I.

Uvod

1.

V zadnjih letih je bilo vprašanje beguncev in njihovega sprejema včasih vir velikih napetosti med državami članicami. Množični in nenadni pritisk beguncev na vrata Evropske unije je močno zamajal nekatere vrednote, na katerih ta temelji, in povzročil zapiranje držav članic vase.

2.

Vendar so se te že na zasedanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovorile, da si bodo prizadevale za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki bo temeljil na popolni in vključujoči uporabi Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951. ( 2 ) Med instrumenti, potrebnimi za izvajanje tega programa, sta Evropski parlament in Svet Evropske unije sprejela Direktivo 2011/95/EU ( 3 ), katere eden glavnih ciljev je „zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito“ ( 4 ), in sicer zlasti z namenom „pripomoči k omejevanju sekundarnega gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami v primerih, ko takšno gibanje povzročajo le razlike med pravnimi okviri“ ( 5 ).

3.

Vprašanje, postavljeno Sodišču v tej zadevi, se nanaša na to, ali pravo Unije – natančneje Direktiva 2011/95 – za zagotovitev ohranjanja enotnosti begunčeve družine državi članici omogoča, da sprejme zakonodajo, na podlagi katere pristojni nacionalni organ mladoletnemu otroku tega begunca prizna enako mednarodno zaščito, ne da bi ta organ individualno preučil položaj, v katerem je navedeni mladoletnik, in ne glede na odgovor na vprašanje, ali potrebuje mednarodno zaščito v smislu te direktive.

4.

To vprašanje se umešča v okvir spora med LW, otrokom s tunizijskim državljanstvom, in Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce, Nemčija, v nadaljevanju: urad) v zvezi z odločbo, s katero je urad deklici zavrnil priznanje statusa begunke, ki je bil priznan njenemu očetu, ki prihaja iz Sirije. Urad je menil, prvič, da ta otrok ne izpolnjuje materialnih pogojev za priznanje navedenega statusa, in drugič, da lahko zahteva nacionalno zaščito svoje izvorne države.

5.

S to zadevo je Sodišče pozvano, naj opredeli, v kolikšnem obsegu lahko država članica z uporabo polja proste presoje, ki ji je priznano s členom 3 Direktive 2011/95, razširi krog upravičencev do mednarodne zaščite na družinske člane begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite in s tem zagotovi ohranjanje enotnosti družine teh upravičencev. Ta zadeva se torej navezuje na klasično problematiko tehtanja med različnima temeljnima ciljema – zagotavljanjem pravice do azila in spoštovanjem družinskega življenja upravičenca do mednarodne zaščite – na potrebo po njuni uresničitvi in na možnost, da se to stori brez kršitev na področjih, ki spadajo v vsako od ureditev, ki jih je v ta namen izoblikoval zakonodajalec Unije.

6.

Pojasnilo, ki ga mora Sodišče dati v tej zadevi, je nujno potrebno za to, da se v vseh državah članicah skladno in enotno uporabijo, prvič, merila za pridobitev mednarodne zaščite, kot so opredeljena v pravu Unije in sistemu Ženevske konvencije, in drugič, pravice in ugodnosti, povezane s priznanjem take zaščite. Torej je treba podati jasno razlago člena 3 Direktive 2011/95, da se tako zagotovi, da države članice ne bodo razpolagale s prevelikim poljem proste presoje bodisi za priznanje mednarodne zaščite bodisi za njeno zavrnitev. ( 6 )

7.

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj odloči, da niti člen 3 niti člen 23(2) Direktive 2011/95 državi članici ne omogočata sprejetja zakonodaje, v skladu s katero si pristojni nacionalni organ prizadeva za zagotovitev ohranjanja enotnosti družine upravičenca do mednarodne zaščite tako, da se ta zaščita razširi na njegovega mladoletnega otroka, ne da bi ta organ posamično preučil prošnjo in ne da bi odgovorili na vprašanje, ali ta otrok zaradi svojega položaja potrebuje mednarodno zaščito oziroma je njegov položaj povezan z logiko mednarodne zaščite.

8.

Menim namreč, da je zakonodajalec Unije skupni evropski azilni sistem opremil z naborom pravnih možnosti, ki omogočajo varovanje družinskega življenja begunca in upravičenca do subsidiarne zaščite ter zagotavljanje obrambe koristi otroka, ne da bi bilo treba pri tem ogroziti enotnost statusov, podeljenih na podlagi mednarodne zaščite, in zlasti harmonizacijo, ki jo zakonodajalec Unije uresničuje v zvezi s pogoji za priznanje mednarodne zaščite in vsebino te zaščite.

II.

Pravni okvir

A.

Mednarodno pravo

9.

Člen 1(A)(2) Ženevske konvencije določa, da se izraz „begunec“ uporablja za vsako osebo:

B.

Pravo Unije

10.

V skladu s členom 78(1) PDEU in členom 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) skupni evropski azilni sistem, v katerega spada Direktiva 2011/95, temelji na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije.

11.

V uvodnih izjavah 4, 5, 9, 12, 14 in 36 Direktive 2011/95 je navedeno:

12.

V poglavju I Direktive 2011/95, naslovljenem „Splošne določbe“, člen 1 določa:

13.

Člen 2 Direktive 2011/95 opredeljuje te pojme:

–

zakonskega partnerja upravičenca do mednarodne zaščite ali njegovega zunajzakonskega partnerja v stalnem razmerju […],

–

mladoletne otroke parov iz prve alinee ali upravičenca do mednarodne zaščite, pod pogojem, da so neporočeni, in ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje ali posvojeni, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu,

–

očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je za upravičenca do mednarodne zaščite odgovorna v skladu z zakonom ali s prakso zadevne države članice […];

14.

Člen 3 te direktive določa:

15.

V poglavju VII navedene direktive, naslovljenem „Vsebina mednarodne zaščite“, člen 23(1) in (2) določa:

16.

Členi od 24 do 35 Direktive 2011/95 določajo različne pravice in ugodnosti, ki so priznane prejemniku mednarodne zaščite in njegovim družinskim članom na podlagi člena 23(2) te direktive.

C.

Nemško pravo

17.

Člen 3(1) Asylgesetz (zakon o azilu, v nadaljevanju: AsylG) v različici, ki je bila objavljena 2. septembra 2008 ( 7 ) in nazadnje spremenjena s členom 48 zakona z dne 20. novembra 2019 ( 8 ), določa:

18.

Člen 26(2) in (5) AsylG določa:

III.

Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

19.

Vlagateljica revizije v postopku v glavni stvari se je leta 2017 rodila v Nemčiji tunizijski materi in sirskemu očetu, ki je leta 2015 v tej državi članici pridobil status begunca, in ima tunizijsko državljanstvo.

A.

Preučitev prošnje

20.

Urad je z odločbo z dne 15. septembra 2017 prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v imenu vlagateljice revizije v postopku v glavni stvari po njenem rojstvu, zavrnil kot očitno neutemeljeno. Čeprav je Verwaltungsgericht Cottbus (upravno sodišče v Cottbusu, Nemčija) s sodbo z dne 17. januarja 2019 to odločbo razglasilo za nično, ker naj je ne bi bilo treba zavrniti kot očitno neutemeljeno, ampak kot neutemeljeno, je prošnjo vlagateljice revizije kljub vsemu zavrnilo. To sodišče je najprej razsodilo, da ta ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke, saj ni strahu pred preganjanjem v Tuniziji. Nato je zavrnilo trditev v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem v Siriji, saj je menilo, da je imela vlagateljica revizije v skladu z načelom subsidiarnosti mednarodne zaščite zaščito tunizijske države. Nazadnje je še menilo, da ji statusa begunca ni mogoče priznati niti v skladu s členom 26(2) in (5), prvi stavek, AsylG, saj naj bi bilo v nasprotju s pravom Unije in načelom subsidiarnosti mednarodne zaščite, da bi to zaščito razširili na osebe, ki so zaradi osebnega statusa upravičene do zaščite države, katere državljanstvo imajo, in so zato izključene iz kategorije oseb, ki potrebujejo tako zaščito.

21.

Vlagateljica revizije v postopku v glavni stvari je zoper to sodbo vložila revizijo pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija).

B.

Postopek pred predložitvenim sodiščem

22.

Vlagateljica revizije v postopku v glavni stvari v okviru vložene „revizije“ trdi, da načelo subsidiarnosti mednarodne zaščite ne nasprotuje temu, da se mladoletniku prizna status begunca v skladu z določbami člena 26(2) in (5), prvi stavek, AsylG, čeprav imata njegova starša različno državljanstvo in je bil status begunca priznan le enemu od njiju. Poleg tega trdi, da člen 3 Direktive 2011/95 državi članici omogoča, da mednarodno zaščito, ki jo uživa neka oseba, razširi na druge člane družine te osebe, če v zvezi z njimi ne velja nobeden od razlogov za izključitev iz člena 12 te direktive in je njihov položaj zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine povezan s ciljem mednarodne zaščite. Po njenem mnenju bi bilo treba posebno pozornost nameniti varstvu mladoletnikov in koristi otroka.

