(1)

Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu, ki je bila podpisana 7. decembra 1944 v Čikagu in ureja mednarodni zračni prevoz (v nadaljnjem besedilu: Čikaška konvencija), je začela veljati 4. aprila 1947. Z njo je bila ustanovljena Mednarodna organizacija civilnega letalstva (v nadaljnjem besedilu: ICAO).

(2)

Države članice Unije so pogodbenice Čikaške konvencije in države pogodbenice ICAO, Unija pa ima status opazovalke v nekaterih organih ICAO.

(3)

Svet ICAO lahko na podlagi člena 54 Čikaške konvencije sprejme mednarodne standarde (v nadaljnjem besedilu: standardi) in priporočene prakse za letalstvo v obliki prilog k Čikaški konvenciji (v nadaljnjem besedilu: priloge ICAO), zlasti glede varnosti v civilnem letalstvu.

(4)

V skladu s členom 90 Čikaške konvencije vsaka priloga ICAO ali vsaka sprememba priloge ICAO začne veljati v treh mesecih po predložitvi državam pogodbenicam ICAO ali po izteku daljšega časovnega obdobja, ki ga lahko predpiše Svet ICAO, razen če medtem večina držav pogodbenic ICAO sporoči svoje nestrinjanje.

(5)

Ko so standardi sprejeti in veljavni, so zavezujoči za vse države pogodbenice ICAO, vključno z vsemi državami članicami Unije, v skladu s Čikaško konvencijo in v njej določenih okvirih.

(6)

V skladu s členom 38 Čikaške konvencije mora vsaka država pogodbenica ICAO, ki meni, da ne more v celoti spoštovati katerega koli takšnega standarda ali v celoti uskladiti svojih predpisov ali praks s katerim koli standardom po njegovi spremembi, ali meni, da mora sprejeti predpise in prakse, ki v nekaterih pogledih odstopajo od tistih, predpisanih v standardu, ICAO takoj priglasiti odstopanja med lastnimi predpisi ali praksami in predpisi ali praksami, ki jih določa standard. V primeru sprememb standardov mora vsaka država, ki svojih predpisov ali praks ustrezno ne spremeni, to priglasiti Svetu ICAO v šestdesetih dneh po sprejetju spremembe standarda ali navesti ukrep, ki ga namerava sprejeti.

(7)

Notranji predpisi ICAO, zlasti roki, ki jih je ICAO določila za države pogodbenice ICAO za priglasitev odstopanj glede standardov, ter število odstopanj na področju varnosti v letalstvu, ki jih je treba vsako leto priglasiti, otežujejo pravočasno določitev stališča, ki naj se zastopa v imenu Unije, v obliki sklepa Sveta na podlagi člena 218(9) Pogodbe, za vsako odstopanje, ki ga je potrebno priglasiti. Poleg tega se standardi, ki jih je sprejel Svet ICAO na področju varnosti v letalstvu, v veliki meri nanašajo na zadeve, ki so v izključni pristojnosti Unije. Zato je učinkovito in ustrezno, da se določi okvir za merila in postopke, ki jih je treba upoštevati pri priglasitvi odstopanj od standardov na področju varnosti v letalstvu, ki spadajo v izključno pristojnost Unije, brez poseganja v pravice in obveznosti držav članic v skladu s Čikaško konvencijo.

(8)

Glede na specifičnost sektorja varnosti v letalstvu v primerjavi z drugimi sektorji, ki jih obravnava ICAO, zlasti veliko število standardov, ki jih je Svet ICAO sprejel v tem sektorju, in število odstopanj, ki jih je treba vsako leto priglasiti, se ta sklep nanaša le na področje varnosti v letalstvu, da bi racionalizirali postopke in učinkovito obravnavali številne priglasitve. Na ravni ICAO so standardi na področju varnosti v letalstvu v glavnem vsebovani v prilogah ICAO 1, 6, 8, 14, 18 in 19. Na ravni Unije se zahteve, vsebovane v navedenih standardih, večinoma odražajo v Uredbi (EU) 2018/1139 Evropskega parlamenta in Sveta (1) ter v izvedbenih in delegiranih aktih, sprejetih na njeni podlagi, zlasti v uredbah Komisije (EU) št. 1178/2011 (2), (EU) št. 748/2012 (3), (EU) št. 965/2012 (4), (EU) št. 139/2014 (5), (EU) št. 452/2014 (6), (EU) št. 1321/2014 (7), (EU) 2015/640 (8), pa tudi v uredbah (ES) št. 2111/2005 (9) in (EU) št. 376/2014 (10) Evropskega parlamenta in Sveta.

