Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 4. septembra 2024(*)

„ Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Siriji – Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Uvrstitev imena tožeče stranke na seznam – Merilo družinske pripadnosti – Ugovor nezakonitosti – Zahteva, v skladu s katero mora biti kakršno koli omejevanje predpisano z zakonom – Napaka pri presoji – Lastninska pravica “

V zadevi T‑370/23,

Samer Kamal Al-Assad, stanujoč v Latakiji (Sirija), ki ga zastopa W. Woll, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopa T. Haas, agentka, skupaj z E. Raoult, odvetnico,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi L. Truchot, predsednik, H. Kanninen, sodnik, in R. Frendo (poročevalka), sodnica,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo(1)

1        Tožeča stranka, Samer Kamal Al-Assad, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti, prvič, Izvedbenega sklepa Sveta (SZVP) 2023/847 z dne 24. aprila 2023 o izvajanju Sklepa 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL 2023, L 109 I, str. 26) in, drugič, Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/844 z dne 24. aprila 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL 2023, L 109 I, str. 1) v delu, v katerem se ta akta (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta) nanašata nanjo.

 Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe

[…]

7        Svet je 12. oktobra 2015 zaradi resnosti razmer v Siriji, kot je navedeno v njegovi uvodni izjavi 5, sprejel Sklep (SZVP) 2015/1836 o spremembi Sklepa 2013/255 (UL 2015, L 266, str. 75) in Uredbo (EU) 2015/1828 o spremembi Uredbe št. 36/2012 (UL 2015, L 266, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz leta 2015).

8        V zvezi s tem je Svet, ker po njegovem mnenju omejevalni ukrepi, ki so bili prvotno sprejeti s Sklepom 2011/273, niso odpravili nasilnega zatiranja civilnega prebivalstva s strani sirskega režima, sklenil – kot je navedeno v uvodni izjavi 5 Sklepa 2015/1836 – „da je treba veljavne omejevalne ukrepe ohraniti in poskrbeti za njihovo učinkovitost, tako da se izpopolnijo ter hkrati ostanejo ciljno usmerjeni in diferencirani, ob tem pa upoštevati tudi humanitarne razmere med sirskim prebivalstvom[, in da so] glede na konkreten kontekst, ki prevladuje v Siriji, […] omejevalni ukrepi, da bi bili učinkoviti, še posebej relevantni zlasti za nekatere kategorije oseb in subjektov“.

9        Posledično je bilo besedilo členov 27 in 28 Sklepa 2013/255 s Sklepom 2015/1836 spremenjeno. Ta člena od tedaj določata omejitve vstopa na ozemlje držav članic ali tranzita prek njega ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, ki se uvrščajo v eno od kategorij oseb iz odstavka 2, od (a) do (g), teh členov in so na seznamu v Prilogi I, razen če v skladu z njunim odstavkom 3 obstaja „dovolj informacij o tem, da [te osebe] niso ali niso več povezan[e] z režimom ali nimajo vpliva nanj ali ne pomenijo resnične nevarnosti za izognitev“.

10      Natančneje, ker – kot je navedeno v uvodni izjavi 7 Sklepa 2015/1836 – „moč v Siriji tradicionalno izhaja iz družine, moč sedanjega sirijskega režima [pa je] skoncentrirana med vplivnimi člani družin Assad in Makhlouf“, je bilo treba določiti omejevalne ukrepe proti določenim članom teh družin, da bi prek članov teh družin neposredno vplivali na režim, da bi spremenil politiko zatiranja, ter se izognili nevarnosti izognitve omejevalnim ukrepom prek navedenih družinskih članov.

11      Tako na eni strani od sprejetja aktov iz leta 2015 omejevalni ukrepi v skladu s členom 27(2)(b) in členom 28(2)(b) Sklepa 2013/255 veljajo tudi za „člane družin Assad ali Makhlouf“ (v nadaljevanju: merilo družinske pripadnosti). Obenem je bil člen 15 Uredbe št. 36/2012 dopolnjen z odstavkom 1a(b), ki določa zamrznitev sredstev članov teh družin.