23.

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) poudarja, da vlagateljica revizije v postopku v glavni stvari izpolnjuje pogoje iz člena 26(2) in (5), prvi in drugi stavek, AsylG za priznanje statusa begunke. Vendar se mu kljub vsemu porajajo dvomi o združljivosti te zakonodaje s pravom Unije in, natančneje, z Direktivo 2011/95. V skladu s to zakonodajo bi moral namreč pristojni nacionalni organ neporočenemu otroku begunca samodejno priznati „izpeljan“ status begunca, in sicer ne glede na to, ali obstaja utemeljen strah pred preganjanjem, in tudi če je ta otrok lahko upravičen do zaščite svoje izvorne države. Iz tega sledi, da bi bila lahko ta zakonodaja v nasprotju z načelom subsidiarnosti mednarodne zaščite, na katerem temeljijo različne določbe Direktive 2011/95 in sistem Ženevske konvencije. Tako naj vlagateljica revizije v postopku v glavni stvari ne bi mogla zahtevati priznanja statusa begunke iz naslova lastne pravice, saj bi bila do dejanske zaščite upravičena v Tuniziji.

24.

Kljub temu pa Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) poudarja, da z nacionalno zakonodajo v delu, v katerem se na njeni podlagi prizna „izpeljani statusa begunca“, ni predvideno izpolnjevanje materialnih pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v Direktivi 2011/95. V teh okoliščinah naj dejstvo, da je družinski član upravičen do nacionalne zaščite, ne bi bilo razlog za izključitev iz upravičenosti do mednarodne zaščite v smislu te direktive.

C.

Vprašanja za predhodno odločanje

25.

Glede na navedeno je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

Vlagateljica revizije, nemška, belgijska in poljska vlada ter Evropska komisija so na obravnavi 22. februarja 2021 pisno ali ustno podale stališča, odgovorile pa so tudi na vprašanja za ustni odgovor, ki jim jih je postavilo Sodišče.

IV.

Analiza

27.

Menim, da je pred analizo vprašanj za predhodno odločanje treba uvodoma ugotoviti, kaj je predmet teh vprašanj in kakšen naj bo vrstni red, po katerem jih je treba po mojem mnenju obravnavati.

28.

Navedena vprašanja se postavljajo, ker bi želeli z nacionalno zakonodajo zagotoviti ohranjanje enotnosti družine, kot jo je zakonodajalec Unije opredelil v členu 23 Direktive 2011/95, s sredstvi, ki se razlikujejo od tistih, navedenih v odstavku 2 tega člena. Kot navaja predložitveno sodišče in kot je na obravnavi potrdila tudi nemška vlada, se je nemški zakonodajalec odločil, da mladoletnemu otroku upravičenca do mednarodne zaščite, ki sam ne izpolnjuje pogojev za upravičenost do take zaščite, prizna ugodnosti, na katere se nanašajo členi od 24 do 35 te direktive, in sicer ne s sprejetjem niza določb ad hoc, ampak tako, da otroku z izpeljavo prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite.

29.

Iz določb člena 26(2) in (5) AsylG izhaja, da tako pristojni nacionalni organ mladoletnega otroka begunca ali osebe s subsidiarno zaščito priznava kot upravičenca do mednarodne zaščite, ne da bi moral ta izpolniti še kakršen koli drug pogoj poleg dokončnosti statusa, ki ga je pridobil njegov starš. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da naj bi bilo to priznanje samodejno in naj ne bi vključevalo nikakršnega preverjanja obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resne škode za otroka. Ta zakonodaja naj bi se uporabljala tudi ne glede na to, ali ima otrok drugačno državljanstvo, kot ga ima njegov starš, in ali je upravičen do nacionalne zaščite, čeprav se zdi, da je nemška vlada to na obravnavi izpodbijala.

30.

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje najprej izvedeti, ali taka zakonodaja pomeni ugodnejši standard, ki ga države članice lahko sprejmejo na podlagi člena 3 Direktive 2011/95.

31.

Nato predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče sprašuje, ali določbe za ohranjanje enotnosti družine iz člena 23(2) te direktive nasprotujejo navedeni zakonodaji, saj je v skladu s temi določbami priznanje ugodnosti, ki jih mora država članica gostiteljica priznati družinskim članom upravičenca do mednarodne zaščite, omejeno na položaj, ko je navedeno priznanje združljivo z njihovim osebnim pravnim statusom.

32.

Nazadnje, predložitveno sodišče s tretjim in zadnjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali je treba za namene preučitve prvega in drugega vprašanja upoštevati možnosti ponovne naselitve družine v državi, katere državljanstvo imata mati družine in otrok, ali zadostuje, da se enotnost družine zagotovi z uporabo pravil v zvezi s pravico do prebivanja.

33.

Po eni strani menim, da je treba pri preučitvi problematike, na katero opozarja predložitveno sodišče, zamenjati vrstni red prvega in drugega vprašanja. Obseg, v katerem lahko države članice za uvedbo ali ohranitev ugodnejših standardov, kot so določeni s členom 23(2) te direktive, uporabijo polje proste presoje, ki jim je priznano s členom 3 Direktive 2011/95, je treba na prvi pogled presojati ob upoštevanju pravil, določenih v tem členu.

34.

Po drugi strani se tretjega vprašanja pri preučitvi te problematike ne sme analizirati ločeno, ampak – kot to Sodišču predlaga predložitveno sodišče – v okviru prvega in drugega vprašanja.

A.

Drugo vprašanje: razlaga člena 23(2) Direktive 2011/95

35.

Predložitveno sodišče se z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pogoj iz člena 23(2) Direktive 2011/95, v skladu s katerim so lahko družinski člani upravičenca do mednarodne zaščite upravičeni do ugodnosti iz členov od 24 do 35 te direktive le v obsegu, združljivem z njihovim „osebnim pravnim statusom“, nasprotuje temu, da se lahko na podlagi nacionalne zakonodaje prizna izpeljan status begunca mladoletnemu neporočenemu otroku osebe, ki ji je bil priznan ta status, če ima navedeni otrok državljanstvo druge države, kot je begunčeva izvorna država.

36.

Zdi se, da to vprašanje temelji na predpostavki, da člen 23(2) navedene direktive načeloma dovoljuje tako razširitev mednarodne zaščite v korist družinskih članov begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite. Vendar menim, da je ta predpostavka ob upoštevanju jezikovne, sistematične in teleološke razlage te določbe napačna.

1.

Jezikovna razlaga člena 23(2) Direktive 2011/95

37.

Člen 23 Direktive 2011/95 je umeščen v poglavje VII te direktive. Namen tega poglavja, naslovljenega „Vsebina mednarodne zaščite“, je opredeliti pravice in ugodnosti, ki jih država članica mora priznati beguncem in upravičencem do subsidiarne zaščite ( 9 ) po posamični preučitvi njihovega položaja.

38.

V tem okviru je namen člena 23 te direktive „ohranjanje enotnosti družine“ upravičenca do mednarodne zaščite. ( 10 )

39.

Uporaba izraza „ohranjanje enotnosti družine“ pomeni, da je upravičenec do mednarodne zaščite član družine, katere enotnost bi bila lahko ogrožena zaradi njegovega odhoda v izvorno državo in naselitve v državi članici gostiteljici. Direktiva 2011/95 – v nasprotju z Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine ( 11 ) – torej ni namenjena zagotavljanju družinskega življenja upravičenca do mednarodne zaščite. ( 12 )

40.

Natančneje, že iz besedila člena 23(2) Direktive 2011/95 izhaja, da je namen te določbe zagotoviti ohranjanje enotnosti družine upravičenca do mednarodne zaščite v posebnem primeru, ko družinski člani sami ne izpolnjujejo „pogojev“, potrebnih za priznanje take zaščite. Torej je treba položaj, za katerega se uporablja ta določba, razlikovati od tistega iz uvodne izjave 36 te direktive, ki se nanaša na begunčeve družinske člane, ki so že samo zaradi družinske povezanosti z njim lahko osebno izpostavljeni dejanjem preganjanja v izvorni državi in so zato upravičeni do priznanja statusa begunca. ( 13 ) Enak status jim je torej priznan zaradi tveganja preganjanja, ki jim grozi osebno.

41.

Člen 23(2) Direktive 2011/95 določa pogoje, pod katerimi je treba enotnost družine upravičenca do mednarodne zaščite ohranjati v državi članici gostiteljici, tako da opredeljuje naravo ugodnosti, ki se priznajo v ta namen, in krog tistih, ki so jim priznane.

a)

Ugodnosti

42.

