Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

LAILE MEDINA,

predstavljeni 16. aprila 2026(1)

Zadeva C‑879/24

Evropska komisija

proti

Kraljevini Danski

„ Neizpolnitev obveznosti države članice – Vzpostavitev skupnega okvira za priznavanje minimalnih poklicnih kvalifikacij na področju plovbe po celinskih plovnih poteh – Direktiva (EU) 2017/2397 in Direktiva (EU) 2021/1233 – Člen 39(3) in (4) – Obveznost sprejetja ukrepov za zagotavljanje skladnosti z navedenima direktivama – Nesprejetje ukrepa za prenos in/ali neobstoj uradnega obvestila o takem ukrepu – Člen 260(3) PDEU – Predlog za naložitev plačila pavšalnega zneska in dnevne denarne kazni “






I.      Uvod

1.        Evropska komisija v svoji tožbi predlaga, naj Sodišče ugotovi, da Kraljevina Danska ni izpolnila svojih obveznosti s tem, da ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za zagotovitev skladnosti z (i) členom 39(3) Direktive (EU) 2017/2397 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o priznavanju poklicnih kvalifikacij na področju plovbe po celinskih plovnih poteh ter razveljavitvi direktiv Sveta 91/672/EGS in 96/50/ES(2) in (ii) členom 2(1) Direktive (EU) 2021/1233 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. julija 2021 o spremembi Direktive (EU) 2017/2397 glede prehodnih ukrepov za priznavanje potrdil tretjih držav,(3) oziroma da vsekakor o takih sprejetih ukrepih ni obvestila Komisije.

2.        Poleg tega Komisija predlaga, naj Sodišče Kraljevini Danski naloži plačilo pavšalnega zneska in dnevne denarne kazni od datuma razglasitve sodbe.

3.        Obravnavana tožba zaradi neizpolnitve obveznosti vključuje dva glavna vidika. Prvi se nanaša na razlago merila iz člena 39(4) Direktive 2017/2397, da plovba po celinskih plovnih poteh na ozemlju države članice tehnično ni mogoča, zato je taka država članica povsem izvzeta iz obveznosti prenosa.

4.        Drugi vidik pa je postopkovni in se nanaša na razlago člena 260(3) PDEU. Navedena določba je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo in vsebuje mehanizem, v skladu s katerim lahko Komisija predlaga, naj Sodišče državi članici naloži plačilo denarne sankcije od izdaje prve sodbe na podlagi člena 258, v kateri je ugotovljeno, da zadevna država članica ni izpolnila svoje obveznosti in obvestila Komisije o ukrepih za prenos direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom.

5.        V okviru obravnavane zadeve ima Sodišče možnost proučiti uporabo postopka iz člena 260(3) PDEU v okoliščinah, ko zakonodajalec Unije uporabi ciljni pristop za prenos, zadevna država članica pa se sklicuje na specifično določbo zadevne direktive, v skladu s katero je država članica izvzeta iz obveznosti prenosa, če so izpolnjena določena merila. Kot bom pojasnila v teh sklepnih predlogih, menim, da se člen 260(3) PDEU ne uporablja, če je že za sam obstoj obveznosti glede prenosa potrebna razlaga Sodišča.

II.    Pravni okvir

A.      Direktiva 2017/2397

6.        Člen 2(3) Direktive 2017/2397, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Brez poseganja v člen 39(3) se ta direktiva prav tako ne uporablja za osebe, ki plujejo v državah članicah, katerih celinske plovne poti niso povezane s plovnim omrežjem druge države članice, in ki izvajajo izključno:

(a)      omejene plovbe lokalnega pomena, pri katerih razdalja od kraja odhoda nikoli ne presega desetih kilometrov, ali

(b)      sezonske plovbe.“

7.        Člen 39 Direktive 2017/2397, naslovljen „Prenos“, določa:

„1.      Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 17. januarja 2022. O tem takoj obvestijo Komisijo.

[…]

3.      Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena je država članica, v kateri so vse osebe izvzete na podlagi člena 2(3), dolžna uveljaviti le tiste predpise, ki so potrebni za zagotavljanje skladnosti s členom 10, kar zadeva priznavanje potrdil o usposobljenosti in pomorske knjižice, s členom 38, kar zadeva priznavanje veljavnih potrdil, in s členom 15. Ta država članica uveljavi te predpise do 17. januarja 2022.

Ta država članica ne sme izdajati potrdil Unije o usposobljenosti ali odobravati programov usposabljanja ali simulatorjev, dokler ne prenese in uveljavi preostalih določb te direktive ter o tem obvesti Komisijo.

4.      Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena država članica ni dolžna prenesti te direktive, kolikor plovba po celinskih plovnih poteh na njenem ozemlju tehnično ni mogoča.

Ta država članica ne sme izdajati potrdil Unije o usposobljenosti ali odobravati programov usposabljanja ali simulatorjev, dokler ne prenese in uveljavi določb te direktive ter o tem obvesti Komisijo.“

B.      Direktiva 2021/1233

8.        Direktiva 2021/1233 spreminja Direktivo 2017/2397 glede prehodnih ukrepov in priznavanja potrdil tretjih držav. Člen 1 Direktive 2021/1233 spreminja zlasti člen 10(3) Direktive 2017/2397 ter členu 38 slednje dodaja sedmi odstavek.

9.        Člen 2(1) Direktive 2021/1233 določa:

„1.      Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 17. januarja 2022. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Odstopanje iz člena 39(4) Direktive [2017/2397] se smiselno uporablja za to direktivo.“

III. Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

10.      Komisija je 24. marca 2022 poslala uradni opomin Kraljevini Danski, v katerem je trdila, da je Kraljevina Danska do roka za prenos, torej 17. januarja 2022, ni obvestila o ukrepih, ki jih je sprejela za prenos določb, naštetih v členu 39(3) Direktive 2017/2397 in členu 2(1) Direktive 2021/1233.

11.      Kraljevina Danska je v svojem odgovoru z dne 25. maja 2022 navedla, da ni zavezana prenesti navedenih dveh direktiv v svoje nacionalno pravo. Pri tem se je sklicevala na člen 39(4) Direktive 2017/2397, v skladu s katerim je po njenem mnenju izvzeta iz obveznosti prenosa navedenih dveh direktiv.

12.      Komisija se z razlogovanjem Kraljevine Danske ni strinjala, zato je opravila več sestankov z danskimi organi. Vendar pa na podlagi navedenih sestankov Komisiji niso bili sporočeni nobeni ukrepi za prenos.

13.      Komisija je 28. septembra 2023 Kraljevini Danski poslala obrazložena mnenja, v katerih je navedla, da zahtevani ukrepi za popoln prenos Direktive 2017/2397 in Direktive 2021/1233 niso bili sprejeti, ter pozvala Kraljevino Dansko k izpolnitvi svojih obveznosti na podlagi navedenih direktiv v dveh mesecih od prejetja navedenih obrazloženih mnenj.

14.      Kraljevina Danska je na obrazložena mnenja Komisije odgovorila 28. novembra 2023. V odgovoru je večinoma ponovila svoj odgovor na uradni opomin ter vztrajala, da je na podlagi člena 39(4) Direktive 2017/2397 izvzeta iz obveznosti prenosa navedene direktive, zato tudi ni zavezana prenesti Direktive 2021/1233. Ponovno je trdila, da na Danskem ni celinskih plovnih poti.

15.      Komisija je na podlagi ugotovitve, da Kraljevina Danska ni prenesla Direktive 2017/2397 v omejenem obsegu v skladu s členom 39(3) navedene direktive, da ni prenesla Direktive 2021/1233 in da Komisije ni obvestila o sprejetih nacionalnih ukrepih za prenos, vložila obravnavano tožbo.

IV.    Presoja

16.      V skladu s členom 1 Direktiva 2017/2397 določa pogoje in postopke za potrjevanje kvalifikacij oseb, vključenih v upravljanje plovnih objektov, ki plujejo po celinskih plovnih poteh Unije, ter za priznavanje takih kvalifikacij v državah članicah. Kot izhaja iz uvodne izjave 5 navedene direktive je njen cilj zagotoviti lažjo mobilnost, varnost plovbe ter zaščito človeških življenj in okolja z uvedbo potrdil Unije o usposobljenosti in potrjevanjem poklicnih kvalifikacij.(4)

17.      Vendar pa v skladu z uvodno izjavo 10 Direktiva 2017/2397 priznava določene izjeme od popolnega prenosa v primeru držav članic, katerih nacionalne celinske plovne poti niso povezane s celinskimi plovnimi potmi druge države članice, ter z namenom znižanja stroškov. V skladu z uvodno izjavo 15 navedene direktive se izjeme priznavajo državam članicam, v katerih je plovba po celinskih plovnih poteh neredna dejavnost, ki služi le lokalnim ali sezonskim interesom na plovnih poteh, ki niso povezane z drugimi državami članicami. Čeprav bi bilo treba načelo priznavanja poklicnih potrdil na podlagi te direktive upoštevati tudi v teh državah članicah, bi moralo biti upravno breme sorazmerno. Iz navedene uvodne izjave izhaja, da je torej utemeljeno, da se zadevnim državam članicam dopusti prenesti le minimalne določbe, potrebne za priznanje poklicnih potrdil.

18.      Iz uvodne izjave 16 navedene direktive nadalje izhaja, da bi zahteva za prenos navedene direktive za nekatere države članice, v katerih plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča, pomenila nesorazmerno upravno breme.

19.      Vsi ti pomisleki se odražajo v ciljnem pristopu k prenosu,(5) ki je določen v členu 39 Direktive 2017/2397. Na kratko, navedeni člen v zvezi s prenosom deli države članice v tri skupine: tiste, ki morajo direktivo prenesti v celoti (člen 39(1)), tiste, ki jo morajo prenesti v omejenem in minimalnem obsegu (člen 39(2) in (3)), ter tiste, ki so izvzete iz obveznosti prenosa (člen 39(4)). Izjeme od popolnega prenosa v bistvu temeljijo na dejstvu, da ne obstajajo celinske plovne poti, ki bi bile povezane s plovnim omrežjem druge države članice (člen 39(2) in (3)), ter da plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča (člen 39(4)).

20.      Natančneje, člen 39(3) Direktive 2017/2397 določa zelo omejeno (oziroma minimalno) obveznost prenosa zgolj treh določb, in sicer členov 10, 38 in 15. Navedena izjema od popolnega prenosa se uporablja za tiste države članice, v katerih so vse osebe izvzete na podlagi člena 2(3) navedene direktive. Izjema se nanaša na osebe, ki plujejo po državi članici, katere celinske plovne poti niso povezane s plovnim omrežjem druge države članice, in ki izvajajo izključno krajše plovbe lokalnega pomena (pri katerih razdalja od kraja odhoda nikoli ne presega desetih kilometrov) oziroma sezonske plovbe.

21.      Člen 39(4) Direktive 2017/2397 pa določa popolno izjemo od obveznosti prenosa in se uporablja za države članice, na ozemlju katerih plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča.

22.      Direktiva 2021/1233 spreminja Direktivo 2017/2397 glede prehodnih ukrepov za priznavanje potrdil tretjih držav. Natančneje, sprememba se nanaša na člen 10(3) in člen 38 Direktive 2017/2397 (obe določbi sta del minimalne obveznosti prenosa v skladu s členom 39(3) Direktive 2017/2397). Člen 2(1) Direktive 2021/1233 določa, da se odstopanje iz člena 39(4) Direktive 2017/2397 smiselno uporablja tudi za Direktivo 2021/1233.

23.      Na podlagi navedenih pojasnil bom najprej obravnavala vprašanje, ali bi Kraljevina Danska morala izpolniti svojo obveznost na podlagi člena 258 PDEU, vendar je ni, nato pa bom obravnavala še vprašanje uporabe člena 260(3) PDEU v obravnavanih okoliščinah.

A.      Kršitev na podlagi člena 258 PDEU

1.      Trditve strank

24.      Komisija trdi, da je na podlagi člena 39(3) Direktive 2017/2397 Kraljevina Danska ena od držav članic, ki bi morale navedeno direktivo prenesti v omejenem obsegu. Trdi tudi, da bi Kraljevina Danska morala prenesti Direktivo 2021/1233, v skladu s členom 39(3) Direktive 2017/2397. V zvezi s tem Kraljevina Danska Komisije ni obvestila o nobenem sprejetem ukrepu za prenos navedenih dveh direktiv.

25.      V nasprotju s trditvami Kraljevine Danske Komisija trdi, da sta na podlagi člena 39(4) Direktive 2017/2397 le Republika Ciper in Republika Malta izvzeti iz obveznosti prenosa, saj na njunem ozemlju ni celinskih plovnih poti, na katerih bi bila plovba mogoča. Danske celinske plovne poti sicer niso povezane s plovnim omrežjem druge države članice, vendar pa je plovba po celinskih plovnih poteh na Danskem mogoča in se dejansko izvaja, na primer v pristanišču Aalborg, na reki Gudenå, na reki Odense in v pristanišču v Københavnu. Pristanišče v Aalborgu je samo-imenovano „pristanišče na celinskih plovnih poteh“, pristanišče Odense pa kot „kanalsko pristanišče“. Po reki Gudenå glavni prevoznik izvaja sezonska križarjenja. V pristanišču v Københavnu prevoznik ponuja izlete s čolnom po kanalih.

26.      Komisija trdi, da glede na to, da so v primeru nekaterih danskih pristanišč, kanalov in plovnih poti izpolnjeni pogoji iz člena 2(3) Direktive 2017/2397, mora navedena država članica v omejenem obsegu prenesti navedeni direktivi, v skladu s členom 39(3) Direktive 2017/2397.

27.      Komisija dodaja, da sklicevanje Kraljevine Danske na druge dokumente oziroma pravne akte, v katerih je omenjeno, da na ozemlju Danske ni celinskih plovnih poti, na primer zemljevid vseevropskih prometnih omrežij (TEN-T) iz leta 1996(6) ali Direktiva (EU) 2016/1629,(7) ni upoštevno. Iz zemljevida TEN-T izhaja zgolj dejstvo, da danska pristanišča niso del vseevropskih omrežij. Direktiva 2016/1629 pa ima drugačno področje uporabe od Direktive 2017/2397. Direktiva 2016/1629 se namreč nanaša na tehnične predpise za plovila, namenjena za plovbo po celinskih plovnih poteh, Direktiva 2017/2397 pa na poklicne kvalifikacije na področju plovbe po celinskih plovnih poteh.

28.      Vsekakor pa Komisija opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso okoliščina, da določene dejavnosti, na katero se nanaša direktiva, v obravnavani državi članici ni, te države članice ne more odvezati obveznosti, da sprejme ukrepe, da bi zagotovila ustrezen prenos vseh določb te direktive.(8)

29.      Kraljevina Danska v svojem odgovoru na tožbo najprej trdi, da se spor nanaša na opredelitev področja uporabe Direktiv 2017/2397 in 2021/1233. Kraljevina Danska in Komisija se v bistvu ne strinjata o tem, ali je plovba po celinskih plovnih poteh na Danskem „tehnično mogoča“ v smislu člena 39(4) Direktive 2017/2397. Vprašanje torej ni, ali je Kraljevina Danska pravočasno sprejela ukrepe za prenos navedenih dveh direktiv in o tem obvestila Komisijo, ampak ali bi sploh morala prenesti navedeni direktivi v svoje nacionalno pravo. To pojasnilo je ključnega pomena glede na predloge Komisije na podlagi člena 260(3) PDEU, saj pogoji za njegovo uporabo niso izpolnjeni.

30.      Navedena država članica poudarja, prvič, da mora Komisija dokazati, da je plovba po celinskih plovnih poteh na ozemlju Kraljevine Danske tehnično mogoča, česar pa ni storila.

31.      Drugič, Kraljevina Danska trdi, da iz zakonodajne zgodovine Direktive 2017/2397 izhaja, da so bile Danska, Ciper in Malta izrecno izključene s področja njene uporabe do skoraj tri tedne pred končnim dogovorom med Evropskim parlamentom in Svetom, kar potrjuje stališče Kraljevine Danske.

32.      Tretjič, Kraljevina Danska trdi, da bi bilo treba področje uporabe Direktiv 2017/2397 in 2021/1233 razlagati skupaj z Direktivo 2016/1629. Na seznamu celinskih plovnih poti v Uniji iz Priloge I k slednji direktivi ni danskih celinskih plovnih poti. Poleg tega člen 40 Direktive 2016/1629 izključuje Dansko s svojega področja uporabe.

33.      Četrtič, Kraljevina Danska opozarja, da tudi drugi pravni instrumenti potrjujejo, da na ozemlju Danske ni celinskih plovnih poti, na primer zemljevid celinskih plovnih poti in pristanišč jedrnega omrežja držav članic iz Priloge I k Uredbi (EU) 2024/1679(9) oziroma zemljevid evropskega omrežja celinskih plovnih poti in pristanišč, ki izhaja iz European Agreement on Main Inland Waterways of International Importance (evropski sporazum o glavnih celinskih plovnih poteh mednarodnega pomena, AGN)(10)

34.      Petič, Kraljevina Danska trdi, da so nekatera pristanišča oziroma kanali, na katere se sklicuje Komisija, povezani z morjem, zato jih ni mogoče opredeliti kot celinske plovne poti v smislu opredelitve pojma „celinska plovna pot“ iz člena 3(1) Direktive 2017/2397. To velja za Limfjord (pristanišče Aalborg), fjord Odense (pristanišče Odense) in kanale v Københavnu (pristanišče v Københavnu). Preostala jezera in reke, na primer jezera Silkeborg, reka Guden in reka Odense, se uporabljajo za rekreativne namene in manjše plovne objekte, pri čemer ne gre za velika rečna in kanalska omrežja, ki jih Direktiva 2017/2397 primarno ureja.

35.      Nazadnje, Kraljevina Danska trdi, da veljavna nacionalna zakonodaja zagotavlja priznavanje poklicnih kvalifikacij oseb s potrdilom za plovbo po celinskih plovnih poteh.

36.      Komisija v svojem odgovoru trdi, da je v zadostni meri dokazala, da ima Kraljevina Danska omejeno obveznost prenesti Direktivo 2017/2397 v skladu s členom 39(3) navedene direktive, in sicer na podlagi dokazov v zvezi s sezonsko plovbo oziroma plovbo na omejenem geografskem območju, ki ne presega razdalje deset kilometrov. Ker se Kraljevina Danska želi sklicevati na izjemo iz člena 39(4) Direktive 2017/2397, sama nosi dokazno breme, da izpolnjuje stroge pogoje iz navedene izjeme, ki mu pa ni zadostila.

37.      V zvezi z zakonodajno zgodovino Direktive 2017/2397 Komisija trdi, da Parlament in Svet nista dosegla jasnega dogovora, da bi bilo treba Kraljevino Dansko, Republiko Ciper in Republiko Malto obravnavati kot države članice, za katere se navedena direktiva ne uporablja. V končnem besedilu navedene države članice niso navedene v členu 39, zato so mogoče različne razlage, kaj je v posamezni državi članici tehnično mogoče. Poleg tega so na podlagi člena 41 te direktive vse države članice naslovnice navedene direktive.

38.      Komisija trdi, da bi bilo treba argument Kraljevine Danske, ki temelji na njeni izključitvi s področja uporabe Direktive 2016/1629, zavrniti. Izjema, priznana Kraljevini Danski v navedeni direktivi, se ne prenese samodejno tudi na Direktivo 2017/2397, ki ima drugačno področje uporabe, čeprav sta pravna akta med seboj povezana. Poleg tega iz uvodne izjave 27 Direktive 2016/1629 ter drugih pravnih dokumentov, na katere se sklicuje Kraljevina Danska, ni mogoče sklepati, da v navedeni državi članici ni celinskih plovnih poti.

39.      Enako velja za trditve, s katerimi Kraljevina Danska izpodbija opredelitev primerov pristanišč, plovnih poti in jezer, ki jih Komisija navaja kot celinske plovne poti. Dejstvo, da so navedene plovne poti povezane z morjem, da nanje vplivajo pomorske razmere oziroma da niso del večjega rečnega omrežja, ne vpliva na njihovo opredelitev kot „celinske plovne poti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2017/2397. Komisija tudi poudarja, da so v skladu s členom 50 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (v nadaljevanju: UNCLOS)(11) o razmejitvi notranjih morskih voda rečna ustja, zalivi in pristanišča opredeljeni kot „notranje morske vode“, kar je pojem, ki se razlikuje od pojma „teritorialno morje“.

40.      Kraljevina Danska v svoji dupliki navaja, prvič, da bi izjeme iz Direktive 2016/1629 morale vplivati na uporabo izjem iz Direktive 2017/2397. Obe direktivi urejata isto pomorsko območje. Pojem celinske plovne poti bi bilo torej treba razlagati enako, da se prepreči razlikovanje v razlagi. Drugič, ponovno trdi, da primeri celinskih plovnih poti, ki jih navaja Komisija, ne zadoščajo kot dokaz, da na Danskem obstajajo take plovne poti. Pristanišča v Københavnu, Aalborgu in Odensi (ki jih Komisija navaja kot primere), se nanašajo na plovne poti, povezane z morjem, zato nanje vplivajo pomorske razmere, kot so plimovanje in dotok morske vode. Razmejitev iz člena 50 UNCLOS tega ne spremeni.

2.      Analiza

41.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ta ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju Komisije, pri čemer naknadnih sprememb Sodišče ne sme upoštevati.(12)

42.      Kot jasno izhaja iz odgovora na tožbo in iz duplike kraljevine Danske v tem postopku, Kraljevina Danska do izteka roka iz obrazloženih mnenj z dne 28. septembra 2023 ni sprejela zakonov in drugih predpisov, s katerimi bi zagotovila skladnost z omejeno obveznostjo prenosa v skladu s členom 39(3) Direktive 2017/2397 in členom 2(1) Direktive 2021/1233, prav tako navedena država članica o takih ukrepih ni obvestila Komisije do izteka navedenega roka.(13)

43.      Ne glede na navedeno pa Kraljevina Danska trdi, da ne gre za neizpolnitev obveznosti prenosa navedenih določb, saj na ozemlju navedene države članice plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča, zato se uporablja izjema od obveznosti prenosa na podlagi člena 39(4) Direktive 2017/2397.

44.      Za namene ugotavljanja, ali se Kraljevina Danska lahko sklicuje na izjemo iz člena 39(4) Direktive 2017/2397, je treba najprej opredeliti področje uporabe navedene izjeme.

45.      Pojem „celinska plovna pot“ je opredeljen v členu 3(1) Direktive 2017/2397 kot „plovn[a] pot, razen morja, odprt[a] za plovbo s plovnimi objekti iz člena 2“.

46.      Pomen fraze „tehnično mogoče“ v zvezi s plovbo po celinskih plovnih poteh v Direktivi 2017/2397 ni opredeljen. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je.(14) Zgodovina nastanka take določbe je lahko prav tako vir informacij, ki so upoštevne za njeno razlago.(15)

47.      V zvezi z besedilom člena 39(4) velja, da se pojem „tehnično mogoče“ nanaša na plovbo po celinskih plovnih poteh. Tehnična možnost plovbe je odvisna od geografskih okoliščin in tehničnih zahtev (na primer globina in pretok vodotokov), ki omogočajo varno plovbo.(16) Posledično se torej šteje, da plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča, če v državi članici ni celinskih plovnih poti ali če niso primerne za izvajanje dejavnosti plovbe.

48.      V zvezi s kontekstom pomena fraze, da je plovba po celinskih plovnih poteh „tehnično mogoča“, je treba poudariti, da gre za izjemo od obveznosti prenosa Direktive 2017/2397. Kot izjemo od splošnega pravila glede prenosa jo je torej treba razlagati ozko.

49.      Kot je že zgoraj navedeno, Direktiva 2017/2397 vzpostavlja ciljni pristop k prenosu na podlagi geografskih značilnosti držav članic,(17) da se lahko upoštevajo okoliščine v državah članicah, v katerih ni čezmejnih dejavnosti oziroma kjer se plovba po celinskih plovnih poteh izvaja le občasno in služi le lokalnim ali sezonskim interesom, ter okoliščine v državah članicah, v katerih plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča.

50.      Iz uvodne izjave 15 Direktive 2017/2397 izhaja, da je v državah članicah, kjer je plovba po celinskih plovnih poteh neredna dejavnost, ki služi le lokalnim ali sezonskim interesom na plovnih poteh, ki niso povezane z drugimi državami članicami, obveznost prenosa omejena, s čimer se zagotovi, da upravno breme prenosa ni nesorazmerno. Iz uvodne izjave 16 pa izhaja, da bi bilo upravno breme prenosa nesorazmerno v primeru držav članic, v katerih plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča.

51.      Iz konteksta člena 39(4) Direktive 2017/2397 izhaja, da država članica ni povsem izvzeta iz obveznosti prenosa zgolj na podlagi dejstva, da nima povezav z drugimi državami članicami po celinskih plovnih poteh oziroma da se na njenem ozemlju ne izvaja prevoz po celinskih plovnih poteh. Hkrati velja, da če obstaja minimalen obseg dejavnosti plovbe po celinskih plovnih poteh, se šteje, da država članica spada na področje uporabe minimalne obveznosti prenosa, v skladu s členom 39(3) Direktive 2017/2397.

52.      V zvezi s ciljem pojma „tehnično mogoče“ ter ciljem zakonodaje, katere del je, je treba spomniti, da je cilj Direktive 2017/2397 harmonizacija poklicnih kvalifikacij članov posadke na področju plovbe po celinskih plovnih poteh, da se zagotovi lažja mobilnost, varnost plovbe ter zaščitijo človeška življenja in okolje. Iz uvodne izjave 16 navedene direktive izhaja, da je cilj izvzetja držav članic, na ozemlju katerih plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni mogoča, iz obveznosti prenosa izogniti se nesorazmernemu upravnemu bremenu navedenih držav članic. Ta cilj zmanjšanja upravnega bremena je upoštevan tudi v primeru držav članic, v katerih je plovba po celinskih plovnih poteh neredna dejavnost, ki služi le lokalnim ali sezonskim interesom.

53.      Iz navedenega sledi, da so izjeme od obveznosti prenosa Direktive 2017/2397 namenjene zmanjšanju upravnega bremena. Če se želi država članica sklicevati na to, da ima v njenem primeru cilj zmanjšanja upravnega bremena prednost pred ciljem popolnega prenosa, ki zagotavlja mobilnost, varnost ter zaščito človeških življenj in okolja, mora dokazati, da tehnično ni mogoče izvajati nobene dejavnosti plovbe po celinskih plovnih poteh. Če je mogoče izvajati minimalen obseg te dejavnosti (oziroma če je ta tehnično mogoča), velja minimalna obveznost prenosa direktive, popolno izvzetje od obveznosti pa se ne uporablja.

