2024-11-202411C128202207580-00-TRA-DOC-SL-ARRET-C-0758-22-202410269-07

Sodba z dne 28. 11. 2024 – Združeni zadevi C‑758/22 in C‑759/22

Bayerische Ärzteversorgung in drugi

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 28. novembra 2024 ( * )

„Predhodno odločanje – Ekonomska in monetarna politika – Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov – Zahteve za statistično poročanje, ki veljajo za pokojninske sklade – Posebni pokojninski sistemi za svobodne poklice – Obvezno članstvo in obvezni prispevki“

V združenih zadevah C‑758/22 in C‑759/22,

katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) z odločbama z dne 27. septembra 2022, ki sta na Sodišče prispeli 15. decembra 2022, v postopkih

Bayerische Ärzteversorgung,

Bayerische Architektenversorgung,

Bayerische Apothekerversorgung,

Bayerische Rechtsanwalts- und Steuerberaterversorgung,

Bayerische Ingenieurversorgung-Bau m. Psychotherapeutenversorgung (C‑758/22),

Sächsische Ärzteversorgung (C‑759/22),

proti

Deutsche Bundesbank,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi I. Jarukaitis, predsednik četrtega senata v funkciji predsednika petega senata, E. Regan in Z. Csehi (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,

sodna tajnica: M. Siekierzyńska, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. decembra 2023,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–	za Bayerische Ärzteversorgung, Bayerische Architektenversorgung, Bayerische Apothekerversorgung, Bayerische Rechtsanwalts- und Steuerberaterversorgung, Bayerische Ingenieurversorgung-Bau m. Psychotherapeutenversorgung S. Altenschmidt in P. Müller, Rechtsanwälte,

–	za Sächsische Ärzteversorgung C. Köhler, Rechtsanwalt,

–	za Deutsche Bundesbank L. Luyken, M. Mogendorf in W. Spoerr, Rechtsanwälte,

–	za Evropsko komisijo F. Blanc, S. Delaude in L. Mantl, agenti,

–	za Evropsko centralno banko (ECB) S. J. Hlásková Murphy, K. Kaiser in B. van der Eem, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. februarja 2024

izreka naslednjo

Sodbo

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago Uredbe Evropske centralne banke (EU) 2018/231 z dne 26. januarja 2018 o zahtevah za statistično poročanje za pokojninske sklade (UL 2018, L 45, str. 3) v povezavi z Uredbo (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Evropski uniji (UL 2013, L 174, str. 1).

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov med več institucijami pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer, prvič, v zadevi C‑758/22, Bayerische Ärzteversorgung (shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja zdravnikov na Bavarskem, Nemčija), Bayerische Architektenversorgung (shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja arhitektov na Bavarskem), Bayerische Apothekerversorgung (shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja lekarnarjev na Bavarskem), Bayerische Rechtsanwalts- und Steuerberaterversorgung (shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvetnikov in davčnih svetovalcev na Bavarskem) in Bayerische Ingenieurversorgung-Bau mit Psychotherapeutenversorgung (shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja gradbenih inženirjev in psihoterapevtov na Bavarskem), ter drugič, v zadevi C‑759/22, Sächsische Ärzteversorgung (shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja zdravnikov na Saškem, Nemčija) na eni strani in Deutsche Bundesbank (nemška centralna banka) na drugi strani glede tega, ali za te institucije veljajo zahteve za statistično poročanje za pokojninske sklade.

Pravni okvir

Pravo Unije

Uredba št. 549/2013

3	V uvodnih izjavah 1, 3, 12 in 14 Uredbe št. 549/2013 je navedeno:

„(1) Za oblikovanje politik v Uniji in spremljanje ekonomij držav članic ter ekonomske in monetarne unije (EMU) so potrebne primerljive, najnovejše in zanesljive informacije o strukturi gospodarstva in razvoju gospodarskih razmer posameznih držav članic oziroma regij.

[…]

(3) Državljani Unije potrebujejo ekonomske račune kot osnovno orodje za analiziranje gospodarskih razmer države članice oziroma regije. Zaradi primerljivosti bi morali biti takšni računi pripravljeni na podlagi enotnih načel, ki ne dopuščajo različnih razlag. Zagotovljene informacije bi morale biti čim bolj natančne, popolne in pravočasne, da bi zagotovili največjo preglednost za vse sektorje.

[…]

(12) Revidirani Evropski sistem računov, vzpostavljen s to uredbo (ESR 2010), vključuje metodologijo in program pošiljanja, v katerem so opredeljeni računi in tabele, ki jih morajo vse države članice predložiti do določenih rokov. Komisija bi morala te račune in tabele uporabnikom dati na voljo na točno določene datume in, kjer je to ustrezno v skladu s predhodno objavljenim koledarjem objav, zlasti v zvezi s spremljanjem ekonomske konvergence in doseganjem natančnega usklajevanja ekonomskih politik držav članic.

[…]

(14) ESR 2010 naj bi postopoma nadomestil vse druge sisteme kot referenčni okvir skupnih standardov, opredelitev, klasifikacij in računovodskih pravil za pripravo računov držav članic za potrebe Unije, tako da bi lahko dobili rezultate, primerljive med državami članicami.“

4	Člen 1(2) te uredbe določa:

„ESR 2010 določa:

(a) metodologijo (Priloga A) za skupne standarde, opredelitve, klasifikacije in računovodska pravila, namenjene pripravi računov in tabel na primerljivih osnovah za namene Unije, skupaj z rezultati, zahtevanimi v skladu s členom 3;

[…].“

5	Priloga A k navedeni uredbi vsebuje Poglavje 1, naslovljeno „Splošne značilnosti in temeljna načela“, ki zajema odstavke 1.34, 1.35, 1.37 in 1.57, v katerih je navedeno:

„1.34 Sektorski računi se ustvarijo z dodelitvijo enot sektorjem, kar omogoča predstavitev transakcij in izravnalnih postavk računov po sektorjih. Predstavitev po sektorjih razkriva veliko ključnih mer za namene ekonomske in fiskalne politike. Glavni sektorji so gospodinjstva, država, družbe (finančne in nefinančne), nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG), in tujina.

Razlikovanje med tržno in netržno dejavnostjo je pomembno. Subjekt, ki ga nadzira država in je prikazan kot tržna družba, se razvrsti v sektor družb, zunaj sektorja država. Tako ravni primanjkljaja in dolga družbe nista del javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga.

1.35 Pomembno je, da se za dodeljevanje subjektov sektorjem določijo jasna in trdna merila.

Javni sektor je sestavljen iz vseh institucionalnih enot, rezidenčnih v gospodarstvu, ki jih nadzira država. Zasebni sektor je sestavljen iz vseh drugih rezidenčnih enot.

V tabeli 1.1 so prikazana merila za razlikovanje med javnim in zasebnim sektorjem ter v javnem sektorju med državnim sektorjem in sektorjem javnih družb, v zasebnem sektorju pa med sektorjem NPISG in sektorjem zasebnih družb.