V členu 23(2) Direktive 2011/95 je določeno načelo, po katerem so lahko družinski člani upravičenca do mednarodne zaščite, ki sami ne izpolnjujejo pogojev za upravičenost do take zaščite, upravičeni do ekonomskih in socialnih ugodnosti, določenih s členi od 24 do 35 te direktive. Gre za „minimalno raven ugodnosti“. ( 14 ) Upravičenec do mednarodne zaščite ostaja odločilni dejavnik, brez katerega družinski član, ki mu take zaščite ni mogoče priznati, ne more biti upravičen do teh ugodnosti.

43.

Država članica gostiteljica mora tako zagotavljati, da imajo družinski člani upravičenca do mednarodne zaščite možnost, da se jim podeli dovoljenje za prebivanje na ozemlju te države, ki je veljavno vsaj tri leta in ga je mogoče podaljšati. Ta država mora zlasti zagotoviti, da imajo družinski člani potne listine, da lahko potujejo zunaj njenega ozemlja, da se lahko prosto gibajo na ozemlju te države, da so lahko upravičeni do bivališča ter da imajo poln dostop do izobraževalnega in zdravstvenega sistema. Družinski člani morajo imeti tudi dostop do zaposlitve in poklicnega usposabljanja ter biti upravičeni do socialne pomoči. ( 15 ) Te pravice in ugodnosti je treba priznati pod pogoji, enakovrednimi tistim, ki se uporabljajo za državljane zadevne države. Iz uvodnih izjav od 41 do 48 in členov od 24 do 35 Direktive 2011/95 je razvidno, da morajo te ugodnosti družinskim članom upravičenca do mednarodne zaščite omogočiti zadovoljitev njihovih posebnih potreb in vključitev v državo članico gostiteljico.

44.

Ugodnosti, ki se tako priznajo družinskim članom, so v bistvu enake kot tiste, priznane upravičencu do mednarodne zaščite.

45.

Kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova ( 16 ), zakonodajalec Unije ni določil razširitve statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite na družinske člane upravičenca do mednarodne zaščite, kot je predlagala Komisija v predlogu direktive Sveta o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite ( 17 ). Ta je želela zagotoviti tovrstno razširitev na vzdrževane družinske člane, ki spremljajo prosilca za mednarodno zaščito, ( 18 ) razen oseb, izključenih iz upravičenosti do take zaščite. Ta pobuda ni bila sprejeta, saj je Parlament menil, da je treba upoštevati primere, ko imajo lahko družinski člani „sami zase drugačen pravni status, kot ga ima [prosilec] in ki lahko ni združljiv z mednarodno zaščito“. ( 19 ) Komisija te pobude ni ponovno podala v okviru pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2011/95, čeprav je njen namen določiti „višje standarde“ od minimalnih standardov, ki so bili pred tem določeni z Direktivo 2004/83/ES ( 20 ).

46.

Ob upoštevanju navedenega iz besedila člena 23(2) Direktive 2011/95 ni razvidno, da ta določba državi članici gostiteljici omogoča, da izpeljan status begunca ali status subsidiarne zaščite prizna družinskim članom upravičenca do mednarodne zaščite zaradi ohranjanja enotnosti družine.

b)

Upravičenci do ugodnosti

47.

V skladu s členom 23(2) Direktive 2011/95 morajo biti za upravičenost do ugodnosti, določenih s členi od 24 do 35 te direktive, izpolnjeni trije pogoji. Najprej, družinski član upravičenca do mednarodne zaščite mora biti zajet v pojmu, opredeljenem v členu 2(j) te direktive. Dalje, sam ne sme izpolnjevati materialnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Nazadnje, njegov osebni pravni status mora biti združljiv s priznanjem teh ugodnosti.

48.

Čeprav so ti pogoji kumulativni, se lahko kljub vsemu izkažejo za nezadostne, če za družinskega člana velja ena od klavzul o izključitvi iz priznanja mednarodne zaščite, navedenih v poglavju III in V navedene direktive ( 21 ), ali če pomeni nevarnost za nacionalno varnost ali za javni red ( 22 ).

1)

Status „družinskega člana“

49.

Iz opredelitve iz člena 2(j) Direktive 2011/95 je razvidno, da je družinski član v smislu te določbe v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito član družine, ki je „že obstajala v izvorni državi [upravičenca do mednarodne zaščite]“, in je prisoten v isti državi članici kot ta upravičenec.

50.

Zakonodajalec Unije je torej postavil dve merili za opredelitev „družinskega člana“ in posledično za možnost uporabe standardov v zvezi z ohranjanjem enotnosti družine.

51.

Prvo merilo se navezuje na kraj in trenutek izoblikovanja družinske vezi.

52.

Čeprav ni sporno, da se družina ne opredeljuje niti glede na kraj niti glede na trenutek, ko se je izoblikovala, je zakonodajalec Unije upravičenost do ohranjanja njene enotnosti kljub vsemu omejil na družinske vezi, ki jih je upravičenec do mednarodne zaščite vzpostavil v svoji izvorni državi, preden mu je bila priznana ta zaščita, pa naj bodo te vezi po naravi biološke (kot je rojstvo otroka) ali pravne (kot je posvojitev ali sklenitev zakonske zveze). Kot navaja Evropski azilni podporni urad (European Asylum Support Office, EASO) v Praktičnem vodniku o pogojih za mednarodno zaščito, morajo potrebe družine obstajati že v izvorni državi. ( 23 )

53.

Obstoj navezne okoliščine družinskega člana z izvorno državo upravičenca do mednarodne zaščite je odločilni dejavnik, kar je razvidno tudi iz besedila člena 23(5) Direktive 2011/95. Čeprav ta določba državam članicam omogoča razširitev področja uporabe člena 23(2) te direktive na druge „bližnje sorodnike“ upravičenca do mednarodne zaščite, morajo biti to sorodniki, „ki so živeli skupaj kot člani družine v času odhoda iz izvorne države“. Torej je treba dokazati obstoj skupnega življenja v tej državi pred odhodom.

54.

To pomeni, da se ohranjanje enotnosti družine iz člena 23(2) Direktive 2011/95 nanaša na družinske člane, ki so z upravičencem do mednarodne zaščite živeli v njegovi izvorni državi. Namen te določbe torej ni varovanje družine, ki jo je upravičenec do mednarodne zaščite ustvaril na ozemlju države članice gostiteljice. Po tem se ureditev iz Direktive 2011/95 razlikuje od tiste, vzpostavljene z Direktivo 2003/86, ki se uporablja ne glede na to, ali so se družinske vezi vzpostavile pred ali po tem, ko je sponzor ( 24 ) vstopil na ozemlje države članice gostiteljice. ( 25 )

55.

Drugo merilo, ki ga je postavil zakonodajalec Unije, se navezuje na prisotnost družinskih članov na ozemlju države članice gostiteljice „v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito“. Tak pogoj pomeni, da so zadnjenavedeni spremljali upravičenca do mednarodne zaščite iz izvorne države v državo članico gostiteljico, kamor je odšel zaradi vložitve prošnje, kar kaže na njihovo željo, da ostanejo skupaj. To je navedeno v uvodni izjavi 16 Direktive 2011/95, v kateri je pojasnjeno, da mora zakonodajalec Unije zagotoviti polno spoštovanje pravic „prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo“. ( 26 )

56.

Po tem drugem merilu se Direktiva 2011/95 znova razlikuje od Direktive 2003/86, v skladu s katero se prošnja za združitev družine vloži, ko so družinski člani načeloma zunaj ozemlja države članice, v kateri biva sponzor. ( 27 )

57.

Iz teh elementov izhaja, da v skladu z jezikovno razlago namen člena 23(2) Direktive 2011/95 ni, da bi se uporabljal za položaj članov družine, če je bila ta izoblikovana zunaj izvorne države in po priznanju mednarodne zaščite enemu od njenih družinskih članov.

2)

Družinski član ne izpolnjuje materialnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite

58.

Drugi pogoj iz člena 23(2) Direktive 2011/95 se nanaša na upravičenost družinskih članov do mednarodne zaščite v smislu člena 2(a) te direktive, torej do statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Člen 23(2) navedene direktive se ne nanaša na družinske člane, ki sami izpolnjujejo materialne pogoje za priznanje mednarodne zaščite zaradi tveganj, ki jim v izvorni državi grozijo osebno.

3)

Družinski član ima osebni pravni status, ki ne nasprotuje priznanju ugodnosti, določenih z Direktivo 2011/95

59.

Tretji pogoj, ki ga je določil zakonodajalec Unije v členu 23(2) Direktive 2011/95, se nanaša na „osebni pravni status družinskega člana“. Pojasnjeno je, da mora biti ta status združljiv s priznanjem ugodnosti iz členov od 24 do 35 te direktive.

60.