12      Na drugi strani je splošno merilo za uvrstitev na seznam, ki se navezuje na korist od politik, ki jih izvaja sirski režim, ali na podporo temu režimu, navedeno v členu 27(1) in členu 28(1) Sklepa 2013/255, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/1836, ter v členu 15(1)(a) Uredbe št. 36/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/1828 (v nadaljevanju: splošno merilo povezanosti s sirskim režimom).

13      Svet je 24. aprila 2023 sprejel izpodbijana akta. V uvodnih izjavah 2, 3 in 5 teh aktov je bilo navedeno:

„(2)      Svet je še naprej zelo zaskrbljen zaradi razmer v Siriji. Konflikt v Siriji traja že več kot desetletje in še zdaleč ni končan, trpljenje in nestabilnost pa se s tem nadaljujeta.

(3)      Svet ugotavlja, da sirski režim še naprej izvaja politiko zatiranja. Glede na nepojemajočo resnost razmer Svet meni, da je treba veljavne omejevalne ukrepe ohraniti in poskrbeti za njihovo učinkovitost, tako da se poostrijo ter hkrati ostanejo ciljno usmerjeni in diferencirani, ob tem pa upoštevati tudi humanitarne razmere med sirskim prebivalstvom. Svet glede na konkreten kontekst, ki prevladuje v Siriji, meni, da so ti omejevalni ukrepi, da bi bili učinkoviti, še posebej relevantni zlasti za določene kategorije oseb in subjektov.

[…]

(5)      Svet je zelo zaskrbljen zaradi porasta trgovine s prepovedanimi drogami s poreklom v Siriji. Svet je zlasti ocenil, da je trgovina z amfetamini postala poslovni model, ki ga vodi režim in ki bogati notranji krog režima in mu zagotavlja prihodke, ki prispevajo k njegovi zmožnosti nadaljevanja represivnih politik. Svet meni, da bi moral določiti omejevalne ukrepe, s katerimi bi zamrznili vsa sredstva in gospodarske vire, ki pripadajo določenim osebam in subjektom, vpletenim v proizvodnjo prepovedanih drog s poreklom v Siriji ali nedovoljeno trgovino z njimi, so v njihovi lasti, s katerimi ti razpolagajo ali katere ti nadzorujejo, te osebe in subjekte pa je Svet opredelil in so navedeni[, kar zadeva Izvedbeni sklep 2023/847, v Prilogi I k Sklepu 2013/255/SZVP, in kar zadeva Izvedbeno uredbo 2023/844, v Prilogi II k Uredbi št. 36/2012]; s temi ukrepi bi se morale uvesti tudi omejitve vstopa za te osebe, da bi jim preprečili zagotavljanje podpore režimu in povečali pritisk na režim, da bi spremenil svoje represivne politike. Cilj teh ukrepov je tudi zmanjšati tveganje za spodkopavanje učinkovitosti omejevalnih ukrepov z omejevanjem zmožnosti režima, da se zateka k prihodkom iz trgovine s prepovedanimi drogami, da bi nadaljeval svoje represivne politike.“

14      Svet je uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama utemeljil s temi razlogi:

„[…] član družine Assad.

Deluje v okviru trgovine s prepovedanimi drogami, zlasti v njihovi proizvodnji. Trgovina s Captagonom je postala poslovni model, ki ga vodi režim in ki bogati notranji krog režima in mu predstavlja rešilno bilko. Torej ima koristi od režima in ga podpira.“

[…]

 Predlogi strank

17      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijana akta razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanjo;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

18      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov;

–        podredno, če bi Splošno sodišče izpodbijana akta razglasilo za nična v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, odredi, da se učinki Izvedbenega sklepa 2023/847, kar zadeva njo, ohranijo do začetka učinkovanja razglasitve delne ničnosti Izvedbene uredbe Sveta 2023/844.

 Pravo

[…]

 Ugovor nezakonitosti, podan zoper merilo družinske pripadnosti

26      Tožeča stranka na podlagi člena 277 PDEU podaja ugovor nezakonitosti merila družinske pripadnosti, kot je to merilo navedeno v členu 27(2)(b) in členu 28(2)(b) Sklepa 2013/255, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/1836. Predlaga, naj se za to merilo ugotovi, da se ne uporablja zanjo, in naj se zato uvrstitev njenega imena na sporna seznama, ki izhaja iz uporabe teh določb, razglasi za nično.