Tabela 1.1

Merila

Državni nadzor

(javni sektor)

Zasebni nadzor

(zasebni sektor)

Netržna proizvodnja

Država

NPISG

Tržna proizvodnja

Javne družbe

Zasebne družbe

[…]

1.37 Za razlikovanje med tržnim in netržnim, torej za uvrstitev enot javnega sektorja v sektor država ali sektor družb, velja naslednje pravilo:

dejavnost se šteje za tržno dejavnost, če se z ustreznim blagom in storitvami trguje pod naslednjimi pogoji:

1. prodajalci delujejo z namenom dolgoročno čim bolj povečati svoj dobiček, in sicer s svobodno prodajo blaga in storitev na trgu vsem, ki so pripravljeni plačati zahtevano ceno;

2. kupci delujejo z namenom, da bi dosegli čim večjo korist glede na svoje omejene vire, in sicer tako, da kupujejo samo proizvode, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam po ponujeni ceni;

3. učinkoviti trgi obstajajo, kjer imajo prodajalci in kupci dostop do trga in informacije o njem. Učinkovit trg lahko deluje, četudi ti pogoji niso v celoti izpolnjeni.

[…]

1.57 Institucionalne enote so ekonomski subjekti, ki lahko imajo v lasti blago in sredstva, prevzemajo obveznosti ter sodelujejo v gospodarskih dejavnostih in transakcijah z drugimi enotami v lastnem imenu. Za namene sistema ESR 2010 so institucionalne enote združene v pet domačih institucionalnih sektorjev, ki se med seboj izključujejo:

(a) nefinančne družbe;

(b) finančne družbe;

(d) gospodinjstva;

(e) nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva.

Vseh pet sektorjev skupaj sestavlja celotno domače gospodarstvo. Vsak sektor se deli tudi na podsektorje. Sistem ESR 2010 omogoča izdelavo celotnega sklopa računov tokov in bilanc stanja za vsak sektor in podsektor ter za celotno gospodarstvo. Nerezidenčne enote se lahko povezujejo s temi petimi domačimi sektorji in povezovanja so prikazana med petimi domačimi sektorji in šestim institucionalnim sektorjem: sektorjem tujine.“

6	Poglavje 2 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, naslovljeno „Enote in skupine enot“, vsebuje odstavke od 2.32 do 2.35, 2.38, 2.40, 2.43, od 2.105 do 2.110 in 2.117, v katerih je navedeno:

„2.32 Vsak sektor in podsektor združuje institucionalne enote s podobnim gospodarskim vedenjem.

Graf 2.1 – Dodelitev enot v sektorje

2.33 Institucionalne enote se združujejo v sektorje glede na to, kakšna vrsta proizvajalcev so, ter na osnovi njihove glavne dejavnosti in funkcije, ki sta pokazatelja njihovega gospodarskega vedenja.

2.34 Graf 2.1 prikazuje način razporejanja enot glavnim sektorjem. Glede na graf je treba za določanje sektorja enote, ki je rezidenčna in ni gospodinjstvo, določiti, ali jo nadzira država ali ne in ali je tržni ali netržni proizvajalec.

2.35 Nadzor nad finančno ali nefinančno družbo je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike družbe, na primer z izbiro primernih direktorjev, če je [to] potrebn[o].

[…]

2.38 Država zagotavlja nadzor nad družbo na podlagi posebne zakonodaje, ki ji omogoča, da določa politiko družbe. Glavni dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odločanju, ali družbo nadzoruje država, so v nadaljevanju navedeni kazalniki, ki jih je osem:

[…]

(b) država nadzoruje [upravni] odbor ali upravljalni [poslovodni] organ;

[…]

(f) obstajajo posebni predpisi;

[…]

Za določanje [ugotovitev] nadzora je lahko dovolj že en kazalnik, včasih pa lahko nadzor skupaj določi [je za ugotovitev nadzora lahko potrebnih] več različnih kazalnikov.

[…]

2.40 Razlikovanje med tržnim in netržnim ter s tem povezana razvrstitev subjektov javnega sektorja v sektor država in sektor družbe sta odvisna od meril iz odstavka 1.37.

[…]

2.43 Tabela 2.2 kaže vrsto proizvajalca ter glavne dejavnosti in funkcije, ki so značilne za vsak sektor:

Tabela 2.2 – Vrsta proizvajalca ter glavne dejavnosti in funkcije po sektorjih

Vrsta proizvajalca	Glavna dejavnost in funkcija	Sektor
Tržni proizvajalec	Proizvodnja tržnega blaga in nefinančnih storitev	Nefinančne družbe (S.11)
Tržni proizvajalec	Finančno posredovanje, skupaj z zavarovanjem Pomožne finančne dejavnosti	Finančne družbe (S.12)
Javni netržni proizvajalec	Proizvodnja in ponudba netržne proizvodnje za kolektivno in individualno potrošnjo ter izvajanje transakcij z namenom prerazdelitve nacionalnega dohodka in premoženja	Država (S.13)
Tržni proizvajalec ali zasebni proizvajalec za lastno končno porabo	Potrošnja Proizvodnja tržne proizvodnje in proizvodnja za lastno končno porabo	Gospodinjstva (S.14) kot potrošniki kot podjetniki
Zasebni netržni proizvajalec	Proizvodnja in ponudba netržne proizvodnje za individualno potrošnjo	Nepridobitne institucije, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (S.15)

[…]

Pokojninski skladi (S.129)

2.105 Opredelitev: podsektor pokojninski skladi (S.129) sestavljajo vse finančne družbe in neprave družbe, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom kot posledica združevanja socialnih tveganj in potreb zavarovancev (socialno zavarovanje). Pokojninski skladi […] kot sistemi socialnega zavarovanja zagotavljajo dohodek po upokojitvi in pogosto pokojnine za smrt in invalidnost.

2.106 Podsektor S.129 sestavljajo samo tisti pokojninski skladi socialnega zavarovanja, ki so institucionalne enote, ločene od vseh enot, ki jih ustvarijo. Taki avtonomni skladi so neodvisni pri sprejemanju odločitev in vodijo celoto računov. Neavtonomni pokojninski skladi niso institucionalne enote in ostanejo del institucionalne enote, ki jih ustanovi.

2.107 Primeri udeležencev v shemah pokojninskega zavarovanja so zaposleni v enem podjetju ali skupini podjetij, zaposleni v podružnicah ali dejavnosti in osebe z enakim poklicem. Prejemki, vključeni v zavarovalno pogodbo, se lahko:

(a) izplačajo vdovi (vdovcu) in otrokom po smrti zavarovanca;

(b) izplačajo po upokojitvi ali

2.108 V nekaterih državah se lahko vse te vrste tveganj zavarujejo pri zavarovalnih družbah za življenjsko zavarovanje in prek pokojninskih skladov. V drugih državah pa se zahteva, da se nekatere skupine tveganj zavarujejo samo prek družb za življenjsko zavarovanje. V nasprotju z družbami za življenjsko zavarovanje so pokojninski skladi z zakonom omejeni na posebne skupine zaposlenih in samozaposlenih.

2.109 Sheme pokojninskega zavarovanja lahko organizirajo delodajalci ali država. Lahko jih organizirajo tudi zavarovalne družbe v imenu delodajalcev; lahko pa se ustanovijo ločene institucionalne enote za razpolaganje z uporabljenimi sredstvi in njihovo upravljanje, da se izpolnijo pokojninske pravice in razdelijo pokojnine.

2.110 Podsektor S.129 ne vključuje:

(a) institucionalnih enot, ki izpolnjujejo obe merili iz odstavka 2.117. Razvrščajo se v podsektor S.1314;

[…].

Skladi socialne varnosti (S.1314)

2.117 Opredelitev: podsektor skladi socialne varnosti vključuje centralne, regionalne in lokalne institucionalne enote, katerih glavna dejavnost je zagotavljanje socialnih prejemkov in ki izpolnjujejo obe naslednji merili:

(a) nekatere skupine prebivalstva so na podlagi zakona ali predpisa dolžne sodelovati v sistemu ali plačevati prispevke in

(b) država je pristojna za upravljanje institucij glede določanja ali odobritve prispevkov in prejemkov neodvisno od svoje vloge nadzornika ali delodajalca.