Pojem „osebni pravni status“ v Direktivi 2011/95 ni opredeljen. Vendar je pomen tega pojma splošno sprejet. Ker gre za fizično osebo, se nanaša na vse zakonske določbe, ki urejajo pravni položaj te osebe, in različne statuse, ki se ji priznavajo zlasti zaradi starosti (na primer status mladoletnika ali polnoletnika), kraja rojstva (državljanstvo, pridobljeno na podlagi načela teritorialnosti), starševskih vezi (biološko starševstvo ali posvojitev), državljanstva oziroma državljanstev ali pa zaradi njene partnerske skupnosti (zakonska zveza, zunajzakonsko partnerstvo itd.), položaja odvisnosti (ureditev skrbništva, varuštva itd.), njenega predhodnega položaja ali prebivanja na ozemlju države članice itd. Pravni status, ki ga ima fizična oseba, torej lahko ureja vse vidike njenega življenja.

61.

V okviru člena 23(2) Direktive 2011/95 bo obseg, v katerem je lahko družinski član upravičenca do mednarodne zaščite upravičen do ugodnosti, določenih s to direktivo, odvisen od njegovega osebnega pravnega statusa. Tako od države članice gostiteljice ni mogoče zahtevati, da na primer izda dovoljenje za prebivanje ali potne listine družinskemu članu, za katerega se izkaže, da je državljan Unije ali celo državljan države članice gostiteljice.

62.

Zdaj je treba preučiti okvir in nato še sistematiko, v katera je umeščen člen 23(2) navedene direktive.

2.

Okvir, v katerega je umeščen člen 23(2) Direktive 2011/95

63.

Iz preučitve okvira, v katerega je umeščen člen 23(2) Direktive 2011/95, je razvidno, da sistem Ženevske konvencije ne zahteva razširitve upravičenosti do mednarodne zaščite na begunčeve družinske člane, ki so v položaju, kakršen je obravnavani.

64.

Uvodoma je treba poudariti, da je treba določbe Direktive 2011/95 razlagati ne le ob upoštevanju splošne sistematike in namena te direktive, ampak tudi ob upoštevanju Ženevske konvencije. ( 28 ) Čeprav navedena direktiva po navedbah Sodišča določa normativni sistem, v katerem so pojmi in merila, ki so skupni državam članicam in torej lastni Uniji, pa ta direktiva temelji na popolni in vključujoči uporabi te konvencije ter je njen cilj med drugim zagotoviti polno spoštovanje člena 1 te konvencije. ( 29 ) V zvezi s tem so posvetovanja z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce (United Nations High Commissioner, v nadaljevanju: UNHCR) glede na vlogo, ki jo ima UNHCR v skladu z Ženevsko konvencijo, posebej upoštevna. ( 30 )

65.

Zato je treba preučiti vsebino Ženevske konvencije. V tej so v členih od 3 do 34 določene pravice in temeljne svoboščine, povezane s priznanjem statusa begunca. Namen teh političnih, ekonomskih in socialnih pravic je večinoma zagotoviti integracijo begunca v državo gostiteljico, tako da se mu omogoči udeležba v življenju te države, ne da bi bil zaradi rase, veroizpovedi ali izvorne države deležen diskriminacije ali manj ugodnega obravnavanja kot državljani te države.

66.

Vendar niti v Ženevski konvenciji niti v Protokolu iz leta 1967 ni nobene posebne določbe glede enotnosti begunčeve družine. ( 31 ) Za to je treba napotiti na diplomatski akt, priložen tej konvenciji, in sicer sklepni dokument konference pooblaščencev Združenih narodov o statusu beguncev in oseb brez državljanstva z dne 25. julija 1951. Kot je razvidno iz pravne literature, je to dokument, v katerem so pisci navedene konvencije izoblikovali „povezavo“ med ureditvijo mednarodne zaščite, ki temelji na strahu pred preganjanjem begunca, in njegovo družino. ( 32 ) Ker je „enotnost družine […] bistvena pravica begunca in je ta enotnost nenehno ogrožena“, se v tem aktu „[državam podpisnicam] priporoča, naj sprejmejo ukrepe, potrebne za zaščito begunčeve družine, natančneje za […] zagotovitev ohranjanja enotnosti begunčeve družine, zlasti če je oseba, ki je vodja družine, izpolnila pogoje, potrebne za sprejetje v državo“. ( 33 )

67.

V tem okviru je zakonodajalec Unije sprejel Direktivo 2004/83 in nato še tisto, ki jo je nadomestila, torej Direktivo 2011/95. ( 34 )

68.

V skladu s členom 78(2) PDEU, na katerem Direktiva 2011/95 temelji, je njen namen za državljane tretjih držav izoblikovati „enoten status azila“, ki temelji na Ženevski konvenciji, in „enoten status subsidiarne zaščite“ ( 35 ). V poglavjih I, III, IV, V in VI te direktive so opredeljena skupna merila za določitev oseb, ki „resnično potrebujejo mednarodno zaščito“ ( 36 ) in ki jim je treba priznati enega od teh dveh statusov, nato pa je v njenem poglavju VII opredeljena še vsebina z njima priznane zaščite. Vendar zakonodajalec Unije ni določil, da se upravičenost do mednarodne zaščite po zgledu Ženevske konvencije razširi na družinske člane begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite zaradi ohranjanja enotnost družine.

69.

Kljub temu so bila nekatera priporočila UNHCR temu naklonjena. UNHCR je v komentarjih k Direktivi 2004/83 ( 37 ) v zvezi s členom 23(1) in (2) te direktive poudaril, da bi bilo treba članom iste družine priznati enak status kot glavnemu prosilcu (izpeljan status), če je to združljivo z njihovim osebnim statusom. Stalni odbor UNHCR je v vprašanjih glede zaščite družine z dne 4. junija 1999 ( 38 ) prav tako že navedel, da „iz načela enotnosti družine izhaja, da je treba, če oseba, ki je vodja družine, izpolnjuje merila, določena za priznanje statusa begunca, članom njegove družine običajno prav tako priznati ta status“ ( 39 ), če je ta združljiv z njihovim osebnim pravnim statusom.

70.

Kot je bilo že navedeno, je enak predlog podala tudi Komisija med pripravami za sprejetje Direktive 2004/83, ki pa ni bil sprejet.

3.

Sistematika, v katero je umeščen člen 23(2) Direktive 2011/95

71.

Iz sistematike Direktive 2011/95 je razvidno, da je treba pri uporabi pravil v zvezi z ohranjanjem enotnosti družine upravičenca do mednarodne zaščite s priznanjem nekaterih ugodnosti opraviti posamično presojo položaja vsakega od družinskih članov. ( 40 ) Na podlagi take presoje mora biti priznanje pravic in ugodnosti možno prilagoditi njihovemu položaju in pravnemu statusu.

72.

Najprej, navedena zahteva po posamični preučitvi je določena za upravičence do mednarodne zaščite in izhaja iz uvodnih izjav 41, 45 in 47 Direktive 2011/95 ter iz „splošnih pravil“ glede vsebine te zaščite, določenih v členu 20 te direktive.

73.

V členu 20(3) in (4) Direktive 2011/95 je pojasnjeno, da morajo države članice pri odločanju o pravici do ugodnosti, določenih s to direktivo za upravičence do mednarodne zaščite, opraviti posamično presojo položaja, v katerem so ranljive osebe, kakršne so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, starejši ljudje ali osebe, ki so bile izpostavljene mučenju, da se tako upoštevajo njihove posebne potrebe. ( 41 ) V uvodni izjavi 41 Direktive 2011/95 je navedeno, da lahko države članice tako sprejmejo ugodnejše standarde, „[d]a bi izboljšali dejansko uveljavljanje pravic in ugodnosti, ki jih določa ta direktiva“, pri čemer se upoštevajo predvsem posebne potrebe upravičencev do mednarodne zaščite in posebni izzivi pri vključitvi, s katerimi se soočajo.

74.

V zvezi s tem je v členu 20(5) Direktive 2011/95 zlasti pojasnjeno, da se v prvi vrsti upoštevajo koristi otroka. Kot pa je Sodišče poudarilo v sodbi z dne 14. januarja 2021, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Vrnitev mladoletnika brez spremstva) ( 42 ), je le na podlagi celovite in temeljite presoje položaja mladoletnika – v obravnavani zadevi brez spremstva – mogoče opredeliti „koristi otroka“ ( 43 ).

75.

Dalje, potreba po posamični preučitvi položaja izhaja iz posebnih pravil v zvezi z ohranjanjem enotnosti družine, določenih s členom 23 Direktive 2011/95 ( 44 ), in zlasti iz presoje statusa „družinskega člana“ v smislu člena 2(j) te direktive, pogoja glede pravnega statusa družinskega člana ali pa potrebnega upoštevanja koristi otroka ali posamičnih položajev odvisnosti ( 45 ).

76.

