Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 3. septembra 2026(*)
„ Pritožba – Damping – Izvedbena uredba (EU) 2021/1100 – Uvoz nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Turčije – Dokončna protidampinška dajatev – Izračun normalne vrednosti – Poštena primerjava – Uredba (EU) 2016/1036 – Člen 2(5) – Člen 2(10)(j) – Prilagoditve – Pretvorba valut – Kritje dobičkov in izgub – Člen 18(3) in (6) – Sodelovanje zainteresiranih strani “
V zadevi C‑499/24 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 17. julija 2024,
Ereğli Demir ve Çelik Fabrikaları TAŞ s sedežem v Istanbulu (Turčija),
İskenderun Demir ve Çelik AŞ s sedežem v Payasu (Turčija),
Erdemir Çelik Servis Merkezi Sanayi ve Ticaret AŞ s sedežem v Gebzeju (Turčija),
ki jih zastopata J. Cornelis in F. Graafsma, advocaten,
pritožnice,
druga stranka v postopku je
Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali G. Gattinara, G. Luengo in J. Zieliński, nato G. Gattinara in J. Zieliński, agenti,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi E. Regan, v funkciji predsednika desetega senata, D. Gratsias in B. Smulders (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: R. Norkus,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. novembra 2025
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družbe Ereğli Demir ve Çelik Fabrikaları TAȘ, İskenderun Demir ve Çelik AȘ in Erdemir Çelik Servis Merkezi Sanayi ve Ticaret AŞ (v nadaljevanju: Erdemir, Isdemir in Ersem) s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. maja 2024, Ereğli Demir ve Çelik Fabrikaları in drugi/Komisija (T‑629/21, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2024:303), s katero je to zavrnilo njihovo tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/1100 z dne 5. julija 2021 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Turčije (UL 2021, L 238, str. 32, v nadaljevanju: sporna uredba).
Pravni okvir
Mednarodno pravo
2 Svet Evropske unije je s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80) odobril Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu, ter sporazume iz prilog od 1 do 3 k temu sporazumu, med katerimi je tudi Sporazum o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189; v nadaljevanju: protidampinški sporazum).
3 Člen 2 protidampinškega sporazuma, naslovljen „Ugotavljanje dumpinga“, določa:
„2.1 Za namene tega sporazuma velja, da je proizvod predmet dumpinga, t. j., da se vnaša v gospodarstvo druge države po nižji vrednosti, kot je normalna, če je izvozna cena proizvoda pri izvozu iz ene v drugo državo nižja od primerljive cene v redni trgovini za enak proizvod, ki je namenjen porabi v državi izvoza.
2.2 […]
2.2.1 Prodaja enakega proizvoda na domačem trgu države izvoza ali prodaja tretji državi po cenah na enoto, ki so pod (fiksnimi in variabilnimi) stroški proizvodnje, z dodanimi administrativnimi, prodajnimi in splošnimi stroški se lahko obravnava kot prodaja zunaj redne trgovine zaradi cene in se lahko zanemari pri ugotavljanju normalne vrednosti, le če oblasti[…] ugotovijo, da se prodaja odvija v daljšem obdobju[…] v znatnih količinah[…] po cenah, ki ne omogočajo nadomestitve vseh stroškov v določenem razumnem času. Če so cene, ki so pod ravnijo stroškov na enoto proizvoda med prodajo, nad ponderiranim povprečjem stroškov na enoto med preiskavo, tedaj te cene veljajo kot take, ki omogočajo nadomestitev stroškov v določenem razumnem obdobju.
2.2.1.1 Za namene odstavka 2 se stroški običajno računajo na osnovi knjigovodstva, ki ga vodi izvoznik ali proizvajalec, ki je v preiskavi, pod pogojem, da je to knjigovodstvo v skladu s splošno veljavnimi knjigovodskimi načeli v državi izvoza in na razumen način izraža stroške, ki so v zvezi s proizvodnjo in prodajo proizvoda, ki je predmet obravnave. Oblasti upoštevajo vse razpoložljive dokaze v zvezi s pravilno razdelitvijo stroškov, vključno s tistimi, ki jih med preiskavo zagotovita izvoznik ali proizvajalec, pod pogojem, da imajo take razdelitve zgodovinsko uporabo uvoznika ali proizvajalca, zlasti v zvezi z določitvijo ustrezne amortizacije in amortizacijskih obdobij ter deležev kapitalnih vlaganj in drugih razvojnih stroškov. Če že ni upoštevano pri razdelitvi stroškov v okviru tega pododstavka, je treba stroške ustrezno prilagoditi stroškovnim postavkam, ki se ne ponavljajo in so korist za tekočo in/ali bodočo proizvodnjo, ali razmeram, v katerih so stroški v obdobju preiskave pod vplivom zagonskih dejavnosti[…].
2.2.2 Za namene odstavka 2 zneski za administrativne, prodajne in splošne stroške ter dobičke temeljijo na dejanskih podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo v običajni trgovini enakega proizvoda izvoznika ali proizvajalca, ki je v preiskavi. Če taki zneski niso določljivi na taki osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi:
(i) dejanskih zneskov, ki so nastali in jih realizira določen izvoznik ali proizvajalec v zvezi s proizvodnjo in prodajo na domačem trgu države porekla enake splošne kategorije proizvodov;
(ii) ponderiranega povprečja dejansko nastalih in od drugih izvoznikov ali proizvajalcev realiziranih zneskov, ki so v preiskavi, v zvezi s proizvodnjo in prodajo enakega proizvoda na domačem trgu države porekla;
(iii) katere koli druge razumne metode pod pogojem, da določen znesek za dobiček ne presega dobička, ki ga normalno realizirajo drugi izvozniki ali proizvajalci pri prodaji blaga enake splošne kategorije na domačem trgu države porekla.
[…]
2.4 Treba je opraviti pravično primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se mora opraviti na enaki trgovinski ravni, običajno na ravni franko tovarna, in v zvezi s prodajo, do katere je prišlo ob kolikor možno približno istem času. V vsakem primeru je treba ustrezno upoštevati, odvisno od pomena, razlike, ki vplivajo na primerljivost cen, vključno z razlikami v okoliščinah in prodajnih pogojih, davkih, ravneh trgovine, količinah, fizičnih značilnostih in katerih koli razlikah, za katere se izkaže, da vplivajo na primerljivost cen[…]. V primerih iz odstavka 3 je treba upoštevati stroške, vključno s carinami in dajatvami, ki so nastali med uvozom in prodajo, ter pripadajoči dobiček. Če je v teh primerih prizadeta primerljivost cen, tedaj oblasti ugotovijo normalno vrednost na ravni trgovine, ki je enaka ravni trgovine sestavljene izvozne cene, ali pa upoštevajo tisto, kar je predvideno v tem odstavku. Oblasti sporočijo določenim udeležencem, kateri podatki so potrebni, da se zagotovi pravična primerjava, in ne smejo povzročati nerazumnega dokaznega bremena za te udeležence.
2.4.1 Če primerjava na podlagi odstavka 4 zahteva preračun valut, se tak preračun opravi z uporabo tečaja na dan prodaje[…], vendar pod pogojem, če je prodaja valute na prostem trgu neposredno v zvezi z določenim izvozom, da se uporabi tečaj te prodaje. Nihanja tečajev se ne upoštevajo v preiskavi, pri čemer dajo oblasti v preiskavi izvoznikom na razpolago vsaj 60 dni, da prilagodijo svoje izvozne cene tako, da izražajo povprečno gibanje tečaja med preiskavo.
2.4.2 Pod pogoji določb, ki urejajo pravično primerjavo v odstavku 4, se obstoj dumpinga v fazi preiskave običajno ugotovi na podlagi primerjave ponderiranega povprečja normalne vrednosti s ponderiranim povprečjem cen vseh primerljivih izvoznih transakcij ali s primerjavo normalne vrednosti in izvoznih cen od primera do primera. […]
[…]“
Pravo Unije
4 V uvodni izjavi 27 Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21; v nadaljevanju: osnovna uredba) je navedeno:
„Treba je določiti, da se v primeru, kadar stranke ne sodelujejo zadovoljivo, lahko uporabijo druge informacije in tako pride do ugotovitev, pri čemer so take informacije lahko za stranke manj ugodne, kakor če bi sodelovale.“
5 Člen 2 osnovne uredbe, naslovljen „Določitev dampinga“, določa:
„A. NORMALNA VREDNOST
1. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici.
[…]
3. Kadar ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali kadar zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne [administrativne] stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne.
[…]
5. Stroški se običajno izračunavajo na osnovi evidenc, ki jih hrani preiskovana stranka, pod pogojem, da so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in da se dokaže, da te evidence razumno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka.
Če stroški, povezani s proizvodnjo in prodajo preiskovanega izdelka, niso ustrezno izraženi v evidencah zadevne stranke, se jih prilagodi ali določi na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi, kadar pa takih informacij ni na voljo oziroma jih ni mogoče uporabiti, pa na kateri koli drugi razumni podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov.
Upoštevajo se predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, pod pogojem, da se pokaže, da so se take razporeditve uporabljale v preteklosti. Če ni na voljo primernejše metode, se da prednost razporeditvi stroškov na osnovi prihodka od prodaje. Če že ni upoštevano pri razporeditvi stroškov v okviru tega pododstavka, se stroški primerno prilagodijo za tiste neperiodične stroškovne postavke, ki koristijo bodoči in/ali sedanji proizvodnji.
[…]
6. Zneski za prodajne, splošne in upravne [administrativne] stroške in za dobičke temeljijo na dejanskih podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja podobnega izdelka s strani obravnavanega izvoznika ali proizvajalca. Če takih zneskov ni mogoče določiti na tej osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi:
(a) tehtanega povprečja dejanskih zneskov, ugotovljenih za druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet preiskave glede proizvodnje in prodaje podobnega izdelka na domačem trgu države porekla;
(b) dejanskih zneskov, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja za enako splošno kategorijo izdelkov za obravnavanega izvoznika ali proizvajalca na domačem trgu države porekla;
(c) katere koli druge razumne metode, pod pogojem, da znesek za tako ugotovljeni dobiček ne presega dobička, ki ga običajno dosežejo drugi izvozniki ali proizvajalci izdelkov enake splošne kategorije na domačem trgu države porekla.