Med vrednostjo prispevka, ki ga posameznik plača, in tveganjem, ki mu je izpostavljen, običajno ni neposredne povezave.“

7	Poglavje 3 Priloge A k tej uredbi, naslovljeno „Transakcije s proizvodi in neproizvedenimi sredstvi“, vsebuje odstavke od 3.17 do 3.19, 3.24, in od 3.26 do 3.28, v katerih je navedeno:

„3.17 Opredelitev: tržno proizvodnjo sestavlja proizvodnja, ki se proda na trgu ali je namenjena prodaji na trgu.

3.18 Tržna proizvodnja vključuje:

(a) proizvode, prodane po ekonomsko pomembnih cenah;

[…]

3.19 Opredelitev: ekonomsko pomembne cene so cene, ki znatno vplivajo na količine proizvodov, ki so jih proizvajalci pripravljeni ponuditi, in količine proizvodov, ki jih kupci želijo kupiti. Take cene nastanejo ob naslednjih pogojih:

(a) proizvajalec ima spodbudo, da prilagodi ponudbo bodisi z namenom dolgoročnega ustvarjanja dobička bodisi vsaj kritja stroškov kapitala in drugih stroškov, in

(b) potrošniki se lahko svobodno odločijo za nakup ali proti njemu ter sprejmejo odločitev na podlagi zaračunanih cen.

Cene, ki niso ekonomsko pomembne, bodo verjetno zaračunane, da se zbere nekaj prihodka ali zmanjša prekomerno povpraševanje, do katerega lahko pride v primeru popolnoma brezplačnih storitev.

Ekonomsko pomembna cena proizvoda je opredeljena glede na institucionalno enoto in [lokalno enoto enovrstne dejavnosti, v nadaljevanju: lokalna EED], ki ga je proizvedla. Na primer, vsa proizvodnja nekorporativnih podjetij v lasti gospodinjstev, ki se proda drugim institucionalnim enotam, je prodana po ekonomsko pomembnih cenah; proizvodnjo je torej treba obravnavati kot tržno proizvodnjo. Za proizvodnjo drugih institucionalnih enot se zmožnost opravljanja tržne dejavnosti po ekonomsko pomembnih cenah preveri zlasti s kvantitativnim merilom (merilo 50 %), pri čemer se uporabi razmerje med prodajo in proizvodnimi stroški. Da bi se enota štela za tržnega proizvajalca, mora s prodajo kriti vsaj 50 % stroškov v neprekinjenem večletnem obdobju.

[…]

3.24 Opredelitev: tržni proizvajalci so lokalne EED ali institucionalne enote, katerih večina proizvodnje je tržna proizvodnja.

Če je lokalna EED ali institucionalna enota tržni proizvajalec, je njena glavna proizvodnja po opredelitvi tržna proizvodnja, ker je koncept tržne proizvodnje opredeljen z izvedbo razmejitve med tržno proizvodnjo, proizvodnjo za lastno končno porabo in netržno proizvodnjo za lokalno EED in institucionalno enoto, ki je to proizvedla.

[…]

3.26 Opredelitev: netržni proizvajalci so lokalne EED ali institucionalne enote, katerih največji del proizvodnje se zagotavlja brezplačno ali po cenah, ki niso ekonomsko pomembne.

Institucionalne enote: razlikovanje med tržnim, za lastno končno porabo in netržnim.

3.27 Razlikovanje med tržnim, za lastno končno porabo in netržnim pri institucionalnih enotah kot proizvajalcih je povzeto v tabeli 3.1. Prikazana je tudi klasifikacija po sektorjih.

Tabela 3.1 – Razlikovanje med tržnimi proizvajalci, proizvajalci za lastno končno porabo in netržnimi proizvajalci pri institucionalnih enotah

Vrsta institucionalne enote

Klasifikacija

Zasebna ali javna?

Nepridobitna institucija ali ne?

Tržni proizvajalec?

Vrsta proizvajalca

Sektor(-ji)

1.	Zasebni proizvajalci

1.1	Nekorporativna podjetja v lasti gospodinjstev (razen nepravih družb v lasti gospodinjstev)

1.1 = Tržni ali za lastno končno porabo

Gospodinjstva

1.2	Drugi zasebni proizvajalci (skupaj z nepravimi družbami v lasti gospodinjstev)

1.2.1

Zasebne nepridobitne institucije

1.2.1.1

1.2.1.1 = Tržni

Družbe

1.2.1.2

1.2.1.2 = Netržni

NPISG

1.2.2

Drugi zasebni proizvajalci, ki niso nepridobitne institucije

1.2.2 = Tržni

Družbe

2.	Javni proizvajalci

2.1

2.1 = Tržni

Družbe

2.2

2.2 = Netržni

Država

3:28 Tabela 3.1 kaže, da se za opredelitev, ali je institucionalna enota tržni proizvajalec, proizvajalec za lastno končno porabo ali netržni proizvajalec, uporablja več razlikovanj zaporedoma. Prvo razlikovanje je med zasebnimi in javnimi proizvajalci. Javni proizvajalec je proizvajalec, ki ga nadzira država, pri čemer je nadzor tak, kot je opredeljen v odstavku 2.38.“

8	Priloga A k navedeni uredbi vsebuje Poglavje 17, ki v odstavku 17.43 določa:

„Opredelitev: pokojninske sheme socialne varnosti so pogodbene zavarovalne sheme, v katerih država upravičence kot udeležence v shemi socialnega zavarovanja zavezuje, da se zavarujejo pred starostjo in drugimi s starostjo povezanimi tveganji, kot sta invalidnost, zdravje itd. Pokojnine socialne varnosti upravičencem zagotavlja država.“

9	Poglavje 20 te Priloge A, naslovljeno „Računi države“, zajema med drugim odstavke 20.05, 20.15, od 20.32 do 20.34, 20.38, 20.39, 20.306, 20.309 in 20.310, ki določajo:

„OPREDELITEV SEKTORJA DRŽAVA

20.05 Sektor država (S.13) sestavljajo vse enote države in vse netržne nepridobitne institucije (NPI), ki jih nadzirajo enote države. Zajema tudi druge netržne proizvajalce, ki so opredeljeni v odstavkih 20.18 do 20.39.

[…]

Nepridobitne institucije, uvrščene v sektor država

[…]

20.15 Nadzor nepridobitne institucije je opredeljen kot možnost določanja splošne politike ali programa nepridobitne institucije. Javni poseg v obliki splošnih predpisov, ki veljajo za vse enote v isti dejavnosti, ni ustrezen za odločanje, ali ima država nadzor nad posamezno enoto. Da se ugotovi, ali nepridobitno institucijo nadzira država, je treba upoštevati naslednjih pet kazalnikov nadzora:

[…]

(b) druge določbe pomožnega instrumenta, kakor so obveznosti v statutu nepridobitne institucije;

[…]

(e) izpostavljenost tveganju.

Za določitev [ugotovitev] nadzora lahko zadošča en kazalnik. Če pa nepridobitna enota, ki jo v glavnem financira država, v veliki meri ohrani sposobnost določanja svoje politike ali programa ob pristojnostih, navedenih v drugih kazalnikih, se ne šteje za enoto pod nadzorom države. V večini primerov bo nadzor kazalo več kazalnikov skupaj. Odločitev na podlagi teh kazalnikov po naravi temelji na presoji.