Nazadnje, klavzula o izključitvi iz člena 23(3) Direktive 2011/95 vključuje še to, da države članice preverijo, ali je družinski član bil oziroma ali bi bil izključen iz upravičenosti do mednarodne zaščite iz enega od razlogov iz členov 12 in 17 te direktive, na primer zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, ( 46 ) zaradi česar se mu odvzamejo ugodnosti, do katerih bi bil lahko upravičen zaradi svojih družinskih vezi. Sodišče je v sodbi z dne 13. septembra 2018, Ahmed ( 47 ), tako razsodilo, da uporaba te klavzule o izključitvi ne more biti samodejna, temveč da je treba opraviti popolno preučitev vseh okoliščin posameznega primera ( 48 ). Glede klavzule o izključitvi iz člena 23(4) navedene direktive se v skladu s sodno prakso Sodišča zahteva, da države članice v vsakem primeru posebej presodijo, ali lahko osebno obnašanje družinskega člana pomeni grožnjo za nacionalno varnost in javni red. ( 49 )

77.

Ob upoštevanju navedenega je mogoče zgolj na podlagi posamične preučitve družinskega položaja, v katerem je upravičenec do mednarodne zaščite, določiti, v kolikšnem obsegu mu mora biti omogočeno, da uživa pravico do ohranjanja enotnosti družine, in, odvisno od primera, v kolikšnem obsegu morajo imeti njegovi družinski člani dostop do ugodnosti iz Direktive 2011/95 – kot je dostop do izobraževanja ali zaposlitve – oziroma v kolikšni meri tvegajo, da jim bo ta odvzet zaradi njihovega osebnega pravnega položaja ali njihovega predhodnega položaja. Čeprav je zakonodajalec Unije državam članicam dovolil razširitev upravičenosti do mednarodne zaščite na mladoletnega otroka upravičenca do take zaščite, take ugodnosti ni mogoče priznati po postopku, na podlagi katerega o položaju tega otroka ni mogoče posamično presoditi.

4.

Teleološka razlaga Direktive 2011/95

78.

Direktiva 2011/95 temelji na členu 78(2)(a) in (b) PDEU, ki določa sprejetje ukrepov za skupni evropski azilni sistem, ki zajema enoten status za upravičence do mednarodne zaščite, veljaven v celotni Uniji.

79.

Na prvem mestu je v tej direktivi jasno izražena volja zakonodajalca Unije, da zagotovi, da vse države članice ugotovijo, katere osebe „resnično potrebujejo mednarodno zaščito“, in da to mednarodno zaščito priznajo na podlagi skupnih meril s posamično preučitvijo položaja vsakega prosilca. ( 50 ) Obstajata dva statusa, in sicer status begunca in status subsidiarne zaščite. Čeprav se je zakonodajalec Unije odločil zaščito beguncev, določeno z Ženevsko konvencijo, dopolniti z vzpostavitvijo subsidiarne oblike zaščite, je treba ugotoviti, da ni predvidel, da se k tema ureditvama doda še dodatna zaščita, ki bi bila izpeljana in priznana družinskim članom upravičenca do mednarodne zaščite.

80.

Iz členov 13 in 18 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 2(d) in (f) te direktive je razvidno, da je priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite pogojeno z dvema bistvenima elementoma. Prvi je obstoj nevarnosti preganjanja (begunec) ali resne škode (subsidiarna zaščita), katerih žrtev bi zadevna oseba bila zaradi rasne, verske ali nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, če bi se vrnila v izvorno državo. Drugi je neposredna ali posredna odgovornost te države za obstoj te nevarnosti. Pravica do statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite torej obstaja v primerih, v katerih javni organi izvorne države niso zagotovili zaščite pred nevarnostjo preganjanja ali resne škode, bodisi ker sami izvajajo preganjanje bodisi ker spodbujajo ali dopuščajo preganjanje, ki ga izvajajo milice in druge zasebne skupine. Po navedbah EASO je ocena razpoložljivosti zaščite v izvorni državi obvezen korak pri analizi potrebe po mednarodni zaščiti, saj je zadnjenavedena drugotnega pomena in se upošteva le tam, kjer izvorna država ne zagotavlja zaščite. ( 51 )

81.

Ta elementa sta odločilna za priznanje mednarodne zaščite, ker utemeljujeta strah posameznika in pojasnjujeta, zakaj ta posameznik ne more ali noče izkoristiti zaščite v izvorni državi. V tem okviru pomenita vodilni načeli ureditve mednarodne zaščite.

82.

Ob upoštevanju predmeta te zadeve je treba posebno pozornost nameniti obsegu drugega od navedenih elementov. Ta je odraz načela subsidiarnosti mednarodne zaščite, na katero sta v svojih stališčih večkrat napotila predložitveno sodišče in belgijska vlada. V skladu s tem načelom je mednarodna zaščita nadomestna zaščita, ki se prosilcu prizna, če in kolikor ga izvorna država ni zmožna zaščititi pred nevarnostjo preganjanja ali resne škode, katere žrtev je. ( 52 ) Z Direktivo 2011/95 je po zgledu člena 1 Ženevske konvencije to načelo vključeno tako v priznanje statusa begunca kot v njegovo prenehanje ( 53 ) ali izključitev iz njega ( 54 ). Sodišče je v sodbi z dne 20. januarja 2021, Secretary of State for the Home Department ( 55 ), tako opozorilo, da so okoliščine, ki dokazujejo nesposobnost ali, nasprotno, sposobnost izvorne države za zagotovitev zaščite pred dejanji preganjanja, odločilne pri presoji, ki vodi do priznanja oziroma v nasprotnem primeru do prenehanja statusa begunca ( 56 ).

83.

V teh okoliščinah bi bilo treba izključiti kakršno koli priznanje mednarodne zaščite, če je družinski član upravičen do pravic, ki se navezujejo na njegovo lastno državljanstvo, še zlasti do zaščite svoje izvorne države.

84.

Na drugem mestu je z Direktivo 2011/95 jasno izražena tudi volja zakonodajalca Unije, da vzpostavi status begunca in status subsidiarne zaščite, ki sta enotna ter v okviru katerih je treba priznati enake pravice in enake ugodnosti. ( 57 ) Namen te enotnosti je, da se ne glede na državo članico gostiteljico zagotovi enakovredna obravnava življenjskih razmer upravičencev do mednarodne zaščite in s tem zmanjša nevarnost sekundarnega gibanja prosilcev za mednarodno zaščito samo zaradi raznolikosti teh razmer. ( 58 ) Posledično in ob upoštevanju posamične preučitve bi morali biti torej družinski člani ne glede na državo članico gostiteljico upravičeni do enakih pravic in enakih ugodnosti. ( 59 )

85.

Čeprav imajo države članice – kot bom pojasnil – nekaj manevrskega prostora za to, da določijo ugodnejšo obravnavo, se zato še ne bi smeli očitno odpovedati enakemu obravnavanju, za katero si tukaj prizadeva zakonodajalec Unije.

86.

Na tretjem in zadnjem mestu, z Direktivo 2011/95 je jasno izražena volja zakonodajalca Unije, da upravičencem do mednarodne zaščite zagotovi spoštovanje njihovih temeljnih pravic, kot so določene zlasti v Listini, Ženevski konvenciji in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ( 60 )

87.

Člen 7 Listine tako priznava pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba ta člen razlagati v povezavi z obveznostjo upoštevanja največje koristi otroka, ki je priznana v njenem členu 24(2), in ob upoštevanju potrebe, da otrok vzdržuje redne osebne stike z očetom in materjo, ki je navedena v odstavku 3 istega člena. ( 61 ) Obstaja splošno soglasje o tem, da je družina kot temeljni element družbe upravičena do spoštovanja in varstva ter da mora država izvesti vse potrebno, da ohrani vezi med otrokom in njegovo družino, pri čemer se lahko družinske vezi pretrgajo le v izjemnih okoliščinah. ( 62 )

88.

V tem okviru je ohranjanje enotnosti družine pravica, ki je priznana kot bistvena pravica begunca. ( 63 )

89.

Vir in temelj te pravice sta materialna in psihološka podpora, ki si jo lahko družinski člani vzajemno zagotavljajo in ki pripomore k dobremu počutju in zaščiti vsakogar. ( 64 ) Prisilno izgnanstvo za upravičenca do mednarodne zaščite pomeni resnično nevarnost trajne ločitve od družine, poleg tega pa njegovi družinski člani, ki so ostali v izvorni državi in nimajo več njegove podpore, zaradi tega izgnanstva niso izpostavljeni le nevarnosti preganjanja, ampak tvegajo tudi ekonomsko in socialno negotovost, nasilje in izkoriščanje ter celo zapuščenost, saj beg pogosto pomeni, da vrnitev v izvorno državo dolgo ne bo več mogoča. ( 65 ) Nevarnost preganjanja ali resne škode, ki so ji osebno izpostavljeni družinski člani, je sicer razlog za to, da se jim prizna mednarodna zaščita, vendar tveganja ekonomske in socialne negotovosti, v kateri bi se lahko znašli, ne zadostujejo kot razlog za tako priznanje.