54.      Iz zakonodajne zgodovine Direktive 2017/2397 izhaja, da je pred sprejetjem končnega besedila potekala razprava o obveznosti prenosa. Komisija je predlagala le splošno obveznost prenosa.(18) V okviru interinstitucionalnega tristranskega dialoga med Parlamentom, Svetom in Komisijo dne 7. junija 2017(19) je Parlament predlagal izrecno izvzetje iz obveznosti prenosa direktive v zvezi s Kraljevino Dansko, Republiko Ciper in Republiko Malto „kolikor plovba po celinskih plovnih poteh na njihovem ozemlju tehnično ni mogoča“. Vendar pa v končnem besedilu navedene tri države članice niso poimensko navedene.

55.      Ob neobstoju poimenske navedbe nasprotno od tega, kar trdi Kraljevina Danska, ni dokazov, da plovba po celinskih plovnih poteh v navedeni državi članici ni mogoča. Iz dokumentov namreč izhaja, kot trdi tudi Komisija, da zakonodajalec o tem ni dosegel soglasja in je odgovor na vprašanje, kaj je tehnično mogoče prepustil razlagi.

56.      V obravnavani zadevi Komisija trdi, da je plovba po celinskih plovnih poteh mogoča in se dejansko izvaja, na primer v pristanišču Aalborg, na reki Guden, na reki Odense in v pristanišču v Københavnu. Natančneje, Komisija trdi, da se na reki Guden in reki Odense sezonsko izvajajo križarjenja.

57.      Kraljevina Danska ne zanika izvajanja dejavnosti na navedenih plovnih poteh, nasprotuje pa njihovi opredelitvi kot celinske plovne poti. Trdi, da so pristanišče Aalborg, reka Odense in pristanišče v Københavnu povezani z morjem ter da nanje vplivajo pomorske okoliščine, kot so plima ter pritok morske vode. Zato jih ni mogoče opredeliti kot „celinske plovne poti“, kot je ta pojem opredeljen v členu 3(1) Direktive 2017/2397, in sicer kot plovna pot, „razen morja“.

58.      Ne strinjam se z razlago pojma „celinska plovna pot“, kot jo predlaga Kraljevina Danska na podlagi Direktive 2017/2397. Poudariti je treba, da je za namene navedene direktive opredelitev pojma „celinska plovna pot“ posebno široka. Fraza „razen morja“ ne onemogoča, da se plovna pot, povezana z morjem oziroma, ki se izteka v morje, opredeli kot „celinska plovna pot“ v smislu navedene direktive, če je navedena plovna pot odprta za plovbo s plovnimi objekti iz člena 2 navedene direktive.

59.      Komisija trdi, da tako razlago podpira UNCLOS. Tudi če bi se strinjala, da tako razlago podpira razmejitev med celinskimi plovnimi potmi in teritorialnim morjem na podlagi UNCLOS,(20) je treba poudariti, da za Direktivo 2017/2397 člen 3(1) določa avtonomno opredelitev „celinskih plovnih poti“. Navedena opredelitev zadošča za sprejetje razlage, da plovna pot, povezana z morjem, spada na področje uporabe pojma „celinska plovna pot“ na podlagi navedene direktive.(21)

60.      Kraljevina Danska je navedla, da plovba s plovili, kot so navedena v členu 2 Direktive 2017/2397, ni mogoča v preostalih naštetih primerih, kot so jezera Silkeborg, reka Guden ali reka Odense. Na navedenih jezerih in rekah se uporabljajo manjši čolni in izvaja sezonska plovba, poleg tega niso povezani s plovnim omrežjem druge države članice, zato se razlikujejo od omrežij večjih rek in kanalov, ki jih direktiva primarno ureja.

61.      V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča okoliščina, da neke dejavnosti, na katero se nanaša Direktiva, v obravnavani državi članici ni, te države članice ne more odvezati obveznosti, da sprejme zakonodajne ali upravne ukrepe za zagotovitev ustreznega prenosa vseh določb te direktive.(22) Prenos direktive ni potreben le, če je brezpredmeten zaradi geografskih razlogov.(23) Vendar pa to ne velja za Kraljevino Dansko. Uporaba Direktive 2017/2397 ni odvisna od dejstva, da imajo države članice „omrežja večjih rek in kanalov“, saj ta izraz v navedeni direktivi ni uporabljen. Dejstvo, da ne obstajajo čezmejne dejavnosti in da je plovba po celinskih plovnih poteh zgolj občasna, še ne pomeni, da je plovba po celinskih plovnih poteh tehnično nemogoča, kar je edini razlog za izvzetje države članice iz obveznosti prenosa na podlagi člena 39(4) navedene direktive.

62.      Direktiva 2017/2397 namreč v členu 39(3) vsebuje specifično določbo glede držav članic, katerih celinske plovne poti niso povezane s plovnim omrežjem druge države članice in v katerih se plovba izvaja le sezonsko. Primeri plovnih poti, na katere se sklicuje Kraljevina Danska, ne zadoščajo kot dokaz, da je prenos direktive brezpredmeten zaradi geografskih razlogov ali da plovba „tehnično ni mogoča“. Dokazujejo pa, da je plovba po celinskih plovnih poteh občasna dejavnost, kar upravičuje minimalno obveznost prenosa na podlagi člena 39(3) navedene direktive.

63.      Kraljevina Danska trdi tudi, da je njeno izvzetje iz obveznosti prenosa Direktive 2017/2397 mogoče izpeljati tudi iz dejstva, da je navedena država izvzeta iz prenosa Direktive 2016/1629.

64.      Direktiva 2016/1629 določa tehnične predpise za plovila, namenjena za plovbo po celinskih plovnih poteh. V Prilogi I vsebuje seznam celinskih plovnih poti, razvrščenih v geografske cone 1, 2 in 3. V navedenem seznamu danske celinske plovne poti niso navedene. Poleg tega člen 40 Direktive 2016/1629 več držav članic, vključno s Kraljevino Dansko, izrecno izvzema iz obveznosti prenosa.

65.      Razlog za izvzetje iz obveznosti prenosa na podlagi Direktive 2016/1629 je naveden v uvodni izjavi 27 navedene direktive. Ta se glasi: „Danska, Estonija, Irska, Grčija, Španija, Ciper, Latvija, Malta, Portugalska, Slovenija in Finska nimajo celinskih plovnih poti ali se plovba po celinskih plovnih poteh ne izvaja v velikem obsegu.“ Zato bi bilo „nesorazmerno in nepotrebno“, če bi morale te države članice to direktivo prenesti v svojo zakonodajo in jo izvajati.

66.      Strinjam se, da obstajajo podobnosti med področjema uporabe in opredelitvami pojmov v Direktivi 2016/1629 in Direktivi 2017/2397. Poleg tega Direktiva 2016/1629 vsebuje klasifikacijo celinskih plovnih poti v Uniji, ki ne vključuje Danske. Trditi je mogoče, da ker celinske plovne poti niso klasificirane v Direktivi 2017/2397, se je mogoče sklicevati na klasifikacijo na podlagi Direktive 2016/1629.

67.      Težava pri uporabi klasifikacije celinskih plovnih poti iz Direktive 2016/1629 za Direktivo 2017/2397 pa je, da člen 4 Direktive 2016/1629 določa, da se celinske plovne poti klasificirajo „za namene te direktive“  (torej Direktive 2016/1629). Tudi če se geografske okoliščine v posamezni državi članici ne spremenijo, je lahko razlogovanje zakonodajalca Unije, na katerem temelji uporaba določenega pravnega instrumenta, drugačno. Za razliko od Direktive 2016/1629 je zakonodajalec v Direktivi 2017/2397 vzpostavil ciljni pristop za prenos, ki temelji na razlogovanju, drugačnem od tistega, na katerem temelji zgodnejša direktiva.

68.      Zato na podlagi dejstva, da danske celinske plovne poti v Direktivi 2016/1629 niso klasificirane, ni mogoče ugotoviti, da na Danskem ni celinskih plovnih poti. V nasprotju s trditvami Kraljevine Danske tudi na podlagi uvodne izjave 27 zadnjenavedene direktive ni mogoče ugotoviti drugače. V navedeni uvodni izjavi sta omenjena dva potencialna razloga za izvzetje nekaterih držav članic iz obveznosti prenosa, torej ker „nimajo celinskih plovnih poti ali se plovba po celinskih plovnih poteh ne izvaja v velikem obsegu“. Navedena uvodna izjava podpira trditev, da je v nekaterih državah članicah plovba po celinskih plovnih poteh tehnično morda mogoča, vendar se ne uporablja v pomembnem obsegu.

69.      Poudariti je treba tudi, da člen 40 Direktive 2016/1629, ki izrecno izvzema enajst držav članic, vključno s Kraljevino Dansko, iz seznama naslovnic navedene direktive, te države izvzema le iz obveznosti prenosa navedene direktive. Take izjeme pa ni mogoče samodejno prenesti tudi na Direktivo 2017/2397, ki iz seznama naslovnic izrecno ne izključuje nobene države članice.

70.      Člen 41 Direktive 2017/2397 določa, da je navedena direktiva naslovljena na vse države članice, brez izjeme.

71.      Poleg tega, kot je poudarila Komisija, se področji, ki ju urejata navedeni direktivi, razlikujeta. Direktiva 2016/1629 določa tehnične predpise za plovila, namenjena za plovbo po celinskih plovnih poteh, Direktiva 2017/2397 pa določa pogoje in postopke za potrjevanje kvalifikacij oseb, ki sodelujejo pri upravljanju plovnih objektov, ki plujejo po plovnih poteh Unije, ter priznavanje takih kvalifikacij v državah članicah.

72.      Iz razlike v področjih uporabe obeh direktiv izhaja, da razlogi, zaradi katerih je zakonodajalec izvzel nekatere države članice iz obveznosti prenosa Direktive 2016/1629, ki se nanaša na tehnične zahteve, niso prevladali pri obveznosti prenosa Direktive 2017/2397, ki se nanaša na vzajemno priznavanje. Zakonodajalec Unije je menil, da bi bil prenos tehničnih zahtev iz Direktive 2016/1629 v zvezi s plovili nesorazmeren za države članice, ki „nimajo celinskih plovnih poti“ oziroma tiste, v katerih „se plovba po celinskih plovnih poteh ne izvaja v velikem obsegu“, v primeru Direktive 2017/2397 pa so bili upoštevni drugi razlogi glede vzajemnega priznavanja, ki ga ureja navedena direktiva, v kateri je bil vzpostavljen ciljni pristop za prenos.

73.      Komisija se strinja, da so med obema direktivama določene „sinergije“ glede posebnih okoliščin držav članic, v katerih se plovba po celinskih plovnih poteh ne izvaja v velikem obsegu in katerih celinske plovne poti niso povezane z drugo državo članico.

74.      Vendar pa so posebne okoliščine navedenih držav članic že upoštevane v dejstvu, da je zakonodajalec Unije predvidel omejeno obveznost prenosa na podlagi člena 39(3) Direktive 2017/2397.

75.      Iz v bistvu enakih razlogov tudi na podlagi dejstva, da Danska ni omenjena v zemljevidih vseevropskega prometnega omrežja za prevoz po celinskih plovnih poteh,(24) ni mogoče ugotoviti drugače. Dejstvo, da danske plovne poti niso del celovitega in jedrnega omrežja za prevoz po celinskih plovnih poteh v smislu Uredbe 2024/1679, ni upoštevno glede področja uporabe Direktive 2017/2397. Kot je bilo že navedeno, Direktiva 2017/2397 posebej ureja vprašanje držav članic, katerih celinske plovne poti niso povezane s plovnim omrežjem druge države članice in niso del jedrnega omrežja.

76.      Iz navedenega sledi, da ima Kraljevina Danska omejeno obveznost prenosa Direktive 2017/2397, v skladu s členom 39(3) Direktive 2017/2397 in členom 2 Direktive 2021/1233.

77.      Ker torej Kraljevina Danska do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 28. septembra 2023 ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za zagotovitev skladnosti z navedenimi določbami, in ker posledično Komisije ni obvestila o tem, je treba ugotoviti, da ni izpolnila svoje obveznosti na podlagi navedenih določb.

B.      Neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 260(3) PDEU

1.      Uporaba člena 260(3) PDEU

a)      Trditve strank

78.      Komisija trdi, da je namen člena 260(3) PDEU spodbuditi države članice k prenosu direktiv, sprejetih na podlagi zakonodajnega postopka, v roku, ki ga določi zakonodajalec Unije, da se zagotovi dejanska učinkovitost zakonodaje Unije.

79.      V obravnavani zadevi je bila Direktiva 2017/2397 sprejeta na podlagi rednega zakonodajnega postopka, Kraljevina Danska pa ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi člena 39(3) navedene direktive in na podlagi člena 2(1) Direktive 2021/1233, v skladu s čimer bi morala najpozneje do 17. januarja 2022 sprejeti in objaviti zakone in druge predpise, potrebne za zagotovitev skladnosti z navedenima direktivama, ter o navedenih določbah brez odlašanja obvestiti Komisijo. Pogoji za uporabo člena 260(3) PDEU so torej izpolnjeni.

80.      Kraljevina Danska v svojem odgovoru na tožbo izpodbija uporabo člena 260(3) PDEU. Bistvo spora v obravnavani zadevi je nestrinjanje o vsebini vprašanja, ali je na Danskem mogoča plovba po celinskih plovnih poteh v smislu člena 39(4) Direktive 2017/2397. Vprašanje torej ni, ali je Kraljevina Danska sprejela potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti z navedenima direktivama in ali je o tem obvestila Komisijo, ampak ali se navedeni direktivi sploh uporabljata za Kraljevino Dansko. Glede na predmet spora, se člen 260(3) PDEU v obravnavani zadevi ne uporablja.

81.      Kraljevina Danska trdi, da v skladu z ustaljeno sodno prakso(25) velja, da se člen 260(3) PDEU ne uporablja v okviru tožbe, ki se nanaša na pravilnost prenosa, če je država članica že obvestila Komisijo o takem prenosu. Področje uporabe člena 260(3) PDEU torej ne vključuje tožbe, pri kateri je za ugotovitev kršitve potrebna razlaga področja uporabe upoštevnih določb direktive.

82.      Poleg tega je Kraljevina Danska z dopisom z dne 19. avgusta 2021, torej še pred iztekom roka za prenos, in z obvestilom v sistemu THEMIS obvestila Komisijo, da je izvzeta iz obveznosti prenosa na podlagi člena 39(4) Direktive 2017/2397. Kraljevina Danska je torej izpolnila svojo obveznost „o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive“ v skladu s člen 260(3) PDEU. Navedeno obveznost pa je treba razlagati v kontekstu akta, ki ga je treba prenesti. Člen 260(3) PDEU od držav članic ne zahteva prenosa, ki presega, kar je potrebno na podlagi upoštevnega zakonodajnega akta.

83.      V podporo svojemu stališču Kraljevina Danska dodaja, da člen 39(4) Direktive 2017/2397 ne določa izrecno, katere države članice so izvzete. Komisija se v svoji trditvi, da sta iz prenosa izvzeti le Republika Ciper in Republika Malta, sklicuje na razlago navedene določbe.

84.      Nazadnje, Kraljevina Danska trdi, da če bi se v obravnavani zadevi uporabljal člen 260(3) PDEU, sama pred Sodiščem ne bi mogla zagovarjati svoje razlage člena 39(4) Direktive 2017/2397, ne da bi pri tem tvegala izrek denarnih sankcij.

85.      Komisija v svojem odgovoru nasprotuje trditvi Kraljevine Danske, da je bistvo spora v obravnavani zadevi „nestrinjanje o vsebini“ področja uporabe člena 39(4). Sodišču ni treba presojati vsebine ukrepa za prenos, saj tak ukrep ni bil sporočen.

86.      Komisija tudi nasprotuje trditvi Kraljevine Danske, da je izpolnila obveznost obveščanja. Obvestilo Komisiji o ukrepih za prenos se ne nanaša na „kateri koli ukrep“, ampak mora biti pomensko polno.(26) Dokumenti, ki jih je predložila Kraljevina Danska, tega standarda ne dosegajo.

b)      Analiza

87.      Opozoriti je treba, da člen 260(3), prvi pododstavek, PDEU določa, da lahko Komisija, če pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258, ker zadevna država članica ni izpolnila obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v danih okoliščinah in katero naj zadevna država članica plača, kadar Komisija meni, da je ustrezno. V skladu s členom 260(3), drugi pododstavek, PDEU pa velja, da če Sodišče ugotovi kršitev lahko naloži zadevni državi članici plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki ne presega zneska, ki ga je določila Komisija. Obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji sodbi.

88.      Sodišče je glede obsega člena 260(3) PDEU presodilo, da je treba sprejeti razlago te določbe, ki na eni strani hkrati omogoča zagotovitev prerogativ, ki jih ima Komisija za zagotavljanje učinkovite uporabe prava Unije, ter varstva pravice do obrambe in postopkovnega položaja, ki ga imajo države članice na podlagi uporabe člena 258 PDEU v povezavi s členom 260(2) PDEU, ter s katero je na drugi strani Sodišče postavljeno v položaj, v katerem lahko izvaja svojo sodno funkcijo, v okviru katere mora v okviru enega samega postopka presoditi, ali je zadevna država članica izpolnila svoje obveznosti glede obvestitve, ter po potrebi oceniti resnost neizpolnitve obveznosti, ki je bila pri tem ugotovljena, in naložiti denarno sankcijo, za katero presodi, da je najustreznejša glede na okoliščine obravnavanega primera.(27)

89.      V navedenem kontekstu je Sodišče izraz „obveznost[…] o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive“ iz člena 260(3) PDEU razlagalo tako, da se nanaša na obveznost držav članic, da posredujejo dovolj jasne in natančne informacije glede ukrepov za prenos direktive, pri čemer morajo države članice za vsako določbo oziroma določbe direktive navesti nacionalne določbe, ki zagotavljajo njihov prenos.(28) Vendar pa ni naloga Sodišča v postopku na podlagi člena 260(3) PDEU presojati, ali nacionalni ukrepi, sporočeni Komisiji, zagotavljajo pravilen prenos določb zadevne direktive.(29)

90.      Področje uporabe člena 260(3) PDEU torej ne vključuje le okoliščin popolne nedejavnosti države članice glede zagotavljanja skladnosti s „postopkovno“ obveznostjo obveščanja, ampak tudi neizpolnitev vsebinske obveznosti zagotoviti Komisiji jasne in natančne informacije o ukrepih za prenos za vsako določbo direktive. Pri tem pa velja, da napačen prenos ni vključen in ga je treba obravnavati v okviru običajnega postopka na podlagi člena 258 PDEU.(30)

91.      V obravnavani zadevi ni sporno, da Kraljevina Danska ni obvestila Komisije o ukrepih za prenos glede člena 39(3) Direktive 2017/2397. Komisija trdi, da je jasno, da se uporablja člen 260(3) PDEU. Nasprotno pa Kraljevina Danska trdi, da ni tako, saj na podlagi člena 39(4) navedene direktive zanjo ne velja obveznost prenosa. Dejansko je Kraljevina Danska 19. avgusta 2021 – veliko pred iztekom roka za prenos navedene direktive – obvestila Komisijo, da se v skladu s slednjo določbo šteje za izvzeto iz obveznosti prenosa direktive.(31)

92.      Postavlja se vprašanje, ali se take okoliščine lahko štejejo za neizpolnitev „obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive“ v smislu člena 260(3) PDEU.

93.      Pri odgovoru na navedeno vprašanje je treba upoštevati način prenosa direktive, ki je predmet tožbe Komisije, in pogoje glede izjem od obveznosti prenosa. Direktiva 2017/2397 ne določa obveznosti prenosa, ki bi bila enaka za vse države članice. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj,(32) je glede prenosa uporabljen ciljni pristop, v skladu s katerim se direktiva lahko prenese v celoti, v omejenem in minimalnem obsegu ali pa sploh ne, odvisno od izpolnjevanja določenih meril.

94.      Ciljni pristop glede prenosa, uporabljen v navedeni direktivi, pa ne pomeni, da države članice niso zavezane Komisiji zagotoviti jasnih in natančnih informacij.(33) Vendar je vsebina navedenih informacij odvisna od obsega obveznosti prenosa glede na določbo, na katero se država članica sklicuje.

95.      Iz moje zgornje analize obstoja kršitve na podlagi člena 258 PDEU izhaja, da ni mogoče jasno opredeliti obsega obveznosti prenosa na podlagi Direktive 2017/2397. Za to je potrebna razlaga pogojev iz člena 39(3) in (4) Direktive 2017/2397. Področje uporabe člena 39(3) Direktive 2017/2397 je mogoče opredeliti s sklicevanjem na člen 2(3) navedene direktive, za opredelitev področja uporabe člena 39(4) navedene direktive pa je potrebna razlaga abstraktnega merila, da plovba po celinskih plovnih poteh „tehnično ni mogoča“.

96.      Če se bo Sodišče strinjalo z mojim predlogom, da je Komisija uspešno dokazala, da se v obravnavani zadevi uporablja člen 39(3) Direktive 2017/2397, ne pa člen 39(4) navedene direktive, to samodejno še ne pomeni, da se uporablja tudi člen 260(3) PDEU. Razlog je, da mora Sodišče v okviru obravnavane tožbe najprej opredeliti obseg obveznosti prenosa iz navedene direktive.

97.      Presoja, ali se je Kraljevina Danska upravičeno sklicevala na člen 39(4) Direktive 2017/2397, ko je trdila, da je izvzeta iz obveznosti prenosa, se v bistvu nanaša na pravilnost prenosa navedene direktive, o tem pa je – v skladu s sodno prakso Sodišča(34) – mogoče presojati le na podlagi člena 258 PDEU, pri čemer kršitev še ne pomeni takojšnjega izreka sankcij na podlagi člena 260(3) PDEU.

98.      V primeru takega specifičnega ciljnega pristopa k prenosu, pri katerem popolno izvzetje od obveznosti prenosa temelji na abstraktnem merilu, dejstvo, da država članica, ki trdi, da izpolnjuje navedeno merilo, ni prenesla zadevne direktive, ni zgolj posledica nedejavnosti. Je namreč posledica razlage, ki jo država članica uporabi glede obsega izjeme. Veljavnost take razlage pa mora preveriti Sodišče v standardnem postopku na podlagi člena 258 PDEU.

99.      Okoliščine bi bile drugačne, če bi bile države članice, na katere se nanaša člen 39(4) Direktive 2017/2397, izrecno poimensko navedene. V takem primeru ne bi bilo vsebinskega spora o tem, katera država članica spada na področje uporabe izjeme. Če bi bili v končnem besedilu navedeni le Republika Ciper in Republika Malta – državi članici, ki sta v skladu s trditvami Komisije edini, na ozemlju katerih plovba po celinskih plovnih poteh „tehnično ni mogoča“ – ne bi bilo dvoma, da Kraljevina Danska ni izvzeta iz obveznosti prenosa direktive.

100. Vendar pa zakonodajalec ni uporabil te možnosti. Pomen veljavnega besedila člena 39(4) Direktive 2017/2397, kot potrjuje tudi Komisija v svojem odgovoru, je „odvisen od razlage, kaj je v posamezni državi članici tehnično mogoče“ (moj poudarek).

101. Opozoriti je treba tudi, da dejstvo, da je bila Kraljevina Danska v zgodnjih fazah zakonodajnega postopka izvzeta iz navedene obveznosti, povečuje negotovost glede področja uporabe izjeme, zato je potrebna njena razlaga.

102. V primeru spora glede razlage vsake od možnosti prenosa iz navedene direktive mora Sodišče odločiti, katera možnost se uporabi. To vprašanje, na katerega še zdaleč ni očitnega odgovora, pa mora biti najprej predmet pojasnilne sodbe v postopku na podlagi člena 258 PDEU.(35) Šele če zadevna država članica ne izpolni navedene sodbe, je mogoče izreči sankcije na podlagi člena 260(2) PDEU.

103. Če bi bilo ugotovljeno, da se v takih okoliščinah uporablja člen 260(3) PDEU, bi bilo to nezdružljivo z namenom navedene določbe. Sodišče je ugotovilo, da cilj, ki se uresničuje z mehanizmom iz člena 260(3) PDEU, ni le spodbuditi države članice, naj čim prej odpravijo neizpolnjevanje obveznosti, ki bi se brez take določbe lahko nadaljevalo, ampak tudi poenostaviti in pospešiti postopek naložitve denarnih sankcij v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti obvestitve o nacionalnih določbah za prenos direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom.(36)

104. V okviru obravnavane zadeve ni mogoče, da bi pospešeni postopek izreka sankcij izpolnil namen spodbuditi državo članico k prenosu direktive ter pospešiti in poenostaviti postopek. Navedeni namen je izpolnjen le, če obstaja jasna in nesporna obveznost prenosa. Iz zgoraj navedenih razlogov pa ni tako v okoliščinah, v katerih je zakonodajalec nekatere države povsem izvzel iz obveznosti prenosa, če izpolnjujejo abstraktno merilo, glede katerega je potrebna razlaga.

105. Če Sodišče ugotovi, da gre za kršitev, je treba zadevni državi članici omogočiti uskladitev s sodbo Sodišča po tistem, ko Sodišče zagotovi ustrezno razlago obsega obveznosti prenosa. To še toliko bolj velja v obravnavani zadevi, v kateri je Kraljevina Danska še pred iztekom roka za prenos sporočila svoje stališče, da na njenem ozemlju ni celinskih plovnih poti, zaradi česar naj bi bila izvzeta iz obveznosti prenosa Direktive 2017/2397 na podlagi člena 39(4) navedene direktive.(37)

106. Mojo razlago podpira tudi zakonodajni okvir člena 260(3) PDEU, ki vključuje postopek zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU. V zvezi s tem je treba poudariti, da je s postopkom iz člena 258 PDEU državam članicam dana možnost, da izpodbijajo stališče, ki ga je Komisija v nekem danem primeru sprejela v zvezi z ukrepi, ki omogočajo zagotovitev pravilnega prenosa zadevne direktive, ne da bi bila ob tem takoj izpostavljena tveganju, da ji bo naložena denarna sankcija. V skladu s členom 260(2) PDEU je tako sankcijo mogoče naložiti le, če zadevna država članica ni sprejela ukrepov, ki so potrebni za izvršitev prve sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti.(38)

107. Povedano drugače, država članica mora imeti možnost predstaviti svoje stališče glede obsega obveznosti prenosa, če je taka obveznost odvisna od meril, ki jih opredeli zakonodajalec, ter možnost izpodbijati drugačno stališče Komisije, ne da bi s tem tvegala takojšen izrek sankcij. Kot trdi Kraljevina Danska, bi bila v nasprotnem primeru ogrožena učinkovitost postopka pred tožbo.

108. Sodbi, izrečeni na podlagi člena 258 PDEU in člena 260(3) PDEU, se pomembno razlikujeta v stopnji tveganja denarnih sankcij ter v tem, od kdaj je sankcije mogoče naložiti. Kot je bilo poudarjeno v pravni literaturi, je pavšalni znesek na podlagi člena 258 PDEU mogoče naložiti šele po izreku druge sodbe na podlagi člena 260(2) PDEU, v primeru sodbe „na podlagi člena 260(3) PDEU pa je pavšalni znesek mogoče naložiti tudi za obdobje pred izrekom (prve in edine) sodbe Sodišča“.(39) Izrek sankcije državi članici že na podlagi take „prve in edine“ sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti prenosa direktive, ki vključuje izjemo od obveznosti prenosa, bi škodoval verodostojnosti sistema sankcij.

109. Nazadnje naj poudarim tudi, da se okoliščine v obravnavani zadevi, v nasprotju s stališči Komisije, razlikujejo od okoliščin, v katerih je Sodišče odločalo o primerih neizpolnitve obveznosti obveščanja o ukrepih za prenos, v katerih so države članice izpodbijale svojo obveznost prenosa zaradi domnevne neupoštevnosti nekaterih določb zadevnih direktiv.

110. Iz sodne prakse Sodišča sicer izhaja, da taka presoja, ki jo opravi država članica, očitno ne more zadostovati za to, da je razbremenjena obveznosti sprejetja zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z direktivo, ali obveznosti obvestitve Komisije o ukrepih za prenos navedene direktive.(40)

111. Vendar se obravnavana zadeva ne nanaša na državo članico, ki bi izpodbijala upoštevnost določb direktive, ki bi jo v običajnih okoliščinah morala prenesti. Nanaša se na direktivo, pri kateri je bil uporabljen specifični ciljni pristop glede prenosa, pri katerem je popolno izvzetje od obveznosti prenosa vključeno v določbo, ki pa jo je mogoče različno razlagati.

112. Na podlagi vsega zgoraj navedenega menim, da se člen 260(3) PDEU ne uporablja v okoliščinah obravnavane zadeve, v kolikor obstaja vsebinski spor glede obsega obveznosti prenosa Direktive 2017/2397 ter, natančneje, glede razlage abstraktnega merila, na podlagi katerega je država članica v skladu s členom 39(4) navedene direktive izvzeta iz obveznosti prenosa. Posledično se predlogu Komisije na podlagi člena 260(3) PDEU ne bi smelo ugoditi.

2.      Denarne sankcije

a)      Trditve strank

113. Komisija predlaga Sodišču, naj Kraljevini Danski naloži plačilo pavšalnega zneska in denarne kazni od dneva izreka sodbe, in sicer na podlagi člena 260(3) PDEU ter ugotovitve, da navedena država članica ni izpolnila svoje obveznosti obveščanja o ukrepih za prenos Direktiv 2017/2397 in 2021/1233.

114. Komisija je znesek navedenih sankcij opredelila na podlagi resnosti kršitve, trajanja kršitve in potrebe zagotoviti, da ima kazen odvračalen učinek, da se prepreči ponovitev, in sicer v skladu z njenim sporočilom 2023/C 2/01, naslovljenim „Finančne sankcije v postopkih za ugotavljanje kršitev“.(41)

115. Kraljevina Danska nasprotuje naložitvi denarnih sankcij, saj trdi, da glede na okoliščine obravnavane zadeve niso primerne. Morala bi ji biti dana možnost izpolniti sodbo Sodišča, če bi bila Komisija uspešna s svojo prvo trditvijo na podlagi člena 258 PDEU. Če pa Sodišče meni, da je denarno sankcijo treba naložiti, bi bila primerna le dnevna denarna kazen, ki naj se ne začne izvrševati že z dnem izreka sodbe.

b)      Analiza

116. Ne vidim razloga za predstavitev svojega stališča o natančnem izračunu denarnih sankcij, saj menim, da se v okoliščinah obravnavane zadeve člen 260(3) PDEU ne uporablja. Ne glede na to pa želim predstaviti nekaj razmislekov, če se Sodišče ne bi strinjalo z mojim stališčem.

117. Poudariti je treba, da so avtorji člena 260(3) PDEU za uresničitev cilja, ki mu sledi ta določba, določili dve vrsti denarnih sankcij, in sicer pavšalni znesek in denarno kazen.

118. V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je uporaba enega ali drugega ukrepa odvisna od zmožnosti vsakega, da glede na okoliščine primera doseže cilj, ki se mu sledi. Če se zdi naložitev denarne kazni posebej prilagojena za spodbuditev države članice, da čim prej odpravi neizpolnitev obveznosti, ki bi brez takega ukrepa imela težnjo k obstanku, temelji naložitev plačila pavšalnega zneska bolj na presoji posledic neizpolnitve obveznosti zadevne države članice za zasebne in javne interese, zlasti če se je neizpolnitev obveznosti nadaljevala dlje časa.(42)

119. V zvezi z vprašanjem, ali je treba v obravnavani zadevi izreči denarno sankcijo, je treba vsekakor spomniti, da mora Sodišče glede na okoliščine primera, o katerem odloča, ter glede na stopnjo prepričevanja in odvračanja, ki se mu zdi potrebna, določiti primerne denarne sankcije, da se med drugim preprečijo ponovne podobne kršitve prava Unije.(43)

120. V obravnavani zadevi je – kot sem obsežno pojasnila v svoji zgodnji analizi – neizpolnitev obveznosti Kraljevine Danske posledica njene napačne razlage obsega njenih obveznosti glede prenosa Direktive 2017/2397. O tem mora najprej razsoditi Sodišče, zadevni državi članici pa bi bilo treba dati priložnosti, da izpolni sodbo Sodišča. Izrek denarnih sankcij torej ne bi mogel biti namenjen odvračanju, da se v prihodnje preprečijo podobne kršitve prava Unije.

121. Podredno pa, če Sodišče meni, da je primerno izreči denarno sankcijo, predlagam, naj se v skladu s predlogom Kraljevine Danske izreče le dnevna denarna kazen.

122. V zvezi s podrobnimi pravili glede plačila denarne kazni mora Sodišče v skladu s členom 260(3) PDEU določiti dan, na katerega obveznost plačila začne veljati.(44) Ob upoštevanju specifičnih okoliščin obravnavane zadeve(45) se zdi primerno, da izrečena dnevna denarna kazen ne začne veljati že na dan razglasitve sodbe, ampak na poznejši datum, ki naj ga določi Sodišče,(46) in naj traja, dokler država članica ne odpravi ugotovljene kršitve.(47) S tem, ko se datum začetka veljavnosti take kazni določi po datumu razglasitve sodbe, se Kraljevini Danski omogoči zagotovitev skladnosti z razlago člena 39(3) in (4) Direktive 2017/2397, kot jo določi Sodišče.

V.      Stroški

123. Na podlagi člena 138(3) Poslovnika Sodišča vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Ker sta Komisija in Kraljevina Danska s svojimi predlogi uspeli samo deloma, je treba odločiti, da vsaka nosi svoje stroške.

VI.    Predlog

124. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj:

1.      ugotovi, da Kraljevina Danska s tem, da do roka, določenega v obrazloženih mnenjih Evropske komisije z dne 28. septembra 2023, ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za zagotovitev skladnosti s členom 39(3) Direktive (EU) 2017/2397 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o priznavanju poklicnih kvalifikacij na področju plovbe po celinskih plovnih poteh ter razveljavitvi direktiv Sveta 91/672/EGS in 96/50/ES ter s členom 2(1) Direktive (EU) 2021/1233 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. julija 2021 o spremembi Direktive (EU) 2017/2397 glede prehodnih ukrepov za priznavanje potrdil tretjih držav, oziroma da vsekakor o takih določbah ni obvestila Evropske komisije, ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi navedenih določb;

2.      tožbo v preostalem zavrne;

3.      Komisiji in Kraljevini Danski naloži, naj vsaka nosi svoje stroške.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      UL 2017, L 345, str. 53.


3      UL 2021, L 274, str. 52.


4      Glej na splošno Grimaldi, M., Inland waterway transport: the European legal framework,  Routledge, Oxon/New York, 2023, str. od 132 do 212.


5      Glej uvodno izjavo 43 Direktive 2017/2397.


6      Odločba št. 1692/96/EC Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 1996 o smernicah Skupnosti za razvoj vseevropskega prometnega omrežja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 2, str. 364; v nadaljevanju: zemljevid TEN-T).


7      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2016 o tehničnih predpisih za plovila, namenjena za plovbo po celinskih plovnih poteh, spremembi Direktive 2009/100/ES in razveljavitvi Direktive 2006/87/ES (UL 2016, L 252, str. 118, in popravek v UL 2019, L 181, str. 123).


8      Sodbi z dne 14. junija 2007, Komisija/Belgija (C‑422/05, EU:C:2007:342, točka 59), in z dne 14. januarja 2010, Komisija/Češka republika (C‑343/08, EU:C:2010:14, točke od 39 do 42).


9      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja, spremembi uredb (EU) 2021/1153 in (EU) št. 913/2010 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1315/2013 (UL L, 2024/1679).


10      United Nations Treaty Series, zv. 2072, str. 313.


11      Sklenjena v Montego Bayu dne 10. decembra 1982 (United Nations Treaty Series, zv. 1833, str. 3).


12      Sodbi z dne 30. januarja 2002,  Komisija/Grčija (C‑103/00, EU:C:2002:60, točka 23), in z dne 25. aprila 2024, Komisija/Poljska (Direktiva o žvižgačih)  (C‑147/23, EU:C:2024:346, točka 28).


13      V nadaljevanju teh sklepnih predlogov se bom za lažje branje sklicevala le na Direktivo 2017/2397, saj Direktiva 2021/1233 spreminja določbe, za katere velja obveznost omejenega prenosa na podlagi člena 39(3) Direktive 2017/2397.


14      Glej sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck (292/82, EU:C:1983:335, točka 12), in z dne 12. februarja 2026, Stichting Koskea (C‑490/24, EU:C:2026:89, točka 23).


15      Sodba z dne 11. novembra 2025, Danska/Parlament in Svet (Ustrezne minimalne plače) (C‑19/23, EU:C:2025:865, točka 106 in navedena sodna praksa).


16      Glej Jessen, H. „EU Law and Inland Waterway Transportation“, v Jessen, H. in Werner, M.J. (ur.), EU Maritime Transport Law,  Beck-Hart-Nomos, 2016, str. 54, ter van Dorsser, C., „Existing waterway infrastructures and future needs“, v Wiegmans, B. in Konings, R. (ur.), Inland waterway transport – Challenges and prospects,  Routledge, London, 2016, str. od 99 do 124, na str. 99.


17      Glej zgoraj, točka 19 teh sklepnih predlogov.


18      Glej člen 35 predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o priznavanju poklicnih kvalifikacij na področju plovbe po celinskih plovnih poteh ter razveljavitvi Direktive Sveta 96/50/ES in Direktive Sveta 91/672/EGS (COM(2016) 82 final).


19      Delovni dokument Generalnega sekretariata Sveta, Bruselj, 9. junij 2017.


20      Člen 8(1) UNCLOS določa, da so – razen v primerih iz dela IV navedene konvencije (ki se nanaša na arhipelaške države) – „vode od temeljne črte teritorialnega morja v smeri proti kopnemu del notranjih morskih voda države“. Iz navedene določbe izhaja, da so notranje morske vode celinske vode, za razliko od teritorialnega morja. Glej Bangert, K., „Internal Waters“, v Max Planck Encyclopaedia of Public International Law, Oxford Public International Law, ter Churchill, R.R. in Lowe, A.V., The Law of the Sea, 3. izdaja, Juris Publishing/Manchester University Press, Yonkers/Manchester, 1999, str. 60, ki pojasnjujeta, da so notranje morske vode tiste, ki „ležijo v smeri proti kopnemu od temeljne črte teritorialnega morja in drugih morskih območij“.


21      To pa ne pomeni, da jih zadevna država članica za namene, ki se ne nanašajo na Direktivo 2017/2397, ne bi mogla drugače opredeliti. Glej Coelho, N.F. in Raakjaer, J., „Governance of inland port classification: insights from the Limfjord in Denmark“, WMU Journal of Maritime Affairs, zv. 25, 2025, str. 119.


22      Sodba z dne 14. januarja 2010, Komisija/Češka (C‑343/08, EU:C:2010:14, točka 39 in navedena sodna praksa).


23      Prav tam, točka 42.


24      Glej Prilogo I k Uredbi 2024/1679.


25      Kraljevina Danska se sklicuje na sodbo z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti) (C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 55).


26      Sodba z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti) (C‑543/17, EU:C:2019:573, točke od 51 do 54).


27      Sodbi z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti) (C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 58), in z dne 16. julija 2020, Komisija/Irska (Preprečevanja pranja denarja)  (C‑550/18, EU:C:2020:564, točka 55).


28      Sodbi z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti)  (C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 59), in z dne 16. julija 2020, Komisija/Irska (Preprečevanja pranja denarja)  (C‑550/18, EU:C:2020:564, točka 56). Sodišče je ugotovilo, da morajo države članice za izpolnitev obveznosti v zvezi s pravno varnostjo in za zagotovitev polnega prenosa določb navedene direktive na svojem celotnem ozemlju za vsako določbo direktive navesti nacionalno določbo ali določbe, ki zagotavljajo njen prenos. Ko Komisija prejme obvestilo in, če je upoštevno, tudi korelacijsko preglednico, presodi – za namene ugotavljanja, ali naj na podlagi člena 260(3) PDEU zahteva izrek denarne sankcije zadevni državi članici – ali so določeni ukrepi za prenos očitno nezadostni oziroma se ne nanašajo na celotno ozemlje zadevne države članice.


29      Prav tam.


30      Glej Prete, L., Infringement proceedings in EU Law, Kluwer Law International, Alphen aan den Rijn, 2017, str. od 239 do 290; Prete, L., „Infringement Procedures and Sanctions under Article 260 TFEU: Evolution, Limits and Future Prospects“,  v Montaldo, S., Costamagna, F. in Miglio, A. (ur.), EU Law Enforcement: The Evolution of Sanctioning Powers, Routledge, London, 2021, str. 71, na str. 75 in naslednjih.


31      Upoštevni dopis kraljevine Danske Komisiji je del sodnega spisa Sodišča.


32      Glej zgoraj, točka 19 teh sklepnih predlogov.


33      Tako je navedeno tudi v uvodni izjavi 43 Direktive 2017/2397.


34      Glej zgoraj, točka 90 teh sklepnih predlogov.


35      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti) (C‑543/17, EU:C:2019:322, točka 71).


36      Sodbi z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti) (C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 52), in z dne 6. marca 2025, Komisija/Češka republika (Direktiva o žvižgačih)  (C‑152/23, EU:C:2025:147, točka 78).


37      Kraljevina Danska je v svojem dopisu z dne 19. avgusta 2021, v katerem se sklicuje na člen 39(4) Direktive 2017/2397, navedla, da „posledično menimo, da Komisiji ne moremo sporočiti zahtevanih informacij, saj se obvestila, navedena v prilogi k dopisu, vsa nanašajo na dejavnosti, povezane s celinskimi plovnimi potmi in usposabljanjem osebja za plovbo po celinskih plovnih poteh, ki ga na Danskem ni“.


38      Sodba z dne 8. julija 2019,  Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti)  (C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 57).


39      Prete, L. in Smulders, B., „The age of maturity of infringement proceedings“, Common Market Law Review, zv. 58, št. 2, 2021, str. od 285 do 332, na str. 329. Glej tudi Wendenburg, A., „The one-stage infringement procedure (Article 260(3) TFEU) and the irrelevance of political crises in Member States in the recent case-law of the CJEU“, Revista General de Derecho Europeo,  zv. 54, 2021, na str. 3.


40      Sodba z dne 6. marca 2025, Komisija/Češka republika (Direktiva o žvižgačih) (C‑152/23, EU:C:2025:147, točka 66 in navedena sodna praksa).


41      UL 2023, C 2, str. 1.


42      Sodba z dne 16. julija 2020, Komisija/Irska (Preprečevanje pranja denarja)  (C‑550/18, EU:C:2020:564, točka 76).


43      Sodba z dne 16. julija 2020, Komisija/Irska (Preprečevanje pranja denarja)  (C‑550/18, EU:C:2020:564, točka 78).


44      Sodba z dne 8. julija 2019, Komisija/Belgija (Člen 260(3) PDEU – Omrežja visokih hitrosti) (C‑543/17, EU:C:2019:573, točka 91).


45      Okoliščin, zaradi katerih, kot sem pojasnila zgoraj (točka 87 in naslednje teh sklepnih predlogov), bi bilo treba ugotoviti, da se člen 260(3) PDEU ne uporablja.


46      Glede na omejeno obveznost prenosa na podlagi člena 39(3) Direktive 2017/2397, torej zgolj nekaj določb, bi zadoščalo obdobje nekaj mesecev po razglasitvi sodbe.


47      Periodična kazen se lahko izreče le, če na datum, ki ga določi Sodišče, obveznost še ni izpolnjena.