[…]

Finančno posredništvo in meja države

20.32 Primer enot, vključenih v finančne dejavnosti, zahteva posebno obravnavo. Finančno posredništvo je dejavnost, v kateri enote pridobivajo finančna sredstva in hkrati prevzemajo obveznosti za svoj račun z izvajanjem finančnih transakcij.

20.33 Finančno posredništvo se s prevzemanjem obveznosti za svoj račun izpostavlja tveganju. Če javna finančna enota na primer upravlja sredstva, vendar se ne izpostavlja tveganju s prevzemanjem obveznosti za svoj račun, ni finančni posrednik in se razvrsti v sektor država namesto v sektor finančne družbe.

20.34 Uporaba kvantitativnega merila za preskus tržno/netržno pri javnih družbah, vključenih v finančno posredništvo ali upravljanje sredstev, običajno ni ustrezna, ker njihovi dohodki izvirajo iz dohodkov od lastnine in dobičkov iz lastnine.

[…]

Pokojninski skladi

20.38 Pokojninske sheme delodajalcev so ureditve, vzpostavljene za zagotavljanje pokojnin svojim članom, ki temeljijo na pogodbenem razmerju med delodajalcem in zaposlenim. Obsegajo financirane, nefinancirane in delno financirane sheme.

20.39 Shema z določenimi prispevki, ki jo vzpostavi enota države, se ne obravnava kot shema socialne varnosti, kadar ni državnega jamstva glede ravni zapadlih pokojnin, pri čemer je raven pokojnin negotova, ker je odvisna od rezultatov sredstev. Zato se enota, določena za upravljanje sheme, pa tudi sklad, če gre za ločeno institucionalno enoto, šteje za finančno družbo, ki je razvrščena v podsektor zavarovalne družbe in pokojninski skladi.

[…]

JAVNI SEKTOR

[…]

20.306 Vse institucionalne enote, ki so vključene v javni sektor, so rezidenčne enote, ki jih neposredno ali posredno nadzira država z enotami javnega sektorja v agregatu. Nadzor nad subjektom je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike navedenega subjekta. To je podrobneje opisano v nadaljnjem besedilu.

[…]

Nadzor javnega sektorja

20.309 Nadzor rezidenčne enote javnega sektorja je opredeljen kot sposobnost določanja splošne politike enote. Izvaja se lahko z neposrednimi pravicami posamezne enote javnega sektorja ali kolektivnimi pravicami več enot. Upoštevati je treba naslednje kazalnike nadzora:

[…]

(h) nadzor na podlagi čezmerne regulacije. Kadar je regulacija tako stroga, da dejansko narekuje splošno politiko podjetja, gre za obliko nadzora. Javne oblasti lahko imajo v nekaterih primerih močno regulativno vlogo, zlasti na področjih, kot so monopoli in privatizirane javne službe z elementi javnih storitev. Regulativna vloga lahko obstaja na pomembnih področjih, kakor je oblikovanje cen, pri čemer pa subjekt ne opusti nadzora nad splošno politiko. Odločitev o vstopu v močno regulirano okolje ali poslovanje v takem okolju prav tako kaže, da enota ni pod nadzorom;

(i) drugo. Nadzor se lahko pridobi tudi z zakonskimi pooblastili ali pravicami, ki jih vsebuje statut subjekta, na primer omejitev dejavnosti, ciljev in poslovnih vidikov, odobritev proračuna ali preprečevanje sprememb statuta subjekta, likvidacije subjekta, odobritev dividend ali prekinitve njegovega razmerja z javnim sektorjem. Subjekt, ki ga v celoti ali skoraj v celoti financira javni sektor, se šteje za subjekt pod nadzorom, če je nadzor nad navedenim tokom financiranja dovolj strog, da narekuje splošno politiko na navedenem področju.

20.310 O vsakem primeru razvrstitve je treba presoditi ob upoštevanju vseh argumentov za in proti, in nekateri našteti kazalniki morda niso ustrezni za posamezni primer. Nekateri kazalniki, kot so (a), (c) in (d) v odstavku 20.309, zadoščajo za ugotovitev nadzora. Za druge velja, da lahko nadzor dokaže več posameznih kazalnikov skupaj.“

Uredba 2018/231

10	V uvodni izjavi 2 Uredbe 2018/231 je navedeno:

„Namen naložitve zahtev za statistično poročanje pokojninskim skladom je, da se [Evropski centralni banki (ECB)] zagotovi ustrezna statistika o finančnih dejavnostih podsektorja pokojninskih skladov v državah članicah, katerih valuta je euro […], ki se štejejo kot eno ekonomsko ozemlje. Zbiranje statističnih informacij o pokojninskih skladih je potrebno za zadovoljitev rednih in ad hoc analitičnih potreb, za zagotavljanje podpore ECB pri opravljanju denarne in finančne analize ter za prispevek ESCB k stabilnosti finančnega sistema.“

11	Člen 1 te uredbe določa:

„V tej uredbi:

1. ,pokojninski sklad‘ (podsektor S.129 v ESR 2010) pomeni finančno družbo ali nepravo družbo, ki se v glavnem ukvarja s finančnim posredništvom kot posledica združevanja socialnih tveganj in potreb zavarovancev (socialno zavarovanje). Pokojninski sklad kot sistem socialnega zavarovanja zagotavlja dohodek po upokojitvi in lahko zagotavlja pokojnine za smrt in invalidnost.

V to opredelitev niso vključeni:

[…]

(f) skladi socialne varnosti, kakor so opredeljeni v odstavku 2.117 v ESR 2010;

[…].“

Nemško pravo

VersoG

Za institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja se na Bavarskem med drugim uporablja člen 1 Gesetz über das öffentliche Versorgungswesen (zakon o javnem sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja) z dne 16. junija 2008 (BayGVBl., str. 182), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v zadevi C‑758/22 (v nadaljevanju: VersoG), naslovljen „Pravnoorganizacijska oblika, sedež, področje uporabe, regulativni organ“.

13	Člen 9 VersoG, naslovljen „Načela, ki veljajo za poslovne dejavnosti“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„(1) Institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja svoje dejavnosti opravljajo na podlagi vzajemnosti in izključno v javno korist. Njihovo upravljanje mora biti gospodarno in skrbno. Premoženje institucij pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora biti ločeno.

(2) Institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja svoje upravne stroške, vključno s plačami uradnikov in zaposlenih ter prejemki upravičencev, krijejo z lastnimi sredstvi. Razdelitev med različne institucije se opravi glede na dejansko nastale stroške.

(3) Sredstva in premoženje institucij pokojninskega in invalidskega zavarovanja se lahko uporabijo le za izpolnjevanje njihovih nalog pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V primeru prenehanja subjekta preostala sredstva pripadajo članom, zavarovancem in upravičencem v skladu z določbami statuta.“

14	Člen 10 VersoG, naslovljen „Statut“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„(1) Institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja urejajo svoje zadeve s statutom v skladu s tem zakonom.

(2) Statut mora poleg elementov, ki so posebej navedeni v tem zakonu, vsebovati tudi določbe o:

1. sestavi, trajanju mandata ter sklicu upravnega odbora in delovnih teles;

2. predlaganju in prenehanju funkcije članov upravnega odbora in njihovih namestnikov […];

3. začetku in koncu članstva, zavarovalnega razmerja in pokojninskega razmerja;

4. znesku prispevkov in njihovi zapadlosti ali ključu za določanje razdelitve;

5. pogojih, naravi in znesku ter ugasnitvi pravic članov, zavarovancev in upravičencev do prejemkov;

6. postopku uveljavljanja pokojnine.

(3) Statut in njegove spremembe pripravi predsednik upravnega odbora po predhodni odobritvi nadzornika, objavijo pa se v Bayerischer Staatsanzeiger. Veljati začnejo dan po objavi, razen če je določen drugačen datum.“

Drugi del VersoG, naslovljen „Shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja zdravnikov na Bavarskem, shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja lekarnarjev na Bavarskem, shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja arhitektov na Bavarskem, shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja gradbenih inženirjev in psihoterapevtov na Bavarskem, shema pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvetnikov in davčnih svetovalcev na Bavarskem“, vsebuje Poglavje 1, ki se nanaša na „Skupne določbe“ in v katerem je člen 28 z naslovom „Naloge“. Ta člen v tretjem stavku določa, da „morajo institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja izpolnjevati pogoje, da so lahko njihovi člani izvzeti iz obveznosti zavarovanja v sistemu obveznega pokojninskega zavarovanja“.

16	Člen 30 VersoG, naslovljen „Pristop“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„(1) Članstvo v institucijah pokojninskega in invalidskega zavarovanja je obvezno.

(2) Statut lahko določa izjeme in oprostitve od obveznega članstva, zlasti če pripadnik poklica:

1. svojo poklicno dejavnost opravlja le začasno ali v majhnem obsegu;

2. začne opravljati svojo poklicno dejavnost ali se včlani v poklicno zbornico pri višji starosti;

3. je zavarovan v drugi shemi poklicnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

[…]

(3) Nekdanji obvezni člani lahko ostanejo prostovoljni člani v skladu z določbami statuta.“

17	Člen 31 VersoG, naslovljen „Prispevki, prehod“, v odstavkih 1 in 4 določa:

„(1) Člani morajo plačevati prispevke v skladu z določbami statuta. Statut lahko določa minimalne prispevke, ki so neodvisni od dohodka. Določa lahko, da je treba za ohranitev pokojninskega varstva plačati ustrezne prispevke za obdobja, ko oseba ne opravlja poklicne ali pridobitne dejavnosti oziroma je brez dohodkov. Obvezni prispevek ne sme presegati meje, ki je upoštevna za oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, do katere je upravičena institucija pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

[…]

(4) Statut lahko dovoljuje dodatna prostovoljna vplačila za povečanje pokojninskih pravic. Ti zneski, ki se prištejejo k obveznemu prispevku, ne smejo presegati meje, določene v odstavku 1, četrti stavek.“

18	Členi od 33 do 36 in 38 VersoG določajo pravila o obveznem članstvu v zadevnih institucijah pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Zakon o zbornicah zdravstvenih poklicev na Saškem

19	Člen 6 Sächsisches Heilberufekammergesetz (zakon o zbornicah zdravstvenih poklicev na Saškem) z dne 24. maja 1994 (SächsGVBl., str. 935), v različici, ki se uporablja v zadevi C‑759/22 (v nadaljevanju: SächsHKaG), naslovljen „Institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja,“ določa:

„(1) Zbornice lahko s svojim statutom ustanovijo institucijo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da zagotovijo zavarovanje svojih članov in njihovih družinskih članov. […] Člani zbornic so člani institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu s statutom.

[…]

(3) Statut določa pravila o:

1. nalogah, usposabljanju, sestavi, izvolitvi in trajanju mandata organov institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njenem sodnem in zunajsodnem zastopanju, če to še ni urejeno z zakonskimi določbami,

2. začetku in koncu obveznega članstva ter pogojih, pod katerimi so dovoljene izjeme in oprostitve od obveznega članstva,

3. pogojih, pod katerimi se dovoli prostovoljno članstvo, zlasti po prenehanju članstva v zbornici,

4. pogojih, pod katerimi se lahko pravice povečajo po razvezi zakonske zveze,

5. pogojih retroaktivne včlanitve,

6. obveznosti prispevanja članov, začetku in prenehanju obveznosti plačevanja prispevkov, postopku določitve prispevkov ter zapadlosti in podrobnosti glede zneska prispevkov, ki se izračunajo na podlagi dohodkov

(a) iz poklicne dejavnosti samozaposlene ali zaposlene osebe,

(b) iz kapitala, če dohodki izvirajo od kapitalskih družb, katerih namen je prav tako opravljanje zdravstvenih, zobozdravstvenih, veterinarskih ali lekarniških storitev, in

(c) od poslovnih dejavnosti, če iz njih izhajajo tudi zdravstvene, zobozdravstvene, veterinarske ali farmacevtske storitve, in ki ne smejo presegati zneska, ki izhaja iz [upoštevnega zakona] v veljavni različici,

7. znesku znižanj in oprostitev plačila prispevkov, ki se lahko odobrijo v posebnih okoliščinah,

8. pogojih in zneskih morebitnih pogodbenih kazni za zapadle prispevke,

9. pogojih, pod katerimi se lahko prispevki ali pogodbene kazni odložijo, znižajo ali ukinejo,

10. pogojih za dodelitev in znesek prejemkov, starostne pokojnine, invalidske pokojnine in pokojnine po umrlem zavarovancu,

[…]

V statutu se lahko določijo pogoji, pod katerimi lahko član prispevke, ki jih je plačal instituciji pokojninskega in invalidskega zavarovanja, prenese na drugo institucijo zavarovanja javnega prava ali na institucijo pokojninskega in invalidskega zavarovanja njegove poklicne kategorije (poklicna institucija pokojninskega in invalidskega zavarovanja), ter pogoji in znesek upravičenega povračila vplačanih prispevkov po prenehanju članstva.

(4) Sredstva institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja so posebno premoženje, ki je na voljo le za izpolnjevanje obveznosti institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Upravljati ga je treba ločeno od drugih sredstev zbornice. Uporablja se lahko le za zakonsko dovoljene namene, vključno s kritjem potrebnih upravnih stroškov.“

Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so v letih 2018 in 2019 prejele obvestila nemške centralne banke, v katerih je bilo navedeno, da zanje kot pokojninske sklade na podlagi členov 1 in 2 Uredbe 2018/231 veljajo zahteve za statistično poročanje, na podlagi katerih ji morajo od 30. septembra 2019 dalje pošiljati natančnejše podatke o svojem finančnem položaju – nekatere tožeče stranke vsako četrtletje, druge pa vsako leto.

21	Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so pri Verwaltungsgericht Frankfurt am Main (upravno sodišče v Frankfurtu ob Majni, Nemčija) vložile tožbe za, primarno, odpravo teh obvestil in, podredno, za ugotovitev, da zanje zgoraj navedene zahteve za statistično poročanje ne veljajo.