[…]
B. IZVOZNA CENA
[…]
C. PRIMERJAVA
10. Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru[…], razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:
[…]
(j) Pretvorba valut
Kadar primerjava cen zahteva pretvorbo valut, se ta pretvorba izvede z uporabo menjalnega tečaja na dan prodaje, vendar pa se v primeru, kadar je z zadevnim izvozom direktno povezana prodaja tuje valute na terminskih trgih, uporabi menjalni tečaj iz terminske prodaje. Običajno je datum prodaje datum računa, vendar se lahko uporabi datum pogodbe, nabavnega naloga ali potrditve naročila, če so s temi datumi bistveni pogoji prodaje bolj ustrezno opredeljeni. Nihanja v menjalnih tečajih se zanemarijo in izvoznikom je dano 60 dni, da se prilagodijo pomembnejšim premikom menjalnih tečajev med obdobjem preiskave.
[…]“
6 Člen 6 te uredbe, naslovljen „Preiskava“, določa:
„1. Po začetku postopka [Evropska k]omisija v sodelovanju z državami članicami prične preiskavo na ravni [Evropske u]nije. Taka preiskava pokriva tako damping kakor tudi škodo in oba pojava se preiskujeta sočasno.
Da bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, se določi obdobje preiskave, ki v primeru dampinga običajno pokriva obdobje najmanj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka.
Informacije, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, se običajno ne upoštevajo.
2. Stranke, ki prejmejo vprašalnike, ki se uporabljajo v protidampinški preiskavi, dobijo za odgovor na razpolago vsaj 30 dni časa. Rok za izvoznike se prične šteti z dnem prejema vprašalnika, za tega pa se šteje, da je bil prejet en teden po dnevu, ko je bil poslan izvozniku ali posredovan ustreznemu diplomatskemu predstavniku države izvoznice. Dovoliti je mogoče podaljšanje navedenega 30-dnevnega obdobja, pri čemer se ustrezno upošteva roke preiskave, pod pogojem, da stranka za tako podaljšanje prikaže ustrezne razloge v smislu svojih konkretnih okoliščin.
[…]“
7 Člen 16 navedene uredbe, naslovljen „Obiski zaradi preveritve“, določa:
„1. Komisija, kadar se ji zdi primerno, izvede obiske, da preveri evidence uvoznikov, izvoznikov, trgovcev, zastopnikov, proizvajalcev, trgovinskih združenj in organizacij in preveri informacije, ki so ji bile dostavljene glede dampinga in škode. Če ni ustreznega in pravočasnega odgovora, se Komisija lahko odloči, da obiska zaradi preveritve ne izvede.
2. Komisija lahko po potrebi izvede preiskave v tretjih državah, pod pogojem, da od ustreznih podjetij dobi soglasje, da nadalje uradno obvesti predstavnike vlade v zadevni državi in da slednja preiskavi ne ugovarja. Takoj ko dobi soglasje zadevnih podjetij, Komisija uradno obvesti pristojne organe države izvoznice o imenih in naslovih podjetij, ki jih bo obiskala, in o dogovorjenih datumih obiskov.
3. Zadevna podjetja se obvesti o naravi informacij, ki se bodo preverjale med obiski zaradi preveritve, in o vseh nadaljnjih informacijah, ki jih je treba zagotoviti v teku takih obiskov, čeprav to ne izključuje možnosti, da se tekom preverjanja pojavijo zahteve po zagotovitvi nadaljnjih podrobnosti glede dobljenih informacij.
[…]“
8 Člen 18 iste uredbe, naslovljen „Nesodelovanje“, določa:
„[…]
3. Kadar informacije, ki jih predloži zainteresirana stran, niso idealne v vseh pogledih, se jih vseeno ne sme zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso take, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stran delovala po svojih najboljših zmožnostih.
[…]
6. Če zainteresirana stran ne sodeluje ali pa sodeluje le delno, tako da se pomembne informacije zaradi tega zadržujejo, je lahko izid preiskave za to stranko manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala.“
Dejansko stanje
9 V točkah od 2 do 10 izpodbijane sodbe je dejansko stanje spora povzeto tako.
„2 Tožeče stranke so družbe turškega prava. Družbi Erdemir in Isdemir se ukvarjata s proizvodnjo in prodajo vroče valjanih ploščatih izdelkov. Družba Ersem je njun povezani trgovec.
3 Evropska Komisija je 14. maja 2020 začela protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla (v nadaljevanju: zadevni izdelek) s poreklom iz Turčije v Evropsko unijo (v nadaljevanju: preiskava).
4 Preiskava je zajemala obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2019 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučevanje gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajemalo obdobje od 1. januarja 2016 do konca obdobja preiskave. Tožeče stranke so med preiskavo predložile pisne pripombe.
5 Tožeče stranke so bile izbrane med tremi vzorčenimi turškimi izvozniki ter so odgovore na vprašalnik predložile 7. julija 2020, odgovore na zahtevo po dodatnih informacijah pa 26. avgusta 2020 (za družbo Erdemir), 10. septembra 2020 (za družbo Isdemir) in 21. septembra 2020 (za družbo Ersem).
6 Navzkrižno preverjanje na daljavo je bilo opravljeno od 28. septembra do 9. oktobra 2020.
7 Komisija je 6. januarja 2021 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2021/9 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Turčije (UL 2021, L 3, str. 4), s katero je za izvoz zadevnega izdelka s strani tožečih strank v Unijo uvedla začasno protidampinško dajatev v višini 5,4 %.
8 Komisija je 23. aprila 2021 tožečim strankam sporočila dokončna dejstva in preudarke, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončne protidampinške dajatve.
9 Komisija je 6. maja 2021 tožečim strankam sporočila dodatne dokončne ugotovitve, na podlagi katerih so bile protidampinške dajatve, ki jih je nameravala naložiti tožečim strankam, določene na 5 %. Tožeče stranke so 10. maja 2021 predložile pripombe k navedenim ugotovitvam.
10 Komisija je 5. julija 2021 sprejela [sporno] uredbo o uvedbi protidampinške dajatve v višini 5 % na uvoz zadevnega izdelka, ki ga proizvajajo tožeče stranke, v Unijo.“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
10 Pritožnice so 29. septembra 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe.
11 Pritožnice so v utemeljitev ničnostne tožbe navedle štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 2(5), (10), prvi, drugi, tretji in peti stavek, ter (10)(j) osnovne uredbe. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 2(10)(j) osnovne uredbe, člena 2.4 protidampinškega sporazuma in načela dobrega upravljanja, ker je Komisija zavrnila prilagoditev iz naslova kritja dobičkov in izgub. Pritožnice so s tretjim tožbenim razlogom zatrjevale kršitev člena 2(5) in (6) ter (10), prvi, drugi in tretji stavek, osnovne uredbe. Nazadnje, četrti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 2(6) osnovne uredbe in člena 2.2.2 protidampinškega sporazuma.
12 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo te tožbene razloge in zato tožbo v celoti zavrnilo.
Predlogi strank pred Sodiščem
13 Pritožnice s pritožbo Sodišču predlagajo, naj:
– primarno:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– sporno uredbo razglasi za nično in
– Komisiji naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom in postopkom pred Splošnim sodiščem ter
– podredno:
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in
– pridrži odločitev o stroških na obeh stopnjah.
14 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– pritožnicam naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožba
15 Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo osem pritožbenih razlogov. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na neobstoj obrazložitve in na kršitev člena 2(10)(j) osnovne uredbe zaradi napačne razlage trditve pritožnic na prvi stopnji, da so bili vsi številčni podatki predloženi v isti valuti in da dodatna pretvorba, ki jo je opravila Komisija, torej ni bila potrebna. Pritožnice v utemeljitev drugega pritožbenega razloga zatrjujejo kršitev obveznosti upoštevanja sporazumov STO pri razlagi določb osnovne uredbe. Pritožnice s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo napačno razumevanje člena 2(10)(j) osnovne uredbe, ker je bilo ugotovljeno, da člen 2(5) te uredbe ne določa nobene obveznosti uporabe določenega menjalnega tečaja. Pritožnice s četrtim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ker je štelo, da so predlagale in z odobravanjem sprejele mesečno pretvorbo ter da so same uporabile tako pretvorbo. Pritožnice s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da je naložilo pretirano dokazno breme, ker je zahtevalo predložitev novih informacij o proizvodnih stroških v turških lirah. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago člena 2(10)(j) osnovne uredbe. Sedmi pritožbeni razlog se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe, ker Splošno sodišče ni obravnavalo dela trditev, ki so jih pritožnice navedle na prvi stopnji. Nazadnje, pritožnice z osmim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča v zvezi z obveznostjo obveščanja, ki je naložena proizvajalcem izvoznikom, na katere se nanaša protidampinška preiskava, in tej obveznosti pripisalo obseg, ki bi lahko izničil dolžnost skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja Komisije.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
16 Pritožnice s prvim pritožbenim razlogom v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče v točkah 45, od 47 do 49 in 68 izpodbijane sodbe kršilo obveznost obrazložitve, ker je napačno razlagalo trditev pritožnic na prvi stopnji, da je pretvorbo valut mogoče opraviti le, če je potrebna, in napačno uporabilo člen 2(10)(j) osnovne uredbe.
17 Po mnenju pritožnic je Splošno sodišče preučilo vprašanje, ali so bile pretvorbe valut na splošno potrebne, čeprav so pritožnice že pretvorile vse transakcije, ki niso bile izražene v ameriških dolarjih (USD), v to valuto, ki naj bi bila njihova obračunska valuta, za namene njihovega knjiženja na dan transakcije. Pred Splošnim sodiščem naj bi bila izpodbijana naknadna pretvorba, ki jo je opravila Komisija, ker naj ta ne bi bila potrebna za pošteno primerjavo. Vsi upoštevni podatki, potrebni za primerjavo cen (prodaja na domačem trgu, prodaja za izvoz, proizvodni stroški ter številčni podatki o prodajnih, administrativnih in drugih splošnih stroških), naj bi bili namreč izraženi v ameriških dolarjih, tako da naj pretvorba na podlagi člena 2(10)(j) osnovne uredbe ne bi bila potrebna. Zato naj bi bila druga pretvorba, ki jo je opravila Komisija, odveč in naj bi bila torej v nasprotju s to določbo.