27      Svet prereka tako dopustnost kot utemeljenost ugovora nezakonitosti, ki ga podaja tožeča stranka.

 Dopustnost ugovora nezakonitosti

28      Ne da bi formalno podal ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, Svet navaja razlog za nedopustnost ugovora nezakonitosti, ki ga podaja tožeča stranka.

29      Po mnenju Sveta tožeča stranka ne pojasnjuje posledic uveljavljanega ugovora nezakonitosti za izpodbijana akta in zanjo. Ta nejasnost, ki je v nasprotju z zahtevami iz člena 76(d) Poslovnika, naj bi mu onemogočala pripravo obrambe in naj bi zato morala privesti do nedopustnosti navedenega ugovora.

30      Tožeča stranka izpodbija te trditve.

31      Glede tega je treba poudariti, da mora tožba na podlagi člena 76(d) Poslovnika med drugim vsebovati povzetek navedenih tožbenih razlogov. Poleg tega mora biti ta povzetek neodvisno od vsakega terminološkega vprašanja dovolj jasen in natančen, da tožena stranka lahko pripravi obrambo in da Splošno sodišče lahko odloči o tožbi, glede na okoliščine primera, ne da bi moralo zahtevati druge informacije. Da bi bila tožba dopustna, je namreč potrebno, da bistvena dejansko in pravno stanje, na katerih ta temelji, izhajata vsaj na kratko, vendar povezano in razumljivo iz besedila tožbe, in to za namene zagotavljanja pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti (glej sodbo z dne 14. aprila 2021, Al‑Tarazi/Svet, T‑260/19, neobjavljena, EU:T:2021:187, točka 166 in navedena sodna praksa).

32      V obravnavanem primeru tožeča stranka v sicer kratki utemeljitvi trdi, da merilo družinske pripadnosti ni jasno in natančno, zaradi česar ni mogla ugotoviti, na katere osebe se to merilo lahko nanaša. Poleg tega po njenem mnenju njegova uporaba povzroča diskriminacijo, zaradi katere sta izpodbijana akta nezakonita.

33      V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da je Svet lahko pripravil obrambo, kar potrjuje okoliščina, da je vsebinsko odgovoril na trditve tožeče stranke tako v odgovoru na tožbo kot v dupliki.

34      Poleg tega po presoji Splošnega sodišča ugovor nezakonitosti spremljajo zadostna pojasnila, da lahko opravi sodni nadzor in tako odloči o tem ugovoru, ne da bi moralo zahtevati druge informacije.

35      Zato je treba zavrniti razlog za nedopustnost, ki ga navaja Svet, in ugotoviti, da je ugovor nezakonitosti merila družinske pripadnosti dopusten.

 Utemeljenost ugovora nezakonitosti

36      Tožeča stranka v utemeljitev ugovora nezakonitosti v bistvu navaja dva očitka, ki se nanašata:

–        prvi na kršitev načela zakonitosti, v skladu s katerim mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic predpisano z zakonom, ter posledično na poseganje v lastninsko pravico ter pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki sta zagotovljeni s členom 17(1) in členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter členom 8(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in členom 1 Prvega dodatnega protokola k EKČP;

–        drugi na kršitev načela prepovedi diskriminacije, določenega v členu 21(1) Listine in členu 14 EKČP.

37      Najprej je treba opozoriti, da čeprav so, kot potrjuje člen 6(3) PEU, temeljne pravice, ki so zagotovljene z EKČP, kot splošna načela del prava Unije in čeprav člen 52(3) Listine določa, da imajo pravice iz Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z navedeno konvencijo, ta, dokler Unija ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije (glej sodbo z dne 3. septembra 2015, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 45 in navedena sodna praksa).

38      Zato je treba ta ugovor nezakonitosti preizkusiti le glede na določbe Listine, na katere se sklicuje tožeča stranka.

39      V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko na podlagi člena 277 PDEU vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v drugem odstavku člena 263 PDEU, ne uporablja.