To sodišče je te tožbe zavrnilo z obrazložitvijo, da so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari pokojninski skladi v smislu člena 1, točka 1, Uredbe 2018/231 in da zato zanje veljajo zahteve za poročanje na podlagi člena 2(1) te uredbe. Po mnenju tega sodišča spadajo institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakršne so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, kot tržni proizvajalci med finančne kapitalske družbe in so torej zajete s podsektorjem pokojninskih skladov (S.129) ESR 2010, ki je določen z Uredbo št. 549/2013. V okviru svoje glavne dejavnosti opravljajo storitve pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V ta namen določajo cene, ki so z ekonomskega vidika pomembne. Enako velja za obvezne prejemke. Ker državne pomoči ni, naj bi bile institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja prisiljene prispevke in prejemke urejati tako, da je zagotovljena njihova plačilna sposobnost. Vsekakor naj bi opredelitev obveznih storitev kot tržne proizvodnje izhajala zlasti iz odstavka 3.19 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, saj so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari več let pokrivale vsaj 50 % svojih stroškov s prodajo svojih proizvodov. Navedeno sodišče poudarja, da odstavek 1.37 Priloge A k tej uredbi taki opredelitvi ne nasprotuje, saj se ta določba uporablja le za subjekte javnega sektorja, med katere tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari ne spadajo, ker niso pod državnim nadzorom. Zato naj bi bila izključena tudi vključitev v podsektor skladov socialne varnosti (S.1314) ESR 2010, za katerega obveznost obveščanja ne velja. Odstavek 20.39 Priloge A k navedeni uredbi naj bi potrjeval opredelitev tožečih strank v postopku v glavni stvari kot pokojninskih skladov. Na podlagi te določbe naj se shema z vnaprej določenimi prispevki, ki jo upravlja javni subjekt, ne bi smela šteti za shemo socialne varnosti, če deluje – kot to velja za tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari – brez jamstva države glede zneska prejemkov, ki jih je treba izplačati, in če je ta znesek, ki je odvisen od donosnosti upravljanih sredstev, nujno negotov.

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so zoper to sodbo vložile revizijo pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče. Trdijo, da niso tržni proizvajalci. Njihove obvezne storitve, ki predstavljajo večji del njihove proizvodnje, naj se ne bi prodajale po ekonomsko pomembnih cenah. V zvezi s tem naj se člani, za katere je članstvo obvezno, ne bi mogli svobodno odločati o nakupu storitev pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi zaračunanih prispevkov, kar naj bi kršilo enega od pogojev, ki so potrebni za obstoj takih cen, in sicer tistega, ki je določen v odstavku 3.19, prvi pododstavek, točka (b), Priloge A k Uredbi št. 549/2013, v skladu s katerim se lahko „potrošniki […] svobodno odločijo za nakup ali proti njemu ter sprejmejo odločitev na podlagi zaračunanih cen.“ Merilo 50 % iz odstavka 3.19, tretji pododstavek, Priloge A k tej uredbi, ki omogoča, da se za tržnega proizvajalca šteje institucionalna enota, ki s prodajo krije vsaj 50 % stroškov v neprekinjenem daljšem obdobju, naj ne bi bilo upoštevno, saj naj bi bilo namenjeno le določitvi vrednosti proizvodnje. Vsekakor naj bi institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tako kot obvezno pokojninsko zavarovanje, spadale na področje socialne varnosti.

24	Nemška centralna banka trdi, da v sodbi Verwaltungsgericht Frankfurt am Main (upravno sodišče v Frankfurtu ob Majni) ni prišlo do napačne uporabe prava, ki se zatrjuje.

Predložitveno sodišče dvomi o opredelitvi tožečih strank iz postopkov v glavni stvari, zlasti ob upoštevanju člena 1, točka 1(f), Uredbe 2018/231 ter odstavkov 1.37, 2.107, 2.117, od 3.17 do 3.19, 3.24, 3.26, 17.43, 20.10, 20.12 in 20.39 Priloge A k Uredbi št. 549/2013. Sprašuje se, ali jih je treba opredeliti kot pokojninske sklade ali kot sklade socialne varnosti ali pa bi bilo treba zanje uporabiti drugačno opredelitev.

To sodišče poudarja, da so tožeče stranke v postopkih v glavni stvari subjekti javnega prava s pravno osebnostjo. Opravljajo lahko le dejavnost v splošnem interesu in lahko svoja sredstva in premoženje uporabljajo le za opravljanje svojih nalog javne službe. Svoja upravna bremena, vključno s plačami zaposlenih in prejemki upravičencev, morajo kriti iz lastnih sredstev.

Predložitveno sodišče navaja, da v skladu z nemškim pravom za veliko večino oseb, vključenih v sheme tožečih strank iz postopkov v glavni stvari, velja obvezno članstvo zaradi opravljanja njihovega poklica na Bavarskem ali Saškem. Ko to obvezno članstvo preneha, je mogoče ostati prostovoljni član, da se lahko še naprej pridobivajo pokojninske pravice. Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari s svojim statutom urejajo pobiranje prispevkov ali vplačil za financiranje svojih nalog ter pogoje, naravo, znesek in ukinitev pokojninskih pravic. Možna so tudi dodatna prostovoljna plačila, vendar so omejena na najvišji dovoljeni znesek. Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari opravljajo več kot 50 % svojih storitev za svoje člane, za katere velja obvezno članstvo.

28	V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so v zadevah C‑758/22 in C‑759/22 enaka:

„1. (a) Ali odstavek 3.19, prvi pododstavek, točka (b), Priloge A k Uredbi št. 549/2013 zahteva, da se lahko vsi potrošniki proizvodov, ki jih ponuja proizvajalec, odločijo za nakup ali proti njemu ter sprejmejo to odločitev na podlagi zaračunanih cen?

Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen:

(b) Ali v primerih, ko velika večina teh potrošnikov, ne da bi imela tako svobodo izbire, od proizvajalca prejme proizvode v obsegu več kot polovice njegove proizvodnje na podlagi zakonsko določenega obveznega članstva in mora plačevati obvezne prispevke v višini, ki jo določi proizvajalec, za izpolnjevanje zahtev določbe zadošča, da je imela manjšina možnost prostovoljnega pristopa k proizvajalcu in jo je izkoristila, da bi prejela proizvode ob plačilu enakih prispevkov kot obvezni člani?

2. Ali tržna proizvodnja po ekonomsko pomembnih cenah v smislu odstavkov od 3.17 do 3.19 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 obstaja vedno, ko je izpolnjeno ,merilo 50 %‘, ki zahteva, da je v neprekinjenem večletnem obdobju s prodajo krita vsaj polovica stroškov, opredeljeno v odstavku 3.19, tretji pododstavek, tretji in četrti stavek, te priloge, ali pa je treba to merilo razumeti ne kot zadosten (samozadosten), temveč kot nujen pogoj, ki ga je treba dodati obema pogojema iz odstavka 3.19, prvi pododstavek, drugi stavek, točki (a) in (b), navedene priloge?

3. Ali se je treba pri preverjanju, ali so institucionalne enote tržni proizvajalci v smislu odstavka 3.24 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, poleg odstavkov 3.17, 3.19 in 3.26 te priloge sklicevati tudi na dodatne zahteve iz odstavka 1.37, drugi pododstavek, navedene priloge?

4. (a) Ali se za razvrstitev institucionalne enote v podsektor S.129 v odstavku 2.107 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 nujno zahteva, da se vsi prejemki vsem udeležencem izplačujejo na podlagi zavarovalne pogodbe?

Če to drži:

(b) Ali je zahteva po pogodbeni podlagi za prejemke v tem smislu izpolnjena že, če so obvezno članstvo, obvezni prispevki in obvezna plačila institucionalne enote sicer suvereno urejeni s statutom, vendar lahko obvezni člani uveljavljajo zahtevke za dodatne prejemke tudi z dodatnimi prostovoljnimi prispevki?

5. Ali je treba člen 1, točka 1, [drugi pododstavek], podtočka (f), Uredbe (EU) 2018/231 razlagati tako, da iz pojma pokojninski sklad iz [prvega pododstavka] te določbe izključuje le tiste institucionalne enote, ki izpolnjujejo obe merili iz odstavka 2.117 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, ali ta izjema zajema tudi druge institucionalne enote, ki jih je treba šteti za pokojninske sheme socialne varnosti na podlagi odstavka 17.43 te priloge, ne da bi izpolnjevale vse zahteve iz odstavka 2.117 navedene priloge?

6. (a) Ali se pojem ,država‘ iz odstavka 2.117(b) in odstavka 17.43 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 nanaša samo na ustrezno osnovno enoto ali vključuje tudi na pravni podlagi ustanovljene, pravno neodvisne pokojninske zavode, ki so organizirani na podlagi obveznega članstva in se financirajo s prispevki ter imajo pravico do samoupravljanja in lastnega računovodstva?

Če zadnje drži:

(b) Ali določitev prispevkov in prejemkov v odstavku 2.117(b) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 pomeni določitev zneska ali zadostuje, da zakon predpiše minimalna tveganja, ki jih je treba kriti, in minimalno raven kritja ter ureja načela in omejitve pobiranja prispevkov, odmero prispevkov in prejemkov v tem okviru pa prepušča pokojninskemu zavodu?

(c) Ali pojem ,enote države‘ v smislu odstavka 20.39 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 zajema le institucionalne enote, ki izpolnjujejo vse zahteve iz odstavkov 20.10 in 20.12 te priloge?“

Vprašanja za predhodno odločanje

Predložitveno sodišče želi z vprašanji v bistvu izvedeti, ali je treba določbe Priloge A k Uredbi št. 549/2013 razlagati tako, da so institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ponujajo storitve za kritje tveganja starosti, smrti in invalidnosti zavarovancev, za katere je članstvo večinoma obvezno, ker opravljajo določeno poklicno dejavnost, zajete s pojmom „pokojninski skladi“ v smislu odstavka 2.105 te priloge, in da morajo zato zanje veljati zahteve za statistično poročanje, določene z Uredbo 2018/231.

Opozoriti je treba, da iz uvodne izjave 14 Uredbe št. 549/2013 izhaja, da se z ESR 2010 vzpostavlja referenčni okvir, namenjen pripravi računov držav članic za potrebe Unije ter zlasti za opredelitev in spremljanje gospodarskih in socialnih politik Unije. V zvezi s tem bi morala v skladu z uvodno izjavo 3 te uredbe priprava teh računov temeljiti na enotnih načelih, ki ne dopuščajo različnih razlag, tako da se omogoči pridobitev primerljivih rezultatov (sodba z dne 13. julija 2023, Ferrovienord, C‑363/21 in C‑364/21, EU:C:2023:563, točka 64 in navedena sodna praksa).

31	Kot izhaja iz člena 1(2)(a) navedene uredbe, ESR 2010 določa metodologijo, ki je v Prilogi A in se nanaša na skupne standarde, opredelitve, klasifikacije in računovodska pravila ter je namenjena pripravi računov in tabel na primerljivih osnovah za potrebe Unije.

32	V skladu z odstavkom 1.01 te priloge je ESR 2010 „mednarodno skladen računovodski okvir za sistematično in podrobno opisovanje celotnega gospodarstva (tj. regije, države ali skupine držav), njegovih sestavnih delov in odnosov z drugimi celotnimi gospodarstvi“.

Navedeno prilogo, ki je zasnovana kot priročnik, sestavlja 24 poglavij, ki so kratko predstavljena v odstavkih 1.03 in 1.04 te priloge. Poglavje 1 zajema osnovne značilnosti sistema v smislu konceptov in določa načela ESR. To poglavje opisuje temeljne statistične enote in njihovo združevanje ter ponuja pregled zaporedja računov. Poglavje 2 opisuje institucionalne enote, uporabljene pri merjenju gospodarstva, ter kako so te enote razvrščene v sektorje in druge skupine, da se omogoči analiza. Poglavje 20 se nanaša na račune sektorja država.

Odstavka 1.34 in 1.57 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 določata, da je treba vsako institucionalno enoto – opredeljeno kot ekonomski subjekt, ki lahko ima v lasti blago in sredstva, prevzema obveznosti ter sodeluje v gospodarskih dejavnostih in transakcijah z drugimi enotami v lastnem imenu – dodeliti enemu od šestih glavnih sektorjev, opredeljenih z ESR 2010, in sicer nefinančnim družbam, finančnim družbam, državi, gospodinjstvom, nepridobitnim institucijam, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, in tujini (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, Ferrovienord, C‑363/21 in C‑364/21, EU:C:2023:563, točka 66 in navedena sodna praksa).

Iz teh določb in iz odstavka 2.41 te priloge izhaja, da se ti sektorji medsebojno izključujejo, tako da lahko institucionalna enota pripada le enemu sektorju ali podsektorju. V skladu z odstavkom 2.32 iste priloge vsak sektor in podsektor združuje institucionalne enote s podobnim gospodarskim vedenjem.

Podsektor pokojninskih skladov spada v sektor finančnih družb, kot je določeno v odstavku 2.66 Priloge A k Uredbi št. 549/2013. Zato so pokojninski skladi tako kot vse institucionalne enote tega sektorja razvrščeni med „tržne proizvajalce“ v skladu z opredelitvijo pojma „finančne družbe“ iz odstavka 2.55 te priloge.

V zvezi s to razvrstitvijo pokojninskih skladov kot „tržnih proizvajalcev“ je treba poudariti, da obstaja posebnost dejavnosti teh skladov, ki so podrobno navedene v odstavkih od 2.105 do 2.110 navedene priloge. Iz odstavka 2.108 iste priloge je namreč razvidno, da so v nasprotju z družbami za življenjsko zavarovanje „pokojninski skladi z zakonom omejeni na posebne skupine zaposlenih in samozaposlenih“. Tako podsektor pokojninskih skladov združuje finančne družbe, ki svojih storitev ne morejo ponujati celotni javnosti.

V obravnavanem primeru je iz predložitvenih odločb razvidno, da institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz postopkov v glavni stvari, ki opravljajo svojo dejavnost na Bavarskem (zadeva C‑758/22) in Saškem (zadeva C‑759/22), svojim članom zagotavljajo prejemke v primeru upokojitve, smrti in invalidnosti, ter so organizirane na sektorski podlagi, tako da za večino njihovih članov velja zakonska obveznost članstva zaradi opravljanja določenega poklica, kot je poklic zdravnika, lekarnarja, odvetnika ali arhitekta.

Prav zaradi te sektorske organiziranosti institucij pokojninskega in invalidskega zavarovanja in s tem povezane obveznosti članstva njihovih članov se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko dejavnosti teh institucij spadajo v pojem „tržna proizvodnja“ ali pojem „tržna dejavnost“ v smislu Priloge A k Uredbi št. 549/2013.

Vendar je treba navesti, da je taka sektorska organizacija pokojninskih skladov izrecno določena v odstavkih 2.107 in 2.108 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, kot je navedeno v točki 37 te sodbe. Kljub tej posebnosti se je zakonodajalec Unije odločil, da pokojninske sklade uvrsti med finančne družbe in s tem med tržne proizvajalce. Zato se v obravnavanem primeru ni treba spraševati o razlagi pojma „tržna proizvodnja“ ali pojma „tržna dejavnost“, temveč je treba ugotoviti, ali je institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakršne so te iz postopkov v glavni stvari, mogoče opredeliti za „pokojninske sklade“ glede na merila, določena v odstavkih od 2.105 do 2.110 te priloge.

41	V zvezi s tem je iz besedila odstavkov od 2.105 do 2.110 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 mogoče sklepati, da dejavnosti pokojninskih skladov izpolnjujejo merila, opisana v nadaljevanju.

Prvič, iz odstavkov 2.105 in 2.107 te priloge je razvidno, da pokojninski skladi, ki se v glavnem ukvarjajo s finančnim posredništvom kot posledica združevanja socialnih tveganj in potreb zavarovancev, zavarovancu zagotavljajo prejemke v primeru upokojitve. Ti skladi lahko zavarovancu zagotovijo tudi prejemke v primeru invalidnosti ter prejemke zakoncu in otrokom zavarovanca v primeru njegove smrti.

43	Drugič, v odstavku 2.106 iste priloge je navedeno, da so pokojninski skladi, ki so ločeni od vseh enot, ki so jih ustvarile, neodvisni pri sprejemanju odločitev in vodijo popolno računovodstvo.

Tretjič in kot je navedeno v točki 37 te sodbe, je v odstavkih 2.107 in 2.108 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 pojasnjeno, da so pokojninski skladi drugače kot družbe za življenjsko zavarovanje z zakonom omejeni na posebne skupine zaposlenih in samozaposlenih, kot so, med drugim, osebe, ki opravljajo isti poklic.

Četrtič, odstavek 2.110 te priloge iz pojma „pokojninski skladi“ izključuje sklade socialne varnosti iz odstavka 2.117 navedene priloge. V skladu z zadnjenavedenim odstavkom je za sklade socialne varnosti, katerih glavna dejavnost je zagotavljanje socialnih prejemkov, značilno, da so na eni strani nekatere skupine prebivalstva zakonsko zavezane sodelovati v sistemu ali plačevati prispevke, na drugi strani pa država določi ali odobri prispevke in prejemke, pri čemer običajno ni neposredne povezave med vrednostjo prispevka, ki ga posameznik plača, in tveganjem, ki mu je izpostavljen.

V zvezi z zadnjenavedenim je iz odstavka 20.39 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, ki spada v poglavje 20 te priloge, naslovljeno „Računi države“, razvidno, da pokojninske sheme, čeprav jo je vzpostavila enota države, ni mogoče šteti za shemo socialne varnosti in jo je treba razvrstiti v podsektor pokojninskih skladov, če država ne jamči za raven prejemkov in je ta negotova, ker je odvisna od rezultatov sredstev.

V skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, to zadnje ni pristojno za razlago nacionalnega prava ter je le nacionalno sodišče pristojno za ugotovitev in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari in za opredelitev natančnega obsega nacionalnih zakonov in drugih predpisov (sodba z dne 28. aprila 2022, SeGEC in drugi, C‑277/21, EU:C:2022:318, točka 21 in navedena sodna praksa).

Sodišče, ki mora predložitvenemu sodišču dati koristen odgovor, pa je pristojno, da mu da napotila na podlagi spisa zadeve v glavni stvari in pisnih stališč, ki so bila predložena Sodišču, tako da predložitveno sodišče lahko razsodi (sodba z dne 28. aprila 2022, SeGEC in drugi, C‑277/21, EU:C:2022:318, točka 22 in navedena sodna praksa).

49	V obravnavanem primeru je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da imajo dejavnosti institucij pokojninskega in invalidskega zavarovanja v sporih o glavni stvari naslednje značilnosti.

50	Prvič, ni sporno, da te institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja svojim članom zagotavljajo prejemke v primeru upokojitve, smrti in invalidnosti.

Drugič, iz navedb predložitvenega sodišča je razvidno, da imajo institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja v zadevi C‑758/22, ki so pravne osebe, pravico do samoupravljanja in lastno računovodstvo. V skladu z istimi navedbami je institucija pokojninskega in invalidskega zavarovanja v zadevi C‑759/22, čeprav gre za ustanovo zdravniške zbornice z omejeno pravno sposobnostjo, organizacijsko in ekonomsko neodvisna, ima široko avtonomijo, lastno premoženje in vodi popolno računovodstvo. Take institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so neodvisne pri upravljanju in vodijo lastno računovodstvo, izpolnjujejo merilo iz točke 43 te sodbe.

Tretjič, iz navedb predložitvenega sodišča, omenjenih v točki 38 te sodbe, je razvidno tudi, da za veliko večino članov institucij pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz postopkov v glavni stvari zaradi opravljanja določene poklicne dejavnosti velja zakonska obveznost članstva, pri čemer te institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja načeloma ne smejo zagotavljati storitev drugim osebam. Zato kaže, da take institucije izpolnjujejo merilo iz točke 44 te sodbe.

Četrtič, iz predložitvenih odločb je razvidno, da je raven prejemkov, ponujenih članom, za katero država ne jamči, odvisna od zneska vplačanih prispevkov in uspešnosti zadevne institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri upravljanju sredstev. Poleg tega je predložitveno sodišče navedlo, da institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz postopkov v glavni stvari v zakonsko določenem okviru določijo znesek prispevkov, ki jih prejemajo, in znesek prejemkov, ki jih ponujajo. Zato take institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja izpolnjujejo merila, navedena v točkah 45 in 46 te sodbe, zaradi česar jih ni mogoče opredeliti za sheme socialne varnosti in jih je treba opredeliti za pokojninske sklade.

Iz tega sledi, da če imajo dejavnosti institucij pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz sporov o glavni stvari dejansko značilnosti, naštete v točkah od 50 do 53 te sodbe, kar mora ugotoviti predložitveno sodišče, je te institucije mogoče razvrstiti v podsektor „pokojninskih skladov“ v smislu odstavka 2.105 Priloge A k Uredbi št. 549/2013.

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba določbe Priloge A k Uredbi št. 549/2013 razlagati tako, da so institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja zajete s pojmom „pokojninski skladi“ v smislu odstavka 2.105 te priloge in da morajo zato zanje načeloma veljati zahteve za statistično poročanje, določene z Uredbo 2018/231, če imajo dejavnosti teh institucij vse te značilnosti:

–	te institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja ponujajo prejemke za kritje tveganj upokojitve, smrti in invalidnosti;

–	so neodvisne pri upravljanju in vodijo popolno računovodstvo;

–	za veliko večino njihovih članov velja zakonska obveznost članstva zaradi opravljanja določenega poklica, pri čemer navedene institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja svojih storitev načeloma ne smejo zagotavljati drugim osebam;

–	raven prejemkov, ponujenih članom, za katero država ne jamči, je odvisna od zneska vplačanih prispevkov in uspešnosti zadevne institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri upravljanju sredstev.

Stroški

56	Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Določbe Priloge A k Uredbi (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Evropski uniji

je treba razlagati tako, da

so institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja zajete s pojmom „pokojninski skladi“ v smislu odstavka 2.105 te priloge in da morajo zato zanje načeloma veljati zahteve za statistično poročanje, določene z Uredbo Evropske centralne banke (EU) 2018/231 z dne 26. januarja 2018 o zahtevah za statistično poročanje za pokojninske sklade, če imajo dejavnosti teh institucij vse te značilnosti:

–	te institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja ponujajo prejemke za kritje tveganj upokojitve, smrti in invalidnosti;

–	so neodvisne pri upravljanju in vodijo popolno računovodstvo;

–	za veliko večino njihovih članov velja zakonska obveznost članstva zaradi opravljanja določenega poklica, pri čemer navedene institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja svojih storitev načeloma ne smejo zagotavljati drugim osebam;

–	raven prejemkov, ponujenih članom, za katero država ne jamči, je odvisna od zneska vplačanih prispevkov in uspešnosti zadevne institucije pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri upravljanju sredstev.

Podpisi

( * ) Jezik postopka: nemščina