90.

Namen mehanizma, določenega s členom 23(2) Direktive 2011/95, je zagotoviti ohranjanje enotnosti družine v zadnjenavedenem primeru. Čeprav ta cilj ni naveden med glavnimi cilji te direktive, kot so opredeljeni v njeni uvodni izjavi 12, so s členom 23(2) navedene direktive državi članici gostiteljici kljub vsemu naložene posebej jasne in natančne obveznosti. Ta država mora upravičencu do mednarodne zaščite zagotoviti, da na ozemlju države članice gostiteljice živi normalno družinsko življenje, pri čemer mora njegovim družinskim članom priznati ekonomske in socialne ugodnosti za zadovoljitev njihovih temeljnih potreb in za njihovo vključitev v to državo. ( 66 )

91.

Kot navaja UNHCR, mora ohranjanje enotnosti družine tako pomeniti „sredstvo za zagotavljanje približka normalnosti v izkoreninjenem življenju“. ( 67 )

92.

Tako zastavljeni bistveni cilj zakonodajalca Unije, ki ni želel ogroziti pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je ohranjanje enotnosti družine, katere glavni sestavni deli, torej par in otroci, so že v državi članici gostiteljici. Člen 23(2) Direktive 2011/95 s tem, da zakoncu omogoča, da si lahko sam zagotovi preživljanje v tej državi, otrokom pa, da se lahko šolajo, saj jim daje možnost pridobitve dovoljenja za prebivanje, ki ga je mogoče podaljšati, pri čemer imajo možnost dostojnega prebivališča in so upravičeni do dostopa do zdravstvenega sistema, krepi ekonomski in socialni položaj družine, zato varuje vsakega od njenih članov. Že samo zaradi tega mehanizma, zasnovanega v korist enotnosti družine in integracije vsakega od članov, ki jo sestavljajo, bi morala družina v državi gostiteljici pridobiti stabilen in samostojen položaj.

93.

Iz tega izhaja – s čimer želim odgovoriti na tretje vprašanje za predhodno odločanje – da uporaba člena 23(2) Direktive 2011/95 ne more biti odvisna od možnosti ponovne naselitve družine v tretji državi, tudi če bi imeli nekateri njeni člani državljanstvo te države. Razlog za obstoj tega člena je namreč upravičencu do mednarodne zaščite omogočiti uživanje pravic, ki so mu priznane s to zaščito, in sicer tako, da pri tem ohrani enotnost svojega družinskega življenja na ozemlju države članice gostiteljice. Z upoštevanjem take možnosti bi se določbam člena 23(2) navedene direktive odvzel polni učinek, saj bi to pomenilo, da se upravičenec do mednarodne zaščite odpove pravici do azila, ki mu je bila tukaj priznana.

94.

Skratka, menim, da zakonodajalec Unije s členom 23(2) Direktive 2011/95 ni nameraval zagotoviti ohranjanja enotnosti družine upravičenca do mednarodne zaščite tako, da se pristojnim nacionalnim organom omogoči, da njegovim družinskim članom, zlasti njegovemu mladoletnemu otroku, priznajo enako mednarodno zaščito, ne da bi posamično preučili prošnjo in ne glede na to, ali položaj družinskega člana kaže na obstoj potrebe po mednarodni zaščiti v smislu te direktive.

95.

Ob upoštevanju vseh teh elementov zato Sodišču predlagam, naj odloči, da člen 23(2) Direktive 2011/95 nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero želi pristojni nacionalni organ ohranjanje enotnosti družine upravičenca do mednarodne zaščite zagotoviti tako, da táko zaščito odobri njegovim družinskim članom, zlasti njegovemu mladoletnemu otroku, ki sam ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

B.

Prvo vprašanje: razlaga člena 3 Direktive 2011/95

96.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3 Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero lahko pristojni nacionalni organ zaradi zagotavljanja ohranjanja enotnosti družine mladoletnemu otroku upravičenca do mednarodne zaščite prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite, če ima ta otrok državljanstvo druge države, kot je država njegovega starša, pri čemer lahko načeloma zaprosi za zaščito te druge države.

1.

Obseg polja proste presoje, ki je državam članicam priznano s členom 3 Direktive 2011/95

97.

V skladu s členom 3 Direktive 2011/95 lahko „[d]ržave članice […] uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za določitev vsebine mednarodne zaščite, kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo“. ( 68 )

98.

Na prvem mestu je iz člena 3 Direktive 2011/95 v povezavi z uvodno izjavo 14 te direktive razvidno, da lahko države članice v okviru preučitve prošnje za mednarodno zaščito uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za določitev oseb, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje take zaščite.

99.

Prvič, pojem „prošnja za mednarodno zaščito“ je v členu 2(h) Direktive 2011/95 opredeljen kot „prošnj[a] državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnj[a] za status begunca ali status subsidiarne zaščite“. Pojasnjeno je, da prosilec ne zahteva izrecno druge vrste zaščite izven področja uporabe te direktive.

100.

Drugič, zakonodajalec Unije z napotilom na pogoje za „opredelitev osebe kot“ begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, napotuje zgolj na pogoje za priznanje, izrecno navedene v poglavjih od II do VI navedene direktive.

101.

Na drugem mestu, iz pridržka, ki ga je zakonodajalec Unije navedel glede potrebne združljivosti teh ugodnejših standardov z Direktivo 2011/95, izhaja, da je treba polje proste presoje držav članic določiti ob upoštevanju materialnih in postopkovnih pravil, določenih s to direktivo, in z njo zastavljenih ciljev. ( 69 )

102.

Naj opozorim, da je v skladu s členom 78(2) PDEU cilj Direktive 2011/95 zagotoviti enotnost statusa azila in statusa subsidiarne zaščite, tako da se mednarodna zaščita prizna na podlagi meril, skupnih državam članicam, po posamični preučitvi položaja prosilca.

103.

Drugače kot Direktiva 2004/83, v kateri so bili navedeni minimalni standardi, je Direktiva 2011/95 umeščena v celosten sklop pravil, harmoniziranih na ravni Unije, to je skupni evropski azilni sistem, katerega namen je doseči višje standarde. Zakonodajalec Unije v poglavju I te direktive opredeljuje njeno področje uporabe in temeljne pojme za njeno izvajanje, v poglavjih od II do VI pa materialne in postopkovne pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče je v sodbi z dne 14. maja 2019, M in drugi (Preklic statusa begunca) ( 70 ), razsodilo, da Direktiva 2011/95 določa pojme in merila, ki so lastni Uniji. ( 71 )

104.

V teh okoliščinah se mi ne zdi, da bi lahko država članica svoje polje proste presoje uporabila za to, da bi drugače opredelila te skupne pojme in merila ter da bi sprejela zakonodajo, na podlagi katere bi bilo mogoče status begunca ali status subsidiarne zaščite priznati iz razlogov, drugačnih od tistih, ki so izrecno navedeni v Direktivi 2011/95, in na podlagi presoje prošnje, ki ne bi bila posamična.

105.

S tako razlago se členu 3 te direktive ne odvzame polnega učinka.

106.

Svoboda, ki jo imajo države članice v skladu s členom 3 Direktive 2011/95, namreč ostaja zadostna, da jim omogoča uvedbo ugodnejših standardov, če so ti v skladu s pravili iz te direktive.

107.

Prvič, Direktiva 2011/95 vsebuje številne fakultativne določbe, ki jih lahko vsaka država članica prosto izvede. ( 72 )

108.

Drugič, nekateri pojmi, ki so temeljnega pomena za izvajanje te direktive, niso opredeljeni stricto sensu. To na primer velja za pojem „preganjanje“. Kot navaja EASO, je ta pojem „prožen, prilagodljiv in dovolj ohlapen, da izraža spreminjajoče se oblike preganjanja“. ( 73 ) Tako zakonodajalec Unije ne podaja izčrpnega seznama oblik, ki jih preganjanje lahko privzame, in države članice lahko različno presojajo razloge, na katerih temelji, kar ponazarja spor, predložen Sodišču.

109.

Naj spomnim, da se potreba po mednarodni zaščiti opredeli na podlagi posamične presoje prošnje. Vsaka država članica lahko prosto presodi, v kolikšnem obsegu je treba skupne pojme in merila, opredeljene v Direktivi 2011/95, izvesti za to, da bo njihova uporaba po tej preučitvi učinkovitejša. Države članice lahko v okviru te posamične presoje določijo prožnejše zahteve za presojo nevarnosti preganjanja ali resne škode, ki jima je izpostavljen prosilec. ( 74 ) Prav tako lahko uvedejo ugodnejše standarde za presojo potreb po mednarodni zaščiti članov iste družine, še zlasti otrok, tako da na primer znižajo prag preganjanja ali resne škode, ki se zahteva s predpisi. Pri presoji potreb po mednarodni zaščiti je treba namreč upoštevati posebno ranljivost družinskih članov. Zaradi priznanja mednarodne zaščite osebi, ki je vodja družine, so lahko namreč izpostavljeni večji nevarnosti preganjanja ali resne škode iz sebi lastnih razlogov, lahko pa tudi že samo zaradi sorodstvene vezi. ( 75 ) Tako je UNHCR priporočil priznanje „izpeljanega“ statusa begunca staršem morebitnih žrtev pohabljanja ženskih spolnih organov, ( 76 ) če bi bili izpostavljeni nevarnosti preganjanja zaradi izraženega nasprotovanja tem dejanjem.

