—

evidentiranje potreb po znanjih in spretnostih ter strategij;

—

oblikovanje in izvajanje ustreznih programov za razvoj znanj in spretnosti;

—

uvedba smiselnega in izvršljivega dostopa do določenega števila v celoti plačanih ur usposabljanja za vse delavce;

—

zagotovitev, da so na ravni podjetij in v skladu z veljavnimi pravili vzpostavljeni učinkoviti sistemi udeležbe in obveščanja delavcev ter posvetovanja z njimi;

—

vključevanje pobud za pravični prehod v izvajanje evropskega stebra socialnih pravic ter evropskega semestra;

—

ustvarjanje močnih spodbud za podjetja, da bi: pri odpravljanju vrzeli v spretnostih dajala prednost izpopolnjevanju sedanjih zaposlenih; razvijala, objavljala in redno posodabljala načrte za prehod v podjetju, s katerimi bi predvidevala spremembe in razvijala strategije za obvladovanje možnih posledic; spodbujala večje prispevke za dajatve za vajeništva in usposabljanje v skladu z nacionalnimi modeli, da bi deloma financirala usposabljanje delavcev na regionalni ravni;

—

Komisija bi morala v tesnem sodelovanju z državami članicami usklajevati natančno evidentiranje stanja, da bi ugotovila, katere panoge se bodo širile in katere spremenile ali se skrčile ter postopoma izginile. Pri tem bi bilo treba določiti ustrezne podporne ukrepe, kot so financiranje s sredstvi EU, državna pomoč, socialno varstvo, začasna socialna podpora in pobude za preusposabljanje za lažje prehajanje med delovnimi mesti. Del evidentiranja bi morala biti tudi analiza učinkov prehoda na zaposlovanje ter znanje in spretnosti v različnih državah, regijah in panogah, tudi na podizvajalce in tiste, ki so nižje v vrednostni verigi (25). V skladu s priporočili iz političnih usmeritev za obdobje 2024–2029 bi bilo treba preučiti tudi morebitne negativne učinke prelivanja, ki bi jih prehod Evrope lahko imel tudi za druge dele sveta, da bi se jih lahko ublažilo s sektorskimi in teritorialnimi načrti za prehod.

—

Načrte za prehod in prehajanje med delovnimi mesti bi bilo treba razviti v sodelovanju s socialnimi partnerji in na podlagi kolektivnih pogajanj.

—

Pri obravnavanju sektorskih načrtov bi bilo treba upoštevati vzajemnost in globalne zaveze, vključno z mednarodnimi trgovinskimi sporazumi.

—

Evropska komisija in države članice bi morale poskrbeti, da imajo regije krajevne načrte za prehod, pripravljene v sodelovanju z lokalnimi oblastmi in socialnimi partnerji na ustrezni ravni, ter sektorske načrte za prehod, ki predvidevajo alternativne možnosti zaposlovanja in usposabljanje. Države članice bi morale podpirati pobude, ki jih vodi skupnost, in poskrbeti za široko posvetovanje z lokalnimi prebivalci ter civilno družbo.

—

Evropska komisija in države članice bi si morale prizadevati za skupno razumevanje in pripraviti smernice za kakovostna delovna mesta, varnost delovnega mesta ter delovne pogoje na zelenih delovnih mestih. Spodbujati bi morale tudi izmenjavo med državami članicami za seznanjanje s primeri dobre prakse in ponazoritev, kako se socialni pravni red EU izvaja na nacionalni ravni. EESO pozdravlja namero Komisije, da skupaj s socialnimi partnerji razvije načrt za kakovostna delovna mesta, kot je predlagano v političnih usmeritvah za obdobje 2024–2029, (29) in Komisijo poziva, naj upošteva predloge iz tega mnenja.