18 Vendar naj Splošno sodišče ne bi obravnavalo potrebnosti te druge pretvorbe valut glede na merila, ki naj bi jih določilo in v skladu s katerimi mora Komisija utemeljiti pretvorbe v zvezi s prodajo za izvoz, domačo prodajo in proizvodnimi stroški. Ta opustitev naj bi pomenila pomanjkljivo obrazložitev in napačno uporabo člena 2(10)(j) osnovne uredbe. Zadevala naj bi tudi točko 68 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je bilo treba proizvodne stroške pretvoriti v turške lire, ker se je štelo, da je treba izvozne cene in normalno vrednost pretvoriti v to valuto, zato da bi bila zagotovljena poštena primerjava v smislu člena 2(10) te uredbe.
19 Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen in da je brezpredmeten.
Presoja Sodišča
20 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se zadevne osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločitve in da lahko Sodišče opravi sodni nadzor (sodbi z dne 13. januarja 2022, Nemčija – Ville de Paris in drugi/Komisija, od C‑177/19 P do C‑179/19 P, EU:C:2022:10, točka 37 in navedena sodna praksa, ter z dne 14. novembra 2024, LE/Komisija, C‑781/22 P, EU:C:2024:960, točka 73).
21 Poleg tega se lahko v skladu s členom 2(10)(j) osnovne uredbe izvede prilagoditev v obliki pretvorbe valut, da se zagotovi poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo.
22 V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v nasprotju s trditvami pritožnic obravnavalo vprašanje, ali je bila potrebna „naknadna“ pretvorba valut, ki ustreza „drugi“ pretvorbi, na katero se sklicujejo pritožnice. Splošno sodišče je, preden je v točki 49 izpodbijane sodbe presodilo zakonitosti te pretvorbe, jasno ugotovilo, da so pritožnice predložile računovodske podatke, pretvorjene v ameriške dolarje. Tako je Splošno sodišče v točki 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da med strankami ni sporno, da je ameriški dolar glavna računovodska valuta pritožnic. Splošno sodišče je v točki 45 izpodbijane sodbe navedlo, da je „Komisija na podlagi računovodskih poročil [tožečih strank] v turške lire pretvorila, na eni strani, podatke, predložene v ameriških dolarjih, to je domačo prodajo, prodajo za izvoz, prilagoditve prodaje in proizvodne stroške, in sicer prek eura, ter, na drugi strani, prodajo za izvoz, ki so jo tožeče stranke zaračunale v eurih“. Dalje, Splošno sodišče je v točki 46 izpodbijane sodbe opozorilo, da je Komisija „te pretvorbe“ utemeljila v uvodni izjavi 127 sporne uredbe. Komisija pa je v tej uvodni izjavi v bistvu navedla, prvič, da je ugotovila, da so pritožnice izvajale transakcije v ameriških dolarjih, eurih in turških lirah, ter da je bilo torej treba opraviti pretvorbe valut, da bi bile vrednosti izražene v eni valuti, ki bi omogočala primerjavo. Drugič, Komisija je navedla, da ni oporekala dejstvu, da so pritožnice same pretvorile vse vrednosti v ameriške dolarje, saj je ta valuta njihova obračunska valuta. Kljub temu je ta institucija menila, da je bila za primerjavo med normalno vrednostjo in izvozno ceno ustrezna uporaba valute zadevne države, in sicer turška lira.
23 Splošno sodišče je v točki 47 izpodbijane sodbe razsodilo, da je bila za tako pošteno primerjavo potrebna pretvorba valut, ker je bila prodaja za izvoz v Unijo pritožnic, kot so same priznale, opravljena v eurih in ameriških dolarjih, medtem ko so bili vsi računi za domačo prodajo, razen računa družbe Ersem, izraženi v turških lirah, pri čemer je bil ameriški dolar naveden le kot dopolnilna valuta. Poleg tega je bilo plačilo po tem, ko je bil račun plačan, izraženo v eni ali drugi od teh valut.
24 Splošno sodišče s tem ni kršilo člena 2(10)(j) osnovne uredbe. Ta določba namreč Komisiji ni nalagala, naj upošteva valuto, za katero so pritožnice navedle, da jo uporabljajo za svoje obračunske operacije. Kot je Splošno sodišče pravilno razsodilo v točki 48 izpodbijane sodbe, kadar se taka pretvorba izkaže za potrebno, člen 2(10)(j) osnovne uredbe tej instituciji ne nalaga, da mora valuto prodaje za izvoz pretvoriti v valuto, ki jo zahteva proizvajalec izvoznik. Tako dejstvo, da so pritožnice same pretvorile valute za obračunske namene, ne zadostuje kot dokaz, da je Komisija kršila to določbo, ko je na podlagi navedene določbe opravila pretvorbo v drugo valuto od tiste, ki so jo izbrale pritožnice.
25 Iz teh preudarkov izhaja, da je Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdijo pritožnice, konkretno, in ne na splošno, preučilo, ali je bila „druga pretvorba“, ki jo je opravila Komisija, in sicer pretvorba v turške lire, v obravnavanem primeru potrebna. Prav tako je konkretno preučilo, ali dokazi, ki jih je predložila Komisija, izpolnjujejo merila, ki jih je navedlo zlasti v točkah 40, 42 in 43 izpodbijane sodbe.
26 Splošno sodišče je s tem izpolnilo obveznost obrazložitve in ni kršilo člena 2(10)(j) osnovne uredbe.
27 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
28 Drugi pritožbeni razlog je usmerjen zoper točke 63, 66, 67 in 70 izpodbijane sodbe. Ta pritožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti upoštevanja sporazumov STO pri razlagi določb osnovne uredbe.
29 Po mnenju pritožnic zlasti iz točke 31 sodbe z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube (C‑891/19 P, EU:C:2022:38), izhaja, da primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, zahteva, da se besedila sekundarne zakonodaje Unije razlagajo čim bolj v skladu s temi sporazumi. Vendar naj bi Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe štelo, da člen 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma „ne vpliva na razlago člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe“.
30 Splošno sodišče naj s tem, da je tako neupravičeno zavrnilo upoštevanje člena 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma – kot ga razlagajo posebne skupine in pritožbeni organ STO – pri razlagi člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe, ne bi upoštevalo mej možnosti, ki naj bi jo imeli preiskovalni organi, da se ne sklicujejo na računovodske evidence proizvajalca izvoznika. Tako naj bi morala Komisija v obravnavanem primeru utemeljiti obstoj „nujnega razloga“, da se ne bi sklicevala na računovodske evidence pritožnic, te utemeljitve pa ni podala.
31 Poleg tega naj uporaba izraza „na osnovi [računovodskih] evidenc“ v členu 2(5) osnovne uredbe ne bi pomenila, da lahko preiskovalni organ računovodske evidence prosto prilagodi ali obdela. Res je, da naj bi iz člena 2(5), tretji pododstavek, drugi stavek, te uredbe izhajalo, da ta organ lahko opravi nekatere prilagoditve stroškov, da bi pridobil natančnejši izračun in zagotovil pravo razmerje med stroški, ki se odražajo v evidencah, ter stroški, povezanimi s proizvodnjo in prodajo zadevnega posebnega izdelka. Vendar se po mnenju pritožnic to vprašanje pred Splošnim sodiščem ni postavljalo, saj je Komisija sprejela porazdelitev stroškov, ki so jo uporabile pritožnice.
32 Zato naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo sodne prakse posebnih skupin in pritožbenega organa STO, ko je v točki 66 izpodbijane sodbe odločilo, da „se Komisija ni dolžna brez kakršnega koli preverjanja zanesti na računovodske evidence, ki jih je zadevna stranka predložila med preiskavo, in […] jih ni dolžna uporabiti kot take“.
33 Komisija predlaga zavrnitev tega pritožbenega razloga, ker naj bi temeljil na napačnem razumevanju točke 63 izpodbijane sodbe. Poleg tega naj bi bil ta pritožbeni razlog v delu, v katerem je usmerjen zoper točki 67 in 70 te sodbe, brezpredmeten. Vsekakor naj bi bil neutemeljen.
Presoja Sodišča
34 Ugotoviti je treba, da drugi pritožbeni razlog temelji na napačnem razumevanju točke 63 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče razsodilo, da „člen 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, vsebuje skoraj enako besedilo in torej ne vpliva na razlago člena 2(5), prvi pododstavek, osnovne uredbe“.
35 V nasprotju s tem, kar trdijo pritožnice, je namreč iz te ugotovitve razvidno, da Splošno sodišče ni zavrnilo upoštevanja člena 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma ter relevantnih odločb posebnih skupin ali pritožbenega organa STO, ampak je, nasprotno, upoštevalo besedilo te določbe in navedlo, da je „skoraj enako“ besedilu člena 2(5) osnovne uredbe. Splošno sodišče s tem ni trdilo, da člen 2.2.1.1 tega sporazuma kot tak ni upošteven, ampak da besedilo te določbe ne vsebuje nobenega dodatnega indica za razlago člena 2(5) osnovne uredbe, glede na to, da je formulacija teh dveh določb skoraj enaka.
36 Poleg tega Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni upoštevalo relevantnih odločb STO v zvezi z razlago člena 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma, navedenih v tožbi na prvi stopnji. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Splošno sodišče, ne da bi podvomilo v odločbo posebne skupine STO iz točke 69 navedene sodbe, v skladu s katero lahko Komisija, le če lahko utemelji obstoj „nujnega razloga“, zavrne upoštevanje računovodskih evidenc zadevnega proizvajalca, v točki 70 navedene sodbe ugotovilo – pri čemer se je sklicevalo na to, kar je že navedlo v točki 67 te sodbe – da Komisija ni zanemarila računovodskih evidenc pritožnic. Tej instituciji torej še toliko bolj ni bilo treba utemeljiti obstoja takega „nujnega razloga“.
37 Zato iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je Splošno sodišče člen 2(5) osnovne uredbe razlagalo tako, da je Komisiji dovoljeno, da zanemari računovodske evidence proizvajalca izvoznika, ne da bi morala predložiti dokaz o „nujnem razlogu“, niti da Komisija v obravnavani zadevi teh evidenc ni upoštevala.
38 Drugi pritožbeni razlog, ki torej temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe, je treba zavrniti kot neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
39 Pritožnice s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da je napačno razumelo člen 2(10)(j) osnovne uredbe, ker je v točki 72 izpodbijane sodbe ugotovilo, da člen 2(5) te uredbe ne določa nobene obveznosti uporabe posebnega menjalnega tečaja.
40 Pritožnice v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče pri razlagi člena 2(5) osnovne uredbe napačno presodilo, da ne obstaja nobena obveznost glede menjalnega tečaja, ki ga je treba uporabiti za pretvorbo proizvodnih stroškov, čeprav, prvič, naj bi člen 2(10)(j), prvi stavek, te uredbe zahteval uporabo menjalnega tečaja, ki je veljal na dan transakcije, in naj bi, drugič, Splošno sodišče že razsodilo, da se ta določba uporablja za pretvorbo proizvodnih stroškov.
41 Komisija trdi, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten, ker, prvič, pritožnice niso dovolj natančno opredelile trditve, ki jo nameravajo izpeljati iz člena 2(10)(j) osnovne uredbe, in drugič, ker s tem, da so se prvič pred Sodiščem sklicevale na zadnjenavedeno določbo v utemeljitev svoje trditve, navedene pred Splošnim sodiščem, da uporaba mesečnih menjalnih tečajev posega v člen 2(5) osnovne uredbe, navajajo nov razlog in spreminjajo predmet spora pred Splošnim sodiščem.
42 Poleg tega Komisija trdi, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten glede na odločitev Splošnega sodišča iz točke 67 izpodbijane sodbe, ki naj je pritožnice ne bi izpodbijale. Vsekakor naj bi bilo treba navedeni pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja Sodišča
43 Iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane točke sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se specifično utemeljuje ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni pritožbeni razlog nista dopustna (sodba z dne 18. decembra 2025, Hamoudi/Frontex, C‑136/24 P, EU:C:2025:977, točka 54 in navedena sodna praksa).
44 Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso pristojnost Sodišča v okviru pritožbe omejena na presojo pravne rešitve, podane glede razlogov in trditev, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji. Stranka torej ne more pred Sodiščem prvič navajati razloga, ki ga ni navajala pred Splošnim sodiščem, ker bi ji to omogočalo, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži spor, ki je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče. Vendar lahko pritožnik vloži pritožbo, v kateri se pred Sodiščem sklicuje na razloge in trditve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika (sodba z dne 6. oktobra 2021, Sigma Alimentos Exterior/Komisija, C‑50/19 P, EU:C:2021:792, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa).
45 V obravnavani zadevi je treba v zvezi z dopustnostjo tretjega pritožbenega razloga na eni strani ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, nedvoumno pojasnjuje zatrjevano napako in torej ni nenatančen. Pritožnice so namreč navedle izpodbijano točko izpodbijane sodbe, in sicer točko 72 te sodbe, pri čemer so izpostavile, da je po njihovem mnenju napaka, ki jo je storilo Splošno sodišče, v tem, da je štelo, da člen 2(5) osnovne uredbe ne določa nobene obveznosti uporabe posebnega menjalnega tečaja, medtem ko je v točki 40 izpodbijane sodbe presodilo, da se člen 2(10)(j) te uredbe uporablja za pretvorbo proizvodnih stroškov, kar pomeni obveznost uporabe menjalnega tečaja, ki je veljal na dan prodaje.
46 Na drugi strani so pritožnice v tožbi pred Splošnim sodiščem trdile, da uporaba mesečnega menjalnega tečaja namesto dnevnega tečaja, kot naj bi bila določena v členu 2(10)(j) osnovne uredbe in ki so ga pritožnice uporabljale za vodenje svojih računovodskih evidenc, pomeni kršitev člena 2(5) te uredbe. Zato v delu, v katerem pritožnice s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je to trditev, ki so jo navedle pred njim, zavrnilo, ni mogoče šteti, da ta pritožbeni razlog spreminja predmet spora pred Splošnim sodiščem.
47 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je tretji pritožbeni razlog dopusten.
48 Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, točka 67 izpodbijane sodbe ne zadostuje za utemeljitev odločitve Splošnega sodišča, da je Komisija lahko uporabila mesečni menjalni tečaj za pretvorbe, ki jih je ta institucija opravila v okviru preverjanja proizvodnih stroškov pritožnic.
49 V zvezi z utemeljenostjo tega tretjega pritožbenega razloga je treba opozoriti, da se v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe normalna vrednost podobnega izdelka v posebnih okoliščinah lahko izračuna na podlagi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, administrativne in splošne stroške ter za razumen dobiček.
50 Poleg tega člen 2(5) osnovne uredbe zlasti določa, da se stroški običajno izračunajo na podlagi računovodskih evidenc preiskovane stranke, če so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in ustrezno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka. V nasprotnem primeru se ti stroški prilagodijo ali določijo na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi ali, če te informacije niso na voljo ali jih ni mogoče uporabiti, na kateri koli drugi razumni podlagi.
51 Vendar zadnjenavedena določba ne vsebuje nobenega sklicevanja na pretvorbo zneska teh stroškov, ki jih je treba upoštevati in ki so izraženi v dani valuti, niti a fortiori na vrsto menjalnega tečaja, ki bi ga bilo treba uporabiti pri tej pretvorbi.
52 Zato Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da člen 2(5) osnovne uredbe ne določa nobene obveznosti uporabe določene vrste menjalnega tečaja, ni napačno uporabilo prava.
53 Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da člen 2(10)(j) osnovne uredbe določa, da je treba opraviti pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo ter da je za tako primerjavo lahko potrebna pretvorba valut z uporabo načeloma menjalnega tečaja, ki je veljal na dan prodaje, razen če je prodaja tuje valute na terminskih trgih neposredno povezana z zadevno izvozno prodajo, v primeru česar se uporabi menjalni tečaj, ki se uporablja za terminsko prodajo.
54 Iz besedila zadnjenavedene določbe je namreč jasno razvidno, da se izraz „menjalni tečaj na dan prodaje“, ki ga vsebuje, nanaša na ceno prodaje in ne na stroške, ki se upoštevajo pri izračunu normalne vrednosti.
55 Ta razlaga je združljiva z razlago člena 2.4.1 protidampinškega sporazuma, ustreznika člena 2(10)(j) osnovne uredbe, ki izhaja iz poročila posebne skupine STO z dne 22. decembra 2000 v zadevi Združene države Amerike – Protidampinški ukrepi o pločevini iz nerjavečega jekla v kolobarjih in kosi ter pasovi nerjavečega jekla s poreklom iz Koreje (Združene države Amerike – Nerjaveče jeklo) (WT/DS 179/R), na katero se sklicujejo pritožnice in ki se je nanašalo zlasti na vprašanje, ali so bile pri pošteni primerjavi cene pretvorjene v nasprotju s tem členom 2.4.1.
56 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ta razlaga člena 2.4.1 protidampinškega sporazuma, vsebovana v odstavkih od 6.9 do 6.41 tega poročila, nanaša le na pravilo iz prvega dela prvega stavka člena 2.4.1 protidampinškega sporazuma, v skladu s katerim je treba pretvorbo valut opraviti le, če je potrebna za pošteno primerjavo. Navedeno poročilo pa nikakor ne obravnava uporabe drugih določb, navedenih v tem prvem stavku, ki se nanašajo na določitev menjalnega tečaja, ki se uporabi pri pretvorbi valute za namene poštene primerjave, za proizvodne stroške.
57 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Četrti pritožbeni razlog
Trditve strank
58 Pritožnice s četrtim pritožbenim razlogom izpodbijajo dejstvo, da je Splošno sodišče v točki 73 izpodbijane sodbe lahko upravičeno štelo, prvič, da so predlagale in z odobravanjem sprejele uporabo mesečnega menjalnega tečaja s strani Komisije tako za prodajo kot za stroške, in drugič, da so tej instituciji same predložile seznam prodaje na domačem trgu, izražene v ameriških dolarjih in pretvorjene v turške lire z uporabo mesečnih menjalnih tečajev. Splošno sodišče naj bi s to odločitvijo izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi v presojo.
59 V zvezi s tem pritožnice v bistvu trdijo, da so, potem ko so v začasni fazi izpodbijale pretvorbo valut, ki jo je opravila Komisija, predlagale dosledno uporabo vrst menjalnega tečaja za pretvorbo stroškov proizvodnje in prodaje. Potem ko je Komisija v fazi dokončnega razkritja spremenila uporabljene menjalne tečaje, naj bi pritožnice res z odobravanjem sprejele dosledno uporabo iste vrste menjalnega tečaja, in sicer mesečnega menjalnega tečaja, vendar le v delu, v katerem so bili s tem odpravljeni najresnejši izkrivljajoči učinki prejšnje metode v zvezi z izračunom stopnje dampinga, in ob tem, da so v bistvu navedle, da stroški, izraženi v turških lirah, ki jih je uporabila Komisija, niso odražali proizvodnih stroškov družb Erdemir in Isdemir, navedenih v njunih računovodskih evidencah.
60 Po mnenju pritožnic je iz pripomb, ki so jih predložile po fazi dokončnega razkritja, razvidno, da niso predlagale uporabe mesečnega menjalnega tečaja, ampak so zgolj „z odobravanjem“ sprejele uporabo take vrste menjalnega tečaja, ker je bilo to dosledno s prejšnjo metodologijo, ki jo je uporabila Komisija, in da so nato vztrajale pri trditvi, da je bil z uporabo mesečnega menjalnega tečaja namesto dnevnega menjalnega tečaja kršen člen 2(5) osnovne uredbe. Splošno sodišče naj bi torej izkrivilo dokaze iz spisa.
61 Prav tako naj bi ugotovitev iz točke 73 izpodbijane sodbe, da so pritožnice predložile seznam podatkov o prodaji na domačem trgu, pretvorjenih z uporabo mesečnega menjalnega tečaja, in namigovanje na to, da so se pritožnice tako „strinjale“ z uporabo mesečnega menjalnega tečaja, pomenila izkrivljanje dokazov. Ta seznam naj bi bil namreč predložen le na izrecno zahtevo Komisije med navzkrižnim preverjanjem na daljavo, in sicer v izogib temu, da bi se Komisija odločila, da bo svoje ugotovitve sprejela na podlagi razpoložljivih podatkov v skladu s členom 18 osnovne uredbe, ker zahtevane informacije ne bi bile posredovane.
62 Komisija meni, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten ali vsekakor neutemeljen.
Presoja Sodišča
63 Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje dokazov obstaja zlasti, če je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje teh dokazov. Izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače, kot ga je razlagalo Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2023, Komisija/Italija in Španija, C‑635/20 P, EU:C:2023:98, točka 127 in navedena sodna praksa).
64 V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 73 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „so tožeče stranke med preiskavo Komisiji izrecno predlagale, naj uporabi enak pristop za menjalne tečaje za prodajo in stroške, tako da naj uporabi mesečni menjalni tečaj. Dalje, tožeče stranke so v upravnem postopku z odobravanjem sprejele pristop Komisije, s katerim so bili usklajeni menjalni tečaji, tako da je bil uporabljen mesečni tečaj. Poleg tega so tožeče stranke na seznam domače prodaje ,po posameznih transakcijah‘, ki so ga predložile Komisiji, same vključile povprečni mesečni menjalni tečaj za pretvorbo [ameriških dolarjev v turške lire].“
65 Ugotoviti pa je treba, da pritožnice niso dokazale, da je iz dokazov iz spisa očitno razvidno, da so predlagale uporabo dnevnega menjalnega tečaja namesto mesečnega menjalnega tečaja.
66 Čeprav je namreč iz pripomb pritožnic na dokončno razkritje razvidno, da so menile, da proizvodni stroški, ki jih je upoštevala Komisija, ne odražajo stroškov družb Erdemir in Isdemir, ki so navedeni v njunih računovodskih evidencah, iz teh pripomb ne izhaja izrecno, da je vzrok za to domnevno neskladnost to, da ni bila opravljena pretvorba na dnevni podlagi.
67 Poleg tega je Splošno sodišče v zadnjem stavku točke 73 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so pritožnice predložile seznam podatkov o prodaji na domačem trgu, pretvorjeni na podlagi mesečnega menjalnega tečaja, česar pritožnice v okviru pritožbe ne izpodbijajo.
68 Zato ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče v točki 73 izpodbijane sodbe prekoračilo meje razumne presoje teh pripomb ali izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi v presojo.
69 Četrti pritožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Peti pritožbeni razlog
Trditve strank
70 Pritožnice s petim pritožbenim razlogom grajajo točko 74 izpodbijane sodbe in Splošnemu sodišču očitajo, da jim je naložilo pretirano dokazno breme, ker je zahtevalo predložitev novih informacij o proizvodnih stroških v turških lirah.
71 Pritožnice – s sklicevanjem na sodbo z dne 21. februarja 2024, Sinopec Chongqing SVW Chemical in drugi/Komisija (T‑762/20, EU:T:2024:113, točka 129), v skladu s katero naj bi morale institucije Unije zlasti na podlagi načela dobrega upravljanja stranki, ki zahteva prilagoditev, sporočiti informacije, ki so za to potrebne, in ji ne naložiti nerazumnega dokaznega bremena – trdijo, da je bilo glede na zgolj desetdnevni rok, ki so ga imele na voljo za predložitev pripomb v fazi dokončnega razkritja, skorajda nemogoče predložiti nove proizvodne stroške, pretvorjene v turške lire, na podlagi dnevnega menjalnega tečaja. Vsekakor naj bi Splošno sodišče v točki 114 izpodbijane sodbe navedlo, da novega seznama, predloženega po koncu preverjanja (ali navzkrižnega preverjanja na daljavo), ne bi bilo mogoče upoštevati, tako da naj ne bi bilo jasno, kakšen bi bil interes za predložitev takega seznama.
72 Komisija meni, da je treba peti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten, ker naj bi pritožnice v bistvu izpodbijale presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče. To naj bi namreč v okviru svoje suverene presoje štelo, da so imele pritožnice dovolj časa, da sporočijo svoje pretvorbe podatkov o prodaji in proizvodnih stroških v turške lire, tako da za to uporabijo svojo vrsto menjalnega tečaja. Pritožnice naj v zvezi s tem ne bi zatrjevale izkrivljanja dejstev. Poleg tega naj trditev v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja iz razloga, da je bilo naloženo pretirano dokazno breme, ne bi bila navedena pred Splošnim sodiščem in naj torej ne bi bila upoštevna. Vsekakor naj bi imele pritožnice v nasprotju s tem, kar trdijo, na voljo več kot deset dni za predložitev zgoraj omenjenih podatkov, česar naj ne bi izpodbijale. Zato naj bi bilo treba ta pritožbeni razlog zavrniti.
Presoja Sodišča
73 Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče upoštevalo pri ugotovitvi teh dejstev. Če so bili namreč ti dokazi zakonito pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela ter postopkovna pravila glede dokaznega bremena ter predložitve dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej razen v primeru izkrivljanja teh dokazov ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. Vendar je zatrjevana kršitev pravil, ki se uporabljajo na področju dokazovanja, pravno vprašanje, ki je v fazi pritožbe dopustno (sodba z dne 26. januarja 2017, Maxcom/City Cycle Industries, C‑248/15 P, C‑254/15 P in C‑260/15 P, EU:C:2017:62, točki 52 in 53).
74 Splošno sodišče je v točki 74 izpodbijane sodbe štelo, da so „tožeče stranke po izmenjavi dopisov s Komisijo in zlasti po predhodnem obvestilu, s katerim je ta sporočila, da namerava podatke, ki so jih te sporočile v zvezi s prodajo in proizvodnimi stroški, pretvori v turške lire, imele možnost sporočiti svoje pretvorbe navedenih številčnih podatkov v turške lire, po potrebi z uporabo dnevnega menjalnega tečaja, česar pa niso storile“.
75 S tem Splošno sodišče v nasprotju s trditvami pritožnic tem ni naložilo nobenega dokaznega bremena, ko je štelo, da bi morale Komisiji predložiti svoje pretvorbe številčnih podatkov o prodaji in proizvodnih stroških v turške lire, ampak je na podlagi proste presoje dejstev, v zvezi s katero pritožnice ne zatrjujejo izkrivljanja, zgolj ugotovilo, da so imele ob upoštevanju tega, kdaj so bile obveščene o nameri Komisije, da bo te podatke sama pretvorila v turške lire, na voljo možnost in potreben čas za posredovanje lastnih številčnih podatkov v zvezi s tem, česar pa niso storile. Splošno sodišče je tako zgolj ugotovilo, da pritožnice Komisiji niso sporočile svojih pretvorb zgoraj navedenih podatkov, kar je bil dokaz, ki je potrjeval razloge, navedene v točki 73 izpodbijane sodbe, na podlagi česar je v točki 75 te sodbe ugotovilo, da je Komisija za navedene pretvorbe lahko uporabila povprečni mesečni tečaj in s tem ni kršila člena 2(5) osnovne uredbe.
76 Ker peti pritožbeni razlog temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe, ga je treba zavrniti kot neutemeljenega.
Šesti pritožbeni razlog
Trditve strank
77 Pritožnice s šestim pritožbenim razlogom, s katerim grajajo točke od 85 do 87 in od 91 do 94 izpodbijane sodbe, trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 2(10)(j) osnovne uredbe, ker se je navezalo na valute, zajete s pogodbo za varovanje pred valutnim tveganjem, namesto na datum menjalnega tečaja iz te pogodbe.
78 Po mnenju pritožnic se ta določba osredotoča na datum menjalnega tečaja ne glede na valute, katerih menjalni tečaj je določen s pogodbo za varovanje pred tveganjem. To naj bi izhajalo iz sklicevanja na „dan prodaje“, ki je prevzeto v vsakem od stavkov navedene določbe. Poleg tega naj bi bilo takšno sklicevanje na ta datum in ne na valute, ki jih zajema pogodba za varovanje pred tveganjem, logično s finančnega vidika, saj so menjalni tečaji med različnimi valutami medsebojno povezani.
79 Pritožnice tako menijo, da če bi bilo treba sprejeti razlago, v skladu s katero se lahko transakcije v zvezi z varovanjem pred tveganjem upoštevajo le, če se transakcija nanaša na valuto računa in valuto pretvorbe, ki jo uporablja Komisija, bi bilo zanjo prelahko obiti obveznost iz prvega stavka člena 2(10)(j) osnovne uredbe. Komisija naj bi namreč lahko pretvorila transakcije v eurih ali v drugih valutah, da ji ne bi bilo treba upoštevati transakcij v zvezi z varovanjem pred nihanjem med eurom in turško liro. Razlaga te določbe pa Komisiji ne bi smela omogočiti, da ji odvzame polni učinek.
80 Komisija meni, da je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten, ker pritožnice ne izpodbijajo točke 82 izpodbijane sodbe. Ta pritožbeni razlog naj bi bil vsekakor neutemeljen.
Presoja Sodišča
81 Na prvem mestu, Komisija napačno trdi, da je šesti pritožbeni razlog brezpredmeten iz razloga, da pritožnice niso izpodbijale točke 82 izpodbijane sodbe. V tej točki je namreč zgolj predstavljena vsebina uvodne izjave 98 sporne uredbe, ne da bi Splošno sodišče v njej presojalo njeno utemeljenost, tako da neizpodbijanje navedene točke ne zadostuje za to, da bi bil ta pritožbeni razlog brezpredmeten.
82 Na drugem mestu, v zvezi z utemeljenostjo tega pritožbenega razloga je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 85 do 87 in od 91 do 94 izpodbijane sodbe potrdilo pristop Komisije v sporni uredbi, v skladu s katerim pogodbe za varovanje pred tveganjem, ki so jih sklenile pritožnice, niso bile upoštevne za pretvorbe valut, ki jih je ta institucija opravila, da bi zagotovila pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe.
83 Natančneje, Splošno sodišče je v točki 85 izpodbijane sodbe navedlo, da ni bilo kritja za transakcije, zaračunane v ameriških dolarjih, ampak le za tiste, ki so bile zaračunane v eurih, in da je morala Komisija prodajo za izvoz pritožnic, opravljeno v evrih, pretvoriti v turške lire, da bi zagotovila pošteno primerjavo med to prodajo in domačo prodajo, to pretvorbo pa je ta institucija v nasprotju s tem, kar so trdile pritožnice, izvedla neposredno, brez vmesne pretvorbe v ameriške dolarje. Poleg tega je Splošno sodišče razsodilo, da ker so zadevne pogodbe za varovanje pred tveganjem določale kritje v ameriških dolarjih, tako da je bilo v njih dogovorjeno o menjalnem razmerju med eurom in ameriškim dolarjem, ta pretvorba ni bila povezana s pretvorbo, ki jo je izvedla Komisija, in sicer iz eura v turško liro. Splošno sodišče je zato zavrnilo trditev pritožnic, da bi morala Komisija uporabiti menjalno razmerje, določeno v pogodbah za varovanje pred tveganjem.
84 Pritožnice menijo, da ta presoja temelji na napačni razlagi člena 2(10)(j) osnovne uredbe, ker se navezuje na valute, na katere se nanaša pogodba za varovanje pred tveganjem, ne pa na datum menjalnega tečaja iz te pogodbe, ki je sicer naveden v tej določbi, in krši polni učinek te določbe.
85 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se v skladu z besedilom člena 2(10) osnovne uredbe izvede poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalne vrednosti in izvozne cene ni mogoče tako primerjati, se v vsakem primeru v obliki prilagoditev upoštevajo ugotovljene razlike v dejavnikih, za katere se trdi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen.
86 Med dejavniki, na podlagi katerih se lahko izvedejo prilagoditve, je v točki (j) tega člena 2(10) pretvorba valut. V tej določbi je določeno, da kadar primerjava cen zahteva pretvorbo valut, se ta pretvorba izvede z uporabo menjalnega tečaja na dan prodaje, vendar pa se v primeru, kadar je z zadevnim izvozom direktno povezana prodaja tuje valute na terminskih trgih, uporabi menjalni tečaj iz terminske prodaje. V navedeni določbi je še pojasnjeno, da je običajno datum prodaje datum računa, vendar se lahko uporabi datum pogodbe, nabavnega naloga ali potrditve naročila, če so s temi datumi bistveni pogoji prodaje bolj ustrezno opredeljeni. Nihanja v menjalnih tečajih se zanemarijo in izvoznikom je dano 60 dni, da se prilagodijo pomembnejšim premikom menjalnih tečajev med obdobjem preiskave.
87 Kadar je torej pretvorba valut potrebna za pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo, člen 2(10)(j) osnovne uredbe določa, kako je treba določiti menjalni tečaj, ki se uporablja za to pretvorbo. Ta menjalni tečaj mora ustrezati tečaju, ki je veljal na dan prodaje, razen če je bil navedeni tečaj dogovorjen ob terminski prodaji, ki je neposredno povezana s prodajo za izvoz, ki jo je treba upoštevati pri primerjavi z normalno vrednostjo. Iz besedila te določbe je namreč razvidno, da če je prodaja tuje valute na terminskem trgu neposredno povezana z zadevno prodajo za izvoz, se uporabi menjalni tečaj za terminsko prodajo. V navedeni določbi je poleg tega pojasnjeno, kako se določi datum prodaje, če ga je treba upoštevati, in navedeno, da se nihanja menjalnih tečajev ne bodo upoštevala.
88 Dalje, navesti je treba, da člen 2(10)(j) osnovne uredbe ne vsebuje nobene navedbe glede valute, v katero je treba opraviti pretvorbo, kadar je ta pretvorba potrebna za pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Iz tega sledi, da ima Komisija, kadar je za tako primerjavo potrebna pretvorba valut, polje proste presoje glede določitve, v katero valuto bo treba te cene pretvoriti. Sodni nadzor nad tem poljem proste presoje mora biti omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo upoštevano pri izbiri izpodbijane valute, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2024, Hengshi Egypt Fiberglass Fabrics in Jushi Egypt for Fiberglass Industry/Komisija, C‑269/23 P in C‑272/23 P, EU:C:2024:984, točka 125 in navedena sodna praksa).
89 Nazadnje, navesti je treba, kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 84 izpodbijane sodbe, da pogodba za varovanje pred tveganjem omogoča, da se ob sklenitvi pogodbe zamrzne menjalni tečaj, ki ga je treba uporabiti za denarno transakcijo, ki bo izvedena na prihodnji datum, in se tako zmanjša finančno tveganje, ki mu je izpostavljen pogodbenik zaradi neugodnih nihanj menjalnih tečajev.
90 Pogodba za varovanje pred tveganjem tako določa menjalni tečaj za terminsko prodajo v smislu člena 2(10)(j) osnovne uredbe
91 Vendar, ker ta določba, kot je razvidno iz točk 87 in 88 te sodbe, pojasnjuje, kako je treba določiti menjalni tečaj, ki se uporablja za pretvorbo valut, da se primerjata izvozna cena in normalna vrednost, vendar ne vsebuje nobene navedbe glede izbire valute, v katero je treba opraviti to pretvorbo, Komisiji na podlagi navedene določbe ni mogoče naložiti, da upošteva valute, uporabljene v tej pogodbi za varovanje pred tveganjem, da bi opravila to primerjavo, in s tem uporabi menjalni tečaj, določen z navedeno pogodbo, zgolj zato, ker je neposredno povezan z zadevno prodajo za izvoz.
92 Za to, da bi morala Komisija upoštevati menjalni tečaj, določen s pogodbo za varovanje pred tveganjem, je potrebno ne le, da je ta pogodba neposredno povezana z zadevno prodajo za izvoz, ampak tudi, da je valuta, na katero se nanaša navedena pogodba, tudi valuta, v katero ta institucija meni, da je treba pretvoriti cene, zato da se omogoči poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Dejstvo, da je pogodba za varovanje pred tveganjem neposredno povezana z zadevno prodajo za izvoz, pa nikakor ne izkazuje, ali je valuta, katere menjalni tečaj je določen s to pogodbo, tista valuta, v katero je treba pretvoriti izvozne cene in normalno vrednost, zato da se zagotovi poštena primerjava med njima v skladu s členom 2(10), prvi stavek, osnovne uredbe.
93 Zato v nasprotju s tem, kar trdijo pritožnice, iz dejstva, da se člen 2(10)(j) osnovne uredbe osredotoča na datum menjalnega tečaja ne glede na valute, katerih menjalni tečaj je določen s pogodbo, ne izhaja, da mora Komisija, kadar je proizvajalec izvoznik sklenil pogodbo za varovanje pred tveganjem, nujno opraviti pretvorbo glede na valute, na katere se nanaša ta pogodba, zato da bi zagotovila pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo.
94 Poleg tega pritožnice napačno trdijo, da bi to, da mora Komisija pogodbo za varovanje pred tveganjem upoštevati le, kadar se transakcija nanaša na valuto računa in valuto pretvorbe, ki ju je uporabila Komisija, tej instituciji omogočilo, da se izogne obveznosti iz člena 2(10)(j), prvi stavek, osnovne uredbe. Kot je bilo namreč navedeno v točkah 91 in 92 te sodbe, se ta obveznost nanaša le na način določitve menjalnega razmerja, ki ga je treba uporabiti za pošteno primerjavo, in ne na izbiro valut, ki jih je treba pretvoriti.
95 Prav tako v nasprotju s tem, kar tudi trdijo pritožnice, ta razlaga člena 2(10)(j) osnovne uredbe ne učinkuje tako, da Komisiji omogoča, da navedeni obveznosti odvzame polni učinek. Kadar namreč ta institucija meni, da je treba cene, ki veljajo za prodajo za izvoz, pretvoriti v drugo valuto od tiste iz pogodbe za varovanje pred tveganjem, ki je neposredno povezana s to prodajo, je ta institucija na podlagi člena 2(10)(j), prvi stavek, te uredbe načeloma dolžna uporabiti menjalni tečaj, ki je veljal na dan prodaje.
96 Poleg tega in še pomembneje, Komisija mora pri izbiri valute, v katero meni, da je treba pretvoriti zadevne cene, na podlagi načelne obveznosti, ki izhaja iz člena 2(10), prvi stavek, te uredbe, zagotoviti, da ta izbira omogoča pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Navedena izbira, ki spada v diskrecijsko pravico, ki jo ima ta institucija zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih mora preučiti, pa ostaja predmet nadzora sodišča Unije, kot je razvidno iz točke 88 te sodbe.
97 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni napačno razlagalo člena 2(10)(j) osnovne uredbe, ko je, potem ko je ugotovilo, da so pogodbe za varovanje pred tveganjem, ki so jih sklenile pritožnice, določale menjalni tečaj med eurom in ameriškim dolarjem, razsodilo, da ta tečaj ni bil upošteven za pretvorbo cen prodaje za izvoz, ki jo je opravila Komisija, in sicer iz eura v turško liro.
98 Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Osmi pritožbeni razlog
Trditve strank
99 Pritožnice z osmim pritožbenim razlogom, s katerim grajajo točke od 108 do 117 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču očitajo, da je iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča, navedene v teh točkah, ki naj bi se nanašala na uporabo člena 18 osnovne uredbe, napačno izpeljalo obveznost obveščanja na strani proizvajalcev izvoznikov, na katere se nanaša preiskava, v skladu s katero naj bi morali ti Komisiji od začetka postopka in z delovanjem po svojih najboljših zmožnostih predložiti vse informacije, ki so koristne za pravilno razumevanje njihovih podatkov, da ne bi bil ogrožen nemoten potek protidampinškega postopka in da bi se tej instituciji omogočila pravočasna izvedba potrebnih preverjanj. Prvič, te sodne prakse v zvezi s členom 18 osnovne uredbe, ki se nanaša na nesodelovanje, naj ne bi bilo mogoče prenesti na obravnavano zadevo, ker naj bi pritožnice sodelovale v protidampinškem postopku. Drugič, Splošno sodišče naj bi tej obveznosti obveščanja dalo preširok obseg s tem, da naj bi ta Komisiji omogočala, da ne upošteva nekaterih informacij, kadar meni, da niso jasne, ne da bi morala ta institucija poskusiti te informacije razjasniti na podlagi svoje pristojnosti, da od proizvajalcev izvoznikov zahteva dodatne informacije. Člen 18(3) osnovne uredbe pa naj bi dopuščal določeno prožnost, saj naj bi določal, da Komisija informacij, ki „niso idealne v vseh pogledih“, ne sme zavrniti po samem zakonu. Tretjič, zato naj bi naložitev take obveznosti proizvajalcem izvoznikom lahko izničila dolžnost skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja Komisije.
100 Komisija meni, da je treba osmi pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.
101 V zvezi s tem ta institucija, na prvem mestu, trdi, da trditve pritožnic, da jim je Splošno sodišče napačno očitalo, da že od začetka protidampinškega postopka niso predložile vseh informacij, ki bi bile koristne za pravilno razumevanje njihovih podatkov, očitno niso dopustne. Pritožnice naj bi namreč z njimi Sodišču predlagale, naj presojo dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, nadomesti s svojo presojo, ne da bi zatrjevale kakršno koli izkrivljanje svojih stališč v zvezi s tem ali elementov iz spisa. Na drugem mestu, pritožnice naj bi s tem, da svoje trditve opirajo na člen 18(3) osnovne uredbe, navedle pritožbeni razlog, ki je nov in zato v fazi pritožbe ni dopusten. Pritožnice naj namreč pred Splošnim sodiščem ne bi trdile niti, da je Komisija kršila to določbo, ker ni upoštevala informacij, ki so ji jih predložile v zvezi z vlogo družbe Erdemir pri domači prodaji družbe Isdemir, niti da ta institucija ni izpolnila obveznosti skrbnega ravnanja ali dobrega upravljanja.
102 Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog nikakor ni utemeljen.
Presoja Sodišča
– Dopustnost
103 Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da se s tem pritožbenim razlogom ne izpodbija to, kako je Splošno sodišče presodilo dejstva in dokaze, ki so jih predložile pritožnice, niti njegova ugotovitev iz točke 110 izpodbijane sodbe, da je Komisija glede na informacije, ki so jih pritožnice predložile v zvezi z domačo prodajo družbe Isdemir, še vedno težko preverila, ali so bile prodajne funkcije družbe Erdemir pravilno odražene v prodajnih, administrativnih in splošnih stroških, ki jih je prijavila družba Isdemir. Pritožnice namreč z osmim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da je v točki 116 navedene sodbe na podlagi svoje sodne prakse in sodne prakse Sodišča dalo preširok obseg obveznosti obveščanja, ki jo imajo proizvajalci izvozniki, na katere se nanaša protidampinška preiskava.
104 Ker se torej s tem pritožbenim razlogom Sodišče ne poziva k ponovni presoji dejstev ali dokazov, ampak k preučitvi pravnega vprašanja, je treba ugovor nedopustnosti, ki ga v zvezi s tem navaja Komisija, zavrniti.
105 Na drugem mestu, poudariti je treba, da pritožbeni razlog tudi ni nov iz razloga, da se nanaša na kršitev člena 18(3) osnovne uredbe, ki na prvi stopnji ni bila zatrjevana.
106 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko namreč pritožnik vloži pritožbo, v kateri se sklicuje na razloge, ki izhajajo iz same izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika (sodbi z dne 6. septembra 2018, Češka republika/Komisija, C‑4/17 P, EU:C:2018:678, točka 24, in z dne 6. oktobra 2021, Sigma Alimentos Exterior/Komisija, C‑50/19 P, EU:C:2021:792, točka 39 in navedena sodna praksa).
107 V obravnavani zadevi pa pritožnice trdijo, da se je Splošno sodišče pri zavrnitvi prvega dela tretjega tožbenega razloga oprlo na sodno prakso v zvezi z uporabo člena 18 osnovne uredbe. V tem okviru se sklicujejo na kršitev člena 18(3) te uredbe ne s strani Komisije, ampak s strani Splošnega sodišča, ker naj to ne bi upoštevalo natančnega obsega obveznosti obveščanja, ki jim je naložena na podlagi te določbe. Komisiji tudi ne očitajo, da je kršila dolžnost skrbnega ravnanja ali dobrega upravljanja, ampak trdijo, da bi obveznost obveščanja, kot jo je razlagalo Splošno sodišče, povzročila, da bi bila ta obveznost izničena. Gre torej za pravno vprašanje, ki spada v pristojnost Sodišča, ki odloča o pritožbi.
108 Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga v zvezi s tem navaja Komisija, zavrniti.
– Utemeljenost
109 Kot je razvidno iz točke 103 te sodbe, pritožnice Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je kršilo člen 18 osnovne uredbe ne le s tem, da je štelo, da je za pritožnice v obravnavani zadevi veljala obveznost obveščanja, ki izhaja iz te določbe, čeprav so pritožnice sodelovale v preiskavi, ampak tudi s tem, da je tej obveznosti na podlagi svoje sodne prakse in sodne prakse Sodišča pripisalo preširok obseg v smislu, da naj bi Komisiji omogočala, da zavrne upoštevanje nekaterih informacij iz razloga, da niso dovolj jasne. Iz člena 18(3) osnovne uredbe pa naj bi bilo treba v zvezi s tem sklepati na določeno toleranco. Poleg tega naj bi priznanje takega obsega tej obveznosti obveščanja lahko izničilo dolžnost skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja Komisije, ker naj ji ne bi bilo treba zahtevati morebitnih pojasnil na podlagi svoje pristojnosti, da zahteva dodatne informacije.
110 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz povezane razlage členov 6, 16 in 18 osnovne uredbe izhaja, da mora Komisija, kadar preiskuje obstoj dampinga in škode, najprej skušati pridobiti upoštevne informacije na podlagi prostovoljnega sodelovanja zainteresiranih strank. Poleg tega mora Komisija v skladu s ciljem osnovne uredbe, in sicer da se za uvedbo prilagojenih protidampinških dajatev objektivno ugotovi obstoj dampinga in škode, z vso potrebno skrbnostjo preučiti vse informacije, ki jih ima na voljo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točki 48 in 50 ter navedena sodna praksa).
111 Splošno sodišče je v točkah od 112 do 114 izpodbijane sodbe opozorilo na obveznosti, ki jih imajo v okviru protidampinške preiskave Komisija oziroma proizvajalci izvozniki. Natančneje, s sklicevanjem na precedenčne primere sodne prakse, ki se nanašajo na razlago členov 6 in 16 te uredbe ali tiste, ki jo je ta nadomestila, je navedlo, da morajo stranke, ki se jim pošlje vprašalnik, Komisiji predložiti informacije, ki ji bodo omogočile pravilno izvedbo protidampinške preiskave. Izpostavilo je tudi pomen preverjanja na kraju samem ali navzkrižnega preverjanja na daljavo za namene preverjanja dokazov, zbranih od strank, na katere se taka preiskava nanaša.
112 Poleg tega se je Splošno sodišče sklicevalo na sodno prakso v zvezi z razlago člena 18(3) in (6) osnovne uredbe, ki se nanaša na primere nezadostnega ali delnega sodelovanja zainteresiranih strank. Tako je v točki 115 izpodbijane sodbe navedlo, da iz teh določb izhaja, da morajo institucije Unije informacije, ki jih morajo te stranke predložiti Komisiji, uporabiti za oblikovanje ugotovitev v protidampinški preiskavi in da navedene stranke ne smejo izpustiti upoštevnih informacij.
113 Člen 18(3) osnovne uredbe določa, da kadar informacije, ki jih predloži zainteresirana stranka, niso idealne v vseh pogledih, se te informacije vseeno ne smejo zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso take, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih. Vendar ker z nobeno določbo osnovne uredbe Komisiji ni podeljena pristojnost, da zainteresirane stranke prisili k sodelovanju v preiskavi ali k predložitvi informacij, je ta institucija odvisna od pripravljenosti teh strank, da ji prostovoljno predložijo potrebne informacije (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 54).
114 Iz uvodne izjave 27 osnovne uredbe je razvidno, da je zakonodajalec Unije v tem okviru nameraval poskrbeti, da je v zvezi s strankami, ki ne sodelujejo zadovoljivo, mogoče uporabiti druge informacije za namene ugotovitve dampinga in škode, pri čemer so take informacije lahko za stranke manj ugodne, kakor če bi sodelovale. Tako je cilj člena 18 osnovne uredbe Komisiji omogočiti, da preiskavo nadaljuje, čeprav bi zainteresirane stranke zavrnile sodelovanje ali bi sodelovale nezadovoljivo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 55).
115 Iz teh preudarkov izhaja, da je namen členov 6 in 16 ter člena 18(3) in (6) osnovne uredbe, če se obravnavajo skupaj, določiti tako obseg, v katerem mora Komisija upoštevati informacije, ki jih je predložila stranka, na katero se nanaša protidampinška preiskava, kot tudi posledice, ki jih je mogoče pripisati neobstoječemu, delnemu ali pomanjkljivemu sodelovanju te stranke. Tako mora Komisija po eni strani te informacije upoštevati le, če izpolnjujejo pogoje, navedene v točki 113 te sodbe. Po drugi strani lahko v primeru nezadostnega sodelovanja za navedeno stranko nastane manj ugoden položaj, kot bi bil, če bi sodelovala.
116 Iz tega izhaja, prvič, da je Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdijo pritožnice, ne da bi kršilo te določbe osnovne uredbe in zlasti njen člen 18, v točki 116 izpodbijane sodbe ugotovilo, da morajo pritožnice Komisiji že na začetku protidampinškega postopka in z delovanjem po svojih najboljših zmožnostih predložiti vse informacije, ki so koristne za pravilno razumevanje njihovih podatkov, da ne bi bil ogrožen nemoten potek tega postopka, zato da se Komisiji omogoči, da pravočasno opravi potrebna preverjanja.
117 Drugič, ker je Splošno sodišče v obravnavani zadevi v točki 110 izpodbijane sodbe, ne da bi se v zvezi s tem zatrjevalo izkrivljanje, ugotovilo, da informacije, ki so jih predložile pritožnice, tudi po navzkrižnem preverjanju na daljavo niso bile dovolj jasne in Komisiji niso omogočile preveriti, ali je bila udeležba družbe Erdemir pri prodaji družbe Isdemir pravilno izražena v prijavljenih prodajnih, administrativnih in splošnih stroških družbe Isdemir, je lahko upravičeno štelo, da ta dejstva spadajo na področje uporabe člena 18(3) osnovne uredbe, ker zadevne informacije niso bile preverljive v smislu te določbe. Ugotovitev, da pritožnice niso posredovale jasnih, pravilnih in zadostnih informacij, je Splošnemu sodišču tudi omogočila, da je v točki 117 sodbe – ne da bi napačno uporabilo pravo – odločilo, da je Komisija za pravilen odraz sodelovanja družbe Erdemir v postopku prodaje družbe Isdemir na domačem trgu upravičeno dodala prilagojen znesek prodajnih, administrativnih in splošnih stroškov.
118 Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo člen 18 osnovne uredbe iz razloga, da je uporabilo to določbo ali da je sodno prakso, ki se nanaša nanjo, uporabilo za položaj, v katerem se ta določba ne bi uporabljala.