110.

Pri presoji potreb po mednarodni zaščiti je treba upoštevati tudi posebno ranljivost otrok. Dejanja ali grožnje, ki jih v primeru odrasle osebe ne bi mogli obravnavati kot zadostne, da bi dosegle prag preganjanja, lahko ta prag dosežejo v primeru otroka.

111.

Vse to so dejavniki, ki v Direktivi 2011/95 niso določeni in v zvezi s katerimi je presoja prepuščena vsaki državi članici.

112.

Menim, da je treba sodbo z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, ( 77 ) razlagati v tem smislu. V posebnih okoliščinah zadeve, v kateri je bila izrečena ta sodba, je Sodišče namreč razsodilo, da lahko država članica na podlagi člena 3 Direktive 2011/95 upravičenost do mednarodne zaščite, ki je bila priznana družinskemu članu, razširi še na druge člane te družine, vendar s pridržkom, da se za zadevnega družinskega člana ne uporablja katera od klavzul o izključitvi iz člena 12 te direktive in da je njegov položaj zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine povezan z logiko mednarodne zaščite.

113.

V tej zadevi so trije člani družine prihajali iz Azerbajdžana, to je države, v kateri sta oče in mati družine menila, da sta žrtvi preganjanja, zato so vsi člani te družine odšli v Bolgarijo, kjer sta vsak zase, vendar istočasno vložila prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je mati zaprosila, naj se ta zaščita prizna še njenemu sinu, ki je Azerbajdžanec. Vsi so ustrezali opredelitvi „družinskih članov“ v smislu člena 2(j) Direktive 2011/95 in nobeden od njih ni imel osebnega pravnega statusa, ki bi nasprotoval priznanju mednarodne zaščite. Menim, da je bila ta dejanska in pravna enakost položaja družinskih članov odločilna pri razlagi člena 3 Direktive 2011/95 v tej zadevi.

114.

Vendar se je Sodišče kljub vsemu potrudilo opredeliti meje uporabe tega polja proste presoje.

115.

Prvič, Sodišče je z napotilom na razloge za izključitev, določene s členom 12 Direktive 2011/95, pokazalo, da ne želi omogočiti priznanja mednarodne zaščite družinskemu članu, ki očitno ne bi potreboval takega statusa – ker uživa varstvo drugega organa ali agencije Združenih narodov ali ker pristojni organi države članice gostiteljice ugotovijo, da ima pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz državljanstva te države, ali njim enakovredne pravice in dolžnosti ( 78 ) – ali ki bi se obravnaval kot nevreden s tem povezane zaščite. ( 79 )

116.

Sodišče je tukaj ohranilo enako usmeritev kot v sodbi z dne 9. novembra 2010, B in D ( 80 ), v kateri je odločilo, da določbe člena 3 Direktive 2004/83 ne omogočajo priznanja statusa begunca osebi, ki je iz njega izključena v skladu s členom 12(2) te direktive, ker je storila hudo nepolitično kaznivo dejanje, in sicer zato, da se „ohrani[…] verodostojnost sistema zaščite“, ki ga določa navedena direktiva. ( 81 )

117.

Če je razširitev mednarodne zaščite na podlagi člena 12 Direktive 2011/95 izključena, zlasti ker se za družinskega člana šteje, da ima pravice, ki izhajajo iz državljanstva države prebivanja, je taka razširitev še toliko manj mogoča, če ta družinski član uživa pravice, ki izhajajo iz njegovega lastnega državljanstva, zlasti zaščito svoje izvorne države.

118.

Drugič, Sodišče je z zahtevo, da mora biti položaj družinskega člana „zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine povezan z logiko mednarodne zaščite“, ( 82 ) po mojem mnenju napotilo na člen 23 Direktive 2011/95 in pokazalo, da želi upravičenost do take razširitve omejiti na družinske člane, na katere se nanaša člen 2(j) te direktive. Iz razlogov, navedenih v točki 49 in naslednjih teh sklepnih predlogov, je namen navedene direktive namreč ohranjanje enotnosti družinske celice upravičenca do mednarodne zaščite, kadar je ta prisiljen zapustiti izvorno državo zaradi preganjanja ali resne škode, katerih žrtev je v tej državi, pri čemer obstaja nevarnost pretrganja družinskih vezi.

119.

Merilo, po katerem mora biti položaj družinskega člana „zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine povezan z logiko mednarodne zaščite“, se tokrat ujema z usmeritvijo iz sodbe z dne 18. decembra 2014, M'Bodj. ( 83 )

120.

Ob upoštevanju te logike, na kateri temelji mednarodna zaščita, je namreč Sodišče v sodbi z dne 18. decembra 2014, M'Bodj, ( 84 ) razsodilo, da je nacionalna zakonodaja, v skladu s katero je bilo mogoče status subsidiarne zaščite priznati državljanu tretje države, ki je bil žrtev napada v državi članici gostiteljici in čigar zdravstveno stanje bi se lahko zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v izvorni državi poslabšalo, v nasprotju s členom 3 Direktive 2004/83. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo „v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2004/83, če bi se statusa, ki ju ta direktiva predvideva, priznavala državljanom tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite“. ( 85 )

121.

Vprašanje, ali določbe člena 26(2) AsylG spadajo v polje proste presoje, ki je državam članicam priznano s členom 3 Direktive 2011/95, je treba preučiti ob upoštevanju te analitične sheme.

2.

Preučitev zadevne zakonodaje

122.

Ob upoštevanju pravkar navedenih elementov menim, da je nemški zakonodajalec s sprejetjem zakonodaje, kot je člen 26(2) AsylG, razširil obseg polja proste presoje, ki mu je priznano s členom 3 Direktive 2011/95. ( 86 )

123.

Če namreč mladoletni otrok upravičenca do mednarodne zaščite ne izpolnjuje materialnih pogojev za priznanje take zaščite, lahko prošnja, ki jo vloži na podlagi te zakonodaje, privede do priznanja te zaščite za namene – v obravnavani zadevi zaradi zaščite družine – ter pod materialnimi in postopkovnimi pogoji, ki se razlikujejo od tistih, določenih z Direktivo 2011/95.

124.

Menim, da take prošnje, vložene za namene ohranjanja enotnosti družine, ni mogoče opredeliti kot „prošnjo za mednarodno zaščito“ v smislu člena 2(h) Direktive 2011/95 ( 87 ) in pomeni prošnjo, s katero ta otrok zahteva drugo vrsto zaščite izven področja uporabe te direktive.

125.

Generalni pravobranilec P. Mengozzi je v sklepnih predlogih v zadevi Ahmedbekova ( 88 ) pojasnil, da „prošnje, s katero družinski član osebe, ki izpolnjuje merila za priznanje statusa begunca, prosi, da se status begunca prizna tudi njemu samemu, ne glede na obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi osebnih okoliščin, ni mogoče strictu sensu razumeti, kot da gre za prošnjo, ki temelji na členu 1, oddelek A, Ženevske konvencije o statusu beguncev, kot to zahteva besedilo člena 3 Direktive 2011/95 v povezavi z njeno uvodno izjavo 14“ ( 89 ).

126.

Prvič, namen te prošnje je priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite otroku, čeprav ta ne potrebuje mednarodne zaščite v smislu člena 2(a) Direktive 2011/95.

127.

Ob upoštevanju cilja zaščite družine, zastavljenega z zadevno nacionalno zakonodajo, so materialni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, določeni z Direktivo 2011/95, s to zakonodajo nadomeščeni z drugim pogojem, ki se nanaša na obstoj starševske vezi med prosilcem in upravičencem do mednarodne zaščite. Ta zakonodaja torej omogoča priznanje mednarodne zaščite, čeprav prosilec ne izpolnjuje nobenega od bistvenih meril v ta namen, torej ugotovitve preganjanja ali resne škode, ki ju nekdo povzroča in pred katerima je potrebna zaščita zaradi nedelovanja izvorne države.

128.