—

Posodobljeni podatki o trgu dela ter znanjih in spretnostih in predvidevanje na regionalni, sektorski in poklicni ravni omogočajo opredelitev in napovedovanje potreb po poklicnih in prečnih spretnostih ter ustrezno prilagajanje učnih načrtov glede na kratkoročne in dolgoročne potrebe (30).

—

Države članice bi morale razvijati in spodbujati strategije izpopolnjevanja in preusposabljanja, da bi povečale delež odraslih, ki pridobivajo nova znanja in spretnosti za prehod ter se izobražujejo za nova delovna mesta. Poleg tega bi morale posodobiti učne načrte in programe poklicnega in strokovnega izobraževanja ter v skladu z državnim modelom upravljanja in izvajanja tega izobraževanja spodbujati tesnejša partnerstva med akterji na tem področju, MSP, socialnimi podjetji za vključevanje na trg dela in socialnimi parterji. Kot zadnje bi morale uvesti ali okrepiti programe podpore za vajeništva, plačana pripravništva in programe sledenja na delovnem mestu, ki bi imeli močno komponento usposabljanja, zlasti v mikro-, malih in srednjih podjetjih, vključno s tistimi, ki prispevajo k podnebnim in okoljskim ciljem, ter v panogah, ki se soočajo s pomanjkanjem znanj in spretnosti. Take programe bi bilo treba spremljati in ocenjevati na nacionalni ali regionalni ravni in si z njimi prizadevati za ohranitev kakovosti delovnih mest (31).

—

MSP je treba ponuditi ustrezne spodbude za naložbe v izpopolnjevanje in preusposabljanje ter med podjetniki in delavci spodbujati kulturo vseživljenjskega učenja, tudi z mikrodokazili.

—

Spodbujati bi bilo treba mrežno povezovanje MSP za izmenjavo znanja.

—

Spodbujati bi bilo treba socialni dialog na podlagi primerov dobre prakse, da bi zaposlene osebe ali tiste, ki ravno menjujejo službo, podprli za krajše ali daljše usposabljanje za razvoj njihovih kompetenc. To bi bilo lahko del novega pakta za evropski socialni dialog, predlaganega za začetek leta 2025 (32)  (33).

—

Pravični prehod bi bilo treba vključiti v nacionalne strategije za spretnosti ter pri tem upoštevati predloge Komisije v evropskem programu znanj in spretnosti ter novi posodobljeni industrijski strategiji. Pomemben vzvod bodo tudi partnerstva za spretnosti v okviru Pakta za spretnosti (34).

—

V strategijah za spretnosti bi bilo treba obravnavati že prisotne razlike med spoloma ter poskrbeti, da bodo politike za pravični prehod dejansko izboljšale enakost na tem področju (35)  (36). Posebno pozornost bi bilo treba nameniti posledicam spremembe ali izgube delovnega mesta za družbene skupine, ki jim grozi izključitev s trga dela, kot so invalidi, starejši, migranti ali dolgotrajno brezposelni.

—

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pri naslednji reviziji akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic upošteva zgoraj navedene predloge.

—

Evropska komisija bi morala v izvajanje evropskega stebra socialnih pravic in evropskega semestra vključiti pobude za pravični prehod. EU in države članice bi morale v skladu z Uredbo št. 883/2004 jamčiti svobodo gibanja z vidika socialne varnosti v primerih, kadar se zaposleni preselijo v drugo državo članico.

—

Države članice bi bilo treba spodbujati, da pregledajo in po potrebi prilagodijo sisteme socialnega varstva in zaščite, da bi ustrezali današnjim družbenim, okoljskim in gospodarskim izzivom. S tem bi pravično porazdelile stroške in koristi zelenega prehoda ter nudile visokokakovostne, cenovno sprejemljive in dostopne storitve splošnega pomena. Takšni sistemi bi lahko med drugim in glede na nacionalni okvir vključevali aktivne politike zaposlovanja, nadomestila za brezposelnost, primerno podporo za osebe, ki živijo v revščini ali jim ta grozi, minimalne plače, ekološke kupone in neposredno dohodkovno podporo (38). Nacionalni organi bi morali sodelovati z nepridobitnimi socialnimi podjetji in drugimi ponudniki socialnih storitev, da bi opredelili ranljiva gospodinjstva in posameznike ter jih podprli z začasnimi ukrepi.