119 Tretjič, Splošnemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da je kršilo člen 18(3) osnovne uredbe iz razloga, da je, čeprav naj bi ta določba določala, da informacij, ki naj ne bi bile „idealne v vseh pogledih“, ne bi bilo mogoče samodejno zanemariti, štelo, da Komisiji ni treba upoštevati nekaterih informacij, kadar meni, da niso jasne, ne da bi jih morala najprej poskusiti pojasniti na podlagi svoje pristojnosti, da od proizvajalcev izvoznikov zahteva dodatne informacije.
120 Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi Splošno sodišče razsodilo, da je bilo Komisiji dovoljeno zavrniti upoštevanje teh podatkov. Nasprotno, Splošno sodišče je v točki 115 navedene sodbe opozorilo, da mora ta institucija predložene informacije uporabiti za oblikovanje ugotovitev protidampinške preiskave. Je pa pravilno presodilo, da lahko Komisija poveča znesek stroškov, ki jih je prijavila povezana družba, zato da bi bila odražena njena udeležba v postopku domače prodaje zadevnega proizvajalca izvoznika, kadar ta institucija ne more preveriti točnosti podatkov, ki so jih v zvezi s tem predložile zadevne stranke, tudi po tem, ko je sprejela ukrepe v zvezi s tem. Kot pa je razvidno iz točk 110 in 111 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da je navedena institucija tudi glede na dokumente, predložene po navzkrižnem preverjanju na daljavo, še vedno težko preverila, ali so bile prodajne funkcije pravilno odražene v prodajnih, administrativnih in splošnih stroških, ki jih je prijavila družba Isdemir.
121 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da osmi pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na to, da je Splošno sodišče kršilo člen 18(3) osnovne uredbe, ker naj bi priznalo, da je Komisija lahko samodejno zanemarila ali zavrnila uporabo nekaterih informacij, ki naj ne bi bile dovolj jasne, temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe in ga je treba razglasiti za neutemeljenega.
122 Nazadnje in četrtič, zato je treba zavrniti tudi očitek, ki se nanaša na tveganje, da bi se izničila dolžnost skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja Komisije, saj ta očitek temelji na napačni predpostavki, da je Splošno sodišče napačno odločilo, da je Komisiji dovoljeno, da samodejno zavrne uporabo nekaterih informacij, ne da bi si morala prizadevati za njihovo razjasnitev.
Sedmi pritožbeni razlog
Trditve strank
123 Pritožnice s sedmim pritožbenim razlogom, s katerim grajajo točke 116, 117, 122, 124 in 125 izpodbijane sodbe, trdijo, da Splošno sodišče ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, ker naj bi le delno odgovorilo na trditev, ki so jo navedle v podporo prvemu delu tretjega tožbenega razloga, da naj bi Komisija dvakrat obračunala nekatere prodajne, administrativne in splošne stroške, in sicer stroške prevoza, ki naj bi jih imela družba Erdemir in ki naj bi jih ta zaračunala neposredno družbi Isdemir. Vendar naj bi Splošno sodišče vprašanje dvojnega obračunavanja preučilo le z vidika „storitev skupine“ in naj ga ne bi preučilo z vidika „stroškov prevoza“.
124 Komisija meni, da sedmi pritožbeni razlog ni utemeljen.
Presoja Sodišča
125 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločitve in da lahko Sodišče opravi sodni nadzor (sodbi z dne 13. januarja 2022, Nemčija – Ville de Paris in drugi/Komisija, od C‑177/19 P do C‑179/19 P, EU:C:2022:10, točka 37 in navedena sodna praksa, ter z dne 14. novembra 2024, LE/Komisija, C‑781/22 P, EU:C:2024:960, točka 73). Vendar Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve ni zavezano k obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu, ampak je obrazložitev Splošnega sodišča lahko implicitna, če zainteresiranim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za nadzor (sodbi z dne 5. maja 2022, Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals/Komisija, C‑718/20 P, EU:C:2022:362, točka 92 in navedena sodna praksa, ter z dne 30. januarja 2025, Frajese/Komisija, C‑586/23 P, EU:C:2025:45, točka 35 in navedena sodna praksa).
126 Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 96 do 125 izpodbijane sodbe odgovorilo na trditev v zvezi z morebitnim dvojnim obračunavanjem stroškov prevoza, povezanih z domačo prodajo družbe Isdemir, ki jo je opravila družba Erdemir, in pravno zadostno obrazložilo zavrnitev prvega dela tretjega tožbenega razloga pritožnic.
127 V zvezi s tem je v točkah 96 in 97 izpodbijane sodbe najprej opredelilo obseg trditev, ki so jih pritožnice navedle v podporo temu prvemu delu, pri čemer je navedlo, da je po njihovem mnenju v postopku domače prodaje družbe Isdemir družba Erdemir neodvisnim strankam to prodajo naprej zaračunala po enaki vrednosti, kot jo je njej zaračunala družba Isdemir, medtem ko so ponudniki prevoza stroške prevoza zaračunali družbi Erdemir, ki jih je naprej zaračunala družbi Isdemir. Komisija pa naj bi v okviru izračuna stopnje dampinga v dokončni fazi v zvezi z družbo Isdemir napačno povečala prodajne, administrativne in splošne stroške, ki jih je ta družba prijavila iz naslova domače prodaje, in sicer za znesek, za katerega je ta institucija menila, da ustreza prodajnim, administrativnim in splošnim stroškom, ki so krili udeležbo družbe Erdemir v postopku prodaje družbe Isdemir na domačem trgu.
128 V tem okviru je treba upoštevati dejstvo, da so pritožnice v točki 115 tožbe pred Splošnim sodiščem navedle, da so bili stroški prevoza, ki jih je prvotno imela družba Erdemir, naprej zaračunani družbi Isdemir in da so bili ti stroški upoštevani pri prodajnih, administrativnih in splošnih stroških družbe Isdemir. Poleg tega so pritožnice v točki 120 te tožbe v zvezi z uvodno izjavo 74 sporne uredbe, na katero je bilo opozorjeno v točki 118 navedene tožbe in v kateri je Komisija navedla, da ni mogla ugotoviti, ali so se zaračunane storitve nanašale na stroške, nastale pri nadaljnji prodaji na domačem trgu, glede na to, da so bile vse obračunane transakcije in/ali izdani računi označeni le kot „storitve skupine“, priznale, da se računi in računovodski dokumenti nanašajo na „stroške storitev skupine“, pri čemer so trdile, da so predložile podrobna pojasnila o izračunu razporeditve stroškov za določitev stroškov, ki so nastali vsaki družbi.
129 Splošno sodišče je torej ob upoštevanju teh trditev pritožnic menilo, kot je razvidno iz teh točk 96 in 97 izpodbijane sodbe, da mora preučiti vprašanje morebitnega dvojnega obračunavanja stroškov prevoza, povezanih s to domačo prodajo, kot del prodajnih, administrativnih in splošnih stroškov, ki jih je prijavila družba Isdemir, ker naj bi bili vključeni v „storitve skupine“, ki jih je družba Erdemir zaračunala zadnjenavedeni.
130 V tem okviru je Splošno sodišče v točkah 101 in 102 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da Komisija za določitev donosnosti domače prodaje po potrebi upošteva prodajne, administrativne in splošne stroške povezanih trgovcev, ter opozorilo, da zneski, ki ustrezajo tem stroškom in dobičku, temeljijo na dejanskih podatkih o proizvodnji in prodaji.
131 Splošno sodišče je nato v točki 104 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija v obravnavani zadevi ni mogla ugotoviti, ali so se zaračunane storitve dejansko nanašale na stroške, nastale pri nadaljnji prodaji na domačem trgu, saj so bile vse obračunane transakcije ali izdani računi označeni le kot „storitve skupine“. Poleg tega je v točki 110 navedene sodbe poudarilo, da Komisija v okviru navzkrižnega preverjanja na daljavo ni mogla ugotoviti niti preveriti, ali so storitve, ki jih je družba Erdemir zaračunala družbi Isdemir, pravilno odražale njeno sodelovanje v postopku domače prodaje, in da je poleg tega Komisija po navzkrižnem preverjanju na daljavo in kljub predložitvi računov ali izpiskov iz bilance stanja še vedno težko preverila, ali so bile prodajne funkcije družbe Erdemir pravilno odražene v prodajnih, administrativnih in splošnih stroških, ki jih je prijavila družba Isdemir.
132 Nazadnje, Splošno sodišče je, potem ko je v točki 112 izpodbijane sodbe štelo, da tej instituciji iz odgovorov na vprašalnik in na zahteve za dodatne informacije ni bilo treba sklepati, da je bila domača prodaja družbe Isdemir zaračunana prek družbe Erdemir, v točki 117 navedene sodbe ugotovilo, da Komisiji ni mogoče očitati, da je menila, da ni mogla ugotoviti in preveriti, ali storitve, ki jih je družbi Isdemir zaračunala družba Erdemir, pravilno odražajo tako udeležbo družbe Erdemir, in da je ta institucija torej lahko veljavno dodala znesek prodajnih, administrativnih in splošnih stroškov, da bi bile upoštevane prodajne storitve družbe Erdemir.
133 Iz teh preudarkov izhaja, da je Splošno sodišče v okviru proste presoje dejstev presodilo, da na podlagi informacij, ki so jih predložile pritožnice, Komisija ni mogla natančno opredeliti, kateri so bili stroški, ki so spadali v „storitve skupine“, ki jih je zaračunala družba Erdemir, in torej preveriti, ali so bili stroški prevoza, ki jih je imela družba Erdemir in so povezani s prodajo na domačem trgu, ki jo je ta družba opravila kot posrednik družbe Isdemir, pravilno odraženi v teh storitvah ali v prodajnih, administrativnih in splošnih stroških, ki jih je družba Isdemir imela in prijavila iz naslova domače prodaje.
134 Ta obrazložitev tako pritožnicam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvedbo nadzora.
135 Iz tega sledi, da je treba sedmi pritožbeni razlog, ki se nanaša na neobrazložitev izpodbijane sodbe, zavrniti kot neutemeljen.
136 Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
137 Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
138 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
139 V obravnavani zadevi je Komisija predlagala, naj se pritožnicam naloži plačilo stroškov, in ker pritožnice s svojimi pritožbenimi razlogi niso uspele, se jim naloži, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Komisije.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbam Ereğli Demir ve Çelik Fabrikaları TAŞ,İskenderun Demir ve Çelik AŞ inErdemir Çelik Servis Merkezi Sanayi ve Ticaret AŞ se naloži, da poleg svojih stroškov nosijo stroške Evropske komisije.
Podpisi
* Jezik postopka: angleščina.