S tako nadomestitvijo se določbam o prenehanju mednarodne zaščite ali izključitvi iz nje odvzame polni učinek, saj so te določbe tesno povezane s pogoji za njeno priznanje. Otroku bi bil torej lahko priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite v položaju, ko mogoče ne potrebuje mednarodne zaščite, lahko pa tudi v položaju, ko bi bil iz nje načeloma izključen, na primer zaradi svojega osebnega pravnega statusa, ker bi bil upravičen do pravic, ki izhajajo iz državljanstva države članice gostiteljice, ali preprosto zato, ker bi lahko zaprosil – kot v obravnavani zadevi – za nacionalno zaščito svoje lastne izvorne države.

129.

Drugič, prošnja, vložena na podlagi člena 26(2) AsylG, bi lahko privedla do priznanja mednarodne zaščite, čeprav otrokov položaj zaradi potrebe po ohranjanju enotnosti družine ni povezan z logiko mednarodne zaščite v smislu sodbe z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova. ( 90 )

130.

Zdi se namreč, da se člen 26(2) AsylG – v nasprotju z določbo člena 26(1) (izpeljana pravica zakonca ali zunajzakonskega partnerja) in določbo člena 26(3) (izpeljana pravica prednikov) – uporablja ne glede na to, ali je bil otrok del družine v trenutku, ko je bil upravičenec do mednarodne zaščite prisiljen zapustiti izvorno državo.

131.

Tretjič, taka prošnja lahko privede do priznanja mednarodne zaščite z neke vrste „kolektivnim učinkom“, ne da bi pristojni nacionalni organ posamično preučil položaj otroka.

132.

Kot je na obravnavi poudarila nemška vlada, samodejno priznanje take zaščite sicer res poenostavi in olajša preučitev, ki jo mora izvesti pristojni nacionalni organ, vendar menim, da taka samodejnost ne omogoča ustreznega upoštevanja posamičnega položaja otroka. Obveznost, da se poišče rešitev, s katero se zagotovi korist tega otroka, pomeni, da mora država članica gostiteljica natančno preučiti dejstva in okoliščine, v katerih je navedeni otrok, da tako ustrezno upošteva njegove osebne okoliščine. Ta nevšečnost je še toliko večja, ker – kot je na obravnavi priznala nemška vlada – „izpeljanost“ statusa, priznanega otroku, učinkuje tako, da v primeru, da njegov oče iz takega ali drugačnega razloga izgubi status begunca, enaka usoda samodejno doleti tudi otroka.

133.

Poleg tega me ne prepriča trditev, da največja korist otroka narekuje, da se temu otroku samodejno prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite, zlasti v položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, v katerem ne potrebuje mednarodne zaščite. Naj spomnim, da ni niti namen niti poslanstvo pravice do azila, kot je določena v členu 18 Listine, zagotavljati ohranjanje enotnosti družine, ampak je to odgovor na potrebo po mednarodni zaščiti. Ni torej nujno, da se s priznanjem takega statusa bolje zaščitita družina in otrok kot s priznanjem pravic, ki so v ta namen posebej določene s členom 23(2) Direktive 2011/95 ali v okviru Direktive 2003/86.

134.

Naj poudarim, prvič, da je status begunca ali status subsidiarne zaščite poseben in povzroči uporabo zaključene celote posebnih pravil in obveznosti. V nekaterih državah članicah priznanje mednarodne zaščite povzroči, da upravičenec ne sme več vzdrževati odnosov z izvorno državo, vključno z njenimi konzularnimi organi, in vanjo ne sme potovati, saj mu je lahko v nasprotnem primeru ta zaščita odvzeta ali preneha. Čeprav je ta ukrep popolnoma utemeljen, da se tako zagotovi zaščita oseb, ki zaradi pobega tvegajo, da bodo izpostavljene povračilnim ukrepom, pa menim, da v položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ko bi bil otrok prikrajšan za vezi z državo, katere državljanstvo ima, ni nobenega legitimnega razloga za njegovo uporabo. Na enak način bi se mi zdelo neutemeljeno, da država članica gostiteljica v takem položaju nacionalno zaščito, do katere je ta otrok upravičen, nadomesti z mednarodno zaščito, in v odnosu do njega izpolnjuje obveznosti, ki bi jih morala njegova izvorna država.

135.

Drugič, ne sme se spregledati, da skupni evropski azilni sistem tudi onkraj določb člena 23(2) Direktive 2011/95 omogoča zaščito družinskega življenja begunca in zagotavljanje obrambe koristi otroka z drugimi akti sekundarne zakonodaje, po čemer se Unija razlikuje od drugih pravnih sistemov.

136.

Direktiva 2003/86 v skladu z usmeritvijo sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice tako določa posebno ureditev in ugodnejše pogoje za združitev družine upravičencev do mednarodne zaščite. ( 91 ) Združitev družine je tukaj zasnovana kot posledica pravice do enotnosti begunčeve družine in njenega ohranjanja. Sodišče je v sodbi z dne 12. aprila 2018, A in S ( 92 ), to povezavo opredelilo kot „tesno povezavo […] med pravico do združitve družine iz člena 10(3)(a) Direktive 2003/86 in statusom begunca“ ( 93 ). Obstoj te povezave ne pomeni mešanja pravil, ki veljajo za priznanje mednarodne zaščite, s pravili, katerih namen je zagotoviti spoštovanje družinskega življenja upravičenca do mednarodne zaščite, ampak prej medsebojno povezovanje teh dveh sklopov pravil, da se tako zagotovita smisel in polni učinek vsakega od teh pravil.

137.

Kot je razvidno iz uvodne izjave 6 Direktive 2003/86, njen namen ni le ohranjanje družinskega življenja, ampak tudi njegovo zagotavljanje, saj so se lahko družinske vezi vzpostavile pred vstopom sponzorja na ozemlje države članice gostiteljice ali po njem. ( 94 ) Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju členov 7 ter 24(2) in (3) Listine, ki državam članicam nalagata, da prošnje za združitev družine razlagajo v korist zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja. ( 95 )

138.

V tem okviru in v odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje menim, da v položaju, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, za katerega se zdi, da spada na področje uporabe Direktive 2003/86, ni mogoče upoštevati možnosti ponovne naselitve družine v tretji državi, da se zagotovi spoštovanje družinskega življenja upravičenca do mednarodne zaščite. Od njega namreč ne bi mogli zahtevati niti razumno pričakovati, da se v ta namen odloči odpovedati mednarodni zaščiti, ki mu jo ponuja država članica gostiteljica, z naselitvijo v tretji državi, ne da bi s tem zanikali sam razlog za obstoj te direktive.

139.

Četrtič, menim, da je člen 26(2) AsylG v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, da vsem upravičencem do mednarodne zaščite prizna enake pravice in ugodnosti, tako da so ti deležni enakovrednega obravnavanja in življenjskih razmer ne glede na državo članico gostiteljico. Če se namreč določi skoraj samodejno priznanje mednarodne zaščite mladoletnemu otroku upravičenca do take zaščite, ne glede na položaj, v katerem je ta otrok, bi lahko ta zakonodaja povzročila tveganje sekundarnega gibanja prosilcev za mednarodno zaščito.

140.

Ob upoštevanju teh preudarkov bi člen 26(2) AsylG v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, privedel do priznanja mednarodne zaščite vlagateljici revizije v postopku v glavni stvari, čeprav, prvič, je ta rojena na nemškem ozemlju dve leti po tem, ko je njen oče, sirski državljan, pridobil status begunca, drugič, ima drugačno državljanstvo kot njen oče in je lahko načeloma upravičena do zaščite države, katere državljanstvo ima (Tunizija), tretjič, mednarodne zaščite ne zahteva zaradi nevarnosti preganjanja v državi, katere državljanstvo ima, četrtič, ima načeloma dovoljenje za prebivanje, ker je bila rojena na nemškem ozemlju, ( 96 ) ter petič in nazadnje, ima prav zaradi statusa begunca, ki ga ima njen oče v Nemčiji, pravico do združitve družine, določeno z Direktivo 2003/86.

141.

Ob upoštevanju teh elementov bi bilo torej v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2011/95, če bi se statusa, ki ju ta direktiva določa, priznala otroku, ki je v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki po mojem mnenju nikakor ni povezan z logiko mednarodne zaščite v smislu sodbe z dne 4. oktobra 2018 v zadevi Ahmedbekova. ( 97 )

142.

Ob upoštevanju vseh teh preudarkov Sodišču predlagam, naj odloči, da je treba člen 3 Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero želi pristojni nacionalni organ ohranjanje enotnosti družine begunca ali upravičenca do subsidiarne zaščite zagotoviti tako, da njegovemu mladoletnemu otroku prizna mednarodno zaščito, ne da bi posamično preučil prošnjo in ne glede na to, ali ta otrok zaradi svojega položaja potrebuje mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95 oziroma ali je njegov položaj povezan z logiko mednarodne zaščite.

143.

Ob upoštevanju odgovorov, ki ju predlagam na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, na tretje vprašanje za predhodno odločanje po mojem mnenju ni treba odgovoriti ločeno.

V.

Predlog

144.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), odgovori: