikovati med, na eni strani, pogoji, ki urejajo uveljavljanje odgovornosti zadevnih podjetij in ki spadajo na področje uporabe nacionalne zakonodaje, s katero je bila prenesena Direktiva 85/374(35), in, na drugi strani, mehanizmi odškodnin, ki so določeni v korist teh podjetij in prek katerih države članice navedenim podjetjem povrnejo zneske, ki bi jih lahko bila ta podjetja zavezana plačati tretjim osebam iz naslova njihove nepogodbene odgovornosti.
87. V zvezi s tem je Splošno sodišče v zgoraj navedenih točkah izpodbijanih sodb pravilno navedlo, da lahko vložitev odškodninskih tožb zadevnim podjetjem sicer povzroči visoke stroške, tudi če so te tožbe pozneje zavrnjene kot neutemeljene, vendar z določili o odškodnini ni mogoče spremeniti pogojev, pod katerimi lahko tretje osebe, ki so morda oškodovane zaradi cepiva z napako, vložijo odškodninske tožbe zoper ta podjetja. Vprašanje odškodnine se namreč pojavi šele pozneje, ko je ugotovljena odgovornost zadevnega podjetja zaradi napake zadevnega proizvoda, da bi se ugotovilo, ali mora država članica nazadnje povrniti odškodnino, plačano oškodovancem. V teh okoliščinah menim, da Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da imajo tretje osebe pravico do vložitve tožbe, ki ni odvisna ne od obstoja ne od vsebine določil o odškodnini, nikakor ni napačno uporabilo prava. Že ta ugotovitev po mojem mnenju zadošča za zavrnitev prvega dela teh pritožbenih razlogov.
88. V zvezi s točkama 159 in 160 prve izpodbijane sodbe ter točkama 162 in 163 druge izpodbijane sodbe ugotavljam, da so te navedene podredno, kot je razvidno iz uporabe izraza „poleg tega“. Zato je treba trditve, ki jih je Komisija navedla zoper te točke izpodbijanih sodb, zavrniti kot brezpredmetne.
89. Vsekakor spominjam, da v skladu s sodno prakso Sodišča zgolj nepodprta trditev o splošnem tveganju za zlorabo ne more voditi do tega, da bi se za podatke iz dokumenta, za dostop do katerega se prosi, štelo, da spadajo pod izjemo iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, če ni drugih pojasnil o naravi, predmetu in obsegu teh podatkov, na podlagi katerih bi bilo sodišču Unije jasno, kako bi lahko njihovo razkritje konkretno in razumno predvidljivo poseglo v poslovne interese oseb, na katere se navedeni podatki nanašajo.(36) V obravnavanem primeru pa trditev Komisije, ki se nanaša na tveganje povečanja števila sporov v primeru popolnega razkritja klavzule o odškodnini, očitno ni utemeljena in je zato hipotetična.(37)
90. Zato predlagam, da se prvi del teh pritožbenih razlogov delno zavrne kot neutemeljen in delno zavrže kot brezpredmeten.
2. Drugi del: konkurenčna prednost, podeljena konkurentom zadevnih podjetij
a) Trditve strank
91. Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 162 do 166 prve izpodbijane sodbe in v točkah od 165 do 169 druge izpodbijane sodbe zavrnilo drugi razlog, naveden v spornih sklepih, v skladu s katerim naj bi se s popolnim razkritjem določil o odškodnini, natančneje tistih, ki opredeljujejo natančne pogoje, pod katerimi je odškodnina s strani države članice izključena, konkurentom zadevnega podjetja, vključno s tistimi, ki ne proizvajajo cepiv, nujno razkrile „šibke točke“ kritja njegove odgovornosti in se jim tako podelila konkurenčna prednost, ki bi jo bilo mogoče izkoristiti na primer v oglasih in primerjalnem oglaševanju.
92. V zvezi s tem Komisija izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točke 163 prve izpodbijane sodbe in točke 166 druge izpodbijane sodbe, v skladu s katero so bila določila o odškodnini pred sprejetjem spornih sklepov „javno znan[a]“.(38)
93. Komisija prav tako meni, da je ugotovitev iz točke 164 prve izpodbijane sodbe in točke 167 druge izpodbijane sodbe, v skladu s katero naj bi bilo v vseh zadevnih pogodbah določilo o odškodnini, v katerem so „na splošno podobno“ našteti glavni specifični položaji, v katerih naj bi bilo plačilo odškodnine s strani države članice zadevnemu podjetju izključeno, pretirano poenostavljena in na njej temelji napačen sklep, če se ta ugotovitev primerja z vsebino določil, opisanih v točki 155 prve izpodbijane sodbe in v točki 158 druge izpodbijane sodbe.
94. Komisija v zvezi s točko 165 prve izpodbijane sodbe in točko 168 druge izpodbijane sodbe trdi, da je ugotovitev Splošnega sodišča prav tako napačna. V zvezi s tem se sklicuje na trditve, ki jih je navedla že v prvem delu teh pritožbenih razlogov. Poleg tega naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ker naj v spornih sklepih konkurenčna prednost, ki jo je opisala Komisija, ne bi bila le prednost gospodarskih subjektov, ki so sklenili pogodbe z njo samo, ampak tudi konkurenčna prednost njihovih drugih konkurentov.
95. Tožeče stranke in tožniki trdijo, da je treba drugi del teh pritožbenih razlogov zavrniti.
b) Presoja
96. Prvič, v zvezi s trditvijo Komisije, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da so bila določila o odškodnini „javno znan[a]“, ugotavljam, da Komisija Sodišču predlaga, naj ponovno presodi dejstva, medtem ko je treba trditve v zvezi z dejstvi, ki jih navaja pritožnica, šteti za nedopustne, razen če se pritožnica sklicuje na izkrivljanje dejstev, kar pa v obravnavanem primeru ni podano.(39)
97. Drugič, v zvezi s trditvijo Komisije, da je Splošno sodišče določila o odškodnini iz različnih pogodb napačno opredelilo kot „na splošno podobna“, ugotavljam, da se tudi ta trditev nanaša na presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Takšno trditev je treba zato razglasiti za nedopustno. Vsekakor se razlogovanje Splošnega sodišča v točki 164 prve izpodbijane sodbe in v točki 167 druge izpodbijane sodbe ne zdi v protislovju z razlogovanjem iz točke 155 prve izpodbijane sodbe in točke 158 druge izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče navedlo, da je večina položajev ostala „zelo podobna v zadevnih pogodbah“ glede natančnih situacij, v katerih je bilo dogovorjeno, da država članica ne izplača odškodnine.
98. Tretjič, v zvezi s točko 165 prve izpodbijane sodbe in točko 168 druge izpodbijane sodbe na eni strani zadošča navesti, da je treba trditve, navedene v okviru prvega dela teh pritožbenih razlogov, zavrniti, tako da ugotovitev Splošnega sodišča iz teh točk ni v ničemer napačna. Na drugi strani so v točki 2.1.4 prvega spornega sklepa in v točki 2.2.4 drugega spornega sklepa(40) omenjeni „konkurenti, v pogodbah katerih ni določil o odškodnini“. Vendar iz točke 162 prve izpodbijane sodbe in točke 165 druge izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče navedlo, da se drugi tožbeni razlog, naveden v spornih sklepih za zavrnitev popolnega razkritja določil o odškodnini, nanaša na konkurente zadevnega podjetja, vključno s tistimi, ki ne proizvajajo cepiv. Posledično je Splošno sodišče pravilno upoštevalo razlog Komisije. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 165 prve izpodbijane sodbe in točki 168 druge izpodbijane sodbe razsodilo, da so imela vsa zadevna podjetja iz ugotovljenega in legitimnega razloga korist od določil o odškodnini, zato sporna sklepa ne vsebujeta nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bilo v primeru širšega razkritja določila o odškodnini tveganje škodovanja poslovnim interesom zadevnih podjetij, zlasti zaradi dajanja konkurenčne prednosti tem podjetjem med seboj, na dan njegovega sprejetja razumno predvidljivo, in ne zgolj hipotetično. Z uporabo besedne zveze „med seboj“ je Splošno sodišče razlikovalo med zadevnimi podjetji in drugimi farmacevtskimi podjetji, vključno s tistimi, ki ne proizvajajo cepiv, s čimer je odgovorilo na argument Komisije. Posledično Splošno sodišče ni napačno izkrivilo dejstev, ki so mu bila predložena.
99. Zato menim, da je treba drugi del teh pritožbenih razlogov delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.
3. Tretji del: vpliv na ugled zadevnih podjetij
a) Trditve strank
100. Komisija trdi, da je Splošno sodišče tretji razlog, naveden v spornih sklepih, in sicer, da bi natančno poznavanje omejitev odgovornosti zadevnih podjetij lahko vplivalo na njihov ugled pri potrošnikih in njihovih morebitnih poslovnih partnerjih, zavrnilo v točki 168 prve izpodbijane sodbe in v točki 171 druge izpodbijane sodbe, pri čemer se je sklicevalo na iste trditve, kot so navedene v točkah od 163 do 165 in v točkah od 166 do 168 navedenih sodb. Komisija meni, da je tako splošno sklicevanje v nasprotju z obveznostjo obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče.
101. Poleg tega naj bi Splošno sodišče izkrivilo elemente, ki jih je imelo na voljo, in kontekst, v katerem sta bila sprejeta sporna sklepa, ker ni upoštevalo dejstva, da dokumenti, do katerih je bil zaprošen dostop, niso bili posamični akti Komisije, temveč poslovne pogodbe, v katerih so lahko zaupne informacije o zadevnih podjetjih in njihovih poslovnih odnosih, ter da je bil poseben namen teh pogodb urejanje medsebojnih obveznosti med pogodbenimi strankami glede dobave komercialnega izdelka državam članicam.
102. Tožeče stranke menijo, da je treba tretji del teh pritožbenih razlogov delno zavreči kot nedopusten in v vsakem primeru delno zavrniti kot neutemeljen. Tožniki prerekajo trditve Komisije.
b) Presoja
103. V zvezi z domnevno pomanjkljivostjo obrazložitve izpodbijanih sodb v zvezi z vplivom na ugled zadevnih podjetij pri potrošnikih in njihovih morebitnih poslovnih partnerjih opozarjam, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obveznost obrazložitve Splošnega sodišča ne zavezuje, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu, zato je lahko obrazložitev implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe.(41)
104. Iz točke 168 prve izpodbijane sodbe in točke 171 druge izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da trditev Komisije, ki se je nanašala na vpliv na ugled zadevnih podjetij, ni utemeljena, ker temelji na istih razlogih, ki se nanašajo na nevarnost posega v poslovne interese, kot so tisti, ki so bili že navedeni v okviru drugega dela teh pritožbenih razlogov. Zato obrazložitev v teh točkah zadostno pojasnjuje razloge, zakaj je Splošno sodišče to trditev zavrnilo. Iz tega sledi, da ti točki nista nezadostno obrazloženi.
105. Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče nepopolno predstavilo upoštevna dejstva, ker ni upoštevalo konteksta ali poslovne narave zadevnih pogodb, navesti, da Komisija v izpodbijanih sodbah ni opredelila nobenega odlomka, v katerem bi Splošno sodišče zakrivilo to izkrivljanje. Zato je treba to trditev zavreči kot nedopustno. Vsekakor ugotavljam, da je Splošno sodišče v točki 106 druge izpodbijane sodbe v zvezi s tožbenim razlogom, ki se je nanašal na neuporabo izjeme glede varstva poslovnih interesov podjetij, navedlo, da so bile zadevne pogodbe precejšnjega pomena, ki lahko vsebujejo občutljive zaupne informacije v zvezi z zadevnimi podjetji in njihovimi poslovnimi odnosi v smislu sodne prakse, navedene v točki 100 te sodbe. V točki 33 prve izpodbijane sodbe se je Splošno sodišče sklicevalo na isto sodno prakso.
106. Zato menim, da je treba tretji del teh pritožbenih razlogov delno zavrniti kot neutemeljen in delno zavreči kot nedopusten.
107. V teh okoliščinah menim, da sta drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑631/24 P in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑632/24 P delno nedopustna in delno neutemeljena.
VII. Predlog
108. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑631/24 P ter drugi in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑632/24 P zavrne.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).
3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL 2018, L 295, str. 39).
4 Uredba o aktiviranju nujne pomoči v skladu z Uredbo (EU) 2016/369 in spremembi njenih določb zaradi upoštevanja izbruha COVID-19 (UL 2020, L 117, str. 3).
5 Uredba Sveta z dne 15. marca 2016 o zagotavljanju nujne pomoči v Uniji (UL 2016, L 70, str. 1).
6 COM(2020) 245 final.
7 V skladu s to določbo se dostop do dokumenta, ki ga je institucija pripravila ali prejela za notranjo rabo in se nanaša na zadevo, o kateri institucija ni odločala, zavrne, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.
8 Člen 8 Uredbe št. 1049/2001, naslovljen „Obravnava potrdilnih prošenj“, v odstavku 3 določa, da „[č]e institucija ne odgovori v predpisanem roku, se šteje, da je odgovor negativen, in prosilec ima pravico, da sproži sodni postopek proti instituciji in/ali pošlje pritožbo varuhu človekovih pravic na podlagi ustreznih določb Pogodbe ES.“
9 Za podrobnejšo predstavitev zadevnih dokumentov glej točko 12 prve izpodbijane sodbe.
10 Za podrobnejšo predstavitev začetne prošnje 2 glej točko 7 druge izpodbijane sodbe.
11 Glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. julija 2015, Dennekamp/Parlament (T‑115/13, EU:T:2015:497, točka 61).
12 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL 2001, L 8, str. 1).
13 Sodba z dne 16. julija 2015, ClientEarth in PAN Europe/EFSA (C‑615/13 P, EU:C:2015:489, v nadaljevanju: sodba ClientEarth).
14 Glej sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Bavarian Lager (C‑28/08 P, EU:C:2010:378, točka 49).
15 Glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2010, Komisija/Bavarian Lager (C‑28/08 P, EU:C:2010:378, točka 57).
16 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1, popravek v UL 2018, L 127, str. 2).
17 V skladu s to določbo se „[p]rošnje za dostop do dokumenta […] dajo v kakršni koli pisni obliki, vključno z elektronsko, v enem od jezikov, navedenih v členu 314 Pogodbe ES, in dovolj natančno, da lahko institucija ugotovi, za kateri dokument gre. Prosilec ni dolžan navesti razlogov za prošnjo.“
18 V tej uvodni izjavi je navedeno, da „[k]adar uporabniki, ustanovljeni v Uniji, ki niso institucije in organi Unije, želijo, da jim institucije in organi Unije prenesejo osebne podatke, bi morali ti uporabniki izkazati, da je prenos podatkov tem uporabnikom potreben bodisi za opravljanje njihove naloge, ki se izvaja v javnem interesu, bodisi pri izvajanju javne oblasti, ki jim je bila dodeljena. Kot druga možnost bi morali uporabniki izkazati, da je prenos potreben za poseben namen v javnem interesu, pri čemer bi moral upravljavec ugotoviti, ali obstaja razlog za domnevo, da bi pri tem lahko šlo za poseg v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. V takšnih primerih bi moral upravljavec na preverljiv način pretehtati različne navzkrižne interese, da bi ocenil sorazmernost zahtevanega prenosa osebnih podatkov. Poseben namen v javnem interesu je lahko povezan s preglednostjo institucij in organov Unije.“
19 Glej sodbo z dne 1. avgusta 2022, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija (C‑184/20, EU:C:2022:601, točke od 74 do 76).
20 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 34, str. 229), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 1027/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 (UL 2012, L 316, str. 38).
21 Zadnji pododstavek te določbe določa, da „[č]lani uprave, člani odborov, poročevalci in strokovnjaki, ki sodelujejo v srečanjih delovnih skupin agencije, na vsakem srečanju dajo izjavo o kakršnih koli posebnih interesih, za katere bi se lahko štelo, da so v škodo njihovi neodvisnosti glede na točke dnevnega reda. Te izjave so dostopne javnosti“ (moj poudarek).
22 T‑115/13, EU:T:2015:497, točka 61.
23 Glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2024, Landeshauptstadt Wiesbaden (C‑61/22, EU:C:2024:251, točki 83 in 84 ter navedena sodna praksa).
24 Glej točko 57 teh sklepnih predlogov.
25 Glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2025, Hamoudi/Frontex (C‑136/24 P, EU:C:2025:977, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).
26 Glej točki 62 in 63 teh sklepnih predlogov.
27 C‑37/20 in C‑601/20, EU:C:2022:912.
28 Glej med drugim sodbo z dne 16. januarja 2025, Komisija/Pollinis France (C‑726/22 P, EU:C:2025:17, točke od 61 do 63 in navedena sodna praksa).
29 Točka 146 prve izpodbijane sodbe in točka 150 druge izpodbijane sodbe.
30 V teh točkah je Splošno sodišče menilo, da čeprav lahko izpostavljenost podjetja odškodninskim tožbam nedvomno povzroči visoke stroške, ne glede na to, ali je to v smislu finančnih sredstev, časa ali osebja, tudi če so te tožbe pozneje zavrnjene kot neutemeljene, pravica tretjih oseb, ki so morda utrpele škodo zaradi cepiva z napako, da vložijo odškodninske tožbe zoper zadevna podjetja, temelji na nacionalni zakonodaji, ki prenaša Direktivo Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (85/374/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 257), pri čemer ta pravica do tožbe ni odvisna od obstoja in vsebine določil o odškodnini.
31 Splošno sodišče je v teh točkah menilo, da interesa zadevnih podjetij, da se izognejo takim odškodninskim tožbam, če so dejansko proizvedla in dala v promet cepivo z napako, ni mogoče opredeliti kot „poslovni interes“ in nikakor ne pomeni interesa, ki bi bil vreden varstva, zlasti ob upoštevanju pravice vsakega posameznika, da zahteva odškodnino za škodo, ki mu je bila povzročena s proizvodom z napako.
32 V teh stavkih je Splošno sodišče poudarilo, da „[ž]elja izogniti se večjim stroškom, povezanim s sodnim postopkom, ne pomeni interesa, varovanega s členom 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2019, Intercept Pharma in Intercept Pharmaceuticals/EMA, T‑377/18, neobjavljena, EU:T:2019:456, točki 55 in 56)“.
33 V skladu s tema točkama v izpodbijanih sklepih ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo širše razkritje mehanizma izplačila odškodnin zadevnim podjetjem lahko povod za tožbe, vložene zoper ta podjetja.
34 Glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Komisija/EnBW (C‑365/12 P, EU:C:2014:112, točka 79 in navedena sodna praksa).
35 V zvezi s tem, kot je ugotovilo Sodišče, člena 1 in 4 Direktive 85/374 v povezavi s prvo uvodno izjavo te direktive določata načelo objektivne odgovornosti proizvajalca, ki temelji na napaki na proizvodu, ki je v skladu s členom 6 navedene direktive opredeljena kot neobstoj varnosti tega proizvoda, kakor jo lahko oseba ob upoštevanju vseh okoliščin upravičeno pričakuje (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2026, Sanofi Pasteur, C‑338/24, EU:C:2026:248, točka 29).
36 Glej v tem smislu sodbo dne 29. oktobra 2020, Intercept Pharma in Intercept Pharmaceuticals/EMA (C‑576/19 P, EU:C:2020:873, točka 53 in navedena sodna praksa).
37 Tako Komisija v okviru pritožbe v zadevi C‑631/24 P trdi, da je v odgovoru na tožbo pred Splošnim sodiščem v zadevi, v kateri je bila izdana prva izpodbijana sodba, predložila številčne podatke. Vendar je iz navedenega odlomka tega odgovora razvidno, da je Komisija trdila le, da „tveganje množičnega spora, ki bi ga potrošniki vložili proti proizvajalcem cepiv, ni abstraktno in da ob upoštevanju dejstva, da je trenutno več kot 70 % Evropejcev (447,2 milijona oseb) prejelo vsaj en odmerek cepiva, to tveganje pomeni zelo velike finančne posledice za enega samega pogodbenika“.
38 V skladu s tema točkama izpodbijanih sodb je bil razlog, zaradi katerega so bila v zadevne pogodbe vključena določila o odškodnini, in sicer nadomestilo za tveganja, ki so jih zadevna podjetja imela zaradi krajšega časa, potrebnega za razvoj cepiv, javno znan pred sprejetjem spornega sklepa.
39 Glej sodbo z dne 12. septembra 2024, Anglo Austrian AAB/BCE in Far-East (C‑579/22 P, EU:C:2024:731, točka 120 in navedena sodna praksa).
40 V teh točkah je bilo navedeno, da bi se s „popolnim razkritjem pogodbenih določil o odškodnini, zlasti tistih, ki opredeljujejo natančne pogoje, pod katerimi dobavitelj ne more zahtevati odškodnine, konkurentom dobavitelja – in sicer vsem farmacevtskim podjetjem, vključno s tistimi, ki ne proizvajajo cepiva – neizogibno razkrile ,šibke točke‘ kritja njegove morebitne odgovornosti in da bi se jim s tem zagotovila konkurenčna prednost, ki bi jo lahko še naprej izkoriščali (v oglasih, primerjalnem oglaševanju itd.). To naj bi očitno veljalo za konkurente, v pogodbah katerih ni določil o odškodnini, vendar je njihovo kritje s splošnim zavarovanjem v primeru odgovornosti za proizvode z napako javno znano.“
41 Glej sodbo z dne 20. junija 2024, EUIPO/Indo European Foods (C‑801/21 P, EU:C:2024:528, točka 85 in navedena sodna praksa).