40      Člen 277 PDEU je namreč izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti odločbe, ki je nanjo naslovljena, posredno izpodbija veljavnost splošnih aktov, ki so podlaga za tako odločbo, če ta stranka ni imela pravice, da na podlagi člena 263 PDEU vloži direktno tožbo zoper te akte, katerih posledice tako čuti, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev njihove ničnosti. Splošni akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, se mora neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe, in obstajati mora neposredna pravna zveza med izpodbijano posamično odločbo in zadevnim splošnim aktom (glej sodbi z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točki 67 in 68 in navedena sodna praksa, ter z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 33 in navedena sodna praksa).

41      Vendar ima Svet široko polje proste presoje pri splošni in abstraktni določitvi pravnih meril in podrobnih pravil za sprejemanje omejevalnih ukrepov (glej sodbo z dne 28. aprila 2021, Sharif/Svet, T‑540/19, neobjavljena, EU:T:2021:220, točka 167 in navedena sodna praksa).

42      Tako so splošna pravila, ki opredeljujejo ta merila in podrobna pravila, predmet omejenega sodnega nadzora, ki je omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja napačne uporabe prava ter neobstoja očitnih napak pri presoji dejanskega stanja in zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 28. septembra 2022, LAICO/Svet, T‑627/20, neobjavljena, EU:T:2022:590, točka 59 in navedena sodna praksa).

43      Poleg tega morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča Unije – v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe DEU – zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije (glej sodbo z dne 9. septembra 2016, Farahat/Svet, T‑830/14, neobjavljena, EU:T:2016:462, točka 27 in navedena sodna praksa).

44      Utemeljenost ugovora nezakonitosti je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

–       Prvi očitek: merilo družinske pripadnosti pomeni kršitev načela zakonitosti ter posledično posega v lastninsko pravico in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja

45      Tožeča stranka trdi, da čeprav javni organi v skladu s členom 52(1) Listine lahko posegajo v temeljne pravice, mora biti kakršno koli omejevanje v zvezi s tem predpisano z zakonom ter spoštovati zahteve po jasnosti, natančnosti in predvidljivosti.

46      Po mnenju tožeče stranke pa je z merilom družinske pripadnosti kršen člen 52(1) Listine, ker ima to merilo „zelo pomanjkljivo natančnost“. Tako naj bi ta pomanjkljiva natančnost onemogočala, da se ugotovi, katere osebe so v bistvu lahko zajete s temeljno ureditvijo.

47      Iz tega sledi, da merilo družinske pripadnosti posega v, prvič, lastninsko pravico, zagotovljeno s členom 17(1) Listine, in drugič, pravico do spoštovanja ugleda, ki je del pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu člena 7 te listine.

48      Svet izpodbija te trditve.

49      V zvezi s tem je treba opozoriti, da lastninska pravica in pravica do spoštovanja zasebnega življenja, del katere je pravica do spoštovanja ugleda, nista absolutni pravici in da je njuno uresničevanje lahko predmet omejitev pod pogoji iz člena 52(1) Listine, v skladu s katerim mora biti na eni strani „[k]akršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, […] predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“ ter so na drugi strani „[o]b upoštevanju načela sorazmernosti […] omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih“.

50      Iz tega izhaja, da mora poseg v pravico ali svoboščino, ki jo določa Listina, da bi bil skladen s pravom Unije, izpolnjevati štiri pogoje. Prvič, zadevna omejitev mora biti „predpisana z zakonom“, tako da mora imeti institucija Unije, ki sprejme ukrepe, ki lahko omejijo pravico ali svoboščino fizične ali pravne osebe, za to pravno podlago. Drugič, z zadevno omejitvijo mora biti spoštovana bistvena vsebina zadevne pravice ali svoboščine. Tretjič, učinkovito mora izpolnjevati cilj splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija. Četrtič, zadevna omejitev mora biti sorazmerna (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 145 in navedena sodna praksa).

51      Kot pa je razvidno iz točke 46 zgoraj, tožeča stranka trdi le, da merilo družinske pripadnosti ni dovolj natančno, da bi izpolnjevalo prvi pogoj, postavljen s členom 52(1) Listine, v skladu s katerim mora biti kakršno koli omejevanje temeljnih pravic predpisano z zakonom. Nasprotno pa tožeča stranka ne navaja nobene trditve glede preostalih treh pogojev iz točke 50 zgoraj.

52      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče presodilo, da načelo zakonitosti, ki ga uvajajo besede „predpisano z zakonom“, vsebovane v členu 52(1) Listine, pomeni, da mora kakršno koli omejevanje pravic in svoboščin, določenih v njej, imeti pravno podlago ter da mora biti že v tej jasno in natančno opredeljen obseg omejitve njihovega uresničevanja (mnenje 1/15 (Sporazum PNR med EU in Kanado) z dne 26. julija 2017, EU:C:2017:592, točka 139; sodbi z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 175, in z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers, C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 86).

53      Dodati je treba, da čeprav načelo zakonitosti zahteva, da je v aktu, ki omogoča poseganje v temeljne pravice, opredeljen obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice, ta zahteva ne izključuje, da je na eni strani zadevna omejitev oblikovana dovolj ohlapno, da se lahko prilagodi različnim primerom in spremembam položajev, ter da lahko na drugi strani Sodišče Evropske unije po potrebi z razlago pojasni konkretni obseg omejitve tako glede na samo besedilo zadevne ureditve Unije kot glede na njeno splošno sistematiko in cilje, ki se z njo uresničujejo, kot se razlagajo ob upoštevanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino (glej sodbo z dne 21. junija 2022, Ligue des droits humains, C‑817/19, EU:C:2022:491, točka 114 in navedena sodna praksa).

54      V tem okviru načelo pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Unije, zlasti zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter da so njihovi učinki predvidljivi, predvsem če imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja (glej sodbo z dne 15. septembra 2021, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑101/20, neobjavljena, EU:T:2021:575, točka 201 in navedena sodna praksa). Tako načelo se uporablja za omejevalne ukrepe, kot so ti v obravnavanem primeru, ki vplivajo na pravice in svoboščine zadevnih oseb (glej sodbo z dne 15. septembra 2021, Mutondo/Svet, T‑103/20, neobjavljena, EU:T:2021:578, točka 205 in navedena sodna praksa).

55      V obravnavanem primeru v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, merilo družinske pripadnosti Svetu ne omogoča, da omejevalne ukrepe naloži vsem osebam, katerih priimek je Assad, bodisi, da so povezane s to družino, ki je trenutno na oblasti v Siriji, ali ne.

56      Namreč, prvič, v skladu s členom 27(4) in členom 28(4) Sklepa 2013/255, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/1836, se o vsaki uvrstitvi na sporna seznama odloči posamično in od primera do primera ob upoštevanju sorazmernosti ukrepa.

57      Drugič, merilo družinske pripadnosti je del pravnega okvira, ki je jasno razmejen s cilji, ki se uresničujejo zlasti s temeljno ureditvijo.

58      Tako je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 53 zgoraj, merilo družinske pripadnosti razlagati med drugim glede na cilje omejevalnih ukrepov, sprejetih glede na razmere v Siriji. V obravnavanem primeru je iz uvodne izjave 7 Sklepa 2015/1836 razvidno, da je moč sirskega režima skoncentrirana med „vplivnimi člani družin Assad in Makhlouf“ ter da je Svet zato določil omejevalne ukrepe proti nekaterim članom teh družin, „da bi prek članov teh družin neposredno vplivali na režim, da bi spremenil politiko zatiranja, ter se izognili nevarnosti izognitve omejevalnim ukrepom prek družinskih članov“ (glej točko 8 zgoraj).

59      V tej zadevi tožeča stranka, na prvem mestu, trdi, da se merilo družinske pripadnosti na eni strani nanaša na osebe, katerih priimek je Assad, ki je v Siriji zelo pogost, toda ki niso povezane z družino Assad, ki je na oblasti v tej državi. Na drugi strani naj bi to merilo s svojega področja uporabe izključevalo osebe, ki so ta priimek izgubile s sklenitvijo zakonske zveze.

60      V zvezi s tem je treba navesti, da je obseg merila družinske pripadnosti, čeprav je to merilo ubesedeno ohlapno, omejen z uvodno izjavo 7 Sklepa 2015/1836 (glej točko 58 zgoraj) in torej lahko zajema le krog zlahka opredeljivih oseb, in sicer tistih, ki so povezane z družino Assad, ki je trenutno na oblasti v Siriji.

61      Iz tega sledi, prvič, da osebe, katerih priimek je Assad – ne glede na to, kako pogosto se ta pojavlja v Siriji – spadajo na področje uporabe merila družinske pripadnosti le, če imajo sorodstvene vezi z družino Assad, ki trenutno vlada Siriji.

62      Drugič, kot navaja Svet, so imena oseb, ki imajo sorodstvene vezi z družino Assad, ki je na oblasti v Siriji, lahko uvrščena na sporna seznama na podlagi merila družinske pripadnosti, tudi če te osebe nimajo priimka Assad.

63      Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je merilo družinske pripadnosti nenatančno, ker se nanaša na vse člane družine Assad, pri čemer pa tistih članov, ki so vplivni, ne razlikuje od tistih, ki niso.

64      V zvezi s tem je treba navesti, da merilo družinske pripadnosti ne določa pogoja, ki bi bil povezan z vplivom članov družine Assad. Nasprotno pa je ta pogoj izrecno naveden v besedilu, ki ga vsebujejo člen 27(2)(a) in člen 28(2)(a) Sklepa 2013/255, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/1836, ter člen 15(1a)(a) Uredbe št. 36/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/1828, in ki se sklicuje na „v Siriji delujoč[e] vodiln[e] poslovneže[]“.

65      Iz tega sledi, da se merilo družinske pripadnosti ne nanaša le na „vplivne“ člane družine Assad, ki so na oblasti v Siriji. Svet želi namreč z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi tega merila, spodbuditi nekatere člane navedene družine, da ustvarjajo pritisk na sirski režim, da bi ta odpravil zatiranje civilnega prebivalstva, in izogniti se nevarnosti izognitve omejevalnim ukrepom prek teh družinskih članov (glej točko 58 zgoraj).

66      Na tretjem mestu, tožeča stranka navaja, da načelo osebne odgovornosti, potrjeno v ustavnih tradicijah držav članic, nasprotuje vsakršni sistematični uvrstitvi na seznam, ki naj bi „kazn[ovala]“ osebo zgolj zato, ker pripada družini Assad, saj nikomur ni mogoče pripisovati odgovornosti za ravnanje njegovih sorodnikov.

67      V zvezi s tem je treba navesti, da iz sodne prakse sicer res izhaja, da se sme fizično ali pravno osebo na podlagi načela individualizacije kazni in sankcij kaznovati samo zaradi dejstev, ki se ji očitajo individualno (glej sodbo z dne 7. junija 2023, Skryba/Svet, T‑581/21, neobjavljena, EU:T:2023:321, točka 27 in navedena sodna praksa).

68      Vendar omejevalni ukrepi pomenijo ciljno usmerjene preventivne ukrepe, ki se umeščajo v strogi okvir pravnih pogojev, opredeljenih v sklepu, sprejetem na podlagi člena 29 PEU, in v uredbi, ki temelji na členu 215(2) PDEU in s katero se ta sklep izvaja na področju uporabe Pogodbe DEU. Namenjeni so zlasti boju proti grožnjam mednarodnemu miru in varnosti v skladu z določbami glede skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Zato se omejevalni ukrepi zaradi svoje varovalne narave in preventivnega namena razlikujejo od kazenskih ali upravnih sankcij (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2023, Skryba/Svet, T‑581/21, neobjavljena, EU:T:2023:321, točka 28 in navedena sodna praksa).

69      Natančneje, kot je razvidno iz točke 58 zgoraj, cilj, ki se uresničuje z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi glede na razmere v Siriji, ni kaznovati osebe ali subjekte, v katere so usmerjeni, temveč prek njih ustvarjati pritisk na sirski režim, da bi odpravil politiko nasilnega zatiranja, ki jo izvaja nad sirskim civilnim prebivalstvom.

70      Poleg tega, kot je bilo omenjeno v točki 56 zgoraj, se o vsaki uvrstitvi na sporna seznama odloči posamično in od primera do primera ob upoštevanju sorazmernosti zadevnega ukrepa, tako da ni mogoče vpeljati nobene sistematične uvrstitve na podlagi merila družinske pripadnosti.

71      Tožeča stranka se torej ne more sklicevati na načelo osebne odgovornosti, da bi izpodbijala zakonitost merila družinske pripadnosti.

72      Iz navedenega izhaja, da merilo družinske pripadnosti v povezavi s ciljem ustvariti pritisk na sirski režim, da bi se ga prisililo v odpravo njegove politike zatiranja, objektivno in dovolj natančno opredeljuje omejeno kategorijo oseb, ki so lahko predmet omejevalnih ukrepov.

73      Zato po presoji Splošnega sodišča merilo družinske pripadnosti uvaja jasno in natančno določbo, ki ustreza zahtevam, postavljenim z načelom zakonitosti, v smislu sodne prakse, navedene v točki 52 zgoraj.

74      V teh okoliščinah je treba glede na to, da merilo družinske pripadnosti zadosti načelu zakonitosti, zavrniti tudi trditve tožeče stranke v zvezi s posegom v lastninsko pravico in pravico do spoštovanja ugleda.

75      Zato je treba prvi očitek zavrniti.

–       Drugi očitek: kršitev načela prepovedi diskriminacije

76      V okviru drugega očitka tožeča stranka trdi, da „kaznovanje“ posameznika zgolj zaradi njegove pripadnosti družini – ne glede na pomen, ki ga ima ta pojem – pomeni diskriminacijo v smislu člena 21(1) Listine. Kot meni tožeča stranka, uporaba merila družinske pripadnosti privede do rezultata, ki ni sorazmeren z uresničevanim ciljem, ker kot mrzli bratranec sirskega predsednika Basharja Al‑Assada (v nadaljevanju: sirski predsednik) nikoli ne bo mogla omajati utemeljenosti prvega razloga za uvrstitev na seznam.

77      Svet izpodbija te trditve.

78      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 21(1) Listine prepovedana „vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti“.

79      V skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije in katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodbi z dne 31. maja 2018, Kaddour/Svet, T‑461/16, EU:T:2018:316, točka 152 in navedena sodna praksa, ter z dne 23. novembra 2022, Bowden in Young/Europol, T‑72/21, neobjavljena, EU:T:2022:720, točka 151 in navedena sodna praksa).

80      Različno obravnavanje je utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z zakonito dopustnim ciljem, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo, in če je ta različnost sorazmerna s ciljem, ki se želi doseči z zadevnim obravnavanjem (glej sodbo z dne 16. junija 2021, Krajowa Izba Gospodarcza Chłodnictwa i Klimatyzacji/Komisija, T‑126/19, EU:T:2021:360, točka 86 in navedena sodna praksa).

81      Poleg tega načelo sorazmernosti, ki je povzeto v členu 5(4) PEU, zahteva, da morajo biti ukrepi, ki se izvajajo z določbo prava Unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev (glej sodbo z dne 16. decembra 2020, Haswani/Svet, T‑521/19, neobjavljena, EU:T:2020:608, točka 171 in navedena sodna praksa).

82      Na področju omejevalnih ukrepov pa ima Svet, kot je razvidno iz točke 41 zgoraj, široko polje proste presoje pri določitvi in sprejetju meril za uvrstitev na seznam. Zato zakonitost omejevalnih ukrepov ni odvisna od ugotovitve njihovih takojšnjih učinkov, ampak zahteva le, da niso očitno neprimerni glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2020, Rosneft in drugi/Svet, C‑732/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:727, točka 97).

83      V obravnavanem primeru tožeča stranka trdi, da je merilo družinske pripadnosti diskriminatorno, saj omogoča, da se „kazni“ naložijo „množici posameznikov, ki nimajo nobene povezave s sirskim predsednikom“, tako da privede do rezultata, ki ni sorazmeren z uresničevanim ciljem.

84      Na prvem mestu, navesti je treba, da omejevalni ukrepi, ki jih je sprejela Unija, v skladu z ustaljeno sodno prakso ne pomenijo zaplembe premoženja zadevnih oseb kot premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, temveč preventivno zamrznitev, zato niso kazenske sankcije. Poleg tega ne vključujejo nobene take obtožbe (glej sodbi z dne 21. julija 2016, Hassan/Svet, T‑790/14, EU:T:2016:429, točka 77 (neobjavljena) in navedena sodna praksa, ter z dne 12. decembra 2018, Makhlouf/Svet, T‑409/16, neobjavljena, EU:T:2018:901, točka 129 in navedena sodna praksa).

85      Kar zadeva omejevalne ukrepe, sprejete glede na razmere v Siriji, cilj, ki se uresničuje, ni kaznovati sirski režim ali osebe, katerih imena so na spornih seznamih, temveč ustvarjati pritisk na ta režim, da bi odpravil politiko nasilnega zatiranja, ki jo izvaja nad civilnim prebivalstvom (glej točko 58 zgoraj).

86      Gre torej za cilj, ki spada v širši okvir prizadevanj za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, ki so določena v členu 21 PEU, ki se nanaša na določbe zunanjega delovanja Unije, in je zato legitimen (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2020, Kaddour/Svet, T‑510/18, EU:T:2020:436, točka 176 (neobjavljena)).

87      Kot navaja Svet, je namreč sprejetje omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko primerno, ker se s tem uresničuje tako temeljen cilj splošnega interesa za mednarodno skupnost, kot je zaščita civilnega prebivalstva. Zato zamrznitev sredstev in drugih gospodarskih virov ter prepoved vstopa na ozemlje Unije za osebe, ki so opredeljene kot vpletene v podporo sirskemu režimu, kot taki ne moreta biti neprimerni (glej sodbo z dne 16. januarja 2019, Haswani/Svet, T‑477/17, neobjavljena, EU:T:2019:7, točka 75 in navedena sodna praksa).

88      Iz tega sledi, prvič, da omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi merila družinske pripadnosti, nikakor ni mogoče enačiti s kaznimi, in drugič, da se s temi ukrepi uresničuje cilj splošnega interesa, ki ga priznava Unija.

89      Na drugem mestu, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, se merilo družinske pripadnosti nanaša na natančno kategorijo oseb, in sicer na osebe, ki imajo sorodstvene vezi z družino Assad, ki je na oblasti v Siriji, in ki so torej člani te družine (glej točke 60, 61 in 72 zgoraj).

90      Na tretjem mestu, tožeča stranka ne pojasnjuje, kako ali v zvezi s kom naj bi bilo izvajanje merila družinske pripadnosti diskriminatorno. Prav tako ne navaja konkretnih primerov drugih oseb, ki bi bile v položaju, primerljivem z njenim, in bi bile obravnavane različno v smislu sodne prakse, navedene v točki 79 zgoraj (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. novembra 2016, Export Development Bank of Iran/Svet, T‑89/14, neobjavljena, EU:T:2016:693, točka 120). V teh okoliščinah Splošno sodišče ne more preveriti, ali so njene trditve podprte z dejstvi.

91      Na četrtem mestu, zavrniti je treba tudi trditev tožeče stranke, da merilo družinske pripadnosti privede do rezultata, ki ni sorazmeren s ciljem, ki se uresničuje z zadevnimi omejevalnimi ukrepi, ker kot mrzli bratranec sirskega predsednika ne bo mogla ovreči domneve, da je povezana s sirskim režimom.

92      V zvezi s tem je namreč dovolj ugotoviti, da se na podlagi člena 27(3) in člena 28(3) Sklepa 2013/255, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2015/1836, ter člena 15(1b) Uredbe št. 36/2012, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2015/1828, imena oseb, na katere se nanašajo različna merila za uvrstitev na seznam – vključno z, med drugim, člani družine Assad – ne vključijo na sporna seznama ali ohranijo na njih, če obstaja dovolj informacij o tem, da te osebe niso ali niso več povezane z režimom ali nimajo vpliva nanj ali ne pomenijo resnične nevarnosti za izognitev omejevalnim ukrepom.

93      Zato lahko vsaka oseba, ne glede na položaj ali status, na podlagi katerega je bila uvrščena na sporna seznama, predloži dokaze, da bi izpodbila vključitev svojega imena na ta seznama ali njegovo ohranitev na njih. To velja tudi v obravnavanem primeru za tožečo stranko kot mrzlega bratranca sirskega predsednika.

94      Glede na vse te elemente je treba zavrniti drugi očitek in s tem ugovor nezakonitosti v celoti.

[…]

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Samerju Kamalu Al-Assadu se naloži plačilo stroškov.

Truchot

Kanninen

Frendo

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 4. septembra 2024.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.


1      Navedene so le točke zadevne sodbe, za katere Splošno sodišče meni, da je njihova objava koristna.