—

Sisteme socialne zaščite je mogoče prilagoditi tako, da omogočajo dohodkovno varnost, zlasti med prehajanjem med delovnimi mesti, ter ponudbo zdravstvenih storitev in storitev oskrbe z ustrezno socialno infrastrukturo, predvsem na najbolj prizadetih območjih in za najbolj ranljive družbene skupine, s čimer se prepreči socialna izključenost ter obravnavajo tveganja za zdravje in tista, ki so povezana s podnebnimi spremembami (39).

—

Države članice bi morale mobilnost na trgu dela med panogami, regijami in državami dopolniti s ciljno usmerjenimi in dobro zasnovanimi spodbudami za zaposlovanje in prehajanje med delovnimi mesti (40).

—

Izgube in odpiranje delovnih mest ne bodo enako porazdeljeni po EU. Ker imajo različna območja različne prednosti pri posameznih tehnologijah in kompetencah, bi bilo treba industrijsko in kohezijsko politiko uskladiti, da bi se okrepil položaj EU kot svetovnega gospodarskega akterja ter da bi bil prehod v vsej EU pravičen (41).

—

EU bi morala sprejeti industrijsko strategijo, skladno s cilji za pravični prehod, ki bi prinašala enake konkurenčne pogoje. V ta namen bi lahko opredelila strateške industrijske panoge, vrednostne verige in gospodarski potencial vseh regij ter usklajevala njihove prispevke k vrednostnim verigam celotne EU (42)  (43). Podlaga za to bi bil lahko model pomembnega projekta skupnega evropskega interesa (IPCEI) (44).

—

Kohezijska politika mora biti še naprej pomembno gonilo pravičnega prehoda v regijah, ki so močno odvisne od infrastrukture, temelječe na fosilnih gorivih. S posebnim skladom na ravni EU, kot je predlagani Evropski sklad za konkurenčnost, (45) bi lahko ponudili subvencije in posojila za razvoj strateških industrijskih projektov v regijah, ki nimajo proračunskih zmogljivosti za tovrstne naložbe. Javna finančna podpora, kot so subvencije, posojila in javna naročila, bi morala biti socialno in okoljsko pogojena, da bi bilo javno financiranje vezano na napredek (46).

—

Posebej je treba podpreti države članice, ki premalo uporabljajo strateške instrumente financiranja EU za inovacije, raziskave in razvoj ter krepitev industrijskih panog; to zlasti velja za države, ki se soočajo s proračunskimi omejitvami.

—

Na nacionalni ravni si je treba z usklajenimi nacionalnimi načrti različnih panog in trgov dela prizadevati za zaščito kakovostnih delovnih mest za prehod ter hkrati predvideti ustrezne mehanizme za nacionalne socialne partnerje, da bodo lahko prispevali k procesu.

—

Celovit, usklajen in povezan politični pristop je bistvo okvira politike za pravični prehod. Socialni in državljanski dialog, ki je reprezentativen za družbo, ter udeležba lokalnih in regionalnih oblasti so temelj za uresničitev tega okvira (47).

—

Razviti je treba analitična orodja in orodja spremljanja za pomoč pri oblikovanju obsežnih svežnjev politike in za spremljanje učinkovitosti programov za prehajanje med delovnimi mesti (ukrepi za preusposabljanje in izpopolnjevanje, nadomestila za prehode ipd.) (48).

—

Na vseh ravneh oblikovanja politik, zlasti pa v predhodnih ocenah, je treba sistematično upoštevati dolgoročne okoljske, gospodarske in socialne posledice politik. Oblikovalci politik bi morali javnosti redno predstavljati rezultate ocenjevanj, predvidevanj in spremljanja ter organizirati izmenjave mnenj s socialnimi partnerji, civilno družbo in drugimi deležniki o rezultatih in morebitnih prilagoditvah (49).

—

Oblikovalci politik na vseh ravneh bi morali delavce na vseh ravneh, njihove predstavnike in podjetja v vseh panogah in vseh velikosti polno in smiselno vključevati v predvidevanje sprememb ter upravljanje procesov prestrukturiranja, vključno s tistimi, ki so povezani z zelenim prehodom v vseh fazah oblikovanja in izvajanja politik (50).

—

Udeležba pri oblikovanju politik bi morala posameznikom, civilni družbi, socialnim partnerjem in deležnikom omogočiti, da prispevajo k iskanju in izvajanju rešitev na ustrezni ravni. Zlasti bi se bilo treba potruditi za pridobitev mnenja predstavnikov ranljivih/premalo zastopanih skupin (51).

—

S političnimi pristopi je treba usklajevati oblikovanje politik na vseh ravneh in vseh ustreznih področjih politike, vključno z raziskavami in inovacijami. Vertikalno to pomeni spodbujanje regionalnih in lokalnih oblasti k aktivni vlogi pri načrtovanju, razvoju, izvajanju in spremljanju politik pravičnega prehoda. Horizontalno to pomeni, da morajo oblikovalci politik sodelovati pri vseh političnih temah, da bi našli vrzeli, prekrivanja, kompromise in sinergije med političnimi možnostmi. Opredeljevanje teh elementov je mogoče podpreti z razvojem in doslednim izvajanjem zanesljivih in preglednih (predhodnih) ocen učinka na področju zaposlovanja in socialnih vprašanj ter ocen porazdelitvenega učinka (52).

—

Uredba o upravljanju energetske unije in evropska podnebna pravila (53) so bili sicer pred kratkim sprejeti in posodobljeni, a pri prihodnjih revizijah bi bilo mogoče preučiti vključitev ciljev za pravični prehod v strukture upravljanja na več ravneh, kot je navedeno v poslanici kandidatu za komisarja za energijo in stanovanja. Sem sodi usklajevanje nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov s socialnim in državljanskim dialogom o prednostnih nalogah za pravični prehod ter spodbujanje povezovanja teh načrtov z drugimi področji politike, kot je skupna kmetijska politika (54).

—

Opazovalna skupina EU za pravični prehod bi morala spremljati proces tega prehoda v EU, vključno z nacionalnimi politikami in strategijami na podlagi smernic na ravni EU, na primer v okviru evropskega semestra ter nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov (55). Socialni partnerji in civilna družba bi morali biti vključeni v razvoj kazalnikov za spremljanje. Opazovalna skupina bi morala tudi prispevati k pripravi najnovejših podatkov o trgu dela in spretnostih ter predvidevati, opredeljevati in napovedovati potrebe po poklicnih in prečnih spretnostih (56). Pri tem bi si morala redno izmenjevati mnenja z oblikovalci politik na nacionalni in regionalni ravni.

—

Za horizontalno usklajevanje EESO predlaga uporabo laboratorijev EU za politike, ki jih upravlja Skupno raziskovalno središče Komisije, da bi zgodaj v procesu oblikovanja politik povezali različne generalne direktorate in politična vprašanja obravnavali medsektorsko (57).

—

Da bi bila udeležba javnosti trdnejši in bolj smiseln del političnega procesa, EESO priporoča pripravo preglednice, ki bi prikazovala, kateri predlogi državljanov so bili upoštevani, in če niso bili, zakaj.

—

Za izpolnitev potreb pravičnega prehoda, ki so opisane v drugih točkah, bi morale države članice povečati operativne zmogljivosti ustreznih javnih služb za učinkovito vodenje in podporo pri izvajanju politik pravičnega prehoda (58).

—

Veljavno zakonodajo, ki določa pravico do obveščenosti in posvetovanja, je treba učinkovito izvajati na nacionalni ravni.

—

Za podporo podjetništvu, zlasti v regijah, ki se pri prehodu soočajo z izzivi, in v panogah, ki spodbujajo podnebne in okoljske cilje, bi se lahko finančni ukrepi, vključno s subvencijami, posojili ali lastniškim kapitalom, kombinirali z nefinančnimi ukrepi, vključno z usposabljanjem in svetovanjem, prilagojenim vsaki fazi življenjskega cikla podjetja. Pri tem je treba posebno pozornost namenjati podjetnicam. Podpora bi morala biti vključujoča in dostopna za premalo zastopane in prikrajšane skupine (59). Ustrezni pogoji za naložbe in ustanavljanje podjetij so ključni za učinkovito podporo podjetništva.

—

Države članice bi morale mikro-, malim in srednjim podjetjem, zlasti če prispevajo k podnebnim in okoljskim ciljem, s posebnim poudarkom na podjetjih socialnega gospodarstva, olajšati dostop do financiranja in trgov, da bi spodbudile ustvarjanje kakovostnih delovnih mest za vse. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti regijam, ki jih je prehod najbolj prizadel, in panogam, ki podpirajo cilje prehoda (60).

—

Krepiti je treba zmogljivosti združenj delodajalcev, ki zastopajo MSP, da bi ta združenja lahko 1) svetovala, kako naj bodo poslovni modeli okolju prijaznejši in bolj trajnostni, ter 2) imela vlogo socialnega partnerja v odnosu do oblikovalcev politik in v socialnem dialogu.

—

Za večjo demokracijo na delovnem mestu bi se lahko spodbujali raznoliki poslovni modeli, vključno s krožnimi sistemi in sistemi sodelovanja, kot je skrbniško lastništvo (ang. steward ownership).

—

Zasebni sektor bi bilo treba spodbujati k upoštevanju strategij pravičnega prehoda v prizadevanjih za razogljičenje s pravočasnim in učinkovitim vključevanjem sindikatov. Z izvajanjem teh strategij lahko podjetja predvidijo posledice zelenega prehoda za poslovanje in delovno silo ter iščejo nove priložnosti.

—

Potreben je evropski načrt naložb za zeleni prehod, ki bo skladen s potrebami po naložbah, kakor so ocenjene v strategijah Komisije. Te ogromne potrebe zahtevajo tudi večji poudarek na javnih naložbah za pospešitev prehoda. Glede tega EESO z zanimanjem ugotavlja, da je Evropska komisija napovedala predlog o Evropskem skladu za konkurenčnost.

—

Naložbe je treba usmeriti v območja, posameznike in ranljive družbene skupine, ki jih bo prehod najbolj prizadel, in biti morajo produktivne ter trajnostne.

—

Za ustrezno porazdelitev sredstev bi se lahko razmislilo o uvedbi pogojenosti, ki bi se lahko predhodno uporabljala za načelo, da se ne škoduje bistveno, in načelo neškodovanja koheziji. Uvesti in uporabljati bi bilo treba tudi načelo, da se ne povzroča družbena škoda, za dostop do preostanka sredstev pa bi bilo treba naknadno zahtevati dokazila o izpolnjevanju pogojev. Deležniki bi lahko razpravljali o nujnosti uvedbe načela, da se ne povzroča družbena škoda.

—

Sredstva na ravni EU bi bilo treba usklajevati v strateškem okviru, ki bi povezal njihove cilje in državam članicam olajšal razumevanje možnosti. Poleg tega bi se lahko v skladu s političnimi usmeritvami, ki predvidevajo povečanje financiranja za pravični prehod, razširila Sklad za pravični prehod in Socialni sklad za podnebje. Države članice bi morale spodbujati družbeno odgovorno javno naročanje, tudi z merili za oddajo naročil, ki omogočajo sodelovanje ljudem, ki jih je zeleni prehod najbolj prizadel, hkrati pa spodbujati tudi zelena merila za oddajo javnih naročil (61).

—

Države članice bodo poleg tega potrebovale več proračunskih sredstev za naložbe v prehod in njegovo izvedbo. Glede nedavno prenovljenega okvira ekonomskega upravljanja EESO poudarja, da bodo morda potrebne nadaljnje spodbude za mobilizacijo zadostnega zasebnega in javnega kapitala za zeleni prehod in socialno kohezijo (62).

—

Države članice bi morale oceniti in prilagoditi sisteme obdavčitve glede na izzive, ki jih prinaša prehod. Zlasti bi morale davčno obremenitev preusmeriti z dela na druge vire, ki prispevajo k podnebnim in okoljskim ciljem, ter zmanjšati davčni primež za skupine z nizkimi in srednjimi dohodki (63).

—

evidentiranje potreb po znanjih in spretnostih ter strategij, hkrati z natančnimi ocenami družbeno-gospodarskega učinka na nacionalni, sektorski, regionalni in lokalni ravni, skupaj s strokovnjaki za področje kompetenc, ki bi imeli na voljo zadostna sredstva, ter regionalnimi zmogljivostmi za spremljanje in podporo, da se pomaga podjetjem, zlasti MSP, in delavcem pri uresničevanju teh ciljev. Evidentiranje bi morali izvajati socialni partnerji in vlade na ustreznih ravneh;

—

oblikovanje in izvajanje ustreznih programov za pridobivanje znanj in spretnosti na vseh navedenih ravneh, da bi lahko delavci, mladi, brezposelni in druge ranljive skupine (starejši, invalidi, migranti ipd.) preverili svoje kompetence, posodobili svojo poklicno usmeritev, povečali svojo zaposljivost in mobilnost ter prehajali med delovnimi mesti tako, da bodo prehodi izvedljivi in zaželeni;

—

uvedbo smiselnega in izvršljivega dostopa vseh delavcev do določenega števila v celoti plačanih ur usposabljanja med delovnim časom na podlagi ukrepov, kot je nadomestilo za plačo, ne glede na vrsto pogodbe, in s posebnimi ukrepi za dostop žensk ter ranljivih skupin;

—

zagotovitev, da so na ravni podjetij in v skladu z veljavnimi pravili vzpostavljeni učinkoviti sistemi udeležbe in obveščanja delavcev ter posvetovanja z njimi; povečanje pokritosti s kolektivnimi pogajanji, zlasti v novih panogah in v skladu z zahtevami direktive o minimalnih plačah;

—

vključevanje pobud za pravični prehod v izvajanje evropskega stebra socialnih pravic ter evropskega semestra. EU in države članice bi morale v skladu z Uredbo št. 883/2004 jamčiti svobodo gibanja z vidika socialne varnosti v primerih, kadar se zaposleni preselijo v drugo državo članico;

—

ustvarjanje močnih spodbud za podjetja, da bi: pri odpravljanju vrzeli v spretnostih dajala prednost izpopolnjevanju sedanjih zaposlenih; razvijala, objavljala in redno posodabljala načrte za prehod v podjetju, s katerimi bi predvidevala spremembe in razvijala strategije za obvladovanje možnih posledic; spodbujala večje prispevke za dajatve za vajeništva in usposabljanje v skladu z nacionalnimi modeli, da bi deloma financirala usposabljanje delavcev na regionalni ravni:

—

usklajevanje predvidevanja, priprave in upravljanja prestrukturiranja z ustreznimi javnimi organi in deležniki, glede na njihove zmogljivosti in pristojnosti ter ob ustreznem času. S tem bi omogočili razvoj možnosti za prehajanje med delovnimi mesti s poudarkom na zaščiti pravic delavcev, da še naprej delajo v svoji regiji, in ob spoštovanju njihove odločitve, da ostanejo zaposleni v isti panogi.