(9)

Ta sklep bi moral biti poleg tega omejen na stališča, ki se v imenu Unije zastopajo v okviru ICAO na področjih izključne pristojnosti Unije.

(10)

Odstopanja od standardov, ki jih sprejme Svet ICAO, lahko izhajajo iz prava Unije zaradi sprejetja novega ali spremenjenega standarda v Svetu ICAO ali zaradi spremembe prava Unije. Zaradi teh odstopanj bi moralo stališče, ki se zastopa v imenu Unije, temeljiti na pisnem dokumentu, ki ga Komisija pravočasno predloži Svetu v razpravo in odobritev.

(11)

Odstopanja od standardov, ki jih je sprejel Svet ICAO na področju varnosti v letalstvu, lahko izhajajo tudi iz nacionalnih ukrepov, sprejetih v skladu s členom 71 Uredbe (EU) 2018/1139 v primeru nujnih nepredvidljivih okoliščin, kadar navedeni ukrepi odstopajo od standardov in zato zahtevajo priglasitev odstopanj ICAO v skladu s členom 38 Čikaške konvencije. Zato je ustrezno, da se v tem sklepu opredeli tudi postopek za opredelitev takšnih odstopanj. Ta postopek bi moral biti odvisen od področja uporabe in trajanja sprejetih nacionalnih ukrepov v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti ter bi moral državam članicam omogočati, da brez odlašanja izpolnijo svoje mednarodne obveznosti na podlagi člena 38 Čikaške konvencije. Navedeni postopek ne bi smel posegati v pogoje in postopek iz člena 71 Uredbe (EU) 2018/1139.

(12)

Odstopanja, ki jih je treba priglasiti ICAO, bi morala temeljiti zlasti na informacijah, ki jih zagotovi Agencija Evropske unije za varnost v letalstvu v skladu s členom 90(4) Uredbe (EU) 2018/1139, kadar je to ustrezno. Odstopanja bi morala biti v skladu z obliko, ki jo je določila ICAO v svojem Obrazcu o priglasitvi skladnosti ali odstopanj ali v sistemu za elektronsko sporočanje odstopanj, kadar to zahteva ICAO. Kadar je v skladu s tem sklepom stališče, ki se zastopa v imenu Unije, določeno v pisnem dokumentu, ki ga Komisija predloži Svetu v razpravo in odobritev, bi moral takšen dokument, kjer je to ustrezno in za vsak primer posebej, navajati, ali bi bilo treba državam članicam omogočiti prožnost pri priglasitvi zadevnih odstopanj. Poleg tega bi si morala Komisija prizadevati, da čim prej začne pripravljati takšen dokument, da bi imela na voljo dovolj časa za takšno pripravo, vključno z vsemi ustreznimi posvetovanji, ki jih je treba opraviti na ravni strokovnjakov.

(13)

Izvajanje tega sklepa ne bi smelo povzročiti kršitve obveznosti držav članic v okviru prava Unije ali njihovih mednarodnih obveznosti na podlagi Čikaške konvencije, zlasti v zvezi s spoštovanjem roka za priglasitev odstopanj ICAO.

(14)

Ta sklep bi se moral uporabljati za omejeno obdobje, in sicer do zasedanja Sveta ICAO, ki sledi naslednji Skupščini ICAO, da bi Svet lahko ocenil učinkovitost tega sklepa in na predlog Komisije odločil, ali podaljša njegovo uporabo ali ga kako drugače spremeni –